287 Giacomo Scotti Pesmi VRTNICE, GNILOBA KRVI Vonj krvi občutim, kjer ti vidiš razcvetene vrtnice. Tudi jaz jih vidim, grme, in poznam vse vse trne, v njih sem pustil, s kosi svojega mesa, že marsikoga od tovarišev. Ne kregaj me, prijatelj, malo nas je še ostalo in nezaupljivi smo in sami sebi dragoceni. Za petami so nam lovci, v zraku pa je smrad po vrtnicah. Ti oboki, ti napisi, vse te ruševine so naša past: zdaj že brez imena, zraščene z brsljanom, črni bezeg nas sesa in rožni grmi zasledujejo nas z lažnimi pokloni. Na rože pazi! Prav na čelo mi je splezalo srce: zastavo dviga straža pred zasedo. 288 Giacomo Scotti Ne kregaj me, prijatelj, če ohranjam nedotaknjena ime in priimek v sebi in v otrocih svojih. Naše prednike povprašaj, pokopani so med vrtnicami: zate je njih vonj in kri je njihov cvet. Te blage mrtve vprašaj, kakšen konec so storili, razvezani v stoletja in raztreseni po trpki zemlji, ki so jo teptali naši zmagovalci. Niso bili brez greha in tudi mi nismo nedolžni. NOTRANJA Dražljiva notranja pokrajina POKRAJINA človeka, ki ugasne televizor: razpršitev — to je še najmanj. Preveč je negotovih znakov, medlega v novicah, nepovezanih simptomov, znamenj razočaranega časa. Za maščevanja ni nevarnosti. Ni dovolj poguma, da bi zasadili cvet v ožgano gmajno, ki so jo uničile nerazrešljive fraze, skrite misli, polbesede — veter našega razočaranega časa. To, da smo čreda tujcev in neznancev, nam ne zagotavlja varnosti. Ni poguma, ki premagal bi usodo, da živimo. MOJIH PETDESET LET Precej je že sovražnikov in prijateljev, ki so odšli po poti brez vrnitve. 289 Pesmi Nekatere sem pospremil v park, ki v njem ciprese za lučjo večera se stegujejo. Vendar sem se vrnil spet živet med žive. To se pravi, da vsaj košček mojega srca življenja zima si je vzela. To se pravi, da sem živel ravno prav, da še ostal sem med prijatelji in sovražniki. Tako začenjam tudi jaz s preliminarnimi pogovori, zdaj zadnjikrat, zadnje letne dobe, ki pa ni četrta, nična je. INVENTAR Če bo kje kakšna dobrohotna voda, ki mirna bo prehranjevala redke navzočnosti in trdna srečanja, lahko celo poskušamo kam iti. Ne bomo pa pustili prazne hiše: brez pisem, brez papirjev in stvari, kot so, na primer, kipci, slike, čiki. In kakšen košček sveče. Če pač kdo prišel, zvečer, med energetsko krizo, bo obiskat še živega mrliča. NAMIŠLJENA Miren deček, SLIKA ki se razcvetel je na ozadju tenke črte lene reke. Nad zgoščujočo se sivino (nizko obzorje) dviga roko in vrže v zrak pest zraka. 290 Giacomo Scotti KRAŠKA Kras, kraljestvo kamna. In ta zemlja, POKRAJINA ki sploh ni zemlja in se vsa predaja objemu sonca, je samo ljubezen. Sam, oslepljen, pijan, v tej gmajni vidim cvet v kamnu. Ali pa je kamen cvet. POLETNO FANTAZIRANJE V lososih in postrveh mi govori prijatelj, o pravljičnih rekah Kolpi, Dobri, Korani, sama ženska imena. Strašno me ima, da bi v planinah se potopil v tiste vode, zahrbtna vaba, rdeč človeški črv, vse dol do proda nošen, skoz ovinke, kjer voda najbolj dere. Vendar vem, postrv ne bo prijela, srečen prodni kamen bom, ličinka med prebivalci reke. In, razume se, v naročju ženske. Prijatelj opozarja: pazi, če padeš v vodo, lahko stakneš pljučnico. LAHKOTNI VIDIK ŽIVLJENJA, TRENUTEK VEČNOSTI Pred eno uro je bilo, pradavno srečanje. Vse nepredvidljivo je pradavno: sakralnost kretenj, zanosno stanje, slutnja, besede čudenja, iskrene obljube, ki jih bomo pozabili, ker je že vse bilo kdaj jutri in nam ne pripada več. Pred eno uro je bilo, a že ti pišem spet urejeni, ponavljajoči se, negibni dnevnik. In spomin na tisto fantazijo, tisti čudež, 291 Pesmi ki je naju strmoglavil v prazačetno stanje, je edini zlom. Naju dva iz oči v oči, naju oddaljena, naju v drugih, naju dva različnih zgodb. Pred eno uro je bilo, v pradavni zarji. Prevedel Ciril Zlobec GIACOMO SCOTTI, rojen 1928. v Savianu (Napoli), živi od leta 1947 na Reki, večinoma kot poklicni novinar. Je pripovednik, pesnik, esejist in izjemno ploden in prizadeven prevajalec tako rekoč iz vseh jugoslovanskih literatur v italijanščino. Doslej je objavil pri nas in v Italiji nad štirideset knjig, med katerimi je bil roman Razpeta sova preveden v hrvaščino, albanščino in slovenščino (izhajal je kot podlistek v Ljubljanskem dnevniku). Med pesniškimi zbirkami, doslej jih je objavil dvanajst, naj omenimo le najbolj odmevne: Drugo morje, drug dan; Kljub vsemu živeti; V ponižnem človekovem očesu: Barva pomaranče. Scotti se je veliko ukvarjal tudi z zgodovino našega narodnoosvobodilnega boja in o njem napisal več zanimivih knjig, od katerih so nekatere izšle najprej v Italiji. Za svoje delo je prejel, doma in v tujini, več literarnih nagrad in priznanj.