Artur Sills: 8 Smrtna pnst.Ameriški roman. Priredil Fr. Kolenc. (Dalje.) — Cola! — je zaklical nekdo. Kost je padla s ploščnato stranjo. Za dobitek pa je treba, da se postavi na tla tako, da sloji z S navzgor. Nasprotnik ludi ni imel sreče. Po pravilih sla morala svoto podvojiti. Oba sta vrgla in Liiibell je dobil. Konkurent se je nevoljno postavil ined gledalce. Dubell je obstal in pustil denar na mizi. — 16 dolarjev je na mizi! — je ponovil sodnik. Ko se tudi sedaj ni nikdo javil, je namignil Diibellu, da odnese denar. Diibell je ravno hotel pospraviti denar, ko je prišel iz gostilne Miguel. Bil je ninogo lepše oblečen, kakor drugi. Pastirji so s pričakovanjcm zrli na njega. Dobro so ga poznali. Golovo se bo nieril s tujcem. Diibell ga je pozorno ogledoval. Že ob prvem srečanju je spoznal, da ga Miguel ne niore videli, ali pa snuje proti n jemu kaj. Ker je vedel, da med igro često prlde do prepira, je predlagal, da se svola zmanjša. Miguel se je smejal. — ^e, za celo igrajva! — je rekel. — Dobro! — je odgovoril Diibell. — Igrajva torej! Miguel je prvi vrgel. Poznalo se je, da je mojster v tej igri. Visoko je zagnal kost. Kljub temu ni imel sreče. Na mizo je položil polno pest srebrnega denarja. Biibell je tudi nesrečno vrgel in je dal na mizo denar. Sedaj je bil Eiibell na vrsli, da prvi vrže. Bil je bolj previden kot prej. Dlani je obdrgnil s peskom. In potem je zagnal. Igranje z visokimi svolami je bilo nekaj nenavadnega, zato so vsi goslje zapuslili goslilno, da bi prisostvovali igri. Nekaieri so bili že pijani. Vsi povprek so kričali. — Suerte! Suerte! — so klicali Dubellovi pristaši. — Cola! Cola! — so odgovarjali Miguelovi prijatelji. Kost je obstala v obliki S. Diibellovi pristaši so ploskali. Tujec je vrgel »suerte«. Isto mora storiti tudi Miguel, drugačc izgubi ves dcnar. Miguel je stopil naprej, pograbil kost in jo zagnal. Krasno jo je vrgel, a zopet je imel smolo. Pubell je dobil. Izguba je Miguela razdražila. Odpel je s srebrom okovani jahalni bič in ga vrgel poleg zaboja na lla. Iz»ivalno je gledal na nasprolnika. Ta je sprejel igro. Na mizo je položil svoj bič, ki je bil dragocenejši od Miguelovega. Na vrsti je bil Miguel in je vrgel »suerte«. Ako Diibell ne vrže »suerte«, izgubi. Zagnal je. — Cola! Cola! — se je zaslišal krik. Diibell je izgubil. Poslal je nervozen in ni maral prenehati. Mirno je šel h konju, vzel s tal srebrno opravo brez sedla in ko se je.vrnil, je vrgel vse poleg mize v pesek. Zopet je zagnal in zopet se je sHšal krik: — Cola! Cola! Sledil mu je Miguel. Vrgel je in kost je padla z S navzgor. Dubell je pokazal na sedlo. Zopet je izgubil. Ni vedel, kaj bi še zastavil. Miguel se je skloiiil, da bi odnesel plen. — Cakajte! —- je rekel nasprotniku. — še enkrat bi rad vrgel. — In kaj stavite? — je vprašal brczobrazno Miguel. Dubell je pokazal na konja. — Konja — je izjavil mirno; — ako dobim, mi dai svojega. Moj je dvakrat toliko vredeo. Miguel se je zadovoljno režal. Vse je šlo, kakor je želel. Šel je h konju in ga je pregledal. — Dobro — je dejal. — Prvi met je tvoj. Med gledalci je vladala smrtna tišina. Miguelu so se tresle roke, ko si je prižgal cigareto. Na obrazih gledalcev se je brala nervoznost. Samo Eiibell je bil navidezno popolnoma miren. Še smehljai se je, ko je drgnil kost s peskom. Naprej se je nagnil in dolgo gledal tje, kamor je imel zagnati kost. Vrgel je . . . Trenulna tihota, potem pa je neki glas rekel: — Cola! Bubellu se met zopet ni posrečil. Šel je na drugo stran, dvignil je kosl in jo uslužno podal nasprotniku. Po melu se je prej vedno nekoliko oddaljil in se je včasih celo s hrblom obrnil proti igri. Sedaj pa je obstal poševno nasproti Miguelu. Ta se je poslavil na črto, upognil desno koleno in je ravno gledal naprej. Desno roko je počasi iztegnil nazaj. Vse naokrog globoka tišina. Pribodnji trenutek bo odločilen. Krog Lubellovih ust je poigraval smehljaj. Miguelova roka se je močno zganila. — Sloj! — je naglo zaklical strog glas. Dubell je zagrabil revolver in ga naperil na Miguela. — Roko na kvišku! — je ukazal. Miguel je takoj ubogal; ker v Argentini nikoli ne ponovijo ukaza, ko se prikaže revolver. — Odpri roko! Na Miguelovem obrazu se je prikazal komičen izraz protesla, ubogal pa je vseeno. Prsti so se iztegnili in nekaj je padlo na Ha. Eubell je še vedno meril proti Miguelu in je poklical druge. — Glejlc tam na tleh! Dve »tabi« ležita tam. Ena, ki mu je seda j padla iz desne roke, je na enem koncu težja. Le poizkusite; pri vsakem metu pade na »suerle«! Ko se je Dubell zvečer vlegel in položil glavo na sedlo, da bi spal, je razmišl jal o lem, kako neumnost je naredil. Nas])iolnika je siccr ponižal in mnogo pridobil na ugledu, nakopal pa si je smrtnega sovražnika. In z ozirom na naloge, pred katerimi stoji, je več kot neumno, da si nakopa sovražnika, ki ne bo miroval, dokler se ne maščuje. VII. Drago jutro je Dubell dobil naro-ilo, da zapusti sedanjo postajo in prevzame nadzorstvo nad pokrajioo, ki je od središča oddaljcna nekuliko kiloiueLrov. V  gotovem oziru je bil tega vesel, ker ga Miguel ni gledal bogve kako prijazno, ko sta prišla skupaj in je gotovo najbolje, da sta čim bolj oddaljena drug od drugega. Stari Donato se je zelo razburil, ko so mu povedali, kaj se je pri igri zgodilo in je takoj dal naročilo, da se Diibell odslrani. Novi Dubellov dom je bila bajla, pletena iz šibja s strelio iz trslja. Okna in vrata so bila zamrcžena radi moskilo-muh. Diibell se ni dolgočasil in edino to ga je mučilo, da je bil zelo oddaljen od Las Casasa in njegovih gostov. Od ranega jutra pozno v noč je imel Diibcll na pašnikih opravila in ko se je zvečer vrnil, je zadovoljno zavžil večerjo, ki si jo je sam pripravil. Zadnji trenulki pred solnčnim zahodom so mu bili najdražji. Sedel je pred bajto in občudoval nebeškolepi žar zahajajočega solnca. Komaj je solnce zašlo, so priletcli milijoni žejnih muh in ni bilo obslanka zunaj. Nekega večera je Dubell mirno sedel in kadil. Pes v kolu je naenkral naglo dvignil glavo, voha! in tibo renčal, kar v pasjem jeziku pomeni: Takoj bom lajal! Ker se pes nikdar ni zganil brez povoda, je postal Dubell pozoren. Pes ni miroval. Gobec je prilisnil na odprlino vrat in je pozorno napenjal ušesa. — Dobro, stari, gfeva ven in pogledava, kdo da je tam! Dubell je odrinil zapah. . V tem trenutku se je prikazala iz teme postava, zavita v dolgo suknjo, z gosto moskito-mrežo okrog glave. — Jaz sem . . . Juanita! — Juanila? r Odpfl je vrata in jo pustil noter. Dekle je odložilo suknjo in mrežo. Dubell je videl roko, katere ni branila mreža, polna je bila moskilo- — Eako strašno so te spikalel — je rahlo božal roko. — Ali si morala daleč iti? — V ravni črti je od tukaj 12 km do očetove hiše. — 12 km si jahala skozi to gosto meglo muh! — Da. Povedala sem ti, da pridem. Samo na to «em čakala, da bi bil sam — je govorila mehko. — Kako pa si izvedela, da setn sam? — Neka sova mi je pripovedovala, tako mislim, majbna, rujava sova, ki vsak dau sedi na ograji in tako obrača glavo, da vse vidi. Marsikaj ti imam povedati, kar te bo zanimalo. Lepa holandska žena, sestra tvojega prijatelja ... v — Kaj je z njo? :*21."\ — Ona ifl don Raoul Las Casu — ~' Juanita se je obotavljala, ko da ne ve, ali bi naj nadaljevala. — Ali se je zgodila nesreča? — je vprašal malo nemirno. Juanitino vedenje se je izpremenila — Zakaj vprašaš to? — Ker hočem vedeti! Juanita se je naslonila na mizo in s prsti je zagrabila prt. — Ljubiš jo! Dubell jo je začudeno gledal? V dekletovih očeh je gorel srd. — Juanita, kaj ti je? — jo je skušal prijeti za roko, a ona ni puslila in je z nogo udarila ob lla. — Ljubiš jol V Entre Rios si prišel le zato, da bi jo videll Juanitin pogled je bil tako divji, da se ga je Dubell zbal. — Ne razumeš tega — je rekel mirno. — Ona ženska je seslra mojega prijatelja, torej nii je sestra. Umolknil je. Ker ji iz oči jeza še ni izginila, je lnehko nadaljeval: — Draga Juanita, ne ljubim je. Palabra d'Ingles! — Palabra dingles . . . na angleško častno besedo. Dekle je polagoma dvignilo glavo. (Dalje prih.)