Stran 105.
Poučni in zabavni del.
Henrijeta.
(Spisal Davorin T. O.)
Krasna ste, je dejal hrepeneče.
„Prosim nikakih poklonov", je rekla ona, nasmijala se zvonko ter zmajala hudomušno z glavo, da so se zablisknili biserji na vratu, da se je tančica na njenih prsih premaknila, in da se je prikazal za trenutek odsev mamljive krasote.
„Gospodična Henrijeta, krasna ste in jaz-------jaz
jaz vas ljubim", je rekel zamolklo, zadnje besede skoraj hripavo. Bliskoma so se obrnile njene oči vanj, a pri njegovem strastnem pogledu je povesila glavo. Izpreletela jo je neka do tedaj neznana, sladka groza, neko upanje in pričakovanje, in v njenem srcu je odmevalo: Tudi jaz te ljubim.
„Gospod IvanB, je rekla, a se hitro popravila, „gospod Kalin, razburjeni ste in ne veste kaj govorite; zato vam oprostim.
Takoj ji je bilo žal, da je izustila te besede, a iz-pregovorila jih je, ker cela situvacija ji je bila nova in nenavadna. On pa jo je prijel za malo roko, ter io stisnil, da bi skoraj zakričala od radosti; vstala je ter rekla neodločno, skoraj jokajoče: „Gospod Kalin, tiran stea-
Tudi on je vstal pred njo, se mrzlo priklonil, ter dejal z glasom, iz  katerega  je   odmeval duševni nemir:
—   „Gospodična Henrijeta krasna  ste, a tudi brezsrčna"
—  ter odšel.
Vrgla se je v naslanjač ter zaplakala; njene prsi so se burno dvigale, srdila se je na se, na ves svet. Premišljevala je, zakaj je on odšel, s čim ga je žalila, zakaj je postal nakrat tako resen, zakaj je ni objel, saj ona bi se mu ne branila, vsaj ne zelo . . . Začela se je jeziti nanj ter prišla do zaključka, da je jedino on kriv, da ni mej njima jasno. Gospodična Henrijeta pa vender ni mogla umeti, kako bi nje ne ljubil mož kakor je Ivan. Pogledala se je v zrcalu ter zarudela, ko je zagledala svojo obleko v zapeljivem neredu. Ko bi jo sedaj Ivan? — Utopila se je v svojo podobo, njeno lice je postajalo jasnejše, očesi so ji žareli kakor dva biserja, in usta so šepetale tiho in samozavestno.
„Vsaj pride gotovo zopet, — oh, gotovo"!
* *                   *
Poštni voz  je  ropotal  po   cesti, in voznik je zdaj
pa  zdaj   zakričal   nad  konji  zategnjen: „Hoj,  hoja! —
V vozu   je   sedel  človek   sam, ter   kimal, kakor   kimajo
vsi dremajoči potovalci, kateri imajo  priložnost voziti se
v okornih poštnih vozeh.   —   Cviljenje  koles in nevarno
gibanje   voza   pa  ga  je  predramilo;   — voz  je  dospel
do svojega  cilja, v mesto T.    Od  tukaj   naprej  je  bila
železniška zveza.   Potovalec   je  skočil z voza, si potipal
glavo ter se radovedno ozrl po obližju.  —   Mestne ulice
so bile blatne, ker je deževalo   par dnij, in tlak je imel
globoke jame, iz katerih je smrdela  blatna kaluža.    Mej
tem, ko je mislil, kam   bi   se  obrnil, približal se mu je
gospod, gledal ga dvomljivo pristopil potem k njemu ter
rekel: „Oprostite, moje ime je Lipič, in če se ne motim,
ste gospod Kalin".
Ta pa vskliknil je iznenađeno: „Ti Adolf"? In h kratu sta se objela sredi ulice ter se poljubila tako glasno, da je mlada ekspeditorica potisnila skozi okno svojo radovedno glavo.
„Za Boga, kje te najdem! Mislil sem, da si že davno umrl", je rekel Lipfč smeje, ter prijel svojega tovariša pod pazduho. „Šest let je že poteklo, odkar si izginil kakor kafra. — Peljal bi te k svoji soprogi, a sedaj je res nemogoče; pojdiva torej v čitalnično restavracijo" !
„Kaj si oženjen" ? je vprašal prišlec začuden.
„Ha ha, ti tega ne veš? Da, seveda oženil sem se dve leti po tvojem odhodu. Moja Henrijeta je krasna; samo — no — pa, saj jo boš videl".
„Tvoja žena je Henrijeta" ?
„Da, da; še danes jo boš lahko videl. Čitalnica priredi namreč veselico".
„Odpeljem se že z večernim vlakom0, pristavil je Kalin.
„Misliš li, da bom svojega starega prijatelja takoj prvo uro izpustil po šestih dolgih letih? Domov se ti vender ne mudi".
„Ah, kdo misli na dom! Naj bo torej tebi na ljubo, ostanem".
Stopila sta v krčmo, na kateri se je blestel velik slovenski napis. — Dobra kapljica jima je odvezala jezike. Kalin je začel pripovedovati o svojem potovanju po Rusiji, o svoji službi itd., Lipič pa je pridno pil ter se smejal.
„Ti si srečen; ti si svoboden, ali žena je hm! — no moja je pravi angelj, da v resnici angelj", je pristavil hitro ter si utrnil solzo, katera še mu je tekla od prejšnjega smeha po licu. Prijatelj, tebe bo poslušala, no, jaz se veselim. Za vraga, jednak si še fantu dvajsetih let, samo brke si dal rasti na dolgo; to je menda ruska navada. Ali ne ? — Ostrizi se, dragi ostriži! Tukaj imamo tako lepe gospice! Na mojo dušo, zaljubiš se, radoveden sem, kako si boš nocoj lizal prste. — Oh joj, zdaj pa moram res po svojo soprogo, da jo spremim k veselici, — vrag! — bo vesela. Ob, izpoznaš jo! Prijatelj veš, ona govori danes v čitalnici. Povem tudi snov že naprej, ona govori: „Ženska in njeni delokrog o moderni državi". Ljudje bodo zijali, ker ne bodo ničesar razumeli. Prav ničesar! Tako ti rečem — nič — nič! Sestavljal sem 14 dni j ta govor in 4 mesece sem čital vse knjige in brošure, katere mi je naročila žena. Vrag ve, skoraj bodemo hlapci, — a moja žena je angelj, rečem ti: pravi angelj".
Lipič je težko vstal, ter gledal boječe; oči so se mu svetile, kakor zajcu. — „Na svidenje dragi, v čitalnici".
„Čudak0! si je mislil Kalin, ko je odšel Lipič.  —
Kako elegantno, kako odločno je čitalnično občinstvo! — Za Boga, poglejte to krasotico v atlasu in svili! Vse je moderno na nji. Človek bi mislil, da ji je delala pariška šivilja. — In kak bon-ton vlada povsod! Nobeden se ne smeje na polna usta, ampak vsi zamolklo, kakor bi jih bolel vrat ali pa zob; — ako kdo kihne, kihne elegantno v robec ter podrzne z nogo malo po parketu. — Hvala Bogu, da tudi mi že hodimo brez opasnosti po parketu!
Sobana se je polnila; odborniki so sprejemali goste, brisali so potna čela, na tihem se med seboj prepirali in si grozili — kakor je že običajno.
Kalin je stal v kotu, ter gledal  gibanje   občinstva.
Znan ni bil z nobenim človekom; jedinemu predsedniku se je predstavil, ki mu je tudi sedaj opisoval razne osebe in mu v kratkem razodel vse njihove skrivnosti in slabe navade.
„Ta le sodnijski pristav, — tisti ondi le z rumenkasto brado pa postopa za Lipičevo gospo, je zašepetal predsednik Kalinu na uho. „Pred kakimi štirimi tedni se je govorilo, da hoče vzeti Korčevo hčer, kateri je mej nama bodi rečeno, pravi slepar; potem pa je nastalo nekako babje klepetanje, katero je končalo s tem, da je ostala Korčeva na cedilu in so zlobni jeziki začeli praviti, da postopa adjunkt za Lipičevko.   No, svet-
niča ravno ni, ali lepa, najlepša žena na svetu je vsekakor . . . Danes ima predavanje; meni ta novotarija ne ugaja, gospod župnik mi je radi tega celo naznanil izstop. A kaj hočem? Tiho moram bitiu!
„Kje pa jo je Lipič izpoznal" ? je vprašal Kalin.
„Će se ne motim, v Rogaških toplicah. Prišlo je čudno hitro. Lipič je silil, kakor bi gorelo, ter je napravil v par tednih vse. Pol mesta mu je zavidalo tako lepo ženo, a naše device so bile vse blede od same nevošljivosti. Hm! Seveda Lipič je bogata !
Mej vrati se je prikazal tedaj Lipič, ter meril družbo, dokler ni zapazil Kalina. Hitro se je preril do njega, a ko je zapazil predsednika, obrnil se je do tega: „Moja soproga ne bo predavala, ker je hripava; torej izostane ta točka".
„Ali prosim vas! Ta najvažnejša točka"! — je odvrnil predsednik z uljudnim nasmehom. „To pričakovanje in ta imenitnost, naj bi izostala"?
„In župnik"?
„Kdo vam je pa že to povedal"?
„Aha, torej je res! No, vidite — to je! Da veste, moja žena je hripava — za nocoj. — Sedaj pa pojdi z menoj", se obrne Kalin, „da te predstavim soprogi, ona je v garderobi". Godci so že začeli uglašati godala, za preprogo na odru so ropotali pevci, in vse se je rilo sem in tja.
„Tam prihaja in ta vražji" — dalje ni izgovoril Lipič; ozrl se je za svojega spremljevalca, ki je obstal. Ta je bil sila rudeč, in veke so mu trepetale, kakor bi ga slepila luč.
„Kaj ti je"? zašepeče mu Lipič. — »Nič", odgovori oni, ter gleda nepremično na prihajajočo Lipi-čevo gospo.
„Henrijeta, predstavim ti svojega starega prijatelja Kalina", obrne se Lipič k svoji soprogi. — Nek čuden izraz njenega obraza, kateri se je prikazal, trajal je samo treuutek. Smehljaje je podala potem Kalinu roko. Bila je vroča, in to vročino je čutil Kalin pri njenem dotiku po vsem telesu.
„Midva sva že stara znanca", je rekla potem svojemu soprogu; „ali to je bilo že davno". — Zadnje besede je izpregovoril potihoma, in oči so ji bile uprte v Kalina. Njen spremljevalec pa je naglo izginil.
„To je prijetno iznenađenje! Kdo bi si bil mislil, da si že znan z mojo soprogo", je vskliknil Lipič.
„Bilo je pred leti", je dejala Henrijeta, „ko sva se izpoznala z gospodom Kalinom na plesu, v mojem rojstnem mestu. — Bili ste takrat pri svojem strijcu na obisku, ni-li res, gospod Kalin"? — Govorila je mehko, in njen glas se je lahko tresel.
„Da, res, milostljiva; takrat sem hodil radi samih plesov k staremu strijcu na obisk, — a prav od istega časa sovražim ples ..."
V dvorani je začela igrati godba; trojica je šla rajši v postransko sobo, kar je  začela  gospa  Henrijeta
Stran 106.
Stran 107.
tožiti, da jo glava boli.   LipiČ  pa  je  šel v gostilno, da je naročil večerjo.
Mej tem časom se je razvil med ostalima razgovor. „Kdaj sva se videla  poslednjič, gospod Kalin"? je vprašala ona.
„Oh, to je hilo pred šestimi  leti, ko  sem veroval že v glas svojega srca in v ideale*.
Zasmijal se je hripavo, in zaničljiva poteza se mu je prikazala krog usten.
„Gospod Kalin, ali se zavedate, da vas odtlej sovražim? — Ah! — Ogrenili ste mi življenje, ter me prisilili, da nosim to masfco s peklom v srcu. Moj Bog! — Sedaj vam povem, da sem vas ljubila tedaj tako *ilno, kakor vas sedaj sovražim. Nevedno deklico ste spravili na razpotje, katero vodi do najsrečnejšega življenja ali pa do obupa. Jaz sem zašla na zadnjo pot". ^Henrijeta"! je vskliknil Kalin.
Kakor bi ta beseda tolažila njeno razburjeno narav, vrgla se je v naslonjač, in iz njenih prs se je izvil krčevit jok. A že za par trenutkov je oprla svoje mokre oči vanj, ter rekla:
„Gospod Kalin odpustite! Bodiva si kakor nekdaj0. Dotaknila se  je  njegove roke  ter ga gledala hrepeneče.
„Kakor nekdaj, milostijiva" ? je dejal on.    „Nemogoče". — Zopet je zablisnilo njeno oko sovražno. „Gospod Kalin! Ali ste srečni". „Da, srečen".
„Ali vam ne grenejo mladostni pretekli spomini življenja" ?                                                                        j
„Da, preganjali so me milostljiva, spomini na gospodično po tujini, a sedaj, — odslej sem srečen, gospa Henrijeta. — In vi? Moj prijatelj, vaš soprog, je tak dobričina! Ah! — in gospod pristav je krasen človek. Ali ni tako, gospa? pristavil je po kratkem odmoru ironično.
„Tega vam ne pozabim nikdar", je siknila ona. Mešani zbor, mešani  zbor, prosim  milostljiva, mešani zbor nastopi, je prišel tedaj pristav v sobo. Gospa Henrijeta   se  je   dostojanstveno  dvignila, oklenila se roke pristava  ter   zapustila sobo, ne da bi pogledala Kalina.
Kalin pa je bil pozneje dobre volje z Lipičem, ter s čitalničnim predsednikom, ki je vedno dražil Lipica s sodnijskim pristavom. No, ta je ostal ravnodušen, hohotal se je glasno ter kričal: „Pojdi, pojdi! Baba je baba"!
V dvorani pa se je začel ples, in Lipička je plesala