C. K. pošti! Neilostavljene Številke je poslali administraciji .,EI se n bali 11 er“, Dunaj V. Zentagasse •>. štev. 21. V Trstu, v pondeljek I. novembra J909. Leto li. PROSTA VOD! POTK SVOBODI ? ZELEZNICM GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVL1EKCEV n m 1111 ii 1111 m 1111111111 mi i m iimrmnnTt mrr »n um n inTUTTriH IV11 lil 1 m't) n I irtT Uredništvo so nahaja v Trstu ulica. ; Boschetto, f> - Telefon 1570; ITpravniStvo Dunaj V. Zentagasse o. Izhaja v Trstu 1 in 15 vsaki mesec Nefrankirana pisma se no sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. JfaroCnina za celo leto 9.40 K. za pol leta 4.70 K. Pozamezna štev. 18 vin. ?ranči$ek Terrer. Klic ogorčenja, kakor se ga sliši le ma-lokedaj, se širi po vsem civiliziranem svetu. Kaj ne bi? Saj se je vendar /vršilo v naj-pobožnejši državi, Španiji, zlodejstvo, katero je šploh mogoče le tam, kjer ima rimski klerikalizem vso mor v svojih rokah. Padel je za svoje prepričanje eden prvih bojevnikov, proti narode razjedaječom klerikalizmu, umorili so vladajoči krvoloki Frančiška Fer-rer-ja. Kdo pa je bil Ferrer? Eden najpošte-nejših propagatorjev svobodne misli, toraj odločen svoražnik farski kinavščini in to je bil edini greh, ki je bil vzrok njegovega umora. Ker bo gotovo celo vrsto železničarjev tJtl 1 it lldliV, IV. oL' J O Z SV svojo močjo za ideale, kateri so tudi nam sveti, zato hočemo v kratkih potezah oslikati njegovo življenje. Frančišek Ferrer se je porodil v Španiji kot sin revne, pa skozi in skozi klerikalne družine. Majhem deček, je opravljal na morskem obrežju težaške posle in ni imel go-rečneje želje, kakor se posvetiti duhovniškem stanu in toraj študirati teologijo. Oče pa tej želji vsled svoje revščine ni mogel vstreči, in ATstopil je toraj mladi Ferrer v zeleziiiško službo, v kateri je dosegel mesto s prerodu tka. Da njegov, po izobrazbi hrepeneč duh, s tem ni bil zadovoljen, je pač umevno. Skušal je doseči svoj cilj potom samoizobrazbe, in je v to svrho čital z vso vnemo revolucijonarne spise. Vplivalo je to na njega tako, da seje poprijelel / vso imajočo energijo protidina-stične in protiklerikalne propagande. Seveda so mu postala vsleu njegovega delovanja kaj kmalu tla v klerikalni domovini prevroča, in primoran je bil se izseliti. Prišel je v Pariz, kjer je preživel nekaj let brez posebnega poklica in skušal svojo izobrazbo izpopolniti. Potom svoje lepe žene,- ki je bila znana z znanim vodjo revolucionarjev, Zo-rila, se je tudi on z njim seznanil in se z njim sprijaznil. Slednji mu je dal marsi-kaka navodila in tudi naloge, katere je Ferrer rad izvrševal. Prevzel je konečno malo gostilno. Ker mu je pa Zorila to odsvetoval, jo je opustil in se posvetil učiteljskemu stanu, ter je poučeval tuje jezike. V tem poklicu je imel tudi velikansko srečo. Neka dama, katero je poučeval v španščini, se je strastno zaljubila v njega in še bolj v njegove svobodomiselne ideje, ter mu volila celo svoje, podldrugi miljon frankov znašajoče premoženje. Kmalu potem, ko je napravila oporoko, je umrla in Ferrer je postal lastnik velikega premoženja. Od tega trenotka je postal intelektualen. Kot pravi Katalonec je naložil svoje premoženje plodonosno, pa ne zato da ga uživa, temveč zato, da uresniči svoje duševne ideale. To je bila tudi najlepša poteza in tragika Ferrer-jevega življenja. Klerikalno stranko je pobijal z nje lastnim orožjem in v tem smislu poučeval tudi mladino. Vsta-novil je več sto svobodnih šol in bil predsednik in duševni vodja ne smeri. (Po španskih zakonih namreč lahko vsaki vstanavlja in vzdržuje šole). Vstanovil je tudi velikansko knjigarno svobodomiselne literatur.;, ki je bila cenjena na dva milijona pezet. Da je bilo to delovanje, ki se seveda ne ijema s tendencami poneumnjevalnega rimskega klerikalizma far-ški svojati neljuba, ni treba povdarjati. Da je skušala poštenega moža na vse načine osumljevati, je toraj naravno tembolj, ker je rnela klerikalna vlada Maura-va vedno odprta ušesa naprhm denubcijantom. Ferrer, ki je poznal nevarnost, je neustrašeno deloval na polju ljudske izobrazbe in le njegova zasluga je, če se svobodne ideje tudi v nesrečni ttpituiji vedno uor/ sirijo v str ali klerikalcem. Prišla je pa letešnja spomlad in z njo nemiri v Španijo, provzročeni po nasilju rimskih tiranov. Nezadovoljnost je dosegla svoj višek in revolucija je zavladala po celi državi. Seveda se je vladi posrečilo po ruskem uzoru ukrotiti upornike in reakcija je prišla zopet na krmilo. Tisoče in tisoče državljanov so vrgli v ječe brez vsakega sodnijskega postopanja in celo vrsto ljudi se je usmrtilo po sklepu vojaških sodišč. Ta prilika se je zdela klerikalcem pripravna, znebiti se tudi nevarnega Ferrer-ja. Brez vsakega povoda in vzlie temu, da se mu ni moglo nič nepostavnega predbacivati, se ga je zaprlo, postavilo pred vojaško sodišče in ga obsodilo na smrt, brez da bi se zaslišalo predlagane priče. Ves civilizirani svet je opazoval z ogorčenjem to početje in merodajni krogi so proti temu protestirali. Vse zaman. Klerikalna vlada in mlado, nadebudno fante na prestolu španske kraljevine, se nu;o brigali in justifikacija se je zvršila v znani trdnjavi «Monjuhi>. Resje nemogoče, udahniti Ferrer-ju novo življenje, zato pa se vzdiguje z njegovega groba senca, ki pomeni me-mento za klerikalno svojat celega sveta. S tem umorom so pokazali španski klerikalci cilj, po katerem hrepeni vse, kar je v duševnem taboru Rima. Ves svet se zgraža; ljubljanski «Slovenec« pa hvali umor, kot neobhodno potreben, znak, da ve kdo ga čita in kje izhaja. Klerikalci dobro vedo, da jim pri nas še žito gre v klasje in da smo edina pokrajina na svetu,_ ki v neumnosti lahko tekmuje z nesrečno Španijo. Kakor pa je imela Španija svojega Ferrer-ja, tako je tudi naša naloga, pokazati narodu kraj, iz katerega prihaja vsa nesreča. S podvojeno silo se bo treba poprijeti dela v korist duševni osvoboditvi naroda kakor vsega človeštva. Slej ko prej mora ostati zahteva: «Ločitev cerkve od države in ločitev crkve od šole* naša najsvetejša zvezda vodnica na poti proti našemu cilju za osvoboditev človeške družbe.' Umorjen je Ferrer, Ferrer naj živi! Proti socijalnemu zavarovanju. Odkar smo v narodnostnem prepiru, pri katerem seveda klerikalci kakor krščanski socijalci z vso vnemo sodelujejo, je vsako koristno parlamentarično delo izključeno. Tudi bodočnost menda ne bo boljša, če vo-lilci svojim poslancem ne dopovedo, da jih niso poslali v državni zbor, da tam randa-lirajo, temveč zato, da delajo. Vsi skriti in odkriti sovražniki socijalnega zavarovanja toraj resno računajo s tem, da v bližnji bodočnosti ni misliti na rešitev tega za delavne sloje Austrije velevažnega vprašanja. Napadi na določbe te predloge so iz tega vzroka tudi v zadnjem času izostali. Edini katoliški klerikalci in njih vredni bratci, krščanski socijalci so, ki ne zamude nobene prilike, da pokažejo svoj«; sovraštvo proti popolnjevanju delavskega zavarovanja. Večkrat smo imeli priliko, v klerikalnih in krščansko-socijalnih listih v zadnjem času čitati, da narherava vlada pri otvoritvi državnega zbora med drugimi predlogi »zopet* predložiti zakonski načrt za socijalno zavarovanje. Z drugimi besedami bi gospoda rekla, da bi vlada lahko predlogo o starostnem zavarovanju doma pridržala. Praktično bi bilo seveda to teško izvedljivo, kajti socijalni-demokratje so uže toliko močni, da bi zbornico prisilili, če se snide, da bi se morala pečati tudi s socijal-nim zavarovanjem. To ve vlada, to vedo pa tudi meščanske stranke in zaradi tega ni misliti, da bi si upala gospoda na ta način izzivati edine zastopnike delavnega ljudstva, socijalne-demokrate. In izzivanje bi bilo, če vlada ne bi predložila imenovane predloge. Značilno pa je in kaže posebno ljubezen za stvar, če klerikalni in krščansko socijalni listi pišejo o predlogi, ki je na-rodno-gospodarskega značaja, tako, kakor bi se šlo za vsakdanjo stvar kakega poljubnega resora. Mnenje ki ga ima klerikalna druhal o zadevi, se je drastično pokazalo pred nekaj dnevi v glavnem glasilu austrijskih krščanskih socijalcev, v »Deutsches Velksblatt«, v članku z nadpisom : » Finančni fijasko socijalnega zavarovanja na! Angleškem«. V njem razpravlja o ogromnih stroških, katere provzroča na novo upeljana starostna preskrba. Tu pravi tudi dobesedno sledeče: Finančni fijasko socijalnega zavarovanja v bogati industrijalni in trgovinski angleški državi nam pa da resno premisliti, če bo mogoče danes ali v bližnji prihodnjosti uvesti v Avstriji socijalno preosnovo r tako dalekosežneru krogu, kakor je to narne-ravano v sahomkem načrtu za socijalno zavarovanje. Avstrijska država, ki ima ravno sedaj težko stališče, da uredi svoje gospodarske razmere, se v takem položaju ne sme spuščati v poskuse, ki bi nas ne samo morebiti temveč popolnoma gotovo priredil do popolnega poraza. Govoriti o financijelnem fijašku socijal-nega 'zavarovanja na Angleškem, zato, ker država nekaj ver prispeva, kakor ,je bilo proračunano, gotovo ni umestno, ker se na Angleškem za to stvar ni določilo posebnih prispevkov, temveč tam izplačuje enostavno država starostne rente. Govoriti toraj o fi-.jasku socijalnega zavarovanje je budalost, in i'e j** uvrščenih v angleškem proračunu za to stvar par tisoč več ali manj, je pač vse eno. Da pa klerikalci vseh struj vpijejo, da bi utegnilo starostno zavarovanje nekaj več stati, odgovarja popolnoma njih stremljenju, prati kožuh ne da se ga zmoči, če se gre za široke mase ljudstva. Zato je svoje-časno predložil tudi Dor. Lueger svoj sleparski stomilijonski predlog, po katerem bi se v resnici za starostno zavarovanje prav ničesar ne zgodilo, razun da bi imeli papirnat sklep, sleparija, katere se danes klerikalci sami sramujejo ni najraje vidijo, da se o predlogu ne govori. Zato pa vporabljajo vsako pripravno in nepripravno priliko, da svetu pripovedujejo, koliko bi socijalno zavarovanje stalo in priporočajo, pri »poskusih€ ne preveč hiteti, kajti polom, pravijo, bi bil ne-izogiban. Taki so toraj »pravi krščanski prijatelji delavstva«. (■e bo konečno delavsko zavarovanje stalo več ali manj, kakor so izračunali zavarovalni tehniki,je pač vseeno, in ne sme in ne more biti odločilno za stvar. Klerikalci so bili oni, ki so najbolj vpili pri aneksij* skem vprašanju, ki danes stane austrijske narode pol milijarde kron. Oni so tisti, ki streme po tem dovesti Austrijo v čase Ra-deckejeve koračnice, kakor je Adler dejal, in so pripravljeni žrtvovati tisoče milijonov za oboroževanje, za ladije in kanone. Značilno je za take »ljudske zastopnike<" ki dovoljujejo ogromne svote za take stvari med tem ko štedijo s par kronami pri socijalnih potrebah. 'Po ni krščansko in ne socijalno, je pa v Austriji pravo »krščansko socijal-stvo« kakor je tudi podlaga te stranke le sleparija in hinavščina. Klerikalizem je poln sovraštva do delavstva, zaradi tega so tudi klerikalci največji sovražniki vsakega socijalnega, delavstvu koristnega dela. Delavstvo naj toraj opazujejo z vso pozornostjo početje teh ljudi, kajti najnevarnejši so vedno »zavratni morilci«. Klerikalcem se ne sme posrečiti, da onemogočijo socijalno zavarovanje, katero pričakujejo težkim srcem milijoni avstrijskih proletarcev. Da to vprašanje še ni rešeno, oziroma, da se rešitev zavlačuje, Pridiga Hbbe Donzac-a Napisal I‘md Deseta u:r. Poslovenil ./. Petrič. Celo vrsto let je bil Abbe Donzac dušni pastir občine Goudourville. liil je krepak, lepo rejen mož z rdečim obrazom in dobro-voljnimi modrimi očmi. Tej simpatični zu-najnosti je odgovarjal tudi njegov značaj. Bil jo pošten, odkritosrčen in niti za dva souva ošaben, kakor pravijo v tistih krajih. Čudno toraj ni, da so ga ljubili njegovi farani in živeli ž njim v idealnem razmerju prijateljstva in zaupanja. Abbč Donzac je bil tudi v svojih mladih letih nekaj časa misijonar v Afriki. Od tistega časa je tudi strastno ljubil naravo in ni bil versko nestrpen napram svojim ovčicam. To pa seveda ni ugajalo njegovim predpostavljenim. Ob nedeljah je bila njegova cerkev natlačeno polna. Abbe Donzac je dobro vedel, da ga njegove ovčice ljubijo: ravno tako je pa tudi vedel, da komaj čakajo tre-notka, ko gredo na kegljišče, na svojo običajno nedeljsko zabavo. Velika udeležba pri božji službi ga pa ni mogla zapeljati, da bi ljudi zadržaval dalje, nego je bilo potrebno. Z vojaško kratkostjo je bral mašo, hitro odložil svojo cerkveno opravo in šel od skupine do skupine, stiskajoč mu nasproti moleče roke. je edino in izključno zasluga avstrijskih klerikalcev vseh narodov in jezikov. To naj si zapomni delavstvo za prihodnje čase državnozborskih volitev. Socijalna beda in delavski boji. (Konec). 1*0 mojem mujenju s/a I. in X. okraj na Dunaja najpripravnejša, da se z umrljivostjo teh okrajev dokaže vpliv gospodarskih razmer na umrljivost. Kažeta vam največja socijalna nasprotja v starem delu občine. Sledeča slika nam kaze, koliko jc uslužbencev r vsakem okraju za izključno osebne potrebe, iz koliko delov obstojajo stanovanja, kako natlačeno ljudje prebivajo, kako veliko je število enosobnih stanovanj, koliko stanovanj je brez kuhinje in koliko oseb si na more omislili niti posebne sobice, ki stanujejo na ta način, da si naj mejo le posteljo pri tujih družinah. Vsa ta razmerja drkazajejo neovrgljivo, v J. okraju največje bogastvo, v X. 'največjo bedo in to-ruj tudi največjo umrljivost. Številke, in podatki ki slede, so povzeli iz le/a I8!)l. OKRAJ I. X. suupai 1881 930 1882 «7*1 188:; 872 18*4 792 i 12-70 12-09 11 -r>0 17:; 7 1891 1473 l(i 91 ;;i 7:3 32-91 28-90 20'70 Umrli so V I. okraju V X. okraja Na 10 strank spada za osebne potrebe določenih slug . . 12’0 14 Na eno stanovanje pripadajo vsakovrstni prostori . . . 0-19 2-28 Na en prostor katerekoli vrste spada prebivalcev . . 0*83 2.10 Na sto prebivalcev pride stanovanje z enim prostorom . 1-41 7-88 Na sto stanovanj brez kuhinje 0-70 12-94 Na 100 prebivalcev, ki imajo v najem samo posteljo , . 1-00 10-12 Od 10.000 prebival, je umrlo 114 340 Absolutno in relativno umrljivost obeh okrajev v letih od 1881 do 1S00 pa haže sledeča slika : / Umrli so: A' 1. okraju V X. okraju letft skupaj od 1 skupaj od 1000 Ko se je povrnil v župnišče je zaužil svoj skromen zajuterk in potem odkorakal proti hribčku, na vrhu katerega je bil grad baronov Goudourville. Ko je prišel na vrh, je legel v travo in občudoval lepo okolico, ki se je pred njim razprostirala. Razgled s tega vzišenega prostora je bil res čaroben. Ob vznožju so se širili velikanski vinogradi, za njimi lepa polja, katerih klasje se je ponosno gibalo ob lahkem vetriču, med njimi so pa bile skrite lične hišice Goudourvillske, obdane z lepimi vrtiči in nasadi, ločene druga od druge z najraznoternejšim drevjem. V ozadju cele slike se je pa videlo modro gorovje Garome. Abbe Donzac je bil srečen, srečen brez želja. Ponudilo bi se mu lahko karkoli, brez obotavljanja bi dejal »no«, samo da je smel prebivati v priljubljeni Goudourvilli. Ta sreča pa ni ostala neskaljena. Neko soboto zvečer, ko se je vračal z grada, je našel v župnišču pismo starega prijatelja in stanovskega tovariša, ki je bil prideljen škofu v Montau-banu. Pismo se je glasilo tako le: Moj dragi Donzac ! Sovražnike imaš. Njegova eminenca je dobil ravnokar anonimno pismo, v katerem Ti pisec predbaciva, da ne širiš besede božje tako, kakor bi to moralo biti. Trdi celo, da ne greš nikoli na prižnico, temveč leta skupaj od 1000 skupaj od 1000 1885 877 12-58 202a 30-45 1880 782 ii •."><) 1908 27-47 1SK7 737 10-88 19f>5 20-07 1 888 721 10-08 2148 27-91 1889 772 11-47 2270 28-10 1890 794 11-84 2231 20-30 113821 11883118841 118851188(i 1 118871 118881 1881) 1 |11081 H7S | 1)5!) 11171111051 |1158| 1.-I2t;| 1343 j IV* čas je umrlo v L okt aju S102 oseb, v X. okraju pa i9 “>09 oseh. Ker je pa bilo število prebivalcev v teh desetih letih povprečno r /. okraju 08.08‘ij m v X. okraju 28.798, toraj jih je umrlo povprečno v I. okraja od 1000 11’90 oseb in r X. okraja od 1000 38‘40 oseb, /oraj ?‘/„ krat več: f*e hi bila r X. okraju tista umrljivost kakor v /., potem bi umrlo samo S17S oseb. Umrlo jih je'pa torej relativno //.42/ več, nego r gospodarsko bolje podkovanem l. okraja. V posameznih letih jih je umrlo n X. okruju relativno več kakor r L: 1890 1227 To so človeške žrtve modernega časa. Spremenil se je samo način žrtvovanja, het• danes žrtve ne darujejo reč molohu svoje krvi. /ato smo napačnega mujenja, da smo napredovali. Tako visoke umrljivosti, kakor jo opazujemo v X. dunajskem, okraju ne izkazuje nobeno drugo avstrijsko mesto', leta 1801 je umrlo od 10.000 prebivalcev celo '.140. Niti Tarnopol v Galiciji ne izkazuje nižje umrljivosti ista je namreč ‘A 18. Kakor sna) pa že omenili, bi bila umrljivost v X. okraju veliko večja, in r 1. veliko nižja, če bi stanovali v X. okraja sami ■reveži in v /. sami bogatini. Kakšne materije/ne žrtve p:\ doprinaša rev)io ljudstvo i Svote, ki jih potroši za leče nje, za brano in ker v rana bolezni ne. zasluzijo, so ogromne in znašajo milijone. Dunajski mestni fizika/ dokazuje potom sestavljene statistike, da se je v desetletju \S8\/00 prejšnjemu desetletju vsled manjše umrljivosti prihranilo l(>.(>73.f>00 kron. Kot temelj svojega proračuna izrablja Pettenkozerjevo 'mujenje, da namreč pride na vsak slučaj smrti IH slučajev bolezni in da je bolezen trajala povprečno 21 dni ter so stroški znašali le 2 kroni na dan. 1 Oglejmo si, koliko ima proletarec v X. okr. in meščan r I. okraju, v ravno tistem času 'plačali stroškov za bolezen in za bruno. da se zadovoljuješ s tem, da prijateljsko občuješ s Svojimi ovčicami. Njegova eminenca 1 je rinjenja, da se na ta način ne služi uzvi-šenemu poklicu in je odredil v tej zadevi preiskavo. Pripravi se toraj, da Te eno prihodnjih nedelj obišče gospod generalni vikar tn bo prisostoval božji službi. Obveščam Te o tem, da se boš vedel ravnati. Ne smem Tudi prikrivati, da je njegova eminenca odločil, postopati proti Tebi z vso strogostjo če se dokaže, da so stvari, katere se Ti predbaciva. tudi resnične. Namen ima, Te v danem slučaju premestiti v najbolj oddaljen kraj departementa in sicer v kako župnijo, kjer Te naravne lepote ne bodo odvračale od Tvojih duhovniških dolžnosti. Glej torej, če Ti je mogoče da osramotiš Svoje sovražnike in da odvrneš pretečo Ti nezgodo. Tvoj stari prijatelj Ducasse. Ko je Abbe Donzac prebral pismo, se je popraskal za ušesi, ne vede, kaj bi si mislil. Natlačil si je pipo, jo zapalil in se vsedel v senco velikega drevesa, ki je stalo pred vhodom v župnišče. Kaj V Ta krasni košček sveta naj bi zapustil ? Ne, to se ne sme zgoditi . . . ! Dolgo je mislil in premišljaval. Namah I se mu pa razjasni obraz in nasmeje se proti lota : 1881 1882 1883 1884 1885 1880 1887 1888 1889 1890 Stroškov je bilo v goldinarjih : V I. okraju: V X. okraju: skupaj za posameznike skupaj za poza m ez. 0:56-480 597-720 592-900 538-500 590:500 531"700 501-100 490-280 524-900 539.920 9-20 8"07 8-03 7*87 8-74 7"82 7-39 7-20 7-80 8-05 1.181.100 2158 1.285.880 22-38 1.195.240 19-05 1.149.880 18-17 1.377.000 20-71 1.297.440 1.329.400 1.400.040 1.543.000 1.517.080 18-59 18-14 19-00 19-11 12-88 10.000 prebi- 12-8 33-8 20-7 58-2 13-3 9-8 7-9 35-5 4-5- 23-8 19-8 55-2 i se je pojav- -Skopili dohodki, ki jih je imelo prebivalstvo I. okraja poleta stroški bolezni in za hrano so znašali 5.550.100 gld., povprečno za posameznika v desetletju pa 3-15 gld., r X. okraju nasprotno skupaj 13.327.320 gld., ali povprečno za posameznika /.9-37 gld., foraj 2l/t krat reč nego v I. okraju. Če bi bila v X. okraju laka umrljivost kakor v l., potem bi znašali stroški le 5.501.040 gld. Proletarci X. okraja so toraj plačali relativno 7.700.280 gld. več nego bogatini I. okraja. Vpoštevanja vredna je tudi primera obeh okrajev 'z ozirom na bolezni, ki so povzročile smrt. Umrlo je leta /399 od valcev: Na živčnih boleznih .... » bolezni h dihalnih organov » » krvoločnih » » » prebavnih » » nalezljivih boleznih . . . » sušici . . -................. ' 'v« » • y j bolezen krvoločnih organov. Proletarec se nima časa posebno na to bolezen ozirati, ker v zli c temu v največ slučajih lahko opravlja svoje posle, dokler se ji ni! pridruži še kaka druga bolezen, ki honečno napravi lumec njegovemu življenju. 'režah boj za obstanek se najbolj izraža v visokem številu živčnih boleznih in dihalnih organov; neprimerna in nezadostna prehrana v številnih bolezni pre-bavljevalnih organov in pljuč, neugodne stanovanjske razmere v pogosto nastopajočih nalezljivih boleznih in posebno jetika nam daje globok vpogled v fizične it) gospodarske razmere prebivalstva. V državnem povprečju pride oholu 37 na jetiki umrlih na J OJ ion prebivalcev; samo v X. okraju pa le od JSS7 do 1300 leta: 47, 00, ,>0, 55. grajskim stolpičem, katere je obsevalo rav-vnokar zahajajoče solnce. Stopil je v hišo in dejal svoji stari go- j spodinji : »Englantina, jutri po maši, mi prinesite v zakristijo čašo goveje juhe in kozarec vina!« Drugo jutro je bila cerkev, kakor na- | vadno, polna. V zakristriji se je pogovarjal med tern Abbe s starim kantorjem Mis-sier-om, ki je živahno prikimaval. Konečno se je pričela služba božja. Pri evangeliju je naznanil Abbe, svojim ovčicam : »Dragi mi bratje! Počemši s prihodnjo nedeljo, vam bodem pri sveti maši razlagal tudi svete resnice naše vere. Danes ob koncu službe božje vam bodem pa na kratko razložil tozadevni načrt. Prosim vas toraj, da nekoliko počakate«. Nato se je obrnil zopet proti oltarju in dal pomenljivo znamenje staremu Missier-u. Ta je to takoj opazil in tudi razumel, kajti vstal je takoj in ostentativno zaprl cerkvena vrata in se povrnil, s ključem v roki, na svoje mesto. Ko je maša minula je stopil Abbč Don-zac v zakristijo, použil svojo juho in popil vino in se nato okrepčan podal na prižnico. Dveinpol ure je razlagal občanom po kakem načrtu jim misli v bodoče pridigo-vati, konečno pa je dejal: Tudi indast rijalna Vorarlberška, potem gosto naseljeni severni slovansko - nemški kraji, Nižjenvstrijska in Trst stoje nad državnim povprečjem, (.e se je moglo omogočiti v posameznih krajih, boljše živ!jenske razmere in na. ta način okrepiti organizem, je bilo to najboljše sredstvo proti zlu. Za bogatina je v lem oziru seveda kmalu pomagano; gre pa tudi zato, da se revežu na human način pomaga, ali vsaj njegov položaj zboljša in olajša. Dokler revež lahko dela, se vlači po svetu; kadar je onemogel, išče pomoči n bolnišnici, da se tam do smrti izkaš/juje sam sebi in svojim sosedom v trpljenje. Do poročilih profesorja Sc h,-bile r-j a je umrlo na leto poprečno na jetiki v treh velikih dunajskih bolnicah 3100 bolnih. Vsa prizadevanja tega učenjaka, ustanovili bolnico za bolne na prsih, so se pa izjalovila, ker ni bilo mogoče dobiti sredstev. Če upoštevamo vse to in poleg tega poznamo /udi dejstvo, da ima 33 čeških magnatov 23S gradov in 37 palač, nam to jasno kaže, da je vladajoči razred bogatašev brez vsakega sočutja za vse, tudi za pravičnost. tlogato letev ima smrt med otroci revnih. Po Wappaus-u umrje na leto v Kurogi od Kit) živo rojenih, 19 otrok v prvem letu, Umrljivost otrok na Dunaju pa je višja : 23’HO, 23-5.1, 23-41 in 24-SO odstotkov v letih od 1 <937 do 1390. 1’ teh številkah pa niso všteti otroci, ki so umrli v porodnišnici. 'Ta visoka umrljivost otrok na Dunaju se pa pripisuje le visoki umrljivosti v X. okraju; kajti leta /337 se je ta povišala le še v III. in V. okraju nekaj čez 25>"g (20.34"!,, oziroma 25>-O2"/0). Leta 1333 ni bilo razim X. sploh nobenega okraja, ki bi izkazoval [25°/,,. Leta 133.9 se je umrljivost povišala zopet le v III. in V. okraju na 25 51"/„ in 25-57%. r Islu 1390 v III. V. in VIII. okraju na 25r3l°/0, 25-l7"/0 in 25-<>3"/0. X okraj pa kaže nasprotno 32-05, '{0’33, 32-00 in 32’45a/„. Kot nasprotje naj služijo številke I. okraja: 13-40, 19-95, 11-73 in 17y40'j0. Kako zdrav bi vendar bil Dunaj brez okraja Favoriten! Hlad in beda pa ne uničujeta le telesa, temveč tudi duha. Skrb za hrano, prenaporno delo, itd. uničujejo človeški duh Danes je vendar uže obče znano, da bolezni na duhu niso le posledica endemično-patologičnih, temveč tudi žalostnih socijal-nih razmer. Da je to res, kažejo okoliščine, da je večja polovica na duhu bednih, blaznih, takih, hi so še-le v poznejših letih oboleli. Blaznost se posebno opaža po 25. letu, ko je človek uže v središču boja za obstanek, in je najbolj razširjena med Danes, dragi bratje, sein bil kratek, za prihodnjo nedeljo vam pa obljubujem, da bodem temeljitejši, tako, da ne bodete imeli povoda, biti z menoj nezadovoljni«. Ni težko, si predočiti vtis te obljube na izmučene poslušalce, katerim je kantor Mis-sier med pridigo, z energičnim nastopom, onemogočit vsak beg skozi zakristijo. Prihodnjo soboto je dobil Abbč Donzac od škofa uradno obvestilo, da pride generalni vikar prihodnjo nedeljo v Coudour-ville in da bo po nalogu njegove eminence prisostvoval božji službi. Ta novica se je hitro razširila po občini in ker je bila naznanjena svečana maša z organistom iz Montaubana, so sklenili kmetje, se vdeležiti te slavnosti, vkljub temu, da so prej sklenili, z ozirom na nepričakovano ljubezen do govorništva svojega župnika, ne več maš posečati. V nedeljo zjutraj je izstopil generalni vikar pred župniščem iz voza in dejal sprejemljajočemu abbe-ju : »Njegova eminenca, je z Vami skrajno nezadovoljon. Vi nikoli ne pridigujete in vprašam Vas pred vsem, kakšne razloge imate zato ?« »Jaz res ne pridigam, gospod generalni vikar; pa kako tudi naj V! Bil bi enak apostolu Pavlu, ki je bil pridigar v puščavi. Moji župljani, se odstranijo v trenotku, ko moškimi od 35. do 40. leta. Čudno to ni, če mož še v tej starosti nima še zasigumnega obstanka in je jul dela in skrbi že popolnoma izmučen. Število naduha bolnih je znašalo trla 1330 45.529 in je do leta 1390 naraslo na 51.322, toraj skoro za 14 odstotkov; 85a, glede uravnave službenih turnusov, odklanja pa že danes vsako odgovornost za vse eventualne nezgode, katerih povod bi bila prenaporna služba, in bo to stališče zastopalo tudi pred kompetentnim forumom. Posebno služba na progi Ljubljana - Zidanmost se mora nujno preurediti, ker sicer so kalami-tete neizogibne. Upamo, da gosp. ravnatelj Posch ne ho trpel, da njegove obljube in obveznosti tepta nekaznovano kak Grundner, temveč, da ga pouči, da ima dogovore ravno tako spoštovati, kakor uslužbenci. Če bi se to ne zgodilo — kar seveda ne verujemo — potem se tudi nam ne more in ne sme očitati, če tudi mi enega dne pozabimo kar smo z upravo dogovorili. Potrpežljivost Slovenca je sicer svetovno znana, ali kdor preveč na njo računa, se morda tudi lahko vara. Gospoda ne tirajte toraj nezadovoljstvo do vrhunca, ker sicer bi bila vaša odgovornost prevelika. Ven z turnusi v smislu odredbe c. kr. generalne inšpekcije. Štirideset odstotkov počitka doma ! Dokler tega ni, ne bo zadovoljnosti in toraj tudi ne miru ! Kristova vere v teoriji in praksi. Tarnajo, da vera peša. Kako bi tudi ne, če ima take porogljivo dejal, ko je prišel mimo general, vikarja: »Le poglejte jih, ne znajo niti znamenje križa storiti, tako so neumni«. Po evangeliju je odložil Abb6 Donzac svoje mašno krilo in se podal na prižnico. Kantor Missier pa je šel z ključem v roki proti vhodnim vrafom, da jih zaklene. V tem trenotku se je pa vzdignila vsa pobožna množica in nastal je velik nemir. Vse je hitelo proti vratam in vsak je skušal prehiteti kantorja. Ko je stopil župnik na prižnico je bila že vsa cerkev prazna. »Naj li pridigam?« je vprašal župnik generalnega vikarja«. »To hi bilo nesmiselno. Saj vendar ni nikogar več tu. Prav ste imeli: to so res pravcati divjaki«. Generalni vikar se je vrnil v Montauban in tam jako ugodno poročal njegovi eminenci, o delovanju župnika, ki pač ni vzrok, da so pridige v Gondourville nemogoče. V bodočnosti je imel Abbe Donzac mir in je posloval še veliko let v Goudorville, brez da bi le enkrat pridigoval. Ko je koncčno umrl, so za njim žalovali tako stari kakor mladi. Nobenemu teh vse prej kakor neumnih kmetov, pa ni prišlo na misel, ko so s povešeno glavo sledili krsti, da jih je umrli nekoč kot tepce predstavil zato, da je rešil sebi župnijo in prijetno življenje. zastopnike, kakor je velika večina katoliških duhovnikov. Brez srca, brez čustev, brez morale: edino, kar poznajo je nenasitna bisaga. Ti pojavi so znani povsod, kjer je znan tudi katoliški duhovnik, seveda tam najbolj, kjer je ljudstvo še duševno zaostalo in ječi še pod jarmom rimske nestrpnosti. Med take kraje moramo prištevati, tudi našo ožjo domovino, ker je klas neumnosti še v polnem cvetu. Imamo tovariša, čuvaja Č., kateremu je predobri oče vzel pred letom dnij boljšo polovico, pozabil pa nato, da ima naš prijatelj štiri neodrasle otročiče, katerih poleg svoje službe ne more sam opravljati in vzgajati. Mož, ki bi morda sicer ne imel potrebe iskati druzega božjega blagoslova v hišo, ker mu je že prvi zapustil dovolj pojmov o bedi in nesreči, je bil vsled otrok toraj primoran, se ogledati po svetu, da dobi tovarišico, ki bi mu pomagala, spraviti med ljudi brilant.no čuvajsko plačo. Da ta posel ni bil lahek ve pač vsaki, ki pozna življenje železniškega čuvaja. Naš prijatelj pa je imel izvanredno srečo in dobil je dekle, ki je bilo pripravljeno mu odvzeti skrbi domačega ognjišča, tembolj kjer si je mislila: »Ich uar aucli einst eine Jungfrau mit blohendem Ilaar«. Doslej je bilo vse v redu. Mož je nakupil manjkajočih potrebščin, si poskrbel dovoljenje in vse kar je potrebno. Tudi nevesta se je brigala za bodočnost in mislila na potrebe bodočega gospodinjstva. Ko pa pride v domačo vas, da dobi tudi potrebno (?) dovoljenje od svojega župnika, se je situacija takoj spremenila. Župnik, katerega naloga je, skrbeti za dušni in telesni blagor svojih ovac, se je takoj spominjal svoje dolžnosti, jo pripihal k očetu in mu dejal: Kaj vendar mislite V! Vi bodete dali svojo hčer železničarju, udovcu s štirimi otroci in še celo nezakonsko rojenemu?! Da je to kmetu zadostovalo, je naravno, če vemo, kako je naš k ujet odvisen od farjev. Če se pa tako početje strinja z nauki Nazarenca jo drugo vprašanje in to naj rešijo tisti, ki so zato mastno plačani. Hinavščina je pa, če se po takem početju tarna, da vera peša. Tovarišu ('. pa svetujemo, naj toži farja, da mu povrne povzročeno gmotno škodo in hvali boga, da ni dobil od te svojati odvisne žene, s katero bi imel celo življenje dvojen križ. Da pa sodrugi spoznajo srečen kraj, ker imajo tako skrbnega pastirja jim bodi povedano, da se je ta slučaj zgodil v mesecu oktobru na Gorenjskem, v vasi Grad pri Bledu, kjer praktično izvaja Kristove nauke župnik Janez Oblak. 'Železnica}-. Državnoželezniška kurilnica v Ljubljani. Leto dnij je [»oteklo, odkar je železniško mini-sterstvo potom odloka uredilo delavni čas za delavnice državnih železnic. Ko smo či-tali dotičen odlok, smo bili takoj na jasnem, kaj hoče in kaj pomeni. Okoravno Slovenci, smo si vendar vedno domišljali, da razumemo tudi nemški, vsaj toliko, kolikor se nas tiče. Če še nikoli nismo občutili take potrebe razumevanja nemškega jezika, se je to pokazalo pri omenjenem odloku, kajti gospodje kurilniškega vodstva, ki so pristni germani od prvega pa do zadnjega sluge, vsi skupaj niso razumeli ministcrske odredbe. Drugače bi bilo nemogoče, da je trajalo celo leto, predno se je uredil delavni čas za soboto. Sedaj, ko je stvar v smislu odloka vravnana, bi mi pač vprašali, kedo nas ima sedaj za neplačano delo celega leta, in sicer vsako soboto za poldrugo uro, odškodovati ? Nato vprašanje odgovoriti bo seveda težko, priporočali bi pa o tej priliki merodajni gospodi, da si v prihodnje ogleda došle odloke, in če jih ne razume, da naprosi nočnega čuvaja, ki jih jim bo rade-volje raztolmačil. Nikakor pa ne gre, da bi uslužbenci trpeli gmotno izgubo radi brez-primerne brezbrižnosti posameznih »nebodi-jihtrebov«. Prizadeti. Trst, kurilnica južne železnice. Občudovanja vredna je potrpežljivost tržaškega vlakopo-speševalnega osobja, ker že dolgo časa mirno prenaša šikane svojih predstojnikov. Pa tudi potrpežljivost tlačenega osobja je pri kraju. Ko smo dobili sedanjega načelnika Dolinšeka, smo že'vedeli, da redkokedaj kaj boljšega sledi. To se je tudi kmalu videlo pri Schafferjev! zadevi. Takrat je moral gospod malo popustiti, in bil je nekaj časa mir. Sedaj pa postaja gospod gorak, kakor se vidi. Za vsako malenkost kaznuje. Če kdo zahteva zapisnik, ker se čuti nedolžnega, se mu ta kratkomalo zabrani. Prav po rusko! Na ta način je umevno ogorčenje osobja. Proti temu samovoljstvu ni nikakih sredstev, in mora se potrpeti, ker vsakemu ugovoru sledi nova kazen. Pred nekaj časom je bil kaznovan eden vozovni nadzornik s štirimi kronami radi tega, ker je načelniku malo preglasno povedal svoje mnenje. Eden strojevodjev namestnik je bil radi disciplini na-nasprotnega vedenja proti ravno istemu gospodu kaznovan s petimi kronami. In to vse brez da hi se dala dotičnikom priložnost, da se zagovarjata. Našteli bi lahko še celo vrsto takih dejanj. Zagovor se sploh ne pripušča. Ravnotako tudi ne priče. Ni se toraj čuditi, ako se spozabi družinski oče, ki je kaznovan s 4 do 5 da celo 8 kronami, in da stori kaj napačnega. Spominjamo Vas, gosp. Dolinšek, na gosp. Lorenza, katerega mesto ste Vi prevzeli, da si ta niti v pisarni ni več upal sedeti brez samokresa. Tudi turnusi so jako slabi. Konečno še opominjamo g. Dolinška, da je njegovo postopanje glede kazni popolnoma nezakonito in da bodemo zanaprej gledali na to. da se bo gosp. kurilniški načelnik ravnal po predpisih. Ruske razmere v Trstu ne veljajo več. Toraj poboljšajte se! Južna železnica in njeni čuvaji. Zc od obstoja železnic obstoji kategorija, hn-aje*' pod • rasnimi imeni, kakor: progni, ogibni, hlačni, sto/pni. skladišni, postajni čuvaji itd. Tse te vrste čuvajev so na prvi pogled v boljšem položaja, nego ostali uslužbenci nižjih kategorij. Toda glejmo dalje. Vsled pasirneoa odpora r teta 1005 so dobiti 'najrevnejši teh revežev ostanke, ki c-našajo Ur 10 na dan za vsakega. 1 letu 1007 je dosegla zboljšanje že 21’O v na dan za vsakega, \ar pa ni primerilo vedno naraščajoči draginji živil in stanovanj, /lilo pa /o ni še veliko delo, temveč šele nova avtomatika je spravila Mesijo na svet. Velika večina čuvajev z osmimi in devetimi službenimi teti ima še danes začetno plače letnih S'00 kron. Čeravno je železniška uprava izjavila, da se izvršuje vse analogno državni železnici, je pa vendar pri tem pozabila na kontrolne čuvaje in bločno-signalne sluge, kateri sicer že okoli 10 let obstojajo, a le po imenu, ker v plačilnih razmerah niso druzega, nego čuvaji in pa strelovodi za uradnike. O definitivnem imenovanju kontrolnih čuvajev noče južna železnica ničesar slišati, čeravno bi bila to le enakost s državno železnico. O nreditvi službenega in prostega časa ni niti govora. Zagreni se čuvaju življenje še s tem, da mora njegova žena opravljati službo, vsled katere trpi gospodinjstvo. Videti je že, kakor bi bila južna železnica oženjena s čuvajskimi ženami in ne čuvaj sam. Manjka pa južni železnici očetovska skrb za otroke. Opravljali morajo žene 15-urno službo dan na dan in to za borih dnevnih 50 vinarjev. Vprašamo se: kje so naši zakoni ? Vozijo se zakonodaja/n' po železnici, pa nobenemu ne pride na misel da je treba odpravili krivice, hi se gade uslužbencem. Ali niso zmožni misliti, da je preobloženost osobja s službo nevarna, ali pa menijo, da sploh ni potrebno s čru-vaji in njih ženami človeško ravnali. Žal, da ja še celo med ostalimi uslužbenci dosti lahili, hi gledajo čuvaja po slnuii, kakor tri sploh ne spadal k železnici. Reklo bi se skoraj, da je vsak, ki se poteguje za čuvajsko službo pri železnici, odstopil od pravic do človeku primernega življenja. Odprto pismo c. kr. železniškemu ininisterstvu in c. kr. državnoželezniškeinu ravnateljstvu v Trstu. Tržaško državnoželezniško kurilniško osobje je siljeno, obrniti se tem potom na e. kr. železniško ministerstvo in na e. kr. državnoželezniško ravnateljstvo v Trstu in si dovoljuje uljudno poprašati, jeli res ni mogoče ničesar ukreniti da bi za inkasiranje svoje plače ne bili prisiljeni tekati toliko okoli, kakor tekajo danes. Opetovno so bile glede tega odposlane deputacije na kompetentna mesta in opetovno je interveniral in energično nastopil za redno izplačevanje mesečnih plač gospod kurilniški načelnik, a kljub vsemu temu se «e do danes ni ničesar spremenilo. Svoječasno so se pač določile uradne ure za izplačevanje plač, toda te uradne ure se niso nikdar vpoštovale. Uslužbenci, ki opravljajp svojo službo zunaj na progi, dobivajo svoje plače proti pobotnicam, potrjenim po kurilniškem načelniku. V času, ko je bil gosp. kurilniški načelnik na dopustu in je pobotnice podpisoval njegov namestnik, blagajniški uradnik tega podpisa ni hotel pripoznati in je uslužbence kar jednostavno odslavljal, češ. da je treba prinesti pobotnico potrjeno po kurilniškem načelniku. Nadalje se uslužbenci vračajo po naporni službi večih dnij nazaj v Trst in utrujeni morejo še preleteti dolgo pot od kurilnice do postajne blagajne, v trdnem prepričanju, da '2 do :•> dni, ali pa tudi kar cel teden po prvem, vendar dobijo svoje plače. Ne! Začasni gospod blagajničar v takih slučajih navadno odgovarja: »Dragi, moj, morate iti na ravnateljstvo inkasirat, ker sem plačilne pole in tudi denar že tja odposiab. Pa naj bo! Napravi se še 2 kilometra dolga pot na ravnateljstvo. Kaj pa zvemo tukaj!? Ravnateljstveni blagajniški uradnik se kar na enkrat spomni, da se je prezgodaj vrnjeni denar zopet odposlal nazaj na postajniško blagajno, ali pa, da je isti še na postajni pošti. Zopet tedaj nazaj na postajo! »Dragi moj, tukaj ni nič», se mu odgovori; »pridite jutri* ! In ko se uslužbenec vrne drugi dan zjutraj, še zopet nič. Popoludne morebiti se mu še-le posreči vloviti svojo plače. Take prizore je opazovati 1. 'č>. lf>. in IH. vsakega meseca. Železničarska sležba zahteva točnosti. Prosti čas je uslužbencu kratko odmerjen in zato mora skrbeti, da izrabi vsega za svoj počitek. Da pa mora mesto počivati, Ipviti okoli svojo plačo, gotovo ni v interesu železniške uprave. Uslužbenec mora priti v službo spočit in zdrav. Tak gotovo ne more biti, če mora, mesto bi počival, letati okoli za svojo plačo. Zato se večkrat dogodi, da tak uslužbenec ne more nastopiti službe. Mora se nadomestiti z drugim in to stane upravo denarja. Vprašamo tedaj visoko c. kr. železniško ministerstvo in slavno c. kr. železniško ravnateljstvo v Trstu, nili pritoževanje kuril-niškega osobja opravičeno in ni-li potrebno, da se takemu neredu v izplačevanju plač, napravi enkrat konec. Zakaj se je odpravil prejšnji način izplačevanja po kurilniškem uradniku gosp. V., v katerega je vse kurilniško osobje imelo popolnoma zaupanje! Kakor se zahteva od nas točnost, tako jo imamo pravico, zahtevati tudi mi. Zato naj se uvede izplačevanje naših plač po kuril-niških uradnikih, kakor se je to že vršilo, eventualno, ob asistenci ravnateljstvenega organa, ali pa naj se v to svrho namesti posebni kurilniški blagajnik. Personala je pač toliko, da bi se tudi to slednje železniški upravi gotovo izplačalo, ker bode s tem ku-rilniškemu' osobju prihranjenega mnogone-potrebnega truda. Tržaško kurilniško osobje. Javno vprašanje na Gržaško (ravnateljstvo državnih zelenic. Je li slavnemu ravnateljstvu znano, da v Ljubljanski kurilnici ni službenga reda (Rang) za mlajše strojevodij-namestnike, temveč, da je razdeljevanje službe odvisno izključno le od protekcije. Vse tozadevne pritožbe pri kurilniškem vodstvu so brez uspeha. Ker smo mnenja, da tacega početja j ravnateljstvo ne more odobravati, zato prosimo tem potom konečne pravične ureditve. Prizadeti. KF1ZNE STVFIRI Izpred sodišča. K vprašanju, kedaj je nezgoda v prometu ? (Razsodba naj višjega sodišča od utaja 1909. št. 20.111.) Š premikajočega se vlaka je padel otrok in se znatno poškodoval. Železnica, tožena na plačilo odškodnine, je bila spoznana odgovorno za nesreče in tudi obsojena na plačilo primernega zneska. Otrok je potoval v spremstvu svojih starišev. Mati njegova je v trenutku nesreče spala. Ko jo je soprog nenadoma probudil in jo obvestil o nesreči, se je močno prestrašila, tako, da od od onega dneva čuti znatno in stalno spremembo na svojem zdravju. Vsled tega je tudi ona vložila tožbo na plačilo odškodnine ! proti železnici, a je bila zavrnjena v vseh treh stopinjah iz sledečih razlogov: Tožite-ljica priznava, da ni bila niti prisotna, ko se je dogodila nesreča njenemu sinkotu. Prestrašila se je vsled moženegn obupnega klica ; ta strah in negotovost o stanju svojega otroka ter pogled na ranjeno (lete so vplivale nanjo tako, da trpi sedaj na svojem zdravju. Kakor se ne more na jedni strani ovreči, da nezgoda, pri kateri je ponesrečil otrok ni nezgoda v železniškem prometu s parno silo, tako se na drugi strani ne, more nikakor trditi, da bi se bilo tožiteljičino zdravje pokvarilo vsled nezgode v železniškem prometu. Vzroki, ki so vplivali na njeno zdravje, so popolnoma izven Železniškega prometa in niso z nevarnostjo železnižkega obrata v ni-kaki zvezi. Glasom i? 1. zakona od b. marca 18(59, drž. zak. št. 27, železnica odgovarja le za one poškodbe in za ona smrtna pone-sreeenja, ki so se dogodila potoni prometne nezgode same, nikakor pa ne za poškodbe, ki so le posredna posledica take nezgode,. Že smisel in svrha zakona je, skrbeti proti onim nevarnostim, ki so v zvezi s železniškim obratom. Teh nevarnosti potniki ne predvidjajo in jih tudi ne morejo odvrniti. Iste so le pripisovati ali uslužbenemu osobju ali pa naravni sili, ki pri železniškem obratu pride v poštev. Iz vsega tega sledi, da je železnica le tedaj odgovorna za škodo, kadar se je dogodila poškodba ali smrt vsled nevarnosti, ki tiči v železniškem obratu samem, ne pa v našem slučaju, v katerem je poškodba na zdravju bila povzročena po popolnoma tujih okolnostih. Iz sodne dvorane. — Nevarnosti prometne službe. Dno 22. januarja t. 1. se je dogodila na tovorni postaji severoznpadne železnice nezgoda na ta način, da je oddelek voz pri premikanju trčil na stoječe vozove, iz katerih se je ravno s pomočjo razkladalnega mosta razkladalo blago. V osodcpolnem tre-notku je stal na mostu ravno skladišni delavec Weigl in je vsled sunka padel z njega doli. Nezavestnega so odpeljali v bolnišnico; vendar se je pa pozneje spoznala njegova poškodba za lahko. Dne 28. septembra so se morali vsled tega pred okrajnim sodiščem v Leopoldovem mestu zagovarjati skladišni mojster Karol Tussek, skladiščni delavec Fran Wotička, nadpremikač Karol Illaha in premikač Leopold Illaha, zaradi povzročene lahke telesne poškodbe. Tussek je izjavil, da je premikaško osobje obvestil o tem, da je prislonil razkladalni most, da bi se na 4. tiru, kjer so stali vozovi za razkladanje ne smelo premikati. AVotička, se je izgovarjal^ da je dal tozadevno naročilo premikaču Bauerju, ki ga je ravno srečal. Bauer pa nasprotno trdi, da o tem ničesar ni vedel in da tudi tacega naročila ni slišal, in da zato tudi nadpremikaču Blahi o tem ni ničesar sporočil. Ker premikalno osobje ni vedelo, da je 4. tir zaseden in da se tam ne sme premikati, se je zgodila nesreča. Zvedenec, nadkomisar Klinast je izjavil, da Tussek in Blaha ne moreta biti kriva. Na vprašanje izvedenca, zakaj ni podložil voz, jo Tussek odgovoril, da to ni običajno in je zato podlago opustil, tembolj, ker je bil mujenja, da je premikalno osobje o njegovem naročilu obveščeno. Zvedenec je rekel, da bi se nesreča vseeno lahko zgodila, tudi če bi bili vozovi podloženi. AVotička je ostal pri trditvi, da je Bauerju naročilo zaklical, dočim je Bauer vstrajno zatrjeval, da o tem ničesar ne ve. Sodnik je oprostil vse štiri obtožence, Tusseka in Blaho, ker sta ravnala popolnoma po predpisih, AVotičkoin Bauerja pa, ker se krivde ne more nobenemu dokazati in ker ni bilo izključeno, da je AVotička zaklical naročilo komu drugemu in ne Bauerju. Železniški most se je podrl. Pred nekaj dnevi se je podrl železniški most med postajama Edchingham in Tirehurst na angleškem. ravno ko je čez njega vozil tovarni vlak. Vlak je padel v reko in se pri tem ubil strojevodja. Dobro zavrnil. Župnik Črnosuknjar je bil radi raznih pritožb povabljen pred Škota, da se zagovarja. Ko pride v Škotovo palačo, zapusti v prvi sobi občinskega predstojnika in cerkvenega ključarja in se poda pred strogo' obličje milostljivega škofa. »Preljubi moj župnik, reklo se mi je, da že več let zanemarjate svoj poklic, in da vsako nedeljo eno in isto pridigujete«. Obtoženec stopi k vratom in pokliče ovčici svoje črede. »Občinski predstojnik, povejte sedaj, kaj sem zadnjo nedeljo pridigoval?« »Gospod župnik, tega ne vem«. »Cerkveni ključar, sedaj povejte vi, kaj sem pridigoval.« »Tega ne vem več povedati«. »Addite, gospod škof, ti bebci si ničesar ne zapomnijo, toraj moram vedno isto ponavljati«. - Priči odstopita. Da, ljubi moj gospod župnik, slišal sem, da imate Vašo kuharico preveč radi!« »Jaz? Kuharico ? No, gospod škof, potem pa menjajva!«. »Menjati? Ne, bog obvaruj !« »Vidite, toraj imate Vi Vašo kuharico še rajši, nego jaz mojo«. „11m, hm, da, da. Toda, gospod župnik, Ari opuščate vsakdanje molitve iz brevirja !« »A, kaj še, imam brevir seboj«. Že dobro, toda Vaša knjiga je še nova in neobrabljena. Glejte tukaj mojo, kakšna je«. »Da, gospod škof, svinje so svinje, jaz obvarujem svoje stvari čedne. Hočete še kaj druzega od mene, gospod škof? Ne? Toraj z bogom, Vaša milost. Sedma zapoved. V neki zakotni vasi so se otroci pripravljali na birmo. Imeli pa so navado, da so vsakega tikali. Katehet jih poučuje, da škofa ne smejo tikati, temveč reči morajo: Ahaša knezoškofijska milost. Določenega dne pride škof, in izprašuje iz katekizma. Med drugim vpraša enega izmed otrok, kako se glasi sedma božja zapoved in dobi odgovor: Vaša knezoškofijska milost, ne kradi. Uršljo se sledeči shodi Dne 4. novembra t. 1. ne vrši v Trstu v delavskem demu ulica Bosch et. to ?>. izvan-redni oltrni /bor krajevno skupine Trst I, z dnevnim redom: t. Poročila: a) predsednika, h) blagajnika in c) preglednikov. 2. Volitev novega odbora. .3. Raznoterosti. Sodrugi vdeležite se polnoštevilno tega zbora! Dne 6. novembra t. I. ob 7. uri zvečer se vrši na Jesenicah v hotelu ,,Pri pošti“ izvan-redni občni zbor tamošnje krajevne skupine z dnevnim redom : 1. Poročila: a) predsednika, h) blagajnika, c) kontrole. 2. Volitev novega odbora. 3. Predavanje. 4. Raznoterosti. Sodrugi, vdeležite se mnogoštevilno tega zbora! Odbor. Konferenca organiziranih strojevodij in kurjačev c. kr. državnih železnic, c. kr. severne železnice, državnoželezniške družbe, avstrijske severno-zapadne železrrice, južnoseverne nemške zvezne železnice in češke sev. železnice. Dne 4. oktobra t. 1. se je vršila na Dunaju konferenca strojevnega osobja, ki jo je sklicala centrala Splošnega pravovarstve-nega in strokovnega društva za Avstrijo, na vseobčo željo interesiranih uslužbescev. Dnevni red je bil sledeči: 1. Ureditev premij pri c. kr. državnih in podržavljenih privatnih železnicah. 2. Kaj storiti ozirom na novo avtomatiko? 3. Slučajnosti. Konferenca se je vršila v vrtni dvorani delavskepa doma v Favoriten. Zastopanih je bilo H5 skupin po 122 odposlancih. Raz-ven teh je bilo prisotnih 15 članov personalnih komisij različnih železnic iz kategorije strojevnega osobja. Za vodstvo strojevnega društva na Dunaju so prišli gg. Kahn, Kirchner in Staneh, za pražko društvo strojevodij pa g. Kmera. Nadalje so prisostvovali konferenci državni poslanci, sodr. Tomuchih, sodr. Marasrsetoski in sodr. Wil-ler. Pražko tajništvo je zastopal sodrug Brodečhj/, tržaško pa sodr. Kopač. V pred-sedništvo so bili izvoljeni : Schimon (Hiittel-dorf), predsednikom; Mofihammer ('Bischofshofen). namestnikom in Hartenthaler fHilt-teldorf), zapisnikarjem. Predno se preide k dnevnemu redu, sodi’. Beer izjavlja, da je prišel s sodrugom Ruzičho na konferenco v imenu strojevnega osobja južne železnice. Pravi, da so na dnevnem redu stvari, ki bodo gotovo tikale tudi južne železničarje te kategorije, vsaj v bližnji priliodnjosti in zato prosi, da se dovodi tudi njima poseči v debato. Konferenca v to privoli. Po prečitanju došlih dopisov in brzoja-vov, poroča k prvi točki dnevnega reda sodr. Preifi, član centralne personalne komisije. Povedal je sledeče: Centrala splošnega pravovarstvenega in strokovnega društva mi je naročila, da proučim kako bi se na podlagi novih računov reformiral sedanji sistem glede premij za strojevodno osobje sploh tedaj tudi za kurjače, prj c. kr. državnih in pri podržavljenih privatnih železnicah. Marsikateremu se bode morebiti zdelo malo čudno, kako da centrala naroča meni dela, ki bi jih morala izdelati železniška uprava sama, v našem slučaju železniško ministerstvo. Da boste to razumeli, vam moram v prvi vrsti pojasniti zgodovino o gibanju za rešitev tega našega premijskega vprašanja. Ravno pred letom dni j je razpravljal eksekutivni komite koaliranih organizacij s železniškim ministerstvom o celi vrsti zahtev, ki jih je stavilo državno-železničar-stvo na železniško upravo v svrho zboljšanja svojega mizernega gmotnega stanja. Uspeh teh razprav je bil znaten, ker koncesije, ki so jih železničarji tem potom pridobili, so velik napredek na gospodarskem polju železničarskega življenja. ()d vseh koncesij, danih železničarjem o tej priliki, ranima nas v prvi vrsti ona, ki vsebuje uvedenje takozvanega zajamčenega minimalnega premijskega sistema. Poglejmo najpreje nekoliko v dotični razpravni zapisnik. Tu najdemo sledeče: Eksekutivni komite predlaga, da, se vprašanje glede premij reši v smislu sklepov, kakor so jih strojevodje predložili že na prejšnjih konferencah. Do časa razprav eksekutivnega komiteja s železniškim ministerstvom je glede premij vladala povsod kompletna anarhija, ker nikdo sploh ni vedel, koliko sine potom istih največ zaslužiti. Navadno je veljalo pravilo, da strojevodja potom varčnih premij mesečno ne sme zaslužiti preko 30 kron. Vendar so pa že tedaj bile nekatere tur-nusove, skupine ali pravzapra\ lokomotivne serije protežirane, ker je bila njihova služba posebno naporna. Ker so ti protežirani uslužbensi vsled te upravičene protekcije nekaj več zaslužili, so ostale lokomotivne serije seveda dobivale dosti nižjo mesečno svoto na varčni premiji, nego je znašal omenjeni maksimum 30 kron, ker se splošnega za to določenega kredita ni smelo prekoračiti. Nadalje so si strojevodje in kurjači, ki so vozili z lokomotivami novejše vršet, na škodo onega lokomotivnega osobja, ki je vozilo še s starimi lokomotivami prislužilo dosti več na premijah. Za vse to, kar so leti zaslužili preko mesečnega maksima 30 kron, šo bili uslužbenci pri starejših loko-motivih prikrajšani. Eksekutivni komite je zahteval, da se te neznosne razmere takoj odpravijo, do definitivne ureditve pa naj se določi natančna mera, po kateri se imajo uslužbencem odka-zovati varčnostne premije. Železniško ministerstvo pa je glasom zapisnika, sestavljenega po eksekutivnem komiteju odgovorilo, da je pripravljeno uvesti garantirano minimalno premogovno premijo, analogno, državnemu železniškemu društvu, kar se pa more zgoditi še-le tedaj, ko stvar v vsakem pogledu natančno prouči. Na vsak način pa se S 1. točka 4 ravno izdane norme, glede vporabe materijala, ki določa da ima varčnostmi premija biti v približno jednakem razmerju s zasluženimi vožnimi pristojbinami, mora natančneje precizirati. V zadnjem odstavku 2. točke svojega zapisnika eksekutivni komitč zahteva, da se za proučenje, kako uvesti minimalno premogovno premijo, določi natančen termin ter da se k razpravljanju o normi, ki naj določi garantirano premogovno premijo, pozovejo tudi člani personalne komisije vseh ravnateljstvenih okrajev, izvoljeni iz vrst strojevnega osobja, da le-ti oddajo svoja mnijenja. Za čas pa, dokler se to ne izvede, naj se pa takoj hatančno precizira t? 1, točka 4. nove norme, ki določa porabljenje materiala sploh. Železniško ministerstvo je istega dne na te predloge odgovorilo, da je glede odmer-jenja že vse potrebno ukrenilo in v to svrho naročilo, da se proučijo dotične norme državnoželezniške družbe. Izjavilo je tudi, da natančnejšemu preciziranju točke 4. § 1 nima ničesar oporekati. Predno pa te odredbe stopijo v veljavo se predložijo centralnemu odboru, da jih odobri. To so glavni podatki iz razpravnega zapisnika eksekutivnega komiteja, sestavljenega o razpravah s železniškim ininister-stvom glede varčnostnih premij. Kar smo glede premij do sedaj dosegli je jedino le preciziranje točke 4. S 1. nove norme, kar nas more seveda le močno izne-naditi. Smisel 4. točke S 1. obstoječe norme je ta, da vožne pristojbine (kilometerska, urna in dnevna vožna pristojbina) smejo biti približno toliko visoke kakor premije. To določbo je sedaj železničarsko ministerstvo spopolnilo s pristavkom, da ves zaslužek skupine jednega turnusa na premijah ne sme presegati 40 odstotkov vožnih pristojbin. Kdor je omenjeni S čital v prvotnem besedilu brez bodisikojih predsodkov, je prišel do logičnega mnenja, da varčnostmi premija mora znašati tudi pribižno 1 (X) odstotkov vožnih pristojbin in to za vsakega posameznega strojevodjo posebej. V omenjenem dostavku, ki ga je železniško ministerstvo izdalo k temu S- nam ga pa isto tako interpretira, da se mora prislužiti na varčnosti premiji samo 40 odstotkov, in to niti ne kot minimum, nego za vso skupino jednega turnusa skupaj. Kljub temu pristavku, ki naj navidezno garantira tudi že za naprej minimum zaslužka na premijah, je še danes mogoče, da jeden strojevodja ne zasluži na varčnostni prenrji ničesar, dočim more drugi strojevodja zaslužiti za 100 ali tudi še za več odstotkov voznih pristojbin na istih premijah. .ledno je pri tem treba povdarjati kot jako značilno. Visokost premije je namreč vedno računati individuelno, prej ko sedaj, dočim se ima minimum zaslužka računati kumulativno, to je za vso turnusovo skupino kod nje povprečni zaslužek. Novo precizirano normo se pa zopet tolmači na najrazličnejše načine. Železniške uprave posameznih ravnateljstvenih okrajev jo sučejo tako, da se po njej smatrajo upravičene, jemati jednemu in dajati drugemu. Seveda pa tudi gleda uprava sama nase, da ne dela zastonj in da se pri tem tudi sama dobro okoristi. To, kar se vzame jedni skupini se ne da vse drugi, nego si uprava pridrži precejšen delež zase, ter tako dela dobre kupčije. Vedno manjši zaslužek na premijah pa še ni glavni vzrok, iz katerega izvira naš odpor, zoperstavljamo se s tem proti temu po-popolnoma napačnemu sistemu, ki je za osoaje naravnost škodljiv. Ko so se urejevale vožne pristojbine, sem omenjal, kako znatne diference je konštati-rati v različnih kurilnicah in turnusovih skupinah pri zaslužku na vožnih pristojbinah. Diference pri premijah so pa še mnogo večje. Mogel bi vam navesti skupine v jedni in isti kurilnici, kjer je strojevodja zaslužil povprečno, to je, ne kot posameznik, nego z ozirom na celo skupino ali lokomotivno serijo, le toliko vinarjev mesečno, kolikor njegovi tovariši drugih turnusovih skupin kron. Tako se je godilo skozi več let; danes je v tem pogledu pač nekaj boljše in so se te strašanske diference na zaslužku vsaj deloma izjednačile. Seveda se pa ne moremo zadovoljiti s tako ureditvijo, pri kateri bi bili oškodovani oni, ki še sami nimajo nikakor preveč. To bi tudi ne mogli imenovati ureditev, nego jednostavno izkoriščanje nekaterih, brez vsake splošne koristi. Kljub temu zjednačenjem pa nahajamo še danes povsod, znatnih razlik in diferenc pri zaslužku na premijah, katerih se ne more nikakor upravičevati, ne z ozirom na kvantiteto službenega dela in so popolnoma brež vsake strokovnjaške podlage. Današnji sistem, naslanjajoč se na tako-zvano gori opisano ,,precizirano normo1 N je vsekako slab, d*i, nevzdržljiv, o čemur se je prepričalo tudi že železniško ministerstvo-samo, in je tudi priznalo, da ne odgovarja več današnjim razmeram. Kaj pa je pravzaprav premija ? Sestaviti to definicijo je za nas železničarje prav lahka stvar. Pav nobene učenosti ni treba, da pravo pogodiš. • Vsaka premija je sleparija Glede premogovnih dajejo c. kr. državne k gornji definiciji le še celo jako komplicirana hteva precejšnje število kov, da jo izračunavajo Z režijskimi stroški za te premij, ki nam jih železnice moremo dostaviti, da je to sleparija, ker za-računskih uradni-in vravnavajo. uradnike je pa seveda premija zopet obremenjena in s tem prikrajšana. Ves aparat, ki je pri premijah v delu, je pa nekaj popolnoma neplodnega. Saj se vendar faktično nikdar ne izračuna in honorira pravih prihrankov, nego so vsi računi le umetno sestavljeni in se navidezne diference prihrankov izplačujejo za tako-.zvane premije. Važno je pa tudi vedeti, kako pravzaprav premije nastanejo. Tu na prvi mah seveda vsakdor misli, da je postanek premije v direktni zvezi s kakovostjo lokomotive, z lego železnične proge in z drugimi razmerami na proga. Temu pa ni tako! Posamezne postavke glede količine premoga se že kar naprej tako visoko nastavijo, da vsega določenega premoga sploh ni mogoče porabiti. Vzemimo slučaj iz računa o premijah. Lokomotiva serija X. je na primer v turnusu V, porabila mesečno na primer 100 ton normalnega premoga, in sicer pri 120.000 brutotonskih kilometrov 120 ton normalnega premoga, tedaj zamoreta strojevodja in kurjač prihraniti mesečno 20 ton premoga, se veda, če vozita vedno z istim vlakom, ob .vedno jednaki teži, z isto lokornotivno serijo ter ob nespremenjenem vremenu. Ge pa strojevodja in kurjač z isto lokomotivo vozita drug vlak, tedaj pa jim pogosto zmanjka še onih 20 ton premoga, ki bi ga bila pri prejšnjem vlaku prihranila in morata v tem slučaju, kljub svoji paznosti še plačati oni premog, kar sta ga porabila preko določenih 120 ton. To se faktično večkrat dogaja. Na jednak način se postopa pri tako-zvanih premogovnih poskušnjah. V to svrho se vzame vselej lokomotiva najboljše vrste in se na podlagi uporabe kuriva pri tej lokomotivi izračuna količina potrebnega premoga. Taka podlaga ne odgovarja dejanskim razmeram in vsled tega tudi ne more vpo-rabljati za izračunavanje premij. Postanek premije ni tedaj rezultat praktičnih in tehničnih preiskovanj, nego rezultat samih računov. Gotovo bi bili mi s tem tudi zadovoljni, če bi se res na ta način moglo priti do kake realne podlage za nuje. Tega Na šentjanžki postaji je postavljen vodnjakovi naj bi služil železniškemu osobju. Toda kakša je, voda iz tega vodnjaka ! ? Nezdrava, gosta, umazana in mastna. Izhaja namreč iz tistega jarka, ki vodi mimo premokopa. V ta jarek se iztekajo ih odcejajo razna olja in mazila, s kakoršnimi se mažejo stroji premogokopne družbe. Nadalje se poro tudi premog v tej vodi in čeprav ima premokop napravo, ki naj bi izločila to slabo vodo, je vendar ta naprava tako pomanjkljiva, da ne služi prav nič svoji svrhi, ker se vsa ta nečista, umazana voda izteka v dobro vodo. V vodo se tora j iztekajo razne gnjusobne stvari ; poleg tega se izpušča tja nesnaga iz stranišč in knapovske žene pero v njej otroško perilo razne barve itd. In tako vodo je železniška uprava pripravila svojini u-službeneein in potujočemu občinstvu. Čudež bi bil, ako ne izbruhne v kraju kaka epidemija. Velika odgovornost zadene one kompetentne faktorje, ki niso takoj od začetka, ko se je gradila železnica in postajno poslopje v »št. Janžu, preskrbeli dobre in zdrave pitne vode. Preteklo je že skoro leto dni. Razne prošnje so bile že odposlane, da naj se preskrbi za dobro in zdravo vodo na postaji — toda vse zaman. Prizadeto osobje bode menda moralo trpeti še dalje. Zima bo kmalu tukaj in ko bode vse zamrznjeno, kam po vodo ? Zopet bo treba sneg tajati na ognjišču; druzega ne bo preostajalo, ker si po zimi nima kam iti po vodo. Da bi vsaj ne bile vse besede bob ob steno ! Prizadeti. Cezar Lombrozo Pred kratkim je v Turinu umrl v starasti 74 let profesor Cezar Lombrozo, ki se pečal posebno s kriminalno psihologijo. »Spisal je več knjig, katerih vsebina se peča s kazensko-sodnijskimi zadevami. Tudi našim tržaškim sodrugom je pokojnik dobro znan, ker je pred nekaj leti Imel predavanja v Trstu. Vršili so sc sledeči shodi ~~tt1 izračunanje pre-pa seveda ni mogoče doseči: tako nas uči vsakdanja praksa. Sploh se pa ne more povsod jednako delati brutotonskih kilometrov. To je v posameznih kurilnicah in še posebej posameznih turnusovih skupinah jako različno. Najbolj je pa pri tem treba vpoštevati, da niti strojevodja niti njegov kurjač, in naj bosta ta dva še tako sposobna, ne morete prav nič vplivati na to, da bi dosegla kako določeno število brutoton. število brutotonskih kilometrov je pa nasprotno odvisno od dolgosti proge, od sestave vlaka, od delovanja lokomotive, od položaja proge, od vlakovnih frekvenc in od gostote prometa sploh ter še od sto in sto drugih okolnostij, katerih se pri računanju ne more v poštev jemati, še manj pa v praksi sami. Nadalje nastanejo v lokomotivnih turnusih diference pri zaslužku na premijah vsled nabavljenja novih boljših lokomotiv. Tudi ta okolnost se pri izračunanje premij ne more vpoštevati. Te diference so pa včasih naravnost gorostasne in presegajo zaslužek svojih tovarišev ob jednakem ali vsaj približno jednakem urnem službenem delu tu-patam kar za cel stotak. (Dalje prihodu,jun. DOPIS iz Št. Janža na Dolenjskem. Kako skrbna je železniška uprava za svoje nižje uslužbence naj služijo te le vrstice. i: In zborovanja C Javen železničarski shod so sklicali ljubljanski sodrugi za torek, dne 12. m. m. v »Narodni Dom« da protestirajo proti nameravanem atentatu na njih zajamčene pravice, glede ugodnosti, ki jih imajo v prosti vožnji in pri vožnji z znižanimi cenami, na progah avstrijskih železnic. Vdeležbaje bila ogromna in smeio trdimo, da je prišlo nad 1200 oseb protestirat, ki seveda z ozirom na omejen prostor, niso imeli v areni prostora in so morali oditi. Čez 700 jih je bilo pa natlačenih v zborovalnem prostoru, ki so do zadnjega sledili izvajanjem govornikov z največjo pozornostjo, dokaz, da so železničarji pripravljeni ščititi svoje pravice vsaki čas z vso odločnostjo Točno ob 1 , na 0 je otvoril sodrug Petrič impozanten shod in v kratkih besedah označil potrebo, da seje sklical shod na katerem se da tudi ljubljanskim železničarjem priliko, izreči svoje mnenje napram nakanam podjetniških uprav in železniškega minister-stva. Velikanska udeležba, pravi, je dokaz, da se nam nekaznovano ne bo ničesar jemalo in če danes minister trdi, da se to ni nameravalo, potem naj se na tem shodu pouči za bodočnost, da mu take misli ne bodo več prihajale. Izvolilo se je nato predsedništvo in voljeni so bili enoglasno sodr. Petrič, Udovč in Rudolf. Prvi govornik sodr. Kopač iz Trsta prozame nato besedo in v jedrnatih besedah naslika krivico, ki bi se napravilo železničarjem,'če bi se jim vzelo imenovane ugodnosti, ki prav za prav niso nič druzega, nego del njih skromne plače. Pokazal je na pod- lagi drastičnih primerov, da bi pač lahko uprave prihranile velikanske svote, če bi I jih ne vodila misel, dajati tistim ki imajo že itak preveč in jemati tam, kjer sploh nič I več vzeti ni. Omenil je krivično tarife, proste vožnje ljudi, ki sploh nimajo z železnico ni česar opraviti. Njegova izvajanja so izzvala vse stransko odobravanje vseh udeležencev. Za njim se je oglasil za besedo sodr. Ant. Kristan ki je deloma izpopolnjeval govor predgovornika in apeliral na železničarje naj vstrajajo v svoji organizaciji, ki je del vse svetovne proletarske armade, v boju proti kapitalizmu. Ž -l je za svoja izvajanja burno odobravanje, na kar se je k besedi oglasil še sodr. Kocmur kot zastopnik mladinske organizacije, rekoč med drugim: Obračam so do Vas, ne samo kot na sodruge, temveč tudi kot očete, j katerih sinovi učenci stoje ravno sedaj v boju za dnevni pouk obrtno nadaljevalnih šol. Očrtal je mojstrsko starokopiten duh lju- I bljanskih obrtnikov in pozval očete železni-j čarje. naj podpirajo sinove učence v tem boju. Opozoril je tudi sodruge na žalostno [ dejstvo, da je v veliko slučajih žena sodruga ! železničarja, kot tobačna delavka, strastna agitatorica klerikalnih načel. Dokazoval, je da je tak nestvor nevzdržljiv in apeliral na že-j lezničarje, naj vzgojevalno uplivajo na svoje žene, da ta sramota zgine s površja. Konečno se je še spomnil novo ustanovljenega de-, lavskega društva »Vzajemnosti« in vabil na-! vzoče, da se tudi pri tem društvu včlanijo. Poslušalci so pritrjevaje sledili njegovim izvajanjem in jih odobravali. Na to je dobil besedo ravno došli sodr. Etbin Kristan, katerega navzoči, kot starega znanca, pri nastopu burno pozdravljajo, Sodr. Kristan se je dotaknil dnevnega reda le mimogrede, rekoč, saj o tem so vam povedali mnenje že predgovorniki in prešel je na vzroke, ki dajejo upravam pogum, se pečati z mislimi, kako bi se železničarjem kratile njih pravice. Pokazal nam je železničarja, tacega kakor je, in vsaka njegova beseda je zadela v črno. Vsi smo morali pripoznati, da ima mož prav in naša naloga bo morala v bodoče biti, da se odpravijo grehi, ki jih imamo, kajti le tedaj bo naša bodočnost osigurana. Da je govornik za svoja izvajanja žel splošno odobravanje, ni treba posebej povdarjati. Nato se je enoglasno sprejela predložena resolucija, ki je identična z ono, ki se je sprejela tudi na tržaškem shodu in je bila obelodanjena v zadnji štev. »Železničar-,ja«. Shod seje zaključil ob 11. uri zvečer. Ljubljana. Dne 15. m. m. so zborovali v restavraciji »International« strojevodje in kurjači obeh železnic. Bilo jjh je okrog 70. Kot poročevalec je prišel iz Beljaka sodr. Ružička ki je poročal o konferenci dne 4. m. m. na Dunaju in razmotrival vprašanje, kakih posledic bo ta konferenca za nadaljni razvoj razmer na južni železnici. Prišel je do ko-nečnega zaključka, da je treba delo podvojiti in daje vzajemnost med osobjem južne in državne železnice neobhodno potrebna. Mnenja je, da se moramo bolj spoznati in da se to zgodi, tudi večkrat shajati, tako, da spozna eden težnje druzega in obratno. Poročal je tudi o uspehih intervencije pri gen. ravn. D. Egger-ju in ravnatelju Posch-u in konštatiral da je bil vspeh nepovoljen, zato ker stoje gospodje na stališču, da so južni železničarji gmotno itak na boljšem kakor drž. žel. dokaz toraj, da je neobhodno potrebno. da se vzdramijo tudi državni železničarji v njih lastno korist kakor tudi v korist svojih privatno-železniških tovarišev. Govornik je žel splošno odobravanje za svoja izvajanja in se je sklenilo v smislu referenta, da se določita za vsaki mesec dva dneva za skupen sestanek strojnega osobja obeh železnic. Nadejamo se, da sklep ne ostane samo na papirju, temveč da ga službe prosti tovariši, tudi dejansko 'izvršujejo v korist samim sebi kakor tudi splošnosti. Dne 15. in 20. oktobra sta se vršila shoda po § 2 vplačevalnice Trst V. na katerih se je razpravljalo o neopravičenem prikajšanju premognih premij in o raznih dragih nedostatkih glede izrabljevanja strojnega osobja v okrožju tržaškega kurilniškega vodstva. Sprejelo se je enoglasno več tozadevnih predlogov. Izvolila se je deputacija, ki naj predloži ministerstvu želje in zahteve strojnega osobja gori omenjenega okrožja. Izvoljeni so sodrugi: Karol Stohler, Fran Utendorfsky in Albin Pdche. Dne 2;5. oktobra t. 1. se je vršil v Gorici shpd tamošnje krajevne skupine II. Iz odborniških poročil .je razvidno, da je skupina v pretečenem društvenem letu plodonosno delovala. V nov odbor so izvoljeni sledeči sodrugi: Jurij Vogel, predsednik; podpredsednika: Medard Rradačeh, Fran Pretner; blagajnik : Karol Teah ; podblagajniki : Ru-dolj Kohl za postajo, Rudolf Kisel! za kurilnico, Karol Skerbinc za skladišče, Aleksander Rajšp za, delavnico in Florian Lepu-šir za Kanal; pregledniki Ivan Kocijančič, Alojzij Pfeifer, Anton Paučič; zapisnikarji: Fran Philip p, Ignacij Čerič, Lovrenc Woh-rer; knjižničarji: Leopold Olbrih, Ivan Polajnar, Henrik Weger; kolporterji: Rudolf Dernovšeh, Rudolf Gaube. Alojzij V o! talini odborniki: Josip Flaschberger, Josip llofer, Ivan Kruppe, Anton Raier, Alojzij Ostermanu, Kajetan Schbggl. Nato povzame besedo sodr. Skobi iz Trsta in omenja umor Ferrer-ja in njegovih vzrokov. Potem preide v svojem izvajanju na delovanje državnega zbora. Sodr. Flaschberger izvaja med drugim o utrjevanju organizacije in razširjanje naših iclej tudi med ženami, ker nam tudi one zamorejo dosti pomagati pri našem stremljenju po boljših razmerah. Le bodo žene na zborovanjih slišale, o čem se razpravlja, bodo prav gotovo navdušene od naših idej in ne bodo več godrnjale, ako mož pogosto na shode zahaja. Sodr. Petejan polaga navzočim na srce, da je izobrazba delavstva nujno potrebna ker le potom izobrazbe postane delavstvo zavedno. Treba je strokovne in politične organizacije. Le na ta način bo mogoče dobiti več naših zastopnikov v državnem in deželnem zboru itd. in jih tudi zadostno podpirati. Železniška uprava kaj rada vidi, če se uslužbenci ločijo v razno narodne organizacije, ker jih potem ložje tlači. Mi pa zahtevamo enake pravice za vse narode. Za tem se je razpravljalo o stanovanjskih razmerah v Gorici in o potrebi gradbe personalnih hiš za goriške uslužbence. Tozadevni podatki so sprejeti v spomenico, ki jo bode deputacija predlagala c. kr. železniškemu ministerstvu. V deputacijo sta izvoljena sodruga Josip Flaschberger in Ivan Kocijančič. Omenjalo se je tudi, da morajo čuvaji drugod iskati stanovanja, med tem ko so v čuvajskih hišah nastanjeni drugi uslužbenci. Zaključil se je shod ob 12. uri. Vsem krajnim skupinam in vplačevalnicam tržaškega tajništva za „Splošnega prav. in strokovnega društva Avstrijo", na znanje! Vodstva kr. skupin in uplačevalnic, se pro-sio, da se radi shodov, za katere žele govornike, najmanj en teden pred nameravenem shodom obrnejo na železničarsko tajništvo v Trstu ulica Boschetto 5. Inače ob najboljši volji, ne moremo vstreči željam sodrugov. Železničarsko tajništvo. Mesečne seje članov krajevne skupine Ptuj se vrše prvo nedeljo po 10-tem vsakega meseca v P e s seri-o vi gostilni. Sodruge vabimo, da se ieh sej v velikem številu vdeležujejo. Članom vplačevalnice Bohinjska Bela naznanjamo, da sprejemata mesečne prispevke sodr. Rudolf Esteri in Miha Mrak. Člani ljubljanskih podružnic pozor! Claney pedružnic Ljubljana in «Spodnja Šiška, splošnega pravovar-stvenega in strokovnega društva za Austrijo obveščamo tem potom, da"šta odbora imenovanih podružnic sklenila, v olajšavo administrativnega dela, tako za člane kakor za odbora, ustanoviti -= skupno tajništvo =- Dne 15. t. m. otvorimo tora j v smislu sklepov skupno pisarno na Resljevi cesti št. 22, (pritličje) Uradne ure : od 2 ure popoldan pa do 8. ure zvečer. Vse organizacije tikajoče se zadeve se bodo odslej reševale izključno le v tajništvu, na kar cenjene člane posebno opozarjamo. V svrho sestave rednega članskega katastra, prosimo člane obeh podružnic, da oddado takaj svoje članske knjižice svojim blagajnikom, ki jih jim bodo zopet dostavili, ko se stvar uredi. Ravno tako prosimo one člane ki imajo knjige iz knjižnic, da jih nemudoma vrnejo in se tudi tozadevno napravi red. Za podr.»Spod. Šiška«. Za podr.»Ljubljana«. Udovč, 1. r., G ec, 1. r., 'predsednik. predsednik. Naznanijo. "\ Železničarjem Ljubljane in okolice naznanjamo tem potom, da otvori Pogrebno društvo železniških in državnih uslužbencev = V LJUBLJANI =----------------------- dne 15. t. m. svojo lastno pisarno na Reljevi cesti št. 22, pritličje, desno, ter se bo uredovalo vsaki dan od 9 ure zjutraj pa do 2 ure popoldan. Društvo ima svojo lastno opravo in je dokazalo v času svojega tiiletnega obstanka, da je potrebno, ker je že številnim tovarišem priskočilo na pomoč v težkih urah. Vabimo toraj vse one železničarje, ki še niso člani našega društva, da se vpišejo in včlanijo društvu. ODBOR. Pozor $odrugi! Železničarski koledar (Eisenbahner-kalendar) za leto 1910 je zopet izšel v založbi strokovnega lista »Eisenbahner«, Dunaj V. Zenta-gasse 5. Med raznimi strokovnimi in žepnimi koledarji zavzema ta letopis prvo mesto, ker daje v raznih podučnih člankih pojasnila o. najvažnejših vprašanjih službenega in delavskega razmerja pri avstrijskih železnicah. S tem udovoljuje praktičnim potrebam železničarjev. Posebno letos zamoremo njegovo vsebino kot jako raznovrstno in obilno imenovati, katera more dobro služiti železničarjem v mnogih ozirih. Vkljub okusnemu opremljenju zunanjosti mu je cena le I krono za izvod. wr Železničarji! Zahtevaj e povsod Vaš strokovni list »Železničar". »Tajnosti španske inkvizicije" Delavska tiskovna družba v Ljubljani izdaja znamenito delo pisatelja Ferecilci „Tajnosti španske inkvizicijena katero opozarjamo sodruge železničarje. — Doslej so izšli trije svezki. .v:.'-... PRIPOROČILO Sodrugoin, ki prihajajo u Ljubljano se priporoča y Restavracija „ INTERNATIONAL" ob Resljevi cesti št. 22 v neposredni bližini južnega kolodvora Vedno sveže pivo, dobra dolenjsko vinci. hcihor tudi gorka in mrzla kuhinja Ra razpolago jo lep senčnat urt s kegljiščem in vsi slovenski ter nemški in italjanski delavski listi. Na- prijazen poset vabi Marija Petrič restavraterka Kavarna IJNIONE-Trst Ulica Caserma in ulica Torre Bianca —= Napitnina je odpravljena. =— Velika zbirka političnih in leposlovnih revij —nzzr in časnikov v vseh jezikih. — Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač. Tiska Draputin Priora v Kopru*