»Nikoti nisem delal drugega kakor kmetoval«
Kako z le nekaj parov pridnih rok uspešno voditi velik »grunt«, ki se vrh vsega otepa še z obupno osamljenostjo in strmitn brežnatim terenom, si danes ne upa pomisliti nihče.
O tem bi morali povprašati Franca Trobca
s Setnika nad Polhovim Gradcem, Suškega Frencka, kot mu drugače pravijo, ki se s svo-jimi žulji in izjemno vztrajnostjo očitno ni ustrašil tudi tega. Čeprav imajo pri hiši za delo na voljo le troje parov rok (razen same-ga gospodarja Franca in njegove žene, še sin Tomaž, medtem ko so drugi štirje otroci večidel zdoma) so že nekaj časa daleč naj-večja kmetija v vsej bližnji, najbrž pa tudi daljni soseski. Največja po številu glav v hle-vu, saj jih imajo kar 60!
»Nikoli nisem delal drugega kakor kmeto-val,« pravi skromno pridni gospodar Franc Trobec. »So pa ti bregovi vražje težki za obdelavo, saj s stroji nikakor ne moreš pov-sod. Tudi orati je zaradi skal in brežnatega terena zelo težko. Če pa se že lotiš, lahko samo kaj polomiš. Prav zato raje več pasemo in siliramo. Za pašnike pa je to kar dober svet. Toliko živine kot jo imamo zdaj, je res še nismo imeli nikoli. Včasih smo jo premo-gli največ dvajset glav, toda danes hiribovski kmet s tžko »malenkostjo« najbrž ne bi pre-živel. Sam delatn od jutra do trde noči in ne poznam počitka. Zdaj sem upokojen, toda penzija je slaba. S kmečkim delom v hribih je pa tako: samo če pridno delaš, lahko še preživiš.«
Pri Sušnikovih so prepričani, da je za tako veliko površino, kakor jo imajo oni (45 hek-tarov z gozdovi pred) to največ živine, kar je moč zrediti. Pasejo večidel po bregovih, drugo uporabno zemljo pa obdelajo. Krom-pirja v glavnem pridelajo le toliko, kot ga
rabijo za sproti, nekaj več - na pol hektarja - pa zasejejo silažne koruze, pa še to le najzgodnejšo sorto, saj poznejša tu gori ne dozori. Vse drugo, kar potrebujejo pa mora-jo kupiti. Pri silaži si Sušnikovi pomagajo s štirimi silosi, silirajo pa tudi na prostem pod folijo. Pri hiši so tudi štirje traktorji, ki pa so, kot pravi gospodar Franc, vsi že krep-ko izrabljeni.
Vonj po živini, gnojevki, silaži, dišečih pašnikih in zrahljani ornici je »zastrupil« tudi Sušnikova dekleta, zato ni prav nič čudnega, da se je za kmetijstvo ogrela tudi Trobčeva mlajša hči Urška. Zdaj študira na Biotehnični fakulteti v Ljubljani.
Marsikak žulj iz domačih bregov in lazov pa bi najbrž lahko pokazala tudi starejša hč, Marija, ki že nekaj let živi v Kobaridu, kjer je zaposlena kot učiteljica. Domov prihaja le ob vikendih, pa še to ne vselej, saj jo je že navsezgodaj zmamilo v šport: danes je dr-žavna prvakinja v gorskem teku! Posebna miza ob steni »hiše« se kar šibi od pokalov in drugih odličij, ki jih je prinesla z raznib tekmovanj. Kadar je doma, pa poprime pra\ za vsako kmečko delo, pa naj si bo to v hle-vu ali na njivi. O tem pravi: »Že vseskozi rada delam na kmetiji. Prav zato tudi sku-šam vsak teden priti domov. Ze od majhne-ga sem morala delati po cele dneve, zato mi to ne more biti težko. Šport, s katerim se ukvarjam, pa zahteva prav vztrajnost.«
Domačijo Sušnikovih povezuje z glavnim setniškim cestnim vozliščem pot, ki so jo zgradili z občinsko pomočjo. Sem gor včasih zaidejo izletniki, ki romajo po pograjski pla-ninski pešpoti, toda še ti so redki, kakor so redke domačije, ki še vztrajajo v teh bre-govih                                B. VRHOVEC