Izdajatelji:
Janko Kersnik, Fr. Levee, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavear. Peto III.                 J  Ljubljani,  i. septembra  1883.                  Ltev. 9.
Usmiljena sestra.
e<|                            Balada.
°<$/jse tiho? . . . Vse tiho! ... Le spite, *       Kar bojno vas nosi polje! Saj skoro se spet probudite — Vzbudi vas rog sodnjega dne."
„ Vzbudi  vas — vzbudi  tudi  mene . . .
Le teci mi, vrelec rudeč, Iz moje strani prestreljene,
Iz mojega srca kipeč!"
Med palimi drugi vzdihuje
Na polji tam mlad mi vojak; Bol divja mu prsi dviguje,
Oj, smrtni mu bliža se mrak.
„0h, težko je, težko umreti,
Ostaviti beli ta svet, Ko jedva začel sem živeti,
Mladosti še klije mi cvet."
„Ti draga domača dolina,
Ti dragi moj rojstveni stan, Več zrla ne bodeta sina,
Na tujih bo tleh zakopan!"
,,0j z Bogom, roditelji mili,
Domači, prijatelji vi, Kropit me ne boste hodili,
Ko smrt mi zatisne oči!"
„In — ti, ki sem nosil te zvesto V dnu duše jaz svoje nekdaj,
37
546
Krilan: Fran Josip na Slovenskem.
Ki zval sem te svojo nevesto — Odpuščam tvoj greh ti sedaj!"
Usmiljena sestra tam gre že
Iz trume, glej, svojih družic, Da rane vojaku obveže,
Da srage otere mu z lic.
„0j hvala ti, božja devica,
Kaj čem ti pač dati za to, Da srage otiraš mi z lica,
Da rane mi celiš skrbno?^
,,Tii s prsta, glej, desne mi roke,
Na, snemi si prstan le-ta! Spomin mi je z devo zaroke,
Ki mene zdaj več ne pozna."
„Pa njega naj ljubi goreče
Na poti življenja ves čas, Naj hrani mu srce ljubeče,
Ki vreden ga nisem bil jaz " —•
Usmiljena sestra — kaj gleda?
Na prstanu —• njeno ime? ... ,j„Odpustite, usta mi bleda,
Odpusti mi, zvesto srce!"" —
Objame vojak še devico,
Objame s poslednjoj močjoj, — V objemu izdihne dušico,
V objemu nje najde pokoj!
G
i        Fran Josip na
iz cesarjevega dvora iV starodavnem mestu Beču Bel golob se vzdigne kvišku. Postoji nad mestom sivim, Dvakrat zavrti se v zraku Pa spusti se proti jugu, Ko pušica hitra z loka. Pluje čez gore visoke, Pluje čez vode široke,
Slovenskem 1883.
Prileti v zemljo slovensko, Na ravno polje ljubljansko, Do Ljubljane bele v polji, Do Ljubljane, ki je srce Prelepe zemlje slovenske. Nad Ljubljano se ustavi, Obsedi na sivem stolpu Na ljubljanskem sivem gradu. Vgledajo goloba ptice,