LOJZE MALOVRH ZIMSKI SAMOSTOJNI ŠOPKI PRI NAS V NARAVI Uvod Bilo je 14. decembra 1948. Še danes čutim, kot da bi bilo včeraj, čeprav je od tistega de cembrskega jutra, ko sem prvič prestopil prag gimnazije v Škofji Loki kot profesor za četnik, minilo že pol stoletja. Zazvonilo je, S strahom pred nečim nezna nim sem stopil v razred, kjer me je pričakalo 36 dijakov. Moja prva učna ura je bila iz nara voslovja. Tej uri so sledile še mnoge, posebno s področja botanike. V posameznih letnih obdobjih sem vodil di jake pri učnih urah botanike na travnik, polje, v gozd. Tam smo proučevali rastline, ki so v tem času rasle oziroma cvetele. Ob vrnitvi v razred pa smo prinesli šopek, ga dali v vazo in postavili na mizo. Razred je postal lepši in počutje v njem prijetnejše. V Loških razgledih 45, 47, 48 sem opisal pomembnejše rastline, ki rastejo pri nas v nižinskem svetu. Povezal sem jih v šopek posameznih letnih obdobij. S tem sem želel da podrobneje spoznate preprosto le poto teh "malih čudes narave", ki skupaj z nami potujejo skozi prostor in čas na la dji z imenom Zemlja-Gea. Tokrat pa vam želim predstaviti še zimske samostojne šopke v naravi. Ko se jesen preveša v zimo, se tudi na rastlinah pojavijo spremembe. Večini naših lesnih rastlin odpadejo listi, macesnu pa iglice. Le redke grmičaste rastline obdržijo tudi pozimi zelene liste. Pojdimo v snežno naravo in se ustavimo vsaj pri nekaterih tako imenovanih zim skih šopkih. ,,;.,,,.„, .., , . , _ 247 LOŠKI RAZGLEDI 49 1. Bela omela - Viscutn album Prav letos se je v večji meri pojavila v zimskih prazničnih dneh na hišnih vratih v obliki venčka ali šopka - kot praznični okras. Omela je visoko razraščen polparazitski in vedno zeleni grmič. Raste v drevesnih krošnjah sadnega drevja in listavcev (topol, javor, breza, lipa). Iz svojega gostitelja črpa vodo s hranilni mi snovmi. Posebno pozimi jo opazimo že od daleč na vejah dreves. Na njih se lepo vidijo mo tno zeleni, ptičjim gnezdom podobni šopi. Ra stlina je dvodomna. Cvete v marcu in aprilu, pri čemer se ženski cvetovi odpro prej kot moški. Oprašuje jo predvsem veter. Cvetovi so drobni, enospolni, s 3-5 v pazduhah listov in v kotih vej. Moški cvetovi so majhni, rumenozeleni in ima jo po štiri prašnike. Ženski cvetovi pa se razvije jo v belkaste lepljive, strupene jagode. Plodovi dozore pozimi ali spomladi v naslednjem letu. Razmnožujejo se s semenom. To prenašajo iz ene ga drevesa na drugo ptiči v svojih izločkih. Ko vzkali, prodro koreninice kalčka skozi lubje drevesa v les. Be la omela je v preteklosti pomenila sveto rastlino. Po menila je simbol nesmrtnosti, ker je živela in zelenela, čeprav se je zdelo, da je drevo, na katerem je rasla, že davno mrtvo. Pripisovali so ji tudi magično moč. Ver jeli so, da so bojevniki, oviti v venec omele, nevidni in jih ne more zadeti sovražnikovo orožje. Vejice omele, nabrane spomladi in pozno jeseni, so danes uporabne za zdravilo. V glavnem jih uporabljajo za urejanje krvnega obtoka, zdravljenje arterioskleroze, za zdravljenje starostnih obolenj, proti šumenju v ušesih. 2. Navadna bodika, božje drevce - Ilex aquifoliuni Navadna bodika ali z domačim imenom božje drevce je zimzeleni grm ali nizko drevo. Pozimi spada med najlepše rastline. Obdrži ze lene liste. Krasijo pa jo tudi rdeči kroglasti plo dovi v velikosti grahovega zrna. Listi so ovalni, usnjati in na zgornji strani temnozeleni, blešče či. V zgornjih vejah imajo rob spremenjen v li stne bodice. Na posameznih rastlinah so bledo- rumenkasti moški ali ženski cvetovi. Moški cve tovi imajo štiri velike prašnike, ki stoje nasproti časnim listom, in nedozorele pestiče. 248 ZIMSKI SAMOSTOJNI ŠOPKI PRI NAS V NARAVI V Ženskih cvetovih pa nosi dobro razvita plodnica vrat s štirimi brazdami. Ob tem pa so prašniki slabo razviti. Cvete v maju in juniju. Ker je bodika dvodomna, morata za oprašitev oziroma oploditev vedno zrasti v bližini moško in žensko drevo. Iz oplojenih ženskih cvetov se v jesenskih in zimskih mesecih razvijejo okrogli rdeči plodovi s po 4-5 semeni. Ti ostajajo na vejah do pomladi. Razmnožuje se s se menom in s koreninskimi poganjki. Raste počasi in lahko doživi nad 100 let. Ra stišče ima pretežno v planinskih krajih, in to v bukovih gozdovih. Tam v glavnem išče rahlo in z apnencem bogato zemljo. Cesto pa jo goje za okras v parkih in vrto vih ter kot simbol večnega drevesa tudi ob cerkvah, spomenikih in ob grobovih na pokopališčih. 3. Bela jelka - Abies alba Rimljani so jelko imenovali abies. To poime novanje se je ohranilo do danes. Spoznamo jo po pokončnih ženskih storžih, ki ob zrelosti iz gube luske. Ob novoletnih praznikih iščemo na tržnicah mlado jelko, ki povzroča v stanova njih prijetno vzdušje kot "novoletna jelka". Okrasimo jo s številnimi bleščečimi okraski in svečicami. Odrasla jelka je do 40 m visoko dre vo z vretenčasto razporejenimi vejami. V pri meru da raste na samem, ima krošnjo splošče- no in predstavlja pozimi, odeta s snegom, pravcati zimski šopek. Lubje na mladih stebelcih je gladko, sivkasto, kasneje potemni. Ima močne stranske korenine in eno osrednjo korenino, ki prodira precej glo boko v zemljo. Iglice imajo na spodnji strani dve beli vzdolžni progi. Ženski cvetovi imajo obliko majhnih storžkov, so ravni in na majhnih pecljih ter bledo- zelene barve. V času zorenja postanejo zelenka- storjavi in zrastejo 10-20 cm. Ob zrelosti razpade jo na drevesu, tako na vejah ostanejo samo storžkove osi. Moški cvetovi so rumeni. Je enodo mna rastlina, dobro prenaša senco, manj pa mraz in sušo. Cvete od aprila do junija. Razmnožuje se s semenom. Raste na globoki, hranljivi, s humo- som bogati zemlji. 4. Navadna smreka - Picea abies Tudi navadna smreka nudi pozimi iglastemu gozdu idilično podobo. Prav tako predstavljajo mlada drevesa, še posebej če rastejo na samem, samostojni zimski 249 LOŠKI RAZGLEDI 49 Šopek. Pri nas je smreka po naravi razširjena v gor skem svetu, pogosta pa je tudi v nižini, in to v glavnem ;. v čistih sestojih (smrekovi gozdovi). Doseže višino do 50 m in s premerom do 1 m. De blo je rdeče-rjave barve, ravno, s kopasto krošnjo. Korenine so površinske, brez osrednje glavne kore nine. Veje poganjajo po vsem deblu in se razvijajo navzdol in dozorijo v jeseni. Seme je sicer jeseni že zrelo, vendar iz pripetih lusk izpade šele prihodnjo pomlad. Iglice so štirirobe, peclji pa po njihovem odpadu ostanejo na vejicah. Ženski cvetovi so rdeči. Iz njih se razvijejo viseči storži, ki ob zrelosti odpa dejo z drevesa. Je enodomna rasdina. Doživi starost do 300 let. Dobro uspeva v ilovnatih, peščenih in ra hlih zemljiščih. 5. Navadni bršljan - jHerfer«/leMjc , ,. V družino bršljanovcev, Araliacea spadata rastlini Pamax Schin-seng - "ženski šen" in na vadni bršljan - Hedera helix. Prva je zdravilna rastlina iz vzhodne Azije. Korenine teh rastlin so odebeljene in imajo podobo človeških kip cev. Kitajsko ime pomeni "čudež zemlje" ali "nevidni človeček". Kitajci te korenine žvečijo, prepričani, da si s tem podaljšujejo življenje. Navadni bršljan pa raste po vsej Evropi in se verni Afriki. Pri nas ga opazimo še posebno pozimi, ko se vzpenja v gozdovih po golih de blih dreves in ga s svojimi zelenimi listi ovija v šopek. Rastlina je lesnata plezalka senčnih gozdov in skalnih sten. Pleza do 30 m visoko. Na steblu nastajajo nitaste oprijemalne korenine, s katerimi se oprijemlje podlage. Debeli vedno zimzeleni in trdi listi so dvo- do peterokrpi. Ko se steblo povzpne v svetlejše višine, se loči od podlage in raste pokončno. Na njem se razvijejo sončni listi, ki so nekrpasti. Na teh poganjkih nastanejo majhni zelenorumeni cvetovi, ki so združeni v okroglasto socvetje. Prašniki dozorijo pred pestičem. Opraševalke so ra zne žuželke. Prvotno zeleni plodovi dozorijo šele prihodnjo pomlad in pri tem po- črnijo. V plodu je 3-5 semen. Plodove uživajo razne ptice. 250