Januš Golec:7 Propast in dvig. Ljudska povest. Lepega dne je videl na lastne oči, kako mu je stisnila Veronika nekaj belega v roko in Johan je hotel kar preko dvorca najurnejših korakov proti Sotli. Stari je stopil za brzečim, mu zažvižgal in ga prosil, naj se vrnc, ker bo opravil zanj neko pot na Štajerskem. Majdak niti slutil ni, da bi se znal ukvarjati stari s kakimi zahrbtnimi ukanaml. Prav vesel je sledil gazdi v hlev, kjer je polagal hlapec živini. Gospodar se je obnašal, kakor bi hotel Majdaku dati iz hlapčeve kamre kos konjske opreme, da ga odnese v popravilo. Komaj je bil neprevidni Johaii z obema nogama v pregraji, ga je zagrabil gazda kakor maček miško in poklical hlapca. Vsa moč ter surovost se tokrat Majdaku nista obnesli v boju ter ruvanju z -l.cma. Pri t-meljiti tclesni preiskavi je prironialo na dari pismo _ri zginilo v gazdin žep. V ravsanju od Majdaka nehote osuvaai hlapec si je ohladil jezo nad prihajačem s tem, da ga je vrgel z vso silo preko praga hleva in mu grozil z železnim teležnikom. Majdak se je pobral, zagrozil obema in kričal iz polnega grla: »Pravične in nedolžne zapirajo; morilci in tolovajski glavarji pa se vozijo okrog ne* moteno v kočijah!« Po tcm dogodku je bilo jasno kakor beli dan dvoje: Majdak se ne bo smel prikazati nikoli več na Katičevem imanju; Veroniko bo ponesel v svoje vražje gnezdo Grga Pasarič iz Stenjevca! Odslej je bila prekinjena vsaka vez med Vinkom ter Veroniko. Da bo sledilo ugrabljenju pisma najhujše, je znal le Majdakov Johan. On je poznal Katičevo razborito trmo in Pasaričev pohlep po še vcčjem premoženju, kalerega mu bo podaril gazda v suhem denarju z Veroniko vred! Staremu Katiču js prečital hčerkino pisanje občinski tajnik ali biležnik, ker, grča trmasta, je bil nepismen, Po razodetju vsebine pisma ni doma robantil ter razsapi nad Veroniko ter materjo. Drugo jutro za tem se je odpeljal v smeri proti Zagrebu, ne da bi bil doma razodel, kam se je namenil in kedaj sc bo vrnil, Pripeljal se je še istega večera najboljše volje in v družbi bodočega zeta Pasariča. Na njegovo povelje so ženske kiale perjad ter pekle, da jc dišalo po cclem Kraljevcu. Šele po bogati večei-ji tcr obilnem vinu je gazda sporočil gospodinji, da se odpeljeta jutri oba z Veroniko na Pasaričev dom. Hčerka si naj ogleda bodoči dom in naj presodita z materjo, čc ne bo Veronika zagorska graščakinja in ne štajerska kmetica! Očetovo naznanilo oglcdov je bil izrek smrtne obsodbe za edinko Veroniko. Mati }e tudi znala, da bo oče to obsodbo koj po ogledih podkrižal in bodo slavili gostijo. Tast in zet sta pila in sc objemala na bodočo rajsko srečo v zakonu z najboljšo devojko; mati in hči sta prejokali ono noč v zavesti, da je očetov sklep nepreklicen ter ncizpodbiten. Drugi dan je bil ogled Pasaričevega doma. Stenjevčani so pozdravili ter sprejeli navdušeno bodočo gazdarico. Grga je bil vsem v Stenjevcu kum, dra- žestna Veronika jim bo kumica. Pohod v oglede je bila predgostija, iz katere se je dalo sklepati, da bo Veronika na novem domu nekaj več, nego je bila v Kraljevcu. Nevesta je imela edino maier, katera je razumela ter čutila otrokovo bol pri razgledovanju imetja Pasaričev, o katerih je vrela samo hvala in vse najboljše iz ust sorojakov. Celo mati Katička je pozabila pri toliki slavi ter premoženju na glavni steber zakonske sreče — Ijubezen. Klicala je hčerki v spomin svojo lastno življenjsko usodo. Tudi nje in njenega srca ni nikdo vprašal, če je volilo Hrvata Katiča. Vzela ga je, ker so tako odločili njeni starši. Ljubezen ter medsebojna naklonjenost, kolikor sta potrebni za zakonsko života^enje, sta se pridružili sami od sebe In s časom. Danes niti sama ne more reči drugače, kakor da jc bila za njo izpolnitev volje staršev — sreča! Po taki tolažbi Iz ust matere, ki bi naj otroka najbolj umela, je bilo Veroniki jasno, da bode tudi ona deležna usode, kakor pretežna večina podeželskih nevest in posebno še pa po Zagorju. Kai bt ji koristil odpor in kai solze? Nič! Ljudje bi jo smahali za ob paniet, če bi se protivila na dlani vabečemu bogastvu in silila na štajersko kočarijo! Udala se je v narekovano ji usodo, prikinila možitvi z neljubljenim možem proti svoji volji. Računala je na poznejšo tolažbo ter srečo za brezpogojno pokorščino napram staršem. Kmalu po ogledih so pričeli na nevestinem in ženinovem domu s pripravami za gostijo, kakor je ni bilo v hrvaškem Zagorju desetletja. Ohcet dveh bogatašev bi naj bila pravo ljudsko slavje, katerega bi naj ljudje pomnili ter sporočali potomcem, kaj so jedli, pili in kako so se veselili na Katič-Pasaričevem venčanju. Dober teden pred poroko je bilo ženskega sveta na Katičevem dvorišču, da se je kar trlo. Ženske so čedile, klale, pekle ter kinčale. Moški so vozili vino, gonili pod nož govedo ter prašiče, da si bo omastil ob dnevih gostovanja pošteno mustače vsak kumck, katerega bo zaneslo mimo hiše presrcčne neveste. Gazda je prosil vozove za prepeljavo bale ia gostov. Najel je dvc bandi muzikašev, nakupil smodnika za 12 možnarjev tcr jc vabil vsakega, katerega je srečal, na pogostitev. Začeli so z goslijo v pondeljek pri Katičevih. Bilo je povabljenih in nepovabljenih gostov za tri Kraljevce. Veseljačenje pri jedi, pijači in muziki in bobnenju topičev je trajalo na nevestinem domu tri dni. Iz Kraljevca se je premaknil na kolesljih in dolgih lojtrskih vozih sprevod ^ostov četrto jutro proti Stenjevcu, kjer so končali r^zabno ohcet v soboto zvečer. Sienjevec je dobi! z Vercniko na največje Pasaričevo imanje novo - mlado gazdarico, ki bo kumovala vsem po njenem prihodu rojenim Stenjevčanom. Celi teden trajajočo gostijo so zaključili ter se razšli, saj niso mogli več. TiHi vesclje pri najbogatejšc obloženi mizi, godbi, plesu ter pctju se priskuti, če traja piedolgo in začne človek omagovati pod pre« obilnimi dobrotami. Gostje so se razgubili ter razpeljali z glasno pohvalo, da Katiča in Pasariča ne bo prekosil nikdo, kar se tiče pogostitve odličnjakov in preprostega naroda! * Glas o preimenitni poroki v Kraljevcu ter o gostijab na dveh mestih se je širil z bliskavico ter segel daleč. Kak utis je napravila vcč nego potratna proslava ohceti na Vinka, si lahko predstavljamo. Veronika mu je bila vse na svelu in z njo jc bil ob vse. Ni se hudoval nad izvoljenko radi nezvestobe, nc, nad nezaslužcnimi udarci, ki so padali z vso neusmiljenostjo po njem eden za drugim. Pri toliki krutosti, katero mu jc namenilo življenje, tudi on ni ostal miren ter ravnodušen. Mar je li hotel postati kmet, kateri utaplja nad nanj razlito gorje v potu svojega obraza pri težkem dclu? Ne in zopet ne! Za koga bi naj bil lepšal, širil tcr utrjeval komaj kupljeni — novi dom? Za se? Toliko pohlapneža po imetju ni bilo v njem, da bi garal ter se mučil z zemljo za svojo lastno osebo. Z neugnano silo ga jc gnalo proč z doma, proč od mirno delavnih ljudi, zopet nazaj med onc, ki so mu obetali uteho v lahkomiselnosti — med nekdanje rakarsk. tovariše. Prepustil je obdclavo ii. pridelek s posesti soscdu lcr je ostavil komaj okušeno mirno življenje za zmiraj. Lahkomiselni potepuhi si znafo pomagati iz vsa- kcga še tako zamotanega položaja in sicer naglo. Tako je bilo tudi z obsotelskimi rakarji. Kuga jim je pomorila v eni spomladi rake in jim izmaknila izpred ust polno skledo vsakdanjega kruha. Vsakdo bi pričakoval, da bo prisilila smrt rakov obvodne lenuhe k rednemu delu. Kaj še! Nekaj rakarjev se je že razlezlo po deželi za delom tcr kruhom; drugi so pa samo pogledali preko Sotle in že jih je zvabil na postopaška pota nov poklic — tobakarjev, Že prej smo beležili, da bratje Hrvati niso bili rakarji niti tcdaj ne, ko je bil ta poscl najbolj dobičkanosen. Za lov in prodajo rakov jim ni bilo, pač pa je cvetelo med njimi od bogznaj kedaj tihotapstvo s tobakom. Po cenen duhan so hodili na Madžarsko in celo v Bosno, Razpečavali so prepovcdano robo na drobno doma po Zagorju in seveda tudi po štajerski strani. Šverc iobaka je bil ne,var«>n poklic in ne tako nedolžno tcr mirno postopanje kakor rakarstvo. Tobakar je moral računati vsak trenutek z nevarnim dejstvom srečanja hrvaškega ali štajerskega financarfa. (Daljc sledi.)