Ali je morda ona mislila nanj? Da, ne, da, ne . . . Bog zna. Franica mu je bila vedno prijazna, toda, ali mu je bila tako prijazna, kakor ljudje govorijo, kdo ve? Najboljše si je vse izbiti iz glave. Dobro, da je vse tako prišlo. En teden še, potem pa z Bogom . . . Hotel se je zamisliti v bodočnost, toda zopet so mu uhaiale misli na Franico, na sebe, na slovo ... V tem začuje vesel glas: »Kako pridno naš Ivan čita!« Franica je stala pred njim ter vzdignila list, ki je ležal poleg njega. Z materjo sta prišli domov, mati je šla naravnost v sobo. Ivan se je skoro vstrašil Franice. V trenotku ni vedel, ali bi naredil .prijazen ali resen obraz. Toda spomnil se je razgovora z očetom. In čeravno mu je neki notranji glas veleval drugače, naredil je temen obraz. «Ali si hud, Ivan?» vpraša ga deklica zdaj z boječim glasom. Njej ni vest ničesar očitala. Ivan se je že mislil poboljšati, toda spomin na razgovor z očetom ga je zopet utrdil in rezko odgovori: «Pusti me pri miru, Franica!* «Ivan!» reče deklica očitajoče in ga globoko pogleda s svojimi nedolžnimi, temnimi očmi. V tem pa sta se ji zalesketali v njenih očeh že tudi dve svetli solzi, in deklica se obrne ter zbeži v hišo. Ivan je videl solzi v Franičinih očeh, in kar mu je še pred par trenotkih bilo nejasno, stalo je sedaj svetlo kakor solnce pred njim. Njegovo srce je postalo srečno in najraje bi zajuckal, da bi ga slišal ves svet. Bilo je še istega tedna, predno je moral Ivan v nedeljo oditi od Poljančevih. Mati in oče Poljanec sta bila sama v hiSi. ¦ Škoda bo Ivana! Kako pridno nam je delal!» reče mati Poljančka. «Saj ga ne pustim rad, a drugače ni mogoče.» Nastal je molk. Čez nekoliko časa začne mati Poljančka: »Sicer pa . . .» «No, kaj pa?» «VeS, Ivan bi ne bil slab zet. Ubog ni, priden je, pošten tudi ...» Poljanec je tiho djal in ni ugovarjal. Potem se oglasi: «Pa saj ne veS, ali se marata?» »Seveda ne, pa jaz mislim, ako se bi, bi ne bilo slabo!» «Pustiva to, pustiva! Sedaj mora fant oditi, tako zahteva poštenje naše hiše in njegovo!* «To je res, pa ako pozneie povpraša...?» «Pa bomo pozneje govorili!» odvrne Poljanec in odide iz hiše. Materi pa je bilo lahko pri srcu po teh besedah, kakor bi se ji odvalil kamen. Gotovih dokazov sicer ni imela nobenih, toda zadnje dni, odkar je Ivan že bil na odhodu, se ji je vendar zdelo, kakor da bi Franici in Ivanu dčla težko ločitev. Zakaj neki? Franica je bila proti večeru ravno sama na vrtu, ko pride tudi Ivan na vrt. «Franica, kaj ne, v nedeljo dobim lep šopek, ko odidem.* Franica vzdigne glavo in ga z mehkim glasom vpraSa: «Ivan, zakaj odideš?» Dekle ni vedelo pravega vzroka. Toda namesto odgovora je stavil Ivan novo vprašanje: cAli še boš, Franica, pozneje mislila kaj na me ?» Deklica pa je pobesila glavo, in solze so se ji vlile po lepem obrazku. Tudi njemu je bilo težko pri srcu. Prime jo za roko in prigluSeno reče: <Ne jokaj, Franica, kmalu bom zopet k vam prišel — po tvojo roko! Ali smem?« Ona mu ni odgovorila, pač pa so se ji ustavile solze, na njenih ustnicah se je zazibal srečen usmešek in pogledala ga je tako gorko, da mu ni trebalo drugega odgovora. Potem mu je iztrgala roko ter zbežala z vrta. Ivan pa \e v nedeljo dobil lep, krasen šopek. Ivan ni bil dolgo na domu. Prišla ie gostija in po gostiji je bival kot dobrodošel zet zopet v pošteni Poljančevi hiši. Vsi oblački so se razpršili in solnce sreče je sijalo na dvoje mladih src.