Književne novosti.                                            249
Radič Stjepan: Savremena (Sodobna) Evropa. Karakteristika evropskih država i naroda. (Izdala za leto 1905. »Matica Hrvatska", 416 str.). — Veliko delo, veliko po obsegu, veliko po vsebini in smotru, in velepomembno v primeri z običajnim značajem in izvorom naše naobrazbe, ki je skoro vsa pod sugestijo nemštva. Stjepan Radič, urednik smotre „Hrvatska misao", znan bojevnik zoper Khuena in khuenovštino, je svoje študije dovršil v Zagrebu, Pragi, na ..politični šoli" v Parizu in Rusiji in pozna v istini vso Evropo, govori dakako tudi francoski, češki in ruski. Glavni viri za to delo so mu bila francoska dela, za njimi ruski in češki spisi; baš radi tega je njegovo delo znamenito za nas, ki drugače v takih stvareh mislimo in pišemo za Nemci. — Natančnejša ocena takega dela bi zahtevala trud, sličen trudu, ki ga je pisatelj položil vanje. Tu naj navedemo samo v glavnih potezah vsebino. Knjiga razpada v dva dela: v prvem razpravlja o „Pojmu Evrope in njenih elementih" (pogled na grško, rimsko in srednjeveško Evropo; nove evropske države: Francoska, Španjolska, Nizozemska in Švicarska, Turška, Švedska in Poljska, Pruska in Avstrija, Rusija, Hrvatska, Češka in Ogrska, Romunska, Srbija in Bolgarska; novi narodi; novi narodi v javnem življenju), v drugem delu o „Štirih področjih evropske kulture" (slovansko področje moralne evropske kulture; anglosaško področje evropske materijalne kulture; germansko področje evropske intelektualne kulture; romansko področje evropske umetniške kulture). - Konec knjige označuje svetovno znamenovanje Francoske po Micheletu ter izzavanja v teh-le njegovih mesijanskih besedah: »Kristjan je veroval, da je Bog zišel iz nebes, postal človek in da bode prej ali slej ves svet ujedinil v bratski ljubavi. To se ni obistinilo, ali se bo obistinilo po našem prizadevanju. — Domovina, edino moja domovina more spasiti svet "                       Dr. Fr. Ilešič.
Nekrasov Nikolaj Aleksijevič: Komu je dobro v Rusiji? („Slavenska knjižnica" Matice Hrvatske za leto 1905., 158 strani). — Znani hrvatski pesnik, pre-vajatelj in političar A. Harambašič je prevedel to delo ruskega pesnika Nekrasova (1821 — 1877, 27. decembra po st. k.), in sicer v tako lahkem jeziku, da bo prevod dobro došel tudi širšim slojem slovenskim. Pa je pesnitev tudi vredna, da se seznanimo ž njo; saj nam v njej sin ruskega naroda v plastično preprostih slikah riše vse življenje svojega ljudstva, pa ne z gnevom in jezo, marveč lepo mirno, kakor da bi nas ob čaju in gorki peči hotel zabavati z anekdotami. Muza mu je baš dobro razpoložena in smejemo se njenemu humorju, kolikor nam prikazovana dejstva sama ne resne obraza; proti koncu seve se izpreminja komedija v tragedijo, samo da se poraja že tudi junak, ki utegne preprečiti katastrofo. —• Šli so seljaki po svojem poslu, a na poti so se sprli o vprašanju, komu je dobro v Rusiji; prepirali so se do večera in med tem, izgrešivsi svoj smoter, prišli 30 vrst daleč. Sklenili so, da prenoče v gozdu; tam so se dalje prepirali, tako da so se vzbunile gozdne živali. Osvestili so se šele, ko so se pošteno natolkli; nato so našli čarobno mizico, ki vse da, ter ob njej zaključili, da ne gredo prej domov, dokler ne rešijo onega vprašanja. Srečali so popa ter ga vprašali, a ta jim je dopovedal, da on nima ne mira, ne bogastva na časti. Prišli so na kmetski sejem: kmetje so bili na trgu vsi brez kap (ostavili so jih bili kar po nebrojnih šatorih gostilniških); kramarji in ko-medijaši so jim kvarili okus, vse je bilo pijano. Naši potniki so šli dalje, iščoč srečnikov; vabili so jih k sebi s pijačo in oglasilo se jih je mnogo, a bili so laži-srečniki; vprašali so tudi vlastelina; ta je bil posebno vešei svojega „rodoslovnega debla" in pa „staroruskega reda", po katerem je bil le plemič gospod, a zadonel je mrtvaški zvon — plemstvu, in mužik je bil osvobojen. — Čudno smešno vlogo
250
Književne novosti.
je igral „zadnji" vlastelin, ki ga je zadela kap, ko je čul o novem redu, kmetje pa so bili že tako okosteneli v suženjstvu, da niso razumeli svobode. — Potniki so hoteli vprašati tudi žene, a seljakinja jim je pripovedovala vso tragedijo svojega ženskega trpljenja, naglašajoč pri tem suženjsko pasivnost svojih moških sonarod-nikov in nasilnost nemških podjetnikov, ter končno rekla, naj sreče ne iščejo pri ženskah, zakaj ključi do njih sreče so izgubljeni. - Bila je v Glupovem pod staro vrbo gostija; tam so tudi bili naši potniki in so culi razne pesmi in pripovedke; ruski narod sluša romarje in bogomolce, niti delo in briga, niti krčma mu ni omejila bistrega vida; dobra njiva je duša ruskega naroda; oj, sejač, oj, pridi! Ko sta se diakona Grigorij in Savelij ob zori vračala z gostije, se je razlegala ob Volgi njuna pesem:                                     Neka (naj) je iskren,
dobar i pošten
život nam taj!
Nema li lienosti
i pokvarenosti,
ni je 1' to raj ? Nad Rusijo se čuje angelska  pesem  milosrdja (usmiljenosti,) do vseh potlačenih. Da so le culi to pesem Grigorijevi seljaki-potniki?!
Iz vseobče moralne anarhije ne reši carski ukaz, nego notranje prerojenje, notranje vstajenje. V tem zmislu je pesnik pričujoče humoristične satire pesnik „biednik i potištenih, a naročito pjesnik ruskoga seljačkog puka." — Pesmotvor obiluje krasnih misli in poslovičnih verzov.                              Dr. Fran Ilešič.
Metaforski izrazi ali metafore in primere v jeziku Gorenjelužiških Srbov. Med ljudstvom nabral in sestavil Jan Radvserb- Wjela. Izdal in založil dr. Ernst Muka. Budvšin 1905. 98 str., 2"25 M (Metaforiske Hrona abo Pfenoški a Priru-nanki w reči Hornjolužiskich Serbow). — O vsebini naj svedočijo ti-le primeri: Ti pesmička! (ljubkuje). Ti materno očesce! Ti moja dušica! — Solnce roso popije.— Morje preplavati, a v mali rečici utoniti. — Bela ko smrt. Bela ko sneg. Črna ko kavka. Grob ko ogrski gospod. Jedrnato ko biblijska beseda. Jedrnato ko žito iz dola. Jasno ko beli dan. - Moder, kakor da bi k Sirahu v šolo hodil. Velik, da v dolu črez goro vidi. — Mačeha ko majka. Mati ko zlata babica. Možak ko Goliat. Globina, da bi se povodni mož bal v njo. — Pajčevino zmesti, a pajka pustiti. — Dvojno pivo v enem sodčku imeti. — Ovco na volka ščuvati. — Imeti na čelu mrak. — Spi trdno, da bi sodni dan prespal itd. Tu se nam torej razkriva del poezije lužiško-srbskega naroda oziroma njegovega jezika. Slovenec, ki bi čul tam gori ob Budišinu ali dalje proti Berlinu besede: „Jasno ko beli dan," bi se počutil med svojimi. Dandanašnji meri ves jezikovni pouk bolj na vsebino jezika nego na golo obliko in s tega stališča se mora reči, da je knjiga tudi popolnoma v okviru modernih pedag. teženj. Ljubitelj poezije, jezikoslovec in pedagog čitajo taka dela z istim pridom: jezik sam tu pesni in uči. Kako pesni in uči naš slovenski jezik, tega nam še ne kaže nobena slična slovenska knjiga, a pričujoče naznanilo Wjela-Mukovega spisa naj bode novo bodrilo pripravam, ki se tudi pri nas že vrše v tem oziru. — Meseca aprila pride iz saškega Freiberga, kjer deluje, prof. Muka sam na naš slovanski jug in poseti tudi Ljubljano, ki bo vesela tako odličnega gosta.
Dr. Fr. Ilešič. Univerza v Sofiji.   Po zgledu  ruskih vseučilišč,  ki  izdajejo svoje  „učene zapiske", je izdala tudi na novo  ustrojena sofijska univerza (za 1. 1904/05) svoj „ron,Hi»HnK" (Annuaire de 1' universite de Sophia", 288 str.).  Želi ga zamenjavati tudi z »Ljublj. Zvonom".                                                                          F. I.