; m Knjižeyna zgodovina Slovenskega Stajerja. Spisal Ivan Macun. Pisatelj pridržuje si vse postavne pravice. = i j S "(p > V Gradcu. Založil in na svetlo dal pisatelj. 1883. Književna z Slovenskega Štajerja. Spisal Ivan Maciui. Pisatelj pridržuje si vse postavne prav Založil V in 11 a Gradcu. svetlo dal pisatelj. 1883. Natis o) V. Winklern: Nachrichten. Ivan Anton Šunko. 33. Ivan Anton Šunko („Zunggo"), korar in knjižičar v Borovi (Vorau), koji je narodil se v Slovenjem Gradcu57) in umrl nekje okol leta 1780. napisavši: a) Historia generalis et specialis de ordine canonicorum regul. S. Augustini. b) Apocrisis ad apologiam, qua asseritur, clare perbiberi, quod iura fnndationis collegii Poellensis C. R. in Styriae L. B. , de Neuberg solum radicaliter, principaliter vero Fri-derico IV. imp. et Max. I. deferenda sint. Turtltaub Alojzij. 34. Mariborčan Turtltaub Alojzij,58) koji leta 1786. postavši doktor prava, bil je v Beču advokat ter 1786 natisnoti dal: „Die Vortbeile des Na-tiirrechtes fur Menschen iiberbaupt." Povoden Šimun. 35. Povoden Šimun 30) narodivši se leta 1753. V Občini Verbovce (Langek) blizo Svečine, bil je kot posvečenik kaplan pri sv. Ivanu blizo Arveža, kjer ga je morebiti na povestniške in starinarske preiskave prebudil v. Winklern, kojega delo od prije poznamo; od leta 1793. užival je do leta 1837. Gollobov bene- 5T) Tako piše Winklern; al rojak g. F. Kramberger, korar istega zavoda piše mi, da je narodivši se 1686 v Varaždinu kot učen bibliotekar v Borovi umrl 1771. 68) Winklern: Nachrichten. »») V. Kari Schmutz: Histor. topog. Lexikon von Steier-mark B. III. — Archiv fur Geographie, Historie, Staats- und Kriegskunst von Honnayer 9. Jahrgang, Ni\ 53, 83. — Neues Archiv flir Geschichte und Staatenkunde . . . 1829 I. Jahrgang, Nr. 75, 79, 82, 86, 103. ficij (kojega je poznej užival O. Caf) ter na tem mestu yse svoje sile stavljal na preiskavanje Ptujskih in bližnjih starožitnostih. Arhiv štajerske zemlje hrani jih v 29 zvezkih, od kojih so neki spisi že za tisk pripravljeni, drugi kakor preliti v drug oblik. (Dva debela zvezka njegovih spisov hranita se v ptujski proštiji in sicer: a) „Hauptpfarrlickes Geschichtenbuch." 554 strani, h) „Bttrgerlicbes Lesebuch, in \velchem nebst der alten und neuen Geschickte der Romerstadt Pettau , auch andere Geschichten und Denkwurdigkeiten von allen Jahrhunderten her bis auf das laufende Jahr 1818 enthalten fasslich dargestellt werden" str. 711.) Ne vem ali ga je tedajna cenzura motila (in mislim, da jeste nekaj tega zraven) ali je bil človek, kakovih imamo Slovenci več (n. pr. Kumerdej, Japel, Cvetko, Modrinjak, O. Caf), ki boječ se nedovršenosti na delu pilijo ter pilijo, dokler jim bela smrt srdita odtrgne pisalo. Toliko je jasno, da na svoje stroške neje nič obelodanil, in kar je iz njegovega peresa in uma izteklo v javnost, natisneno je v gori naznanjenih razdelili arhiva Hormayrovega in Novega arhiva. Umrl je v Ptuju pod koncem leta 1841. Matjaž Eisl. 36. Matjaž Eisl8n) rojen v Radgoni 1. 1776., koji je nekaj let bil v Hrastovcu skrbnik, potem pak se lotil gospodarstva ter za tega voljo več časa živel v gospodarski šoli Kestelski na Blatnem jezeru. Prehodivši za tem velik del Madžarske in Karpate, 1810. nemške kraje, Alzacijo in Svajcarsko pripisal 80) VVurzbach: Biograph. Lexikon, 4. zvezek (pravi, da mu je bilo ime Andraš). se je tudi udom glasovitne Hofwylske gospodarske škole. Potem je bil na raznih grajšinah ogleda gospodarstva ter v taki službi 1821. umrl na Češkem. Pisal je veliko sestavkov o gospodarstvu, posebno v Sartorijevem delu: „Malerisches Tasehenbneh". Domajnko J. Eduard. 37. Domajnko J. Eduard, narodivši se 1. 1784. na slovenski strani Radgonske- župe ter od svetskega duhovništva leta 1816. prestopivši med korarje v Borovi (Vorau) bil je izmed ostalih pastirskih mest tudi spovednik karmelitaric v Gradcu in je umrl v Borovi leta 1850. ostavivši Fel. Krambergeija samega Slovenca v samostanu, od kcfjega prijazne roke imam vse, kar tukaj razlagam o našem učenjaku. Napisal je osem raznih bogoslovnih knjig, izmed kojih navodimo sledeče: a) Erklarung der h. Sakramente der Busse und des Altars; 2. natis v Gradcu 1827. b) Die ganze christkatholische Lehre in Beispielen. 1865 v Beču pri Mechit. 6. natis, c) Hiiusliche Andacht flir christliehe Familien, auch zum offentlichen Gottesdienste. 1843 v Gradcu 4. natis. Knolz Jožef. 38. Knolz Jožef81) narodil se je v Ljutomeru 1. 1791. Izučivši se visoke škole pride za vračnika v Solnigrad, ter je zraven tudi o nekih predmetih učil teoretično in praktično medicino. Leta 1832. prestavijo ga za profesora na vseučilišče Bečko, potem za protomedika v Dolnji Austriji. Prestopivši v stanje 6<) Wmabach; Biogr. Lexikon, 12, mira umrl je leta 1862. v Beču. Na svetlo je dal: a) „Naturhistorische Abhandlung iiber die Blutegel und ihren medizinischen Gebrauch." Wien 1820. b) „Sy-stematische Eintheilung der Fieber." Salzburg 1827. c) Darstellung der medizin. Verfassung in den k. k. Staaten Osterreichs." Wien 1829. d) „Darstellung der Brechruhr-Epidemie in der Haupt- und Residenzstadt Wien, wie auch auf dem flacken Lande in Osterreich unter der Enns in den Jahren 1831, 1832 . . ." Wien 1834. e) „Institutiones medicae hygienes et semiotices generalis usui academico accomodatae." Viennae 1835. f) „Darstellung der Humanitats- und Heilanstalten im Erzherz. Osterr. u. d. Enns." Wien 1840. g) „Dar-stellung der Verfassung der Baumvvollspinnerfabriken in Niederosterr. Mit besonderer Bezielmng auf die Er-ziehung der daselbst verwendeten Kinder." Wien 1843. h) „Das Stottern und die Mittel zu dessen Heilung vom mediz. und mediz.-poliz. Standpunkte betrachtet." Wien 1857. •— Razun tega dal je na svetlo pet zvezkov zbirke:, „Sammlung der Sanitatsverordnungen fiir das Erzherz. Osterr. u. d. Enns." Zraven bil je urednik letopisa „Medizinische Jahrbiicher des osterreich. Staates." „Osterreichische Zeitschrift fiir praktische Heilkunde." Tudi je v zvezi z dvema doktoroma na svetlo daval v Erlangenu .Deutsche Zeitschrift fiir die Staatsarzneikunde. . . in Deutschland und Osterreich." Druga vrsta. Pristop. Mar se veselili vsakemu napredku in vsakemu koraku, ki po koji koli poti vodi do višje omike, vendar nam je največ milo, ako to more razumeti ves naš narod, ako se deluje v narodnem našem jeziku. Učenjake ali pisatelje te druge vrste bomo razredili v četiri betve: A. V prvem razredu naj stoje moževi 18. stoletja, koji so vsak za sebe, večidel ne poznavajoči se med seboj delovali razkropljeni. B. V drugem oni, koji so se po začetku sedajnega stoletja prebudili, in večidel delovali vsak za sebe. C. Narodnjaki, koji so se po priliki ob času Cbelice in nekaj poznej prebudili ter manje ali več delovali kot samouki. D. Učenjaki najnovejše dobe, ki so se po ustavu novega naučnega sostava manje ali več rasvijali kakor strogi strokovnjaki, tedaj recimo od leta 1850. A. Prva doba. V prvi dobi nahajamo s početka zelo slabe in vendar vidljive sledove nekdajnega protestantiškega časa. Ker gotovo nehote po starem, rekel bi, spominjanju slovenskega delovanja, ali pak, ker so onda čutili potrebo slovenščine, v Rušju so menda že v času od 1676. do 1697., za gotovo pak leta 1700. predstavljali kazališno igro tudi v slovenskem jeziku, kojo je nemški zložil bil benediktinec Egidij (v. Steierm. Zeitschrift 1835 str. 31). Al kaj je z rokopisom slovenskim in kdo ga je napisal, o tem kronika Ruška ne ve kaj povedati. Jožef Hasl. 39. Kar se do sedaj zna, najstareji štajerski slovenski književnik al pisatelj je Jožef Hasl, rojen v Celjski kresiji nekje leta 1730, C2) koji je kot je-zuitovec P. Gabriel Hevenesa delo: „Quadragesima sancta" poslovenil („in vindicam potius quam Carnio-lieam linguam" pravi Marcus Pohlin v duhu deneš-njih nekih naših zopernikov), in leta 1770. v Ljubljani na svetlo dal z napisom: „Sveti post, Kristusovim terpljenju posvečen, u vsakdanu premišljuvanje res-dejlen ..." — Bil. je pridgar v Ljubljani, in hud zo-pernik Marko Pohlinovih jezičnih slabosti. Gorjup Franc. 40. Zraven njega je Gorjup Franc, 63) rojen v Celju, koji je istega leta v Ljubljani na svetlo dal: „Cirkovno lejtu ali Evangelski navuki za use Ncdele in praznike." 6J) Vidi: Stoeger: Scriptores prov. austr. 1856. Na svojem mestu (delo je po azbuki uredjeno) pripoveduje, da je Hasl leta 1743. v Gradcu kot retor pristopil jezuitovcem, tedaj se je menda narodil okol 1. 1728, kakor tudi nagiblje vodja Peinlich v Programu 1872. p. 29. in 107. Kar pak se tiče njegove narodnosti) piše ta jezuit našega časa o Haslu čudno brodijo: „Germamis, Carniolus, Vindus e comitatu Cilejensi natus"; ravno tako o Guts-mann slovničarju „Germanus, Carinthus, Vindus." — Paul Jos. Saffarik: Gesch. der siidslav. Literatur. I. Slovenisches und gla-golitisches Schriftthum p. 25. «) P. J. Šaffarik: Siidslav. Lit, I, Slov. glagol. Schriftthum ■str. 2i Breznik Anton. 41. Breznik Anton, beneficiat v Zavcih, dal je leta 1789. na svetlo stoletno pratiko al koledar z mnogimi koristnimi gospodarskimi sestavki. Goličnik Janez. 42. Goličnik Janez63) narodivši se v Mozirju 1. 1737.; dal je kot župnik v Grižah blizo Zavec leta 1792. na svetlo poslovenjeno ..Čebelarstvo. Nauk, kako s čebelami umno ravnati", kojo je knjigo po ustmenik besedah genialnega gorenskega kmeta Janžeta (poznej postavljenega za učitelja tega predmeta v Beču) nemški napisal bil Kuralt. Leta 1807. našli so našega pre-vodivca mrtvega v postelji. Smemo ga vendar imeno-vati očetom rodoljubnega duha v Lipoldovi rodbini. K^HtJLf v^r-c Reja Andre/. 43. Reja Andrej,66) koji se je leta 1752. v Kormožu na Goriškem narodil, ter je kot kapelau in fajmošter v Zibiki, poznej v Šmarju pri Celju in kot župnik pri sv. Petru na Sotli marljivo pobiral in na-pisoval si nepoznane slovenske besede in izreke. V tem je duhu tudi poslovenil Jakominov veliki katekizem, koji je v dveh zvezkih leta 1801. v Ljubljani pri An- "«) P. J. Šaffarik i. t. d. str. 34. <">) Drobtinice za 1859 in 1860 str. 94. - P. J. Šaffarik i. t. d. I. str. 34. 6") Drobtinice za 1. 1857. in Slomšekovih spisov III. str. 277. — Ako kdo misli, da temu možu, ki se je narodil na Furlanski meji, v tem sestavku ne gre mesto, naj ga izpusti, meni se pač dozdeva, da se je ta tujec, ki je s cerkvenih razlogov prišel sem, na Slovenščino prebudil med Štajerskimi Slovenci. — Šaffarik i. t. d. I, str. 38. dreju Gaslerju natisnjen pod naslovom: „Keršanskega nanka izlaganje. Prestavleno v slovenski jezik od Andr. Reja, fajmoštra v Zibiki na spodnem Štajerskem." Slomšek pravi o tem delu: „Slovenska beseda v tih koristnih bukvah, če ravno še neotesana, je za tisto dobo razumevna in prijetna, ter kaže moža močnega duha in zdrave besede, kateri ne zaostane v omiki ljudstva, pa se tudi ne prehiti in svojim poslušavcem nerazumeven ne postane, kakor se rada sedajnim pre-hitrežem godi." Tudi je v ravno rečenem zvezku Drob-tinc natisnen govor Rejin, ki ga je besedil 1813. v Kostrivnici. Kdor se še dalje hoče seznaniti s krotkim, milini, ljubeznivim tem možem, naj v rečenih knjigah (Drobtincah) prebere životopis, ki ga je z veliko ljubeznijo napisal naš Slomšek. Umrl je leta 1830. kot župnik pri sv. Petru kraj Sotle. Ivan P. Ješenak. 44. Tri leta pozneje od njega narodil se je v Slovenjem Gradcu Ivan P. Ješenak, H7) koji je postavljen leta 1785. za župnika v Ulimju na malem zemljišču skušal se v kmetijstvu, ter svoje misli in kar je bil o tem bral v nemških knjigah, napisal v knjigi: „I5ukve za pomoč ino prid kmetam"; prvi je del ob oskrbljevanju njiv leta 1821. v Celju dal na svetlo. Ko je 1. 1803. postal prošt stolne cerkve pri sv. Andrašu (kjer je tudi umrl 1. 1827.), deloval je veliko za narodno omiko, in posebno o tem, da se dobi koliko mogoče bolj domača duhovščina. V to ime sprožil je on misel, da se v Celju napravijo latinske '") V. Drobtince 1848; zbranih spisov Slomšekovih knj. III, str. 191. — Šaffarik i. t. d. str. 40. škole, kar se je tudi izpolnilo 1. 1809. Tudi na smrtni postelji spomnil se je blagega srca mož te celjske gimnazije, ker ji je oporočil vse svoje knjige, ter tako gotovo zdačno pripomogel gimnazijalni knjižnici. Mihel Zagajšek. 45. Dalje nam je za to stran napomenoti Mihel a Žagaj seka, ki se je pri Ponikvi narodil 1788. ter je kot župnik v Kalobju 1. 1791. v Celju dal natisnoti: ^Slovensko gramatiko" pod imenom Georg Sellenko,6a) in sicer na eni strani nemški, na drugi slovenski, tedaj za Nemce in Slovence enaka pravila! Zadržaj je skoro čisto po slovnici Marka Pohlina, in kjer je pre-menil kaj, ni zmiraj potegnil na bolje. Jezik slovenski še je slabejši od Pohlinovega ter n. pr. na tanko presaja nemški spolnik. Jedina zasluga slovnice je ta, da je prvi med vsemi Slovenci pokazal potrebo, da bi se tudi slovenski napisala slovnica ter da izmed vseh jugoslovanskih prva ima sedem padežev; z druge strani, da je nemški in slovenski del razstavil vsaki na svoj del, dokler je Relkovič svojo „slovnico sla-vonskoga jezika" (1767.) izreko za izreko napisal hrvaški in ko j zatem na isti strani nemški, tedaj čudno mešanico! Po pravici Kopitar v svoji slovnici pravi, da je „unter aller Kritik", al isto velja skoro o vsili 6s) V. Životopis napisan po Slomšeku v Drobt. za 1. 1849. Zbrani spisi III. knj. 204—16. Slovnica ima naslov: Grammatika oder Georg Sellenkos wendische Spraclilehre in deutsch und vvendischen Vortrag, mittelst \velcher sowobl der Deutsche als der Wendische auf die leichteste Art diese Sprache regelrichtig zu redeu und zu schreiben von seibsten erlernen kanu. Zilli 1791, Fr. Jos. Jenko. — P. Saffarik str, 34, 5 5 jugoslovanskih slovnicah onega časa; ker neje za dlako bolja „grammatica latinoillyrica", Pat. F. Laurentii de Gliubuscki. Venet. 1781, 3. izdanje; ravno tako: „Gram-matica illyrica iuventuti latino italoque sermone in-struendae aocoraodata. Pat.ris Jos. Giurini. Venetiis 1793." Tudi Lanosovičeva „Neue Einleitung zur Sla-vonischen Sprache" 1778. ni veliko bolja. — Zgubil se je rokopisni njegov slovar, in rokopisi o drugih predmetih. Volkmer Leopold. 46. Jedini mož, koji je tega časa v narodnem duhu deloval med Slovenci sekovske vladikovine, bil je Volkmer Leopold60) »štajerski slavič in Anakreont slovenskih goric", kakor ga neumvli Slomšek oziraje se na čas in okolnosti, v kojih je živel, imenuje v Drobtincah za 1. 1853.; kjer inu opisuje življenje in delovanje. — Važnost, kojo pripisujem temu možu, vidi se iz tega, ker je on prvi med Štajerci — morebiti med vsemi Slovenci — odstopivši od bogoslovnega ali pak realističnega polja, začel narod omikovati po idejalni poti t. j. po poti pesništva. — Rodil se je v Ljutomiru 1. 1741. od siromašnih staršev, latinske škole izučil se je v Varaždinu, kjer um se je menda prebudila ljubezen do materinskega jezika in pesništva. V Gradcu izučivši dalnje škole živel je kot kapelan 6») Zbrani spisi Slomš. III. — Podlaga temu obširnejemu živo-topisu je „Kratko življenje Leopolda Volkmera" napisano po A nt. Murku ter stoječe v delu: Leopolda Volkmera pokojnega duhovnika Sekavske škofije Fabule in Pesmi. Spravil in s kratkim VolkmerVim življenjom na svetlo dal Anton Janez Murko, V Gradci 1836. na Ptuju 15 let, od 1. 1784. do smrti, t. j. do I. 1814. pak pri sv. Vrbanu zvun Ptuja. — Bil je velik prijatelj pridnih mladih ljudi, ker je v tem duhu že na Ptuju osnoval privatno školo in s to se tudi preselil k sv. Vrbanu. Veliko je mladenčev izučil do višnjih škol in mnogi od teh učencev bili so prav siromašni, za koje je naš Volkmer tudi poznej materijalno skrbel, kakor le more skrbeti pravi oče. — Bil je kaj čeden, prijazen starček, kojega narod še danas neje celo pozabil , posebno zavoljo žive njegove ljubezni do petja v domačem jeziku. Se čez trideset let, od kar so ga koj po svečnici v hudem snegu in hudem bliskanju in grmenju spustili v hladno zemljo, znali so si ljudje verbanske župe veliko prijaznih reči pripovedovati o njem, in med tem tudi o mestu, kjer je stal njegov hrast, ki ga v pesmah svojih toliko obžaluje. — Njegove pesmi dal je ob enem z životopisom po spisu Povodnovem A. Murko na svetlo in to z nemškimi pazkami. Neje lahko priložnosti v kmečkem življenju, za kojo Volkmer ne bi bil zložil vesele pesmice, enako veselega duha, kakor je bil njegov tekmec al parnik na Kranjskem, veseljak Jurij Japel. Pomnim še dobro iz svoje mladosti, kako so skoro vsakega leta doma peli njegovo pesem „o domlatkih". Ravno tako so tam okoli povsod slovele njegove basni ali fabule, za koje, kdor jih bere, mora reči, da so izvirale iz zdravega srca, iz pametnega uma. Slomšek pravi o njem v svojem spisu: „Slava rajnim rodoljubom in utemeljiteljem našega slovstva" (prenatisnenem v III. knjigi „zbranih spisov" izdanih po M. Lendovšeku): „Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladenče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu u lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori." Njegove pesmi le za tega voljo slovenskim nekim učenjakom neso bile po volji, ker so zelo po duhu njegovega časa na tanko pisane v jeziku, kakor se govori v unih krajih, kjer jih je pisal njihov oče. Da je v njih po takem veliko in debelih germanizmov (t. j. ker se beseda zavija očitno po nemškem jeziku), to je gola resnica; satira, kakove je polna, neje ojstra, nego le šala, samo ona pesem, s kojo je, kakor se kaže na str. 97., na do-mlatkih pozdravil nekega moža, ki se je znal lotiti vsakega dela, neje tak mehke satire ter svojemu možu hudo sega do živega. Naj vsaj začetek tukaj stoji, v kojem, kakor se vidi le za šalo ali za smeh, sega visoko: Takih kitic navil je še četirdeset o vseh mogočih rokodelstvih, o lovu, županstvu; zadnja glasi pak tako: Tote, kere (koje) sem zapel, Sem iz lev'ga žepa vzel Tam 'ma on mojstrije. Pride pa en pametni, No si odpre prav oči, Vidi fretarije. Kedaj je napisal poslednjo svojo pesem, naravno se ne ve; g. Murko bil bi imel le premekuoti po- 1. 2. Peveov duhi, kaj vas je, Prid'te no v me dehnite, Da se moj otali; Zima njemi branit' če Peti, kaj vsa fara ve, Enem moži k hvali. On pri mizi tu sedi, Vez zadreman nas gledi, No tobaka šnofa. Prah tobačji v golt zleti, Kašla, da ga konee ni, Prah mu draži grlo, (menda se je pelo po zroku: „ krofa") slednji dve pesmi, in prav dobro bi stala sledeča za zadnjo: „Crep ali noben glas." Vsaka reč 'ma svoj začetek, Vsako čaka njeni kraj; Da (—- Ker) sem dozdaj ne 'mel svetek, Cem si ga napravit zdaj. Pevcov duh! ti mir mi pusti, Mlade k pojenji podhusti, Jakši bodo kak sem jaz: Stari črep j a nima glas.,0) Volkmerjeve pesmi v dalnji razvitek naše literature neso kaj segale, ker so veliko predolgo ležale v prahu, ko je veliko veči duh na Kranjskem, akoravno takrat le samo za literate pomolil visoki svoj duh na-ime Franc Prešern. Temveč pak se mi zdi, da so delovale v samem narodu ter čisto staro narodno poezijo izpodrinile veči del po unih krajih, tako da so se po-znej lahko v samem narodu šopirile pesmi, kako so jih neki učitelji in posebno Vrbnjak še veliko slabeje zlagali pol cerkvenega, pol posvetnega praznega za-držaja. ,0) Treba jasno napomenoti, da tekst prepisujem na tanko iz Murkovega izdanja ne pak kako je v Drobtincah prenarejen. Pustimo tekst, kakor ga je napisal pesnik; vsaj še celo narodne pesmi veliko podržujejo starih oblik. Zakaj se ravno sedaj Nemci toliko trudijo, da Šillerjeve, Giitejeve in drugih knjige tiskajo v prvotni obliki? — B. Druga doba: do 1830. Volkmerjeva smrt žalostnimi je solzami oblila mnogoštevilne njegove bližnje znance in narod v ožjem kraju, kjer so pevca ljubili iz vsega srca. Bili so taki časi, da dalnji slovenski narod neje o tem zvedel kaj. In vendar je doživel ravno uni čas, ko je „Oživljena Ilirija" precej delovala, ter ko so slovenski mladenči v Gradcu prvo dušno zvezo napravili, kako bi združenih sil podpomagali mater Slovenijo. Doživel je oni čas, ko so možje, kakor Primic, Smigoc, Dajnko, Narrat, Cvetko, Perger, Krempelj, Modrin-jak, Kvas, Jaklin, 7I) in še drugi navdušeni mladenči začeli delovati, vendar sam je bil takrat že „črep ali noben glas." Ti mladenči budili so se med seboj posebno že od leta 1808. stoječ v daleki neki v zvezi z Dobrovskim in Kopitarjem. In če je ravno misel že davno zavržena, da severoiztočni Slovenci govore oni jezik, v kojem sta delovala jugoslovanska apostola Ciril in Metod, vendar je iz teh domoljubnih razgovorov nam Slovencem prišlo veliko dušnega blaga. Ker, kakor mi je pripovedoval dekan Dajnko v privatnem listu, v teh je razgovorih pravi začetek in raz-vitek Šmigocove slovnice kakor tudi prošnje in prizadevanja za stolico slovenskega jezika. Istega leta, ko je Vodnik zapel ob ^oživljeni Iliriji", dozvolila je bečka vlada na predlog Jiistla, ") Glej, kak živo St. Vraz svoje -Gusle i tambura" leta 1845 posvečuje dekanu Jaklinu. — Kar se tiče Cvetka Franca, narodil seje 1. 1789. v Dornavi pri Ptuju, ter 1. 1859. v Mariboru umrl kot ljutomerski dekan v pokoju naučnega referenta v Gradcu ter podbodenega na to po slovenskem Mariborčanu Vareni, predstojniku pro-kurature, po precej dolgem delovanju, da štajerski stališi na Graški najvišji školi al liceju napravijo sto-lico slovenskega jezika. J2) Če ravno postavljena na neslovensko zemljo, vendar je vsaj za one ljudi veliko korist donašala, koji so imeli kot duhovniki neposredno delovati med slovenskim narodom. ") Od gore imenovanih mladenčev pojavili so se P r i m i c, S m i g o c, Krempelj, Dajnko in na neki način tudi M o-drinjak na književnem polju. Narrat se je vtopil v hudi Dravi pri Mariboru ter ni mogel do kraja dognati svojega besednjaka; C ve t ko ve spise posebno homiletičke prinašal je „Slovenski prijatelj" v Celovcu 1. 1879. in 1880. Janez Nep. Primic. 47. Prvi učitelj slovenščine na liceju bil je Janez Nep. Primic,74) kojega, dasiravno seje v Zalogu ") Kar se tiče stoliee slovenskega jezika v Gradcu, vidi o tem obširneje moj sestavek v 1. teč. Kresa str. 297 i. t. d. •3) Da je ta stolica, postavljena na neslovensko zemljo, morala stati na slabih nogah, vsak bo rad priznal, kdor le malo kaj zna soditi o školskih rečeh, ter zna, kako se je predavala slovenščina. Vsako leto imel je z nova vprežene rojene Slovence in one Nemce, koji bi se morebiti radi bili kaj naučili, al hrana se njim je davala pregosto in prekrupno. Zato tudi neje lehko Slovenec hodil dve leti slišat ene ter iste stvari. — «) V. službene spise Graške namestnije in deželne vlade ob ustanovi stoliee slovenskega jezika. — P. Šaffarik: Siidslav. Lit. I. str. 37. — „Kopitars kleinere Schriften____" br. 30. Vtem sestavku huduje se Kopitar strašno tudi zavoljo gibivega e namesto kranjskega polglasnika; brez pitanja se je Primic pravilnejega e naučil od štajerskih svojih drugov. — Wurzbach Lex. 23. na Kranjskem riarodil, kot buditelja štajerskega slovenstva, po tem svojem prebivališču gre mesto v mojem pregledu književnosti štajerske. Narodivši se okoli leta 1790. pristopil je 1. 1809. slobodovoljnim domobrancem štajerskim ter istega leta Vodniku poslal nekoliko poslovenjenih Kollinovih junaških pesem za pregled. Leta 1810. osnoval je privatno družtvo /.a medsobno razvijanje v slovenščini. Kakor scriptor li-cealne knjižnice dobil je I. 1812. stolico slovenskega jezika na liceju, ter je napisal več del. Leta 1812. dal je v Gradcu na svetlo knjigo: „Frava pot k dobrimi! stanu", katero je delo izvirno B. Franklin napisal angležki („Werner Richard oder der Weg zum Wohlstand"), namen ji je isti, kakor ga ima „Zlata vas" od Zschokkea. Sledečega leta dal je že kot „očitni učenik slovenskega jezika na graščem liceju" natisnoti „Nemško-slovenske branja", med kojimi ima posebno od Vodnika bivšega mu menda učitelja in Jarnikovih lepih pesmi, večidel z metričnim nemškim prevodom od štaj. nemškega pesnika Fellingera, zraven pak tudi prav dobre opazke. Kopitar je to knjigo v bečkih novinah „AlIgemeine Literaturzeitung" 1813. kaj ojstro razsojeval in to posebno oziroma na jezik v prozaičnih prevodih, al je v isti kritiki tudi izrekel očitno, da do onega časa neje bilo ne enega dobrega izgleda, kakoršni sta bili dve knjigi na belo dani 1813. po Ravnikarju („Sveta maša" ; „Perpomozhik Boga prav spoznati"), koji je za slovensko prozo to, kar je Vodnik bil za pesništvo, ter da se je sam iz njih marsikaj naučil za svojo recenzijo. — Enakega je duha „Novi nemško-slovenski bukvar", ki je 1814. prišel na svetlo ter zapopada izbrane lahke naloge, pripovedke i. t. d. poln izvrstnih jezičnih in književnih misli ter sega nazaj do začetnika slovenske literature — do Truberja. — Velika škoda, da ta navdušeni mladič neje več časa mogel delovati, ker oktobra 1813. hudo zbolevši na možganih jelo mu se je mešati v glavi, ter je v domovini svoji umrl I. 1818. Deželni muzej v Ljubljani hrani 16 listov napisanih njegovo roko. — Poduče-vanje v slovenščini pak je nehalo, ker je neki prak-tikant Westermayer spis o bolezni Primicovi kakor tudi ulogo Varene, predstojnika fiškalnega ureda 8. febr. 1819, da se zopet začne podučevanje, založil ter še je le 8. aprila 1823. Kol. Kvas začasno dobil to sto-lico, koja se je še le po mnogoletnem skuševanju leta 1836. s plačo od 400 gold. premenila v stalno stolico. Ivan L. Šmigoc. 48. Istega je leta, kakor prvo svojo knjigo Pri-mic, dal tudi Ivan L. Šmigoc ls) natisnoti slovnico slovenskega jezika (Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre). O njegovem življenju dalje ne vemo nič, kot da se je narodil v Halozah v fari sv. Andraša v Leskovcih, v Mariboru učil latinske, v Gradcu pak dalnje nauke, ter da je poznej bil skrbnik Ptujske grašine. 76) Slovnica je večidel osnovana na Kopitarjevi al tako, da jo rada potegne na narečje med Ptujem in Ljutomirom. Pri sestavljanju te slovnice imel je rajni prof. Kvas tudi svoj delež. Dodane naloge in mnogi razgovori pokazujejo, da je znal dobro vstreči ">) V. Saffarik. Sudslav. Lit. I. str. 37. ,6) Dva Smigocovih sinov postala sta visoka vojaška častnika, od kojih je Jnlius I. 1880 doslnživši 50 let dobil red železne krone II. reda. ptujcu, kateri se je liotel naučiti slovenski, berila pak je premalo, brž ko ne za tega voljo, ker sta s Pri-mieem v soglasju delala, ter je eno delo dopolnjevalo drugo; saj vemo od gosp. Dajnka, da so vsi ti mla-denči kakor v družtvu živeli, ter med seboj pretreso-vali, kar je koli kdo pisal. Modrinjak. 49. Modrinjak") rodil se je v Dravskem Središču izpod Ormoža; bil je v Varaždinu v latinskih školah, modroslovje in bogoslovje pak se je izučil v Gradcu, ter je kot župnik sv. Miklavža blizo Jeruzalema vmrl 1827. v velikem nezadovoljstvu se svojimi višnjimi. Bil je posebno mlajših svojih dni narodu mil veseljak, kakoršnega še se je dolgo spominjal ondotni narod, tedaj v nekem pomenu parnik Volkmerjev pri Ptuju. Kakor Stanko Vraz pripoveduje, sežgal je koj po njegovi smrti neki sodniški uradnik M—rič in uničil vse, kar je med pismi našel slovenskega, in tega je bilo veliko, samo en zvezek ostal je neuničen, ker ga je na srečo stričnik Lovro Modrinjak vzel s seboj. St. Vraz si ga je prepisal, tedaj je nekdaj moral biti v njegovi zapuščini, al tudi ta je zginol, kamor in kako, kdo to zna! 7S) — Malo je tega natisneno, al kar sem Vrazova dela sv. 2. Gusle i tambura str. 133. G. dr. Pajek prebravši leta 1881. z ljubeznivo točnostjo moj rokopis dodal je opazko, da se ta zvezek neje izgubil. In res je nekaj poznej Božidar Flegerič obelodanil kratek životo-pis in kratko oceno pesem, katerih neje uničil grdi dihur M—rič. Kakor pripoveduje, narodil seje leta 1774. Iz pesmi dodano je le malokaj, da so boljše od Volkmerjevih in tudi kakor mnoge (nezrelih po dobi) Šamperlovih, to od poprej znamo. — Ali je morebiti g. Flegeriču težko bilo nekatere v celosti dati? — koli bral, moram iskreno reči, da je po jeziku in za-držaju veliko bolje od Volkinerjevib in v nekem smislu tudi od Vodnikovih pesmi. Al kaj je narodu pomagal takšen skrit zaklad, ki se je poznej po nemarnosti onih, ki so imeli opravila s temi rečmi, tako hudo zgrčil. Andrej Gutman. 50. Po rodu Modrinjakov nekakšen sosed narodil se je Andrej Gutman 70) 25. nov. 1784 v vasi Že-tinci blizo Radgone. Izučivši se v Mariboru gimnazijo, in daljne nauke v Gradcu ter posvečen leta 1811 za duhovnika in zamerivši se svojim ravnodušjem nekemu višjemu v vladikovini dosegel je le borno župo v Soboti na meji koroško-štajerski. Osamlenost v goratem kraju dognala ga je do tega, da se je naučil klju-čarstva in strojarstva, ter da je sam napravil orgle za župno cerkev. Po dolgoletnem nevspešnem prosja-čenju za boljšo župo podelil mu je spoznavši v njem izvrstno glavo (govoril je gladko grški in francozki) prelat admontski župo pri sv. Jakobu v Slovenskih goricah. Revno je delal tudi tukaj na službenem polju; zraven pak je tudi imel ostropikajoč jezik posebno nad neposrednjim predstojnikom (Čepe), kojega je po umu daleč presegal. Zakasnivši tedaj nekdaj neko dolžnost prišel je v Gradec v korekcijo, kar ga je tako po- Pomislimo v kolikih je izdanjih českopolski pesnik Tupy pod imenom Jablonski, ki je 1. 1881. umrl, v samostanu Strahovem blizo Krakove kot prost, na svetlo daval vse, tudi erotične svoje pesmi! "dl) V. životopis po D. Trstenjaku napisan v Slov. Narod 1875. št. 288. in dalje Trstenjakovi dopisi o Gutmanu ; šematizmi cerkveni. parilo, da je leta 1838. stopil v peuzijo, ter je do leta 1842. živel v Gradcu. Da ležje živi , spisoval je v čisti slovenščini troje molitvice (Jezus moje želje; Po-božnost sv. Alojzija; Angelj varuh). Zraven pak je bil nekega satiričnega duha, ter je napisal več takih pesmi, in poslovenil Lukijana (neke pesmi je prebiral v korekciji našemu Davorinu). Posebno pak je gotovo še ko župnik napisal knjigo „Novi vedež za smeh ino časkrateuje Slovencom." Poklican pred tadanjega vladiko Rom. Seb. Zaen-gerla ter ostro napaden, da je v Vedežu zabavljivo razžalil dekana, in mnoge župljane, srečno se je novi korekciji uklonil rekši, da je cenzura odobrila knjigo, ki je vsaj tudi pisana „z besedami". Leta 1842 šel je živet k župniku v Heilbrunn blizo Birkfelda in po njegovi smrti v župo Ratten nad Borovo, kjer še je zmiraj tudi marljivo pisaril al po nesreči 10. julija 1850. v mraku idoč donui padel raz brv ter se utopil. Vse njegove spise prodal je župnik, ker njih neje razumel, nekemu trgovcu za omatanje robe. — „Novi Vedež", o kojem nam je govoriti tukaj, zagledal je prvi krat beli svet leta 1838., ne pak 1841., kakor pravi Davorin Trstenjak v Slov. Narodu. Tega leta, ako ne 1. 1840. prišel je na svetlo „drugi poboljšani in povečani natis" brez dodanega leta, obsegajoči 586 (1. natis imel jih je 488) kitic, od kojih gotovo polovica novih, in v jeziku kakor tudi v ukusu nekaj poboljšanih". Da je rečenega časa novi natis prišel na svetlo, vidi se iz Vrazovega lista 12. julija 1841 (Vrazovih del V. knj. str. 260—1), kjer dni. Muršecu piše glede denarjev o razprodanih Vedežih. Ta natis dali so na svetlo Jak. Košar, St. Vraz in Dav. Tr- stenjak. - Da so se tega lotili bili taki možje, kaže neko važnost tega delca. Ta je knjiga naime učila, kakor Dav. Trstenjak dalje pravi, na pol že zaspale Slovence sv. Jakopa in sosednjih žup z nova slovenski brati. Ker Gutraan (prideval si je tudi grško ime „Agatander") zasolil je v Vedežu hudo juho dekanu in mnogim župljanom, zato pak so ljudje marljivo segali za knjigo, in posebno pikajoče kitice znali na pamet; dotični dekan pokupil je 300, neki kmeški velikaš pak sto natisov ter sta napravila „auto-da-fe", tako da je to izdanje jako redko. Knjiga je razdeljena na četiri razdele: a) o zadržanju, b) o ženitvi za možke, c) o ženitvi za ženske, d) kaj se komu zgodi. N0) _ /■ 80) Da se vsaj nekaj vidi Gutmanova pisava, evo nekoliko kitic: Prva kitica 1. natisa glasi: Ti si prav pobožna duša Lepo moliš: Oča naš, Daj mi, naj ne pride suša, V gut (golt) nikol no v pintni glaž. a. IV. 6. Druge sodiš po krivici Kakti stara nora baba; Vidiš muho v ljudski žlici, V tvoji pa ju cela žaba. V drugem razdelil pravi IV. 10. Tvoji ženi vun stojijo Nohti, kakti klun od vran, Ci se tisti v te spustijo, Boš kak sveti Šebaštjan. Anton Krempelj. 51. Anton Krempelj81) zagledal je leta 1790. beli svet v Črešnjevcih pri Radgoni. Ko je v Mariboru bil v 4. lat. šk., spodili so ga po Raičevih besedah, ker si je v školi napravil bil papirnate brke al mustače. V matici (matricula) graške gimnazije pak stoji, daje za šk. leto 1806. bil sprejet „in secunda Grammatices classe'S in v katalogih (Liber calculorum) stoji, da je 1. 1806. dovršil mediani grammaticae classem, a 1.1809. šesti razred. Tako je tedaj nauke nastavil v Gradcu ter bivši kratko neko vreme tudi vojnik, bil je od 1. 1811 (?) do 1815. v graškem bogoslovju, kjer je veliko delal, da se dobro izuri v slovenščini. Umrl je 1. 1844. kot župnik v Mali Nedelji pri Ščavnici. — Izdelal je več knjig cerkvenega zadržaja, izmed teh „kratke predige za V tretjem glasi XI. 7. novega natisa: Padar bo ti tvojo rebro Prav po malem negdar vračil; Bol pa liitro bo si srebro V svojo dugo mošnjo vlačil. In zadnja naj še velja hinavcem: V razdelu a XII. 8. (v obeh natisih jednako): V cirkvi roke tam razpinjaš, No se križaš dol po nosi; Tam doma pa tak preklinjaš, Da se včasi zemlja trosi. 8l) V. Vrazova dela, II. „Gusle i tambura"; Pazka 15. — Zivotopis od B. Raiča v „Narodnem koledarju, sporočilu in letopisu Matice slovenske za leto 1869. — Oziroma na Raičev živo-topis dostavil je g. dr. Pajek opazko „da se krivo poroča, da je bil v 4. razredu izključen iz gimnazije mariborske. Protokoli omenjajo Kremplja zadnjikrat 1805. v drugem polletju kot priu-cipista. Dalje v. gori. vse nedelje in svetke" v Gradcu 1839, posebno pak se se je »življenje svetnikov" (1833) prikupilo narodu. Glavno delo, koje mu je ime širilo in raznašalo naj-dalje, bile so pak njegove ,,Dogodivšine" (V Gradcu natis. 1844). Res je, da je v tej knjigi tudi pomot, al mora se pomisliti, da se je zgodovino bil le iz samega sebe učil daleč od vsake knjižnice. Tudi je pomisliti, da je to prvi zgodovinski pokus za slovenski narod. Glavno pak, kar se je grajalo na tem delu, bil je jezik. In tu priznavši, da je jezik slab, pomislimo da še takrat nesmo imeli obče slovenske proze; vsak je pisaril in krožil manje al več le po domačem svojem kraju; Prešern je gorenec,' Volkrner iztočni Štajerec, Jarnik je Korošec in tako naprej, pisavci so še delovali razkropljeni in sicer skoro nič v znanstveni prozi. Zato je vendar nekaj preostro, kar je Prešern sodil v znanem epigramu „Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje". Z druge strani ravno je Krempelj bil prvi Štajerec, koji je stopivši v Novično kolo priznal potrebo občeslovenskega jezika. — Kar pak se tiče navdušenosti, gorečnosti v povestnici in v vsakem drugem delovanju, težko boš našel veliko boljih rodoljubov. In B. Raič po pravici pravi, „da je Kr. mnogo več ljudstvu vcepil narodnosti, nego Prešern po svojih žalostinkah, da si je pesniško umetnost temeljito gojil. Vsak na svojem mestu", (t. j. tedaj, Krempelj je budil narod, ko je davno bil zadremal in bil v nevarnosti, da kot kakšen zaspi na vse veke; Prešern pak glavno deluje pri ljudeh, ki so se glede narodnosti že zdramili in v novejšem še le času z napevom vred tudi pri kmetih). V ostalem mora se reči, da so po-vestniške pesmi, kojih so prepletene „Dogodivšine", 6 kakor sploh njegove pesmi zložene v gladkejšem jeziku. Zavoljo poštenega značaja bil je obče kaj po-štovan, po rodoljubju pak bil je neko središte na malem Stajerju; ker kar je koli onoda hodilo slavjan-skih potnikov, vsak ga je rad tudi po velikem ovinku obiskal na prijaznem njegovem griču. Pri takih priložnostih, kakor tudi v predgah pak se je pokazovalo, kako je silno njegova beseda slušavcu segala da srca. Ni lahko govornika, kojega je narod tako rad slušal, kakor njega; zmiraj je vpletal tudi povestniške do-godbe, tako da narodu neje samo bil čudoreden, nego tudi znanstven učitelj, kar ima veliko svojo vrednost; ker narod se tako razvija na dveh dobrih straneh, pri drugih samo na eni. — Zato ga je tudi narod iz dalekih krajev rad prihajal slušat, zato je tudi kakor pravi B. Raič: „0 Krempeljnovem pokopu se culo toliko vreščanje in cviljenje med ljudstvom, do so pobe-gnoti morali duhovniki s pokopališča, narod se ni dal od groba svojega dobrega pastirja, modrega učitelja in ljubljenca odpraviti." Peter Dajnko. 52. Tri leta pred Krempeljem rodil se je v 8i-govšaku blizo Radgone drugi buditelj in dramitelj našega naroda, koji je ob svojem času marljivo delal, kar je znal in mogel. Akoravno je še le pred nekolikimi leti (1. 1873.) umrl, vendar je že pred več kot "') Preberi se uznesene, piamteče besede, s kojimi Slomšek omenja velike zasluge Krempljeve v Drobtincah za leto 1862, prenatisnene str. 11—12 III. knjige Ant. Mart. Slomšeka zbranih spisov. 1879, petdesetimi leti nehal delati; ta je mož Peter Dajnko,M) ki se je latinske škole izučil v Mariboru, bogoslovje v Gradcu, ter je dolgo let bil dekan v Veliki Nedelji. Kdor se le nekaj peča z jezikoslovjem slovenskim, dobro ve, da se je pri nas veliko truda in tudi veliko črnila stavilo na slovenske črke, kako bi se bolje našle ali pak stare bolj vlegle jezikoslovnim potrebam. Kdor je koli pri nas do Murka kaj pisal o slovnici, ta je gotovo tudi kuhal o abecedi. To nahajamo že pri Popoviču ravno tako, kakor pri sveh kranjskih rodoljubih, ki so al na svetlo dali ali pak v rokopisu zapustili kaj o slovnici. Najglasneje pisal je o tem Popovič, in potem Kopitar v slovnici, natisneni 1808. Mislim da je našega Dajnka, kakor tudi Metelka razun Dobrovskega ojstra kritika Kopitarjeva o pravopisih zbudila na to, da piše slovnico, ter je v tej na svetlo stopil s pravopisom, razun dveh črk enakim unemu, ki ga vidimo v Metelkovi že gori omenjeni slovnici, i[ — č vzel je iz cirilice. Za glas š vzel je 8;R4) za lokalni glas ii, kojega le samo Kranjski Go-renci ne poznajo, ostali pak ga Slovenci najveei del imajo, vzel je y, kar je v Vukovi cirilici = u. Da sta Kopitar in Metelko segala še veliko dalje, vsak ve, kdor se s tem peča. Dajnko je svojo iznajdbo vidil tudi v šolske knjige v peljano, al le za zelo kratek čas. — Kar se tiče njegove slovnice (Lehr- 83) V. Narodni koledar, Matice slovenske za 1. 1868 na strani 86. — Šaff. Siidslav. Lit. I. 39. "*) Dobrovski ima v 2. natisu Slavina (1834) 8; neki kritikus pripoveduje v „Aufmerks." leta 1832. br. 44—45, da je 8 namesto 's, ker se znamenka spredej, t. j. 'lahko odkrhne v tisku. 6* buch der Windischen Sprache. 1824. predgovor pak že 1822.), v koji je začel ali vsaj znanstveno razvijal novotarijo s črkami, pisana je, kakor sam pravi na početku predgovora, da posluži želji slavistov, ki so si že od nekaj let želeli kratko slovnico iztočno-šta-jersko slovenskega narečja, menda glavno na željo Dobrovskega. Vidi se pak na tem delu, da ima razun tega še tudi praktičen nameu, t. j. da služi Nemcem za porabo. Po takem tudi neje čisto lokalna, kakor-šna je Metelkova, in tudi ne na tak široki jezikoslovni podlagi kakor ta.85) Al vendar je do sedaj najbolja, rekel bi edino slovniško delo, ki v celosti govori o posebnostih tega podnarečja; tudi bo ji za zmiraj ostala ta vrednost, da obsega velik del besed posebnih temu kraju. Kaj je z gotovim njegovim besednjakom ali slovarjem, ki je že 1. 1832. od cenzure bil za tisk dozvoljen (v Aufmerksame rečenega leta broj 34), neje mi znano. Slovenski jezik v vseh njegovih knjigah za oni je čas gladek ter se malo kaj oddaljuje od jezika, kakor ga govore iztočnoslovenski Štajerci. — Kar se zadnjič tiče delavnosti in marljivosti v izdavanju knjig, bil je Dajnko vse do Slomšeka gotovo najmarljiveji. Ljudje onega kraja, v kojerri je deloval, radi so njegave knjige prebirali, kar nam tudi pokazujejo izdavanja S5) P. Saffarik sodi o-tem delit v knjigi „Geschichte der sloven. Literatur", 1864: „Kein Unbefangener \vird in Abrede stellen, dass D—'s Grainmatik mit vorzuglichem Fleisse ausge-arbeitet vvorden und sich durch Griindlichkeit und Reichhaltig-keit, sovvie durch Fasslichkeit, Klarheit und Biindigkeit des Vor-trages auf das vortheilhafteste auszeichnet." Kiippen bibl. listy N. 18. — Zelo drugače sodi B. Raič v omenjenem koledarju. teli knjig.86) Ako bi čitatelji morebiti vsaj o knjigi omenjeni pod d) radi slišali kaj več, reči mi je, da to neso prave narodne, nego po njem zložene al tudi celo predelane tuje pesmi, napisane in na-tisnene s tega namena, da spodrinejo prave narodne pesmi, ki še sem ter tje imajo kako znamenje pogansko, druge pak so neki gospodi preveč posvetne!! Menda s to zbirko je v zvezi zbirka narodnih pesem, ki njo je blizo leta 1825. po vladi poslal družtvu prijateljev muzikalnih austr. cesarstva, koje je hotelo tako zbirko prirediti iz vseh austrijanskih krajev zraven z napevi; poslal je namreč 1. 1825. 50 posvetnih in 50 cerkvenih pesem z napevi vred. Kaj se je dalje zgodilo ž njimi, ne vem kaj povedati. Iz vsega tega v ostalem vidimo jasno, da je ta mož v prvem času delal jako marljivo in da je veliko doprinašal k razvitku štajerskih Slovencev. In kakor so Metelkove črke padle posebno po delovanju Čopovem, tako so Dajnkove se zavrgle posebno po delovanju Murkovem; al v daljnem razvitku nista ta dva moža bila enake doslednosti; Metelko je v poznejem 86) Naj po Šaffariku lia kratko kažem, kaj je vse na svetlo dal do leta 1833.: a) Četiri školske poeetne knjige natisnene 1816—1831. b) gore razložena slovnica, c) sto cerkvenih in dru7 gih pobožnih pesmi 1826. d) 150 posvetnih pesmi in 200 vganjk med slov. narodom na Štaj. 1829. e) Kmet Jizidor s svojimi otroki in ljudmi (od Chr. Schmidta). f) Čebelarstvo 1831. g) Evangelji in listi (3. natis 1826). h) Veliki katekizem. 1826. i) svetega pisma zgodbe iz starega ino novega veka (2. natis 1824—1826). k) knjiga pobožnosti (1824 tretji natis). 1) sveti križni pot 1829. m) Opravilo sv. meše, spovedne in druge priliene molitve (1829 drug. nat.) n) Molitve, za katoliške kršenike 1829 o) Božja služba kršanske mladosti 1830. času vendar tudi pisal nekaj z bohoričico, Dajnko pak je s tem bil tako razžaljen, da je nehal delovati na lepo izkrčenem narodnem polju, ter da je tudi zmiraj kot dekan brez izjema le izpitaval nemški. Še le leta 1861. in 1862., ko je »Slomšekov duh zdramil bil vse sile in žile slovenskega Štajerja, zgrel se je tudi on nekaj malo; kakor po nekdanji veri labod, vzdignil je še enkrat svoj glas ter je v Drobtincah opisal neke kraje in zadeve rajskih hribov, ko j i rodijo naj glasovitejše štajersko vino. Tudi imam omeniti, da je do kratka pred smrtjo (umrl je 22. februarja 1873. v Veliki Nedelji) še zmiraj zbiral in zlagal nove vganjke štajersko slovenskega naroda, ter pisavcu nazočega spisa poslal; ali zdijo se temu pre-male vrednosti za tisek. — Kakšne sta vrednosti rokopisna prepisa: „Hodierni Vinidi in Styria, sermonem eonferentes cum antiquissimo Glagolita Cloziano a Petro Dainko 1836" in „Mali Vinogradnik ali rednik vinskih goric" 1844 (v. Kres 1. 475.), koja od g. Slekovca ima v rokah dr. J. Pajek, ne vem kaj reči. Lipold. 53. One iste dobe živel je na južnem zapadu štajerske zemlje, tedaj v labodski vladikovini, kakor naroden puščavnik in samec Lipold, ki mu se večidel dodava priimek Rečiški. Rodil se je Lipold Jožef 1. 1786 v Mozirju ter se s početka privatno učil pri ujeu Jož. Goličniku, župniku v Grižah, kojega sem omenil že gori; dalje pak v Mariboru in Gradcu in bogoslovje v Ljubljani; po raznomestnem kapelanovanju bil je leta 1815. postavljen za župnika v Rečici nad Mozirjem, kjer je tudi umrl 1. 1855. Bil je kot sadjerejec, ravno tako tudi kot pesnik daleč po onih krajih na glasu, ter je že za štajersko črno vojsko, koji je tudi 1. 1809. sam pristopil za kapelana, napisal „brambovske pesmi", 1. 1810. natisnene v Celju. — Napisal je kaj veliko pesmi, ki se v velikih šestih rokopisnih knjigah hranijo v hiši Lipoldovi v Mozirju; dva sta zvezka polna cerkvenih, četirje pak posvetnih pesem, in te pesmi, posebno pak flosarske in mnoge napitnice pojejo še se sedaj daleč okol, ter so neke gotovo že donele do Črnega morja, kamor in zopet nazaj so spremljale Savinske fiosarje. Malo je tih njegovih pesem do sedaj zagledalo beli svet; osem jih nahajamo v Drobtincah za leto 1850; med temi je kaj lepa in prijetna: „Mati per zibeli", tudi je prijetna „sedajni svet", „pijan-com", „žganopivcom", „terice", in vsaj po idejah „od komunistov". Tudi drugi zvezki imajo sem ter tje kakšno njegovo pesem, al za neke moramo reči, da je gotovo veliko boljih v omenjeni zapuščini. C. Tretja doba: do leta 1850. Kaj važen je oni čas, ko je bečka vlada začela misliti na to, kako bi se narodni in politični duh Madžarov vkrotil v zemljah same krone sv. Štefana, ter je Gaj 1. 1830. v Budimu na svetlo dal svoj sestavek „Horvatzko szlavenski pravopisz" , v kojem sprejevši češki pravopis položil je temelj jedini sedajni latinici pri južnih Slavenih. Skoro ob enem se je času v Gradcu po neki naključbi našlo lepo število gorečih rodoljubov zdramljenih glede narodnosti po duhu francozke revo- lueije, kojega je morebiti tudi nekaj zapustil profesor Schneller; pa je čudno, da so se ti rodoljubi razun enega vsi latinske škole učili v Mariboru. Najvažnejši teli mož so: Kočevar, Muršec, Murko, 8amperi, Stanko Vraz, Miklošič, Caf, Košar, Matjašič, Vogrin, Fel. Kram berger, malo za njimi Tr stenj a k in drugi. Kavno tako so takrat na Koroškem se zjedinile lepe sile; starejša glava bil je Dir. Jam i k, prava duša ondešnjega delovanja pak Slomšek, in okol teli so se vrteli v rodoljubnem delovanju mnogi drugi, in med njimi kot štajerski rodoljub labodske škofije in po takem njihov učenec posebno Hašnik. Lotivši se najpred rodoljubov, ki so se v Gradcu zešli v lepo narodno kolo, malo jih danas v svojem okrogu več ali manje deluje na narodnem polju. J a-koba Košara, milega pesnika in prevoditelja Scliil-lerjevih pesem, le malo kaj obelodanjenih, rano je pokosila nemila smrt 1. 1845. Felix Kramberger živi osamljen labod na nemški zemlji v Borovi na gornjem Stajerju; ostale pak si preglednimo v rahlem redu razvrščene bolj po vrsti delovanja, nego po rojstnem letu. a» Dragotin Šamperl. 54. Ko bi mu osoda bila določila, ter bi bil Dragotin Saniperl doživel dobo, koje se pokazuje zrelost človeškega uma, pak ko bi dalje bil delal, kakor je začel, imeli bi štajerski in sploh vsi Slovenci gotovo enega izvrstnega pesnika več kakor sedaj. Na-rodil se je ta mladenič 16. majnika leta 1815. RJ) na 87) V Sloveniji leta 1849. pravi St. Vraz, da se je narodil leta 1815. a umrl 1. 18.35. Trstenjak pak pravi v Vrazovem života- t Gomilah pri sv. Vrbami kraj Ptuja, te je v Mariboru iu Gradcu izškolan 1. 1836. dovršivši filozofijo za suho bolestjo umrl v svoji domovini. V Gradcu bil je v ozki zvezi se srečnejšim svojim pesniškim prijateljem St. Vrazom, kakor se bo to v njegovem životopisu obširneje razlagalo, in tajel. 1849. v časniku »Slovenija" na strani 320. na Jcratko opisal njegovo življenje. Iz Saraperlovega peresa je slovenska mladina dobila pripovedno knjižico „Nauk v peldah", poslovenjeno, iz nemškega in okoli leta 1838. natisneuo. Razun tega pak je v rokopisu ostalo, kakor Stanko Vraz pravi, 27 pesem, ter jih je tudi nekoliko natisnenih v Sloveniji 1849, in sicer sledeče: ..Zdihleji" str. 320., „Luni" str. 324., ,.Moje dvajsto leto" str. 325. — Nekaj njih je natisnenih v Novicah, in te so: 1849 na str. 189. „Kazavec ceste", koje pak je v izviru veliko več; 1. 1850 na str. 113. ..Žirovnica". — Razun teh je tudi Samperlova prelepa pesem v Novicah 1. 1857. na str. ^64. „0 hudi suši 1. 1834." z dodatkom urednikovim, da se ne ve, od koga da je, samo se mora reči, da je v Novicah na nekih mestih brez potrebe potegnjena bolj na kranjske oblike; ker Samperl pisal je bolj v domačem, vendar pak dosti očiščenem narečju. 8S) pisu prenatisnenem v Zori za leto 1876., da je živel od 1. 1813 do 1838. — Vsemu temu razločku je kraja, ker je g. župnik pri sv. Vrbanu pisavcu nazočnega sestavka odpisal po službenih kiijigah, da se je narodil 1. 1815., ter da je umrl do vrši v filozofijo 16. augusta 1836. 8S) Pisatelj nazočnega sestavka ima v mali knjižici menda pesmi od pesnikove roke; šteje se njih dva in dvajset, kojih zadnja ima naslov „Mojo dvajsto leto", in zraven stoji od iste roke morebiti nekaj pozneje dodano: „17. May 1835". — Zadnji Stanko Vraz. 55. Bolje je osoda poslužila prijatelju Vrazu, do-pustivši mu doseči dobo, koje so pri pametnih Rimljanih še le mogli možje prihajati do najvišje časti. Stanko Vraz89) narodil seje 10. junija 1810 v onih krajih Štajerske, koji nam rode najžlahtnejše njegov sonet stoji v ne natisnenem še pismu, ki ga je Stanko Vraz dne 9. listognoja 1836 pisal dru. Kočevarju, ter glasi: Vi slabe žile, nekda črstve moje, Vam skor se krv vsuši, ke blo do trka, Vendar še m' v medlih sklepih duša prha, O kaj to? še na smrtnih vratah poje! Al kes norosti ranih nje ne gloje, Oe ravno sam' duh kriv, da žizen dvrha, Ko bel golob s telesnih lil odprha, In vgasnem mirno; al mi žal za dvoje: Da ne za narod pala roka z mečem, Ker da stopaje v grob: „Zdaj duša plani K bogu: Zadosti sem živel" ne rečem. Pak naj Te zajde vlast (domovina), zvezdica mala, Ce vse Ti zajde zjedne neba strani, Bo brže z druge sončna luč Ti vstala. Glavni izvir je po vunanjem obliku prelepo, drugači pak precej mehanično in nepopolno izdanje Vrazovih del Matice ilirsko-hrvatske. Zakaj je „ Matica ilirska" ali pak bolje zakriti njeni prireditelj A. V. ne davši sploh nikjer pravila o svojem izdanju, neke pesmi natisnene v Danici ilirski prosto izpustil, tega ne morem razumeti, ravno tako zakaj g. P. neje izdal vseh listov Vrazovih na vsako stran nedolžnih; vsaj je pisatelj nazoč-nega pregleda, ko se je i. 1864—70. v Zagrebu veliko pečal z Vrazovimi rokopisi, takih več imel v rokah, ki jih zastonj iščeš v 5. zvezku. — Dalnji so izviri nebrojeni dopisi priposlani od vseh strani, iz vseh slavonskih plemen, po kojih in po izpita-vanjih na potu v domovino Vrazovo je profesor dr. Markovič vino t. j. v Žerovincih pri Vseh Svetih blizo Ljuto-rnira. Latinske škole izučil se je v Mariboru, v višjih bil je v Gradcu od leta 1830. do 1838. (vidi Vrazov list napisan za Dragojlo Stauduarovo iz Gradca 10. novembra 1841.); ali v zibelki vdehnila mu je Vila pesmo-nosna vročega pesničkega duha, in po takem je zrniraj se le pečal s tem , kar je takrat bilo tako strašno težko, da sedajna miadež uikako ne more razumeti te težkoče, in česar mu je za pesništvo neogibljivo tre-balo, to je z narodnim jezikom kakor tudi z ostalimi pripomočki za to umetnost; vsaj se je z narodnim jezikom in s pesništvom pečal bil že v Mariboru. Neje pitanja, kdo ga je v onih časih prebudil na narodno, rodoljubno idejo. Kakor še deloma dauas, tako je v starejih časih še bolj bila navada, da so od Radgonske, Ljutomerske, Ormužke in celo od Ptujske strani kmetovi svoje sinove rajši pošiljali v bližnji izpisal prekrasni nježni životopis našega zeinljaka in dotično razlago posebno Djulabij. (Vidi Vienac 1880 br. 36). — „Kratek životopis" glede zunanjega raz vitka napisal je po Vrazovih dopisih Petračič, stoječi kakor pristop k 5. zvezku Vrazovih del, ter je poslovenjen po A. Fekonji na svetlo prišel v Zori za leto 1877. — Iz Zaharovega predavanja o Stanku Vrazu (v. Vienac 1871 br. 43) boš te težko le trohico naučil. — Najstareji životopis napisal je za Koledarček slovenski leta 1855. Dav. Trstenjak. — Nazočni moj spis, kojega sem v celosti svoji dovršil že leta 1869., osnovan je na Vrazovih delih, na omenjenih velikanskih dopisih in na ustmenih razpitavanjih v času od 1. 1864. do 1869. o St. Vrazu, ko som v Zagrebu namenil Matici ilirski dotičui životopis, kojega zlaga se je pak izročila J. Trnskomu, ki neje o njem napisal niti črke! Jedini spis Markovičev dal mi je povod, da se je sem ter tje posebno v opazkah kaj dodalo; in naravno sem o 5. zvezku, ki je na svetlo prišel leta 1877., svoje opazke pisal še le poznej. Varaždin, kjer je tudi do leta 1850. vse bilo veliko ležje z malega živeti. Gotovo sta tudi njegov mecenas dekan Jaklin in Modrinjak se gimnazijo izučila v re-čenem mestu. - Kar pak dr. Markovič misli, da so Vodnikove pesmi temu pripomagale, težko bo veliko resnice v tem : separatizem posebno politični onega časa bil je pri nas kakor na Hrvaškem; do sedaj še nikjer neseni našel sleda, da bi v Podravju ali Primuiju bili prebirali Vodnikove "Novice, ali pak ,.pesmi za po-kušnjo", koja je mala knjižica beli svet zagledala bila leta 1806. v Ljubljani, malo po tem zavoljo francoske bivše vlade odtrgani od štajerske dežele. — Koliko je v njegov narodni razvoj deloval dr. Muršec, napomenolo bo se v životopisu tega rodoljuba. Milo je prebirati stare njegove in njegovih prijateljev dopise, kako so se v Gradcu mladeniči učili domači jezik, vsa slavjanska narečja, posebno ..ilirski jezik", francoski, angleški, španski, a malo ne vsi ti štajerski in kranjski rodoljubi dopisovali so si ilirski" iliti hrvatosrbski. (Vidi dotične odlomke v izvrstni knjigi _Stanko Vraz. Izbrane pjesme. S uvodom od Fr. Marko'viča." Matica hrvatska. 1880. str. LXXVI. do CXII.) — Zraven so se v Gradcu ob tem času shajali sedaj pri enem sedaj pri drugem, ter si račun davali o svojem delovanju, med seboj razdeljevali, kaj da naj vsaki iz tujih jezikov posebno za niladež presaja na slovenski vrt; izdelano so prebirali, drugi pak presojevali in rešetali. Tako iz tega časa med Vrazovimi spisi nahajamo prevode srbskih in drugih slovanskih narodnih pesem n. pr. »Zidanje Skadra", za tem Schillerjevih, Berangerovih in španskih pesem, Gravevo elegijo na grobjn in druge take, Mickiewi- czevo pesem: „Oče domo pride".90) Učenje poljskega jezika olajšali so njim neki Poljaki, v Gradcu od leta 1831. internirani posebno grof Ostrowski, (koj je med ostalimi imel neki veči upliv v osodo dra. Miklošiča). In ker se je takrat tudi ravno omenjeni slavni Miklošič mnogo pečal s pesništvom, obvezali so se mladi ti entuzijasti na izdavanje sorodnih knjižic, kakor je bila Čbelica v Ljubljani, t, j. „Cvetic". Za ta namen so tudi neki Slovenci na Dunaju, kakor Mažgon (ki je poslovenil nekaj od Virgilijevega kmetijstva) in (Jop, ki je poslovenil iz taljanskega Conte Ugolino in španske neke nomance) hoteli doprinašati. Al tuja zemlja neje plodna za narodne ideje; ligo Foscolo, taljanski ta veleum umrl je pobitega srca na Angleškem; poljski emigranti, ki je vendar med njimi bilo bogatašev ter je vlada francoska podpirala njihove snove, zašli so na krive poti, in naši rodoljubi razkropili so se skoro na vse strani. Jedini nekako čudni plod tega namena ostal je „Novi Vedež", natisnen 1. 1838. v Gradcu. Vsaj vemo. da še celo bratje na Kranjskem ob istem času neso se mogli načakati 5. knjige „Čbelice" , za kojo sta Vraz in Šamperl tudi doprinesla bila neke pesmice. — Ko se je okol leta 1838. razkropilo to družtvo, ostali so le posamezni neki rodoljubi, vsak zdihujoč, da početa ideja vsahuje na tuji, peščeni . zemlji. Kraj vseh gore v ,,Pristopu" razloženih težkoč vendar je ta mož od prvega začetka pa do kraja s vsemi bolje znanimi Slaveni razun Jarnika in Prešerna 90) Vse te prevode imel je pisatelj tega sestavka v Zagrebu od Matice ilirske v rokah. 91) Vidi gori Gutmanov životopis. kakor je že omenjeno malo prej, dopisoval izključivo le slavenski; Slovencem je v starejšem času pisal slovenski, pozneje pak „ilirski"; Čehom, Poljakom in Rusom zmiraj ilirski (hrvatosrbski) in vsak od teh njemu v svojem narečju. Kar se tiče slovenskih Vrazovih pese m, po-slovenil je razun gore že omenjenih neke srbske narodne pesme, n. pr. prekrasno ,,Kosovka djevojka" (Vuk Štef. Karadžič Narod. pj. zv. II. str. 315. v drugem izdanju), neke Kollarove sonete, Schillerjevo „Burgschaft" , iz francoskega lJerangerovo pesem: „Naš ded"; za tem je izvirno zložil nekoliko sonetov, in ballad, izmed teh je neke poznej predelal ., ilirski" t. j. štokavski, kakor n. pr. ..Zvestost do groba", koja se mi v slovenskem jeziku na nekih mestih bolje do-pada, nego v štokavskem (v. Glasi iz dubrave Žera-viuske str. 30. novega izdanja.) 02) Gotovo poslednji pa tudi najobširneji plod pesniškega njegovega peresa v slovenskem jeziku je ve-ličanska pesem, koja se v nobene m dosedajnem životopisu neje kaj omenila: ..Hvala nj. ces. visosti nadvojvodi Ivanu zapeta na den 20. januarija kakti »') Ker pesem nikjer neje natisnena, kar jaz vem, naj tukaj m stojita prvi dve kitici: Minka rožmarin sadi in šipek Kopa, z jedno roko dela gredo, Na gomilo, ki ji krije vse; Z drugo grme stavi v zemljicoi V nji je telo ljubega, al kipek Srce ji nemirno, lice bledo, Njegov zakopala si v srce. Solza s solzo vtaplja zenico. Samo je tukaj zapomniti, da je slovenska, izvirna bolj na šalo, ker jo je napisal, da z rahlo šalo znanega svojega prijatelja dr. Kočevarja odvrne od ženitbe namenjene; v hrvaškem glasi celo resnobno. na spomin rojstva in posvečena s ponižne podanosti od Murskih in Dravskih Slovencov", natisnena v Zagrebu; kojega pak je zares leta se razglasila in na-tisnola, to je težko odločno izreči. Na knjižici stoji leto 1839.; al že 20. aprila 1838. pisal mu je dr. Muršee iz Ptuja pohvalno pesem: ,,Rod cesara brat! ste peli, — Srce naših plameni! Lučki (tujci) pak so se zavzeli, — Tih Slovenec - on ne spi. — Pesmi žila da Vam zvira — Z prs predragih vekoma — Tak obilna - kak prez mira — Zvirališča z Pohorja ' (vidi Muršecov dopis v Vrazovi zapuščini). Al jo je morebiti razglasil bil v rokopisu? Neje verjetno sodeč po drugem in tretjem Muršecovem stihu. Sam naslov že pokazuje, da je pesem bolj v šta-jerskoiztočnem narečju pisana. — Med drugimi tudi slovenska grlica nadvojvodo pozdravlja za godovno, ter ga (v 64 kiticah) slavi prvo kot prijatelja naj-bornejega kinetiča,' drugo kot junaka, tretje zavoljo ljubeznive skrbi za narod ob času nerodovitnosti in dragine, četrto ker je po raznih mestih podpiral znanstvene zavode in posebno v Gradcu osnoval Joanneum. — Za vse te zasluge sam ga je Bog nadaril, ker ko je daleč črež morje potoval, ter so se vse ladje razbile v strašnem viharju, njegova je jedina ostala cela: ..Božji sklepi so nezmerni, Kde je on, je Božja roka." Ker je pesem pač kaj redka (Graški Joanneum ima jeden natis), naj stoji tu pet početnih kitic: 1. „Den se zori, ki prinesel Tebe v svetlih nam povojih, Ki že davno z bratci vesel Kaže zvezde hval nam Tvojih. 2. Nemška muza berž se zbudi S pohlebnostjoj, da se bliža K Tvoji slavi, k Tvojem trudi, Kih-se blesk po sveti križa. 3. Zdrami tudi se Sloveuka, Se obleče v bele hale, V tenke citre si zabrenka, Da bi sestre njo slišale. 4. Neje ona Prilizavka — Pisana kči Laži, Praha —, Ko gerlica, ne ko kavka Tebe peti če brez straha. 5. K nebu gledajoč z doline Mahne se na breg pevkinja, Ki Tva slava ga obsine, No tak blažena začitija:" Posebno lep je v tej odi prekrasni opis morske vožnje, viharja in kako se je zopet pomirilo morje (kitica 37 55) ter je vredna in jasna predhodnica ve-ličanstveno navdušenih, al težko razumljivih od, s kojimi je 5 let poznej Koseski pozdravil cesarja Ferdinanda, in imel bi človek ovrči le rabo besed: ma, tva m. moja, tvoja, kih m. kojib, koje si je prikračevanje posodil od dobrovniških piscev posebno od Gunduliča, s kojim se je že takrat pečal veliko. — V ostalem takih od ne imajo Slovenci nič in le malo sploh Slovani ;93) nemški so mu pesniki po Štajerju: Puff, M) Za razjasnjenje, kako je Vraz prišel do te častitke, naj služi sledeče: Sušca 1837. pozdravili so Slovenci v Ptujskem gradu cesarjeviča Ivana s slovensko pesmijo, zloženo po Kremplju v obliki četverospeva: „ Veseli nas proste ljudi, Da en tak visok gospod Je per nas, no se potrudi Nam podignit zemlje rod". Tako glasi ena izmed kitic (V. Muršecov list 12. marca 1837. J. G. SeidI in Iilessy posvetili v razmeri le slabe pesmi (v. Aufmerksame 1. 1837. br. 145-7.) Glavni plod pak slovenskega njegovega delovanja, kojemu veljavnost ne bo nikdar nehala, vidimo v tem, da je z velikim trudom in z velikimi troški zbiral n a-rodne pesmi, imajoč pravo misel pred očmi, da se le iz teh moremo naučiti, kako da naj pesniki pišejo, če hočejo biti učitelji, vodje vsega naroda. Koliko se je Vraz sam za svoje pesničtvo naučil iz narodnih pesem, prekrasno in z veliko ljubeznijo dokazuje najizvrstneji Vrazov životopisee Franjo Mar-kovie (Vienac 1880. br. 36.). Naj več nar. pesem nabral in dobil je Vraz v slovenskih krajih; al tudi kjer so koli Hrovatje, povsod jih je pobiral in druge napeljava! na pobiranje; ker namen mu je bil, kakor jasno goyori v nekih dopisih, da narodne pesmi vseh Jugoslavenov z latinskimi črkami na svetlo pridejo v Vrazovi ostavšini). Istega je leta potoval cesaijevič v južno Rusijo in Jutrovo deželo ter ga je nekje v črnem morju zgrabila strašna burja; rešitev iz velike te nevarnosti zbudila je omenjene pesnike nate častitke. Vidi delo: „Erzberzog Johann Baptist von Osterreich. Wien 1880. Dr. Schlossar str. 112 — 3. Vrazova pak še ima drug izvir. Cesarjevič Ivan je nekje leta 1838. Hrvatn Koroskenyi-u pisal političen list, v kojem je priznal veliko veljavo »Ilirstva" (Slovenstvu pravijo da neje bil prijazen); list se je bral v veliki skupščini zagrebačke županije, al seje poznej zgubil. Dr. Gaj mi je pripovedal, da je Vraz iz zahvalnosti in morebiti iz politike za Slovence pisal to veličansko pesem. — Pa še drugo važnost ima ta pesem. Od tega časa t j. od 1. 1839. začenjajo se slovenske častitke tadanjemu namestniku Wicken-burgu; prva je v Aufmerks. dne 19. januaija menda od Slomšeka, druga pak je podpisana jasno: M. T —k. In Vehovar, pravnik Slovenec iz^Celjske okresije, rad je slovenske pesmi Nemcem prevajal, ali pak budil njihovo pozornost na Slavene. v nekoliko zvezkov ene roke. (Vidi Vrazov dopis Er-benu 1. aprila 1844.) V ta namen dobil je tudi od slavnega Tomasea zbirko dalmatinskih narodn. pesem. Al vse je to presekala puhlost in mlačnost južnih Slovanov, ker premalo je kupcev našla jedina prva knjiga obsegajoča slovenske nar. pesmi, koja je 1839. v Zagrebu zagledala beli svet, ali res v tako izvrstni krasoti , kar se zadržaja in zanesljivosti tiče, da razun Vukovih še do današnega dne na jugu ne imamo kaj takega. — Kakšni so razlogi, da sedaj slovenske narodne pesmi, ki so za natis po njem na tanko bile pripravljene, ležijo v prahu pri Slovenski Matici, tega ne vem. S tem delom pak še nesmo na kraju slovenskega njegovega dolovanja, ker če ravno so daljnja Vrazova dela štokavski pisana, duh mu zmiraj obleta po Sloveniji, velik del njegovih opomb pokazuje na slovenske kraje in misli, tudi je sam na opetovanih potovanjih n. pr. leta 1834., 1837., 1838., 1840., 1841., 1848. skoro vse kraje od najistočnejše vogrskoslovenske do najzapadnejše vasi v Rezijanskem in na Koroškem obhodil. Kaj je tedaj tega moža od slovenstva speljalo na stokavsko polje? Vraz nam to sam razodeva na str. XXV. rečenih narodnih pesem in to v drugem slovenskem predgovoru91): „Že pred nekoliko letami previžan, da je M) Veliko se je že pisalo o tem, on sam tudi jasno govori v dopisu 19. nov. 1837. — Poglej še posebno Markovičev živo-topis. — Dobro pak Markovič na str. 575. spominje, kako je Prešern že 1. 1839. zvedel pismeno od Vraza, da je konečno stopil v kolo „ilirsko" t j. da neha pisati slovenski; a potem ostaneta zmiraj v ozki zvezi ter kedar je koli Vraz bil poznej vse pisanje v slovenskim, kar neje za prosti polk (narod) ampak za izobraženi svet Slovenstva odločeno, v lepim ino bogatini narečji ilirskim, ki v njem že klasičnih knjig obilno zloženo je; v onim narečji, ki od vseh Sloveuov pod imenom narljuboglasnejši ino nar-bogatejši narečja slovenskiga (slavisch) poznan in šti-man je — v onem narečji, ki obeča tudi nam ono prirodno duševno hrano, ktero mi v našim prostim slovenskim narečji zavoljo manjkanja piscov in bravcov nemarno, neti nikol mi tega zroka meti nemremo — ono prirodno hrano, rečem, ktero mi v tujem duševnim sadovji zastonj išemo." — Tudi ga je mlačnost, koja je nastala celo v nemškem Gradcu, ker so se bolje sile manje ali več razkropile in razteple, hudo pekla, zraven pa ni vidil dovolj duševne poetičke hrane v slovenskem narečju, kar si je vse v Zagrebu mislil da bolje stoji. Ze rano je prebiral srbske narodne pesmi: te so gotovo veliko doprinesle k tej premembi v narečju, in že v pomladi leta 1837. hotel je, kakor je dr. Prešernu pisal 19. novembra, nehati slovenske pesmi zlagati. Z njim je štokavski al hrvatosrbski literaturi pristopila ena od najlepših in med vsemi izvrstnimi najrodovitnejša in sicer europejski omikana sila, koja bi vsaki literaturi služila na največo čast. Napivši se v Ljubljani, da sta živela v ozkem prijateljstvu; in toliko let poznej pak prijatelju Prešern prišije grdo ime „uskoka" in „Narobe Katona." Gotovo oziraje se na Prešernovo to narodno tesnosrčnost brzojavil je neumrli naš vodja Slovencev in bivši prijatelj Prešernov dr. Bleiweis o priložnosti Vrazove svečanosti: „Slava manom našega Vraza, ki nij bil vskok slovenski nfego voditelj nam, da se Slovenec in Hrvat zjedinita v pismu". pravega pesniškega duha že doma, kjer se kakor on to sam v nekem pismu pravi, morebiti izmed vseh slovenskih krajev poje največ; in naučivši se z neizmerno marljivostjo posebno iz Vukovih nar. pesem štokav-ščino, zraven je rano spoznal lepote „Dubrovačkih" klasikov, al tudi nevarnosti, koje so se začele vgnez-dovati v hrvatosrbski jezik zagrebške škole, ter se je že 1. 1838. začel opirati temu, in kakor pravi naroden prerok zmirom le pokazovati na narodne pesmi, ima-joče najbolji jezik in tudi bogatejši zadržaj nego res gladke in še pregladke al večidel tudi suhoparne, po taljanštini in sredovečni školastiki vonjajoče dobrov-niške poezije. (Vidi posebno njegovo pismo 1. aprila 1844. pisano Erbenu.) Že kot dijak upoznal se je leta 1833. z Gajem ter vsled tega bil leta 1834. na Hrvaškem, in je od tega leta v zvezi živel z Gajem in drugimi hrvaškimi rodoljubi, s kojimi je že iz Gradca mnogo dopisoval v dobrem precej gladkem hrvaškem jeziku; proti koncu 1. 1838. pak se je celo preselil v Zagreb, po mojem prepričanju tudi videči, da mu brez pravoslovnih naukov v domovini neje bilo dostojno živeti, a za literata da je kako tako vendar v Zagrebu vidil pesniški svoji naravi primerno življenje. (V. nenatisnen še list dru. Kočevarju dne 1. nov. 1837 v mojih rokah.) Razun potovanj že gore napomenenih posebno naj na kratko napomenem, kako je bečka vlada narodno gibanje podpirala pod ogrsko krono, po slovenskih krajih pak je zoper to vojevala z ostrim orožjem. Tako so že leta 1841. slovenske bogoslovce svarjevali zavoljo dopisovanja z Vrazom, ter da bi vsaki tak list imeli predlagati policiji; politične so oblasti iz Beča dobile nalog,95) da na Vraza pazijo in ga vjamejo, če bi se kje pokazal, in tako so ga res pred koncem 1. 1841., ko je prišel v domovino, vjeli, ter kot politički nevarno osebo poslali v Gradec. (V. Vrazova lista Dra-gojli Staud. 10. nov. in 12. dec. 1841.) Prvo hrvaško delo, ki je 1. 1840. prišlo na svetlo, bile so „Djulabije" (Djulabije so drobne izvrstne po rožah dišeče jabelčice, Roseniipfel, po turških krajih, koje ponuja dragi Ljubici); najobsežnejše al tudi najizvrstneje delo, ki mu v tej vrsti neje lahko v koji goder, tudi veči literaturi para najti. Pravo vrelo njim je živa globoka ljubezen do Julie (Ljubice), prelepe, izvrstne in rodoljubne mlade devojke v Samo-boru, °6) koje prekrasno mesto pesnik na kratko opisuje na početku I. knjige; spočetka TI. knjige opisuje S5) Vidi list v Vrazovi ostavšini od Mart. Miheljaka, bivšega takrat uradnika v samostanu Rein, Trstenjaku poslan 26. okt. 1841., koj ga je poln trepeta poslal Vrazu v Zagreb. 96) Julia Cant.i!ly, roj. koncem 1. 1812., bila je, kakor sta ari pripovedala 1. 1869. dr. Lj. Gaj in prof. Babukič, Gajeve sestre hči. Kupovaje okol 1. 1835. za očeta, lekaija v Samaboru, blaga po Gradcu, kjer je očetov brat imel lekarno ležečo na početku ulice Sack (br. 4), vidil njo je St. Vraz in čul, kako je hlapcu hrvaški da vala naloge; rajska lepota — Gaj je sam bil v njo zaljubljen ter se je še le po njeni smrti oženil — in narodna beseda — in iskra je prešinila pesnika za zmiraj. Kakor je Vraz bil čedne, sramežljive, tihe naravi, menda Julia (talj. Ginlia, po glasu = Džulija, pa morebiti po tem, da skrije izvir teh pesmi Džulabije, ki se je pisalo takrat Djulabije) ni znala nič o njegovi ljubezni —tako je sodil Babukič, Vukotinovič in Gaj. Negdi o letu 1838 omožila se je z ljnblanskim trgovcem Englerjem, ter je umrla na prsnem raku leta 1842. — Dasiravno večkrat naprošen po njenem očetu (v. dva dopisa V Vrazovi ostavšini), vendar nagrobnega napisa v Samoboru glasečega: „ Juljana Engler, rod- Gradec ter ta knjiga opisuje željo: Le na jug, le blizo nje; le med svoj narod. Prvo knjigo pisal je največi del 1. 1836 , drugo 1. 1837. v Gradcu in pri Ljutomeru, in samo te dve dal je 1. 1840. na svetlo. Tretja knjiga pak nam s početka opisuje Ljubljano, kjer je bila Ljubica, in dalje nesrečno za njega zgodbo, naznanjeno v sedmem dvokrakoviaku: Več se crkvi spretna „ Hočeš li ga ljubit Od svatovah kita, J danju i nočju?" Gde pop snahu čeka Tvoja ljuba plače 1 ovako pita: Ali kaže: „hoču!" V teh vrsticah izrekel je od svoje strani vso živo resnico svoje Ljubice, ker Vraz neje imel kaj ponuditi do bogastva pesniškega svojega veleuma, in tako si domišlja pesnik, da se je proti srčni svoji volji omo-žila z bogatim trgovcem v Ljubljani. Tako je sodil eden izmed onih možev, ki so Vraza poznavali najbolje, t. j. doktor Kočevar, ki mi je 1. 1869. pisal o tem: „Toliko mi je znano, da njo je platonično ljubil in poštoval kakor angela. Pri tej ljubezni se je njegov žlahtni značaj skazal. Ta krasotica je imela mnogo obožavalcev, ali najljubši njej je bil Vraz, kterega vendar dobiti ni mogla, čega so novčne razmere bile krive." Al Vraz neje bil one vrsti človek in pesnik, da bi mu samo taka ljubezen izpolnjevala čisto iskreno srce, ljubil je enako vroče svojo domovino in Slo-vanstvo, in te dve ljubezni tako sta ozko zvezani v eno kito, v en venec, da jih ne moreš več razplesti, če ga ne misliš raztrgati. Riše nam v najlepših farbah jena Cantilly, umrla 22. Svibnja 1842, u 29toj godini i. njezina kčer Hellena, rodjena 28. Ožujka 1839, umrla 22. Kolov. 1848." menda neje zložil Vraz. vse lepote Ljubice, kakor tudi slovenskih dežel, spo-minje vse globoke rane, katere so pekle njega in njegov narod; in vse to v lepem, gladkem, milem jeziku, da ga je celo v dalnjem Podunavju že I. 1841. ženski spol imel globoko pri srcu, ter so le žalile, da je že tak star, ker je neki literat nehote laž raznesel, da je Vraz že star, (tako mu je iz Novega .Sada rešenega leta pisal potujoči prijatelj Vlad. Zorac). Vredno pak je vendar tudi spomenoti, da je poslednji dvo-krakoviak 4. nedovršene knjige, v koje početku, kako se mi zdi, opisuje cerkvico sv. Duha pri Zagrebu, napisan l. 1841., ko je Ljubica že trpela hudo smrtonosno bolezen, prikazavši nam v prekrasni apoteosi (kako jo imenuje Markovič) Ljubico, da je tedaj ta dvokrakoviak izraz skrajne resignacije, ter se pesnik v presečeni pesmi, ki zanjo neje bilo dalnje hrane, tolaži z idejo, kako bodo nekdaj tudi narodi prišli do resignacije: Pa se mi slagajmo A Bog če se smilit, Ko ruže u vencu, Nič opet sloboda, Brat budi Vlah Nemcu, Nad nami izteči A Nemac Slovencu. Sunce bez zahoda. In kakor je že za življenja njegova lepotica za njega bila zgubljena, tako mu osoda tudi po njeni smrti neje prizanesla poslednje grenkosti, ker bi njej imel bil pisati nadgrobnico. Sledeče delo njegovega pesniškega uma, natisneno 1. 1841., bili so „Grlasi iz dubrave Žeravinske" t. j. iz njegove domovine Žerovinci, v kojem je v en venec zbral prekrasne balade in romance (kakoršnih bo malo v hrvatosrbski literaturi), kar jih je popred v duhu narodnih pesmi al z nova izdelal, ali pak iz Slovenskega predelal. Tretje delo je 1. 1845. na svetlo dal v zlatnem Pragu pod naslovom „Gusle i tambura". V tej knjigi, ki zadržava najslabeje njegove pesmotvore, ima pesmi od najranejših svojih pesniških časov (tedaj iz slovenskega prestavljene na hrvaški) do 1. 1844. Pri tem nam mora le žal biti, da se je toliko njegovih slovenskih pesem moralo zgubiti, ker on po točnem značaju sodeči gotovo neje jih sam uničil. Ta dva dela t. j. „Glasi iz dubrave Zeravinske" in „Gusle i tambura" prenatisnena sta v drugem zvezku Ma-tičinega izdanja zelo mehanično, ker vsaki del ima knjižne strani posebe brojene. Zraven pak je leta 1842. z Rakovcem in Vuko-tinovičem kakor zopernik vsake književne centralizacije in posebno Gajeve sebičnosti, ki kraj njegove slave in zasluge neje priznavala tuje, osnoval „Kolo"; ali od tega časopisa, koji se je vsako leto imel večkrat rojiti, *') Proti mišljenju prof. Markoviča, o kojem bo poznej govor pri tretjem zvezku Vrazovih del, trdim jaz, da je Karavan-čičeva biia tretja devojka, kojo je z daleka ljubil. Ker znano je, da je ljubil ravno tako Anko Herzogovo v Podčetrtku, ter je dr. Kočevar leta 1869. meni na dotično moje pitanje odpisal: „Anka, o kteri je Vraz pisal v posveti „Glasov iz Dnb. žer.", bila je lepa gospodičina Anna Herzog, hčerka nekdajnega oskrbnika podčetrške grajšine. On jo je rad obiskaval, in zarad nje vsako leto Podčetrtek prihajal s pretvezo, da mene obiskuje, ali ona nobene ljubezni do njega ni čutila, kolikor sem opazil." Tedaj tudi o tej ljubezni pelje v sonetu: Konac (zv. III. str. 53): Preko groblja nad Ti cvate cvietom! Preko groblja vjera t' vienac spletje! Preko groblja Tebe ljubav čeka! Isto mislita o Anki Aut. Mažuranič in J. Trnski. zagledal je 1. 1842. svetle 1. in 2.; spočetka 1844. tretji, 1. 1847. četrti, peti in šesti, 1. 1850. sedmi, 1. 1851. pak veči del po njem dovršen, pod tujim t. j. Brličevim imenom osmi zvezek; čeravno je bil res izvrsten list, začel je pešati, ter mu je morala priskočiti „Matica ilirska" in ta gaje iz Vrazovega peresa od 4. zvezka izdavala vse do 8. zvezka. A Vrazova smrt bila je ob enem smrt za „Kolo", neje njemn bilo doraslega urednika. Vraz, ki je za mladih svojih let bil kaj jak, zdrav in lep človek, nosil je hudega črva v sebi, odkar je njega in neke prijatelje: Gaja, Nemčiča i. t. d. leta 1840. pri Osekovem v Moslavini zasačil sneg v pustnem času ter je zbolel tako hudo, da so za dolge njegove bolezni od vseh strani prihajali listovi, ali je zares umrl pesnik (v. list 7. sept. 1840 iz Podčetrtka pisan Prešernu „seit micli im letzten Carneval Hygeia verlassen"; bol natanko še to pokazuje list posestrime Pauline [Stauduarove] 29. maja „Gott hat unser Gebet erhort, und Sie dem Vaterlande erhalten"). Od te bolezni, ne pak od bolesti, ki njo je prestal 1848. na Kranjskem, kakor piše Trstenjak v koledarčeku leta 1854., zmiraj je hiranje telesnih svojih sil nosil v sebi, in to ga je 24. majnika 1851. spravilo v mir in pokoj pri sv. Jurju, kjer mu na grobu angel poezije žaluje, da so prekrasne ljubljene strune zamolknile za zmiraj. Na grob neso mu zavili venca, kakor je tudi y 3. knjigi Djulabij 37 izrekel željo. ,,Kad ste sahranili kosti iz pod trave, Nemetjte mu na grob zlatan venac slave. Jer tko je iz čaše od ljubavi pio, Taj je za života pod vencem hodio." 98) "•) Naj še tu napomenem, da je nadgrobni spomenik daleč od vrat na pokopališču sv. Jurja bol nizko na desni stoječ lep Vraz je zamolknil, tudi narodna literatura začela je koj po njegovi smrti pešati, slaviči so pobegnoli bili iz gaja, še celo njegove pesmi dodelane in gotove, ležale so v prahu, ter se je v Zagrebu veliko krivega pisalo o njih, da jih je le malo in kaj še več takega (posebno na list iz Praga [??] v Novicah 1. 1854.), dokler neje leta 1863. Matica ilirska začela njegova dela v lepem obliku izdavati, ter se je razun gori že omenjenih del I. II. zvezka našlo toliko rokopisov, da sta se nabrala še dva zvezka (III. IV.), akoravno tudi tu še neso vsi njegovi izdelki natisneni; v 5. zvezku natisneni so po Vrazu pisani listi, od izvrstne poučne proze pak le malo kaj, dasiravno je med svojimi hrvaškimi znanci glede proze ravno tako bil prvak, kakor v poeziji (proza Vrazova „ako i neče biti prema današnjemu ukusu gdješto glede pojedinih oblika i rieči, ali slogom svojim može biti uzororn svakomu stilisti" pravi izvrstni pesnik profesor Markovie str. LXI. izbranih pesmi) ter ako g. F. P. pravi na str. XVI. 5. zv., da strokovnjak ostale sestavke more najti v Kolu, pitati smemo: Koliko pa popolnih brojev „Kola" imamo po vsej hrvaški in slovenski zemlji??! Ali jih bo najti deset? In kdo jih ima?? V tretjem so tedaj zvezku natisnene izvirne pesmi, koj i h neje sam v celo knjigo nabral, in ta zvezek pokazuje nam Vraza z ene strani kot mojstra v stolp, na kojem stoji genij držeči na levi rami desnico in naslonjeno glavo, levo roko pak na tristruno liro stoječo na temelju. Napis tudi ne glasi, kako se po Fekonji sedaj zmiraj bere, nego tako, kakor Vienac zagrebački kaže, t. j. „Stanku Vraizu pesniku ilirskomu rodjenomu u Štajerskoj g. 1810. umrvšemu u Zagrebu god 1851. Staviše hrvatski rodoljubi." sonetu, in v tem kot tekmeca ali parnika našega Prešerna, posebno je v sonetih: „Sanak i istimi" opeval drugo (tako pravi prof. Markovič, v resnici tretjo) svojo ljubezen do ruodrooke devojke H. Karavančičke, z druge strani pak je tako ojstro satiričen, posebno proti zoprnikom narodne stranke, da se neso mogle vse prenatisnoti, kakor jih je napisal naš Stanko. Enako je tudi neko narodno domačo napako bičeval posebno v prekrasni, izvirni čisto v slovenskem duhu zmišljeni satirički pesmi ,,Hrvati pred otvorenim nebom 1. ]848." Zadržaja je sledečega: Redko kedaj se zgodi, da se nebo na enkrat odpre, ter kar si koli takrat poželi človek, to dobi. Ko se je enkrat odprlo, razni so narodi si poželeli koristi, le Hrvat neje znal, kaj bi zaprosil, ter prosi le boga, da počaka do sončnega za-pada. Pohitevši domu Hrvati modro debatujejo in razpravljajo, pa še niso gotovi, ko sonce zajde ter se nebesa zaprejo, in Hrvati ne imaja nič! — (Vidi Engel Gesch. v. Dalm., Croat. po Slavina 2. izd. str. 28.). Ravno je tako prava zelo izvirna ojstra satira „Naš ober-sudac" (st. 195.), v koji šiba same prave osebe, ki njim glava še sedaj na Hrvaškem sedi v veliki časti. V č e t r t e m zvezku so prevodi skoro iz vseh evropejskih jezikov, med njimi je llirja oživljena" al veliko slabeja od izvirne pesmi: z druge strani pak naj spomenem, da kar je meni znano v nemški književnosti „Sužanj Chillonski" neje nikjer tako izvrstno prestavljen, kakor je Vrazov prevod. ") — Splošno zdi Zakaj se med temi prevodi ne nahaja prevod ruske pesmi: „sinji golub", kojo je leta 1838. z listom od 9. veljače poslal dragemu „Lujr t. j. Ljudevitu Gaju? (pa tudi temu listu ni sleda!) Ali seje izgubil iz zbirke? Jaz sem ga prepisal 1. 1869. se mi hvale vredno, da je razun slavenskih pesmi največ prevel iz Angleškega, iz nemškega pak le dve, (kojih pak tudi v 4. zvezku neje), ker ta je literatura našim omikanim ljudem že tak po izviru, tedaj bolje te dosti znana. In da še eno rečemo, kako je Vraz od velike ter velike važnosti za literaturo zagrebškega, rekel bi ,,jugoslavenskega" kola, tako se mu tudi od vseh strani brez izjema, kar je pri nas redko — za rana so mu iz štokavskih krajev: iz Slavonije, iz Vojvodine , iz Dalmacije priznavali izvrstno poezijo in prozo, že 1. 1837. pisal mu je Vukotinovič takrat sam obljubljen pesnik, da je Vrazova pesem „Molba" izmed vseh pesem v Danici najlepša — priznava poštenost in značajnost brez madeža, srčna krotkost in mnogo-stranost duševne omike; in kdor ga je poznaval osebno, mora pritrditi besedam izrečenim po Trstenjaku v gore omenjenem životopisu: „Stanko bil je verna, čista duša brez vsake strasti; strastno je le ljubil narod svoj." ,0°) Zraven teh pesnikov živelo je onega časa nekoliko mož, koji so se ali glavno ali pa vsaj nekaj pečali z jezikoslovjem. Najstareji je izmed njih V Danici i. 1844. str. 137 natisneni prevod Šillerove p. „Thei-lung der Erde", v Matičnem izdanju tudi neje naSel mesta. — Iz rokopisa kraljedvorskega nesta natisneni Jagoda" in „jelenu, kojih prevod je Vraz sam spomenil v Danici 1. 1840. 12. pros. ,M) Da je bil tudi lepe postave in lepega lica, to bo težko kdo uganil po sliki dodani Markovičevemu životopisu. Drugači bo sodil, kdor ve, daje ta slika posneta z mrtvega obraza; obrni jo, da leži, pa bog se koj prepričal. Murko Anton. 56. Murko Anton ,01) narodil se je leta 1809. pri sv. Ropertu v Slovenskih goricah; izučivši se latinske v Mariboru, in modroslovne nauke v Gradcu, ter prebudivži se že v Mariboru na učenje slovenskega jezika (glej v životopisu Slomšekovem opazko o Župančiču) živel je nekaj časa v Beču kot učenec zdra-vilskih naukov, kjer je menda vsaj nekaj Kopitar deloval v njega. Al neimajoči sredstev za nadaljevanje teh naukov vrne se v Gradec, ter se da po Greine-rovi bukvarnici nagovoriti, da izdela in na njegove stroške izda slovnico in sloyar slovenskega jezika. Prve se je lotil na podlagi Kopitarjeve slovnice tako, da je že 1. 1832. na svetlo prišla z naslovom: ,,Theo-retisch-praktische slowenische Grammatik flir Deutsche"; 1.1833. pak slovar ,,Deutsch-slowenischesundslowenisch-deutsches Handworterbuch" v dveh zvezkih blizo 900 strani debelih. Na straneh XI—XII. svoje slovnice jasno razvija pomen besede „slovenski jezik", ter tudi v obeh delih dosledno dokazuje, da prava slovenščina neje doma niti na Kranjskem, niti na Koroškem al Štajerskem, nego le v vseh skupaj. To bi se še tudi danas mnogim ter mnogim in posebno oziroma na iz- ">•) V. životopis v Zori za 1. 1872., napisan po Da v. Trstenjaku. — Wurzbach: Lexikon 19. zv. — Službeni spisi pri štajerski namestniji in šematizmi sekovske in labodske škofije. _ Dr. Anton Murko. Životopis sestavil ga dr. Jož. Pajek. Letopis Slov. Matice za 1. 1880. Da se je M. leta 1828. učil rastlinstva, neje osnovano na njegovi ^nestanovitnosti", kakor dr. Pajek pravi na str. 230, nego v siromaštvu; ker vsak ne-plačajoči t. j. siromašni modroslovec moral seje po stari osnovi (t. j. do leto 1819) izkazati z dotično svedočbo iz živalstva, rastlinstva in rudoslovja. govor moralo opetovati, ki v prozi in posebno v pesmih svojih druge Slovence na vso silo pitajo s postranskimi akcenti. — Sme se tedaj trditi, da je Murko pravi začetnik občeslovenskega jezika; ker vzel je toliko iz Kopitarjeve in Metelkove slovnice za temelj, kolikor treba, da jezik neje lokalno štajerski, pa tudi štajerskega je vzel toliko, kolikor je potrebno za ta namen. Posebno moramo tukaj naglasiti, da je v glasoslovju in oblikoslovju že tako rano jasno priporočal, da se zavine bol po iztočuoštajerskem, kar je poznej Miklošič z mogočnim svojim glasom vpeljal v rabo. — Tega istega duha držal se je v slovarju, dasiravno mu je že takrat težko mogel izurjeuec veijeti, kar pravi v predgovoru slovnice in slovarja, da neje koval besed. Z druge strani pak se človek mora zares čuditi, kako je v unih okolnostih en sam mož v tak kratkem času vse to mogel zbrati in vrediti, drugi pak kakor n. pr. Kumerdej, Vodnik, Caf i. t. d. toliko so časa pisali ter pisali, dokler njim neje pisalo padlo iz roke, a ves trud ostal v nepraktičnem, prašnem rokopisu. Kopitar je presojajoč oboje delo izrekel, da je M. veliko več storil, nego kar je zahteval založitelj. — Temu pak tudi neje uzrok Murko nego praktična potreba takega slovarja tedaj pritiskanje založnikovo in pa — hudi glad. m) Po takem stopivši v bogoslovje K,J) G. Davorin Trstenjak pripoveduje v Zori 1872. str. 24 o tem: „Knjigotržec Greiner je Murku delo sproti plačeval; kadar je prinesel eno polo za tisk, mu je dal nekoliko goldinarjev, da je za silo mogel živeti. V zimi si je peč kuril z makulaturo, živel večidel ob komisnem kruhu in za svoje delo ni dobil čistili 50 goldinarjev. Ravno tako škrtljaj o je bil honoriran za svoj besednjak; za obe deli ni več dobil honorara nego 150 goldinarjev. leta 1832. živel je za duhovnika posvečen pet let kot bogoslovni adjunkt, od leta 1843. po kratkem kape-lanovanju pri sv. Križu kraj Vildona istega leta dobil je župo Stadl blizo Murinega izvira (ne pak Goess, kakor pravi g. Trstenjak), odkoder je mes. majal. 1850. nazaj prišel na slovensko zemljo in sicer kot dekan v Zavrač, in 1. 1860. v enaki lastnosti v Hočje blizo Maribora, kjer je mirno in kakor prijatelj vsake dobre naprave 31. decembra 1871 umrl po zelo kratki bolezni. Odkar je stopil bil v duhovni stan, nehalo mu je književno delovanje do jedino tega, da je leta 1836. izdal Volkmerove pesmi in fabule, da je po vladinem nalogu prestavljal školske knjige za narodne škole, ter da je konečno slovnico svojo 1. 1843. z nova na svetlo dal in sicer v novem pravopisu. Da bi pak Volkmerjeve pesmi bil dvakrat na svetlo dal, kakor se more razumeti iz tega, kar piše dr. Pajek na str. 249, težko bo kaj, ker menim, da se mora razumeti o gajčici, v koji je že popred (t. j. pred drugim izdan-jem slovnice) leta 1836. obelodanil bil Volkmerjeve pesmi. — G. Trstenjak misli, da je temu nehanju narodne delavnosti krivo bilo, ker na nemški zemlji v gornjem Stajerju neje slišal slovenske besede; po mojih mislih pak neje ta učenjak nikdar imel one vroče iskre narodne v sebi, koja je n. pr. v Vogrinu in drugih znala vzdrževati narodno delovanje. Ker že leta 1838. pisal je neutrudljivi Jarnik z nemškega svojega sedeža Stanku Vrazu, da si tega molčanja mladega li-terata nikako ne zna razkladati. In ko je 1. 1836. Gramatiko in besednjak je Murko sestavil od leta 1830. do 1832. Potem dovršenem deluje zopet manjkalo kruha." Po pismenem ugovoru z Greineijem imel je vsega dobiti 200 goldinarjev. na svetlo dal Volkmerove pesmi in fabule z nekoliko tudi nemških pazk, bila je velika graja in vika ne samo na Kranjskem nego tudi na Štajerskem. Toda meni se zdi, da je tej graji glavni vzrok bil, ker so se te pesmi daleč prepozno dale na svetlo, ko je poprejšnji čisto lokalni duh jezika slovenskega ravno po izvrstni Murkovi slovnici opešal na Štajerskem, kjer jih je prosti narod visoko cenil; le tako se more razumeti huda razkačenost Vraza, Prešerna in drugih; ,03) ali ako je Preščrn morebiti za nemških opazk voljo sprožil hudi svoj sonet, pozabil je nekaj, da je on sam neke svojih pesmi na svetlo dal samo nemški, druge z nemškim prevodom, ter da kar mi je znano, on sam nikdar neje napisal niti ene vrstice v slovenski prozi. Oroslav Caf. 57. Drugi izmed naših učenjakov, ki so se lotili zunajnega oblika in globljejih postav našega in nadalje tudi obče slavenskega jezika, bil je Oroslav Caf.I04) Narodil se je leta J 814. na Ročici pri sv. Trojici v Slovenskih goricah. Izučivši se latinske škole v Mariboru, modroslovje in bogoslovje v Gradcu, kapelanoval je potem kratko v Lebringu pri Wildonu, po tem pak dolgo let v Framu pri Slivnici na iztočni strani Pohorja. V tem času ponudila se mu je prva in rekel bi zadnja priložnost, da iz njega bode to, česar je l03) V. St. Vraz del 5. zvezek str. 150—152. Omenjeni no natisnen še sonet v Vrazovem prepisu je v inojih rokah. ,04) Vidi psihologično nadrobni, obsežni životopis v 3. snopiču letopisa Matice slovenske za leto 1878, napisan po Boži-daru Kaiču. vreden in vrsten bil, t. j. da bode europejski jezikoslovec. Po odhodu dr. Schleiclierja iz Prage 1. 1857. trudil se je iskreni mu prijatelj Saffarik in ž njim vred Čelakowsky in Hattala, da dobi in prevzeme stolico izprazneno za primerjajoče jezikoslostvo na Pražkem vseučilišču. Ali bilo je za njegovo slavo in za jezikoslovje prepozno, preveč se je oddaljil od družtvenega občenja po mestih, preveč se mil je priljubila samota na kmetih, in odbil je ponudbo. Vendar ga je vladika Slomšek, nastanivši se v Mariboru, sam in po njegovih prijateljih znal pregovoriti, da je v bogoslovju Mariborskem prevzel častno mesto profesorja za dušno pa-stirstvo in podravnatelja v seminišču — reči, do kojih na nesrečo nikdar neje imel volje. Ko je naravno po svoji navadi, kolikor je le časkov mogel vloviti, zmiraj dalje razvijal primerjajoče svoje jezikoslovne misli, dala je nedolžna in v pravem pomenu zelo umestna beseda Slomšekova: „Na Vašem mestu t. j. kot profesor pa-stirstva, jaz se tega ne bi učil", povod, da se je Cafu ugnezdil strah, kako ga hočejo odvrnoti od jezikoslovja, in da ga zasleduje in preganja ves svet. Ta je misel, ko je zapustivši Maribor in odbivši ponudbo stolice jezikoslovja v Petrogradu preselil se kot beneficiat na Ptuj, v novi samoti zmiraj dalje rila v nesrečni njegovi duši, dobivajoč vse dalje moči iz skoro nika-kim spanjem nepretrganega jezikodolbenja, tako da je, ko so ga 3. julija 1874. imeli prepeljati v Graško blaznico, nesrečnemu življenju nagla smrt dala konec. Tako marljivo in obsežno gotovo neje še nobeden Slovenec pobiral jezičnega gradiva po vsem Stajerju in posebno po Pohorju, po Koroškem, in od ogerskih Slovencev in Cakavcev, iz kojih si je krajev več časa 8 ljudi pri sebi držal samo zavoljo jezika in nar. pesmi (v. njegovo pismo dne 7. grudna 1843. poslano Vrazu); zrodno vsesvetska jezikoslovna iztraživanja nahajamo le še pri Miklošiču, ali bal se je zmiraj, da še vsega neje dosta, zbiral je gradivo za slovar, zbiral za občo slovnico, hotel je dognati vse on sam do zvršenosti, in od vsega nabranega ogromnega blaga neje se belemu svetu skoro pokazalo nič. Skoro vsa ostalina je raz-tepena (iz R. ne vidi se po čigavi nemarnosti ali krivici!). Matica neje dobila nič, dr. Costa „zelo zelo malo", (v. pazko letop. str. 82). Natisneno je le malokaj, naime: a) ,,Robinson Mlajši", iz češkega poslovenjen. Knjiga (natisnena 1851.) za narod neje nikakor praktična, b) „0 gla-goleh" str. 158—226 v „jugoslavenski Zori" od R. Razlaga 1853. c) „Romarska palica" v Gradcu 1853—4 (dva dela imajoča str. 285. in 416.); d) 1853. češkim jezikom pretres vseh del do onda izdanih po dr. Miklošiču; e) Iztraživanja pojedinih korenik v Trstenjakovem „Vestniku" 1. 1873. in 1874. Miklošič Franc. 58. Jezikoslovni stožernik vseslovanskega in euro-pejskega pomena Miklošič Franc l03) narodil se je 20. novembra 1. 1813. v Radmerščaku pri Ljutomiru. ,05) V. životopis in oceno njegovega delovanja Wurzbach: Biographisches Lexikon zvez. 18. — Slovnik naučny V. 312 — Kar se pak tiče razvitka njegovega, počastil me je slavni naš rojak 1. januarja 1881. vsled nekih pitanj do njega s sledečim: „Kar se tiče drugega pitanja, o mojem času — temu je že skoro šestdeset let — v Varaždinu neje bilo narodnega buditelja; no raba slavenščine v školi učila me je, da sem slavonski jezik v Prva dva latinska razreda učil se je, kakor mnogi mladenči onih krajev v Varaždinu, dalje pak se je v Mariboru in Gradcu izučil višje škole, ter postal doktor modroslovja. Nekaj časa je v Gradcu bil za učitelja modroslovja, al to delovanje neje mu bilo po volji, ter se je leta 1838. preselil v Beč, kjer je neki čas bil tajnik pri grofu Traunu in med tem postal dr. pravo-slovja. Toda tudi pravoslovni kruh neje mu omilil, ter ga je slavni Kopitar napeljal na to, da je leta 1844. stopil v službo dvorske biblioteke, koja, kakor le malokoja v Europi obsega najvažneje, najbolje gradivo za slavensko jezikoslovje. Kakor je napomenjeno v Vrazovem životopisu, pečal se je v Gradcu veliko s slavenskimi narečji, kakor tudi z romanskimi in z angleškim jezikom. Zraven se je z Vrazom vred veliko pečal s pesništvom, raneje v slovenskem, pozneje pak v ilirskem narečju, ter sta dve njegovi pesmici „Anni P. iz geiro-grada" in „Slavuj" natisneni v Danici ilirski 1. 1840.; v Vrazovi zapuščini leži pri pismu njegovem Vrazu menda 1. 1839. ali 1840. napisanem zraven teh dveh »koli in življenju više ceniti znal, nego je to pri fantih biti moglo, ki so prihajali iz nemških škol v gimnazijo. V Mariboru uzdržaval je Vraz v meni ljubezen do materinščine, koji je že v 3. ali 4. razredu med školskim predavanjem stihe delal, pri tem sem mu jaz bil svetovavec. V'Gradcu se ta ljubezen za slavenščino neje zgubila; kovali smo velikanske osnove; Vraz imel bi spisati primerjajoč slovar, jaz pa primer jajočo slovnico slavenskih jezikov. Občenje s Poljaki v Gradcu interniranimi podpomagalo je delovanje. Občenje s Kopitarjem — za čijega se jaz učenca držim, — vsaki dan nastavljeno skoz nekoliko let pokazalo mi je pot za moje nauke, za koje mi je vstop v dvorsko knjižnico priskrbel obilo pripomočkov". še prevod Karamzinove pesmi „Sinji golub" v lepem gladkem rahlopesniškem obliku. Leta 1844. stopil je s svojo kritiko Boppove primerjajoče slovnice (Wiener Jahrbiicher der Literatur Bd. 105. S. 44) med prvake europejskih znanih jezikoslovcev, in to je delovanje stranoma le pretrgal 1. 1848., ko so ga na Štajerskem v ustavodavni državni zbor izbrali za svojega poslanca. Položivši mandat začel je še za ministra Stadiona na Bečkem vseučilišču učiti staroslovenski jezik, ter ga je Thun 1850. imenoval za pravega profesorja, ko je za takega bil pozvan v Vratislav. L. 1851. postal je član akademije znanostih v Beču (pozneje tudi mnogih drugih); malo za tem dekan modrosl. fakulteta, 1853. pak prvo-sednik al rektor vseučilišča bečkega, na kojem je mestu pokazal tak izvrsten dar za uredovanje, da se je že ope-tovano posebno pak 1867. veliko delovalo o tem, da ga postavijo za ministra naučnega in verskega. Leta 1861. imenovala ga je krona dosmrtnim članom gosposke hiše, 1. 1863. pak odlikovala z Leopoldovim redom, ter je 1. 1864. postal vitez. — Razun teoretičnega učenja novejih jezikov izobrazovalo ga je tudi potovanje in preiskovanje knjižnic. Leta 1836. in 1842. prehodil je (veliko tudi peš) Italijo; leta 1851. bil je zavoljo knjižnic v Carigradu, 1852. v Nemčiji in na Francoskem, 1856. v Dalmaciji in Črni gori. Glavno in preimenitno je njegovo delovanje v slovanskem jezikoslovju naj obširnejšega pomena te besede gledajoč ne samo na jezik sam po sebi, nego tudi na historični razvitek. I. Najstarejše delo prvega pomena t. j. jezika samega po sebi vidimo v njegovih „Radices linguae slovenicae veteris dialecti" 1. 1845. natisnenih v Lipsiji; in že s tem prvim delom presegel je vse, kar se je poprej pisalo o širjem slavenskem jezikoslovju sploh. Iz obširnejega podobnega dela natisnen je posnetek v spisih bečke akademije (Denkschriften, philos.-liistor. KI. Bd. VIII.), kjer na str. 151—9 stoji čez 800 korenik razredjenih na glagolne in zaimenne, in to jedino delo naznačuje, kakor je izrekel Šaffafik, Miklošiču prvo mesto med slovanskimi jezikoslovci. — Leta 1850. dal je prvikrat na svetlo: ,.Lexicon lin-guae slovenicae veteris dialecti", koje je delo poznej tak obsežno in samostalno razširil, da bi ga človek le težko mogel držati za drugo izdauje istega dela, ter ga je 1862—5 na svetlo dal pod novim naslovom : „Lexicon palaeo - slovenico - graeco - latinum emendatum auctum" vel. 8. str. XXII. 1171. Recimo na ravnost, da kdor tega in njegove primerjajoče slovnice ne pozna na tanko, naj ne govori o kakšnem koli slovanskem jezikoslovju, ter da bi se učen človek že samo s tem delom zapisal med najslavnejše slovanske jezikoslovce. Še veče pak je važnosti in neminljive vrednosti to, kar je dr. Miklošič dodelal o slovnici vseslavenski. Leta 1850. dal je na svetlo „Lautlehre der alt-slovenischen Sprache", in malo za tem ..Formen-lehre der altslovenischen Sprache", in na teh dveh knjigah osnovano je glede slovanske slovnice najvažnejše dosedajno, obsežno delo: „Verg 1 e i c h e n d e Grrammatik der slavischen Sprachen", koje obsega v I. knjigi glasoslovje, 1. 1879. natisneno drugikrat (temu je delu bečka akademija podelila darilo); II. zvezek „Stammbildungslehre" (1875.); III. „Wort-bildungslebre" (2. izdanje 1. 1876.) (temu' delu podelil je francoski znanstveni zavod [Institut] darilo); IV. zvezek „Syntax" (1868—74). — Slovanski jeziki ali slovanska narečja so mu pak o) staroslovensko, b) novo-slovensko, c) bolgarsko, d) srbsko, e) malorusko, f) rusko (velikorusko), g) češko, /t) poljsko, i) gornje-in h) dolnjesrbsko v Sassoniji. Doktor M. je za to delo našel le malokaj izdelanega gradiva na vsem širokem polju slovanskem; naj veči del crpil je iz samega sebe, in po teh izdelkih njegovih bodo se jezikoslovci in slovničarji vseh slovanskih narečij hote ali nehote, radi ali neradi ravnali v praktičnih svojih slovnicah. — In ker je za velikansko svoje delo tako malo našel pripravljenega gradiva, pisal je veliko veliko sestavkov o posameznih točkah, največi del v „Denkschriften", ali v „Sitzungsberichte d. pkilos.-hist. Klasse der kais. Akademie d. Wissensch. in Wien" ; evo njih: „Die Lehre von der Conjugation im Altslovenischen" (Dkschr. I. 167—206). V istem zvezku str. 119—27: „Uber den reflexiven Gebrauch des Pronomens oo und der damit zusammeuhaengen-den Formen fiir alle Personen". ,,Die Bildung der Nomina im Altslovenischen" (Dksch. IX.); „Bilduug der Personennamen in den slavischen Spracheu" (Dksch. X.); ..Nominale Zusammensetzung im Serbi-schen" (Dksch. XIII.); „Die Verba impersonalia im Slavischen" (Dksch. XIV.), kar je leta 1883. kakor 2. izdanje na svetlo prišlo z naslovom: „Subjectlose Siitze". „Die slavischen Ortsuamen aus Personennamen" (Dksch. XIV.). — „Verba inteusiva im Altslovenischen"; „Suffix 1», L im Altslovenischen"; „Die Wurzel eru" (vsi trije v Schleich. časopisu: Beitrage fiir verglei-chende Sprachforschung. 1858.) „Suffix lbu (Sla- visclie Bibliothek, drugi zvezek leta 1858). „Die Negation in deu slavischen Sprachen" (Dksch. XVIII.). „t)ber den Ursprung der AVorte von der Form altsl. tr-Bt" (Dkseli. XXVII.). „Uber den Ursprung der Worte von der Form altslov. tret und trat." (Dkseli. XXVIII. B. —zv.). „Uber die Steigeruug und Dehnung d. Vokale in den slaviseben Sprachen" (Dksch. XXVIII. B.). „Die langen Vocale in den slavischen Sprachen" (Dksch. XXIX. B.). „Uber die Genitivendung go in der pronom. Declination der slavischen Sprachen" (Sitzungs-Ber. XL1I. B.) „Der praepositionslose Local in den slavischen Sprachen" (Sitz.-B. LVI1. B.). „Uber den Accusativus cum Iufinitivo" (Sitz.-B. LX. B.). „Uber die zusammengesetzte Declination in den slav. Sprachen" (Sitz.-B. LXVIII. B.). „Das Imperfect in den slav. Sprachen" (Sitz.-B. LXXVII. B.). „Beitrage zur altslov. Grammatik." (Sitz.-B. LXXXI. B.). — Sim računaj sestavek natisnen v knjigi, leta 1850. po njem izdani „Slavische bibliothek, oder beitraege zur slav. philologie und geschichte", „Lautlehre der bul-garischen sprache." V 16. zv. „llada jugoslav. akademije znan. i umjetn." natisnen je sestavek Miklošičev o pisavi treh črk v starejem času. II. Kakor za podlago teh preiskavanj in za dokaz p o v e s t n i š k e g a r a z v i t k a stare slovenščine dal je dr. Miklošič mnoga prevažna dela na svetlo v textu kritično izdelanem. Ze 1. 1845. dal je na svetlo: „S. Joannis Chrysostomi homilia in ramos palmarum" v treh jezikih, kar je mnogim neukim mladeničem dajalo voljo prebirati knjigo, ko še neje bilo popolne slovnice niti rečnika za staro slovenščino. — Dve leti poznej »Vitae sanctoruni", koje delo ima tudi za oblikoslovje stare slovenščine svojo važnost, ker zadržuje zraven pet samostalnih kratkih sestavkov o nekih slovniških zadevah ; posebne važnosti bil je novi nauk o samostav-nem in zaimennem sklanjanju (v. Vrazovo Kolo VI. 88.). Kakor opravičenje svojega postopanja pri uredovanju texta starih spisov na svetlo je dal 1. 1854. (Sitz.-B. XIV. 3 — 52) sestavek: „Ubev die Spraclie der aelte-sten russischen Chronisten, vorzgl. Nestors" in ob enem 18 poglavij Nestorove kronike po teh nazorih napisanih. Po teh. pravilih prišla je leta 1860. na svetlo: „Chronica Nestoris" 1. zvezek, t. j. text. 1860. — Leta 1851. obelodanil je „Monumenta linguae palaeo-sloveuicae e codice suprasliensi". Leta 1853. ,,Apostolus e codice monasterii Sišatovac". Leta 1856. _Evan-gelium st. Mathaei palaeoslovenice". — Leta 1870. „Vita s. Methodii russico-sloveniea" kakor samostalno delo. Dalje „Zum Glagolita Clozianus" (Dksch. X.); „Legende vom heil. Cyrillus" (Dksch. XIX.); zatem v Slav. Bibl. I. ,. Popevka od Svilojeviča" in „Glagolitisches Fragment" iz evangelija po Grigoro-viču na sv. gori Athos dobljenega, a zatem propalega. V 2. zv. Slav. Bibliothek priobčil je Miki. slovensko splošno izpoved iz 15. veka. III. Ako je Miklošičevim delom omenjenim v II. razdelil glavni namen, da se svet seznani z rokopisi tako važnimi za jezikoslovje, imajo sledeči manje ali več služiti tudi drugim znanostim; pravoslovju in povestnici služi: „Lex Stephani Dušani" 1. zv. 18 6 5.106) >06) Niti od Nestoijeve kronike, niti od dela Lex Steph. Dušani ne pride, kakor mi je rekel g. dr. Miklošič, kaj več dalje na svetlo, ker prevod in takšen besednjak lahko kdo drugi izda. „Monumentaserbica" 1858.10') „Das Recbt von Pskov" (Slav. Biblioth. 1858.). — V grškem jeziku natisnil je leta 1847.: „Vita S. Clementis, episcopi Bulgarorum" ,,Aeta et diplomata graeca medii aevi", oba dela z J. Mulleijem skupaj 1860 in dalje. Zadnje omenjeno delo obsega v 4 zvezili: I. „Acta patriarchatus Con-stantinopolitani 1315—1402" in: „Acta et diplomata res graecas italasque illustrantia." — Tukaj se more tudi napomenoti delo: „Monumenta spectantia ad unio-nem Ecclesiarum graecae et romanae majorem partem e sanctioribus vaticani tabulariis" , koje je delo izdal leta 1872. v družtvu s Theinerjem Augustinom. — Istemu namenu služita nekaj dva zvezka: „Slavische bibliotbek oder beitriige zur pbilologie und gescbicbte" (l. zv. 1850. sam, 2. zv. 1858. v družtvu s Fiedlerjem obelodanil). IV. Na slovanske razmere v obče spadajo razna dela, kakor: „Die Spracke der Bulgaren in Sieben-burgen" (Dkscb. VII., in dodatki v Slav. Biblioth. II.). „Glagolitisck" (Encyklopaedie von Ersch und Gruber Th. 68 leta 1859.). „Die serbische Epik" (Osterr. Revue. Wien 1863. II.). „Die Fremdvvorter in den slavischen lo;) To delo ima tudi za mojo knjižico neko važnost, ker zadržuje od broja 274 do 337 devetnajst povelj podpisanih po „Radosavu Pavloviču", prva je 1. 1421., zadnja leta 1441. podpisana. — Brez pitanja je to mož, čijega je grob naš Kuri-pešič (gl. str. 20—1 moje knjižice) vidil na Medveniku; in kar se imena našega potnika tiče, kazal mi je dr. Miklošič, da je moralo glasiti „Kirripeeič" t. j. sin onega, ki kuri peči, ker da sega v one čase, kojih so se imena tudi pri nas menjala kakor pri Pavloviču, o kojem koj prva pravi: „az smirni pred božstvom ti rab Radoslav, sin naslednik slavnoga pomenutija gospodina kneza Pavla Radinoviča . Spracben" (1867.). „Die Rusalien, ein beitrag zur slav. mjtbologie" (Sitz.-B. XLV. 1864.), v kojern dokazuje, da to neje šega poganskega, nego krščanskega izvira. — „Die slaviscben Elemente im Rumunischen" (Dkscb. XII.). „ . . . im Albaniseben" (Dkscb. XIX. B.). iiu Magyariscben" (Dksch. XXIX. B.). „ . . . im Neu-grieehischen" (Sitz.-B. LXI1I. B.). „Beitrag zur Kenut-niss der slaviscben Volkspoesie. I. Die Volkspoesie der Kroaten" (Dkscb. XIX. B.). „Die slaviscben Monats-namen" (Dkscb. XVII. B.). „Die cbristlicbe Termino-logie der slaviscben Spracben" (Dkscb. XXIV. B.). „Die slaviscben Ortsnamen aus Appellativen" I. (Dkscb. XXI. B.). II. (ibid. XXIII. B.). — Razun tega na svetlo je dal I. zvezek „Kopitars kleinere Schriften." V. C rez meje slovauščine segajo sledeče razprave: „Die romaniscben Elemente im Albaniseben" (Dkscb. XX. B.). „Uber die Mundarten und die Wan-derungen der Zigeuner Europas" (Dksch. XXI—XXXI.) „Uber die Wanderungen der Rumunen in den dal-matinisehen Alpen und den Karpathen (na svetlo dal v družtvu prof. Kalužniackega, Dksch. XXX. zv.). „Rumuuisehe Untersuclmngen" I. Dksch. XXXII. zv.; II. ibidem v istem zv. — „Beitriige zur Kenntniss der Zigeunermundarten" (Sitz.-B. LXXVII. zv.) „Beitriige zur Lautlehre der rumun. Dialekte. Vocalismus I. II. Sitz.-B. XCVIII—IX.; Vocalismus III. Consouantis-mus 1. ibid. zv. C.; Consonantismus II. ibid. CI. Ivonečno imam še napomenoti, da je ta velikan naše zemlje posredno in neposredno deloval v samo slovensko književnost. Posredno deloval je ne samo kakor slovanski jezikoslovec nego kot učitelj tolikih in tolikih književnikov naših, ter je kot takšen na svetlo dal delo „Chrestomathia palaeoslovenica" 1854. (2. natis leta 1860.). In ti so njegovi učenci velik del tega izdelali, kar se je pri nas recimo od 1. 1853. slovenskemu jeziku dalo novega glede veče pravilnosti. Neposredno deloval je doktor Miklošič najprej s tem, da je novo ustanovljeni »Državni zakonik" nekaj časa poslovenjeval sam, in da je konečno po nalogu mi-nisterstva za nauke na svetlo dal „Berila za više gimnazije". Srečen, kaj redko srečen je ta naš rojak, kojemu so podeljene duševne sile pa tudi potrebni čas, da je kakor smo vidili gori, vse svoje velikanske osnove mogel dotkati, ter da mu še sil in časa ostaja za dalnje delovanje ležeče zunaj osnov započetih v mladih senjak in v možkem premišljevanju. Josip Muršec. 59. Murkov krajan in tudi ž njim ene dobe je dr. Josip Muršec, rojen leta 1807. v Bišu pri sv. Bolfanku, koji je izučivši se v Mariboru in Gradcu srednje in visoke škole nekoliko let kapelanoval v Ljutomiru in Ptuju, poznej pak več let pri Ormuškem vitezu živel kot odgojitelj, dokler neje leta 1845. postal profesor nauka vere na deželni realki v Gradcu, koje je mesto leta 1870. odložil stopivši v mir. Kakor redko koj drugi in povsod je dramil na narodno delovanje, in posebno veliko knjig namesto manjkajočih nam narodnih knjigotržcev spravil med naš narod. Davorin Trstenjak pisal je v Novicah 1. 1880. br. 36. govoreči o Vrazovi svečanosti v Cerovcu, pri koji je zlatomešnik Muršec na Jeruzalemu služil svečano niešo: »Slišali smo iz ust slavnega rodoljuba dra. Stef. Kočevarja in neumrlega pesnika „Djulabij", daje Mnr-šee bil prvi, ki je v srcih teh blagih narodnjakov užgal ogenj navdušenja za povzdigo slovenske literature, ter da je pri Blazniku do 14000 iztisov raznih knjig naročil, koje je dalje razprodaval ali pak po-darjeval." (Prispodobi še s tem odlomek pisma dra. Miklošiča glede Vraza i. t. d. v životopisu Miklošičevem). — Dopisoval je morebiti izmed vseh največ St. Vrazu, razun tega tudi Novicam in drugim časopisom, posebno pak Drobtincam pod pravim imenom ali pak pod domačim imenom: Živkov. Leta 1847. dal je na svetlo kaj pregledno, za oni čas prav dobro ..Kratko slovensko slovnico za pervence." ,08) Leta 1850. dal je na svetlo „Bogočastje sv. kotolške cerkve", koja je knjiga neki čas služila za g-imnazialno porabo. Leta 1856. pridjal je Novicam pod naslovom: ,,Neposredno speljevalo iz glagolov" pregled, koliko se iz enega glagola z raznimi končnicami da napraviti besed. Leta 1862. dal je v časniku „Katbolischer Wahrheitsfrennd" str. 62 do 226 natisniti po francoskem dolg sestavek „Ka-tholische Gedanken." Leta 1867. dal je pri Milicu v Ljubljani na svetlo: ,,Narava in človek", kar je s prva izhajalo po malem v ,,Šolskem tovaršu." In kakor je leta 1848. v Graškem listu „Grazer Zeitung" br. 62 do 66 pod imenom domačim Nemcem razlagal žalostno lego in v Sloveniji branil pravice slovenskega naroda, tako je v drnžtvu ^Slovenija" takrat krepko zastopal narodnost, in ko so politiške zadeve začele pešati in 106) Ako neje prva slovenski pisana slovnica (vidi Zelenko, Vodnik) kakor piše Raič v Slov. Narodu 1. 1880. br. 234., vendar ima veliko veljavo, ker Vodnikove nikdo neje imel v rokah. nazadovati, napisal je natančno povestnico rečenega družtva Slovenija, koja se hrani v deželnem arhivu. Dalje bil je dr. Muršec začetnik »Deželnega zakonika", za slovenski del, ter odsluživši mesea septembra 1880. zlato meso živi mirno in blagotvorno v Gradcu. Štefan Kočevar. (iO. Doktor Štefan Kočevar narodil sejejeta 1808. v Središču, ter izučivši se latinske škole v Mariboru, modroslovje v Gradcu, dosegel je v Beču nekje okol leta 1834 doktorat zdravoslovja. Bivši kratek čas zdravnik v Celju, dobil je koncem leta 1836. ali po-četkom 1837. okrajni fizikat v Podčetrtku, ter je tam ostal, dokler neje došel v Celje za kresijskega fizika, kjer je od vseh strank visoko štovan za ljudoljubno svoje delovanje dobil naslov cesarskega svetovalca, ter dasiravno visoko starost dosegši za štajerske Slovence prerano umrl 22. svečana tekočega leta. Bil je vse svoje dni živ buditelj in podpiratelj vsega, kar se je tičalo slovenskih odnašajev, bil je dopisovatelj mnogim listom, bil je slavnemu St. Vrazu, ki ga je klalo mnogo težav, zmiraj pravi prijateljski svetovalec, in v največih težkočah utočišče, ter ga je po veliki bolezni leta 1840. in poznej opetovano držal pri sebi in mu bil telesni in duševni zdravnik, kolikor mu je zadnje pripomoči trebalo; in po pravici smem reči, da St. Vraza nikdo neje tako na tanko poznaval, kakor Kočevar. In kar je doktor Kočevar osebno bil Vrazu, to je bil štajerskim Slovencem v narodno politiškem oziru; neje samo z besedo nego tudi denarnimi sredstvi vse podpiral, kar je v zvezi bilo s slovensko narodnostjo posebno na Štajerskem. To je v politiškein oziru po- ' sebno pokazal leta 1848., ko so na Štajerskem bile volitve za Frankobrod; in kakor je takrat Koseski dasiravno ces. uradnik iz Trsta mogočnim svojim glasom odvračal od volitev v Frankobrod, tako naš Ko-čevar izbran za narodnega zastopnika neje gledal črez meje državne, nego je šel v Zagreb pokloniti se onemu možu, ki je istega leta morebiti največ doprinesel, da nemško - madžarska revolucija neje konca napravila naši državi. — Od tega časa bil je nam štajerskim Slovencem doktor Kočevar starešima in duševni vodja, ter je smrtnega svojega leta tudi stopil med slovenske književnike davši na svetlo knjigo „Slovenska mati", o koji je delal več let svojega mirovanja od javne službe, kakor je tudi več časa besede zbiral za hrvaški slovar. Vogrin Lovro. 61. Ur. Vogrin Lovro ,09) narodivši se 1. 1810. v Senarski vesi pri sv. Trojici (v slov. goricah), tedaj zemljak Cafov, izučil se je v Mariboru srednje, v Gradcu višje škole, kjer je sodeloval v gori omenjenem krogu uznešenih rodoljubov. V tem istem duhu deloval je poznej kakor vikar v Ptuju, v Mali Nedelji, pri sv. Jurju na Sčavuici, in poznej kakor korar in profesor pastirne, ter je kot stolni prost umrl o koncu 1. 1869. — Bil je blage, krotke narave in, kakor pravi njegov životopisec, „integer vitae". ,0,)) V. životopis napisan po Dav. Trstenjaku v „Sloven-skeni narodu" leta 1870. Na svetlo je dal v „Zovi jugoslavenski" R. Razlaga zv. II. veei sestavek: »Narodnost i vera", v kojem dokazuje, da narodnost nikakor neje v protuslovju z vero, da tedaj vsak duhovnik v duhu svojega stana sme in more biti narodnjak, kakor nam je poznej dokazal dotično resnico veliki naš narodnjak Slomšek. Glavne misli vidiš v izrekah zdolbene: „Yera brez narodnosti preide" (st. 103) in „Verajači narod, vzdigne ga, da se v slavnih delili razvija, in v viharih vseli časov trdo in neomahljivo stoji" (st. 109). — Dalje spisal je in v Mariboru 1. 1863. na svetlo dal „Tisuč-letno obhajilo v čast sv. Cirilu in Metodiju". — Razun tega sestavil je celo „pastirno" t. j. učni navod za bo-goslovce, in „obširen veronauk", ki ležita in bota tudi menda ostala v rokopisu. Prelog Matija. 62. Prelog Matija110) narodivši se 1813. blizo Ljutomera, izučil se je gimnazijo v Vavaždinu, od koder je v Gradec v znani krog narodnjakov leta 1834. prinesel navdušenost narodno, ter v Beču položivši izpite za doktora Iekarništva v svoji domovini dolgo deloval v narodnem duhu in sicer v Ljutomeru, in v Vržeji, od 1. 1850. do smrti pak v Mariboru. Od leta 1867. do 1870. bil je poslanec v štajerskem deželnem zboru, a umrl je 1. 1872. — Na svetlo je dal 1. 1864. ..Makrobiotiko ali umetnost, kako si podaljšati življenje", zatem dve šaloigri: -črni Peter" in ..Zakonska sol". Kaj je z njegovim romanom : „Suntar", neje mi znano. V. životopis: Slovenski narod. 1872. br. 14. 15. Zora 1872 str. 53 od Dav. Trstenjaka. — On je tudi osnoval leta 1867. časnik: ..Slovenski gospodar" ter ga 1. 1871. prodal tiskarnemu družtvu. Davorin Trstenjak. 63. Nekaj poznej od vseh do sedaj pohvaljenih mož narodil seje Davorin Trstenjak in mislim, da po St. Vrazu ž njimi stopil v duševno neko zvezo. Zagledal je, kakor tudi sam na neki način napominje v krasni pripovedki »Novo leto 1824." (Novice 1857.), beli svet leta 1817. v Kraljevoik (zato se je v „Zori dalmatinski" podpisoval »Davorin vlastelin Kralovski") pri sv. Jurju Sčavniškem ter se latinske škole učil v Mariboru, (ne pak v Radgoni, kakor pravi Wurzbacli!!), modroslovje v Gradcu in Zagrebu, bogoslovje pak dovršil je 1. 1844. v Gradcu. — Že rano začel se je pečati s slovenskim jezikom ter je posebno za bogo-slovce na neki način bil naslednik Vrazov in osredje slovanstvu v Gratlcu, po takem je tudi njegova pri-micija 1. 1844. dopisunom celo v „Augsb. allg. Zei-tung" dala priložnost debelim lažim in odpisom najvišje oblasti notrajnih opravil na nižje oblasti. 11') Za tem je kapelauoval do leta 1850., tega leta pak je ob enem stopil v službo na mariborski gimnaziji za nauk vere, slovenščino in povestnico, od koder je 1. 1861. prišel za župnika k sv. Jurju pri Celju; od tod se je 1. 1868. preselil kot župnik v Ponikvo 11') V. ojster njegov odgovor dopisniku A. A. Ztg. profes. Schreineru stoječi v „Slawische Jahrbiicher 1845.", dalje list v Vrazovi ostavšini po Lutomerškem kapelami Bratuši Mirku 25. januarja 1845. napisan Vrazu. — Dodati mi je, da najnovejši (44.) zvezek Wurzbachovega rečnika ima životopis T. str. 11—13. in koneeno se je 1. 1879. preselil za župnika v Starem trgu pri Slovenjem Gradcu. Bil je mlajših svojih let pesnik, kateri bi v tem bil mogel priti do pesniške slave, ko bi se bil stalno držal te umetnosti. Tako je v prvem tečaju »Zore Dalmatinske" (1844.) natisnenih osem pesmi, koje večidel moraš prištevati najboljim pesmotvorom imenovanega štokavskega časopisa; tudi »Ilirska Danica" v Zagrebu za leto 1839. ima neke njegove pesmotvore. — V slovenskem jeziku pak se je prvikrat pokazal javno, ko je leta 1839. čestital namestniku Wicken-burgu; leta 1846. pak je z veliko pesmijo pisano v visokem duhu, kakor so »Sepolcri" od Ugona Foscola v italjauskem jeziku, pozdravil prvo vožnjo železnice po slovenski zemlji (v. rečenega leta »Novice" str. 93); Goethejevega duha pak je, rekel bi, pesem zapeta pri svečanosti, ko se je 1. 1862. započela Celjska čitalnica (Novice 1862., str. 68). Visokega in krepkega pesniškega duha polne so njegove pripovesti, kakor »Novo leto 1824." in »Sveta vira" (obe v Novicah 1857.), »Slovenski Leander" v Novicah 1. 1859. podpisan s chiffro: §.; »Ljudevit, vojvoda horvatski", v Vodnikovem spomeniku natisnena historična povest. — Ta pesniški duh teče mu pak posebno obilno iz hu-moristične rahlošaljive žile, kakor nam pokazujejo razni časopisi in koledarji, kar se rado skriva pod imenom Davorin, Vieko Dragan, Vitomar, Dalibor, rV~l/p.[j. Četrta najnovejša doba, Sim računamo, ker se kakor po britvi ne da ce-pati predmet, vse one učenjake, koji so še le začeli delovati nekaj poznej od leta 1848., kije uzburkalo vse, kar le ima živce genljive. Od 1. 1850. do 1860. bil je železen čas, ki je hudo vezal politiške ideje; narodne pak so se rahlo razvijale kraj vseh pritiskov. Tako je B. Raič svojemu podučavanju v Mariboru moral slovo dati ter postati dušnim pastirjem; tako "') Vsaj na tem mestu omenimo še Šubica Josipa, koji se je sicer narodil na Kranjskem t. j. v Mokronogu 1. 1802., koji pak je postavši doktor lekarstva 1834. naselil se v Celju, ter tam ostal do 1. 1860. Preselivši se tega leta v Slovenske Gorice in zopet v Maribor umrl je tu leta 1861. Bil je marljiv dopisnik Novicam koj od početka, in desetletnim je trudom dovršil jedini slovenski prevod Virgilijcve naučke pesmi „Georgica" natisnen kot 11. vezek Janežičevega „Cvetja iz domačih in tujih logov". Životopis kratek vidi kraj tega prevoda in tudi v Slovenskem glasniku za leto 1861. str. 61—62. je neki Slovenec leta 1860. službeno, t. j. za kazen, moral iz Zagreba v Ljubljano, in trinajst mescov poznej zopet iz Ljubljane. Temu se je začel narod časoma opirati. V tem času še le začelo se je tudi pri nas delovati po visoki devisi: „Viribus unitis", ker so Štajerci ^Slovenijo" živo podpirali, ki je leta 1848. in 1849. poldrugo leto izhajala v Ljubljani, dalje „Novice" in »Naprej"; z druge so se strani dolgo ter dolgo let iz-davali letniki in drugi časniki, dokler si neso 1. 1859. zjedinjeni v eno vladikovino ustvarili Štajerci sami dva politiška in en lepoznanski list. In toliko je živo gibanje na književnem polju uzro-čeno po neposrednih učencih dra. Miklošiča in v nove-jem času dra. Kreka, da človek, hoteči se tukaj držati v bolje ozkih mejah, ne more lahko našteti sveh pisavcev, ker se neki radi podpisujejo le z eno ali drugo črko, drugim pak človek, ako neje prav velikega ploda, ne ve domovine. Krajnc Jože. 70. Napomenimo tukaj najprej na kratko, da je doktor Krajnc Josip narodivši se v Škalah Celjske kresije leta 1848. v raznih časnikih in posebno v pro-klamaeijah slovenskega društva v Gradcu živo branil pravice Slovencev in da je kot prvi slovenski učitelj gradjanskega občega zakonika največi del tega zakonika sam poslovenil, koji je prevod poznej Cigale (ako mi je resnica došla do znanja) na tanko pregledal, preminjal, pilil in konečno redigiral za natis. Bivši dr. Krajnc profesor na pravoslovni akademiji v Sebmju al Hermanustadtu in poznej v zlati Pragi umrl je pred nekoliko let. Razlag Jakob. 71. Eden od najvažnejih mož na početku te dobe bil je doktor Razlag Jakob, koji je narodivši se leta 1826. v Radoslavcih pri Mali nedelji po Kremp-ljevem in Vrazovem delovanju prebudil se na narodno delovanje, dobivši iz Krerapljeve knjižnice posebno Šaffarikova in Kollarova dela. Izučivši se v Mariboru -latinske, v Gradcu modroslovne, bogoslovne in pravo-slovne nauke dal je lefa 1851. na svetlo »Zvezdice", v kojib na nek način v duhu krasnih Tomazejevih »Iskric" mehkočutljivo razlaga, zakaj so Slaveni tak razkropljeni in potlačeni. Sledečih let pak, t. j. leta 1852. in 1853. izdava) je almanah »Zorja", o lcojem bo govor pozneje. Za tem je jedenajst let bil prestav-ljavec zakonov al postav za Štajersko, ter leta 1862. v Gradcu na svetlo dal prvo juridiško-politično delo »Slovenski pravnik", nadaljevano poznej pod naslovom »Pravnik". Gotovo je politiška raztrganost slovenskega naroda kriva, da se taka in slična dela pri nas le težko spečujejo, ker posebno v politiškeni oziru vsaka kronovina ima posebne svoje zakone. Leta 1863. prišla je na svetlo »Pesmarica", s kojo je ravno v tadajnem času, ko je zmiraj več naraščalo veselih hišic za petje t. j. čitalnic, kaj dobro vstregel Slovencem. (Vidi »Naprej" 1863 br. 67). Zraven ne smemo pozabiti, da je posebno v „Zorji" veliko njegovih izvirnih pesem natisnenih. Deloval pak je razori tega Razlag kot odvetnik v Brežcah, in kakor deželni zastopnik v Gradcu in poznej v Ljubljani in kakor poslanec v l>eču, razun tega pak kot goreč privrženik in prijatelj vsakovrstnih pravic in koristi našega naroda, ter se imamo ravno previdnemu njegovemu ravnanju zaliva- liti, da so se pri raznih sodnijah še celo v Gradcu obdrževale slovenske javne obravnave, za dokaz vsem zoprnikom, da je slovenski jezik priležen za pravo-slovne aliti juridične, tem več tedaj tudi za politiške zadeve. — Položivši poslanstvo ter preselivši se opet iz Ljubljane v Brežce bolehal je dolgo, dokler nam neusmiljena smrt neje blagega, v politiškem delovanju morebiti nekaj mehkega rodoljuba in prijatelja kmetov pokosila 8. junija 1880. Pisatelj nazočne književne zgodovine hoteč o liaz-lagu napisati veči živo topiš, dobil je za odgovor, da je vdova v nekem strahu politične preiskave vsa pisma Razlagova vrgla v ogenj !! Raič Božidar. 72. Drugi mož nazočne dobe je Raič Božidar, koji se je narodil 1. 1827. pri sv. Tomažu. Bivši on neki čas učitelj na mariborski gimnaziji, premestili so ga za kazen kapelanom in poznej župnikom k sv. Barbari v Halozah. Poslovenil je najpopred Hankino slovnico ruskega jezika; ob enem je kakor mnogi drugi Štajerci marljivo dopisoval posebno Sloveniji in poznej v listu »Naprej" na tanko opisal posebnosti ogrsko-slovenskih prebivavcev prekmurskih. Razun tega sedaj neje javne take priložnosti, v koji se na slovenskem Štajerju nebi oglaševal Raič, in ravno tako nahajaš v vsakem slovenskem listu štajerskem, kakor tudi v »Slovenskem Narodu" sled njegovega peresa; in ne bo lahko leta, kojega od njegovega peresa nebi bilo sestavka v knjigah Matice slovenske. Med drugimi takimi nahaja se životopis Krempljev in neke kritike o gimnazijalnih berilih. Da je Razlago vi ,,Zorji" veliko pripomogel, razvijali bomo poznej. Kočevar Ferdo. 73. Kočevar Ferdo l23) narodivši se leta 1834. v Žavcu (zato se je pisal tudi Žavčanin) izučil se je v Celju gimnazijo, ter v Beču začel medicino; pomanjkanje sredstev prisililo ga je, da je zapustim nauke po hudi zimi skozi Ogrsko potoval v Zagreb, kjer ga je podpirala tetka, tako da je pri računovodstvu dobil adjutum, kjer je napredoval do revidenta. Leta 1876. začel je pešati na umu, bolezen je naglo napredovala, ter je meseca oktobra 1878. umrl v Graški ludnici, kamor so ga eno leto poprej spravili bili. Kočevar začel je pisateljevati z malim slovniškim znanjem, za tega del je kritika prvo in jedino samo-stalno delo »Mlinarjev Janez" hudo raznesla, tako da razsojevavec Valjavec v hudem naskoku neje samo ob tla djal jezik nego tudi zadržaj. Tem bolje mogla je kritika uspeti, ker je Kočevar delo napisal v čudni mešanici slovenskega jezika s hrvaškim kaj-kavizmom, misleč da je za jugoslayensko literaturo najbolji jezik, ki zemljopisno leži med obema nareč-jima. Neizkusni mladenič neje znal za čas, kojega je Gaj sam isto domače svoje narečje zavrgel ter se kakor veličanstven prorok poprijel štokavščine. Prepozno lotil se je obširne slovnice ter tudi Miklošičev veliki slovar opetovano prebral. Zraven bil je eden od naj-marljivejsih dopisnikov Novicam, Slovenskemu gospodarju in Slov. Narodu; bilje samostalen narodnjak v '") Vidi životopis v Slov. Narodu 21. novembra 1877 broj 268, napisan po Cestnikovem (Ant. Kosu). hudih časih Rauchovega banovanja in splošni podpi-ratelj slovenske mladine in vsake narodne ideje. Jož. Iskrač. 74. Njegov vremenjak in krajan Jož. Iskrač, koji je narodivši se v Frankovlju med Konjicami in Celjem pod imenom Frankolski rad dobro priobčeval narodne pripovedke. Obsežnejša epična poezija, kakor n. pr. njegova »Veronika deseniška" (1863.) zdi se mi, da sega čez sile pesniškega njegovega uma. Suman J. 75. Šaman J. narodivši se 1. 1836. pri sv. Anni v Slov. Goricah ,24) s politiških razlogov iz Maribora posredno premeščen na akademično gimnazijo v Beču poslo-venjuje pojedinosti iz grških klasikov. In tukaj naj mi je izreči splošno mojo misel, kojo tudi nemška literatura potrjuje oziroma na Vossa in v najnovejšem času na Minkvvitza in Donnera, da je veliko veča zasluga za razvitek naroda in za književnost, ako se klasična dela dobro prestavljajo, nego da pesnik slabejega dara veliko piše, kar vendar ostaja brez uspeha. — Razun tega pisal je vZori jezikoslovno-starinarske razprave; tudi je za »Slovenski Stajer" napisal sestavek »Zem-Ijopisne razmere." Leta 1881. prišlo je na svetlo večinoma iz njegovega peresa delo: »Die Slovenen" ; a leta 1882. dala je Matica slovenska na svetlo iz njegovega peresa jako učeno delo: »Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni". ,31) O profesorjih srednjih šol jemal sem, vsaj kar ta obsega, iz Dassenbaeherjevega koledarja za srednje škole. Pajk Janko. 76. Pajk Janko pri sv. Petru rojen leta 1837. pečal se je rad z narodnimi pesmi, kakor to pokazuje sestavek v Goriškem gimnazialnem letniku leta 1863,, dalje knjižica izvrstnega namena: »Izbrane narodne srbske pesmi". 1865. (drugi pomnoženi natisi. 1881.; želeti bi pri tej v ostalem dobro osnovani knjižici le bilo, da nam srbskega naroda ne kaže skoro samo od strani groznega sredovečnega klanja). — V isto vrsto njegovega delovanja gre „Mustav Aga" v Glasniku leta 1865. — Začel je leta 1871. delati o lat. slovenskem besedniku, al osnova razglašena v Slov. Narodu br. 138. kazala je čudno jezično mešanico, pa je zraven tega politični veter odpihnil vso osnovo. Zgubivši s politi-ških razlogov s Sumanom vred učiteljsko mesto v Mariboru uredoval je jako dobro mnogo let »Zoro", ter zraven bil jeden najmarljivejih sodelavcev. — L. 1879. prodal je tiskarnico v Mariboru, da je potem mogel dobiti učiteljsko mesto v Brnu. — Najnovejšega časa napisal je neke izvrstne sestavke za Kres, kojim pak ne prištevam kritike o Gregorčičevih pesmih. Kos Anton. 77. Kos Anton (Cestnikov) sedaj tajnik pri banskem stolu v Zagrebu rad je posebno v Novicah podajal narodne pripovedke, in pregled slovenskih knjig poprejšnjega leta. Leta 1862. pak je dal na svetlo štokavski pisano knjižico »Uspomena na Slove-niju" ter je v podlistku Slovenskega naroda pod imenom Spectabilis na široko in velikokrat tudi dolgočasno pripovedoval razne reči, tudi burke o pravoslovnem zagrebškem svojem profesorju Smodeku, sem ter tje o Molnarju, tedaj koraka med humoristi, al le malo v duhu J. PaulaVr. Richterja!! Gršak Ivan. 78. Dr. Gršak Ivan narodivši se 4. nov. 1838. pri Sv. Petru poleg svetih gor kraj Sotle, izučil se je 7 razredov v Celju, osmi pak leta 1860. v Gradcu. Bil je potem domači učitelj pri bar. Gust. Conradu, bratu sedajnega ministra, do dovršenih pravoslovnih naukov, sprejevši leta 1865. doktorat na Graškem vseučilišču. — Tu je koj takrat začel izdavati čitalnico", o koji bo govor na strani 170. Bil je potem v odvetniški vežbi pri dni. Dominkušu v Mariboru, Berce-tu v Gradcu in pri sinu prvega mu učitelja t. j. pri dru. Križanu v Ptuju ter je v tem času izdelal III. oddelek „Slovenskega Štajerja". Položivši odvetniški izpit bil je 1. 1870. na tem, dax)b enem z drom. Jož. Kranjcem in drom. Ribičem na Graškem vseučilišču dobi docenturo v slovenskem jeziku; pogodbe bile so že vse za naučnega ministra Stremayra do kraja doguane, ali pozrieji državni zbor odbil je rečeno podporo za troja ta predavanja. Po takem je prosil in tudi dobil biležniško mesto v Ormužu, kjer sedaj deluje kakor najodločnejši zastopnik naše narodnosti. Osnoval je 1. 1866. denarni zavod ^Posojilnica", 1. 1880. politiško druztvo „Sloga" ; ravnal je veličansko svečanost za Stanka Vraza, in poznej Modrinjakovo, ter se sedaj izvoljen tudi načelnikom okr. zastopa peča s pitanjem socialnim, ki mu je sleda že v izyrstni Čitalnici. Pleteršnik Max. 79. Pleteršnik Max narodivši se v Pišecah leta 1840., deluje tudi rad na polju narodnega blaga, kar potrjuje letnik Celjske gimnazije za leto 1865., kjer je zraven sestavka o zrodnosti srbskih narodnih pesem z Homerom (o tem je davno popred tudi pisal naš rojak Zima, profesor na sremsko-karlovaški gimnaziji), podal prevod staroruske čudne pesmi „Slovo o polku Igorovem." Razun tega je v Zori pisal razne sestavke o starogrških zadevah, ter bivajoč kot gim-nazialni profesor v Ljubljani uredjuje razna dela slovenske Matice; Bog daj, da vendar on dovrši tolikokrat že početi slovensko-nemški del Wolfovega slovarja! Vošnjak in Gomilšak Jakob. 80. Napomenovši še, daje dr. Vošnjak 1. 1866. na svetlo dal politiško knjižico: »Slovenci, kaj čemo?", v koji ojstro pretresuje namene in politiška sredstva slovenstva; dalje Gomilšaka Jakoba, Biščanca, sedajnega nemškega pridgarja v Trstu, nekdajnega do-pisatelja Glasniku, naj se še mimo drugih samo po azbučnem redu omenijo manje ali več plodni pisatelji v raznih časnikih: Baš L., Fasching Fi\, Fekonja, Flegerič Božidar, G laser Dragotin, HolcVa-troslav, Križan (prirodoslovec), dr. Pajek, rajnki dr. Ribič, Janko in Jože S r n e c, dr. S k e t (ureduje Kres, na svetlo je dal slovnico slov. jezika za Nemce), Štif-tar, profesor na Ruskem, Hubad, doktor Tu mer, t Ž u ž a Ivan (geolog, stran Slov. Štajerja, dopisnik Slov. N. inPolitike), Wiesthaler, Žolgar, profesor v Celju i. t. d. O bogoslovnih pisateljih posebno v Drobtincah in Slov. Gospodarju bo govor pozneje. Tretja vrsta. A. Časniki. a) IVovine. 1) Naj pred imamo omeniti politiške „Celske slovenske Novice", koje so 1. julija 1848. začele izhajati ter prekrstivši se v „ Slo venske novine" pod slabim svojim urednikom prof. Valent. Konšekom nehale o koncu leta 1849. 2) Koj za tem je, kakor smo gore omenili, Drobnič začel izdavati pedagogičen tjednik »Slovenska čbela", toda za tak časnik neso še bili časi prišli ter je s trinajstim listom nehal (v. str. 149); tudi je list premalo dajal nove životonosne hrane; v ostalem bil je dobro uredovan. 3) Po dolgem molčanju začeli so štajerski rodoljubi še le pod februarskim ustavom opet se javljati na tem literarnem polju. Tako je dr. Prelog 1867 osnoval in z mnogimi popularnimi spisi povzdignol list »Slovenski gospodar" , ki vsak tjeden enkrat izhajajoč razun gospodarskih tudi politične zadeve zastopa krepko, kakor popred tako tudi, odkar ga je dr. Prelog prodal leta 1871. tiskarnemu družtvu, od tega časa uredovan po iskrenem rodoljubu dr. Ulagi do 1. 1875., od tega leta naprej po dr. Gregorecu, profesorju bogoslovja v Mariboru, ki nreduje tudi „Siidsteiriscke Post". 4) Nekaj zavoljo tega, da Novice izhajajoče le enkrat na tjeden ne zadostujejo zraven vsakdanjih nemških in drugojezičnih časnikov, nekaj pak zavoljo tega, ker so po naravi se razvile neke različnosti v postopanju in v mišljenju politiškem na Krajnskem in na Štajerskem, osnovali so štajerski rodoljubi 1. 1868. »Slovenski Narod", koji je zastopajoči misli štajerskih rodoljubov skoro postal glasilo za vse Slovence iz ostalih slovenskih dežel. List je uredoval do svoje smrti t. j. do 1. junija 1871 A. Tomšič. Preselivši se list v Ljubljano izhaja vsaki dan. 5) Lep plod večidel štajerskih duševnih sil bilo je izdavanje lepoznanskega lista: »Zora". Utemeljil jo je Davorin Trstenjak leta 1872. in s početka uredoval sam, poznej pak vse do kraja t. j. do 20. marca 1878. Janko Pajk. — Da tak lepo in dobro uredjivan list gre na nič, temu je gotovo tudi kriva politiška raztrganost slovenskega naroda in razprtija — anta-gonizein, ki se iz tega zna zleči. Posebne hvale so vredni prevodi iz grške in rimske književnosti od Pajka, Kermavnerja, Hrovata, Lajha-Korbinijana. 6) Vse do leta 1849. bila je razun Slomšekovega delovanja na pedagogičnem polju gola suša, in tudi njegovo delovanje ostalo je nekako zunaj učiteljskih krogov. O njegovem delovanju bil je že gore v njegovem životopisu govor, in sledi še doli prilikom letnikov. — Odkar pak so od 1. 1869. naprej začele delovati nove postave, začeli so nekaj tudi učitelji kakor strokovnjaki delovati o razvoju dotične književnosti; ali tudi v tem škodi nam še zmiraj strašna razdrobljenost v tolike politične drobtinice. Prvi je začel leta 1873. nadučitelj Lapajne izdavati školski časopis »Slovenski učitelj", ki je nekaj časa tri-, poznej dvakrat izhajal na tjeden, ter zavoljo materijalnih in drugih razlogov nehal o koncu 1. 1877. — Glavna podpora bil je sam Lapajne, kraj njega kakor urednik Lorenc, dalje so- delavci Pernišek, Žirovnik, Kryl, Kovačič, Zinko, Le-ban, Skoflek, Meglic, Jare, Jamšek, Kunstič, Jurkovič, Brezovnik, Kosi, Štuhec, Šijanec, Klanščec in dr. — Plod tega lista so tu predelana dela Lapajnova: Obča zgodovina (Netoličkina), zemljopis (Kocenov), učitelj Dobrašin (po Trnskovem delu). Tudi je La-pajne na Štajerskem obelodanil poslovenjena dela: Pripovesti iz zgodovine Štaj. (Kronesove), Malo fiziko v pogovorih (Netoličkino), Geometrijo in Fiziko s Kemijo (Deckerjevo). 7) Leta 1880. začeli so Celjski učitelji izdavati školski list »Popotnik"; založnik mu je prof. Žolgar, a urednik nadučitelj Lopan v Celju. b) Letniki in almanahi. 1) Glede letnikov je čez vse ostale našemu narodu, kakor smo že napomenoli gore, globoko v srce segel Slomšek, ko je 1. 1846. v Celju temelj položil „Drobtincam" , od kojega časa so zmiraj izhajale kot letnik, sem ter tj e v dveh tisučah natisov; samo za 1. 1859. in 1860. prišel je le en zvezek na svetlo, ker je ravno takrat preselitev vladike iz Sv. Andraša v Maribor Slomšeku in najboljim njegovim pomagačem zadavala silo božjo opravila. Na ravnost smemo reči, da kar so Novice storile za slovenski narod, da se zbude Slovenci na narodno delovanje, to so »Drobtince" dopolnile posebno glede bogoslovnega življenja in razvitka. Kar je koli sposobnih umov še spalo med duhovniki, vse je znal prebuditi Slomšek, da so v Drobtincah pisali o bogoslovnih zadevah, posebno pak so mnogi zvezki, kar se tiče homiletike, zlata vredni; ravno tako, kar se tiče parabel in basen 11 iii posebno tudi životopisov narodnih ali pak cerkveno-veljavnih mož. — Uredoval jih je s početka Slomšek sam, poznej blagega spomina opat celjski M. Vodušek; 1851 do 1856 Rozman, plemeniti nadžtipnik Konjiški, 1857 in 1858 Stojan, poznej vse do leta 1869., ko je nehal ta letnik, ker si je narod med tem gosteje izhajajoče liste osnoval, nosilo je to skrb ravnateljstvo lavantinskega semenišča. N a j m ariji vej ši pisavec za Drobtince bil je vse do smrti sam Slomšek, in iz njegove zapuščine se je še tudi po njegovi smrti izda-valo veliko sestavkov; nekoje zvezke je skoraj sam izpolnil s svojim perom. Kraj Slomšeka delovali so med drugimi v prozi posebno veliko Stojan Mihael, M. Vodušek, J. Rozman in Fr. Košar. Stojan Mihael. 81. Stojan Mihael narodivši se 1. 1804. v Te-barjih umrl je 1. 1863. kot župnik in dekan Braslovški; dal je več knjižic pobožnega zadržaja na svetlo; naj omenem a) „Prevod Filoteje" v Celovcu leta 1842., drugi natis 1857. b) »Voditelj proti obljubljeni deželi" v Celovcu 1842. c) »Sveti evangelji" trikrat natisueni. d) »Ludevika Blozija, napeljevanje k krš. življenju" 1847. e) »Marije rožen cvet ali Smarnice" (prevod) 1855. Posebno pak je za Drobtince koj od prvega početka pisal, ter ta letnik tudi uredoval od 1. 1856. do 1859. Vodušek Matija. 82. Vodušek Matija narodivši se 1. 1802 v Dramlji (Trennenberg) podpiral je kaj zdačno koj s početka Drobtince, ter jib tudi tri zvezke (za leto 1848. do 1850.) uredoval. Umrl je leta 1872. kot celjski opat in kot pravi prijatelj in podpiratelj vsega, kar sega v razvitek naše narodnosti. Rozman Jožef. 83. Rozman Jožef koji se je leta 1812. narodil pri sv. Martinu blizo Kranja; deloval je za Drobtinee kraj utemeljitelja Slomšeka morda najmarljivejše, ter mu samo za tega voljo tu podajamo nekoliko vrstic. Napisal je do leta 1864. jedenajst životopisov, nekoliko povestniških, zatem homiletičnih in pedagogičnih sestavkov; posebno leta 1855. precej obširno »kate-ketiko", pripovesti in spisov o cerkvenih obredih, ter je Drobtinee uredoval od leta 1851. do 1856. Živo podpirajoči razvitek slovenske narodnosti živel je kot župnik in dekan v Konjicah ter umrl po nesrečni vožnji leta 1874. Košar Fr. 84. Košar Fr. narodivši se 1. 1823. v Braslov-čih ter bivši župnik in dekan v Kozjem sedaj je korar lavantinske vladikovine. Napisal je razun drugih sestavkov in životopisov v Drobtincah in Slovenskem Gospodaiju posebno temeljito gore že omenjeno knjigo o življenju in delovanju A. Slomšeka v nemškem jeziku ter je istega leta v Drobtincah dal kratek posnetek iz tega dela. Dalje a) „Dogodivšine svete vere", b) »Katoliška cerkev in njeni sovražniki", v Mariboru 1872. c) »Nebeška hrana", na svetlo dalo družtvo sv. Mohora 1875 in 1877. Drugi pisatelji posebno v razvezani obliki aliti v prozi so razun Orožna že gore omenjenega, Šrol U* bivši kapelan pri sv. Lenartu v slovenskih goricah, sedaj župnik v Ljutomeru, doktor J. Ulaga, umrl 4. okt. 1881 kot dekan Konjiški v najlepši dobi delovanja; Žličar, Ciringer, Ripšl (napisal je mnogo pesmi, o kojih bo govor poznej, Oliban, Majciger (koji je leta 1864. poslovenil iz češkega »Zgodovino sv- apostolov Cirila in Metoda") in dr. — Pesmi pak napisal je razun Slomšeka veliko posebno Arli6 Ivan v Pristavi narodivši se leta 1812. (škoda da neje na svetlo bil dal svojega prevoda starogrške šaljive epične pesmi o boju med žabami in mišmi), Virk Jože porojen 1812 v Dobu na Kranjskem, umrl 1. 1880. kot župnik v Hočah; GlobočnikFelicijanporojen 1810 vBraslovčah, bivši župnik v Grižah, koji je za mlajših svojih let v dobrih satirah bičeval hinavstvo ter zraven nekih pesmic v Drobtincah za leto 1859. opisal življenje Goličnika. K vsem tem pristopa razun nekih prozajičnih spisov, posebno životopisov s prelepimi svojimi pesmami Kovačič Jože 125) rodom iz Čateža (zval je v humo-ristični pripovesti natisneni v Drobtincah za 1. 1864. samega sebe »Slovenski Diogen"), koji je izmed vseh pesnikov tega letnika gotovo najmenje imel vzroka do tega, kar je pel v Drobtincah za 1. 1862.: „In če peseui ni iskrena, Pesniku to malo de; Da je čista in poštena, In pa da le k srcu gre, Da brez greha sme zapeti Jo slovenski mladi cvet, To le hotel sem imeti, Ko poslal sem je na svet." 1JS) Kovačič J. umrl je kot stolni prošt 1. 1868. Vidi Drobtince za 1. 1869. str. 198. Meni se pak pri tem dozdeva, da tudi pesnik pobožnih pesem mora biti pravi pesnik, ker bo gotovo v kratkem tudi prost kmet pozabil pesem, naj bo še kak pobožna, če ne ima prave pesniške vrednosti. Po takem slabo zložena pesem tudi tega enostrauega namena ne bo nikdar dosegla, kjer se vendar dasta dva prelepa namena doseči. Al morebiti „Veselja dom", »Zvonikarjeva", „Popotnik" in druge take ne delujejo devetkrat globljeje v našem narodu, nego veliko slabih pobožnih in posvetnih pesem, koje pravo žilo narodne poezije podkapajo, same pak so enake beli mušici „den", ki se po letni senci le nekoliko ur pojoč veseli belega solnca, za tem pak, ko se beli dan premeni v temno noč, za vsikdar fgrejo na pokoj ? ! Zakaj pak vsak izobraženjak na vsem svetu kralja Davida drži tudi za enega izmed pesniških prvakov? Ne za to, ker je pobožno peval, nego ker je iskren, navdušen pesnik najvišega duha. Napomenovši še Bohinca Jak. kot prevoditelja Tomaža Kempčana (natisn. v Mariboru 1873.) zdi se mi na tem mestu najpriličnejše, da dostavim, kar mi je po priliki eno leto pred smrtjo pisal doktor Ulaga: »Znanstvena dela v bogoslovnem področju so bila, ako književnost molitvenih bukvie in nabožnih pesni odštejemo, le redka. Tu se pač jasno kaže, kako slabo da je stanje bogoslovne književnosti, kjer manjka bogoslovnih šol z narodnim učnim jezikom. Dokler teh ni, tudi se stanje bogoslovne književnosti med Slovenci povzdigniti ne more, nego se bo, kakor do zdaj, le bolj gledalo na duševne potrebe priprostega ljudstva, kte-remu se ve da zadostujejo molitvene knjige in »življenje svetnikov". Žalostno zares, da se še zdaj v merodajnih krogih ne spozna velika važnost narodnega učnega jezika v bogoslovnicah, v kterih se duhovniki za slovensko ljudstvo izobražujejo." I26) i«) Tukaj zdi se mi naj bolj primerno, da oinenem naše sodelovavce pri knjigah ,,Družbe Sv. Mohora". Evo jih kakor mi jih je prijazno spisal pree. g. Einspieler Lambert 1. Cieej Peter, kurat na Rečici, f 1882. »Najpogla-vitnejše resnice naše vere" (nat. 1859). 2. G o m i 1 š a k Jakob razun mnogih krajših podučnih razprav in spisov: „Potovanje v Rim" (nat. 1878). 3. Hubad Fr. slovanske pravljice (1879). 4. Jančar Fr. , duhovnik pri sv. Petru blizu Radgone: „Vinorejec" (1867), „Umni gospodar" (1869). 5. K a r b a Jos., kmet na Krapji obdai-ovane spise »Na-rodne šege" (1880), „Ženitvanje v Lutomerski okolici" (1881). 6. Košar Fr. „Anton Slomšek" (1863), „Nebeška hrana" I. (1875), II. (1877). 7. Dr. Križanič Ivan, profesor in podravnatelj duhovnega semenišča v Mariboru: „Cerkvena zgodovina" (1883). 8. Maj ciger Ivan , „Slovenski sočivar." 9. Dr. S e r n e c Janko, odvetnik v Mariboru: »Nauk o gospodarstvu" (1871), »Dve novi postavi" (1874), „Pravniške drobtinice" (1876). 10. SI eni eni k J. V. (f), bivši klerik v Admontu, poznej urednik lista Vaterland, „Izdajavec" (1873), »Križem sveta" (1877), obe obdarovani. 11. Steklasa Ivan, prof. v Karlovcu, životopise slavnih mož: „Benjamin Franklin" (1875), „Jan Sobieski" (1876), »Ban .lelačič" (1877), „Princ Eugen" (1878), »Laudon" (1879), »Žiga baron Herberstein" (1880), „J. Ressel" (1881>. 12. Valenčak Martin, profesor v pokoju: »Poduk o državi" in »Stara pravda" (1880). 13. Virk Jože, 1. 1881. f kot župnik v Ločah, pošiljal šopke pesmi 1860., 1861., 1864., 1866. i. t. d. 14. Dr. Vošnjak J.: »Umno kletarstvo" (1873) Razun tega mnogo podučnih sestavkov n. pr. »o posojilnicah" (1871) 2) Med letnike štejem tudi almanahe in sicer najpopred že gore napomenjeno „Zorjo jugoslovansko". Leta 1852. napočila je v Gradcu prvi, leta 1853. v Zagrebu drugikrat. V tem so almanahu vrele razun onih Ferd. Kočevarja vse ideje o širjem jeziku, nego je bil poprejšnji kranjsko-slovenski (vidi str. 4—9) al ne v enaki meri ali v enakem obsegu. V prvem zvezku in to na koncu razlaga se namen te knjižice: „Svrha zore jest pokazati put, kojim valja stupati k slavohramu — sloge; poradi toga je i obleka njezina samo načasna, promenljiva, nedogo-tovljena. Njezina sladka naloga i zadača jest: sklopiti ruke detce jedne matke, bratučedah, Slovenacah i Srbah. Njezina namera jest pokazati razdrobljenoj detci matke Slave, da nas put, po kojem smo do sadaj ko-račili, ne pelje k ožudjenom sloge domu; nego da se ima vse jednostrano, sebično kano nevaljalo odstraniti, te vseobčim nadomestiti. Jezik, kojega Zora govori, je dakle onaj, koj se obadvojici, Srbom i Slovencem kao sredstvo priporoča, kojim se mogu do sloge svete dokopati." — Kar se tiče samih sestavkov, napisal jih je naj veči del R. Razlag skoro čisto štokavski, kakor vidimo na besedah ravno popred natisnenih. Med njegovimi pesmami nahajaš ravno tako, kakor med Tomanovimi (skoro čisto slovenski napisanimi) lepe cvetice pesniškega duha — Dali« nnnisn! i o v Vilah, eoprnicah, o ^ ____________ B. Raič pripoveduje v nekaj bolj mešanem jeziku ,, Praga" (1872), „Hranilnice in posojilnice na kmetih" (1875), „Prva pomoč v navadnih boleznih" (1876). 15. Žitek J., profesor: „Nekaj o denarjih" (1879). nekoliko sestavkov dolgo, lepo narodno bajko, in samo bi še želel, kakor tudi pri Razlagovih, da nam je pisatelj napomenol, kje da jib je čul pripovedovati. Krasna cvetlica globoko pesničkega uma je slovenski pisana ginljiva novela Josipine Turnogradske „Boris", kojega je sv. Metod k krstjanstvu preobrnil kot slikar al malar. Čisto slovenski napisal je tudi Vinkovič (v starem elegič-nem merilu) kratko junaško pripovest o slovenski naši devici orleanski, t. j. o Minki iz Hrastovca, kako pobija Turke. V drugem zvezku je največi del sestavkov napisan v jeziku, kateri je imel biti rečeno vezilo za vse Slovane. V tem je duhu B. Raiča „Vseslavenska slovnica" samostavnika in pridavnika, zatem »Življenje sv. Cirila in Metoda" in »Črtica o vseruskoj carevini". Od Josipine Turnogradske dve noveli napisani v krasnem visokopesniškem duhu, naime »Tvrdislav" iz stare povestnice Novgorodske, in »Bržmanova Lenčica" po narodni pripovedki, obedve napisani živimi farbami pesniškega uma. Dr. Lovro Vogrin razvil je, kakor je že omenjeno, svoje misli o »Narodnosti in veri", Razlag pak je napisal mnogo skoro čisto štokavskih miloglasečih pesmic. — Glede staroslovenskega jezika napisal je Oroslav Caf sestavek o glagolu, in morebiti bi ta dobil bil veljavo za slovansko jezikoslovje sploh, da ga je poznej razglasil tudi v drugem kakem dalje segajočem jeziku. — Cisto slovenski napisane so pesmi Radonievičeve, od kojih so neke prave cvetlice pešniškega polja. I2:) V štokavskem narečju na- ,2T) Radonievič je pseudonimno ime bivšega konzularnega kancelarja v Alexandriji, znanega Svegelna, rodom iz Gorjau na Kranjskem. pisane so neke narodne pesmi i/, Slavonije, napisane po mladem Andriji Brli en, in posebno neke lepe pesmice Davorina Trstenjaka. Tudi se nahaja ena bolgarska pesem v južnem makedonskem narečju od Petkoviča (Bolgara), poznejega ruskega konzula v Dubrovniku. 3) Koj na začetku Šmerlingove dobe dal je Janko Vijauski na svetlo »Nanos", slovenski zabavnik. Zadržaj pokazuje, da se je mladina zabavljala s tem delcem; tako bi n. pr. narodne pripovedke dobile neko znamenovanje, ko bi vedel človek, kje da se pripovedujejo: tako kazališna šala »Strast in krepost" A. K—a. pokazuje na čas, kojega se učenci razkropljujejo, kakor voda od treska s palico; sem ter tje pak se narodu vendar tudi sega do živega, kakor n. pr. v Pajkovi pesmi, kako se je prebudil kralj Matjaš v Triglavu, koji vidivši slovenski narod v stari zaspanosti še zmiraj v tujih rokah »Nazaj gre spet v svoj tihi dom, Kjer ga ne zbuja tresk ne grom; Zakaj ta rod še zdaj, ko vmira, Si sam svoj slabi hrani podira." (Zlata resnica, to umetnost dobro znamo!) 4) Neki učenci Mariborske gimnazije izdali so lično knjižico: »Lada, almanah za leto 1 864"; vidi se živa fantazija, koja večidel po elegičnih stopinjah vodi slovenskega čitatelja; sem ter tje najdeš tudi sled bolje nadarjenosti; al sestavki nikjer ne imajo pravega imena. Žalostno le deluje v čitatelja, da sta dva pomagača in med njima urednik sam pred se preselila v kraje večnega mira, nego je prvi plod njihovega hotenja zagledal beli svet. — Habent sua fata libelli; pa tudi žalostni naš narod! 5) Programi ali letniki v srednjih školah. IM) Velike so vrednosti ti letniki, ker se slovenskim učencem posebno kjer jih po čudnih potih odstranjujejo od učenja materinega jezika, tako službeno stavlja. pred oči, da je jezik vrsten za znanstvene razprave ; zatorej le vsako leto tudi nekaj slovenskega v letnikih slovenskih krajev! Na Mariborski gimnaziji pisal je Dav. Trstenjak v letniku za leto 1858. sestavek: „0 božanstvih ognja pri starih Slovanih". — L. 1863. Jos. Šuman: „Obsežek, delitev in vodilne misli Demostenovega drugega govora olintskega s odlomkom poskušenega prevoda". L. 1870.: „Stari (bolje: „Star") rokopis Kranjskega mesta". Napisal Janko Pajk. Leta 1871.: «) Primetki k lanskemu sestavku: „Stari rokopis Kranjskega mesta". Napisal isti pisatelj. b) „Primer iz latinskoslovanskega slovarja" (naznanjen predi v čudnem jeziku). J. Pajk. L. 1874.: „Jovan Vesel Koseski i njegova dela". Kritično estetična razprava. Spisal Fr. Wiest,haler. Na Celjjski gimnaziji: L. 1865.: ,,Slovo o polku igorove"; poslovenjen po M. Pleteršniku L. 1866.: „0 slovenskem glagolu". M. Žolgar. L. 1867.: „0 slovenski sklanji". M. Žolgar. L. 1870.: „Odisseje IX. spev". Kermavner. L. 1871.: „Odisseje I. spev". Kermavner. L. 1872.: „Odlomek iz francoske slovnice". Glaser. ,20) Zbirka letnikov na prvi (Iraški gimnaziji neje popolna, tedaj mi lahko kakšen letnik spodleti. L. 1873.: »Slovensko narodno pesništvo". M. Žolgar. Na Ptujski gimnaziji slovenski neje napisano nič, nego le en sestavek o stari slovenščini napisan nemški! I29) c) Znanstveni časniki nedoločenega roka. 1) »Deželni zakonik in uradni list" osnovan leta 1849. (pred tem nesmo imeli prevoda zakonov in službenih oglasov). Do leta 1851. bil je doktor Muršec, od tega časa do odhoda za odvetnika v Brežce (nekje leta 1862) doktor Razlag, za njim slabi poznavalec našega jezika Lichtenegger, okrajni glavar v Celju, za njim sedajni ravnatelj pomočnik uredov štajerske namestnije Kragl Josip, in od leta 1872. Ivan Macun. 2) »Pravnik", o kojem se je gore že govorilo v razpravi o dr. Radoslavu Razlagu. 3) »Čitalnica", kojo je leta 1865. osnoval dr. Gršak. Ko bi se pri nas na Slovenskem uradniki, odvetniki in drugi taki ljudje morali pečati s slovenskim jezikom, bil bi ta izvrstno, zelo na znanstveni podlagi osnovani časnik gotovo našel toliko či- IJ0) Tu ali kje drugde bi človek prav za prav še moral tudi omeniti, kaj so štajerski Slovenci razkropljeni po drugih deželah, posebno po hrvaškem delovali v narodnem duhu, dasiravno štokavski: Evo njih betva: Ant. Bezenšek (izdava stenografski list v Sofiji); Jelovšek Mart.; Magdič Franjo, Stožir Ivan v Zagrebu ; Lipež Viktor v Rakovcu pri Karlovcu; Kramberger Ernst v Zagrebu; Francelj Jernej, Dr. Križan, Luka Zima v Varaždinu, od kojih je vsaki nekaj pisal, Francelj pak veliko let izdaval novine za kmetovavce (»prijatelj puka"). tateljev, da bi dalje bil izhajal, nego do četrtega zvezka, že zavoljo tega, ker so v vsaki literaturi tudi redki prijatelji znanosti, ki radi iz mnogobrojnih in debelih knjig pobirajo znanje. Razun utemeljitelja, koji je največ spisoval za vsak zvezek, vsega skupaj 17 sostavkov, doprinašali so temu časniku dr. A. Go-renec, dr. S. Šubic, in Borovski po tri, Ogrinec, Ga-bron, Žličar po dva, drugi po en sestavek o samih važnih predmetih. B. Narodno pesništvo. 1) Pesnikov samoukov mogli bi tudi mi Štajerci dosta velik broj našteti, ko bi take reči popisoval v časnikih, kdor kaj o njih čuje doma; tako pak omenjujem le dva: eden je Farkaš, doma blizo sv. Lovrenca, koji je nekje okol leta 1836. veliko pesmi trosil med narod kraj srednje in dolnje Pesnice; potem pak je stavljen pod puško ostal nekje na istočnem Madžarskem. Daleč na glasu pak je Vodovnik Juri, slavni pohorski pesnik. Narodivši se leta 1791. v župi sv. Lamberta pri Skomarskem od dosta siromašnih staršev, živil se je tudi on vse do svoje smrti (o koncu 1858) od tkalstva, in morebiti nekaj v zvezi s pesniškim svojim duhom zelo po siromaški. Dasiravno je pohorski Arlič, koji je v Drobtincah za 1. 1862. opisal njegovo življenje, gotovo naj bolje v priložnosti, da bolje njegove pesmi pokaže svetu, vendar še tega neje, in če bo dolgo časa ostalo pri tem, bodo se nekaj pozabile njegove pesmi, nekaj pak bodo ravno tako, kakor je to bilo z Volkmerjevimi, časoma že oziroma na jezik zgubile zanimivost za čitatelje. ,3°) — Kar je tih njegovih pesem do sedaj natisnenih (v Drobtincah za leto 1846.; v Novicah 1859, str. 304, 308, potem posamezni odlomki iz večih pesem natisneni v gore omenjenem životopisu 1862.) pokazujo, da je Vodovniku Bog bil podaril dober pesniški duh, koji bi bil v boljib okolnostih mogel dodelati kaj izvrstnega, posebno v vrsti rahle satirične poezije. Profesor Jelovšek v Zagrebu pripovedal mi je, da je Vo-dovnik pri kakšni koli priložnosti, če ga je zaletela pesniška volja, koj znal vsesti in ob prav kratkem času zmisliti in napisati tudi dolgo pesem. 2) Kar se tiče čisto narodnih pesem, malo še je kaj, razun gore že omenjene Vrazove knjige delovalo se pri nas o njih izdavanju. Naj boljo zbirko zložil je, kar iz časnikov in iz Vrazove zapuščine znamo, Oroslav Caf, ter jo je za porabo prepustil Slovenski Matici. Razun njega je narodno blago tudi že nekdaj pobiral Macun, Drobnič, ki je tudi o posebnosti narodnega petja pisal v ,Novicah leta 1845. str. 147. Sploh se more reči, da je prosti naš narod, kakor se mi zdi, na kraju pesniške delavnosti; pod-kaplje se ta od raznih strani dolgo ter dolgo, in neje čudo, če bo v kratkem opešal. Ker od več strani so se mu spodtikale slabe pesmi brez soka, n. pr. Vrb-njakove (nekaj tudi Danjkove) in druge; ravno tako so se posebno po školnikih začeli že pred nekolikimi desetletji širiti puhli prevodi nemških pesem slabega duha in slabe pesniške vrednosti. — Z druge strani širijo se v naj novejem času posebno po čitalnicah ,3°) Odkar sem to željo napisal pred 14 leti, prestavil se je g. Arlič na drugi svet; kdo pa sedaj ima njegove spise? in po dijakih umetne pesmi; in ker iz novih šk<>I splošno, kar je koli bolje nadarjenih umov, skoro vsi prehajajo v višje škole, mora v kratkem čisto narodno pesništvo priti na nič, kakor to vidimo pri taljanskem in veliko tudi pri nemškem narodu, ali pak vsaj do golega nasledovanja umetnih pesmi, če se narod omi-kuje v dobrih narodnih učilnicah. — Skrajni čas tedaj, da se pobere, kar še narod ima dobrega na tem polju ! — Dodatek. C. Umetništvo v širjem zmislu. 1. Malo kaj znamo za prijatelje ostalih umetnostih v prejšnjih časih in kar znamo, gola so le imena brez daljnega pomena tako, da njih ne bom omenjal v Imeniku. — Seidl razlaže v časniku: Steyerm. Zeitschrift 1835. str. 23—40 zadeve Ruške gimnazije ter se tam spominjajo a) kot slikari: Grm, Lerchin-ger, Dieti, Mimel in posebno Strauss (iz Slov. Gradca), ki je zmalal vso Ruško cerkev, b) kot umetniki glasbeni: Čeme, Ruess, Singerl, Ertl, c) kakor kiporez-nika: Hoffmann, Šaj (Šey?), d) kakor kazališen pred-stavljavec: Pokorny, e) kakor mehanik: Lachgruber. 2. Nekaj več gotovega vemo iz 18. veka, pak je vredno, da vsaj v eni teh umetnostih izobražena kakšna mlajša sila dalje razvija to stran naše omike. V delu profesorja Wastlerja „Steiermiirkisches Kunstlerlexicon" napomenjeni so največi del oziroma na J. Orožnova in na Janischeva dela sledeči trije umetniki, ki bi mogli biti naše krvi: a) I v še k Anton, kiporezec v Laškem. Ta je leta 1775. napravil veliki oltar (žrtvenik) v Svetini pri Celju, ob istem času veliki žrtvenik sv. Marije pri Laškem, 1. 1795. žrtvenik sv. Jurja v župni cerkvi sv. Nikole (Miklauža) pri Laškem, ter je tudi kip sv. Martina napravil stoječi na velikem žrtveniku iste cerkve. b) Jeloušek naiualal je 1. 1742 veliki fresko na steni pri velikem žrtveniku župne cerkve v Celju, predstavljajoč Daniela v levski jami. Kakor sodi rečeni prof. Wastler, narisan je le-ti fresko bujno, neomejeno fantazijo, kakor njo kažejo dela cvetočega zloga, ki se mu pravi „barok", vendar pak ta fresko kaže izvrstnost v perspektivi. c) Jeli seje arhitekt Perschy (Pferschy?), ki je leta 1752. sezidal župno cerkev v Gornjem Gradu, narodil v slovenskem Stajerju, tega ne vem. 3. Kakor biva n. pr. s Šegom in drugimi, tako si posebno enega naših možev prištevajo Nemci, kar nas uči knjiga: „Mitteiluugen des historischen Vereines flir Steiermark 1850", kjer ga neki vitez Pichl prišteva »nemškim umetnikom". Ta je mož Jože Vršič, ki se je zunaj Radgone na Kamni gorici narodil od slovenskih vincarskih siromaških starišev. Akoravno neje znal brati niti pisati, še manje risati, naučil se je kot mizar iz samega sebe izvrstno vsakovrstno orodje tesati. Začel je sloveti, ko je za Radgonskega grofa Wurmbrandta, ki je 1. 1813. bil v Lipski bitvi zgubil nogo, napravil bolje berglje, nego so bile za drage denarje kupljene in dopeljane iz Francoskega in drugih krajev, tako da je cele dni mogel brez težave biti na lovu. — Njegove so berglje s časom tako slovele, da so jih pošiljali v bližnje in dalnje kraje, v Rogatec, na Ptuj, v Maribor, Belak, Gradec in-Ma-rijacel, v Solnigrad, Osek in Pešto, v Benetke, Mo-gunc in v Varšavo; knez Ahremberg, opustivši za-dobljene iz Pariza in Londona opet se je vrnil k njegovim kot najboljim, ter si je dal napraviti četiri berglje; knjigar Kunze prišel je sam leta 1840. iz Mogunca v Radgono, ter skusivši prvo bergljo odvrgel je koj poprešnjo drago iz civiliziranega Pariza in Londona, rekši: „Zdaj mi je, ko da ne imam lesene noge". — Čudno je tudi to, da si je vse za rezanje potrebno orodje delal sam po svoji glavi in svojo roko. — Graško obrtniško družtvo dalo je pri njem umetno tako nogo napraviti, odzgor do dol je prerezana, da se obrtniki morejo naučiti, kako je noga napravljena. Ravno tako je umetne roke in prste delal za Bavarsko. — Ko pak leta 1845. v Beču pri občeaustrijanski obrtniški izložbi neso cenili ne za trohico njegove umetnosti na izloženi njegovi umetni nogi in roki, opustil je dalnje delo, začelo mu se mešati v glavi ter je zablodivši iz domovine 12. junija leta 1847. v vasi Muckendorf pri Gleichenbergu umrl na nekem gurunu in slovenski ta umetnik počiva v Štradenu na grobju, Bog si ga ve, pod kojo gomilo. Noge, kojih zdravi presoditelji bečki neso znali tako ceniti, kakor bolni reveži, kupilo je kirugično učilišče v Gradcu ter se menda še vidi današnji dan in služi morebiti za nauk slovenski in nemški mladini. 4. Glede glasbene umetnosti novega časa aliti 3. in 4. moje dobe naj napomenem sledeče: a) Pri dni. Raziagu vidil sem leta 1869. pesmarico imajočo besede in napeve, zloženo po veseljaku Drag. Ripšlu, župniku v Loki. Bilo njih je 57, in sicer precej veliko z besedami od Orožna, dalje lep broj Hašnikovih, Lipoldovih, največ pa od samega zlo-žitelja. Koliko vem, le malo njih je natisnenih; ali so le za ostarelost?? b) Ivan Miklošič, učitelj v Mariboru in brat velikega našega jezikoslovca, ki se peča, kakor je omenjeno v životopisu Slomšekovem, z glasbom sploh in posebno s skladanjem cerkvenih del. (Vidi Slov. gospodar 13. julija 1871.) c) Kakor najplodovitejši vseh sedajnih slovenskih skladateljev slovi dr. Benjamin Ipavec narodivši se pri Sv. Jurju kraj južne železnice ter živeč ko priljubljen lečnik v Gradcu. Umetno in ostalo njegovo delovanje pri držtvu priznala je „Glasbena Matica" v Ljubljani s tem, da ga je koncem aprila 1880. imenovala častnim svojim članom. Njegova so dela v raznih izdanjih na svetlo prihajala nekaj posamezna, nekaj z drugimi v zvezi, in sicer je neke on sam obelodanil, neke Glasbena Matica. a) Pesmi samo za j eden glas izdal je v pesmarici z bratom Gustavom Ipavcem; Milotinke I., II., III. zvezek Glasbena Matica; »Slovenske pesmi" (L, II. zvezek): »Dekliške pesmi". £) Med dvo- in večglasne skladbe spada posebno izvrstna in glasovita pesem: »Bodi zdrava domovina" , koji že početka zloženi kakor dvospev s klavirom bivši na velikem glasu dodal je ranjki Viktor Bučar spremo v brnečcm zboru ter je tako postala samostojna, jako obljubljena pesem. — Ob enem je na svetlo dana: „Vojaška" in „Brezi jadra, brez krmila". — Sim gre dalje »Napitnica" in s hrvaškimi besedami: „Ala je lepa Anka". — četverospevov njegovih za mešane zbore izdala je Glasbena matica jedenajst pod naslovom: »Zvončki ubrani" kot 18. delo. V VII. zvezku izdala je Glasbena matica šest njegovih četverospevov, med kojimi krasna »Zapuščena" ■ ravno tako prekrasna skladba o Koseskega veličanski pesmi »Kdo je mar". i) Med kan tate gresta dve skladbi: »Na Prešernovem domu" krasno delo zloženo za Prešernovo slavnost 1. 1872.; isto tako kantata za sedemdesetletnico doktorja Janeza Bleiweisa: »Srčno se raduj rod, Rojstva častiti god", koja pak za dober uspeh potrebuje izvrstnih umetnih sil. 5) Največega obsega izmed vseh njegovih del je vesela spevoigra: »Tičnik", besede po nekem Kotzebue-vem delu, v tej struki gotovo prvo delo slovenskih umetnikov. Prvi krat predstavljala se je v Ljubljani leta 1862 (1863?). s) Goli kompoziciji za klavir sta: »Mazurka" na svetlo dana v »Učiteljskem tovaršu" leta 1878., in »Koncertna kvadrilja" na svetlo dana po Glasbeni matici leta 1880. Obe kompoziciji zahtevata veštega, dobro izurjenega igrača, a po takem je krasen uspeh tudi zagotovljen. Zuajoči dobro, da še to ni vse, kar bi se moglo reči, naj dalje napomenemo brata mu d) Doktora Gustava Ipavca, živečega pri Sv. Jurju, kjer sta rojena oba. Kakor Benjaminovih tako je njegovih pesem mnogo raztresenih med Slovenci; nekaj Gustavovih kakor tudi Benjaminovih uvrstilo je zagrebško „Kolo" v Bisernico" za četverospeve. Glasbena matica pak izdala je v I. svojem zvezku prelepo: „Danici" : „A1 na tujem tudi zvezda me poznaš?" Ravno tako je v VII. zvezku na svetlo dala lepi na-pev: „Mornarska" za možki zbor in v IX. zvezku dr. B. Ipavčevo „Večerna". ,3°) Odstop. Toliko znal sem povedati posebno o književnem razvitku svoje domovine. — In tako, da se mi konec v zvezo stavi z začetkom, naj proti pristranim sodbam naših zopruikov moje delce brani isti vse-svetsko velikanski pisatelj Friedrich v. Schlegel, koji besede načelu te knjige stoječe nadaljuje tako: „Hat die Literatur einer minder bedeutenden Nation auch keinen bestimmenden Einfluss auf die andern Volker, so ist die Gescliichte ihrer Geistesentwicklung in ihrem Verhaltniss zu der Nationalwohlfahrt und zu den Scbicksalen der librigen Gescliichte eines Volkes doch schon an und fiir sich ein sehr anzieliendes und belehrendes Schauspiel." "o) Da sem o glasbi razun Ripšla mogel kaj napisati, imam se zahvaliti po vsem le g. Stegnarju, blagajniku Matice glasbene, in g. Valenti, tajniku. Imenik. (Debelo natisneni broji kažejo na stran, kjer je poseben životopis.) Stran Arlič Iv. 1134, 172—3 Bartolotti Ivan 4-8 Baš Lovro 158 Bezenšek Ant 171 Bohinc 165 Borovski 172 Brdnik Mih. 4-9 Breznik Ant. 65 BrezOvnik 161 Briccius Georg 12 Brlič And. 169 Caf Orosl. 7, 8, 112, 168, 173 Cicej 166 Ciringer 158, 164 Cvetko 72, 73 Čolnik Dom. 7 Dajnko 3, 82 Dolinar Greg. 7 Domajnko Ed. 7, 61 Drobnič Josip 6, 7, +8, 159, 173 Eisl Mat. 60 Farkaš 172 Fasching Franjo 158 Fekonja 91, 158 Filip iz Sajckloštra 2 Flegerič 158 Francelj 171 Frey Iv. 25 Friinc Ed. 24 Gabron 172 Geist Geb. 48 Glaser Drag. 158,170 Stran Gmeiner Fr. 54 Goličnik Jan. 65 j Globočnik Felix 164 | Gomilšak Jakob 157, 166 i Gorenec A. 172 | Gorjiip Fr. 64 Grabič Ant. 8 Gregorec 159 Gršak 8, 157, 171 Griindel Iv. Ben. 25 Gutman And. 77 Hasl Jož. Hašnik Holc Vatr. Hrovat Hubad 64 8, 147 158 160 158, 166 Ipavec Ben j. 177 Ipavec Gustav 178 Iskrač Jož. 7, 155 Ivšek Anton 175 Jamšek 161 Jančar 166 Jarc 116 Joloitšek malar 175 Jelovšek prof. 171 Ješenak Iv. 66 Jurkovič 161 Karba 166 Kastelic 58 Kermavner 160, 170 Kianščec 161 Kleinmond Kari 50 Knolz Jožef 611 Stran Kočevar Ferdo/,154 Kočevar Štef. 6, % \ oL ,10°, 125 " Konšek 159 Kos Ant. 15® 8 Košar 135, 163, 166 Kosi 161 Košak Aid. 58 Kovačič dekan 164 Kovačič učit 161,164 Kragl 171 Krajnc Jože 151 Kramberger Ernst 171 Kramberger Felix 88 Krasnik 24 Krek 151 Krempl 8, 80, 96 Križan 158, 171 Križanič 166 Kryl 161 Kunstič 161 Kuripešič 15, 121 Lajh Korbinijan 160 Lapajne 160 Leban 161 Lendovšek 141, 146 Leuzendorfer Iv. 57 Lichtenstein 1 Lipež Vikt. 171 • Lipold 86 Lorenc 160 Low Lav. 58 Luby Ant. 54 Macun Iv. 7, 8, 132, 171, 173 Stran Magdič Fr. 171 Majciger 164, 166 Majer M. 5 Maurisberg Ant. 26 Meglic 161 Merkas Pet. 22 Miklošič Ivan 177 Miklošič Fr. 6, 7, 8, 114, 151 Modrinjak 73, 76 MontegnanaFerd. 22 Muhič Pet. 13 Mulec Kol. 8 Murko Ant, 68, 109 Muršec 6, 8, 123 Musy Pet, 8 Neupauer Fr. 56 Ogrinec 172 Oliban 164 Orožen Ignacij 150 Orožen Valentin 146 Ostrich Ivan 23 Pajek Jože 76, 80, 109, 158 Pajk Janko 156,160, 169, 170 Perlah And. 13 Pernišek 161 Perschy (Pferschy) 175 Petkovic 169 Pletersnik Max 157 Popovič Ivan 27 Povoden Simon 59 Prelog Mat, 127,159 Prekokar Tom. 11 Primic 3, 73 v Stran Radonievič v. Žvegel. Raič B. 8, 80, 112, 150, 153 Razlag Jak. 8, 152, 167, 171 Reja And. 65 Ribič 158 Ripšl 164, 177 Rojko Gašp. 51 Rozman 163 Slemenik 166 Slomšek Anton 8, 135, 147, 161 Sounneck 1 Spicig Em. 23 Srnec Janko 158,166 Srnec Josip 158 Steklasa 166 Stojan M. 8, 162 Stožir Ivan 171 Štuhec 161 Šunko Ivan 59 Šamperl Drag. 88 Šijanec 161 Šket 158 Škoflek 161 Šlozgo Ed. 25 Šrnigoc 3, 75 Šrol 163-4 Stiftar 158 Subic Jožef 150 Šubic S. 172 Šuman J. 155, 170 Tirnberger lvarl 50 Toman Lovro 167 Tomšič A. 160 Stran Trstenjak 6, 7, 8, 77, 91, 109, 126,127, 128, 160, 170 Turner 158 Turnogradska Josi-pina 167, 168 Turtltaub AL 59 Ulaga 159, 165 Valenčak 166 Vijanski 8, 169 Sv. Viktorin 10 Vinkovič 168 Virk 164, 166 Vodovnik 172 Vodušek 162 Vogrin 126, 168 Volkmer Leop. 68 Vols Ernst 24 Vošnjak J. 158,166 Vraz St. 4, 7, 90 Vrbnjak 173 Vršič 175 Wiesthaler 158, 170 Zagajšek 67 Zehetmayer And. 23 Zima 158, 171 Žitek 166 Žinko 161 Žirovnik 161 Žličar 172 Žolgar 158,161,170, 171 Zupančič 136 Žuža Ivan 158 Žvegel 168 l