List 20.
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Pogled na zvezdato nebo. Ponočno nebo nam   odpre   krasni razgled  čudežev tolikšnih, da vsak misleč ogledovavec ostermi nad njimi. Zakaj pa je tako malo ljudi,   ki zvezdato nebo  pazljiv©
78
ogledujejo? Rad verujem, da je večidel le nevedoost tega kriva. Zakaj nemogoče je, da bi občudovanje tega veličanstva božjega ne prevzelo slehernega človeka, čigar serce ni oterpnelo za vse, kar je krasnega na svetu. Serce pa vsakemu z občudenjern veličanstva tega na nebesu napolniti, ni druzega treba, ko le imenovati nezmerne svete, ki se širijo po oboku visokem.
V osredju sveta ima svoj prestol sonce, ki je mi-lionkrat večje, ko naša zemlja, in čez devetnajst milio-nov milj dalječ od nje. Pri vsi ti čudoviti daljnosti za-more vendar kar veliko čez našo zemljo.
Okrog sonca se verti množina svetov, ki se jim planeti pravi: temne krogle so, ki premikovaje se okoli sonca svetlobo in toploto in znabiti svoje notranje gibanje in sončnih izlitkov dobivajo. Saturn, Jupiter, Mart, Zemlja, Venera, Merkur, Vesta, Junoua, Cerera, Pa-lada, Uran — to so imeua poglavuih planetov. Merkur je soncu narbližej, in zato zvezdoznancem večidel časa nevidljiv. Ker je sedemnajstkrat manjši, ko naša zemlja, ne kinči neba nič kaj posebno. Za njim pride Venera, ki jo sedaj danico, sedaj pa večernico imenujemo, Ta planet je ena nar lepših zvezd na nebu, naj izhaja že pred soncom, ali naj mu sledi. Nar čudovitiše je, da je saj še enkrat tolika, ko naša zemlja, in okoli trinajst milionov milj dalječ od sonca. Za njo pride naša zemlja, okrog ktere se luna, ko nje soplanet verti. Mart, če-terti planet, je svet sedemkrat manjši, ko naša zemlja, in trideset milionov milj dalječ od sonca. Pasast Jupiter se kaže na zvezdatem nebu zmiram v posebni kras-liostf. Njegova velikost, kakor se namreč očem kaže, preseže vse premičnice. Veneri, ko o polni svetlobi blišči, je skoraj enak, samo da njegova svetloba ni tako živa ko svetloba krasne Venere. Kako majhna je zemlja v primeri z Jupiterjem! Osem tisuč naših zemelj bi bilo treba, da bi se krogla njegovi enaki velikosti napravila. Saturn je sto in osemdeset milionov milj dalječ od sonca. Njegovo obsežje je tri tisuč, tri sto in pet in sedemdesetkrat veči, ko obsežje naše zemlje. Še dalje od sonca (382 milionov milj dalječ) je Uran.
Al sonce z vsimi velikimi in manjšimi planeti, ki ga spremljajo, je le prav majhen del vesoljnega sveta. Vsaka zvezdica, ki je na videz komaj tolika, kakor de-mant v kakšnem perstanu, je v resnici velik svet, ki je v krasnosti in velikosti soncu enak. Vsaka nepremična zvezda — stalnica — pa ni le svet, temuč središče krasne sostave, ktero drugi sveti obdajajo.—Tako je treba te zvezde premišljevati, ki v merzlih zimskih nočeh nad nami migljajo. Od planetov se razločijo po svoji živi svetlobi in s tem, da na nebu vedno v enem kraju stoje. Po svoji velikosti, kakoršna se očem kaže, se dele zvezde perve do šeste velikosti in še dalje. V šest per-vih razredov se šteje okolj tri tisuč zvezd. Dasiravno pa se je njih število nekako določilo, je vendar gotovo, da jih ni sošteti. Že množica raztrošenih zvezd, ki jih nar bistrejše oko komaj najde, dela, da se zastonj trudi, kdor jih sošteti hoče. Daljnogledi odprejo res obširniši razgled v stvarstvo, ker se je ž njih pomočjo milion in milion zvezd znajdlo; al nespametna prevzetnost bi bila, ko bi človek meje sveta po meji, čez ktero njegov daljnogled ne seže, določiti hotel. Ce veliko daljnost stalnic od naše zemlje prevdarimo, bomo nov uzrok našli, velikost stvarstva občudovati. Ze same oči nam kažejo, da nepremične zvezde morajo dalje od nas biti ko planeti. Da se nam pa le ko majhne, komaj zapazljive pičice kažejo — to pride od njih daljnosti. In ta daljnost se v resnici ne da zmeriti, ker bi krogla, ki se iz topa izstreli, komaj v šestkrat sto tisuč letih do nar-bližnjiše nepremičnice dospela, ko bi tudi mogoče bilo, da bi z vedno enako hitrostjo naprej letela. — Kaj so tedaj stalnice? Njih strašna daljnost in njih živa svet-
loba nam pove, kaj so. Sonca so, ki svojo lastno svetlobo iz svoje daljnosti k nam pošiljajo, in ne ptuje: sonca, ki jih je stvarnik na milione po nezmernim prostoru posadil, in kterih vsako ima okrog sebe lastne zemlje ali svete, za ktere je stvarjeno.
Al vse, kar smo tu opomnili, naj si bo čudovito kolikor hoče, nas pelje komaj do nar bližnjiše meje del božjih. Ko bi se mogli čez luno povzdigniti in se planetom približati; ko bi mogli do nar visokejše zvezde zleteti, bi našli razširjene nove neba, nove sonca, nove zvezde, nove — in znabiti žlahnejše svete. Pa tudi tu bi ne bilo še konca vlasti vsigamogočnega Stvarnika, temuč z zavzetjem bi vidili, da smo še le do roba vesoljnega sveta prišli. Ze to malo pa, kar o teh delih božjih vemo, je dovolj, nas k spoznanju peljati neskončne modrosti, mogočnosti in  dobrotljivosti našega  Stvarnika.
Stoj tedaj, prijatel, in premišljuj, kako velik gospod mora tisti biti, ki je stvaril vse te nezmerne svete! ki njih tek vlada, in jih s svojo mogočno roko ohranuje! In kaj je ta gruča naše zemlje z vsimi svojimi kras-nostmi proti kinču neba? Ko bi se tudi vničila, bi se bolj ne pogrešala, ko zerno pe*ka na morskem bregu. Kaj so dežele našega sveta proti unim svetom? Nič druzega ko lahek prah, ki po zraku ferflja ali v sončnih žarkih igra.