opredelitev naroda misli Pirjevec narod kot zgodovinsko nastalo sintezo med interesi kapitala in tistim, kar je človeku z rojstvom dano, kar mu je vrojeno ali narojeno, to pa so predvsem etnična struktura in jezikovno kulturne posebnosti. V procesu samoutemeljevanja kapitala kot svobodne volje do moči in moči svobodnega subjekta se ta volja in moč vse bolj sproščata kot to, kar v resnici sta, se pravi kot samovolja in aktivna moč, s tem pa vse bolj zametujeta etnično kot nekaj nasprotnega razumni moči, saj pripada nečemu iracio­ nalnemu, z rojstvom danemu, narojenemu; naposled se zgodo­ vinsko pogojena sinteza razkolje - na eni strani se narod dogaja kot racionalna organizacija moči (v znanstveno tehnološki revo­ luciji oziroma kibernetiki kot njeni najvišji realizaciji), na drugi strani pa se etnična struktura in jezikovno kulturna določila od­ ločijo od principa nacionalitete in se v svoji neposrednosti izroče poeziji in mišljenju. Nevarnost, ki grozi od znanstveno in tehnološ­ ko razvitega subjekta moči (so­ dobnega naroda), ki bi za eks­ panzijo svoje moči znova upo­ rabil presežena iracionalna dolo­ čila narodnosti (nevarnost slepega uničevanja in samouničenja), je tisti akcent, na katerega Pirjevec v tej razpravi še posebej opozarja in pri katerem se nam zdi še zlasti pomembno vztrajati tudi v tem poročilu. Vprašanja so zastavljena z vso potrebno urgentnostjo in odgo­ vornostjo: na nas je, da jih z enako mero odgovornosti vza­ memo zares in jih premislimo na njim samim ustreznem nivoju. J. Skrušny Anton Ocvirk: LITERARNA UMETNINA MED ZGODOVINO IN TEORIJO Razprave. Prvi del. DZS, Ljubljana, 1978. Za prvim, tematsko in prob­ lemsko zaokroženim sklopom Ocvirkovih razprav (Evropski ro­ man, 1977), je izšel drugi z na­ slovom Literarna umetnina med zgodovino in teorijo, ki pa kljub obsežnosti s to knjigo ni zaključen — dopolnila ga bo namreč še ena z enakim naslovom. Zbirni naslov študij o evrop­ skem romanu je dal jasno vedeti, da gre za razprave s področja primerjalne književnosti, ki se v smotrno urejeni celoti pokažejo kot svojevrstna monografska obdelava literarne zvrsti, kakršna se je izoblikovala v svojih odločil­ nih trenutkih od romantike do modeme. — Naslov pravkar iz­ dane knjige je na prvi pogled manj jasen, ker ne označuje kon­ kretnega predmeta obravnave, pač pa načelno opredeljuje ob­ močje, s katerim se avtor uk­ varja, in metodo, ki jo pri tem uporablja. Njegov pravi pomen se pojasni šele tedaj, ko iz naslovov posameznih razprav zvemo, da gre tu v celoti za slovensko literaturo in slovensko literarno zgodovino, v prvi knjigi za osrednje probleme druge polovice 19. stoletja (Levsti­ kov duševni obraz, Prijateljeva literarnozgodovinska miselnost in generacijsko načelo, Slovenci in realizem, Kersnikova p o t v reali­ zem, Slovenska modema in evrop­ ski naturalizem). Avtor torej opo­ zarja, da se tudi s slovensko lite­ raturo ukvarja kot z umetnostno vrsto, obravnava jo prav tako ka­ kor vse druge literature s primer- jalno-zgodovinskih in teoretičnih vidikov. Naj gre za Flaubertove romane, za Levstikove pesmi ali za Kersnikove povesti, Ocvirk jih razčlenjuje kot umetniška dela, to je kot estetske, čeprav nikakor ne esteticistično razumljene tvor­ be, kot samostojne celote — organizme, toda neizogibno po­ vezane z avtorjem in dobo, pred­ vsem pa s stilno usmerjenostjo obdobja. Že v Levstikovem duševnem obrazu, v razpravi, ki je ohranila prvotni naslov, čeprav izhaja zdaj močno razširjena, se težišče raz­ pravljanja preveša k stilnim ana­ lizam Levstikovega literarnega opusa in k ugotovitvam, da je Levstikov estetski nazor še pre­ težno klasicističen, čeprav so v njem tudi primesi zgodnje roman­ tike in naivnega realizma. Osrednji tematsko problem­ ski sklop knjige so vprašanja slovenskega realizma: njegova raz­ lična poimenovanja, periodizacija, razmerja z drugimi evropskimi variantami realizma, specifična pot njegovega nastajanja v po­ stopnih odmikih od romantike in v končnem prelomu z njo, nje­ gove značilne zvrsti, oblike, kom­ pozicijski postopki in stilna sred­ stva. Po vsem tem ne more biti dvoma, da tudi v tej Ocvirkovi knjigi ne gre za nikakršno slove­ nistično, primeijalnozgodovinsko in literarnoteoretično trodelnost, ampak za primeijalnozgodovinsko in teoretično delo prvovrstnega pomena za stroko in za slovensko kulturo. M. Stanovnik Janko Kos: PREGLED SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI DZS, Ljubljana, 1978. Kosov priročnik daje na pri­ bližno 250 straneh pregled najpo­ membnejših območij, dob, smeri, avtorjev in del od orienta prek antike do evropskega srednjega in novega veka in do modeme sve­ tovne književnosti 20. stoletja. Seveda na tako omejenem pro­ storu ne more poseči v nikakršno problemsko obravnavo niti v širši stvarni prikaz, temveč ostaja re- pertorij najpotrebnejših infor­ macij. Vendar že njihov izbor in obdelava pričata o avtorjevih sta­ liščih in načelnih pogledih na problematiko predmeta. Znotraj velikih kulturnozgodovinskih ob­ močij oziroma epoh so mu te­ meljni vidik prikaza literarne smeri in vrste, ki jim sledijo orisi najpomembnejših avtorjev ter nji­ hovih reprezentativnih oziroma pri nas najbolj znanih del; vsako poglavje sklepa pregled odmevov obravnavane smeri oziroma nje­ nih predstavnikov na Slovenskem, prav tako samo z najosnovnejšimi podatki in ugotovitvami, ki pa v celoti doslej še niso bile prikaza­ ne. Preglednost in sistematična zgradba dajeta delu didaktične odlike, kar mu bo nedvomno omogočilo, da se bo uveljavilo kot srednješolski priročnik, pa tudi kot koristen pripomoček za začetek podrobnejšega študija. Seveda pa lahko dobijo njegove navedbe in prikazi nazornejši pomen šele ob soočanju s samimi literarnimi teksti, kakor ga med drugim omogoča avtorjeva A nto ­ logija svetovne književnosti, ki izhaja pri isti založbi. D. Dolinar IVAN CANKAR V PREVODIH Zbornik Društva književnih pre­ vajalcev Slovenije. Uredil Janko Moder. Pomurska založba, Murska Sobota, 1977. Zbornik ima dva dela. V prvem najprej sedem avtorjev