Zgodovinski
Z  | Ljubljana | 77 | 2023 | št. 3-4 (168) | str. 239–491
HISTORICAL REVIEW
Vid Žepi , Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu • Dušan Mlacovi , 
Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju • Ádám Novák, Seals of John and Ladislaus Hunyadi as the Counts 
of Bistri a (Beszterce) from the Archives of the Republic of Slovenia • Anja Dular, Frankfurtski knjižni sejmi 
in naši kraji • Robert Devetak, Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno 
vojno • Nade Proeva, On rulers’ titles and the names of Balkan peoples from the Middle Ages to modern times – 
Bulgari (Bulgarians), Bulgarini/Bulgar is (Bulgarinians/Bulgar i ns) • Biljana Vankovska, Historical Science 
in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement Between Skopje and Sofia on Freedom of Academic Work 
asopis
ZČ | Ljubljana | 77 | 2023 | št. 3-4 (168) | str. 239–491
HISTORICAL REVIEW
Izdaja
ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE
Ljubljana
Zgodovinski
časopis
ISSN 0350-5774
 UDK
 949.712(05)
 UDC
Zgodovinski
HISTORICAL REVIEW
časopis
GLASILO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE
Mednarodni uredniški odbor: dr. Kornelija Ajlec (SI), dr. Tina Bahovec (SI), 
dr. Bojan Balkovec (SI) (tehnični urednik), dr. Rajko Bratož (SI), 
dr. Ernst Bruckmüller (AT), dr. Liliana Ferrari (IT), dr. Ivo Goldstein (HR), 
dr. Žarko Lazarević (SI), dr. Dušan Mlacović (SI) (namestnik odgovornega 
urednika), dr. Božo Repe (SI), dr. Franc Rozman (SI), Janez Stergar (SI), 
dr. Imre Szilágyi (H), dr. Peter Štih (SI) (odgovorni urednik), dr. Marta 
Verginella (SI), dr. Peter Vodopivec (SI), dr. Marija Wakounig (AT) 
 Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji, prav tako morajo poskrbeti za 
avtorske pravice za objavljeno slikovno in drugo gradivo, v kolikor je to 
potrebno. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in 
navedbo vira.
 
 Redakcija tega zvezka je bila zaključena 10. oktober 2023.
Oblikovanje in oprema: Vesna Vidmar
Sedež uredništva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, 
Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija, tel.: (01) 241-1200, 
e-pošta: info@zgodovinskicasopis.si; http://www.zgodovinskicasopis.si
Letna naročnina: za leto/letnik 2023: za nečlane in zavode 32 €, za društvene člane 24 €, 
za društvene člane – upokojence 18 €, za društvene člane – študente 12 €. 
Cena tega zvezka v prosti prodaji je 16 € (z vključenim DDV).
 Naročnina za tujino znaša za ustanove 45 €, za posameznike 35 €
 in za študente 25 €.
 Plačuje se na transakcijski račun: SI 56020 1 000 12083935
Zveza Zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, 
Slovenija
Nova Ljubljanska banka, d.d., Trg Republike 2, 1520 Ljubljana LJBASI2X
Sofi nancirajo: Publikacija izhaja s fi nančno pomočjo Javne agencije za raziskovalno 
dejavnost RS 
Prelom: ABO grafi ka d.o.o. – zanjo Igor Kogelnik
Tisk: ABO grafi ka d.o.o., Ljubljana, december 2023
Naklada: 500 izvodov
 Zgodovinski časopis je evidentiran v naslednjih mednarodnih podatkovnih 
bazah: Scopus, European Reference Index for the Humanities (ERIH), 
Historical Abstracts, International Bibliography of the Social Sciences, 
ABC CLIO, America: History and Life, Bibliography of the History of Art, 
Ulrich’s Periodicals Directory, Russian Academy of Sciences Bibliographies.
 http://www.zgodovinskicasopis.si
info@zgodovinskicasopis.si
BULLETIN OF THE HISTORICAL ASSOCIATION OF SLOVENIA (HAS)
International Editorial Board: Kornelija Ajlec, PhD, (SI), Tina Bahovec, PhD, (SI), 
Bojan Balkovec, PhD, (SI) (Tehnical Editor), Rajko Bratož, PhD, (SI), 
Ernst Bruckmüller, PhD, (AT), Liliana Ferrari, PhD, (IT), Ivo Goldstein, 
PhD, (HR), Žarko Lazarević, PhD, (SI), Dušan Mlacović, PhD, (SI) 
(Deputy Editor-in-Charge), Božo Repe, PhD, (SI), Franc Rozman, PhD, (SI), 
Janez Stergar (SI), Imre Szilágyi, PhD, (H), Peter Štih, PhD, (SI) 
(Editor-in-Chief), Marta Verginella, PhD, (SI), Peter Vodopivec, PhD, (SI), 
Marija Wakounig, PhD, (AT) 
 The authors are responsible for the contents of their articles, they must also 
secure copyrights for the published photographs and fi gures when necessary.
Reprints of articles, photographs, and graphic material are only allowed with 
explicit permission of the editorial offi ce and must be cited as sources. 
 
 
 The editing of this issue was completed on October 10, 2023.
Design: Vesna Vidmar
Headquarters and Mailing Address: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani,
Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenia, phone: +386 1 241-1200, 
e-mail: info@zgodovinskicasopis.si; http://www.zgodovinskicasopis.si
Annual Subscription Fee (for 2023): non-members and institutions 32 €, HAS members 24 €, 
retired HAS members 18 €, student HAS members 12 €.
Price: 16 € (VAT included).
Subscription Fee: foreign institutions 45 €, individual subscription 35 €, student subscription 25 €
Transaction Account Number: SI 56020 1 000 12083935
Zveza Zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana,
Nova Ljubljanska banka, d.d., Trg Republike 2,
1520 Ljubljana LJBASI2X
Co-Financed by: Slovenian Research Agency
Printed by: ABO grafi ka d.o.o., Ljubljana, December 2023
Print Run: 500 copies
 Historical Review is included in the following international databases: 
Scopus, European Reference Index for the Humanities (ERIH), Historical 
Abstracts, International Bibliography of the Social Sciences, ABC CLIO, 
America: History and Life, Bibliography of the History of Art, Ulrich’s 
Periodicals Directory, Russian Academy of Sciences Bibliographies.
 http://www.zgodovinskicasopis.si
info@zgodovinskicasopis.si
ISSN 0350-5774
 UDK
 949.712(05)
 UDC
Zgodovinski
HISTORICAL REVIEW
časopis
KAZALO – CONTENTS
Razprave – Studies
Vid Žepič, Ius publicum in iure privato. 
Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu  ..........................246–296
Ius publicum in iure privato. Public Elements in Roman Private Law
Dušan Mlacović, Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju .......................298–346
The Bistra Carthusian Monastery and Koper in the 14th Century
Ádám Novák, Seals of John and Ladislaus Hunyadi 
as the Counts of Bistrița (Beszterce) from the Archives 
of the Republic of Slovenia ............................................................348–358
Pečata Ivana in Ladislava Hunyadija, grofov Bistriških 
(romun. Bistrița) v Arhivu Republike Slovenije
Anja Dular, Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji ................................360–378
Frankfurt Book Fair and Slovene Territory
Robert Devetak, Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem 
javnem prostoru pred prvo svetovno vojno ....................................380–404
The Development of the Slovenian Presence in Gorizia's 
Public Space before the First World War 
Nade Proeva, On rulers' titles and the names of Balkan peoples 
from the Middle Ages to modern times – Bulgari (Bulgarians), 
Bulgarini/Bulgarеis (Bulgarinians/Bulgarеiаns)  ..........................406–433
O vladarskih nazivih in imenih balkanskih ljudstev 
od srednjega veka do današnjega časa
Biljana Vankovska, Historical Science in Chains: The Impact 
of the Bilateral Agreement Between Skopje and Sofi a 
on Freedom of Academic Work   ...................................................434–456
Zgodovinska znanost v verigah: Vpliv dvostranskega sporazuma 
med Skopjem in Sofi jo na svobodo akademskega dela
V spomin – In memoriam
Janez Marolt (Milan Lovenjak) ................................................................458–459
Kongresi in simpoziji – Congresses, Symposia
40. zborovanje Zveze zgodovinskih društev Slovenije 
(Aljaž Sekne, Barbara Šatej, Oskar Opassi)  ..................................462–467
Ocene in poročila – Reviews and Reports
Klaas Van Gelder (ur.), More than Mere Spectacle: Coronations and 
Inaugurations in the Habsburg Monarchy during the Eighteenth 
and Nineteenth Centuries (Filip Draženović) ................................470–472
Mateja Čoh Kladnik, Koširjevi in Matjaževa vojska v Sevnici 
(Petra Gabrovec) ............................................................................473–475
Aleksander Lorenčič: Od sanj o ‘drugi Švici’ v kapitalizem brez 
človeškega obraza. Pot gospodarske osamosvojitve in 
tranzicija slovenskega gospodarstva (Žiga Smolič) .......................476–479
Dejan Pacek (ur.), Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik 
(Aleš Gabrič) ..................................................................................480–483
* * *
Navodila avtorjem prispevkov za Zgodovinski časopis ...........................484–487
 Instructions for Authors
Letno kazalo Zgodovinskega časopisa 77, 2023  ......................................488–491
 Annual Content of Zgodovinski časopis – Historical Review 77, 2023

Razprave
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu246  
Vid Žepič
Ius publicum in iure privato. 
Javnopravne prvine v 
rimskem zasebnem pravu
ŽEPIČ, Vid, mag., asistent, Univerza v Lju-
bljani, Pravna fakulteta, SI-1000 Ljubljana, 
Poljanski nasip 2, vid.zepic@pf.uni-lj.si.
ORCID: https://orcid.org/0000-0001-7526-1545
Ius publicum in iure privato. Javnopravne 
prvine v rimskem zasebnem pravu
Zgodovinski časopis, Ljubljana 77/2023 (168), 
št. 3–4, str. 246-296, cit. 267 
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., 
Sn., En.)
Razprava obravnava javnopravne prvine rim-
skega zasebnega prava, pri čemer predstavlja 
vključenost pravne osebe javnega prava v raz-
merja s subjekti zasebnega prava kriterij za izbor 
analiziranih institutov. Pravne osebe javnega 
prava so v izhodiščno zasebnopravnih razmerjih 
nastopale v oblastni vlogi, v vlogi nadzornika 
in pravnoposlovnega partnerja. Cilj razprave 
je ugotoviti, ali in na kakšen način je rimsko 
pravo zaradi udeležbe pravne osebe javnega 
prava odstopilo od svojih temeljnih postulatov 
in po tej poti izoblikovalo posebna »mešana« 
javno-zasebna pravna razmerja. 
Ključne besede: rimsko javno pravo, pravne 
osebe javnega prava, zgodovina upravnega 
prava, birokratizacija, delitev prava.
ŽEPIČ, Vid, Master of Law, Teaching and 
Research Assistant, University of Ljubljana, 
Faculty of Law, SI-1000 Ljubljana, Poljanski 
nasip 2, vid.zepic@pf.uni-lj.si .
ORCID: https://orcid.org/0000-0001-7526-1545
Ius publicum in iure privato. Public Elements 
in Roman Private Law
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 77/2023 (168), No. 3–4, pp. 246-
296, 267 notes 
Language: Sn. (En., Sn., En.)
The aim of this article is to provide an analysis 
of the public law elements embedded within 
the fabric of Roman private law. The article 
focuses on legal relationships regulating private 
law subjects which were characterised by a 
particularly large degree of involvement by 
legal entities governed by public law. Public 
legal entities performed a threefold role in 
these seemingly private law relationships: they 
exercised authority, acted as supervisors, and 
served as business partners. By virtue of its 
attempts to accommodate the participation of 
legal entities subject to public law, Roman law 
created a distinct category of public-private legal 
relationships. The central goal of this article is 
to describe the form and extent to which these 
relationships deviated from the foundational 
tenets of the Roman private law. 
Keywords: Roman public law, legal entities 
governed by public law, history of administrative 
law, bureaucratization, division of law.
1 Ius publicum: razpetost med pravom in politiko
1.1 Summa divisio iuris
Med idejnozgodovinsko najvplivnejšimi, a vse do danes tudi najspornejšimi 
delitvami prava, se že vsaj od časov, ko so ustvarjali rimski klasični juristi, poja-
vlja dvojica zasebnega prava (ius privatum) in javnega prava (ius publicum).1 Kot 
izhodiščno dihotomijo pravnega študija (studii duae positiones) jo je prvi izposta-
vil jurist Ulpijan v zgodnjem 3. stol. po Kr., kasneje pa jo je na začetek Digest in 
Institucij2 v 6. stoletju postavil tudi cesar Justinijan:
D. 1, 1, 1, 2 Ulp. libro 1 institutionum: Huius studii duae sunt positiones, publicum 
et privatum. publicum ius est quod ad statum rei Romanae spectat, privatum quod ad 
singulorum utilitatem: sunt enim quaedam publice utilia, quaedam privatim. publicum 
ius in sacris, in sacerdotibus, in magistratibus consistit. privatum ius tripertitum est: 
collectum etenim est ex naturalibus praeceptis aut gentium aut civilibus.
Ulp. D. 1, 1, 1, 2 (Ulpijan v 1. knjigi spisa Institutiones): »Študij [prava] obsega dve 
področji: javno in zasebno pravo. Javno pravo se nanaša na ureditev rimske države, 
zasebno pravo pa obravnava koristi posameznika: nekatere zadeve se namreč nanašajo 
na javne, nekatere pa na zasebne koristi. Javno pravo ureja sakralne stvari, svečeništva 
in magistrature. Zasebno pravo je trodelno: sestavljeno je iz načel naravnega prava 
(ius naturale), prava ljudstev (ius gentium) in prava državljanov (ius civile).«
Ulpijan za sestavne dele javnega prava izrecno šteje zgolj sakralno in pravo, 
ki ureja magistrature.3 Njegovo naštevanje, ki je bilo najverjetneje eksemplifi ka-
* Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Vključevanje pravnega izrazja 
evropskega prava v slovenski pravni sistem (P5-0217), ki ga fi nancirata Javna agencija za raz-
iskovalno dejavnost Republike Slovenije in Univerza v Ljubljani.
1 Sistemski prikazi rimskega javnega prava so Lange, Römische Altertümer (1.−3. del) 
(1867); Serrigny, Droit public et administratif romain (1.−2. del) (1887); Mommsen, Römisches 
Staatsrecht (1.−3. del) (1887−1888); Mommsen, Abriss des römischen Staatsrechts (1893); Wil-
lems, Le droit public romain (1883); Costa, Storia del diritto romano pubblico (1920); Burdese, 
Manuale di Diritto Pubblico Romano (1987). Literatura 19. stoletja je javnopravne teme uvrščala 
med starinoslovje (antiquitates iuris, Staatsaltertümer), torej zgodovinsko gradivo, ki ločeno od 
sistema »sodobnega« rimskega prava ni bilo deležno recepcije in je bilo osrednjega pomena za 
zgodovinarje, manj pa za pravnike. O tem Wenger, Von der Staatskunst der Römer, str. 15 ss.
2 Inst. 1, 1, 4.
3 Ehrlich (Beiträge, str. 159) govori o »Behördenrecht«, kar bi v sodobni delitvi pravnih 
panog pomenilo v prvi vrsti pravo javne uprave, širše pa bi lahko govorili tudi o upravnem 
(materialnem) pravu.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) | 246–296 247
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu248  
tivne narave, bi lahko razumeli širše. Pravila, ki so urejala magistrature, so bila 
ne nazadnje le eno od oglišč t. i. ustavnega trikotnika licinijsko-sekstijske ustave. 
Ulpijanova opredelitev javnega prava bi potemtakem tacite uokvirjala tudi pravila, 
ki so urejala pristojnosti in poslovanje senata na eni ter komicijev in plebejskega 
zbora na drugi strani.
Ulpijanova delitev pravnih področij ni povsem izvirna. Smiselno jo omenja že 
Livij, ko pravi, da je bil Zakonik XII. plošč vir vsega javnega in zasebnega prava.4 
Še slabi dve stoletji starejša je omemba delitve v Terencijevi komediji Phormio.5 
Zametke zavesti o obstoju dveh oblik posameznikove vpetosti v družbeno življenje 
je nakazal že Demosten, ki je v 4. stol. pr. Kr. pojasnjeval razliko med državljan-
skimi dolžnostmi do kolektivne politične skupnosti na eni in do posameznega 
sodržavljana na drugi strani:
Demostenes, In Timocratem 24, 192: ἔστιν, ὦ ἄνδρες Ἀθηναῖοι, δύ' εἴδη περὶ ὧν 
εἰσιν οἱ νόμοι κατὰ πάσας τὰς πόλεις· ὧν τὸ μέν ἐστιν, δι' ὧν χρώμεθ' ἀλλήλοις καὶ 
συναλλάττομεν καὶ περὶ τῶν ἰδίων ἃ χρὴ ποιεῖν διωρίσμεθα καὶ ζῶμεν ὅλως τὰ πρὸς 
ἡμᾶς αὐτούς, τὸ δέ, ὃν τρόπον δεῖ τῷ κοινῷ τῆς πόλεως ἕν' ἕκαστον ἡμῶν χρῆσθαι, 
ἂν πολιτεύεσθαι βούληται καὶ φῇ κήδεσθαι τῆς πόλεως. 
Demosten, Proti Timokratu 24, 192: »Atenski možje, obstajata dve obliki zadev, ki jih 
urejajo običaji vseh polis (οἱ νόμοι κατὰ πάσας τὰς πόλεις). Prvič, kaj so tisti običaji, 
po katerih se družimo drug z drugim, sklepamo pogodbe o zasebnih zadevah (περὶ 
τῶν ἰδίων)? Drugič, kaj so tiste obveznosti, ki jih vsakdo od nas dolguje polis, če želi 
nekdo sodelovati v javnem življenju in izkazuje skrb za polis?«
Kljub sorazmerno izoliranemu, a še vedno izpričanemu, razlikovanju v grških 
govorniški tradiciji, bi lahko rekli, da so bili šele rimski juristi tisti, ki so dualizmu 
javnega in zasebnega prava nadeli specifi čno pravni pomen. Po prevladujočem 
stališču naj bi bila dihotomija zasebnega in javnega prava rimski dosežek, ki naj 
bi bil grški fi lozofski misli načeloma tuj. Gierke in Jellinek sta celo trdila, da Grki 
niso razlikovali med javnim in zasebnim pravom.6 V helenistično okolje naj bi se 
to razlikovanje razširilo šele v zgodnjem 4. stoletju po Kr. pod odločilnimi vplivi 
rimske jurisprudence.7 
4 Liv. Ab urbe condita, 3, 34, 6: [F]ons omnis publici privatique iuris.
5 Ter. Phorm. 412: An ne hoc quidem ego adipiscar quod ius publicumst? (»Mar mi to 
ne pripada po javnem pravu?«)
6 Gierke, Das deutsche Genossenschaftsrecht III, str. 35, in Jellinek, Allgemeine Staatslehre, 
str. 58 in 383. Michelet, Des Vernunftrechts zweiter Theil, str. 270, trdi: »In Griechenland ist alles 
Recht ein öffentliches – jus publicum.« Prim. Taylor, Elements of the Civil Law, str. 58 ss.
7 Aphthonius, Progymnasmata, cap. 14, 4: τῶν δὲ νόμων οἱ μέν εἰσι κοινοὶ, οἱ δὲ ἴδιοι· κοινοὶ 
μὲν, οἱ περὶ τῶν τῆς πόλεως καθόλου· ἴδιοι δὲ, οἱ περὶ τῶν πρὸς ἀλλήλους συμβολαίων·(»Nekateri 
zakoni so javni (κοινοὶ), drugi zasebni (ἴδιοι); javni so tisti, ki urejajo zadeve celotne polis, 
zasebni pa tisti, ki urejajo medsebojne pogodbe.«). Walz, Rhetores Graeci II.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 249
1.2 Večpomenskost pojma ius publicum
Besedna zveza ius publicum v rimskih pravnih virih nastopa v dveh temeljnih 
pomenih. Pridevnik publicus, publica, publicum označuje nekaj, kar je skupno vsem 
državljanom.8 Rimski državljani so kolektivne interese zasledovali v državno in 
pravno organizirani tvorbi, imenovani res publica.9
Cicero, De re publica 1, 39: Est igitur, inquit Africanus, res publica res populi, populus 
autem non omnis hominum coetus quoquo modo congregatus, sed coetus multitudinis 
iuris consensu et utilitatis communione sociatus. 
Cicero, O državi 1, 39: »Država pa je, kot pravi Afrikan, stvar ljudstva; ljudstvo pa 
ni skupnost ljudi, ki je na poljuben način zbrana skupaj, temveč skupnost velikega 
števila ljudi, ki so soglasno združeni z ozirom na pravo in skupno korist.«
V najširšem pomenu sestavlja javno pravo po rimskem pojmovanju vsaka 
norma, ki izhaja od države (in ne od posameznika),10 njena emanacija pa je komi-
cialni zakon (lex publica), senatov sklep (senatus consultum), magistratov edikt 
(edictum) ali cesarska konstitucija (constitutio principis).11 Jurist Papinijan je javni 
zakon (lex publica) kot pars pro toto državne norme opredelil takole: 
D. 1, 3, 1 Pap. libro 1 defi nitionum: Lex est commune praeceptum, virorum prudentium 
consultum, delictorum quae sponte vel ignorantia contrahuntur coercitio, communis 
rei publicae sponsio. 
Pap. D. 1, 3, 1 (Papinijan v 1. knjigi spisa Defi nitiones): »Zakon je skupna zapoved, 
sklep učenih mož; omejitev deliktov, izvršenih bodisi namenoma bodisi v zmoti; 
skupna sponzija države.«
Iz Papinijanove opredelitve pojma lex12 je razvidna predstava o zakonu kot 
splošnem aktu, ki vzpostavlja javno pogodbeno razmerje med državljani, nekakšnimi 
vzajemnimi poroki njegove veljave in uresničevanja. Lex publica pomeni v rimskem 
izrazoslovju nasprotje dispozitivnemu določilu zasebnopravnega posla, imenovanega 
8 Jhering, Geist des römischen Rechts II, str. 196. Pridevnik publicus je preko poplicod 
oziroma poblicai izšel iz samostalnika populus, ta pa iz samostalnika pubes, ki označuje dorasle, 
torej politično aktive osebe. De Vaan, Etymological Dictionary, str. 495, s.v. pubes. Populus 
je v nasprotju z grškim pojmom ὁ δῆμος, ki označuje le navadno (nižje) ljudstvo (kot naspro-
tje aristokratov, οἱ ἄριστοι), pravna skupnost vseh rimskih državljanov. Gl. npr. Inst. 1, 2, 4: 
[A]ppellatione populi universi cives signifi cantur connumeratis etiam patriciis et senatoribus. 
(»V poimenovanju 'ljudstvo' so zajeti vsi državljani, vključno s patriciji in senatorji.«)
9 Besedno zvezo res publica v tej razpravi le poenostavljeno prevajam z izrazom »država«.
10 Ehrlich, Die Beiträge, str. 168: »Staatliches Recht«.
11 Leges – npr. Pap. D. 35, 2, 15, 1; senatus consultum – npr. Ulp. D. 27, 8, 1, 9; magistra-
tov edikt – npr. Pomp. D. 1, 2, 2, 12; cesarske konstitucije – npr. C. 10, 40, 4. O tem Wieacker, 
Römische Rechtsgeschichte I, str. 492 ss; Földi, Remarks on the Origin, str. 39 ss.
12 Beseda lex je večpomenka in lahko značuje zakon kot splošni akt, pogodbeno določilo 
in (zlasti v srednjeveških pravnih besedilih) oznako za odlomek (fragment) v Justinijanovi kodi-
fi kaciji, pri čemer predstavlja nasprotje cerkvenega kanona. O tem Žepič, Corpus iuris canonici, 
str. 275. 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu250  
lex contractus ali lex privata.13 S takim določilom so stranke urejale zasebnopravna 
razmerja drugače, kot jih je predvidel (javni) zakon, a še vedno v njegovih mejah.14 
Leges publicae, ki sestavljajo ius publicum v širšem pomenu, so pravila, ki 
jih zasebniki ne smejo urejati drugače, kot predvideva pravni red. Pravimo, da gre 
vsaj praviloma za prisiljujoče pravo (ius cogens). Slednje načeloma dispozitivno 
ustrojenemu zasebnemu pravu krči polje svobodnega ravnanja.15 
D. 2, 14, 38 pr. Pap. 2 quaestionum: Ius publicum privatorum pactis mutari non potest. 
Pap. D. 2, 14, 38 pr. (Papinijan v 2. knjigi spisa Quaestiones): »Javnega prava ni 
mogoče spremeniti z dogovori zasebnikov.« 
Šolski primer kogentnega pravila predstavljajo pravila o aktivni oporočni spo-
sobnosti, tj. o tem, kdo sme napraviti oporoko po rimskem civilnem pravu. Napraviti 
jo je smela le svojepravna dorasla oseba, tj. moški, star štirinajst let, in ženska, stara 
dvanajst let, pod pogojem, da nad njima ni bilo osebe, ki bi izvrševala očetovsko oblast 
(patria potestas). Pater familias ne bi mogel svojemu otroku podeliti sposobnosti, 
da napravi oporoke pred štirinajstim oziroma dvanajstim letom, saj bi to trčilo ob 
kogentno (prisilno) pravilo, ki so ga Rimljani razumeli kot javno pravo (ius publicum): 
D. 28, 1, 3 Pap. 14 quaestionum: Testamenti factio non privati, sed publici iuris est. 
Pap. D. 28, 1, 3 (Papinijan v 14. knjigi spisa Quaestiones): »Oporočna sposobnost ni 
vprašanje zasebnega, temveč javnega prava.«
D. 28, 1, 6 pr. Gai. 17 ad edictum provinciale: Qui in potestate parentis est, testamenti 
faciendi ius non habet, adeo ut, quamvis pater ei permittat, nihilo magis tamen iure 
testari possit. 
Gai. D. 28, 1, 6 pr. (Gaj v 17. knjigi k provincialnemu ediktu): »Tisti, ki so pod oče-
tovsko oblastjo, nimajo pravice napraviti oporoke in, čeprav bi jim to dovolil oče, ne 
morejo zaradi tega nič bolj veljavno napraviti oporoke.«
Edini v evropsko pravno izrazje recipirani pomen izraza ius publicum označuje 
pravila, ki urejajo ustavni položaj in upravo (rimske) države ter mestnih občin kot tudi 
razmerje (rimske) države do drugih suverenih političnih skupnosti (meddržavno pravo).16 
13 Pap. D. 16, 3, 24 (lex contractus); Ulp. D. 8, 4, 13 pr. (lex privata).
14 V zvezi s tem se je sec. Pap. D. 16, 3, 24 uveljavil rek, da pogodba zavezuje pogodbene 
stranke kot zakon (Contractus contrahentibus lex esto). Gl. člen 1102 francoskega Civilnega za-
konika (Code civil): »Les contrats légalement formés tiennent lieu de loi à ceux qui les ont faits.«
15 Ulp. D. 27, 8, 1, 9; Pap. D. 38, 1, 42; Ulp. D. 50, 8, 2, 8; PS 1, 1, 6; Diocl. Max. C. 6, 
23, 13: Testandi causa de pecunia sua legibus certis facultas, non iurisdictionis mutare formam 
vel iuri publico derogare cuiquam permissum est. (»Z namenom naprave oporoke glede lastnega 
denarja obstaja možnost urejanja z jasnimi določili; nikomur pa ni dovoljeno, da bi spremenil sodno 
pristojnost ali javno pravo.«) V rimskem pravnem korpusu ne manjka primerov, kjer je govor o 
možnem odklonu od »javnega prava«. Vire navaja Ehrlich, Die Beiträge, str. 191, op. 2.
16 Prim. tudi Cic. Part. or. 130: Scriptorum autem privatum aliud est, publicum aliud: 
publicum lex, senatusconsultum, foedus, privatum tabulae, pactum conventum, stipulatio. (»Del 
zapisanega (prava) je zasebno, drugi del pa je javno (pravo): k javnemu pravu štejemo zakon, 
senatov sklep in mednarodno pogodbo, k zasebnemu pravu pa gospodarsko knjigo, brezoblični 
dogovor in stipulacijo.«) O Ciceronovem pogledu na razmerje javnega in zasebnega prava gl. 
Costa, Cicerone Giureconsulto I, str. 27 s.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 251
Ehrlich je v zvezi s tem govoril o pojmu »državnega prava« (»Staatsrecht«).17 V to 
skupino uvrščajo tudi pregon javnih kaznivih dejanj (crimina publica), torej javno 
kazensko pravo.18 Čeprav Ulpijan uvršča sakralno pravo (ius sacrum, ius pontifi ci-
um, fas) v okvir javnega prava,19 se to pravno področje v literarnih spisih izdvojuje 
iz posvetnega prava:
Quintilian, Institutio Oratoria 2, 4, 33: [G]enera sunt tria, sacri, publici, privati iuris. 
Kvintilijan, Govorniška izobrazba 2, 4, 33: »[P]ravo je treh vrst: sakralno, javno in 
zasebno.«
Pojem javnega prava se v obdobju pozne recepcije rimskega prava med 15. 
in 19. stoletjem uporablja pravnotehnično zgolj v pomenu »državnega prava«:
Ius publicum non uno ubique enunciari signifi catu, sed quandoque proprie, quan-
doque vero improprie accipi. Improprie tum, quando dicitur esse juris publici, quod 
singulorum quidem spectat utilitatem, se d tamen à jure publico ita regitur, & dirigi-
tur, ut in privatorum hominum potestate non sit. Et hoc modo testamenti factio juris 
publici […] tutelaque munus publicum dicitur. Proprie vero, quando defi nitur, esse 
illud, quod versatur in iis, quae sunt propria Civitatis & Imperii […] vel, quod ad 
statum rei Romanae spectat.20
»Ius publicum nima povsod istega pomena, marveč nastopa ponekod v pravem (pro-
prie), drugod v nepravem (improprie) pomenu. V nepravem pomenu nastopa, ko se 
reče, da vprašanje, ki zadeva posameznikovo korist, ureja javno pravo. Toda v tem 
primeru gre za to, da javno pravo določa neko zadevo, tako da ta ni več v človekovi 
oblasti. In tako je oporočna sposobnost predmet javnega prava […], varuštvo pa javno 
breme. V pravem pomenu pa je [javno pravo] opredeljeno kot nekaj, kar se tiče zadev 
države in imperija […] ali kar zadeva položaj rimske države.« 
Pravila javnega prava so imela sedes materiae v prvi in poslednjih treh knji-
gah Justinijanovega kodeksa. Šlo je za pravne panoge cerkvenega, postopkovnega, 
kazenskega in upravnega prava, ki pa so bile z izjemo prve knjige Kodeksa po 
splošnem stališču občepravnih juristov zaradi spremenjenih družbenopolitičnih 
okoliščin v srednjem in novem veku deležne šibkejše recepcije21 kot civilno pravo:22
17 Ehrlich, Die Beiträge, str. 188.
18 O pojmu javnega kazenskega prava gl. Kranjc, Delicta in crimina, str. 91 in 94. 
19 Sakralnopravni posli so se sklepali na javnih krajih (in loco publico), kar kaže na nji-
hovo javnopravno prvino. Kot primere lahko navedemo arhaično patricijsko obliko slavnostne 
sklenitve zakonske zveze (confarreatio); posinovitev svojepravnega pred kuriatnim komicijem 
(arrogatio); napravo javne oporoke pred zbranim ljudstvom (testamentum comitiis calatis) in 
javno zaobljubo (votum publicum). Marquardt, Römische Staatsverwaltung III, str. 304 ss.
20 Limnaeus, Iuris publici Imperii Romano Germanici, cap. 1: De defi nitione.
21 Gl. npr. Thomasius (Testament gegen Hertzog Augusto, str. 177, op. 92), ki je ugotavljal, 
da »die Römischen Gesetze in quaestionibus juris publici & Politicis in Teutschland gar nich 
und nicht einmal in subsidium recipiret sind.« Več o tem Stolleis, Geschichte des öffentlichen 
Rechts I, str. 58–79.
22 O razvoju pojmov ius publicum in ius civile v obdobju recepcije gl. Ehrlich, Die Beiträge, 
str. 200–236. 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu252  
Hodie in scholis fere est receptum, ut ius privatum sive civile tantum explicetur, omisso 
publico […] Nos igitur commune hoc institutum scholarum sequentes, praetermissis 
legibus ad Ius publicum (de quo sunt IV. libri Cod. 1, 10, 11 & 12.) ad eas, quae in 
reliquis libris sunt & utiliores & diffi ciliores, de iure privato aut civili interpretandas 
aggrediemur.23
»Danes je v šolah sprejeto, da se poučuje zasebno ali civilno brez javnega prava […]. 
Skupaj torej sledimo temu šolskemu običaju, ki spregleduje zakone, ki se nanašajo 
na javno pravo (ki se nahaja v štirih knjigah h Kodeksu, torej v 1., 10., 11. in 12. 
knjigi), in se spoprijemamo s tem, kar je uporabnega in težkega v preostalih knjigah, 
ki govorijo o zasebnem oziroma civilnem pravu.«
1.3 Kriteriji razločevanja med javnim in zasebnim pravom
Ius privatum je po Ulpijanovi opredelitvi področje pravnega študija, ki ureja 
pravila neposrednega in primarnega zasledovanja zasebnih interesov oziroma koristi 
(utilitas singulorum). To ne pomeni, da se prek zasebnopravnih pravil posredno ni 
udejanjal tudi javni interes. Cicero ugotavlja, da si skoraj ni mogoče predstavljati, 
da bi državljanu koristilo nekaj, kar hkrati ne koristi tudi državi.24 
Da je bilo razločevanje javnega od zasebnega in svetega od posvetnega svoje-
vrstna modrost, ugotavlja že rimski poet Horacij.25 Njegova ugotovitev ostaja točna 
še danes,26 saj je vprašanje delitve pravnih pravil na javnopravna (publicistična) in 
zasebnopravna (civilistična) na nekaterih mejnih primerih težka in celo usodna.27 
23 Giphanius, Explanatio Diffi ciliorum & Celebriorum Legum Codicis Iustiniani, str. 6.
24 Cic. De Off. 3, 101: potest autem, quod inutile rei publicae sit, id cuiquam civi utile 
esse? Rimski juristi so se v responzah, ki so po svoji vsebini pomenile odklon od utrjene pravne 
tradicije, pogosto sklicevali na to, da je bila rešitev sprejeta utilitatis causa ali celo ex utilitate 
publica receptum (Pap. D. 16, 3, 8). Sklicevanje na javni interes v teh odlomkih še ne pomeni, 
da gre za javnopravno pravilo. Ankum, The Functions, str. 5–22.
25 Hor. Ars poetica, 396: Fuit haec sapientia quondam, publica privatis secernere, sacra 
profanis.
26 O sodobni delitvi prava na zasebno in javno, vključno z možnimi kriteriji razločevanja gl. 
Honsell, Mayer-Maly, Rechtswissenschaft, str. 224 ss; Wolff, Bachof, Stober, Verwaltungsrecht, 
str. 252 ss; Bydlinski, Kriterien und Sinn, str. 340 ss. Prim. tudi Pavčnik, Teorija prava, str. 473, 
ki javno pravo opredeljuje takole: »Za javno pravo so značilna pravna razmerja, v katerih so 
pravni subjekti drug drugemu nad- in podrejeni. Nosilec podrejanja (subordinacije) je država kot 
organ oblasti, ki pravna razmerja prisilno oklepa in preko njih udejanja splošne (javne) interese. 
Podrejeni subjekti so naslovljenci pravnih dolžnosti, ki jim ustreza pristojnost države, da se po 
uradni dolžnosti (ex offi cio) odziva na pravne kršitve ter nato, če so podane vse pravne pred-
postavke, izreka in po potrebi prisilno izvršuje pravne sankcije.« Sodobna opredelitev javnega 
prava, ki bolj kot na interesni teoriji izrašča iz teorije subordinacije, je nastala v 16. stoletju. 
Temeljno delo o novoveškem razvoju javnega prava je Stolleis, Geschichte des öffentlichen 
Rechts in Deutschland (štiri knjige); sodobno sintezo zgodovine upravnega prava gl. pri Wolff, 
Bachof, Stober, Verwaltungsrecht, str. 91–128.
27 Vprašanje uvrstitve instituta v javno ali zasebno pravo je ključno denimo za razmejitev 
upravne in sodne pristojnosti. Upravni organi so po 1. členu Zakona o splošnem upravnem po-
stopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 
8/10, 82/13 in 175/20 – ZIUOPDVE) pristojni za obravnavo »upravnih zadev«. Če materialni 
zakon ne določa, kateri postopek (sodni ali upravni) je treba uporabiti pri odločanju o pravici, 
obveznosti ali pravni koristi, oziroma ni razvidno, kaj je mogoče šteti za upravno zadevo, je 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 253
Problematika razmejitve javnopravnih in zasebnopravnih institutov ostaja še danes 
eno izmed najbolj perečih vprašanj pravne teorije. Pravni fi lozof Radbruch je, denimo, 
menil, da pojma »zasebno« in »javno« pravo nista pozitivnopravna pojma in da si 
»v zvezi z vsakim posameznim pravnim pravilom […] lahko upravičeno zastavimo 
vprašanje in nanj terjamo odgovor, ali pripada zasebnemu ali javnemu pravu«.28 
Radbruchovo aprioristično stališče je v sodobni nemški pravni teoriji preseženo, 
saj naj bi bila razmejitev med javnim in zasebnim pravom pozitivističnega značaja. 
To pomeni, da je umestitev pravne norme v javno ali zasebno pravo odvisna od 
vsakokratne zakonodajalčeve odločitve in ne iz »narave stvari«.29
Pri razvrščanju pravnih institutov na javnopravne in zasebnopravne je bila 
in ostaja najtežja razmejitev med nekaterimi pravili civilnega na eni in upravnega 
prava na drugi strani. Problem nastopi, zlasti ko so se v pravna razmerja z zasebniki 
(tako fi zičnimi kot pravnimi osebami) vključevale pravne osebe javnega prava.30 
To vprašanje se je na svojevrsten način postavilo že v antiki, ki je kljub sorazmerno 
trhli teoretični obdelavi instituta pravne osebe že poznala delitev na pravne osebe 
zasebnega (korporacije in ustanove) ter javnega prava. Javnopravna subjekta sta 
bili sprva rimska država in mestna občina. Z ediktom Cunctos populos (380)31 pa je 
položaj pravne osebe javnega prava pridobila tudi Cerkev (corpus Christianorum),32 
medtem ko so njeni dostojanstveniki v cezaropapistični politiki (vzhodno)rimskih 
cesarjev postali jedrni del državne birokracije. 
Pravna dejanja oseb javnega prava se niso izčrpala z oblastnimi akti, temveč 
so vključevala tudi tako imenovane »akte upravnega poslovanja«.33 Gre za akte, s 
katerimi je upravni organ ali drug državni organ pri izvrševanju upravne funkcije 
upravljal ali razpolagal s svojim premoženjem ter s tem vstopal v civilna razmerja 
in jih tudi izvrševal. Akti upravnega poslovanja so bili v zgodnjem rimskem ra-
zvoju redno ustrojeni po zasebnopravnih pravilih, vendar so se od njih začeli vse 
bolj odmikati. Odklone, ki so ustvarjali nekakšno mešano javno-zasebno pravo, je 
mogoče opredeljevati tudi kot privilegije javnopravnih subjektov (ius singulare).34 
torej treba ugotoviti, ali pristojnost upravnega organa »zaradi varstva javnega interesa izhaja iz 
narave zadeve« (2. člen ZUP). Gl. Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, str. 43–61. 
28 Radbruch, Filozofi ja prava, str. 161 s.
29 Stelkens, Verwaltungsprivatrecht, str. 332 s.
30 Nawiasky, Allgemeine Rechtslehre, str. 237: »Der Gegensatz zwischen öffentlichen und 
Privatrecht ist also in der Hauptsache ein solcher zwischen Verwaltungs- und Zivilrecht.« 
31 O tem Žepič, Corpus iuris canonici, str. 297, zlasti op. 117.
32 Grat. Valent. Th. C. Th. 16, 1, 2; id. C. 1, 1, 1 pr. Hohenlohe, Einfl uß des Christentums, 
str. 210 s; Calasso, Storia e sistema, str. 154.
33 V francoski upravnopravni teoriji se je konec 19. stoletja pod Laferriѐrjevim vplivom 
(Traité de la juridiction administrative et des recours contentieux (1887), str. 5) ustalilo razločevanje 
med upravnimi akti oblastne narave (les actes administratifs d`autorité, actes de commandement 
ali actes de puissance publique, polatinjeno acta iure imperii) in upravnimi akti pravnoposlovne 
narave (les actes administratifs de gestion, polatinjeno: acta iure gestionis). Preko prvih uprava 
enostransko oblastveno odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov, preko 
drugih pa zasleduje premoženjske cilje. Dualizem obeh oblik ravnanja države je prešel tudi v 
mednarodno javno pravo. Gl. Shaw, International Law, str. 533.
34 Regelsberger, Streifzüge, str. 45 ss. Gl. Paul. D. 1, 3, 16: Ius singulare est, quod contra 
tenorem rationis propter aliquam utilitatem auctoritate constituentium introductum est. (»Po-
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu254  
V preteklosti so pri osmišljanju aktov upravnega poslovanja rimske države 
in mestnih občin obstajali poskusi projekcije sodobnega pojma »javnopravne po-
godbe«, pri kateri je javnopravna stran po svojih pravicah in obveznostih načeloma 
izenačena z zasebnikom. Že Pernice je menil, da pravil, po katerih so se ravnale 
rimske pravne osebe javnega prava, če so poslovale v razmerju do zasebnikov, ni 
mogoče umeščati v čisto zasebno pravo, pač pa gre za področje, ki ga prežemajo 
tako civilistične kot publicistične prvine.35 To stališče, ki je v sodobni romanistiki 
večinsko sprejeto,36 se utemeljuje z zahtevo po posebnem varstvu javne koristi 
oziroma interesa (publica utilitas).37 
1.4 Ius publicum kot predmet proučevanja v rimski pravni literaturi
Presenetljivo je, da so se rimski juristi z javnim pravom ukvarjali le obrob-
no.38 V pravniški literaturi se je ohranila le peščica naslovov o upravnopravnem 
položaju magistratov in državne blagajne (fi skusa).39 Najimenitnejši avtor, ki je 
opisal rimsko ustanovno ureditev, ni bil jurist, temveč zgodovinar – Polibij.40 Celo 
Cicero je ugotavljal, da so bili pravniki nagnjeni k zanemarjanju javnega prava:
Cicero, De legibus 1, 14: Quamquam est [populo] necessarium, nec vero eos, qui ei 
muneri praefuerunt, universi iuris fuisse expertis existimo, sed hoc civile quod vocant 
eatenus exercuerunt, quoad populo praestare voluerunt.
Cicero, O zakonih 1, 14: »Čeprav je poznavanje celotnega prava pomembno za 
ljudstvo, menim, da so tisti, ki se ukvarjajo s pravom, mnogo bolj pozorni na civilno 
pravo, ker želijo koristiti ljudstvu.«
Pri tem ni šlo za zapostavljanje zgolj »čistega« javnega prava, temveč tudi 
področja, ki bi po svoji strukturi spadala v zasebno pravo, a jih je zaradi političnih 
razlogov bremenil specifi čni »politični« moment. Najboljši primer je ureditev prav-
samično pravilo je nekaj, kar je v nasprotju s splošnim pravnim načelom uvedeno z namenom 
uresničevanja koristi neke avtoritete.«)
35 Pernice, Beziehungen, str. 1 ss: »[D]as staatliche Vermögens- und Verkehrsrecht über-
haupt nicht unter den Regeln des Privatrechts steht, sondern seinen eigenen Normen folgt. Diese 
Normen aber sind die des öffentlichen Rechtes.« Podobno Mitteis, Römisches Privatrecht, str. 
365: »[V]on einer vollständigen Unterwerfung des Fiskus unter die Normen des Privatrechts 
und Prozesses kann keine Rede sein.« 
36 Malmendier, Societas publicanorum, str. 66: »[J]egliche Rechtsbeziehung des römischen 
Staatesgrundsätzlich ius publicum darstellte und für sie auch nur ius publicum anwendbar war. 
Die Verträge des Staates mit Privaten sind davon eingeschlossen […]«
37 Gaudemet, Utilitas publica, str. 465−499; Honsell, Gemeinwohl und öffentliches Inte-
resse; Kaser, ,Ius publicum’ und ,ius privatum’, str. 7 ss.
38 Prvi znani pravnik, doctissimus habitus iuris publici et privati (Pomp. D. 1, 2, 2, 46), 
je bil Tubero iz zadnjega stoletja republike. O podobnem predikatu jurista Capita govori Gell. 
10, 20, 2: Ateius Capito, publici privatique iuris peritissimus (»Ateius Capito, najbolj izučen 
o javnem in zasebnem pravu«). Wieacker, Römische Rechtsgeschichte I, str. 569 s; Kaser, ,lus 
publicum’und ,ius privatum’, str. 15.
39 Schulz, Prinzipien, str. 19, op. 40; Wieacker, Römische Rechtsgeschichte I, str. 493 s.
40 Polibijeva zasluga je bila obravnava komicialno-magistratsko-senatnega trikotnika lici-
nijsko-sekstijske zakonodaje (Polib. Ἱστορίαι 6, 11–18). Rainer, Römisches Staatsrecht, str. 15.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 255
nih oseb (npr. korporacij).41 Ustanovitev korporacije, denimo društva (collegium, 
sodalitas), je bila zaradi oblastnega strahu pred nastajanjem sovražne opozicije od 
Avgusta dalje odvisna od predhodnega dovoljenja državnega organa (concessio).42 
Zgovorno anekdoto v zvezi s tem opisuje Plinij Mlajši. Po opustošenju, ki je sle-
dilo velikemu požaru v Nikomediji konec 1. stoletja po Kr., je Plinij Mlajši kot 
provincialni upravitelj prosil cesarja Trajana, naj dovoli ustanovitev gasilskega 
društva. Trajan je prošnjo zavrnil z utemeljitvijo, da se tovrstna združenja po navadi 
spremenijo v skrivna politična združenja.43 
Vdiranju javnopravnih elementov v zasebno pravo so bili rimski juristi ne-
naklonjeni.44 Zdi se, da je prevladalo spoznanje, da so razmerja z javnopravnim 
elementom plod politične naključnosti,45 ki ni zagotavljala stabilnosti pravnega 
instituta.46 To bi lahko juriste vodilo v zavestno »izolacijo« materije zasebnega 
prava na eni in javnega prava na drugi strani.47 Morda je k temu pripomogla tudi 
zadržana, skoraj samocenzurna, drža pri opisovanju upravičenj državne oblasti. Z 
dvomom prežeta razprava o mejah oblastnega upravičenja bi v razgretih političnih 
okoliščinah pomenila crimen laesae maiestatis.48
41 »In conformity with republican tradition the classical lawyers confi ned themselves on 
principle to the study of private law and the law of corporations was to a considerable extent a 
question of public law. […] Sports clubs and commercial or industrial corporations hardly exi-
sted. They could only be created by permission of the government, which as a rule was refused 
for political reasons.« Schulz, Classical Roman Law, str. 88. 
42 Sec. Gai. D. 4, 1, 3 pr. Gaj poroča, da je bilo ustanavljanje društev dovoljeno že po 
Zakoniku XII. plošč, če dejavnost društva ni nasprotovala zakonu (Gai. D. 47, 22, 4: […] dum 
ne quid ex publica lege corrumpant). Cezar in Avgust sta ustanavljanje novih društev sploh 
prepovedala – Div. Aug. 32, 1: Collegia praeter antiqua et legitima dissolvit (»[Avgust] je 
razen starodavnih in zakonito ustanovljenih društev ukinil vsa«). Gaj ugotavlja, da je senat 
dopustil ustanovitev le redkih društev: Gai. D. 3, 4, 1 pr.: Paucis admodum in causis concessa 
sunt huiusmodi corpora: ut ecce vectigalium publicorum sociis permissum est corpus habere 
[…] (»V zelo malo primerih so dovoljene take korporacije: kot je denimo dovoljeno davčnim 
zakupnikom ustanoviti korporacijo […].«) O rimskih društvih in vprašanju koncesijskega sistema 
ustanavljanja pravnih oseb gl. Eckhardt, Romanisierung und Verbrüderung. Koncesijski sistem 
ustanavljanja korporacij je ostal zaradi političnih razlogov v večjem delu Evrope zakoreninjen 
do 19. stoletja. Hattenhauer, Grundbegriffe, str. 29 ss.
43 Plin. Ad Traianum 34: Quodcumque nomen ex quacumque causa dederimus iis, qui in 
idem contracti fuerint, hetaeriae eaeque brevi fi ent. (»Kakorkoli že poimenujemo tiste, ki se 
zaradi kakršnegakoli namena združujejo v društvo (dobesedno: pogodbo), bodo ti prej ko slej 
prešli v [skrivno] družbo.«) 
44 Pernice, Beziehungen, str. 3.
45 Prim. Kirchmannovo misel, ki naključnostim (beri: hitro spreminjajočim se pravnim 
institutom, ki so plod dnevnopolitične kaprice) odreka kakovost predmeta pravne znanosti: »Indem 
die Wissenschaft das zufällige zu ihrem Gegenstände macht, wird sie selbst zur Zufälligkeit; 
drei berichtigende Worte des Gesetzgebers und ganze Bibliotheken werden zu Makulatur.« 
Kirchmann, Die Werthlosigkeit der Jurisprudenz, str. 23. 
46 Za Kelsna (Čista teorija prava, str. 92 s) je imel dualizem javnega in zasebnega prava 
ideološki pomen, saj naj bi ga razvili ustavnopravni teoretiki, da bi vladi in njej podrejeni upravi 
zagotovili nujno potrebno diskrecijo. 
47 Schulz, Prinzipien, str. 21.
48 Gl. občepravni rek De principis potestate disputare instar est sacrilegii (»Razpravljati 
o princepsovi oblasti je podobno svetoskrunstvu.«). Sec. Grat. Val. Th. C. 9, 29, 2. Prim. Schulz, 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu256  
Šele v pozni klasiki beležimo redke monografske obdelave »novega« javnega 
prava (ius publicum novum),49 ki ga je narekovovalo mnoštvo cesarskih konstitu-
cij – zlasti mandatov, ediktov, cesarskih pisem (epistolae) in reskriptov.50 V tem 
obdobju opazimo tudi težnjo po prehajanju izvirno javnopravnih razmerij v okvir 
zasebnega prava, na kar, denimo, kažeta instituta dednega zakupa (emphyteusis) 
in stavbne pravice (superfi cies).51 
Kljub zapostavljanju obravnave javnega prava so že rimski juristi javnemu 
interesu pripisovali prednost pred zasebnim. Oglejmo si nekaj primerov. Zaseb-
nopravni položaj tujepravne osebe, torej osebe pod oblastjo družinskega očeta, 
se umika položaju, ki ga ta oseba uživa po javnem pravu. Imperium ima, kot je 
ugotavljal Pomponij, prednost pred očetovsko oblastjo (patria potestas):
D. 1, 6, 9 Pomp. libro 16 ad Quintum Mucium: Filius familias in publicis causis loco 
patris familias habetur, veluti ut magistratum gerat, ut tutor detur. 
Pomp. D. 1, 6, 9 (Pomponij v 16. knjigi h Kvintu Muciju): »V javnih zadevah se 
obravnava sin pod oblastjo kot družinski oče, ko recimo opravlja funkcijo magistrata 
ali ko je postavljen za varuha.«
V zvezi s kolizijo očetovske oblasti in (sinove) javnopravne funkcije je poučna 
anekdota o Kvintu Fabiju Maksimu Cunctatorju in sinu Kvintu Fabiju Maksimu. Prvi 
je bil leta 213 pr. Kr. imenovan za prokonzula, drugi isto leto za konzula. Gelij piše:
Gellius, Noctes Atticae 2, 13: […] Ei consuli pater proconsul obviam in equo vehens 
venit neque descendere voluit, quod pater erat, et, quod inter eos sciebant maxima 
concordia convenire, lictores non ausi sunt descendere iubere. Ubi iuxta venit, tum 
consul ait: »quid postea?«; lictor ille, qui apparebat, cito intellexit, Maximum pro-
consulem descendere iussit. Fabius imperio paret et fi lium collaudavit, cum imperium, 
quod populi esset, retineret. 
Geschichte der römischen Rechtswissenschaft, str. 164: »Das Verfassungsrecht des Prinzipats 
gehörte zu den arcana imperii, die der wissenschaftlichen Betrachtung und Analyse nicht au-
sgesetzt werden sollten.«
49 Papirius Iustus: De constitutionibus; Callistratus: De iure fi sci in De cognitionibus; 
Ulpian: De offi cio proconsulis; Charisius: De muneribus civilibus. Sirks, Public Law, str. 349.
50 Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II (2006), str. 125 in 127: »Die bedeutendste 
rechtskulturelle Leistung der Spätklassiker liegt aber vielleicht in der rechtlichen Disziplinierung 
der öffentlichen Gewalt ihrer Zeit.« 
51 Dedni zakup se je razvil zaradi potrebe po dolgoročnem oddajanju nenaseljenih ali 
opustošenih občinskih oziroma državnih zemljišč (fundi patrimoniales). Občina si je s tem zago-
tovila melioracijo zemljišč, emfi tevta pa si je izgovoril ugodnost posestnega varstva, simbolično 
zakupnino in upravičenja, ki so bila po obsegu upravičenj še najbližje lastninski pravici. Šele v 
pozni klasični dobi se institut, ki ima od cesarja Zenona stvarnopravno razsežnost, opisuje kot 
ius emphyteuticarium (prej ius perpetuum). V tem obdobju se presoja po zasebnem, in ne več 
po javnem pravu. — Tudi stavbna pravica (superfi cies) se je sprva presojala po javnem pravu, 
ker je bil predmet stavbne pravice izključno javno zemljišče (locus publicus). Na javnopravni 
izvor obeh institutov morda kaže pravilo, da lastnik niti emfi tevte niti superfi ciarja ni smel pre-
gnati, če sta bila v krajši zamudi s plačilom zakupnine oz. najemnine. Lastnik je smel emfi tevto 
(superifi ciarja) pregnati, če tri (dve leti) zapored ni plačal zakupnine (Iust. C. 4, 66, 2, 1). Več o 
emfi tevzi gl. His, Die Domänen, str. 97 ss.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 257
Gelij, Atiške noči 2, 13: »[…] Oče, ki je bil v tistem času prokonzul, se je povzpel na 
konja in srečal sina, konzula. In ker je bil njegov oče, prokonzul ni razjahal konja, 
konzulovi liktorji pa si, ker so vedeli, da vlada med možema velika sloga, niso drznili 
ukazati prokonzulu, da razjaše konja. Ko pa je (oče) prišel bližje (sinu), je konzul 
rekel: ›Kaj pa zdaj?‹ Liktor je sprevidel, da mora prokonzulu ukazati, da razjaše konja. 
Fabij Starejši je ubogal liktorjev ukaz in pohvalil sina, ki je ohranil (avtoriteto) po 
ljudstvu sprejetega imperija.«
Tudi sicer se je odsotnost po »državnih poslih« (absentia rei publicae causa) 
v zasebnopravnih razmerjih štela kot civilnopravni razlog upravičljivosti številnih 
pravnih likov.52 Poseg državne oblasti v civilnopravna razmerja, denimo z zasegom 
ali razlastitvijo, se vsaj v določenih virih presoja kot višja sila (vis maior), za katero 
ni odgovarjala nobena od pogodbenih strank. 
1.5 Osebe javnega prava v rimskem pravu
Pravni položaj rimske države se je, vključno z njeno pravnoposlovno dejav-
nostjo, presojal po javnem pravu.53 Kot pravna oseba javnega prava je bila država 
kot korporacija rimskih državljanov titularka državnega premoženja.54 Slednje 
so sprva imenovali erar (aerarium populi Romani, aerarium Saturni, tj. državna 
blagajna, državna zakladnica)55 in ga dosledno razločevali od pojma fi scus (dobese-
dno: košara), ki pa je označeval zasebno premoženje rimskega princepsa. Fiskalno 
premoženje je princepsu pripadalo na podlagi njegove magistrature, z njim pa je 
smel razpolagati tudi brez soglasja ljudstva in senata.56 Fiskalno premoženje, ki 
so ga sestavljali princepsovi dohodki iz cesarskih provinc,57 je dedoval princepsov 
52 Npr. postavitev v prejšnje stanje ob zamudi prekluzivnega roka za tožbo (Ulp. D. 4, 6, 
1, 1); opravičenost dolžnikove zamude (Ulp. D. 22, 1, 23 pr.: si rei publicae causa abesse […] 
moram facere non videbitur. – »Če je bil odsoten po državnih poslih […] se ne zdi, da je v zamu-
di.«); upravičenost od prevzema varuške in skrbniške funkcije (Inst. 1, 25, 2: […] qui rei publicae 
causa absunt, a tutela et cura excusantur. »Tisti, ki so odsotni po državnih poslih, so opravičeni 
od opravljanja varuštva in skrbništva.«), dopustitev dedne transmisije (Pap. D. 29, 2, 86 pr.).
53 Korošec, Rimsko pravo, str. 112 ss.
54 Gai. D. 41, 3, 9 pr.; Ner. D. 41, 1, 14 pr.; Pomp. D. 18, 1, 6 pr.
55 V erar sta se stekala zemljiški davek (stipendium) in glavarina (tributum capitis) iz senatskih 
provinc. Kaser, Römisches Privatrecht I, str. 304; Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II, str. 11.
56 Ulp. D. 43, 8, 2, 4: [R]es enim fi scales quasi propriae et privatae principis sunt. (Fiskalne 
stvari so lastne in zasebne princepsove stvari.) Mitteis (Römisches Privatrecht, str. 350) je fi skus 
obravnaval kot samostojno pravno osebo, ki ni bila identična cesarju. Tako gledanje so zagovarjali 
že nekateri glosatorji: Baldus ad C. 10, 1, 10: Quaero mortuo imperatore ubi iste est fi scus, cum sit 
mortuus, qui erat fi scus; respondeo fi ngitur non mortuus donec alius creatur imperatore sed vice 
persona fungitur. (»Sprašujem se, kje je fi skus po cesarjevi smrti, če je umrl tisti, ki je bil fi skus? 
Odgovarjam, da se fi ngira, da fi skus ne umre, dokler ni izvoljen nov cesar, temveč deluje namesto 
cesarjeve osebe.«) O fi skusovem položaju v obdobju recepcije gl. Hatschek, Die rechtliche Stellung, 
str. 24 ss. O težavnem vprašanju razmejitve med cesarjem, fi skusom in državo v spisih glosatorjev 
gl. Kantorowicz, The King´s Two Bodies, str. 177–180, zlasti op. 275. O prehodu iz personalne v 
transpersonalno koncepcijo državne oblasti gl. Žepič, Iudex sceptro aequitatis armandus est, str. 24 s.
57 Glavarina, zemljiški davek, dohodki cesarskih domen, mitnin in pristojbin. Wieacker, 
Römische Rechtsgeschichte II, str. 11.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu258  
naslednik in ne oporočni dedič, čeprav sta se funkciji zaradi adrogacij pogosto 
zlili v isti osebi.58 Cesar je smel oporočno razpolagati le s »cesarskim« osebnim 
(patrimonium privatum ali patrimonium Caesaris), ne pa s fi skalnim premože-
njem.59 V 3. stoletju je ostal aerarium le še blagajna rimskega mesta, medtem 
ko cesarjevega osebnega premoženja niso več ločevali od fi skusa. V fi skus se je 
stekalo tudi kaducitetno premoženje, torej premoženje, ki je zaradi dedne nevre-
dnosti ali nesposobnosti dedičev, da pridobijo dediščino, zapadlo fi skusu. Enako 
je obveljalo tudi v primeru zapuščene dediščine (bona vacantia).60 Prezadolženo 
kaducitetno zapuščino (bona, quae solvendo non sint) je fi skus odklonil, nad njo pa 
je bil izveden stečaj.61 Erar oziroma fi skus sta to premoženje zahtevala v postopku, 
ki se je imenoval vindicatio caducorum.62 Kadar je država sklepala prodajne ali 
zakupne pogodbe ali sprejemala zapuščine,63 naštetih razmerij niso presojali po 
zasebnem pravu. Pravni režim fi skalnega premoženja je po svojem ustroju kolebal 
med zasebnim in javnim premoženjskim pravom.64 Zaznati je težnjo po postopnem 
izvzemanju sporov v zvezi s fi skalnimi vprašanji iz rednega pravdnega postopka in 
njihovo vključevanje v ekstraordinarni (kognicijski) postopek.65 Ta je zaradi obsega 
magistratovih upravičenj odstopal od rednega civilnega postopka pred pretorjem.66 
58 Prim. HA Vita Pii 7 in 12; Gai. D. 31, 56: Quod principi relictum est, qui ante, quam 
dies legati cedat, ab hominibus ereptus est, ex constitutione divi Antonini successori eius de-
betur. (»Kar je zapuščeno princepsu, ki umre pred pridobitvijo volila, pripada po konstituciji 
božanskega Antonina njegovemu nasledniku.«)
59 Gre za premoženje, ki ga je cesar pridobil pred nastopom funkcije, in premoženje, ki 
ga je pridobil med vladavino kot zasebnik. Gre predvsem za volila v princepsovo korist. Mitteis, 
Römisches Privatrecht, str. 354; Karlowa, Römische Rechtsgeschichte I, str. 505.
60 Po desuetudu dedovanja gentilov je dediščina brez dediča, ki je bila običajno preza-
dolžena, prešla na erar oziroma fi skus (UE 28, 7; Gai. 2, 150; UE 17, 2). V Avgustovem času je 
tudi prost dedni delež, ki je dotlej prirasel deležem ostalih oporočnih dedičev, pripadel fi skusu. 
Država ni štela za dediča, temveč za njemu podobnega vesoljnega naslednika (Kaser, Römisches 
Privatrecht I, str. 702). Erar oziroma fi skus sta zahtevek na izročitev dediščine brez dediča 
uveljavljala v kognicijskem postopku s stvarnopravno tožbo vindicatio bonorum vacantium.
61 Call. D. 49, 14, 1, 1. 
62 Kaser, Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, str. 453. Pristojnost v tem postopku so 
imeli procuratores caesaris, pod Nervo so postavljali celo posebnega pretorja, qui inter fi scum 
et privatos ius diceret (Pomp. D. 1, 2, 2, 32).
63 Pergamonski kralj Atal III. je za dediča svojega kraljestva določil rimsko ljudstvo. Liv. 
Periochae, 58, 1: Heredem autem populum Romanum reliquerat Attalus, rex Pergami, Eumenis 
fi lius.
64 Kaser, Römisches Privatrecht I, str. 305, op. 22. Značilni so še posebej fi skusovi privi-
legiji v izvršilnem postopku (Ulp. D. 49, 14, 6 pr.; Ant. C. 8, 14, 1 pr. in 2). Fiskalne privilegije 
so razširjali s cesarja na cesarico: Ulp. D. 49, 14, 6, 1: Quodcumque privilegii fi sco competit, 
hoc idem et Caesaris ratio et Augustae habere solet. (»Karkoli pripada fi skusu, to pripada po 
istem smislu tako cesarju kot cesarici.«) Posebne privilegije je uživala tudi Cerkev kot subjekt 
javnega prava. Če je, denimo, še po klasičnem pravu veljalo, da je oporoka v korist pravne osebe, 
ki je veljala za persona non certa, nedopustna, je cesar Konstantin izjemoma dopustil, da je za 
dedinjo postavljena Cerkev (Const. C. 1, 2, 1 = C. Th. 16, 2, 4 pr.).
65 Kaser, Römisches Privatrecht I, str. 306.
66 Kaser, Römisches Privatrecht I, str. 304, op. 12.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 259
Poleg rimske države so bile pravne osebe javnega prava tudi občine. Občine 
na italskem ozeml ju zunaj Rima (municipia)67 in provincialna mesta (coloniae) 
so prištevali med javnopravne korporacije.68 Imele so sposobnost biti stranka v 
pravdnem postopku69 ter poslovno in pasivno oporočno sposobnost.70 Po zgledu 
zasebnopravnega cognitorja jih je v postopku zastopal actor municipum.71 Zdi 
se, da so mestne občine prvotno obravnavali po načelih zasebnega in šele kasneje 
javnega prava. Na to kažejo številne prilagoditve splošnih zasebnopravnih pravil.72
D. 50, 16, 15 Ulp. libro 10 ad edictum: Bona civitatis abusive »publica« dicta sunt: 
sola enim ea publica sunt, quae populi Romani sunt. 
Ulp. D. 50, 16, 15 (Ulpijan v 10. knjigi k ediktu): »Mestno premoženje je le po sili 
imenovano ›javno‹. Javno je namreč le tisto, kar pripada rimskemu ljudstvu.« 
Poleg starejših korporacij srečamo v rimskem pravu tudi ustanove. Te so se kot 
samostojne pravne osebe, ki so obstajale v obliki premoženja, vezanega na ustanovni 
namen, izoblikovale šele pod Justinijanom. Prej so obstajale zgolj tako imenovane 
nesamostojne ustanove, ki niso imele pravne sposobnosti. Pri nesamostojni ustanovi 
je ustanovitelj, običajno država, posameznikom, občinam ali društvom s posebnim 
nalogom fi duciarno prepustil na ustanovni namen vezano premoženje, ki ga je taka 
fi zična ali pravna oseba morala skrbno porazdeliti vnaprej predvidenim koristnikom.73 
Pod Nervo in Trajanom so tako nastale nesamostojne alimentarne ustanove, ki niso 
bile nič drugega kot poseben državni režijski fond, v katerega so se stekale obresti 
od hipotekarnih posojil, ki jih je država dajala zasebnikom.74 Država je z nabranimi 
obrestmi zagotavljala socialno pomoč revnemu kmečkemu prebivalstvu, zlasti v 
obliki spodbud za izobraževanje moških potomcev. Institucija je povezana z željo 
po zaustavitvi propadanja malih kmetij v Italiji ter spodbujanju rodnosti.75 Šele v 
67 Po zavezniški vojni so zavezniške občine zunaj Rima pridobile status rimskega muni-
cipija, s čimer se je Italija ozemeljsko zaokrožila. Kaser, Römische Rechtsgeschichte, str. 92.
68 Kaser, Römisches Privatrecht I, str. 306. O različnih oblikah mestnih skupnosti in 
njihovem pravnem položaju Bratož, Rimska zgodovina, str. 69. Za spremembe v obdobju pozne 
antike gl. Demandt, Die Spätantike, str. 422 ss.
69 Ulp. D. 3, 4, 7 pr.: Sicut municipum nomine actionem praetor dedit, ita et adversus eos 
iustissime edicendum putavit. (Kakor je pretor dovolil tožbo občini, tako je mogoče zoper njo 
tudi vložiti tožbo.); Ulp. D. 4, 3, 15, 1.
70 UE 22, 5 in 24, 28; Leo. C. 6, 24, 12. Zasebnim korporacijam zaradi pravila, da mora 
biti dedič persona certa, niso priznali pasivne oporočne sposobnosti, če niso imele posebnega 
privilegija. Diocl. Max. C. 6, 24, 8 pr.: Collegium, si nullo speciali privilegio subnixum sit, 
hereditatem capere non posse dubium non est. (»Ni dvoma, da korporacija, ki se ne opira na 
poseben privilegij, ne more pridobiti dediščine.«)
71 Paul. D. 3, 4, 6, 3; Vat. 335.
72 Omejitev užitka v korist mestne občine na sto let (Gai. D. 7, 1, 56) z utemeljitvijo, da naj 
lastnina z užitkom ne bo omejena trajno, temveč najdlje toliko časa, kolikor traja človekovo življenje.
73 Gl. npr. Aur. Vict. ep. 12: puellas puerosque natos parentibus egestosis sumptu publico 
per Italiae oppida ali iussit ([…] ukazal je, da se deklicam in dečkom, ki so se rodili revnim 
staršem po mestih današnje Italije, zagotovi preživljanje).
74 Kaser, Das römische Privatrecht, str. 310.
75 Bratož, Rimska zgodovina, str. 264.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu260  
krščanski dobi je na mesto karitativnih društev, države in občin stopila Cerkev, pri 
čemer pa se je le stežka ustalilo prepričanje, da je premoženje, ki je samo vezano na 
karitativne namene (piae causae), samostojna pravna oseba (pia corpora) z lastnimi 
pravnimi sredstvi.76
1.6 Oblike delovanja pravnih oseb javnega prava kot izhodišče 
nastajanja javno-zasebnopravnih razmerij
Razpravo sem po uvodnem delu razdelil na obravnavo treh oblik delovanja 
pravnih oseb javnega prava, ki so po svojih organih77 v razmerju do pravnih subjektov 
zasebnega prava delovale v funkcijah suverena, nadzornika in pogodbenika.78 Prav 
iz javnih pristojnosti izhaja izhodišče za identifi kacijo tako imenovanih mešanih 
javno-zasebnih pravnih razmerij.79
– Država je kot suveren enostransko udejanjala upravičenja, ki so izhajala 
iz načelnega družbenega soglasja o obstoju omejitve lastninske pravice v 
javnem interesu. Tipičen primer je razlastitev. K tej skupini prištevam tudi 
civilnopravne akte milosti, kot sta splošen odpust dolgov in cesarska po-
delitev odloga plačila (moratorij). V svoji suvereni funkciji država svojim 
državljanom nalaga tudi številna javna bremena, zlasti davke. 
– V svojstvu nadzornika država preko uradništva dovoljuje nekatera ravna-
nja zasebnikov, ki po splošnih pravilih niso bila dovoljena (npr. impetratio 
dominii). S svojim dovoljenjem daje zavezujoč učinek pravno nepopolnim 
zasebnopravnim poslom.80 Država tudi jamči za zagotovitev ustrezne 
publicitete zasebnopravnih poslov (javna položitev, naprava javnih listin, 
registracija in sodelovanje pri statusnopravnih poslih). 
– Država zaradi svojih premoženjskih ciljev sklepa pravne posle z zasebniki. 
Zaradi poudarjenega varstva javnega interesa so se pri teh poslih izobliko-
vala tudi rigorozna javnopravna zavarovanja s poudarjeno obličnostjo (npr. 
cautio praediis praedibusque). 
Primere, ko je pravna oseba javnega prava pri vstopanju v razmerja z zasebniki 
delovala v svojstvu oblasti, nadzornika ali pravnoposlovnega partnerja, predstav-
ljam v naslednjih delih razprave, v sklepu pa skušam izluščiti skupna izhodišča 
rimskega pravnega urejanja na trku zasebnega in javnega prava. 
76 Zametki te logike so razvidni iz C. 1, 2, 23. O občepravnem razvoju ustanov gl. Coing, 
Europäisches Privatrecht, 267 s.
77 Pravnoposlovni zastopniki rimske države so bili vsi magistrati, v mestnih občinah 
predvsem duoviri. Demandt, Die Späntike, str. 457.
78 Kot prototip pravne osebe javnega prava jemljem rimsko državo. Mutatis mutandis 
sledeča izvajanja veljajo tudi za mestne občine.
79 Za Bydlinskega (Kriterien und Sinn der Unterscheidung von Privatrecht und öffentlichem 
Recht, str. 321) je javno pravo: »[…] jenes Recht, das Sachverhalte betrifft, an denen notwen-
digerweise 'Organe' beteiligt sind, die durch ihre Funktion in der Staatsorganisation besondere 
Aufgaben, Befugnisse und Verpfl ichtungen zugeordnet erhalten haben; also eine rechtliche 
Stellung, die nicht jede beliebige Person schon als solche besitzt.«
80 Sodobna upravnopravna teorija govori o »akcesorni vlogi uprave« (Verwaltungsakze-
sorietät). Gl. tudi Wolff, Bachof, Stober, Verwaltungsrecht, str. 280. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 261
2 Oblastna ravnanja javnopravnih oseb 
2.1 Razlastitev
Med najbolj značilne oblike oblastnih posegov v zasebno sfero štejemo in-
stitut razlastitve. Razlastitev v smislu pravnotehnično izdelanega enostranskega 
oblastnega odvzema zasebne lastnine v javnem interesu rimsko pravo sicer še ni 
izoblikovalo, mogoče pa je iz rimskopravnih virov izcediti načela, ki jih na področju 
razlaščanja srečamo tudi v modernih pravnih ureditvah.81 
Ko infrastrukturnih objektov (cest, akveduktov, obzidja, kloake, term) ni 
bilo mogoče več umestiti na javno ozemlje (ager publicus), je bilo treba poseči 
v lastnino zasebnikov.82 K temu sta pripomogla stoična ideja o načelni prednosti 
javne nad zasebno koristjo83 in v postklasičnem pravu vse bolj zasidran nauk, da 
vsa zemlja pripada državi oziroma njenemu vladarju:
Seneca, De benefi ciis 7, 4, 2: Iure civili omnia regis sunt, et tamen illa, quorum ad 
regem pertinet universa possessio, in singulos dominos discripta sunt, et unaquaque 
res habet possessorem suum. 
Seneka, O dobrotljivosti 7, 4, 2: »Po civilnem pravu je vse kraljevo in vse tisto, kar 
pripada kralju, je razdeljeno med posamezne lastnike in vsaka posamezno stvar ima 
svojega posestnika.« 
Iust. C. 7, 37, 3, 1a: [C]um omnia principis esse intellegantur. 
Iust. C. 7, 37, 3, 1a: »[K]er se zdi, da je vse princepsovo.«
Rimska država je ostala v vseh obdobjih svojega razvoja pri razlaščanju dokaj 
zadržana, kar lahko v virih razberemo predvsem iz utemeljevanja tovrstnih posegov.84 
Pomembna kavtela pri razlaščanju je bila odškodnina razlaščencem.85 O razlastitvi 
brez odškodnine, razen v primeru zaplembe v kazenskem postopku, ni poročil.86 
81 Kaser, Knütel, Lohsse, Römisches Privatrecht, str. 183. Temeljno sodobno delo (ki se 
omejuje na prikaz razlastitve v principatu) je Pennitz, Der Enteignungsfall im römischen Recht.
82 »[I]t is impossible to believe that the construction of the Roman roads extending in the 
straight line from one end of the Empire to another, or of the Roman aqueducts was at the mercy 
of the owners of the land through which they were to pass.« Jones, Expropriation in Roman law, 
str. 521.
83 Marcus Aurelius 12, 20: Ne ad ullum alium fi nem, quam qui societati conducat, refe-
ratur (»K ničemur drugemu ne teži kot k cilju, ki koristi skupnosti«) (Edicija: Marci Antonini 
Imperatoris, str. 229). Na stoike je nesporno vplivala Platonova in Aristotelova misel o državni 
skupnosti, katere telos je skupno dobro oziroma javna blaginja (τὸ κοινῇ συμφέρον). O tem 
Verdross-Drossberg, Grundlinien, str. 137.
84 C. Th. 15, 1, 50: […] cum pulchritudine civitatis etiam fortunas suas auctas esse laetetur. 
(»[…] z lepoto mesta bo povečano tudi veselje [razlaščencev]«); C. Th. 15, 1, 51: Ita enim et 
splendor operis et civitatis munitio cum privatorum usu et utilitate servabitur. (»Tako bosta sijaj 
in obramba mesta služila zasebni uporabi in koristi.«) 
85 Jhering, Geist II, str. 73 ss, govori o varstvu pridobljenih pravic (iura quaesita). Prim. 
Schmidt, Der principielle Unterschied, str. 153: »[E]ine willkürliche Verletzung der Einzelrechte 
ebenso sehr dem Zwecke des Staates zuwiderlaufend als sittlich verwerfl ich ist, wird natürlich 
auch von den Römern nicht bezweifelt.« 
86 Demandt, Die Spätantike, str. 286.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu262  
Višino odškodnine je v cesarski dobi določal mestni prefekt (praefectus urbi). Če 
je presegla 50 zlatnikov, je o njeni višini odločal cesar.87 Kot oblika odmene se ne 
pojavlja zgolj denarna odškodnina, ampak tudi razlaščenčeva raba javne stavbe.88 
Naletimo tudi na primere menjalnih pogodb.89 Poleg razlastitve nepremičnin v virih 
zasledimo tudi primere razlastitve premičnin, zlasti gradbenega materiala in živeža.90 
Oglejmo si nekaj poročil o razlastitvah. Svetonij poroča, da Avgust ob prenovi 
rimskega foruma kljub velikopoteznim arhitekturnim zahtevam ni želel razlastiti 
tamkajšnjih lastnikov.91 To se sklada s Frontinovim poročilom v spisu De aqua-
eductu, kjer poudarja, da Rimljanom ni bilo v navadi jemati zasebne lastnine za 
uveljavljanje javne koristi. Če se je zaradi gradnje akvaduktov pojavila potreba po 
zasebnem zemljišču, ga je država oziroma mestna skupnost kupila pro toto, neupo-
rabljene dele zemljišča pa prodala naprej.92 Poučen primer, tokrat iz Justinijanovega 
časa, opisuje kronist Glycus. Neki Antioh Ostiarius je nasprotoval prodaji svoje 
hiše, ki je stala na zemljišču, kjer so nameravali zgraditi baziliko Svete modrosti. 
Magistrat je Antioha pridržal, prostost pa pogojeval s privolitvijo k prodaji sporne 
nepremičnine. Da bi odvrnili vse dvome o zakonitosti njene prodaje, zlasti lastni-
kovega soglasja, je moral Antioh svoje soglasje k prodaji nepremičnine ponoviti 
pred senatom.93 Še v absolutistični državi poznega cesarstva so torej skušali doseči 
teoretično soglasje lastnika ob de facto prisilnem kupu.94 Razlastitev so bolj kot 
enostranski oblastni akt razumeli za pogodbo z javnopravnimi prvinami. Da raz-
lastitev ni bila neke vrste višja sila, temveč vsaj de iure lastnikovo voljno dejanje, 
je razvidno iz odlomka jurista Afrikana: 
87 C. Th. 15, 1, 30 (= Theod. Arc. Hon. C. 8, 11, 9, pr.−1).
88 C. Th. 15, 1, 51 omenja, da je smel razlaščenec, na čigar zemljišču so postavili stolp 
mestnega obzidja, v stolpu neodplačno bivati, če je prevzel breme njegovega vzdrževanja. 
89 C. Th. 15, 1, 50: Nam in locum privati aedifi cii, quod in usum publicum translatum est, 
occupationem basilicae iubemus vetustae succedere, ut contractus quidam et permutatio facta 
videatur […] (»Namesto uporabe zasebne stavbe, ki je bila prenesena v javno rabo, ukazujemo, 
da sme naseliti staro baziliko, da bi se zdelo, kot da je bila posredi nekakšna pogodba ali menja-
va.«)
90 Frontinus, De Aquis, 125: […] ex agris privatorum terra, limus, lapides, testa, hare-
na, ligna ceteraque quibus ad eam rem opus esset, unde quaeque eorum proxime sine iniuria 
privatorum tolli, sumi, portari possint, viri boni arbitratu aestimata darentur, […] (»[…] iz 
zasebnih zemljišč se sme vzeti, odstraniti in nesti zemljo, kamenje, pesek, les in drugi material, 
ki je potreben za gradnjo, kolikor je mogoče brez krivic zasebnikom, vrednost tega materiala pa 
se določi po presoji častnih mož.) Gl. tudi prisilno prodajo živeža v času hudega pomanjkanja 
(Anast. C. 10, 27, 1).
91 Suet. Div. Aug. 56, 2: [F]orum angustius fecit non ausus extorquere possessoribus 
proximas domos. (»Zgradil je ožji forum, bližnjim posestnikom pa si ni drznil odvzeti prebiva-
lišč.«)
92 Frontinus, De Aquis, 128.
93 Glykas, Siculi Annales, IV (Edicija: Glyca, Του κύρου Μιχαήλ, str. 207).
94 Kaser, Das römische Privatrecht, str. 405, govori o »kupu pod političnim pritiskom« 
(»Kauf unter politischem Druck«). Prim. tudi Ankum, Afrikan, str. 174: »Formell juristisch war 
jeder von einem Grundeigentümer an Behörden der römischen Obrigkeit vorgenommene Verkauf 
ein freier Verkauf, den er selber gewollt hatte. Die faktische Realität war jedoch meistens eine 
andere.« 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 263
D. 19, 2, 33 Afr. libro 8 quaestionum: Si fundus quem mihi locaveris publicatus sit, 
teneri te actione ex conducto, ut mihi frui liceat, quamvis per te non stet, quominus id 
praestes: […] nam et si vendideris mihi fundum isque priusquam vacuus traderetur 
publicatus fuerit, tenearis ex empto.
Afr. D. 19, 2, 33 (Afrikan v 8. knjigi spisa Quaestiones): »Če je bilo zemljišče, ki si 
mi ga dal v zakup, razglašeno za javno stvar, mi odgovarjaš z actio conducti glede 
plodov, čeprav nisi ti odgovoren za to, da mi nisi omogočil uživanja plodov. […] 
Kajti tudi če mi prodaš zemljišče, in je to, preden mi ga izročiš, razglašeno za javno 
stvar, si mi zavezan iz prodajne pogodbe.«
Jurist z glagolom publicare označuje prehod lastninske pravice z zasebnika na 
državo. Če bi publicatio razumeli kot dejanje državne oblasti, ki se mu prodajalec 
ne bi bil zmožen upreti, prodajalec ne bi odgovarjal kupcu za neuspelo izročitev 
prodane stvari. V pravu rimske prodajne pogodbe je namreč veljalo, da s trenutkom 
perfektnosti pogodbe nevarnost naključnega uničenja nosi kupec. Publicatio torej 
ni bila priznana oblika višje sile ali temu podobna enostranska državna intervenci-
ja, ki bi šla na kupčev rovaš. Nasprotno, priča smo vsaj de iure voljnemu dejanju 
lastnika (prodajalca), ki je zemljišče po sklenitvi in perfektnosti prodajne pogodbe 
prodal in izročil državi.95 Zato prodajalcu jamči iz prodajne pogodbe. Po isti logiki 
je imel tudi zakupnik v prvem Afrikanovem primeru teoretično svobodno voljo 
pri sklepanju prodajne pogodbe z državo in je zato zakupniku odgovarjal zaradi 
neizpolnitve zakupne pogodbe. 
V zvezi s tem bi lahko govorili o de iure svobodnem, a de facto izsiljenem 
(prisilnem) kupu. Na presečišču upravnega in civilnega prava je obstajala »pri-
silna« pogodba (»Zwangsvertrag«),96 ki pa je zaradi nedopustnega nagiba (vis ac 
metus) ni bilo mogoče izpodbijati po splošnih merilih civilnega prava.97 Neformalni 
magistratov pritisk na sklenitev pogodbe namreč ni veljal za protipravnega, saj je 
izhajal iz njegovega koercicijskega upravičenja.98 Iz tega izhaja, da je umestitev 
rimske razlastitve v okviru »oblastnih ravnanj javnopravnih oseb« zavajajoča, saj 
je bila pravnoformalno pogodbene narave, čeprav bi jo de facto ustrezneje umeščali 
med oblastne (suverene) enostranske akte. 
Kljub prepričanju pravnih zgodovinarjev, da je bilo poseganje vladarjev 
v zasebna razmerja zlasti v dominatu vse pogostejše in manj obzirnejše kot v 
prejšnjih obdobjih, iz virov razberemo, da so se tudi cesarji zavedali zahteve po 
samoomejevanju pri tovrstnih posegih. Čeprav človeški zakoni za cesarja niso bili 
95 Ankum, Afrikan, str. 175.
96 »Verträge können daher, wenn ein öffentliches Interesse in Frage kam, über das der 
Beamte des römischen Staats kraft seines Amts zu wachen hatte, durch sein Imperium unter 
Androhung von Nachteilen, die in Koerzitionsstrafen bestanden, erzwungen werden.« Düll, 
Recenzija k de Robertis, str. 350 ss. 
97 C. Th. 3, 1, 9: Venditiones, donationes, transactiones, quae per potentiam extortae 
sunt, praecipimus infi rmari (»Ukazujemo, da so neveljavne prodaje, darila in poravnave, ki so 
izsiljene s strani močnejšega.«); C. 4, 38, 13 pr. in C. Th. 3, 1, 6.
98 O pojmu coercitio gl. Kunkel, Staatsordnung und Staatspraxis, str. 149 ss. 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu264  
zavezujoči,99 se je ta zavedal, da cesarska vladavina počiva na doslednem spošto-
vanju lastnih zakonov.100
2.2 Tabulae novae in moratoriji
O nekakšni obliki razlastitve kot posegu v premoženjsko sfero zasebnih 
pravnih subjektov bi lahko govorili tudi pri odpisih dolgov (tabulae novae) in 
oblastnih odlogih plačil (moratoria).101 V obeh primerih gre za javnopravna posega 
v obligacijskopravna razmerja, ki sta z zmanjševanjem zadolženosti prebivalstva 
skušala omiliti socialne napetosti, še zlasti v obdobjih družbenih kriz, ki so sledile 
naravnim nesrečam, vojnam in socialnim nemirom. Rimska kreditna zakonodaja 
je namesto odpisov dolgov orientalskega in grškega tipa102 sicer redno posegala 
po omejevanju obrestnih mer. 
Toda tudi splošni odpusti dolgov rimski družbi niso bili povsem tuji. Kot 
značilen akt vladarjeve milosti (indulgentia principis) so prav tako smeli podaljšati 
rok za prostovoljno izpolnitev že zapadle obveznosti.103 Na razvoj moratorijev 
naj bi prispevala provincialna praksa. Neki papirus iz leta 331 omenja na provin-
cialnega prefekta naslovljeno prošnjo za dodelitev petletnega odloga izpolnitve 
obveznosti z utemeljitvijo, da bi v primeru siljenja k takojšnji izpolnitvi dolžnik 
utrpel nepopravljivo škodo.104 Prefekt je ugodno rešitev prošnje pogojeval z usta-
novitvijo poroštva. Morda je prefektovo pogojevanje moratorija z nadomestnim 
zavarovanjem odsev dejstva, da ti v nasprotju s cesarjem niso smeli podeljevati 
moratorijev brez ustreznih garancij za upnike, saj bi tovrstna praksa utegnila 
imeti uničujoče ekonomske posledice za kreditiranje.105 Že leta 382 so bili vsi 
moratorijski reskripti razveljavljeni, dolžnikom pa je cesar ukazal, da nemudoma 
99 Ulp. D. 1, 3, 31 pr.: Princeps legibus solutus est […] (»Cesarja zakoni ne vežejo […].«) 
Ulp. D. 1, 4, 1: Quod principi placuit, legis habet vigorem. (»Kar odloči cesar, ima značaj zako-
na.«) Ulp. D. 1, 4, 1, 1: Quodcumque igitur imperator per epistulam et subscriptionem statuit 
vel cognoscens decrevit vel de plano interlocutus est vel edicto praecepit, legem esse constat. 
haec sunt quas volgo constitutiones appellamus. (»Kar s pismom in podpisom sporoči cesar in ne 
glede na to, ali to stori po sodni preiskavi ali brez ali pa to ukaže z ediktom, ima značaj zakona. 
In te zakone splošno imenujemo konstitucije.«)
100 Inst. 2, 17, 8 (sec. Alex. et Ant.): Licet legibus soluti sumus, attamen legibus vivimus. 
(»Čeprav smo odvezani (spoštovanja) zakonov, kljub temu živimo po njih.«) Th. Val. C. 1, 14, 
4: [D]e auctoritate iuris nostra pendet auctoritas. et re vera maius imperio est submittere legibus 
principatum. (»Naša avtoriteta počiva na avtoriteti prava. Podreditev zakonom je pomembnejša 
od cesarjeve vladarske moči.«) O tem Demandt, Die Spätantike, 252 ss.
101 Wagner, Grundlegung, str. 556; Jhering, Geist II, str. 77.
102 Aristot. Const. Ath. 12, 4 (Solonova σεισάχθεια).
103 Pravica do podeljevanja moratorijev je spadala med prerogative evropskih vladarjev do 
19. stoletja. V tem obdobju velik del teorije in javnosti ni bil več naklonjen poseganju vladarja v 
zasebnopravna razmerja. V zvezi s tem se je ustalil rek »Quinquenellen gehören in die Höllen«. 
(Op.: literae quinquenales – odločba o petletnem moratoriju). Mittermaier, Bemerkungen über 
Moratorien, str. 451; Gaudemet, Indulgentia principis, str. 3 ss.
104 PSI 7 767 (Oxyrhynchus). O tem Taubenschlag, Zum gerichtlichen Moratorium, str. 
401 ss.
105 Solazzi, L`Estinzione dell`obbligazione, str. 105, op. 1.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 265
izpolnijo vse zapadle obveznosti.106 V Justinijanovem pravu je glede moratorijev 
veljalo naslednje načelo:
C. 1, 19, 4 Grat. Valentin. Theodos. AAA. Flor. pp.: Universa rescripta, quae in 
debitorum causis super praestandis dilationibus promulgantur, non aliter valeant, 
nisi fi deiussio idonea super solutione debiti praebeatur. <a. 382 D. VIII k. Mart. 
Constantinopoli Antonio et Syagrio conss.>
Grat. Valentin. Theodos. C. 1, 19, 4 Cesarji Gracijan, Valentinijan in Teodozij Flor(ian)
u, pretorijanskemu prefektu: »Vsi reskripti za odloge plačila, ki so bili izprošeni v 
zvezi z dolgovanimi izpolnitvami obveznosti nimajo veljave, razen če se zagotovi 
ustrezno poroštvo glede izpolnitve dolga.« <Dano 8. dan pred marčnimi kalendami 
v Konstantinoplu v letu, ko sta bila konzula Antonij in Sigarij (22. februar 382)>
Dolžniki, ki jim je bil podeljen moratorij, so morali upnikom zagotoviti 
ustreznega poroka (fi deiussor idoneus), sicer se moratorij ni štel za učinkovitega. 
Podobnosti cesarske konstitucije s provincialno prakso so očitne. Vprašljivo je, ali 
je šlo pri tem za splošno zahtevo ali pa se je konstitucija, kot je zatrjeval Gotho-
fredus, omejevala zgolj na fi skalne dolžnike (debitores tributorum).107 Zahteva po 
zagotovitvi poroštva je bila za upnika edina uteha, ki jo je pogojeval cesar s svojim 
enostranskim milostnim aktom. 
Do edinega znanega vsesplošnega odpusta dolgov v pozni antiki je prišlo ob 
frankovski invaziji Italije in Sicilije leta 555. Ker so v roparskih napadih upniki 
izgubili zavarovanje, so želeli nemudoma priti do poplačila terjatev, kar je pome-
nilo velik pritisk na dolžnike. Zaradi nenehnih prošenj po oblastni intervenciji je 
Justinijan leta 555 sprejel poseben zakon, ki mu zaradi izredne stiske, v kateri se 
je znašel zahodni del cesarstva, kot pravi sam, v zgodovini ni bilo para.108 
106 Grat. Valentin. Theodos. C. Th. 1, 2, 8: Universa rescripta, quae in debitorum causis 
super praestandis dilationibus impetrata sunt, rescindantur, cum sit acerbius perurgendus, qui, 
mansuetudinis nostrae pudore fatigato, non quid utilitatibus publicis, sed quid suis fraudibus 
conveniret, adspexit. C. Th. 1, 2, 8. Interpr. Si cuiuslibet rei debitor convictus, propter differen-
dam solutionem a principe inducias impetraverit, benefi cium, quod obtinuerit, non valebit, sed 
cautionem suam implere cogatur. (»Vsi reskripti za odloge plačila, ki so bili izprošeni v zvezi 
z dolgovanimi izpolnitvami obveznosti, naj bodo razveljavljeni, saj je treba močneje pritisniti 
na tiste, ki so izčrpali obzirnost naše milosti in bolj kot javno korist upoštevali to, kar je bilo 
pripravno za njihovo zvijačnost.  Interpretacija: Če je kdo obsojen kot dolžnik in je od cesarja 
izprosil odlog plačila, mu usluga, ki jo je pridobil, ne bo koristila, temveč bo prisiljen izpolniti 
zadolžnico.«)
107 Gothofredus, Codex Theodosianus, str. 20. Pharr, The Theodosian Code, str. 13, op. 21, 
meni, da beseda debita označuje »tax payments that are due«.
108 Iustiniani constitutio 8 (Lex quae data est pro debitoribus in Italia et Sicilia): Cum 
semper decursio barbarici temporis in novarum rerum <remedium novis> et veteribus legibus 
<ignotis> occasionem praebeat promulgandis, generalibus hominum diffi cultatibus communi 
remedio subvenire necesse est. (»Ker naval v barbarskih časih neprestano ponuja priložnost za 
sprejemanje novih zakonov, <ki so bili starim neznani>, kot <nove rešitve> v novih razmerah, 
je treba ljudem, ki so v vsesplošni stiski, pristopiti na pomoč s skupno rešitvijo.«) Emendacije v 
šilastih oklepajih, ki dopolnjujejo besedilo, navajam po Miller, Sarris, The Novels II, str. 1131.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu266  
2.3 Javna bremena
Rimska država je državljanom in provincialnemu prebivalstvu nalagala raz-
lična javna bremena, zlasti davke. Temelj davčne obveznosti rimskega državljana 
je bila konzulova letna objava davčne obveznosti državljanov. S tem aktom je 
postal rimski državljan fi skalni dolžnik.109 Vprašanje je, ali je država oziroma 
erar davčno obveznost iztoževala v rednem pravdnem postopku po mehanizmu 
zasebnega prava. Zasebnopravno prvino davčne obveznosti bi denimo nakazovala 
možnost odstopa (cesije) davčne terjatve. Papinijan v D. 50, 15, 5 opisuje primer 
solidarnega dolžnika zemljiškega davka, ki je poplačal celotno terjatev. Ali je po 
zgledu pravne dobrote odstopljenih tožb fi skusova terjatev prešla na dolžnika, ki 
je izpolnil obveznost?
D. 50, 15, 5 Pap. libro 19 responsorum: Cum possessor unus expediendi negotii causa 
tributorum iure conveniretur, adversus ceteros, quorum aeque praedia tenentur, ei qui 
conventus est actiones a fi sco praestantur, scilicet ut omnes pro modo praediorum 
pecuniam tributi conferant. 
D. 50, 15, 5 (Papinijan v 19. knjigi spisa Responsae): »Če je od enega izmed zemljiških 
posestnikov izterjana celotna davčna obveznost, ima ta zoper preostale posestnike, ki 
se jih drži ista davčna obveznost, pravico, da zahteva fi skusovo tožbo, da bi se davčna 
obveznost porazdelila med ostale dolžnike.«
Papinijan torej ni imel nobenih pomislekov pri pretvorbi fi skusove obveznosti 
v zasebno terjatev.110 Po Pernicejevem mnenju pa iz Papinijanovega odlomka ni 
mogoče sklepati, da je imel erar zoper davčnega dolžnika tožbo, ki bi bila ustrojena 
po merilih zasebnega prava.111 
Druga posebnost rimskega zemljiškega davka je bila njegova stvarnopravna 
narava. Zavezanec za plačilo zemljiškega davka je bil vsakokratni stvarnopravni 
upravičenec zemljišča. Kot sta odpisala cesarja Antonin in Ver, so v zadevah (ze-
mljiških) davkov zavezana zemljišča sama in ne osebe. Posledično je bil vsako-
kratni posestnik zemljišča112 zavezan plačati zaostalo davčno obveznost zemljiških 
prednikov. Če kupec za obstoj davčnega dolga ni vedel, je smel prodajalca tožiti 
iz prodajne pogodbe zaradi pravne napake:
D. 39, 4, 7 pr. Papir. libro 2 de constitutionibus: Imperatores Antoninus et Verus 
rescripserunt in vectigalibus ipsa praedia, non personas conveniri et ideo possesso-
res etiam praeteriti temporis vectigal solvere debere eoque exemplo113 actionem, si 
ignoraverint, habituros. 
Papir. D. 39, 4, 7 pr. (Papirij v 2. knjigi spisa De constitutionibus): »Cesarja Antonin 
in Ver sta odpisala, da odgovarjajo v davčnih zadevah zemljišča sama, in ne osebe. 
109 Pernice, Beziehungen, str. 15 ss.
110 Pernice, Beziehungen, str. 18.
111 Pernice, Beziehungen, str. 18.
112 Tudi užitkar kot kvaziposestnik. Gl. Ulp. D. 7, 1, 27, 3; Paul. D. 33, 2, 28.
113 Po ustaljenem prepričanju je treba besedo exemplo nadomestiti z ex empto. Gl. Pernice, 
Beziehungen, str. 69.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 267
Zato je treba, da vsakokratni posestniki zemljišča poravnajo tudi davčno obveznost 
prednikov, imeli pa bodo tožbo iz kupne pogodbe, če za to obveznost kupci niso vedeli.«
V okvir javnih bremen juristi prištevajo obveznosti vsakokratnega zemljiškega 
posestnika, ki so vključevala plačilo potnih, vodnih in kanalizacijskih pristojbin114 
ter popravila javne infrastrukture. Tako je denimo že Zakonik XII. plošč določal, 
da lastniki ohranjajo prehodnost in varnost javnih poti.115 Klasiki omenjajo, da so 
vozne pristojbine bremena zemljišča in ne posameznikov.116 Plačati jih je moral 
tisti, ki je zemljišče dejansko uporabljal, tudi npr. užitkar.117 
V naštetih primerih smo soočeni z obstojem tako imenovanih stvarnih (realnih) 
bremen, ki so rimskemu zasebnemu pravu vsaj načeloma bila tuja. Po splošnem 
načelu služnostnega prava, ki ne priznava služnosti v storitvi (servitus in faciendo 
consistere nequit), rimski juristi bi obstoj stvarnih bremen v zasebnem pravu niso 
priznavali. Po njihovem prepričanju bi njihov obstoj pretirano okrnil načeloma 
svobodno lastninsko pravico.118 Drugače pa je veljalo v javnem pravu oziroma 
na preseku zasebnega z javnim pravom.119 Do priznanja obstoja stvarnih bremen 
je zaradi razlogov, ki jih je narekovala fevdalna družbena ureditev, prišlo šele v 
času recepcije rimskega prava, natančneje v obdobju usus modernus Pandectarum 
(16.–18. stol.).120
3. Nadzorna ravnanja javnopravnih oseb 
3.1 Javne listine in registracija 
Preko svojih organov je rimska država v številnih zasebnopravnih razmerjih 
vršila nadzorno funkcijo, s čimer v javnem interesu ni varovala zgolj strank po-
godbenega razmerja, ampak tudi tretje osebe. Paternalizem je v sicer liberalistično 
prežetem klasičnem pravu sorazmerna redkost.121 Simptomatična je zlasti odsotnost 
zemljiške knjige, katere edini približek bi lahko, po prevladujočem mnenju, iskali 
v rimskem Egiptu 1. stoletja po Kr. Egipčanski zametek zemljiške knjige naj bi 
bil »arhiv posesti« (βιβλιοθήκη ἐγκτήσεων), ki ga je za rimsko provinco Egipt 
predpisal Edikt Metija Rufa. Ta se je v odločilnem delu glasil: 
114 Pernice, Beziehungen, str. 80.
115 Tab. 7, 7.
116 Call. D. 50, 4, 14, 2: Viarum munitiones, praediorum collationes non personae, sed 
locorum munera sunt. (»Dela na cesti in zbiranje davkov niso bremena oseb, temveč zemljišč.«)
117 Ulp. D. 7, 1, 27, 3.
118 Kaser, Das römische Privatrecht, str. 405 in 443.
119 Žepič, Zemljiška služnost kot dogmatični model, 174, op. 108.
120 O tem Žepič, Zemljiška služnost kot dogmatični model, str. 174 ss.
121 »Classical law was not primitive but liberal.« Tako je Schulz (Classical Roman Law, 
str. 353) pospremil očitek rimskemu pravu, ki da ni izoblikovalo zadostne publicitete pri prenosu 
in obremenitvi nepremičnin. 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu268  
Κελεύω οὖν πάντας τοὺς κτήτορας ἐντὸς μηνῶν ἓξ ἀπογρά ψασθαι τὴν ἰδίαν κτῆσιν 
εἰς τὴν τῶν ἐνκτήσεων βιβλιοθήκην καὶ τοὺς δανειστὰς ἃς ἐὰν ἔχωσι ὑποθήκας καὶ 
τοὺς ἄλλους ὅσα ἐὰν ἔχωσι δίκαια, τὴν δὲ ἀπογραφὴν ποιείσθωσαν δηλοῦντες πόθεν 
ἕκαστος τῶν ὑπαρχόντων καταβ̣έ̣β̣ηκεν εἰς αὑτοὺς ἡ κτῆσεις.122
»Zato ukazujem, da morajo vsi lastniki v šestih mesecih svojo zasebno posest napo-
vedati pri ›arhivu posesti‹, kakor morajo tudi vsi upniki napovedati vse hipoteke in 
druge pravne naslove, ki jih imajo. Na tej podlagi morajo ob napovedi predložiti tudi 
podatke o tem, od koga je (na njih) prešla lastnina na stvareh, ki jih imajo v posesti.« 
Podobno težnjo kot βιβλιοθήκη ἐγκτήσεων napoveduje overovljanje pravnih 
poslov, napravljanje javnih listin in njihovo vpisovanje v javne registre. Oblastni 
organi začno v cesarski dobi podeljevati tudi najrazličnejša dovoljenja in odobritve, 
ki predpostavljajo veljavnost pravnih poslov. Vse naštete oblike vsebujejo prvino 
»ljudske garancije« (Volksgarantie), da je bil pravni posel sklenjen skladno z zah-
tevami, ki jih upoštevaje javni interes narekuje pravni red.123
3.1.1 Javne listine (instrumenta publica)
Naprava javnih listin in overovljanje zasebnih listin sta pravna lika, ki sta 
v rimsko pravo prodrla pozno, in sicer v helenistično navdahnjeni Konstantinovi 
dobi.124 Hkrati pomenijo eno najznačilnejših intervencij birokratskega absolutizma 
v zasebno pravo.125 
Pravica naprave javne listine (ius actorum confi ciendorum ali ius gestorum)126 
je bila pristojnost upravnih organov, da določene izjave strank, ki so bile dane na 
zapisnik, ali vsebino zasebno napravljenih listin vnesejo v javne knjige (tabulae 
publicae, acta, gesta, commentarii, libelli) in da na predlog strank o tem izdajo pisni 
odpravek.127 Vnos listine v javno knjigo se običajno imenuje insinuatio ali allega-
tio.128 Pristojnost sestavljanja javnih listin so imeli magister census,129 duoviri,130 
defensor civitatis,131 najbrž tudi nekateri cerkveni organi. Pri napravi javnih listin 
so morali biti v municipijih poleg magistrata in pisarja (exceptor) prisotni še trije 
dekurioni.132 Originalno listino so shranili v arhivu, stranka pa je dobila odpravek 
122 Riccobono, FIRA I, str. 324 ss, št. 60. O tem Jördens, Nochmals zur Bibliotheke enkte-
seon, str. 278.
123 Jhering, Geist I, str. 208.
124 Steinwenter, Die antiken Grundlagen, str. 77: »der auch sonst gräzisierende Konstantin«.
125 Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II, str. 232 ss.
126 Const. C. Th. 2, 4, 2: […] eos, quibus actorum confi ciendorum ius est. Steinwenter, 
Beiträge, str. 30 ss.
127 Sestavne dele javnih listin navaja Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II, str. 233.
128 Sellert, Insinuation, stolp. 1256−1259.
129 Lydus, De Magistratibus 2, 30.
130 Vat. 112.
131 C. Th. 8, 12, 8, 1.
132 Arcad. Honor. C. Th. 12, 1, 151: Municipalia gesta non aliter fi eri volumus quam trium 
curialium praesentia, excepto magistratu et exceptore publico, semperque hic numerus in eadem 
actorum testifi catione servetur. Sic enim et fraudi non patebit occasio et veritati maior crescit 
auctoritas. (»Želimo, da so pri napravi javnih listin poleg magistrata in javnega zapisnikarja 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 269
s podpisi treh dekurionov in zapisnikarja.133 Pristojnosti naprave javnih listin niso 
imeli pisarji (tabelliones), predhodniki srednjeveških notarjev, čeprav se tudi za 
njihove listine uporablja izraz instrumenta publice confecta.134 Javni organi so 
imeli z napravo javnih listin določene stroške, ki jih v obliki taks niso smeli pre-
valiti na stranke. Vse do Konstantina, ko so predpisali javne takse kot pavšalni 
strošek za vodenje upravnih zadev, so pobiranje taks šteli za podkupovanje, ki je 
bilo kaznovano z obglavljanjem.135 Pravilno napravljena javna listina je za stranke 
predstavljala posebno postopkovno ugodnost v dokaznem postopku,136 saj je štela 
za neizpodbojen dokaz, ki je užival javno zaupanje (publica fi des).137 
3.1.2 Registracija pravnih poslov (allegatio gestis)
Konec tretjega stoletja so se množili primeri zahtev po obligatornem sodelovanju 
javne oblasti pri sklepanju pravnih poslov med zasebniki. Značilen primer tovrstnega 
sodelovanja in hkrati nadzorstva je bila zahteva po vpisu vsebine zasebne listine v 
javno knjigo (register). Sprva je bila vsebina rimskih javnih zapisnikov omejena na 
beleženje uradnih procesnih dejanj.138 Že sorazmerno zgodaj so poznali tudi uprav-
nopravno registracijo.139 V cesarski dobi se je potreba po publiciteti zasebnopravnih 
poslov vse bolj krepila, kar je v končni fazi privedlo do že omenjene pristojnosti 
naprave javnih listin, predvsem pa njihovega vpisa v register (acta).140 Registracijo 
so predpisovali predvsem zaradi davčnih namenov.141 Po Konstantinovem pravu 
prodajna in darilna pogodba nepremičnin nista bili veljavni, če obhodu zemljišča in 
pritegnitvi sosedov ni sledil vpis listine v sodnikov register (gesta iudicis).142 Regi-
prisotni še najmanj trije dekurioni. To število naj bo pri napravi javnih listin vselej upoštevano. 
Kajti le tako se ne bo ponudila priložnost za goljufanje in resnica bo pridobila avtoriteto.«)
133 Steinwenter, Die antiken Grundlagen, str. 78.
134 Steinwenter, Die antiken Grundlagen, str. 77; Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II, 
str. 234.
135 O taksah gl. C. 3, 2: De sportulis et sumptibus in diversis iudiciis faciendis et de exse-
cutoribus litium (»O taksah in stroških v sodnih zadevah ter o sodnih izvršiteljih«).
136 C. 4, 20, 1 pr.: Κατὰ ἐγγράφου μαρτυρίας ἄγραφος μαρτυρία οὐ προσφέρεται. (»Nepisan 
dokaz ne more predhajati pisanemu dokazu.«) 
137 Kaser, Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, str. 557, op. 28; Steinwenter, Die antiken 
Grundlagen, str. 77.
138 Steinwenter, Beiträge, str. 43; Kaser, Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, str. 557.
139 Tipičen primer antičnega upravnega registra je bil register rojstev. Na podlagi papiroloških 
študij rimskega Egipta je Steinwenter, Beiträge, str. 6 (gl. tudi str. 41), dokazoval razširjenost 
vpisovanja rojstev v javne knjige še pred Markom Avrelijem. Gl. Scaev. D. 22, 3, 29, 1, ki v zvezi 
z nezakonskimi otroki omenja njihov vpis v posebni register (professio apud acta), ter Apuleius, 
Apologia 89, ki omenja (album) professionum liberorum natorum, torej seznam novorojencev, 
shranjen v javnem arhivu (tabularium publicum). 
140 Steinwenter, Beiträge, str. 31.
141 Zaradi istih razlogov je bila že v Avgustovem času uvedena zahteva po javnem odpiranju 
oporok (PS 4, 6, 1).
142 Const. C. Th. 3, 5, 1: Pater noster nullam voluit liberalitatem valere, si actis inserta non 
esset. (»Naš oče ni dovolil, da bi bilo darilo veljavno, če ni bilo vpisano v register.«); Constantius 
C. Th. 8, 12, 6.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu270  
stracija je sledila pripoznanju davčne obveznosti pred organom, ki je izvedel davčno 
preverbo (inspectio publica vel fi scalis):
Const. C. Th. 3, 1, 2: Qui comparat, censum rei comparatae cognoscat: neque liceat 
alicui, rem sine censu vel comparare vel vendere. inspectio autem publica vel fi scalis 
esse debebit hac lege, ut, si aliquid sine censu venierit, et id ab alio deferetur, venditor 
quidem possessionem, comparator vero id, quod dedit pretium, fi sco vindicante, perdat. 
Const. C. Th. 3, 1, 2: »Kupec naj pripozna davek na kupljeno stvar: nikomur ni 
dovoljeno kupiti ali prodati stvari brez pripoznanja davčne obveznosti (sine censu). 
Skladno s tem zakonom je potrebna javna ali fi skusova preverba [pripoznave davčne 
obveznosti]. Če bi se kaj prodalo ali kupilo brez plačila davka, naj prodajalec izgubi 
posest na blagu, kupec pa kupnino, ker sme fi skus oboje vindicirati.«
Valentinijan III. je leta 444 odredil, da je zaradi nevarnosti davčnega obida 
treba vsako pogodbo, katere predmet so bile nepremičnine, skleniti pred javnim 
organom:
Nov. Val. 15, 3: Omnis autem contractus, qui clanculario vel emente vel vendente 
in fraudem legis initus fuerit, careat fi rmitate. Quod ne fi at, ea ratione prospicimus, 
ut gestis municipalibus immobilium rerum contractus constet initus, mobilium vero 
emissis pittaciis transigatur […] 
Nov. Val. 15, 3: »Vsaka pogodba, ki je, bodisi s strani kupca bodisi prodajalca, skle-
njena na skrivaj, z namenom zaobiti zakon, je neveljavna. Da se to ne bi dogajalo, 
določamo, da se mora pogodba, ki se nanaša na nepremičnine, vnesti v javni mestni 
register, pogodba, ki pa se nanaša na premičnine, pa mora biti napravljena v obliki 
pisnih listin […].«
Kot ugotavlja Wieacker, je iz vulgariziranih pravnih tekstov iz zahodnega 
dela cesarstva razvidno, da se je registracija pravnih poslov v praksi uveljavila le 
na vzhodu.143 Vzhodnorimski cesar Zeno je obveznost insinuacije iz zavezovalnega 
posla razširil celo na izročilno pismo (epistula traditionis). Pristojnost insinuacije 
tako zavezovalnega posla kot tudi izročilnega pisma so imeli dekurioni.144 
Justinijan je zahtevo po insinuaciji darilnih obljub razširil na premičnine, ki 
so presegale vrednost 200, kasneje 300 in končno 500 solidov.145 Izvzeta so bila le 
zaročna darila in darila pred sklenitvijo zakonske zveze,146 darila za primer smrti147 
ter darila cesarju.148 Postopno višanje vrednosti zneska, ki je zahteval insinuacijo, 
143 Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II, str. 233.
144 Steinwenter, Die antiken Grundlagen, str. 103.
145 Vat. 249, 7; Const. C. Th. 3, 5, 1; Const. C. Th. 8, 12, 1, 2; Const. C. Th. 8, 12, 3: 
Promulgatum dudum est donationes nullo alio modo fi rmas posse detineri, nisi apud actorum 
contestationem confectae fuerint. (»Pred kratkim je bilo razglašeno, da darila ne morejo biti 
veljavna, če niso bila vpisana v javni register.«) C. Th. 8, 12, 5: Data iam pridem lege statuimus, 
ut donationes interveniente actorum testifi catione confi ciantur. (»S prejšnjim zakonom [mišljen 
je najbrž C. Th. 8, 12, 1] smo določili, da se darila izvršijo s pritegnitvijo prič ob vpisu v javni 
register.«)
146 Const. C. Th. 3, 5, 8; Iust. C. 8, 53, 34 in 36, 3.
147 Iust. C. 8, 56, 4.
148 Iust. Nov. 52, 2.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 271
kaže, da se je vladarjeva odredba v praksi upoštevala in je celo pretirano obreme-
njevala delokrog upravnih organov. Justinijan je poudarjal, da je naprava javne 
listine najzanesljivejša oblika izognitve dokaznim težavam.149 Zanimivo pri tem 
je, da niso insinuirali pogodb o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičninah, 
so pa v postklasičnem cesarskem pravu predvideli možnost ustanovitve zastavne 
pravice z javno listino (pignus publicum): 
Leo C. 8, 17, 11, 1: Sin autem ius pignoris vel hypothecae ex huiusmodi instrumentis 
vindicare quis sibi contenderit, eum qui instrumentis publice confectis nititur praeponi, 
etiamsi posterior dies his contineatur, nisi forte probatae atque integrae opinionis 
trium vel amplius virorum subscriptiones isdem idiochiris contineantur: tunc enim 
quasi publice confecta accipiuntur.
Leo C. 8, 17, 11, 1: »Če želi kdo na podlagi teh listin uveljavljati ročno ali hipotečno 
zastavno pravico, ukazujemo, da naj ima prednost tisti, ki opira svoj zahtevek na 
javne listine (instrumentis publice confectis), čeprav je bila zastavna pravica (te 
vrste) ustanovljena pozneje. To naj velja v vseh primerih, razen če je zasebna listina 
prejšnjega zastavnega upnika opremljena s podpisi treh preizkušenih in častnih mož, 
saj se taka listina šteje, kot da bi bila javno napravljena (quasi publice confecta).«
Tako ustanovljena hipoteka je zastavnemu upniku nudila precejšnjo ugodnost, 
ker je uživala prednost v izvršbi pred predhodno ustanovljenimi brezobličnimi hipo-
tekami. Možnost antedatiranja je bila pri hipotekah, ki so se opirale na brezoblični 
dogovor o nastanku hipoteke, ki je bil običajno oprt na zasebno listino, neprimerno 
večja kot pri hipotekah, ustanovljenih z javno listino.150
Postklasično rimsko pravo je poznalo tudi fakultativno registracijo zaseb-
nopravnih poslov. Vsakdo je smel izraziti poslednjo voljo pred oblastvom, ki je 
imelo pristojnost naprave javne listine (ius actorum) ter njeno vsebino vnesti v 
javni register.151 Podobno je bilo mogoče oblastveno emancipirati svojepravne in 
osvobajati sužnje152 ter postavljati pravdne zastopnike (procuratores).153 Uprav-
nopravnega značaja je bila tudi postavitev varuha ali skrbnika, ki sta morala ob 
prevzemu funkcije oblastvu izročiti varovančev154 oziroma skrbljenčev inventar.155
149 Iust. Nov. 73, 7, 3.
150 MacChombaich, A Summary, str. 401 s.
151 Honor. Const. C. 6, 23, 19.
152 Anas. C. 8, 48, 5 pr.; Iust. C. 8, 47, 11 pr.
153 PS 1, 3, 1; Cons. 3, 1 in 4.
154 Arcad. Honor. C. Th. 3, 30, 6; Leo C. 1, 3, 31.
155 Iust. C. 1, 4, 27, 1.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu272  
3.2 Dovoljenje javnega organa
3.2.1 Izposlovanje lastninske pravice (impetratio dominii)
Značilen primer intervencije državnih organov v okviru njihove nadzorne 
funkcije nad pravnim prometom je izdaja najrazličnejših odobritev oziroma do-
voljenj ter temu podobnih ravnanj, ki skušajo preprečiti zlorabe, v katere bi vodila 
preširoka pogodbena avtonomija.
Na značilen primer podelitve oblastnega dovoljenja naletimo v okviru prav-
ne ureditve unovčenja zastavne pravice. Kot je znano, je Konstanin leta 321 ali 
326 prepovedal dogovor zastavnega upnika in zastavitelja, na podlagi katerega je 
smel zastavni upnik v primeru neizpolnitve zavarovane zapadle terjatve obdržati 
zastavljeno stvar (tako imenovani komisorni dogovor, lex commissoria).156 Zastavni 
upnik je moral zastavljeno stvar po zapadlosti zavarovane terjatve vselej prodati, 
se iz izkupička poplačati, morebiten presežek izkupička od prodaje pa izročiti 
zastavitelju. Po Konstantinovi prepovedi komisornega dogovora se je postavilo 
vprašanje, kaj naj stori zastavni upnik, ki tudi po dveh letih ni našel primernega 
kupca zastavljene stvari. Vprašanje je leta 530 na temelju klasičnih podlag izčrp-
no uredil cesar Justinijan.157 Zastavni upnik je moral po novi ureditvi opomniti 
dolžnika, naj izpolni obveznost, in hkrati napovedati, da bo v nasprotnem primeru 
pozval cesarsko pisarno, da mu zastavljeno stvar oblastno domakne v lastnino. 
Če je bil dolžnik odsoten, se je moral upnik obrniti na provincialnega sodnika, 
ki je dolžniku sporočil končen rok za izpolnitev obveznosti.158 Če dolžnik tudi v 
nadaljnjih dveh letih obveznosti ni izpolnil, se je smel upnik obrniti na cesarsko 
pisarno, kjer je izprosil domik zastavljene stvari v lastnino (impetratio dominii).159 
Ob izdaji reskripta, ki ga je cesar izdal po zgledu milostnih aktov, je postal zastavni 
upnik lastnik prisojene stvari, vendar tudi tokrat pod razveznim pogojem dolžniko-
vega poplačila.160 Z odkritim sklicevanjem na pieteto in humanost do dolžnika, ki 
156 O tem Žepič, Interesno ravnotežje, str. 278 ss.
157 C. 8, 33 (De iure dominii impetrando). Dernburg, Das Pfandrecht II, str. 240 ss.
158 Iust. C. 8, 33, 3, 2−3.
159 Iust. C. 8, 33, 3, 3a: Sin autem in tempore statuto vel minime fuerit inventus vel creditam 
pecuniam totam offerre noluerit, tunc creditor adeat culmen principale et precibus porrectis iure 
dominii habere eandem rem expetat habeatque ex divino oraculo eam in suo dominio. (»Če pa 
se v določenem roku dolžnika ne bil najde ali pa zavrne plačilo dolgovanega denarnega zneska v 
celoti, naj se upnik obrne na najvišjega ter ga izprosi podelitev lastninske pravice na zastavljeni 
stvari in po cesarski odredbi bo to postalo njegova last.«) Gl. tudi Alex. C. 8, 33, 3, 1.
160 Iust. C. 8, 33, 3, 3b: Et postquam hoc fuerit subsecutum, pietatis intuitu habeat debi-
tor intra biennii tempus in suam rem humanum reversum ex die sacri oraculi numerandum, et 
liceat ei, creditori qui iam dominus factus est offerre debitum cum usuris et damnis vitio eius 
creditori illatis, quorum quantitatem creditor debet suo iuramento manifestare, et suum pignus 
recuperare. (»In potem ko je bilo to storjeno, ima dolžnik za povrnitev svoje lastninske pravice 
na zastavljeni stvari zavoljo usmiljenja na voljo (naslednji) dve leti, ki se štejeta od trenutka 
izdaje cesarskega dekreta, in dovoljeno mu je upniku, ki je postal lastnik, ponuditi dolgovani 
znesek skupaj z obrestmi in pod upnikovo prisego ocenjenim nadomestilom za škodo, ki je bila 
upniku povzročena po dolžnikovi krivdi.«) 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 273
veje iz besedila konstitucije, ta kaže težnjo po olajševanju dolžnikovega pravnega 
položaja (favor debitoris), ki naj bi zaznamovala pravni razvoj v dobi krščanskih 
cesarjev.161 Ne le večkratno podaljševanje rokov, ampak tudi sodelovanje oblastnega 
organa, v tem primeru cesarske pisarne, kaže na kvalitativno novost birokratske 
absolutistične države, ki s svojimi izrednimi posegi, spominjajočimi na milostne 
akte, vse dejavneje sooblikuje zasebnopravna razmerja.162
3.2.2 Javna položitev
Skrb za dolžnike je mogoče zaznati tudi pri razvoju enega izmed nadomestkov 
izpolnitve, namreč javni položitvi (depositio). Da bi si prihranil posledice dolžni-
kove zamude, je smel dolžnik dolgovani denarni znesek položiti na javnem kraju 
(in loco publico).163 To je smel storiti, če zaradi neupravičenega razloga upnik ni 
želel sprejeti izpolnitve. Učinki javne položitve, med katerimi je bilo vsaj v dolo-
čenih primerih zajeto tudi prenehanje dolžnikove obveznosti,164 so nastopili le, če 
je upnik pred deponiranjem opomnil dolžnika.165 Za našo razpravo je pomemben 
predvsem kraj položitve. Denarni znesek je smel dolžnik zapečatiti in ga shraniti 
pri sebi, pri bankirju ali javnem skladišču (horrea publica).166 Zaradi zaupanja, ki 
so ga bili deležni tempeljski nadzorniki (aeditui), so se pologi dogajali predvsem 
pri njih. Tatvino položenega predmeta in aede sacra so obravnavali kot javno 
kaznivo dejanje – sacrilegium.167 Ob tem so dolžnikom izdali posebno potrdilo o 
položitvi (testatio), ki je veljalo za javno listino.168 Če je bila položitev na javnem 
kraju v klasičnem obdobju rimskega prava potrebna le v primeru posebej varova-
nih upnikov (nedorasli upnik; upnik, odsoten po državnih poslih), je v obdobjih 
gospodarskega nazadovanja, ko se je krhalo zaupanje med gospodarskimi subjekti, 
zasebno povsem nadomestila javna položitev.169 Tudi to smemo šteti za prvino, ki 
je znak vse očitnejše birokratizacije in etatizacije zasebnega prava.170
161 Felgenträger, Antikes Lösungsrecht, str. 95: »So ist das fremde Verfahren in den Dienst 
der pietas und humanitas gegenüber dem bemitleidenswerten Schuldner gestellt.« O nekaterih 
drugih vidikih načela favor debitoris v luči razvoja rimske zastavne pravice gl. tudi Žepič, 
Non-pledgeable Property, str. 23 ss, in Žepič, Pfandschuldnerschutz in der nachklassischen 
Rechtsentwicklung, pass.
162 Prim. Dernburg, Das Pfandrecht II, str. 250.
163 Diocl. Max. C. 4, 24, 10, 2 uporablja izraz sollemni(s) depositio(ne).
164 Ulp. D. 16, 3, 1, 36; Diocl. Max. C. 8, 42, 9: Obsignatione totius debitae pecuniae 
sollemniter facta liberationem contingere manifestum est. »Da s slovesnim zapečatenjem vsega 
dolgovanega zneska nastopi osvoboditev obveznosti, je splošno znano.« 
165 Sev. Ant. C. 4, 32, 2.
166 Hist. Aug. Vita Alex. 39, 3.
167 Prim. Cic. De leg. 2, 9, 22; 2, 16, 40; PS 5, 19.
168 Nitschke, Die Hinterlegung, str. 122.
169 Diocl. Max. 4, 32, 19 pr. 
170 Nitschke, Die Hinterlegung, str. 124 s.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu274  
3.2.3 Sodelovanje oblastnih organov pri statusnopravnih poslih
3.2.3.1 Manumissio censu in manumissio in sacrosanta ecclesia
Zaradi velikega pomena statusnopravnih poslov, tako za posameznika kot 
za skupnost, so ti imeli poudarjeno obličnostno naravo, ki je narekovala sodelo-
vanje javnih organov.171 To lahko opazimo zlasti pri osvobajanju, saj se je z vsako 
osvoboditvijo povečala skupnost rimskih državljanov, hkrati pa se je zmanjšalo 
družbeno premoženje. Rimsko pravo je poleg manumissio vindicta, ki se je odvijala 
povsem mimo udeležbe javne oblasti, poznalo tudi dve obliki javnopravnih osvo-
boditev. Manumissio censu so vršili s cenzorjevim vpisom sužnja na državljansko 
listo vsakih pet let.172 Ta oblika osvoboditve je izginila v cesarski dobi, njena 
neposredna naslednica173 pa je osvoboditev v cerkvi (manumissio in sacrosancta 
ecclesia) pred zbranim občestvom (in conspectu ecclesiae) in škofom (sub adspectu 
antistitum).174 V obeh primerih lahko javnopravno prvino manumisije razberemo 
iz sodelovanja javnih organov, tj. cenzorja in v krščanski dobi njegovega idejnega 
naslednika – škofa. Slednji je v krščanski dobi postal državni organ in deloma 
prevzel pristojnosti rimskega cenzorja, zlasti v smislu varuha javne morale (cura 
morum, regimen morum).175
3.2.3.2 Tutela decretalis
Če družinski oče ni postavil oporočnega varuha (tutor testamentarius), va-
rovanec pa ni imel najbližjega agnata, ki ga je že Zakonik XII. plošč predvidel za 
zakonitega varuha (tutor legitimus), je po določilih zakona Lex Atilia moral po-
sredovati mestni pretor skupaj z ljudskimi tribuni. Ker je pretor varuha postavil z 
dekretom, se je tak varuh imenoval tutor decretalis, tutor Atilianus ali tutor dativus.176 
Pristojnost postavljati dekretalnega varuha in odločati o morebitnih odklonitvenih 
171 Publicitetni premik nakazuje tudi posinovitev svojepravne osebe, gl. Anast. C. 5, 27, 6; 
Diocl. Max. C. 8, 47, 2, 1: Adrogatio etenim ex indulgentia principali facta proinde valet apud 
praetorem vel praesidem intimata, ac si per populum iure antiquo facta esset. (»Adrogacija, 
četudi je bila izvršena po princepsovi milosti pred pretorjem ali provincialnim upraviteljem, 
uživa enako veljavo, kot če bi bila izvršena pred ljudstvom.«) Gl. tudi Diocl. Max. C. 8, 47, 6; 
Inst. 1, 11, 1.
172 UE 1, 8.
173 Epit. Gai. 1, 1, 1: Cives Romani sint, qui his tribus modis, id est testamento aut in 
ecclesia aut ante consulem fuerint manumissi. (»Rimski državljani so tisti, ki se jih osvobodi 
na tri načine: v oporoki, v cerkvi in pred konzulom.«) Prim. Gai. 1, 17, ki kot vrste manumisije 
omenja vindicta aut censu aut testamento.
174 Const. C. Th. 4, 7, 1; Const. C. 1, 13.
175 Paschke, The cura morum.
176 Veljavo določil Atilijskega zakona, sprejetega okoli 210 pr. Kr. (Kaser, Knütel, Lohsse, 
Römisches Privatrecht, str. 430), so z zakonom Lex Iulia et Titia (31 pr. Kr.) razširili tudi na 
province. Tam je dekretalne tutorje postavljal provincialni upravitelj (Gai. 1, 185 = Inst. 1, 20 
pr.), v municipijih pa duovir (Lex Municipalis Salpensana, 29). Več o varuštvu za nedorasle gl. 
pri Kambič, Tutela impuberum, str. 123 ss.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 275
razlogih njegove postavitve so imeli od Klavdija dalje konzuli,177 od Marka Avrelija 
praetor tutelarius,178 v postklasični dobi pa mestni prefekt (praefectus urbi), ki je 
moral vrh tega pri postavitvi varuha pritegniti še deset senatorjev. Varuški spori so 
se reševali pred princepsovimi sodišči v kognicijskem postopku.179
Varuštvo je bilo »križanec« javnega in zasebnega prava. Javnopravno prvi-
no dekretalnega varuštva razodeva npr. pravilo, da tovrstni varuh (v nasprotju z 
oporočnim varuhom) funkcije ni smel niti zavrniti (ius se abdicandi) niti je odsto-
piti (in iure cessio).180 Sčasoma so se vpeljali strogi odklonitveni razlogi (causae 
excusationis), spričo katerih je smel magistrat dekretalno imenovanega varuha 
opravičiti od zaupane funkcije.181 Varuštvo so redno dojemali za javno breme 
(munus publicum),182 na kar nakazuje tudi dejstvo, da je nad njegovim doslednim 
izvrševanjem bdela država.183 V bizantinskem pravu se je varuška funkcija skoraj 
povsem utopila v javnem pravu; varuhe je poslej postavljala Cerkev.184
3.2.3.3 Legitimatio per rescriptum principis in oblatione curiae
Javnopravne prvine zaznamo tudi pri pozakonitvi nezakonskih otrok. Tudi 
pri tem statusnopravnem aktu so morali sodelovati javni organi. 
Otroci, rojeni v konkubinatu, torej življenjski skupnosti moškega in ženske, 
ki zaradi socialnih razlik nista smela skleniti zakonske zveze (matrimonium iu-
stum), so trpeli dednopravne neugodnosti.185 Konstantin je skušal njihov položaj 
177 Suet. Claud. 23: Sanxit ut pupillis extra ordinem tutores a consulibus darentur. (»Določil 
je, da konzuli postavljajo nedoraslim varuhe v ekstraordinarnem postopku.«) Gl. tudi Inst. 1, 20, 
3 (inquisitio); Vat. 203.
178 HA Vita Marci 10, 11: Praetorem tutelarem primus fecit, cum ante tutores a consulibus 
poscerentur. (»Vzpostavil je varuškega pretorja, ker so postavitev varuhov prej zahtevali od 
konzulov.«) O tem Jörs, Untersuchungen zur Gerichtsverfassung, str. 31 ss.
179 Pernice, Beziehungen, str. 27.
180 Vat. 223; UE 11, 17. Več o tem Schulz, Classical Roman Law, str. 166 ss.
181 Denimo starost nad 70 let; oddaljeno bivališče; veliko število lastnih otrok; revščina; 
izvrševanje javnih služb. Vat. 123–246; Inst. 1, 25, pr.–16.
182 Inst. 1, 25, pr.: [N]am et tutelam et curam placuit publicum munus esse. Hermog. D. 50, 4, 
1, 4: Aeque personale munus est tutela […] (»Enako je tudi varuštvo osebno breme […].«) Prim. 
Von Lingenthal, Geschichte des griechisch-römischen Rechts, str. 121: »Sie [Vormundschaft] wird 
in allen ihren Arten als ein öffentliches das Beste der Mündel bezweckendes Amt betrachtet.«
183 Na to kažeta tudi dve kazenskopravni, še iz decemviralne zakonodaje (Tab. 8, 20 a–b) 
izhajajoči, tožbi: actio rationibus distrahendis (tožba na predložitev računov) in accusatio suspecti 
tutoris (obtožba sumljivega varuha). V literaturi se je državnega nadzorstva nad varuhovim delom 
oprijel izraz »nadvaruštvo« (Obervormundschaft). Gl. npr. Voigt, Römische Rechtsgeschichte, 
str. 587.
184 Če starši nedoraslemu niso postavili oporočnega varuha, je varuštvo po določilih Ekloge 
(Ecl. 7,1) prevzela Cerkev, in sicer preko »svojih sirotišnic in drugih božjih hiš in znanih cerkva, v 
eparhijah po škofi jskih uradih, samostanih in cerkvah.« (Ecl. 7, 1: […] τὸ ὁρφανοτροφεῗον καί οἱ 
λοιποὶ οἶκοι καὶ αἰ γεγνωρισμὲναι ἐκκλησίαι, ἐν δὲ ταῖς ἑπαρχῖαις τὰ ἑπισκοπεῖα, τᾶ μοναστήρια 
καί αἱ ἐκκλησίαι.) 
185 Kaser, Das römische Privatrecht II, str. 220. Otroci, rojeni v konkubinatu, sprva niso 
imeli dedne pravice po očetu; po Justinijanovi ureditvi pa jim je bil priznan zakoniti delež v 
višini 1/6, če po pokojniku ni bilo niti žene niti zakonskih otrok. Nov. 18, 5; 89, 12, 4 in 13.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu276  
izboljšati z možnostjo pozakonitve nezakonskega otroka ob naknadni sklenitvi 
zakonske zveze med nezakonsko materjo in nezakonskim očetom. Če to ni bilo 
mogoče, ker sta eden ali oba starša že umrla, je Justinijan iste učinke dovolil s 
posebnim milostnim aktom, tj. s pozakonitvijo s cesarskim reskriptom (legitimatio 
per rescriptum principis).186 Prošnjo za izdajo reskripta o pozakonitvi je na cesar-
sko pisarno naslovil nezakonski oče v izjavi inter vivos ali v oporočni odredbi, po 
njegovi smrti pa nezakonski otrok. Ta možnost je bila na voljo le, če nezakonski 
oče ni imel zakonskih otrok, če je bila mati svobodna, sklenitev zakonske zveze 
pa ne prepovedana oziroma obremenjena s splošnimi matrimonialnimi zadržki 
(impedimenta matrimonii). 
Cesarja Teodozij II. in Valentinijan III. sta leta 443 uvedla novo javnoprav-
no obliko »pozakonitve kot mestnih svetnikov«187 (legitimatio per oblationem 
curiae).188 Oblast je želela popularizirati tedaj nepriljubljeno službo mestnih 
svetnikov. Občinski uradniki z dosmrtnim mandatom, imenovani dekurioni (cu-
riales ali decurioni),189 so bili pristojni za izvrševanje palete upravnih funkcij, 
kar je vključevalo organizacijo žitne preskrbe, nadzor mestne infrastrukture 
(pošte, kopališč, akvaduktov, cirkusov) ter zbiranje in izterjavo po centralnih 
uradih naložene davčne kvote.190 Zaradi solidarne odgovornosti,191 ki so jo nosili 
pri izterjavi davkov, in hudih kazni, ki so jim grozile ob nevestnem izvrševa-
nju funkcije, so se skušali njenemu prevzemu izogniti na domiselne načine.192 
Dekurionata se posameznik ni mogel razbremeniti.193 Dosmrtna funkcija, ki je 
186 Nov. 74, 1–3, in 89, 7. Po reskriptu papeža Inocenca III. (1201) je nezakonske otroke smel 
pozakoniti tudi papež (legitimatio per rescriptum papae). Kogler, Die legitimatio, str. 14 ss.
187 Sledim Wiesthalerjevemu prevodu (Latinsko-slovenski slovar, str. 354, s. v. decurio 2). 
Korošec (Rimsko pravo, str. 387) govori o »občinskih svetovalcih«.
188 Iust. Nov. 89, 2: Primus itaque modus eis legitimi iuris existens civitatibus mox utilis, 
quem Theodosius piae et novae introduxit memoriae. (»Prva oblika pozakonitve, ki je bila v 
neposredno korist mestom, je bila pietetno in na novo uvedena po Teodoziju«.) Nov. Th. 22, 1 
in 2; Th. Val. C. 5, 27, 3. Wiel, La légitimation, str. 448; Biondi, Diritto romano cristiano III, 
str. 199: »Carattere quasi di legitimazione […]«. Justinijan uvršča institut v eno izmed rednih 
oblik pozakonitve (Iust. Nov. 89, 2).
189 C. Th. 12, 1. Občinski svet (v virih nastopa pod izrazi senatus, ordo decurionum, curia, 
βουλή; njegovi člani pa se imenujejo decuriones ali curiales) bi na državni ravni lahko po funkciji 
primerjali z rimskim senatom. Gl. Marquardt, Römische Staatsverwaltung, str. 183; Sirks, Public 
Law, str. 342.
190 O pomenu dekurionov za rimsko državo gl. Nov. Maior. 7: Curiales nervos esse rei 
publicae ac viscera civitatum nullus ignorat […] (»Vsak ve, da so dekurioni živčevje in drobovje 
mest.«)
Kübler, RE IV, s. v. decurio, stolp. 2319−2352; Marquardt, Römische 
Staatsverwaltung, str. 194 s; Demandt, Die Spätantike, str. 457 s.
191 Huschke, Über den Census, str. 143.
192 Const. C. Th. 12, 1, 3; 5; 11; 12; 16; 22. Več o »kurialnem problemu« gl. pri Demandt, 
Die Spätantike, str. 460 ss.
193 Const. C. Th. 12, 1, 1: Nemo iudex civilium munerum vacationem cuiquam praestare 
curiali conetur, vel aliquem suo arbitrio de curia liberet. (»Noben sodnik naj nikogar ne posku-
ša osvoboditi izvrševanja državljanskih bremen v kuriji niti naj ga na temelju svoje sodbe ne 
razbremeni članstva v kuriji.«)
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 277
bila načeloma neodpovedljiva,194 je odločilno zaznamovala življenje nosilca: 
brez dovoljenja provincialnega upravitelja ni smel odsvajati zasebne lastnine, 
zapustiti province,195 kurija je imela tudi pravico do dekurionovega nujnega de-
leža. Iz častne in privilegirane funkcije (honos) se je spreobračal v javno breme 
(munus, λειτουργία).196
Dekurionat stigmatiziranim nezakonskim otrokom sprva ni bil dosegljiv. 
Po že omenjeni konstituciji cesarjev Teodozija II. in Valentinijana III. (443) je 
smel oče nezakonskega sina, starejšega od osemnajst let, predstaviti (dobesedno: 
»ponuditi«) članom mestnega sveta (oblatio curiae). Če so ga svetniki sprejeli 
medse, je s tem postal fi lius legitimus.197 Poleg tega je bilo mogoče isto doseči že 
z vpisom sinovega imena v register (offeratio sub gestis monumentorum)198 ali z 
dekurionovo oporočno naklonitvijo dekurionata.199 Po sprejemu dekurionata se sin 
ni mogel vzdržati dedovanja (privilegium abstinendi). Oče je moral sinu ob oblaciji 
nakloniti zemljišče v izmeri najmanj petindvajsetih hektarov, s katerim je dekurij 
za prevzete obveznosti jamčil mestni občini. 
Legitimatio per oblationem curiae je bila svojevrsten pravni konglomerat: 
favor in onus, mešanica zasebnega in javnega prava, institut dednopravnega in 
statusnopravnega značaja. Rimska država je v vsesplošni gospodarski kot tudi 
politični krizi postklasične dobe skušala z instrumenti zasebnega prava spodbujati 
otopele posameznike k prevzemu vse bolj osovraženih javnih funkcij. Izidorjeva 
antična etimologija besede privatus, ki jo izvaja iz dejstva, da je zasebnik »odve-
zan« javnih bremen (zlasti kurialnih obveznosti), je dober pokazatelj duha obdobja 
preloma med antiko in srednjim vekom:
Isidor, Etymologiae (sive origines) 9, 4, 30: Privati sunt extranei ab offi ciis publicis. 
Est enim nomen magistratum habenti contrarium, et dicti privati quod sint ab offi ciis 
curiae absoluti. 
Izidor, Etimologije ali začetki 9, 4, 30: »Zasebniki so tisti, ki so odtujeni od javnih 
služb. Beseda ›magistrat‹ je namreč temu nasprotna, ›zasebniki‹ (privati) pa so ime-
novani zato, ker so odvezani od dolžnosti kurialne službe.«
194 Val. Th. Arc. C. Th. 12, 1, 13 in 118: Decurio fortunam, quam nascendo meruit, suffragiis 
atque ambitione non mutet. (»Dekurij naj z izvolitvijo na javne funkcije ali z zvijačno pridobi-
tvijo uradnega položaja ne spreminja svojega uradnega položaja, ki ga je pridobil ob rojstvu.«) 
Dekurion svojih otrok ni smel prikrajšati za dekurionat: [c]um voluntates patrum praeiudicare 
non debeant utilitatibus civitatum. ([K]er očetova volja ne more prejudicirati mestnega interesa.) 
(Const. C. Th. 12, 1, 7) Prim. Marquardt, Römische Staatsverwaltung, str. 197.
195 Const. C. Th. 12, 9.
196 Kunkel, Römische Rechtsgeschichte, str. 122.
197 Iust. Nov. 89, 2.
198 Iust. Nov. 89, 2.
199 Iust. Nov. 89, 2. 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu278  
4 Pravnoposlovna ravnanja javnopravnih oseb 
Sodobno gledanje na pravnoposlovno udejstvovanje pravnih oseb javnega prava, 
ki naj bi se odvijalo po načelih zasebnega prava, za analizo pravnih razmerij med 
rimsko državo na eni in zasebniki na drugi strani ni povsem ustrezno. Konceptuali-
zacija tovrstnih razmerij kot javnopravnih pogodb je zaradi enostranskih posegov in 
posebnih privilegijev javnopravne strani vprašljiva.200 O načelni pogodbeni enakosti 
obeh pogodbenih partnerjev ne moremo govoriti. V nadaljevanju analiziram nekaj 
tipičnih javno-zasebnopravnih poslov, in sicer enostranska pravna posla votum in 
pollicitatio ter pogodbo o davčnem zakupu. K temu dodajam še posebno obliko 
javnopravnega zavarovanja v obliki varščine cautio praediis praedibusque. 
4.1 Votum in pollicitatio
Enostranskih pravnih poslov inter vivos v rimskem zasebnem pravu skoraj ne 
najdemo.201 Rimljani so bili nezaupljivi do priznavanja pravnih poslov, kjer bi že 
volja ene stranke ustvarjala zavezujoče pravne učinke. Drugače je bilo v javnem 
pravu oziroma na stičišču javnega z zasebnim pravom. Sakralnopravno razsežnost 
je imela javna zaobljuba (votum publicum), ki jo lahko razumemo kot enostransko 
obljubo o izvršitvi neke storitve ali dajatve, ki pa je dana pod odložnim pogojem. 
Pogoj učinkovanja je uresničitev dogodka, ki je bil po tedanjem verskem pojmovanju 
del transcendentnega.202 Rimljani, za katere je Salust trdil, da so bili najreligioznejši 
ljudje na svetu,203 so se javno zaobljubljali z namenom, da bi transcendentne sile 
zaustavile kužne bolezni,204 vojne, lakoto ali ohranile cesarjevo zdravje. Votum se 
je običajno odvijal pred svečeniki, konzulom, pretorjem, morda tudi pred zbranim 
ljudstvom. Votent je ustno in pisno obljubil upravičencu, praviloma kolektivni 
skupnosti, naklonitev denarnega zneska ali daritveno žival.205 Votum – otrok pon-
200 O razpetosti sodobne pravne teorije in prakse glede pravnega varstva t. i. koncesijskih 
pogodb, gl. Štemberger, Legal Protection of Concession Contracts, str. 336 ss. Ipsen, Allgemeines 
Verwaltungsrecht, str. 193.
201 Svojevrstna izjema je bila javna obljuba nagrade. Gospodarji so sužnjem na njihovo 
ovratnico, denimo, zapisali: Fugi. Tene me: cum revocaveris me d(o)m(ino) m(eo) Zonino, acci-
pis solidum (»Pobegnil sem. Primi me: ko me boš privedel nazaj h gospodarju Zoninu, prejmeš 
zlatnik.«) Museo Nazionale Romano – Museo Epigrafi co, inv. št. 65043.
202 Cic. De leg. 2, 16, 41: [U]oti est sponsio qua obligamur deo (»[V]otum je sponzija, s katero 
smo zavezani bogu.«) Wieacker, Römische Rechtsgeschichte, str. 321, op. 61. V konstruktu rimskega 
votuma se vidi rimski skoraj pravnoposlovni odnos do religije (prim. Cic. De nat. deor. 1, 41, 115: 
[…] est enim pietas iustitia adversus deos). O tem Spektorskij, Zgodovina socialne fi lozofi je, str. 66.
203 Sall. De coniur. Cat. 12: nostri maiores, religiosissimi mortales […] (»naši predniki, 
najreligioznejši smrtniki […].«)
204 Gl. Liv. 4, 25, 3: pestilentia eo anno aliarum rerum otium praebuit. aedis Apollini pro 
valetudine populi vota est. (»[…] tistega leta je kužna bolezen zagotavljala, da so vse stvari mi-
rovale. Za zdravje ljudstva so v Apolonovemu templju dajali zaobljube.«) Marquardt, Römische 
Staatsverwaltung III, 264 ss.
205 Liv. 41, 21, 10; 4, 27, 1. Vsak prvi januar so novoimenovani konzuli v čast domovini, 
kasneje pa za cesarjevo zdravje, žrtvovali govedo (votum pro reipublicae salute). Marquardt, 
Römische Staatsverwaltung III, str. 266.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 279
tifi kalne jurisprudence – ni bil le eden najstarejših izpričanih enostranskih pravnih 
poslov, ampak tudi najstarejši znan odložno pogojeni pravni posel.206
Tudi pollicitatio,207 brezoblična promisorjeva obljuba svojepravnega posa-
meznika o storitvi ali dajatvi v korist mestne občine, je imela že zaradi posebnega 
statusa naslovljenca javnopravno razsežnost. Rimski državljani so obljubljali izgra-
dnjo gledališča, term, stebrišč, organizacijo iger, popravila javne infrastrukture po 
naravnih nesrečah, zlasti ob kandidaturah za pomembne politične funkcije.208 Ker 
je policitacija v prvi vrsti zasledovala javni interes, so juristi odstopali od načela, 
da je vsaka darilna pogodba zahtevala soglasje darovalca in obdarjenca.209 Tako 
je bila policitacija veljavna in učinkovita, čeprav njen upravičenec ni dal soglasja.
D. 50, 12, 3 pr. Ulp. libro 4 disputationum: Pactum est duorum consensus atque con-
ventio, pollicitatio vero offerentis solius promissum. et ideo illud est constitutum, ut, 
si ob honorem pollicitatio fuerit facta, quasi debitum exigatur. sed et coeptum opus, 
licet non ob honorem promissum, perfi cere promissor eo cogetur, et est constitutum. 
Ulp. D. 50, 12, 3 pr. (Ulpijan v 4. knjigi spisa Disputationes): »Pakt je soglasje in 
sporazum dveh oseb, pollicitatio pa zgolj ponudnikova obljuba. In zato je bilo dolo-
čeno, da se pollicitatio, če je bila napravljena zaradi časti (ob honorem), sme izterjati 
takoj, kot nekaj, kar je dolgovano. Toda tudi, če je bilo delo že začeto, čeprav ni bilo 
obljubljeno zaradi časti, je promisor zavezan, da izpolni to, kar je obljubil, in tako 
je bilo določeno.«
Spore iz policitacij so reševali v kognicijskem postopku. Javni organi so mo-
rali dosledno skrbeti, da so promisorji izvršili v korist mestne občine obljubljene 
policitacije. 
D. 50, 12, 8 Ulp. 3 de offi ciis consulis: De pollicitationibus in civitatem factis iudicum 
cognitionem esse. Probe faciet Statius Rufi nus, si opus proscaeni, quod se Gabinis 
exstructurum promisit, quod tandem adgressus fuerat, perfi ciat. nam etsi adversa 
fortuna usus in triennio a praefecto urbis relegatus esset, tamen gratiam muneris, 
quod sponte optulit, minuere non debet, cum et absens per amicum perfi cere opus 
istud possit. quod si detrectat, actores constituti, qui legitime pro civitate agere 
possint, nomine publico adire adversus eum iudices poterunt: qui cum primum potu-
erint, priusquam in exilium profi ciscatur, cognoscent et, si opus perfi ci ab eo debere 
constituerint, oboedire eum rei publicae ob hanc causam iubebunt, aut prohibebunt 
distrahi fundum, quem in territorio Gabiniorum habet.
206 Mitteis, Römisches Privatrecht, str. 167.
207 Temeljna literatura o rimski pollicitatio je Bartolotti, Les pollicitations à l’époque ro-
maine : étude sur les promesses au bénéfi ce d’une collectivité (2020). Delo je prejelo prestižno 
Boulvertovo nagrado za najboljše romanistično delo v letu 2022. Gl. tudi Lepore, Rei publicae 
polliceri.
208 Ulp. D. 50, 12, 1, 5 (columna); Marc. D. 50, 12, 4 pr. (propter incendium, vel terrae 
motum vel aliquam ruinam – zaradi požara, potresa ali podrtja stavbe); Plin. Ep. Traian. 39, 
3: Huic theatro ex privatorum pollicitationibus multa debentur. (»Temu gledališču je mnogo 
dolgovanega na podlagi zasebnih policitacij.«)
209 Prim. Vat. 264a: Pollicitatio donationis inter privatos vim obligationis non inducit. 
(»Enostranska obljuba darila med zasebniki ne ustvarja obveznosti.«)
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu280  
Ulp. D. 50, 12, 8 (Ulpijan v 3. knjigi o dolžnostih konzula): »O v mestu napravljenih 
policitacijah odločajo sodniki210 v kognicijskem postopku. Stacij Rufi n bi naredil 
pošteno, če bi dokončal že začeto delo na gledališču v mestu Gabinija, katerega iz-
gradnjo je bil obljubil. In čeprav (je Rufi na) doletela nesreča, da ga je mestni prefekt 
za tri leta izgnal iz mesta, bi moral poskrbeti za delo, ki ga je bil sam obljubil po 
svoji volji. Delo bi namreč lahko v njegovi odsotnosti opravil tudi kak prijatelj. Če 
tega ni zagotovil, smejo tisti, ki imajo pristojnost tožiti v imenu mesta, zoper njega 
vložiti tožbo. Sodniki morajo nemudoma rešiti zadevo, zlasti morajo, še preden bi 
odšel Stacij Rufi n v izgnanstvo, določiti, ali naj delo dokonča on sam ali pa naj mu 
prepovedo prodati zemljišče, ki ga ima na ozemlju Gabinije.«
4.2 Leges censoriae in societas publicanorum
Rimska država je v republikanskem obdobju prešla iz razvojnega stadija me-
stne državice v ozemeljsko razprostranjeni imperij. Vse do prvega stoletja po Kr. 
ni imela razvitega upravnega aparata, ki bi ji omogočil izvrševanje vseh upravnih 
nalog v lastni režiji. Oviro je predstavljala zlasti izterjava davkov v oddaljenih 
provincah.211 Logistično posebej zahtevno nalogo so zato prepuščali davčnim 
zakupnikom (publicani).212 
D. 50, 16, 16 Gai. 3 ad edictum provinciale: Eum qui vectigal populi Romani conductum 
habet, »publicanum« appellamus. nam »publica« appellatio in compluribus causis 
ad populum Romanum respicit: civitates enim privatorum loco habentur. 
Gai. D. 50, 16, 16 (Gaj v 3. knjigi k provincialnemu ediktu): »Tistega, ki ima zaku-
pljeno pobiranje davkov, imenujemo publicanus. Kajti poimenovanje ›publicus‹ se 
v mnogoštevilnih zadevah nanaša na rimsko ljudstvo: mesta pa nasploh nastopajo 
namesto zasebnikov.«
S pavšalno zakupnino si je rimska država, ki ji ni bilo treba fi nancirati davčne 
izvršbe, zagotovila reden in sorazmerno zanesljiv dohodek, zakupniki pa so si ob pre-
vzemu tveganja izpada davčnih dohodkov (denimo zaradi elementarnih ali družbenih 
nesreč) prilaščali davčne presežke. Ekonomsko izkoriščanje provincialnega prebi-
valstva po koruptivnih davčnih zakupnikih, ki so prihajali predvsem iz vrst ekvitskih 
povzpetnikov,213 naj bi onemogočalo celovito vključitev provinc v rimsko državo in 
bilo hkrati tudi eden izmed glavnih dejavnikov propada republike.214 Ciceronovo 
stališče o ljudski blaginji, ki da je najvišji zakon (salus populi suprema lex esto),215 je 
veljal le za rimsko ljudstvo (populus Romanus), ne pa za provincialno prebivalstvo:
210 Jörs (Untersuchungen zur Gerichtsverfassung, str. 26) meni, da so kompilatorji na tem 
mestu konzule nadomestili s sodniki (iudices).
211 Bleicken, Die Verfassung der römischen Republik, str. 66.
212 Pri tem je vredno omeniti, da z izrazom publicani v širšem smislu označujemo vse 
zasebnike, ki so z državo sklepali kakršnekoli pogodbe, v ožjem smislu pa so običajno mišljeni 
davčni zakupniki. Rivier, Untersuchungen, str. 103.
213 Alfödy, Römische Sozialgeschichte, str. 44; Kaser, Römische Rechtsgeschichte, str. 85; 
Bratož, Rimska zgodovina, str. 100.
214 Malmendier, Societas publicanorum, str. 277; Rainer, Römisches Staatsrecht, str. 17.
215 Cic. De leg. 3, 3, 8.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 281
Livius, Ab urbe condita 45, 18, 4: Ubi publicanus esset, ibi aut ius publicum vanum 
aut libertatem sociis nullam esse.
Livij, Ab urbe condita 45, 18, 4: »Kjer je davčni zakupnik, tam je javno pravo le 
prazen pojem, saj družbeniki sicer ne bi imeli nobene svobode.«
Pogodbo o prepustitvi izterjave davkov je z davčnim zakupnikom kot zastopnik 
rimske države (populus Romanus) sklenil cenzor.216 To se je navadno zgodilo po javni 
dražbi (auctio, licitatio), na kateri je izbral publikana, ki je obljubil plačilo najvišje 
davčne zakupnine.217 Ta je bil navadno že pogodbenik davčnozakupne družbe (so-
cietas publicanorum ali vectigalium), ki so ga kot tako imenovanega mancepsa, tj. 
najuglednejšega predstavnika, za sklenitev davčnega zakupa, izbrali ostali člani davč-
nozakupne družbe. Stranki davčnozakupne pogodbe sta bili torej rimska država na eni 
in manceps kot predstavnik (ne pa zastopnik) davčnozakupne družbe na drugi strani. 
Posebnost dražbe pri podeljevanju davčnih zakupov je bila fi skusova pra-
vica, da upoštevaje javni interes davčnozakupne pogodbe ne sklene z najboljšim 
ponudnikom. To se je običajno zgodilo v primerih, ko manceps državi, glede na 
prevzete obveznosti, ni ponudil ustreznega zavarovanja izpolnitve svojih obveznosti:
D. 39, 4, 9 pr. Paul. libro 5 sententiarum: Locatio vectigalium, quae calor Licitantis 
ultra modum solitae conductionis infl avit, ita demum admittenda est, si fi deiussores 
idoneos et cautionem is qui licitatione vicerit offerre paratus sit. 
Paul. D. 39, 4, 9 pr. (Pavel v 5. knjigi spisa Sententiae): »Davčni zakup, sklenjen 
zaradi (dražbene) vročice ponudnika, ki je zakupnino napihnila onkraj njene običajne 
vrednosti, je dopusten le tedaj, če ponudnik zagotovi ustrezne poroke in varščino.«
Na dražbi izbrani manceps oziroma kandidat za municipalno funkcijo je moral 
ob sklenitvi zakupne pogodbe kumulativno zagotoviti poroka (praes) in hipotekarno 
zavarovanje, s katerima je jamčil za vestno izpolnitev pogodbe.218
Davčnozakupna pogodba, ponekod s kupnim, drugod zakupnim značajem,219 
je bila adhezijske narave. V praksi rimskega cenzorja se je izoblikovalo jedro 
njenih standardnih pogodbenih določil (leges locationum ali leges censoriae), ki 
so jih po zgledu pretorskega edikta prevzemali vsi cenzorji oziroma tisti, ki so bili 
v kasnejših obdobjih pristojni za sklepanje tovrstnih pogodb. Ti dodatki so bili v 
cesarski dobi pogojeni s princepsovim soglasjem:
D. 39, 4, 10 Hermog. libro 5 epitomarum: Vectigalia sine imperatorum praecepto 
neque praesidi neque curatori neque curiae constituere nec praecedentia reformare 
et his vel addere vel deminuere licet. 
216 Liv. 4, 8, 2: [I]dem hic annus censurae initium fuit […] uectigalia populi Romani sub 
nutu atque arbitrio <eius> essent. (»Tega leta je bila vzpostavljena cenzura […] pod njihovo 
jurisdikcijo so bili tudi davki rimskega ljudstva.«) Več o tem Malmendier, Societas publicanorum, 
str. 78 s; Kunkel, Die Magistratur, str. 446 ss.
217 Kaser, Römische Rechtsgeschichte, str. 83.
218 Kunkel, Die Magistratur, str. 449.
219 Malmendier, Societas publicanorum, str. 73.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu282  
Hermog. D. 39, 4, 10 (Hermogenijan v 5. knjigi spisa Epitome): »Davkov brez cesar-
jevega dovoljenja ne sme postavljati ali obstoječo ureditev spreminjati ali temu kaj 
dodajati ali zmanjševati niti provincialni upravitelj niti kurator niti kurija.«
Običajne sestavine davčnozakupne pogodbe so bile določitev medsebojnih 
pravic in obveznosti zakupnika in zakupodajalca, nastanek in prenehanje razmerja 
ter dogovor o zavarovanju cautio praedes praediaque. Mancepsovi poroki (praes) 
so bili običajno preostali člani davčnozakupne družbe.220 Tem določilom so do-
dajali maloštevilne klavzule, ki so jih glede na dejansko pogajalsko moč davčnih 
zakupnikov stranke izpogajale ob prevzemu davčnega zakupa:
Livius, Ab urbe condita 23, 49, 1–2: [A]d conducendum tres societates aderant ho-
minum undeuiginti, quorum duo postulata fuere, unum ut militia uacarent dum in eo 
publico essent, alterum ut quae in naues imposuissent ab hostium tempestatisque ui 
publico periculo essent. 
Livij, Od ustanovitve mesta 23, 49, 1–2: »[Z]a zakup so se zanimale tri družbe, ki 
so imele devetnajst družbenikov, in postavile so dve zahtevi: prvič, da se jih oprosti 
vojaške službe, dokler bodo nosilci zakupa; drugič, da gre uničenje ladij zaradi napada 
sovražnika ali neurja na nevarnost države.«
Pri davčnem zakupu je zgolj postransko vlogo igrala notranja organizacija 
davčnozakupne družbe, ki so jo urejala pravila zasebnega prava.221 Kljub temu je 
tudi njena funkcija narekovala določene prilagoditve v zvezi s stabilnostjo družbe.222 
Smrt posameznega davčnega zakupnika namreč ni samodejno ukinjala družbe:
D. 17, 2, 59 pr. Pomp. libro 12 ad Sabinum: Adeo morte socii solvitur societas, ut 
nec ab initio pacisci possimus, ut heres etiam succedat societati. haec ita in privatis 
societatibus ait: in societate vectigalium nihilo minus manet societas et post mortem 
alicuius, […] 
Pomp. D. 17, 2, 59 pr. (Pomponij v 12. knjigi k Sabinu): »Zato s smrtjo družbenika 
družba preneha in se ni mogoče vnaprej dogovoriti, da dedič nasledi družbenikov 
položaj v družbi. Tako velja v zasebnih družbah: pri družbah davčnih zakupnikov 
pa se družba nič manj ne ohrani tudi po smrti katerega izmed družbenikov […].«
Tudi tožbo actio pro socio je bilo mogoče naperiti manente societate, litiskonte-
stacija pa je ni ukinjala.223 Sporno ostaja, ali je mogoče imetnike prosto odsvojljivih 
220 Malmendier, Societas publicanorum, str. 82–91.
221 Sedes materiae je D. 39, 4 (De publicanis et vectigalibus et commissis). Nekateri 
romanisti so societas publicanorum dojemali kot družbo z javnopravnim značajem (Honsell, 
Mayer-Mally, Selb, Römisches Recht, str. 78; Zimmermann, The Law of Obligations, str. 468), 
včasih celo kot societas publica (kar naj bi izhajalo iz Pomp. D. 17, 2, 59 pr. – gl. opombo 
spodaj). Kot ugotavlja Malmendier (Societas publicanorum, str. 237), izhaja iz virov, da je bila 
notranja struktura in dejavnost družbe urejena s pravili zasebnega prava. Gl. Ulp. D. 17, 2, 5 in 
Iav. D. 4, 6, 34, 1: Qui operas in publico, quod vectigalium causa locatum est, dat, rei publicae 
causa non abest. (»Ne šteje se, da je odsoten po državnih poslih tisti, ki se ukvarja z javnimi 
zadevami, ki temeljijo na davčnem zakupu.«)
222 Malmendier, Societas publicanorum, str. 223–259.
223 Paul. D. 17, 2, 65, 15.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 283
premoženjskih deležev v družbi (participes), o katerih govorijo nekateri viri, res 
razumeti kot nekakšne delničarje v smislu sodobne delniške družbe.224 V zvezi 
s tem so se pojavile trditve, da je bila societas publicanorum pravzaprav pravna 
oseba in ne le družba civilnega prava, na kar naj bi nakazovala zlasti premoženjska 
sposobnost, o kateri govorijo viri:
D. 3, 4, 1 pr. Gai. libro 3 ad edictum provinciale: … vectigalium publicorum sociis 
permissum est corpus habere.
Gai. D. 3, 4, 1 pr. (Gai. v 3. knjigi k provincialnemu ediktu): »… družbenikom davč-
nozakupne družbe je dovoljeno imeti premoženje (corpus).«225 
Razvoj cesarske birokracije ali prevaljevanje upravnih nalog na dekurione, 
zahteva cesarjev po neposrednem nadzoru pobiranja davkov in potreba po omejitvi 
korupcijskih tveganj v provincah so v 1. stoletju po Kr. dokončno zavrli sklepanje 
davčnih zakupov.226 
4.3 Cautio praediis praedibusque
Kot sem že omenil, se je v fi skusovo korist pri posojilnih,227 prodajnih ter 
podjemnih in zakupnih pogodbah med državo in zasebniki izoblikovala zahteva 
po zagotoviti kakovostnega zavarovanja izpolnitve obveznosti. Kasneje je zahte-
va po obljubi varščine prešla tudi na provincialne magistrate (denimo na duoviri 
iure dicundo) in na že omenjene davčne zakupnike (publicani).228 Ti so morali 
zagotoviti ob izvolitvi oziroma sklenitvi zakupa tako imenovano cautio praediis 
praedibusque.229 Gre za posebno kombinacijo poroštva in hipoteke, ki so jo zaradi 
odmikov od načel zasebnopravne zastavne pravice imenovali »javnopravna hipoteka« 
(hypotheca iuris publici).230 Poroštveni del je nastal z verbalnim kontraktom, in sicer 
s porokovim (praes) pritrdilnim odgovorom na vprašanje pristojnega magistrata, 
ali prevzema poroštvo.231 Osebnopravnemu jamčevanju se je kumulativno pridru-
224 Ps. Asc. In Verr. sec. 1, 55, 143: Aliud enim socius, aliud particeps. Nam particeps, 
qui certam habet partem, et non divise agit, ut socius. (»Eden je družbenik, drugi pa deležnik. 
Deležnik ima namreč določen ekonomski interes in ne sodeluje v družbi tako kot družbenik.«) 
Deležniki (participes) naj bi bili po večini premožni senatorji, ki jim je zakonodaja prepovedala 
neposredno ukvarjanje s trgovinskimi dejavnostmi. Malmendier, Societas publicanorum, str. 
247–251; Kunkel, Die Magistratur, str. 455, op. 218.
225 O tem Malmendier, Societas publicanorum, str. 258 s.
226 Malmendier, Societas publicanorum, str. 61; Bratož, Rimska zgodovina, 190.
227 Liv. Ab urbe condita 22, 60: si […] dandam ex aerario pecuniam mutuam, praedibusque 
ac praediis cavendum populo censerent. (»Menijo, da je treba ljudstvu jamčiti z zavarovanjem 
praedibusque ac praediis, če se daje posojilo iz erarja.«)
228 Rivier, Untersuchungen, str. 38 ss.
229 Marquardt, Römische Staatsverwaltung, str. 152–162. Gl. 63. poglavje malaškega zakona 
(Lex Municitana).
230 Schulz, Classical Roman Law, str. 412.
231 Festus, De sign. verb, 14: Praes est is qui populo se obligat, interrogatusque a magistratu, 
si praes sit, ille respondet: praes […] (»Praes je tisti, ki se zaveže ljudstvu, in sicer potem ko 
ga magistrat vpraša, ali želi biti porok, odgovori »porok« (praes).«)
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu284  
žila tudi na obličen način ustanovljena hipoteka.232 Hipotečna zastavna pravica je 
nastala na podlagi pisne pečatene pogodbe (subsignatio), ki so jo vrh tega vpisali 
v register mestnega oziroma državnega arhiva (tabulae publicae, tabulae commu-
nes) in objavili na javnem kraju (ita ut de plano recte legi possint).233 Prav oblična 
ustanovitev hipoteke razkriva očitno javnopravno naravo instituta, na kar je lepo 
opozoril eden vodilnih romanistov 20. stoletja, Fritz Schulz:
As always, whenever we cross the boundary of private law we enter a new world: we 
fi nd document, registration, and publicity, phenomena which were entirely foreign 
to classical private law.234
Pri sklepanju oblične pogodbe o nastanku zastavne pravice je sodeloval 
izvedenec (cognitor), ki je jamčil, za to da predmet hipoteke zagotavlja primerno 
zavarovanje.235 Zastavnima upnikoma (fi skusu in municipiju) je pretor zagotovil 
unovčenje zavarovanja v primeru, če je prišlo do utaj ali nepravilnosti pri upra-
vljanju javnega premoženja. 
Kupca na dražbi unovčenega zemljišča so imenovali praediator. Javnopravna 
posebnost njegovega položaja je bila, da ni dobil polne, temveč le (praviloma) 
neposestno fi duciarno lastnino. Zastavitelj že unovčene nepremičnine je namreč 
smel svojo nekdanjo nepremičnino, ki jo je imel v posesti, v določnem časovnem 
obdobju odkupiti od fi duciarnega lastnika. Ker pogosto ni prišlo do remancipa-
cije zemljišča, so zastavitelju olajšali priposestvovanje v obdobju dveh letih, pri 
čemer so mu spregledali izkazovanje vsaj začetne dobrovernosti (t. i. usureceptio 
ex praediatura).236
O tožbi, ki je omogočala realizacijo zastavne pravice, viri molčijo, najverje-
tneje pa pri tem ni šlo za splošno hipotečno tožbo (actio hypothecaria in rem), ki 
so jo imeli zasebni subjekti.237 
Justinijanovo pravo zavarovanja praediis praedibusque ne pozna več, saj ga 
je že za časa severske dinastije nadomestila vesoljna fi skusova zastavna pravica v 
zvezi z vsemi davčnimi in pogodbenimi obveznostmi:
Ant. C. 8, 14, 2: Certum est eius qui cum fi sco contrahit bona veluti pignoris titulo 
obligari, quamvis specialiter id non exprimitur. 
Ant. C. 8, 14, 2: »Jasno je, da je premoženje tistega, ki je sklepal pogodbe s fi skusom, 
zavezano, kot da bi bilo zastavljeno, čeprav to ni bilo izrecno dogovorjeno.«
232 Rivier, Untersuchungen, str. 24, govori o »publizistische Verbürgerung«.
233 Lex Malacitana, cap. 65.
234 Schulz, Classical Roman Law, str. 412 s.
235 Rivier, Untersuchungen, str. 67.
236 Gai. 2, 61.
237 Schulz, Classical Roman Law, str. 412.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 285
5 Sklep: Jus privatum sub tutela juris publici latet.
5.1 Birokratizacija, etatizacija in kristjanizacija družbe
Analiza izbranih zasebnopravnih razmerij s poudarjeno javnopravno prvino 
kaže, da so mestoma že juristi, najizdatneje pa cesarska zakonodaja, odstopali od 
temeljnih postulatov zasebnega prava, kar lahko utemeljimo z načelno zahtevo po 
varovanju javnega interesa oziroma javne koristi (utilitas publica):
PS 2, 19, 2: [C]ontemplatio enim publicae utilitatis privatorum commodis praefertur. 
PS 2, 19, 2: »[U]poštevanje javne koristi ima prednost pred koristmi zasebnikov.«
Diocl. Max. C. 12, 62, 3: Utilitas publica praeferenda est privatorum contractibus.
Diocl. Max. C. 12, 62, 3: »Javna korist mora imeti prednost pred pogodbami med zasebniki.«
Zasledovanje državnega interesa (Staatsraison) na zasebnikovih plečih 
in izrazit državni paternalizem238 so usmeritve, ki so republikanskemu obdobju 
in obdobju zgodnjega principata načeloma tuje.239 Načelo prednosti javne pred 
zasebno koristjo ni novost, marveč poudarjena težnja cesarskega prava,240 ki jo 
smemo pripisovati tudi razvojnemu stadiju rimske birokratske države.241 Biro-
kratizacija narekuje celovito etatizacijo družbe, ki se na področju prava vrši z 
vdiranjem javnopravnih prvin v dotlej povsem zasebni avtonomiji prepuščeno 
zasebno pravo.242 Tako se zasebno pravo vse bolj ovija pod plašč javnega prava.243 
238 Značilen primer cesarskega paternalizma izkazuje že prolog k Dioklecijanovemu ediktu 
o cenah: (Edictum de pretiis rerum venalium, 301): [C]onvenit prospicientibus nobis, qui parentes 
sumus generis humani, arbitram rebus intolerandis dare legem, ut, quod speratum diu humanitas 
ipsa praestare non potuit, ad commune omnium temperamentum remediis provisionis nostrae 
comferatur. (»Kot skrbni starši človeškega rodu, smo se odločili, naj kot razsodnik v te zadeve 
poseže pravičnost, da bo naša zdravilna skrb v skupno dobro vseh prinesla tisto, česar človeštvo 
kljub dolgotrajnemu upanju ni moglo doseči.«) CIL III 2, str. 825. Dioklecijanov edikt je bil oprt 
na programski cilj doseganja javne blaginje – [R]es constituta ex commodo publico (»[S]tvar, ki 
je bila uvedena v javno korist«). CIL III 2, str. 826. Gl. tudi Demandt, Die Spätantike, str. 388.
239 Wieacker, Römische Rechtsgeschichte I, 493: »[…] die Gemeinwohlideologie der im 
Dominat immer weiter vordringenden utilitas publica.« Prvi cesar, ki naj bi propagiral univerzal-
no idejo rešitve človeškega rodu (salus generis humani), naj bi bil Galba. Tako Bratož, Rimska 
zgodovina, str. 244.
240 Gaudemet, Utilitas publica, str. 480 s.
241 O vzpostavitvi cesarskega uradništva v principatu gl. Wieacker, Römische Rechtsgeschichte 
II, str. 10 s, ki meni, da je »rimska dediščina evropske civilizacije v bistvu počivala na razvoju 
cesarskega uradništva«. O razvoju uprave v poznem cesarstvu gl. Demandt, Die Spätantike, str. 
292–303.
242 Gaudemet, Utilitas publica, str. 485: »Ainsi les progrѐs de l`étatisme se marquent dans 
le développement des notions d`utilitas publica et de ius publicum.«
243 Ius privatum sub tutela iuris publici latet. Bacon, The Works of Francis Bacon, str. 
407, aphor. III. Liberalistično navdahnjeni teoretiki zasebnega prava 19. stoletja niso priznali 
specifi čnega socialnega momenta v zasebnem pravu, ker naj bi šlo pri tem za materijo javnega 
prava. Gl. npr. Savigny, System I (1840), 370 s: »Dagegen wird in den Vermögensverhältnissen 
die Herrschaft des Rechtsgesetzes vollständig durchgeführt, und zwar ohne Rücksicht auf die 
sittliche oder unsittliche Ausübung eines Rechts. Daher kann der Reiche den Armen untergehen 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu286  
Odveč je dodati, da so podobne težnje v zasebnem pravu prisotne tudi danes.244
K opisanem razvoju je prispevala gospodarska kriza 3. in začetka 4. stole-
tja.245 Pomoč revnim, organizacija javnih del, tudi v luči doslednejšega oblastnega 
pravosodnega in upravnega sistema, je postala dolžnost rimske države.246 Duhu 
časa ustreza leta 364 ustanovljeni institut mestnega zaščitnika (defensor civitatis, 
σύνδικος τοῦ δήμου), ki je imel v provincah sodno funkcijo, ščitil pa je široke 
ljudske množice (tenuiores) pred izkoriščanjem in izgredi gospodarsko in družbeno 
vplivnejših oseb (potentiores). Še posebej naj bi zaščitniki bdeli nad koruptivnim 
pobiranjem davkov.247
Nekateri zgodovinarji so poznoantično državo, da bi poudarili razliko z 
izrazito liberalistično ustrojenima obdobjema republike in zgodnjega principata, 
opredeljevali kot državo blaginje (Fürsorgestaat, Wohlfahrtstaat).248 Kljub vpeljavi 
nekaterih institutov, ki so resnično namenjeni varstvu širših ljudskih množic, je ta 
težnja večinoma ostajala na ideološki ravni. Amijan Marcelin je zapisal, da »[…] 
cesarska vladavina, kot so jo opredeljevali modreci, ni nič drugega kot skrb za 
tuje blagostanje.«249 Krščanska etika je – deloma tudi preko cesarjeve ideološke 
podobe – utegnila soprispevati k idealu države blaginje.250 Cesar je bil po tedanjem 
prepričanju zavezan neposredno Bogu, da kot posrednik med onostranstvom in 
tostranstvom podanikom zagotavlja človeka znosno življenje.251 
lassen durch versagte Unterstützung oder harte Ausübung des Schuldrechts, und die Hülfe,  die 
dagegen Statt  f indet,  entspringt nicht auf dem Boden des Privatrechts,  sondern 
auf  dem des öffent l ichen Rechts ; sie liegt in den Armenanstalten, wozu allerdings der 
Reiche beyzutragen gezwungen werden kann […]«
244 Gl. npr. Wolff, Bachof, Stober, Verwaltungsrecht, str. 251: »Publifi zierung des Privat- 
und Strafrechts«.
245 Posledice gospodarske krize 3. stoletja za pravni razvoj prikazuje Visky, Spuren der 
Wirtschaftskrise, str. 23 ss.
246 Biondi, Diritto romano cristiano III, str. 370; Krumpholz, Über sozialstaatliche Aspekte, 
str. 22.
247 C. Th. 1, 29, 1. Frakres, Contra potentium iniurias, zlasti str. 87 ss; Seeck, Defensor 
civitatis v: RE IV, 2, stolp. 2365–2371; Demandt, Die Spätantike, str. 402.
248 Krumpholz, Über sozialstaatliche Aspekte, str. 8 in 176; Demandt, Die Späntike, str. 
387 ss, ki govori o »dirigistische Wirtschaftspolitik der Spätantike«, ki je pri nekaterih avtorjih 
dobila celo oznako »državnega socializma«. Pri tem gre bolj za polemično analogijo kot histo-
rično spoznanje. 
249 Amm. Hist. 29, 2, 18: Nihil aliud esse imperium, ut sapientes defi niunt, nisi curam 
salutis aliena […].
250 Krumpholz, Über sozialstaatliche Aspekte, str. 22: »[D]ie christlichen Kaiser […] be-
trachteten die Fürsorge für ihre Untertanen als eine von Gott gewollte Pfl icht, zu deren Erfüllung 
sie nach dem Gebot der christlichen Lehre, wenn auch im Rahmen der utilitas publica, gehalten 
werden.« Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II, str. 207.
251 Demandt, Die Spätantike, str. 266.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 287
5.2 Kognicijski postopek kot dejavnik utapljanja zasebnega v javnem pravu
Številne odmike od zasebnega prava v razmerjih, kjer je država vršila oblastno 
vlogo, vlogo nadzornika ali pogodbenega partnerja, lahko pripišemo obliki pravnega 
varstva, ki pri navedenih pravnih razmerjih navadno ni bilo zagotovljeno v rednem 
postopku pred pretorjem (ordo iudiciorum), temveč v izrednem kognicijskem po-
stopku pred cenzorji, kvestorji, konzuli in provincialnimi duoviri.252 Obseg zadev, 
ki so se reševale v kognicijskem postopku, je v obdobju klasičnega prava naglo 
naraščal. Od Klavdija dalje fi skalne zadeve ne zadevajo več pretorja, temveč je za 
tovrstna vprašanja v kognicijskem postopku odgovoren cesarski prokurator, kasneje 
fi skalni pretor (praetor fi scalis).253 Kasneje v kognicijskem postopku rešujejo tudi 
varuške, statusne in policitacijske zadeve.254 
Pernice je kognicijski postopek štel za upravni in ne pravdni postopek.255 
V kognicijskem postopku, kjer sta bila udeležena javnopravna in zasebnopravna 
stran, je bil namreč magistrat obenem zastopnik javnopravne strani in hkrati tudi 
sodnik. Kljub temu da je bil po večinskem stališču sodobnih romanistov kognicij-
ski postopek pravdne narave, obstaja široko soglasje o tem, da so ga sooblikovale 
močne upravnopravne prvine.256 Magistratov prosti preudarek, utrjen na imperiju,257 
in hkratna nevezanost na zapovedi pretorskega edikta258 sta pospeševala odklone 
od zasebnega prava, ki so bili utemeljeni na javnem interesu.259 
5.3 Avantgardni značaj publicističnih prvin
Čeprav rimsko javno pravo ni bilo recipirano v enaki meri kot zasebno pravo, 
je številne javnopravne prvine v zasebnem pravu (ius publicum in iure privato) 
mogoče prepoznati tudi v sodobnih pravnih sistemih. Romanistika jih je štela za 
posebej napredne,260 celo avantgardne prvine v rimskopravni misli, ki so se zaradi 
252 Call. D. 50, 13, 5 pr.: Cognitionum numerus cum ex variis causis descendat, in genera 
dividi facile non potest. (»Kognicijski postopek izvira iz najrazličnejših temeljev, ki jih ni mogoče 
enostavno razdeliti po vrstah.«) Pernice, Beziehungen, str. 2.
253 Pernice, L`ordo judiciorum, str. 8.
254 Kaser, Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, str. 451.
255 Pernice, L`ordo judiciorum, str. 1: »La cossideta extraordinaria cognitio, la quale dopo 
Diocleziano forma la procedura ordinaria nella cause civili, altro non ѐ che i l  procedimento 
amminis t ra t ivo davant i  a l  magis t ra to ,  t ranspor ta to  nel le  cause  c ivi l i ,  col le 
necessare  modif icazioni .« 
256 Kaser, Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, str. 436.
257 Heyrovský, Über die rechtliche Grundlage, str. 83.
258 Konzul in cenzor na zapovedi pretorskega edikta nista bila vezana in sta imela zoper 
njegove zapovedi in prepovedi kot višja magistrata tudi pravico intercesije. O tem Kunkel, 
Staatsordnung und Staatspraxis, str. 186 ss in 208.
259 Schulz, Prinzipien, str. 121; Mitteis, Römisches Privatrecht, str. 365: »[D]ie biegsame 
Natur des Kognitionsverfahrens es ermöglichte, die Interessen des Fiskus noch durch andere 
Massregeln zu wahren als es dem reinen Privatprozess entsprochen haben würde […]«
260 Heyrovský, Über die rechtliche Grundlage, str. 104 ss; Pernice, Beziehungen, str. 2: 
»fortschrittlicher Charakter des öffentlichen Rechtes«. Gl. npr. predhodnike vrednostnih papirjev 
v rimskih žitnih kartah (tessera frumentariae); neposredno zastopanje mestnih prefektov v času, 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu288  
značilnega rimskega konservativizma le stežka uveljavile v zasebnopravnih razmer-
jih. Javnopravne prvine lahko spoznamo v obstoju ekonomske, pravne in fi zične 
neenakopravnosti strank pravnega razmerja, enostranskih posegov javne strani 
v pravice in obveznosti subordinirane stranke, neprenosljivosti ali vsaj omejeni 
prenosljivosti pravic in obveznosti, prisilnosti (kogentnosti) pravnega urejanja, 
okrepljeni obličnosti pravnih dejanj, ki se kaže v dovoljenjih in odobritvah javne 
oblasti ter vnosih v javne registre.
V rimski ureditvi razlastitve in moratorijev zasledimo temeljno izhodišče 
sodobnega upravnega prava, ki poudarja skrajno naravo tega ukrepa in zahteva 
dosledno tehtanje javne in zasebne koristi pred razlastitvijo kot tudi zahtevo po 
zagotovitvi odškodnine.261 Institut stvarnega bremena262 svojega nastanka ne dolguje 
zgolj argumentacijski iznajdljivosti juristov obdobja usus modernus pandectarum, 
ampak tudi rimski ureditvi javnih bremen, zlasti davčnih obveznosti. Davčna politika 
je v poznem rimskem cesarstvu narekovala upravno registracijo darilnih in prodaj-
nih pogodb glede nepremičnin. Še danes pogojuje davčno pravo vknjižbo stvarne 
pravice na nepremičninah s predhodno urejenimi davčnopravnimi obveznostmi,263 
okoljsko pravo k temu doda še pridobivanje najrazličnejših upravnih dovoljenj. 
Publiciteta pri prometu z nepremičninami je bila zaradi neobstoja zemljiške 
knjige ali njej podobnih registrov ena večjih pomanjkljivosti rimskega stvarnega 
prava. Le pri uradniških varščinah in pogodbenih razmerjih med javno oblastjo in 
zasebniki je že Rimljanom uspelo uvesti »registrsko« hipoteko (cautio praediis 
praedibusque). To javnopravno zavarovanje bi lahko primerjali s sodobnimi oblikami 
fi nančnih zavarovanj, zlasti z zavarovanjem poklicne odgovornosti in garancijami 
za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (t. i. »performance bond«), ki jih morajo 
izvajalci javnih naročil običajno zagotoviti ob pripravi ponudbe oziroma prevzema 
javnega naročila.264
Da je bilo zlasti v cesarski dobi upoštevanje socialnega momenta v civilnoprav-
nih razmerjih posebnega pomena, kažejo ustroj izprositve lastninske pravice (impe-
tratio dominii), institut javne položitve (danes sodne položitve)265 in nadzorstvena 
vloga državnih organov pri statusnopravnih poslih. Ta je danes razvidna zlasti pri 
postavljanju in nadzoru skrbnikov, nad čimer v slovenskem pravnem sistemu bdita 
nepravdno sodišče in center za socialno delo, ki sicer deluje po pravilih upravnega 
postopka, sodni nadzor njihovih dejanj pa se vrši v nepravdnem postopku.266
ko so se najvišji magistrati mudili zunaj pomerija (Mommsen, Römisches Staatsrecht I, str. 166); 
realna bremena javnopravne narave; registracija uradniških stvarnopravnih zavarovanj itd. 
261 Čl. 192–194, 206 ZUreP-2 (Uradni list RS, št. 61/17).
262 Čl. 249–255 SPZ (Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20).
263 Čl. 38 ZZK-1 (Uradni list RS, št. 58/03, 37/08 – ZST-1, 45/08, 28/09, 25/11, 14/15 – 
ZUUJFO, 69/17, 11/18 – ZIZ-L, 16/19 – ZNP-1 in 121/21).
264 Čl. 93 ZJN-3 (Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18).
265 Čl. 302 OZ (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 
20/18 – OROZ631).
266 Čl. 239 ss DZ (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C in 
200/20 – ZOOMTVI) in čl. 57–70 ZNP (Uradni list RS, št. 16/19).
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 289
Razvoj razmerja med javnim in zasebnim pravom v rimskopravni zgodovini 
usmerjajo tri težnje: birokratizacija, etatizacija in kristjanizacija rimske družbe. 
Te so s seboj prinesle postopen vdor javnopravnih prvin v dotlej povsem zasebno-
pravno sfero. S tem dominantni položaj zasebnega prava še ni bil ogrožen, bil pa 
je relativiziran. Z golimi zasebnopravnimi akti poslej ni bilo mogoče več doseči 
vseh zaželenih pravnih učinkov. Javno in zasebno pravo sta bila, kot ugotavlja 
Gierke, »otroka iste matere, izmed katerih vsakdo zasleduje svoj poklic, medse-
bojno ne tekmujeta, temveč se z namenom doseganja skupnega cilja medsebojno 
dopolnjujeta.«267 Cilj njune simbioze je dosledno udejanjanje javne koristi (utilitas 
publica), ki jo je Ulpijan že v 3. stoletju po Kr. opredelil kot osnovni kriterij raz-
ločevanja med ius publicum in ius privatum.
Viri in literatura
Viri
Antoninus Marcus Aurelius: Eorum, quae ad seipsum libri XII. Recogniti & notis illustrati, 
Oxford: Ant. Peisley & Geor. West, 1704.
Cicero, M. Tullius: Librorum de Re Publica Sex. Leipzig, 1889. 
Demosthenes: Demosthenis Orationes (ur. Butcher in Rennie), Oxford: Clarendon, 1907 in 1921. 
Ecloga. Das Gesetzbuch Leons III. und Konstantinos V., Hg. Von Ludwig Burgmann. Frankfurt 
am Main: Löwenklau-Gesellschaft, 1983.
Gai Institvtiones. Edd. Emil Seckel, Bernhard Kübler, Editio Stereotypa, Teubner, Stvtgardiae 1969.
Gaius Plinius Caecilius Secundus, Ausgewählte Briefe des jüngeren Plinius, ur. Kreuser, Anton, 
Leipzig: Teubner, 1894.
Gellius, Aulus: Noctes Atticae, ed. Peter K. Marshall. Oxonii 1968.
Giphanius, Hubertus: Explanatio Diffi ciliorum & Celebriorum Legum Codicis lustiniani, Co-
loniae Plancianae, 1614.
Glyca, Michael: Του κύρου Μιχαήλ Γλύκα Σικελιώτου Βίβλος Χρονική. Benetke, 1729.
Gothofredus, Jacobus: Codex Theodosianus cum perpetuis commentariis Jacobi Gothofredi. 
Mantova, 1740.
Horacij: The Works of Horace, ur. C. Smart. Philadelphia: Joseph Whetham, 1836.
Institutiones, recognovit Paulus Krueger, Digesta recognovit Theodorus Mommsen, Vol. primum, 
Editio Stereotypa Quinta, Tom. I.-III., Apud Weidmannos, Berolini 1889.
Limnaeus, Iohannes: Iuris publici Imperii Romano Germanici, quo tractatur de Principiis iuris 
publici, de germanicorum origine, virtutibus, vitiis, lingua, Tomus primus. 3. izdaja, 
Strassburg: Fridericus Spoor, 1657.
Livy: Books I and II With An English Translation. Cambridge: Harvard University Press; London: 
William Heinemann, 1919.
M. Tullius Cicero, De Offi ciis. With An English Translation. Cambridge: Harvard University 
Press, 1913.
Mommsen, Theodor in drugi (ur.): Corpus inscriptionum latinarum (= CIL): Inscriptiones Asiae, 
provinciarum Europae Graecarum, Illyrici Latinae; Pars 2, Inscriptionum Illyrici partes 
VI, VII, Res gestas divi Augusti, Edictum Diocletiani de pretiis rerum, Privilegia militum 
veteranorumque, Instrumenta Dacica comprehendens. Berlin: Reimer, 1873.
267 Gierke, Die soziale Aufgabe des Privatrechts, str. 44.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu290  
Pharr, Clyde (ur.): The Theodosian Code and Novels and the Sirmondian Constitutions. New 
Jersey: Princeton University Press, 1952.
Riccobono, Salvatore: Fontes iuris Romani antejustiniani I. Firence, 1941.
Seneca, L. Annaeus: Moral Essays: volume 3. Ed. John W. Basore. London and New York, 1935.
Terence: The Phormio of Terence, Ed. Laing, Gordon Jennings. Chicago: Scott, Foresman and 
Company, 1908.
Thomasius, Christian: Testament gegen Hertzog Augusto, Churfürsten zu Sachsen, Sr. Churfürstl. 
Gnaden Räthen und Landschafften. Halle, 1717.
Walz, Christianus: Rhetores graeci, ex codicibus Florentinis, Mediolanensibus, Monacensibus, 
Neapolitanis, Parisiensibus, Romanis, Venetis, Taurinensibus et Vindobonensibus. Vol. 
II, Stuttgart in Tübingen, 1835.
Literatura
Albanese, Bernardo: Un confronto testuale in tema di rescritti moratori. Bullettino dell'Istituto 
di Diritto Romano 64, 3, 1961, str. 15−32.
Alföldy, Geza: Römische Sozialgeschichte. Wiesbaden: Steiner, 1975.
Ankum, Hans: Afrikan Dig. 19, 2, 33: Haftung und Gefahr bei der publicatio eines verpachte-
ten oder verkauften Grundstücks. Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte: 
Romanistische Abteilung, 97, 1980, str. 157−180.
Ankum, Hans: The functions of expressions with utilitatis causa in the works of the Classical 
Roman lawyers. Fundamina: A Journal of Legal History, 16, 1, 2010, str. 5–22.
Bacon, Francis: The Works of Francis Bacon, Baron of Verulam, Viscount St. Alban and Lord 
High Chancellor of England: Opera Philosophica. Vol. VII, London, 1826.
Bartolotti, Guilhem, Les pollicitations à l’époque romaine : étude sur les promesses au bénéfi ce 
d’une collectivité, Thèse de doctorat en Histoire du droit soutenue le 26 septembre 2020, 
Université Paris II Panthéon-Assas, 2020.
Biondi, Biondo: Il diritto romano cristiano, III. La famiglia – rapporti patrimoniali, diritto 
pubblico. Milano: Giuffrè, 1954.
Bleicken, Jochen: Die Verfassung der römischen Republik, Grundlagen und Entwicklung. 4. 
izdaja, Paderborn, München, Wien, Zürich: Ferdinand Schöningh, 1975.
Bydlinski, Franz: Kriterien und Sinn der Unterscheidung von Privatrecht und öffentlichem Recht. 
Archiv für die civilistische Praxis, 194, 4, 1994, str. 319–351.
Calasso, Francesco: Storia e sistema delle fonti del diritto comune, I. Le origini. Milano: Giuffrè, 
1938.
Coing, Helmut: Europäisches Privatrecht. Älteres Gemeines Recht (1500 bis 1800). München: 
C. H. Beck, 1985.
Costa, Emilio: Cicerone Giurisconsulto. Vol. 1, Bologna: Nicola Zanicheli, 1927.
De Vaan, Michiel: Etymological Dictionary of Latin and the other Italic Languages. Leiden in 
Boston: Brill, 2008.
Demandt, Alexander: Römische Geschichte von Diocletian bis Justinian 284 – 565 n. Chr. 
München: C. H. Beck, 2007.
Dernburg, Heinrich: Das Pfandrecht nach den Grundsätzen des heutigen römischen Rechts. 2. 
del, Leipzig; Hirzel, 1864.
Düll, Rudolf: Recenzija k: Francesco Maria de Robertis, La espropriazione per publica utilità 
nel diritto. Kritische Vierteljahresschrift für Gesetzgebung und Rechtswissenschaft, 30, 
66, št. 2/3, 1939, str. 341–352.
Eckhardt, Benedikt: Romanisierung und Verbrüderung. Das Vereinswesen im römischen Reich. 
Berlin in Boston: De Gruyter, 2021.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 291
Ehrlich, Eugen: Beiträge zur Theorie der Rechtsquellen, Erster Theil. Berlin: Carl Heymann, 1902. 
Felgenträger, Wilhelm: Antikes Lösungsrecht. Berlin und Leipzig: Walter de Gruyter, 1933.
Földi, András: Remarks on the Origin and Early History of the Distinction between ius publi-
cum and ius privatum. Vladar, Vojtech (ur.): Perpauca terrena Blande Honori dedicata. 
Trnava, 2019, str. 39–48.
Frakes, Robert: Contra potentium iniurias: The Defensor civitatis and Late Roman Justice. 
München: C. H. Beck, 2001.
Gaudemet, Jean: Indulgentia principis. Instituto di storia del diritto. N. 3, Trst, 1962.
Gaudemet, Jean: Institutions de l´antiquité. Paris: Sirey, 1967.
Gierke, Otto: Das deutsche Genossenschaftsrecht, Die Staats und Korporationslehre des Altert-
hums und des Mittelalters und ihre Aufnahme in Deutschland. 3. del. Berlin: Weidmannsche 
Buchhandlung, 1881.
Gierke, Otto: Die soziale Aufgabe des Privatrechts. Vortrag gehalten am 5. April 1889 in der 
juristischen Gesellschat zu Wien. Berlin: Julius Springer, 1889.
Hatschek, Julius: Die rechtliche Stellung des Fiskus im Bürgerlichen Gesetzbuche, Eine Studie 
im Grenzgebiete des Privat- und öffentlichen Rechts. Berlin: Carl Heymann, 1899. 
Hattenhauer, Hans: Grundbegriffe des Bürgerlichen Rechts, Historisch-dogmatisch Einführung. 
München: C. H. Beck, 2000.
Heyrovský, Leopold: Über die rechtliche Grundlage der leges contractus bei Rechtsgeschäften 
zwischen dem römischen Staat und Privaten. Leipzig: Breitkopf und Härtel, 1881.
Hirschfeld, Otto: Die kaiserlichen Verwaltungsbeamten bis auf Diocletian. 2. izdaja. Berlin: 
Weidmannsche Buchhandlung, 1905.
His, Rudolf: Die Domänen der römischen Kaiserzeit. Leipzig: Veit und Comp., 1896.
Hohenlohe, Constantin: Einfl uß des Christentums auf das Corpus juris civilis. Dunaj: Hölder-
-Pichler-Tempsky, 1937.
Honsell, Thomas: Gemeinwohl und öffentliches Interesse im klassischen römischen Recht. 
Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte: Romanistische Abteilung, 95, 1, 
1978, str. 93–137.
Huschke, Philipp Eduard: Über den Census und die Steuerverfassung der frühern römischen 
Kaiserzeit: ein Betrag zur römischen Staatswissenschaft. Berlin: Gebauer, 1847.
Ibsen, Jörn: Allgemeines Verwaltungsrecht. 8. izdaja, München: Vahlen, 2012.
Jellinek, Georg: Allgemeine Staatslehre. 3. izdaja, Berlin: Julius Springer, 1929.
Jhering, Rudolf von: Geist des römischen Rechts auf den verschiedenen Stufen seiner Entwic-
klung. 1. zvezek, 2. del. Leipzig, 1854.
Jhering, Rudolf von: Geist des römischen Rechts auf den verschiedenen Stufen seiner Entwic-
klung. Teil 1. Leipzig: Breitkopf und Härtel, 1852.
Johnston, David: The Cambridge Companion to Roman Law. Cambridge: Cambridge University 
Press, 2015.
Jones, Walter: Expropriation in Roman Law. Law Quarterly Review, 45, 4, 1929, str. 512–527.
Jördens, Andrea: Nochmals zur Bibliotheke Enkteseon, v: Gesellschaft für Griechische und 
Hellenistische Rechtsgeschichte: Symposion, 2010, str. 277–290.
Jörs, Paul, Kunkel, Wolfgang: Römisches Privatrecht. 3. izdaja, Berlin, Heidelberg: Springer, 1949.
Jörs, Paul: Untersuchungen zur Gerichtsverfassung der römischen Kaiserzeit. Leipzig: Hirsch-
feld, 1892.
Kambič, Marko: Tutela impuberum v historični perspektivi s poudarkom na statutih srednjeveških 
primorskih mest na Slovenskem. Zbornik znanstvenih razprav, 72, 2012, str. 117–147, 
310–311
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu292  
Kantorowicz, Ernst H.: The King`s Two Bodies, A Study in Medieval Political Theology. New 
Jersey: Princeton University Press, 1997.
Kaser, Max, Hackl, Karl: Das römische Zivilprozessrecht, 2. izdaja, München: C. H. Beck, 1996.
Kaser, Max, Knütel, Rolf, Lohsse, Sebastian: Römisches Privatrecht, 22. izdaja, München: C. 
H. Beck, 2021.
Kaser, Max: »lus publicum« und »ius privatum«. Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsge-
schichte: Romanistische Abteilung, 103, 1, 1986, str. 1–101.
Kaser, Max: Das römische Privatrecht, Das altrömische, das vorklassische und klassische Recht, 
2. izdaja, München: C. H. Beck, 1971.
Kaser, Max: Römische Rechtsgeschichte, 2. Aufl ., Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1967.
Kelsen, Hans: Čista teorija prava, Uvod v problematiko pravne znanosti, prev. Amalija Maček 
Mergole, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2005.
Kerševan, Erik, Androjna, Vilko, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 
2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana: GV Založba, 2017.
Kirchmann, Julius von: Die Werthlosigkeit der Jurisprudenz als Wissenschaft. Berlin: Springer, 
1848.
Kogler, Ferdinand: Die legitimatio per rescriptum von Justinian bis zum tode Karls IV. Weimar: 
Böhlau, 1904.
Korošec, Viktor: Nastanek Avgustovega principata, v: Zbornik znanstvenih razprav, 19, 1943, 
str. 74–102.
Korošec, Viktor: Rimsko pravo. Ljubljana: Pravna fakulteta, DDU Univerzum, 1980.
Kranjc, Janez: Delicta in crimina v rimskem kazenskem pravu. Zbornik znanstvenih razprav, 
XLII (1982), str. 87−124.
Krumpholz, Helmut: Über sozialstaatliche Aspekte in der Novellengesetzgebung Justinians. 
Bonn: Rudolf Habelt, 1992.
Kunkel, Wolfgang, Wittman, Roland: Staatsordnung und Staatspraxis der römischen Republik, 
Die Magistratur. München: C. H. Beck, 1995.
Kunkel, Wolfgang: Römische Rechtsgeschichte, 4. izdaja, Böhlau, Weimar, 1964.
Lepore, Paolo Giovanni: »Rei publicae polliceri«. Un`indagine giuridico-epigrafi ca. 2. izdaja, 
Giuffre, 2012.
MacChombaich de Colquhoun, Patrick: A Summary of the Roman Civil Law: Illustrated by 
Commentaries on the Parallels from the Mosaic, Canon, Mohammedan, English and 
Foreign Law, 2. zvezek, London, 1851.
Malmendier, Ulrike: Societas publicanorum: staatliche Wirtschaftsaktivitäten in den Händen 
privater Unternehmer. Köln, Weimar: Böhlau, 2002.
Marquardt, Joachim, Römische Staatsverwaltung. Handbuch der römischen Alterthümer, 3. 
zvezek, Leipzig: Hirzel, 1885.
Marquardt, Joachim: Römische Staatsverwaltung. Handbuch der römischen Alterthümer, 2. 
zvezek, 2. izdaja, Leipzig: Hirzel, 1881.
Mayer-Maly, Theo, Honsell, Heinrich: Rechtswissenschaft, Eine Einführung in das Recht und 
seine Grundlagen. Heidelberg: Springer, 2015.
Mayr, Römische Rechtsgeschichte IV, Die Zeit der Orientalisierung des römischen Rechtes, 
Berlin und Leipzig 1913.
Michelet, C. L., Des Vernunftrechts zweiter Theil, enthaltend das öffentliche Recht und die 
allgemeine Rechtsgeschichte, Nicolaische Verlagsbuchhandlung, Berlin 1866.
Mittermaier, Carl Joseph Anton: Bemerkungen über Moratorien. Archiv für die civilistische 
Praxis, 16, 3, 1833, str. 450–62.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 293
Nawiasky, Hans: Allgemeine Rechtslehre als System der rechtlichen Grundbegriffe, Köln: Ben-
zinger und Co. Einsiedeln, 1941.
Nitschke, Manfred: Die Hinterlegung der geschuldeten Leistung. Studia et documenta historiae 
et iuris, 24, 1958, str. 112–223.
Paschke, Boris: The cura morum of the Roman Censors as Historical Background for the Bishop 
and Deacon Lists of the Pastoral Epistles. Zeitschrift für die Neutestamentliche Wissenschaft 
und Kunde der Älteren Kirche, 98, 1–2, str. 105–119.
Pavčnik, Marjan: Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 6., pregledana in dopolnjena 
izdaja, Ljubljana: GV Založba, 2020.
Pennitz, Martin: Der Enteignungsfall im römischen Recht der Republik und des Prinzipats. Köln, 
Weimar, Wien: Böhlau, 1991.
Pernice, Alfred: Beziehungen des öffentlichen römischen Rechtes zum Privatrechte. Zeitschrift 
der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte. Romanistische Abteilung, 5, 1, 1885, str. 1–135.
Pernice, Alfred: L'ordo judiciorum e l'extraordinaria cognitio durante l'impero romano. Società 
tipografi ca-editrice, 1886.
Pernice, Herbert: Zur Lehre von der Insinuation der Schenkung, Inaugural-Dissertation, Gre-
ifswaldm, 1882.
Radbruch, Gustav: Filozofi ja prava. Študijska izdaja, prev. Amalija Maček Mergole, Ljubljana: 
Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, 2001.
Rainer, J. Michael: Römisches Staatsrecht, Republik und Prinzipat. Darmstadt Wissenschaftliche 
Buchgesellschaft, 2016.
Regelsberger, Ferdinand: Streifzüge im Gebiet des Zivilrechts. Festgabe der Göttinger Juristen-
-Fakultät für Rudolph von Jhering zum Fünfzigjährigen Doktor-Jubiläum, Leipzig, 1892, 
str. 44–78.
Rivier, Alphons: Untersuchungen über die cautio praedibus praediisque, Berlin: Springer, 1863. 
Roby, Henry John: Roman Private Law in the Times of Cicero and of the Antonines, 1. zvezek, 
Cambridge: University Press, 1902.
Savigny, Friedrich Carl von: System des heutigen römischen Rechts I. Berlin: Veit und. Comp., 1840.
Schmidt, Carl Adolf: Der principielle Unterschied zwischen dem römischen und germanischen Rechte, 
Die Verschiedenheit der Grundbegriffe und des Privatrechts. Rostock in Schwerin, 1853. 
Schulz, Fritz: Geschichte der römischen Rechtswissenschaft. Weimar: Böhlau, 1961.
Schulz, Fritz: Prinzipien des römischen Rechts. München in Leipzig: Duncker & Humblot, 1934.
Seeck, Otto: Defensor civitatis. RE IV, 2, 1901, stolp. 2365–2371.
Sellert, Wolfgang: Insinuation. HRG II, 2011, stolp. 1256−1259.
Serrigny, Denis: Droit public et administratif romain, ou Institutions politiques, administrati-
ves, économiques et sociales de l'Empire romain du IVe au VIe siѐcle (De Constantin a 
Justinien), Paris: Aug. Durand, 1857. 
Shaw, Malcolm: International Law. 8. izdaja, Cambridge: University Press, 2017.
Solazzi, Siro, L'estinzione dell' obbligazione nel diritto romano, 1. zvezek. Neapelj, 1935.
Spektorskij, Evgen: Zgodovina socijalne fi lozofi je, zvezek 1. Slovenska matica v Ljubljani, 1932.
Steinwenter, Artur: Beiträge zum öffentlichen Urkundenwesen der Römer. Graz, 1915.
Stelkens, Ulrich: Verwaltungsprivatrecht, Zur Privatrechtsverbindung der Verwaltung, deren 
Reichweite und Konsequenzen. Berlin: Duncker & Humblot, 2005.
Stolleis, Michael: Geschichte des öffentlichen Rechts in Deutschland, Erster Band, Reichspub-
lizistik und Policeywissenschaft 1600-1800, München: C. H. Beck, 1988.
Štemberger, Katja: Legal Protection of Concession Contracts - at the Interface between Public 
and Private Law and European and National Law. Studia Iuridica Lublinensia, 32, 2, 
2023, str. 335–355.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu294  
Taubenschlag, Rafael: Zum gerichtlichen Moratorium im röm. Provinzialrecht. Zeitschrift der 
Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte. Romanistische Abteilung, 51, 1, str. 403–404.
Taylor, John: Elements of the Civil Law. 4. izdaja, London, 1828.
Van de Wiel, Constantin: La légitimation par oblation à la Curie dans le droit romain quelques 
traces dans les droits canonique, civil et byzantin. Revue internationale des droits de 
l'antiquité, 37, 1990, str. 447–462.
Verdross-Drossberg, Alfred: Grundlinien der antiken Rechts- und Staatsphilosophie. 2. izdaja, 
Dunaj: Springer, 1948.
Visky, Károly: Spuren der Wirtschaftskrise der Kaiserzeit in den römischen Rechtsquellen. 
Bonn: Rudolf Habelt, 1983.
Voigt, Moritz: Römische Rechtsgeschichte. 2. zvezek, Stuttgart, 1899.
Wagner, Adolph: Lehr- und Handbuch der politischen Oekonomie. Leipzig: C. F. Winter, 1894.
Waldstein, Wolfgang, Rainer, Michael: Römische Rechtsgeschichte. Ein Studienbuch, 11. izdaja, 
München: C. H. Beck, 2014. 
Wenger, Leopold: Von der Staatskunst der Römer. München, 1925.
Wieacker, Franz: Römische Rechtsgeschichte, Quellenkunde, Rechtsbildung, Jurisprudenz und 
Rechtsliteratur. Erster Abschnitt, München: C. H. Beck, 1988.
Wieacker, Franz: Römische Rechtsgeschichte, Zweiter Abschnitt, Die Jurisprudenz vom früheren 
Prinzipat bis zum Ausgang der Antike im weströmischen Reich und die oströmische Recht-
swissenschaft bis zur Justinianischen Gesetzgebung. Joseph Georg Wolf (ur.), München: 
C. H. Beck, 2006.
Wolff, Hans J.; Bachof, Otto: Verwaltungsrecht, Bd. 1, Ein Studienbuch, 11. izdaja, München: 
C. H. Beck, 1999.
Žepič, Vid: Corpus iuris canonici – nastanek in pomen srednjeveške zbirke cerkvenega prava v 
klasični dobi kanonistike. Pravnik, 138, 2021, str. 273–306.
Žepič, Vid: Iudex sceptro aequitatis armandus est. Richterliche Insignien in der europäischen 
Rechtstradition bis zum 18. Jahrhundert. Journal on European History of Law, 14, 1, 
2023, str. 24–35.
Žepič, Vid: Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu. 
Zbornik znanstvenih razprav, LXXXII, 2022, str. 257–305.
Žepič, Vid: Non-pledgeable Property in Ancient Law – A Refl ection of favor debitoris? V: Tau-
chen, Jaromir; Kolumber, David (ur.): Edge of Tomorrow: the Next Generation of Legal 
Historians and Romanists: Collection of Contributions from the 2022 International Legal 
History Meeting of PhD Students. Brno: Masaryk University, 2022, str. 34–41. 
Žepič, Vid: Pfandschuldnerschutz in der nachklassischen Rechtsentwicklung. V: Opuscula. 
Quaderni di studi romanistici, 2023. 
Žepič, Vid: Zemljiška služnost kot pravnodogmatični model v obdobju usus modernus pandec-
tarum. Zbornik znanstvenih razprav, LXXX, 2020, str. 157–189. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 295
S U M M A R Y
Ius publicum in iure privato. Public Elements in Roman 
Private Law
Vid Žepič
The paper at hand aims to examine the elements of public law within the framework of 
Roman private law, focusing on the involvement of a legal entity governed by public law in 
legal relationships with private law subjects. 
The introduction of the paper centres around the concept of public law (ius publicum), 
which can be seen as a signifi cant achievement of Roman classical jurisprudence in the context 
of legal historical development. In a broad sense, ius publicum referred to the norms governing 
the constitutional and administrative position of the Roman State, municipalities, and the 
relationship between the Roman State and other political communities. In a narrower sense, 
though not adopted in the European legal tradition, every rule falling within ius publicum 
was considered a mandatory (cogent) norm. The subsequent part of the discussion explores 
different approaches to differentiate between private law, public law, and mixed public-private 
legal relationships.
The analysed relationships are categorized based on the involvement of public legal 
entities in relation to private law subjects, whereby the public legal entities assume positions 
either of authority, supervision, or contractual engagement.
As the sovereign authority, the State unilaterally exercised prerogatives derived from 
a social consensus that recognized restrictions on property rights in the public interest. This 
included institutions such as expropriation, debtor-reliefs (moratoria), and the imposition of 
various public burdens, particularly taxes. As a controller, the State authorized certain acts 
undertaken by private parties when the private party alone could not fully enforce them to 
maintain public order. During the imperial period, the use of publicity requirements (such as 
public deposit, introduction of public deeds, registry, and involvement of administrative bodies 
in personal status matters) became more widespread. Additionally, the Roman State engaged in 
legal transactions with private individuals to pursue its own property interests, with tax leases 
being a notable feature. These tax-lease transactions developed rigorous public law securities, 
characterized by strong formality.
The objective of this paper is to determine whether and how Roman private law deviated 
from its fundamental principles as a result of the involvement of a public-law legal person, 
leading to the creation of specifi c “mixed” public-private legal relationships. The introduction 
of public law elements into private law was not favoured by Roman jurists and was in the 
legal literature intentionally discouraged. However, an analysis of private-law relationships 
with a signifi cant public-law element demonstrates that, in some cases, jurists, particularly 
the imperial legislature, departed from the fundamental principles of private law. This can be 
attributed to the bureaucratic nature of the Roman state, which became particularly evident in 
the late classical period (the 2nd and 3rd centuries). The process of bureaucratization refl ected in 
the adoption of the extraordinary procedure, which assessed many of the mixed public-private 
law relationships described above. Some scholars considered the extraordinary procedure as 
a precursor to the modern administrative procedure.
Considering the trends in modern law, the public elements within Roman private law 
can be regarded as a sign of progressive legal thought. These public-law elements were 
manifested in economic, legal, and physical inequalities between the parties involved in a 
legal relationship, unilateral interference by the public party in the rights and obligations of 
the subordinate party, non-transferability or limited transferability of rights, the mandatory 
nature of legal regulations, and the increased formality of legal acts, including authorizations 
and confi rmations by public authorities and entries in public registers. The evolution of the 
relationship between public and private law in Roman legal history was mainly infl uenced by 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu296  
three tendencies: the bureaucratization, étatisation, and Christianization of Roman society. 
The dominant role of private law was not threatened but rather relativized. Roman private 
law became increasingly intertwined with public law, which aimed to serve the public interest 
(utilitas publica).

D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju298  
Dušan Mlacović
Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju*
MLACOVIĆ, Dušan, dr., docent, Od-
delek za zgodovino, Filozofska fakulteta 
Univerze v Ljubljani, SI-1000 Ljubljana, 
Aškerčeva 2, dusan.mlacovic@ff.uni-lj.si 
ORCID: https://orcid.org/0000-0001-8752-0815
Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju
Zgodovinski časopis, Ljubljana 77/2023 (168), 
št. 3–4, str. 298-346, cit. 166 
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., 
Sn., En.)
Kartuzijanski samostan v Bistri pri Ljubljani si 
je v letih 1307–1353 v Kopru in na Koprskem 
pridobil posest. Na osnovi analize dokumentov 
iz arhiva Koprske komune, ki je bil nedostopen 
med letoma 1944 in 2016, zbirke listin Kartuzije 
Bistra in drugih virov je ugotovljeno, da je ta 
posest bila ena izmed najmanj devetnajstih 
podobnih posesti samostanov iz bližnjih diecez 
v Kopru, predvsem iz Beneške lagune. Koper je 
bil takrat veliko, živahno in uspešno trgovsko 
središče, stičišče poti med Benetkami, Kranjsko 
in Ogrsko. Koprsko plemstvo je v 13. stoletju 
imelo hegemonistične težnje v Istri. Kartuzija 
Bistra je uživala podporo okoliškega plemstva 
in grofov Goriških. S slednjimi je imel Koper 
posebne odnose. Vpeljava Kartuzije Bistra na 
Koprsko je bila politični projekt vrha koprskega 
plemstva po beneškem zavzetju Kopra leta 1279: 
v domače mesto poleg številnih samostanov 
od drugod vpeljati še kartuzijane iz domačega 
okolja, iz Oglejske cerkvene pokrajine. 
Ključne besede: Kartuzija Bistra, Koper, Be-
netke, pozni srednji vek, samostan.
MLACOVIĆ, Dušan, PhD, Assistant Profes-
sor, Department of History, Faculty of Arts, 
University of Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, 
Aškerčeva 2, dusan.mlacovic@ff.uni-lj.si 
ORCID: https://orcid.org/0000-0001-8752-0815
The Bistra Carthusian Monastery and Koper 
in the 14th Century
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 77/2023 (168), No. 3–4, pp. 298-
346, 166 notes 
Language: Sn. (En., Sn., En.)
The Carthusian monastery at Bistra, in the pro-
ximity of Ljubljana, acquired estates in Koper 
and in the Koper district in the years 1307–1353. 
Based on an analysis of documents from the 
archives of the Commune of Koper, which had 
not been available between 1944 and 2016, as 
well as on the basis of a collection of documents 
from the Bistra Carthusian Monastery and other 
sources, it was discovered that the estate in que-
stion was one of at least nineteen similar estates 
of monasteries from the nearby dioceses, fi rst and 
foremost from the Venetian Lagoon. Having been 
a crossroads of routes between Venice, Carniola, 
and Hungary, Koper was a large, vibrant and 
prosperous commercial centre at the time. Its 
nobility had hegemonic tendencies in Istria in 
the 13th century. The Bistra Carthusian Mona-
stery enjoyed the support of the nearby nobility 
and the Counts of Gorizia, with whom Koper 
had particular relations. Following the Venetian 
submission of Koper in 1279, the introduction 
of the Bistra Carthusian Monastery to the Koper 
district was a political project of the highest ranks 
of Koper’s nobility, who sought to introduce the 
Carthusian order from their local environment, 
the Aquileian ecclesiastical province, alongside 
other numerous monasteries from elsewhere. 
Keywords: The Bistra Carthusian Monastery, 
Koper, Venice, the late Middle Ages, monastery.
* Pričujoča raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa Slovenska zgo-
dovina (P6-0235) ter raziskovalnih projektov Koprska Pretorska palača: podoba namen in namen 
(J6-2588) in Urbana morfologija Kopra v poznem srednjem veku (J6-50188), ki jih sofi nancira 
ARIS - Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.
Posest kartuzije Bistra na »Istrskem«1
Koprska posest kartuzijanskega samostana Bistra, pridobljena v 14. stoletju, 
je strokovni javnosti že dolgo znana. Peter Hitzinger je leta 1853 objavil spisek 
vnosov v glavni urbar bistriškega samostana iz leta 1729, na katerem se je zna-
šla tudi kratka notica o darovanju solin (14 kavedinov) samostanu leta 1353 na 
Koprskem. Darovalka je bila gospa Camperga, vdova iz Kopra.2 Iz Hitzingerjeva 
prikaza zgodovine samostana po dejanjih njemu znanih priorjev, objavljenega leto 
pozneje (1854), je bilo mogoče izvedeti, da je pri tem šlo za volilo.3 Kmalu za tem 
je postalo tudi znano, da je bistriški kartuzijanski samostan posedoval hišo v Ko-
pru in zemljišča na Koprskem in da je bila ta posest pridobljena med letoma 1307 
in 1333. Hitzinger je namreč leta 1864 objavil regeste nekaterih listin kartuzije 
v Bistri, hranjenih v dvorni knjižnici na Dunaju, med njimi tudi tiste o donacijah 
1 Večina navedb, povezanih s Koprom in Koprskim v poznem 14. stoletju, v tej razpravi 
temelji na podatkih, pridobljenih iz knjig koprskih vicedominov, nastalih v letih med 1382 in 1400, 
ki tvorijo del dolga leta nedostopnega koprskega komunalnega arhiva. Ta je bil med letoma 1944 
in 2016 hranjen na tajni lokaciji v Italiji. Danes je to arhivsko gradivo raziskovalcem na voljo v 
Državnem arhivu v Benetkah (Archivio di Stato di Venezia (= ASVe)), tam je hranjeno začasno, 
urejeno je skladno s popisom gradiva z začetka 20. stoletja, ki ga je sestavil Francesco Majer. 
Majer je popis objavil v reviji Pagine Istriane v letih od 1903 do 1908 (Majer, L'archivio antico), 
na njem je skupaj 1520 popisanih arhivskih enot. Del gradiva, ki obsega koprske vicedominske 
knjige iz 14. in 15. stoletja, je kljub drugačnemu vtisu, kot ga pušča Majerjev popis, povsem neu-
rejen. Spisi različnih vicedominov so med seboj pomešani in si ne sledijo kronološko, paginacije 
so bile večkrat spremenjene. Originalna paginacija folijev pogosto sploh ni več vidna, kajti del 
gradiva je slabo ohranjen. Gradivo je zato nemogoče citirati na sledljiv način. Zaradi tega sem 
se odločil, da bom sledil signaturam mikrofilmov, na katere je reproducirano taisto gradivo in ki 
jih hranijo v Državnem arhivu v Trstu (Archivio di Stato di Trieste (= ASTs)), v fondu Archivio 
antico municipale di Capodistria (=AAMC). Številki enote z Majerjevega popisa je dodana še 
zaporedna številka zvitka mikrofi lma (bobina = b.) in stran na zvitku. Ker je bilo mogoče na zvitek 
reproducirati 250 strani in ker so arhivske enote navadno od tega bistveno obsežnejše (tudi po 700 
folijev in več), zaporedne številke zvitkov niso identične s številkami enot na Majerjevem popisu. 
Če je na mikrofi lmanem viru vidna stara paginacija (= st. pag.), sem le-to zaradi lažje sledljivosti 
dodal. Ko je v viru paginacij več, navajam tisto, ki jo je mogoče zaznati kot najstarejšo. Primer: 
ASTs, AAMC, Majer 7 (b. 6), 114 (447, st. pag.) pomeni, da gre za navedbo mikorofi lmane enote 
št. 7 z Majerjevega popisa, in sicer za del, ki je reproduciran na zvitku z zaporedno številko 6, na 
strani 114 omenjenega zvitka. Ker je na na strani 114 zvitka št. 6 vidna stara oznaka folija (v tem 
primeru folij št. 447), se ta nahaja v oklepaju z navedbo, da gre za staro paginacijo.
2 Hitzinger, Urkundenverzeichnis, 27.
3 Hitzinger, Karthäuserstift Freudenthal, 124.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) | 298–346 299
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju300  
in nakupih v Kopru in na Koprskem v omenjenem časovnem obdobju.4 Zgodbo 
o posesti kartuzijanskega samostana Bistra v Kopru in na Koprskem je bilo s tem 
mogoče zaokrožiti. To je prvi storil Wladimir Milkowitz v svojem delu o samostanih 
na Kranjskem (Die Klöster in Krain), izdanem leta 1889.5 
Posest na Koprskem je bistriška kartuzija vzpostavila po tem, ko si je kot no-
voustanovljeni samostan po letu 1260 najprej pridobila primerno posest znotraj sveta 
pod oblastjo svojih ustanoviteljev, in po tem, ko si je v drugem desetletju svojega 
delovanja pridobila še zemljišča na Vipavskem. Milkowitz je začetek bistriškega 
pridobivanja posesti na Koprskem videl v donaciji Koprčana Guarnerija de Ziglaga, 
poznejšega brata kartuzijana v Bistri. Ta je leta 1307 samostanu podaril skupek ze-
mljišč v različnih predelih Koprskega. Zgodbo o pridobivanju posesti na Koprskem 
je bilo mogoče, sledeč Hitzingerjevim regestom, nadaljevati leta 1313, ko je prior 
Bartolomej na Koprskem za svoj samostan od Koprčanov kupoval vinograde in 
druga zemljišča. Med njimi je bil tudi vinograd bistriškega novica, koprskega notarja 
Janeza. V nepremičninskem nakupu v samem Kopru, ki ga je leta 1319 opravil bi-
striški prior Viljem, je Milkowitz videl vzpostavitev urbane samostanske rezidence, 
dvora, podobno kot v Ljubljani leta 1317. Ljubljanska hiša bistriškega samostana je 
bila pozneje poimenovana Freudethalerhof, Bistriški dvor.6 Pridobitev obeh urbanih 
nepremičnin, ljubljanske in koprske, je vsebinsko navezal na poprejšnjo oprostitev 
plačila mitnin, ki jo je samostanu kmalu po ustanovitvi najprej podelil koroški vojvoda 
Ulrik III., za njim leta 1286 še goriški grof Albert in nato leta 1288 tudi (njegov brat) 
tirolski grof Majnhard. Zgodba o bistriški kartuziji in Kopru se je s to navezavo v 
Milkowitzem delu končala, šlo je za samostansko pridobitev posesti na »Istrskem«.7 
Zgodbo, ki je bila videti kot nadvse uspešna bistriška nepremičninska akcija v 
krajih zunaj običajnega kartuzijanskega posestnega radija, je leta 1940 po Hitzingerju 
in Milkowitzu precej nespretno, z napačnim branjem regestov in s samosvojimi 
razlagami, v sestavku o Bistri in njeni zgodovini povzel Stanko Skvarča.8 Za njim 
jo je leta 1961 v zelo kratki obliki povzela še Katica Kobè v svojem prispevku o 
zgodovini Bistre v časopisu Kronika.9 Avtorji knjižice o kartuzijanih na Sloven-
skem, ki jo je leta 1960 izdala Zadruga katoliških duhovnikov FLRJ, te zgodbe v 
zelo kratkem poglavju o kartuziji v Bistri niso omenili.10 Jasnejše obrise je dobila 
leta 2001 v obsežni monografi ji Jožeta Mlinariča o bistriški kartuziji (Kartuzija 
Bistra). Najdemo jo tako v zgodovinskem pregledu, v poglavju o samostanu v 14. 
stoletju kot tudi v drugem delu monografi je, v poglavju o gospodarski dejavnosti 
kartuzijanov.11 Pisec je svoja dognanja o bistriških posestih, tudi tistih na Koprskem, 
4 Hitzinger, Regesten über Freudenthal, 8–9.
5 Milkowitz, Die Klöster, 120–121.
6 »Schon 1317 besass das Stift seinen Hof in Laibach, später Frreudenthalerhof gennant. 
1319 kaufte prior Wilhelm einen Hof in der Stadt Capodistria.«, Milkowitz, Die Klöster, 120.
7 »Im Anfange des 14. Jahrhunderts begann das Stift, und zwar unter Prior Johannes, 
im istrianischen Gebiet Güter zu erwerben;...«, Milkowitz, Die Klöster, 119. 
8 Skvarča, Bistra, 10–11.
9 Kobè, Iz zgodovine Bistre, 166.
10 Kartuzijani na Slovenskem, 42–43.
11 Mlinarič, Kartuzija Bistra, 76–77, 351, 422.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 301
temeljil na vsebini originalnih listin bistriške kartuzije, hranjenih v Arhivu Repu-
blike Slovenije, ob uporabi Schumi-Komatarjeve zbirke prepisov listin, hranjeni 
v istem arhivu.12 Imena vpletenih Koprčanov so zato natančneje zabeležena kot 
pri predhodnikih, njihov položaj v zgodbi je zaradi minucioznosti obsežnega dela 
o kartuziji jasnejši in bolj določen. Mlinarič je posebej opozoril na gospodarski 
pomen pridobljenih vinogradov, oljčnikov in solin za samostansko gospodarstvo. 
Zgodba je dobila tudi manjše nadaljevanje, bila je podaljšana v 15. in 16. stoletje, 
samostan je tudi takrat na Koprskem posedoval nekaj vinogradov in solin. Avtor 
je pri tem posebej izpostavil intervencijo doža Giovannija Moceniga leta 1455 
pri koprskem podestatu, da naj od bistriških kartuzijanov (na njihovo prošnjo) ne 
terja mitninskih pristojbin.13 V vseh drugih elementih je zgornja kratka zgodba, kot 
edina možna historija o Bistri in Kopru v 14. stoletju, ostala nespremenjena. Enako 
kot pri Hitzingerju in Milkowitzu je bilo tudi pri Mlinariču njeno bistvo vezano 
izključno na vprašanje materialne podstati kartuzijanske ustanove blizu Ljubljane.
Tako zastavljena zgodba o kartuziji v Bistri in Kopru v 14. stoletju, kot 
nepremičninska zmaga mlade kartuzije v Vallis Iocosa, v kateri je aktivna vloga 
dodeljena samostanu in njegovim priorjem, je bila, v primerjavi s poznejšimi ze-
mljiškimi pridobitvami samostana predvsem na Kranjskem in na Vipavskem, videti 
kot neznatna, bežna, marginalna epizoda v zgodovini nastajanja posesti bistriške 
kartuzije. Z drugimi vidiki obstoja kartuzije, z izjemo ozko gospodarskega, ni 
imela nikakršne povezave. Obstajala je malodane ločeno od zgodovine institucije, 
katere poslanstvo je bilo spiritualno, intelektualno in kulturno. S svojo profanostjo 
je bila daleč od sveta sv. Bruna, s svojo minornostjo pa daleč od sveta tistih, ki so 
na ozemlju Oglejskega patriarhata ustanavljali kartuzije. V najboljšem primeru je 
bila pripraven dokaz izjemne sposobnosti, podjetnosti in ambicioznosti bistriških 
priorjev v 14. stoletju. Ti so svojemu samostanu zmogli in znali ekspanzivno 
zagotoviti lastno vino, oljke, oljčno olje in sol. Mlinarič je med vsemi izpostavil 
Hermana, bistriškega priorja iz sredine 14. stoletja: »... saj je za svojo ustanovo 
pridobil posest v bližini samostana in na Koprskem, znan pa je tudi po tem, da je 
naročil menihu Nikolaju, naj prepiše Avguštinovo delo De civitate dei.«14
Notarski instrumenti v zbirki listin bistriškega samostana in njihovi prepisi 
v Schumi-Komatarjevi zbirki, ki se nanašajo na donacije samostanu in na njegove 
nakupe v Kopru in Koprskem v 14. stoletju, tako v svojih vsebinskih kot tudi 
formalnih elementih vsebujejo indice, ki dajejo slutiti, da je mogoče odnos med 
kartuzijo Bistra in Koprom v 14. stoletju opredeliti drugače, kot pravi zgornja zgodba 
12 Avtorjevo citiranje arhivskega gradiva je moralo ustrezati nekdanji ureditvi fondov v 
Arhivu Republike Slovenije (dalje: ARS). Citiranemu arhivskemu gradivu v ARS po navedenih 
signaturah danes ni mogoče slediti. V spisku virov tudi ni navedb številnih citiranih enot, ki 
so v sprotnih opombah zapisane z nerazrešenimi in nepojasnjenimi kraticami. Danes se zbirka 
listin kartuzije Bistra nahaja v ARS pod signaturami SI AS 1063/4739–5006 (za posest kartuzije 
Bistra na Koprskem predvsem SI AS 1063/4760). V Schumi-Komatarjevi zbirki prepisov listin 
(SI AS 40/I) so za posest kartuzije Bistra na Koprskem v 14. stoletju bistveni zlasti prepisi pod 
zap. št. 56, 61, 84, 85 in 89.
13 Mlinarič, Kartuzija Bistra, 145, 427.
14 Mlinarič, Kartuzija Bistra, 61.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju302  
z »Istrskega«. Nihče od njenih tvorcev ni bil pozoren na imena in status akterjev v 
instrumentih, na njihova medsebojna rodbinska, premoženjska, poslovna in druga 
razmerja, na lokacije sestave listin, na priče njihove sestave, na podrobnosti izvr-
šenih pravnih poslov, povezanih z njihovo smiselnostjo in smotrnostjo, na fi zične 
in druge karakteristike pridobljenih nepremičnin ter na njihove mejaše. Z drugimi 
besedami, nihče med njimi ni bil pozoren ne na okolje, kjer je samostan gradil 
svojo posest mediteranskega tipa, ne na socialna omrežja bistriških priorjev »na 
Istrskem« v 14. stoletju, kakor tudi ne na okoliščine in naravo njihovega gibanja 
med samostanom in okoljem z novimi samostanskimi posestmi. Nihče od njenih 
tvorcev ob tem tudi ni bil posebej pozoren na dejstvo, da v zgodbi o Bistri in Kopru 
v 14. stoletju, ob pregovornem kartuzijanskem idealu nespoznavnosti in anonimnosti 
redovnikov za tostranstvo, nastopata dva koprska meniha z imenom in z naborom 
informacij o njuni vpetosti v domačo družbo pred odhodom v samostan ter da je 
bil eden od njiju sin viteza in drugi notar. Je njuno pomenišenje (brat, novic) res 
samo neobvezujoča, mimogrede odpravljiva kurioziteta, in ne poveden, sestavni 
del zgodovine institucije v začetku 14. stoletja?15 
Kar pa v pričujočih notarskih instrumentih presega raven indicev in je iz njih 
jasno razvidno, sta izvedenost in lahkotnost izvedbe bistriških nepremičninskih 
poslov v Kopru v prvi polovici 14. stoletja. Bistriški priorji Janez, Bartolomej, 
Viljem in Herman so se v mestu na otoku nedaleč od ustja Rižane nadvse dobro 
znašli, bilo jim je zelo domače okolje. V Kopru so jim bili tudi povsem vidno in 
očitno naklonjeni. Oboje je znak, da je bila ustalitev bistriške kartuzije v Kopru in 
njegovem distriktu v 14. stoletju vse prej kot naključna in akcidenčna: povezanost 
kartuzije v Bistri s Koprom je imela trdno podstat. Če bi bili vinogradi, oljčniki 
in soline edino, kar je štelo v zgodbi o novi kartuziji s Kranjskega in Kopru, 
zakaj donacije in nakupi ravno v Kopru in na Koprskem in samo tam? Zakaj ni 
bilo prizadevanje bistriških kartuzijanov po teh tipih zemljišč in nepremičnin v 
severnojadranskem urbanem okolju usmerjeno tudi proti drugim severnoistrskim 
mestom in njihovim distriktom? Zakaj ne ekspanzija v Trst in njegovo vinorodno 
okolico, zakaj ne v Piran in na tamkajšnje soline, zakaj ne v distrikt nebogljenega 
Novigrada z identiteto Emone? Jih je sla po mediteranskih dobrinah, vinu, olju 
in soli lahko res privedla samo in edino v Koper? Še pomembneje, jih je v Koper 
res lahko privedla samo in edino sla po mediteranskih dobrinah, vinu, olju in soli? 
Koprska skupina listin kartuzije Bistra
Najstarejši dokument, ki se nanaša na odnose med kartuzijo Bistra in Koprom 
v 14. stoletju, je notarski instrument iz leta 1307, sestavil ga je koprski notar Zanin 
iz Kopra, sin pokojnega Leonarda. Koprčan gospod Gvarnerij, sin pokojnega go-
spoda viteza Leonarda de Ziglago (dominis Guarnerius de Ziglago fi lius quondam 
15 Guarnerius de Ziglago je v Mlinaričevi obsežni monografi ji o bistriški kartuziji omenjen 
enkrat, in sicer v kontekstu zgornje nepremičninske zgodbe kot donator in poznejši kartuzijan brat, 
medtem ko je donator in novinec, notar Janez Blaion uvrščen še na seznam redovnikov samostana 
pred letom 1600, kot edini znani bistriški novic; glej: Mlinarič, Kartuzija Bistra, 76, 485.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 303
domini Leonardi de Ziglago militis de Iustinopoli) je dne 28. novembra tega leta 
samostanu Bistra podaril več zemljišč.16 V notarskem instrumentu je najprej nave-
den vinograd v koprskem distriktu, v kraju Pracentenar.17 Podarjeni vinograd ni 
bil majhen, a tudi posebej velik ne, v vsako smer je meril 30 ali 34 pertik, njegova 
površina je znašala svojih 4000 m2.18 Naslednje zemljišče je bilo del polja v istem 
kraju, ki se je nahajal vzporedno z zgornjim vinogradom, vendar onkraj potoka 
oz. kanala (...aquarum currens). Njegova površina je znašala svojih 540 m2. Tretji 
je bil vinograd na Kaštelirju v severnem delu koprskega distrikta, ki je bil precej 
večji od prvega, meril je dobrega tričetrt hektarja, svojih 7700 m2. Četrto in zadnje 
podarjeno zemljišče je bilo ozek vrt (dolg svojih 110 m in širok svojih 12 m) v 
predelu Roda ob Rižani, tik ob tamkajšnjih koprskih solinah. 
Isti donator, dominus Guarnerius, je še istega dne bistriški kartuziji z novim 
notarskim instrumentom podaril nepremičnine v domačem mestu. Ta instrument 
so, za razliko od prvega, ki je bil sestavljen pod koprski komunalno ložo v priso-
tnosti koprskih meščanov Silvestra Citirija, Mihaela Cavaze in notarja Leonarda, 
sina pokojnega Leonarda, sestavili v koprskem mestnem predelu oz. porti sv. 
Petra, imenovani tudi Porta Rota, na vzhodu Koprskega otoka. Sestavili so ga 
pred drugim naborom prič. Priorja, donatorja in notarja Zanina sta tja pospremila 
duhovnika Legatius in Robert Sv. Gregorja (...presbitero Ruberto de Sancto Gre-
gorio) ter Silvester Citiri, ki je pričal tudi sestavi prvega dokumenta.19 Prva izmed 
16 ARS, SI AS 1063/4759, tudi ARS, SI AS 1063/4760, 11ro–12ro; prepis listine v: ARS, 
SI AS 40/Schumi-Komatar, 56.
17 Z običajnimi topografskimi pomagali (franciscejski kataster, historične karte in spletna 
stran Slovenska historična topografi ja, https://topografi ja.zrc-sazu.si) tega predela koprskega 
distrikta nisem uspel identifi cirati, zato njegovo ime navajam v poševni pisavi in različici, kot 
jo navaja vir iz 14. stoletja. Isto velja za vse druge historične toponime v koprskem distriktu, 
ki mi jih s pomagali ali z drugimi zgodovinskimi viri ni uspelo identifi cirati s poznejšimi ali 
današnjimi toponimi. Ti so v besedilu zapisani s poševno pisavo in v različici, uporabljeni v 
zgodovinskem viru.
18 V koprskih notarskih instrumentih (in v vicedominskih knjigah) iz 14. stoletja so dis-
triktualna zemljišča, ki so bila predmet kupoprodajnih pogodb, praviloma izmerjena, in sicer po 
dolžini proti nepremičninam mejašev. To ni bila običajna praksa drugod po vzhodnem Jadranu 
v istem času, npr. na Rabu v pravnem prometu z zemljišči mer sploh niso uporabljali, v Ninu in 
Zadru pa so pri tem uporabljali površinske mere (gonjaj, ždrijeb oz. sors), vendar ne redno (glej 
npr. Zadarski statut, l. III, tit. XI). Na Koprskem so v ta namen kot dolžinsko mero uporabljali 
t. i. navadno pertiko (pertica communis), ki je bila bodisi identična tovrstni beneški pertiki bo-
disi od nje ni bistveno odstopala, znašati je morala dobra dva metra (beneška navadna pertika 
je znašala šest čevljev po 0.3477 m, oz. pribl. 2,086 m). Koprski statut iz leta 1423 je izmero 
nepremičnin v distriktu proti vsem mejašem izrecno zapovedoval, uporabljen je bil glagol per-
ticare, kot merska enota je bila navedena pertica communis (Statut koprskega komuna, II, cap. 
XXXIX in XL). Sodeč po praksi v 14. stoletju in po piranskem statutu iz začetka 14. stoletja, 
po katerem je bila izmera po dolžini proti vsem mejašem ob odtujitvi distriktualnega zemljišča 
prav tako obvezna (Statut Piranskega komuna, P4, 6/12, 452), ter tudi po izolskem statutu (Stari 
izolski statut, III, 70), so morale tudi neohranjene redakcije koprskega statuta v poznem 13. in 
v 14. stoletju vsebovati takšno določilo.
19 ARS, SI AS 1063/4760 5ro–6ro. S Sv. Gregorjem je mišljena cerkev v koprski porti sv. 
Martina na zahodni strani Kopra, ob kateri so v 16. stoletju vzpostavili tretjeredniški samostan. 
Toponim Musela, kjer je stala ta cerkev, v 14. stoletju še ni bil sinonim za koprski mestni predel 
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju304  
podarjenih nepremičnin v mestu je bil enostaven gospodarski objekt s kuhinjo 
kot pridruženim objektom tik ob njem (...integrum solarium unum cum coquina 
prope) v porti sv. Petra.20 Podarjeno je mejilo na javno pot, na solarium Dardija 
Vetona, na Dardijevo dvorišče in na stolp pokojnega Almerika, sina gospoda Justa 
(turris olim Almerici domini Justi). Donator je samostanu podaril še pol vrta, ki se 
je nahajal v isti porti, in sicer ob mestnem obzidju proti morju in še casele (sic!), 
prav tako v istem mestnem predelu in spet ob mestnem obizdju. Med mejaši te 
zadnje podarjene nepremičnine je bil starodavni beneški benediktinski samostan 
sv. Jurija z lagunskega otočka Alga (tj. morska trava; Sct. Georgius de Alga) s 
svojim casale.21 Iz naslednjega dokumenta, ki je bil sestavljen leto pozneje (30. 
septembra 1308) v koprskem dominikanskem samostanu in s katerim sta se koprska 
meščana Ambrozij Rapina in njegova soproga Marchisota priorju Janezu zavezala 
k neosporavanju zgornje donacije in Gvarnerijeve zapuščine, izvemo, da je bil 
Gvarnerij takrat že pokojnik in da je umrl kot brat kartuzijan v Bistri. Instrument 
je sestavil isti notar kot oba prejšnja, sestavi so pričali koprski dominikanec Casto, 
gospod Vital iz Pesara, nastanjen v Kopru, Aleksander iz Montignane, ki je bil v 
službi Koprske komune, in spet Silvester Citiri, koprski meščan.22 Kaj vse si je 
samostan z Gvarnerijevo zapuščino še pridobil v Kopru in na Koprskem, ne vemo.
Četrti notarski instrument v zbirki je iz leta 1313, sestavljen je bil dne 11. 
julija tega leta v bistriški kartuziji (...in domo seu monasterio Sancti iohannis valis 
(porto) Zubenaga, kot je to bil v Naldinijevih časih (glej: Naldini, Corografi a, 166, 199), takrat 
je to bil del predela sv. Martina (glej: Mlacović, Koper v poznem, 847). O tretjeredniškem sa-
mostanu glagoljašev sv. Gregorja v Kopru glej: Žitko, Glagoljaški samostan, 523–531.
20 Običajen koprski notarski termin v 14. stoletju za nadstropen stanovanjski objekt je 
domus solariata, za razliko od pritličnega tovrstnega objekta, domus plana. Iz dikcije pričujo-
čega dokumenta, kjer so navedeni mejaši na vseh straneh objekta, ne pa tudi kdo ima pravice 
do morebitnega spodnjega dela objekta, je mogoče sklepati, da je bil solarium v tem primeru 
preprost samostojen nebivalni objekt z odprtim ostrešjem in ne morebitni zgornji, ostrešni del 
domovanja ali kakšnega drugačnega objekta. Namenjen bi bil lahko sušenju mesa, rib ali sadja, 
zorenju sira, lahko bi bil tudi priročna shramba za kuhinjo. Ker je ob njem tudi stal solarium in 
noben objekt tipa domus, bi lahko stal v coni s tovrstnimi objekti ali pa je bil del razdeljenega 
večjega tovrstnega objekta.
21 Na osnovi številnih videnih koprskih, beneških, rabskih, zadrskih in dubrovniških notar-
skih instrumentov, povezanih s prometom z nepremičninami v urbanem prostoru na Jadranu v 14. 
stoletju, ki operirajo s terminom casale, sklepam, da je njegov najustreznejši prevod stavbišče. 
Raba tega termina v pravnem prometu z nepremičninami je bila povsod v naštetih mestih podob-
na, bila je večplastna. Izraz casale se je uporabljal tako za zazidljivo zemljišče v celoti, kot za 
nepozidan del zazidljivega zemljišča znotraj bivalnega sklopa, ob objektu tipa domus. Uporabljal 
se je tudi za del zazidljivega zemljišča z gospodarskimi, utilitarnimi, začasnimi ali neuporabnimi 
objekti v takšnem sklopu. Lahko je označeval ruševinast objekt na stavbnem zemljišču, včasih 
tudi razrušen (nenadstrešen) stanovanjski objekt (domus), kjer je bil casale skupek zidovja 
na stavbišču. V starem bistriškem prepisu besedila zgornjega dokumenta (originalni notarski 
instrument ni ohranjen) je prišlo dvakrat do napačnega prepisa besede casale. Po mestu, kjer je 
nanj zgoraj opozorjeno, se je ista napaka pripetila še pri prepisu zapisnika javnega oznanila na 
koprski Plathei communis. Stavbišče zgoraj omenjenega samostana sv. Jurija v Beneški laguni, 
ki je najprej pravilno omenjeno kot casale, je tam nepravilno zapisano kot casele. 
22 ARS, SI AS 40/Schumi-Komatar, 61 (prepis listine).
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 305
iocose apud vraniciam confi nio glubiane).23 Sestavi so pričali menihi duhovniki 
iz bistriškega samostana, vikar Peter, Janez in Viljem, prokurator. Dokument je 
sestavil koprski notar in takrat tudi že bistriški novic Janez Blaion, in sicer zase. 
Novic je bistriškega priorja Bartolomeja pooblastil od dedičev pokojnega koprske-
ga notarja Simona Poltoneja izposlovati odpoved dedovanju četrtine vinograda v 
kraju Pedemonte na Koprskem.24 To četrtino je imel v solastništvu s Frančiškom 
Spelatom, prav tako koprskim notarjem. Svoj polovični delež na zgornji četrtini 
vinograda je prodal Poltoneju, tik preden je ta zbolel in umrl. Kupec Poltone mu 
je ob tem izdal pisno garancijo, da mu bo vinograd prodal nazaj proti plačilu 40 
solidov grošev. Skrbnika tega dokumenta sta bila koprski minorit, lektor Janez 
iz Kopra (...domini fratri Iohanni lectoris de ordine minorum de Iustinopoli fi lli 
quondam Petri Venerici...) in koprski škof Peter Manolesso, beneški plemič, prav 
tako minorit.25 Povedano drugače, šlo je za obliko zastave pod budnim očesom 
minoritov, ki so, oboroženi s teološkim znanjem o ekonomiji, skrbeli, da pri poslu 
med Blaionom in Poltonejem ne bi prišlo do nesprejemljivih, neetičnih ekonomskih 
praks. Zastava je šla po zlu zaradi nenadne smrti zastavnega upnika, zadevo je bilo 
treba urediti z njegovimi dediči. 
Koprska vicedomina Frančišek de Berto in Zaneto de Ursso sta po odredbi in z 
dovoljenjem koprskega podestata Beleta Faletra potrdila Blaionovo pooblastilo kot 
veljavno in javno priznano. Prior Bartolomej je odpotoval v Koper in zadevo uredil 
tri dni pozneje, 14. julija 1313. Uredil jo je nekje v Kopru, lokacija ni omenjena, 
in sicer v prisotnosti Viljema iz Ferrare, nastanjenega v Kopru (koprski habitator), 
in koprskega notarja Simona, sina pokojnega Viktorja iz Kopra. Iz tega dokumenta 
izvemo tudi, da je bil Janez Blaion sin pokojnega gospoda Mateja Blaiona iz Kopra, 
koprskega vicedomina.26 Da bi ta del vinograda nesporno prišel v Blaionove roke 
in tako hkrati postal del samostanske posesti, je moral prior dedičema pokojnika 
iz naslova nakupa omenjenega dela vinograda, gospe Neži, vdovi pokojnikovega 
očeta, gospoda Monfl orita de Poltoneja in njunemu sinu Auru izplačati omenjenih 
40 solidov grošev (preračunano 20 dukatov, oz. 64 liber). Izplačal jima je 51 li-
ber, medtem ko sta upnika za pokoj in odrešitev Simonove duše kartuzijanskemu 
23 ARS, SI AS 1063/4768 in prepis listine v: ARS, SI AS 40/Schumi-Komatar, 84.
24 Nekdo v vrsti urejevalcev Schumi-Komatarjeve zbirke je v regestih navedel, da naj bi 
bil Pedemonte koprski hrib Markovec, glej: ARS, SI AS 40/I/85 in ARS, SI AS 40/I/89. Osnova 
za takšno identifi kacijo historičnega toponima Pedemonte v navedbah ni podana, zato le-te ni 
mogoče ne potrditi, ne ovreči. Markovec se vsaj od 15. stoletja dalje v virih pojavlja kot con-
trata Sancti Marci. Slovenska historična topografi ja, https://topografi ja.zrc-sazu.si, pri tem kot 
najstarejši vir navaja listino kapiteljskega arhiva št. 214 v Škofi jskem arhivu Koper z dne 14. 
februarja 1436 (ŠAK, KA, Zbirka pergamentnih listin, 214). Iz običajnih topografskih pomagal 
in iz vsebine maloštevilnih notarskih instrumentov s konca 14. stoletja, kjer je kot lokacija ne-
premičnine naveden Pedemonte v koprskem distriktu, identifi kacija tega historičnega toponima z 
Markovcem sama po sebi, brez analize, ni mogoča. Enak toponim se nahaja južno od Koprskega, 
v okolici Grožnjana, njegova italijanska različica je Piemonte, hrvaška in slovenska različica pa 
Završje.
25 Hierarchia catholica, vol. 1, 288; Naldini, Corografi a, 86–87.
26 ARS, SI AS 1063/4768, tudi ARS SI AS 1063/4760 4ro; prepis listine v: ARS, SI AS 
40/Schumi-Komatar, 85.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju306  
samostanu v Bistri namenila znesek v višini preostanka dolga, in sicer 13 liber. 
Štiri mesece pozneje, 27. novembra 1313, je Spelato, solastnik nakupljenega dela 
vinograda prek svojega prokuratorja, Koprčana Almerika Bemba (sina pokojnega 
beneškega plemiča Benedikta Bemba) priorju Bartolomeju prodal svoj delež pra-
vic nad zgornjim delom vinograda za 15 mark, obračunanih po 8 malih beneških 
liber, oziroma za 120 liber. Iz dokumenta izvemo, da je površina nakupljenega dela 
vinograda znašala svojih 11.000 m2, torej več kot hektar.27 Sestavi tega dokumenta 
so pričali Andrej, sin pokojnega gospoda Girolda, notar Andrej Bembo in notar 
Janez, sin Berta de Musela, vsi koprski meščani. 
Prior Bartolomej je novembra leta 1314 v istem kraju ob zgornjem vinogradu 
samostana kupil še vinograd z oljkami od Berta, sina Janeza pokojnega duhovnika 
Alberta iz koprske rodbine Musela in njegove soproge Mathelde, torej od sina ene 
od prič pri zgornjem poslu s Spelatom. Vinograd romboidne oblike je bil po površini 
podoben prejšnjemu vinogradu, spet več kot hektar. Prior je zanj plačal 41 mark, 
oziroma 328 liber – precej več kot za pravice na zgornji četrtini vinograda (skupaj 
183 liber). Sestavi tega instrumenta so pričali gospod Papon (...domini Papone 
episcopi – morda istoimeni oče nekdanjega koprskega škofa Papona, iz koprske 
rodbine Açonis, pozneje Paponis?), Aurio, sin pokojnega gospoda Monfl orita 
Poltoneja, ki smo ga spoznali pri nakupu vinograda Janeza Blaiona, in Nicoletto, 
prodajalčev sin, vsi koprski meščani. Tudi ta instrument je, enako kot vse pred tem, 
sestavil Zanin iz Kopra, Leonardov sin, imperiali auctoritate notarius.28
Bartolomejev nakup izjemno majhnega zemljišča, dne 2. avgusta 1314, v 
istem predelu (Pedemonte), ob samostanskih vinogradih, površine vsega dobrih 
100 m2 za 3 libre in na isti dan še bližnjega kosa vinograda (na lokaciji Zambellus 
sive Pedemonte), prav tako ob vinogradih bistriškega samostana, površine vsega 
svojih 200 m2 za 14 liber, je sodil v proces zaokrožitve posesti kartuzijanskega 
samostana Bistra v tem koprskem distriktualnem predelu.29 Obe nepremičnini sta 
kar na dveh straneh mejili na zgornja velika vinograda. Za razliko od Ziglaga, 
Poltonejev, Blaiona, Spelata, Bemba in Musel, prodajalca zadnjih dveh zemljišč 
nista bila del koprske elite. Vdova Diambra, prodajalka neznatnega zemljišča, v 
instrumentu ni bila domina. Bassus, prodajalec majhnega vinograda, je bil zgolj 
de Petela, njegova rodbina je bilo za njegovo identifi kacijo v pravnem prometu 
v Kopru nebistvena. Sodeč po pojavljanjih vseh vpletenih v različnih vlogah v 
zgornjih donacijah in nakupih, bi bilo presenetljivo, če večine oseb, ki so pričale 
sestavi obeh instrumentov, ne bi poznali že od prej: Berto de Musela, prodajalec 
vinograda na isti lokaciji, je bil priča pri obeh, pri enem od obeh spoznamo še enega 
v vrsti takratnih koprskih notarjev, Petra Tarloja. Notar, ki je instrument zapisal, je 
bil spet Zanin pokojnega Leonarda iz Kopra.
Samostanski nakupi vinogradov v istem predelu koprskega distrikta so se 
nadaljevali leta 1333, dvajset let pozneje. Bistriški prior Bernardin je 25. januarja 
27 ARS SI AS 1063/4760 1ro. 
28 ARS, SI AS 1063/4760 2ro–3ro; prepis listine v: ARS, SI AS 40/Schumi-Komatar, 89/2.
29 ARS, SI AS 1063/4760 7ro–8ro; prepisa obeh listin: ARS, SI AS 40/Schumi-Komatar, 
89/5 in 89/6, kjer je namesto leta 1314 pomotoma zapisano leto 1315.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 307
tistega leta kupil vinograd površine slabega pol hektarja, ki je mejil na tamkajšnje 
samostanske vinograde (nakupljene v letih 1313 in 1314), in sicer za 38 liber. 
Prodajalec je bil spet pripadnik koprske elite, Minigin, sin Petrobona pokojnega 
Petra de Adalpero. Adalpero je priorju prodal svoj delež na vinogradu in delež na 
vinogradu, ki je pripadal njegovi soprogi Mendrudi. Njegov oče Petrobono, sicer 
mejaš vinograda, kupljenega pred desetletji od Musel, je pričal sestavi tega notar-
skega instrumenta. Druga priča je bil brat Natal, konverz torčelskega samostana 
sv. Janeza Evangelista.30 Bistriški samostan je tudi leta 1333 sestavo instrumenta 
zaupal notarju Zaninu, sinu pokojnega Leonarda.31 
Med obema serijama nakupov vinogradov priorjev Bartolomeja in Bernardina 
je prišlo do samostanskega nakupa nepremičnine v mestu. Bistriški prior Viljem 
(Guillelmus) je dne 17. septembra leta 1319 v koprski porti Bošedraga (Buserdaga, 
na severu vzhodnega dela Koprskega otoka, severno od porte sv. Petra) za samostan 
kupil bivanjski sklop, ki so ga sestavljali nadstropen stanovanjski objekt z dvoriščem, 
(domus solariata cum curia), stavbišče (casale) in vrt.32 Kupil ga je za 17 in pol 
mark v beneškem denarju, obračunano po pet solidov grošev za marko (preračunano 
za 140 liber).33 Tudi prodajalca zgornjih nepremičnin v Bošedragi nista bila del 
koprske elite, sta pa bila pripadnika specifi čnega dela koprskega mestnega prebi-
valstva: Janez, imenovan Canzi, sin Mina iz Siene, je bil v Kopru v službi Benetk, 
bil je pripadnik beneške vojaške konjeniške enote v Kopru (stipendarius equestris 
pro comuni Veneciarum in Iustinopoli), soprodajalka je bila njegova soproga Flor. 
Slednja je bila soprodajalka s soglasjem svojega soproga, kar pomeni, da je šlo 
pravzaprav za njeno nepremičnino v soprogovem upravljanju.34 Prodajalca v objektu 
30 Sv. Janez Evangelist na Torcellu je bil ženski benediktinski samostan, zato je Natalova 
povezava s tem samostanom videti nenavadna. Ne gre za napako, kajti primer, da je kdo od 
moških pripadnikov meniških redov iz Benetk označen za povezanega s samostanom, ki je bil 
ženska meniška skupnost, v koprskih vicedominskih spisih v 14. stoletju ni osamljen.
31 ARS, SI AS 1063/4760, 9ro; prepis listine v: ARS, SI AS 40/Schumi-Komatar, 89/7.
32 Podobno kot v jadranskih mestih Rabu in Zadru je bil tudi tipičen koprski zaključen 
urbani bivanjski sklop v načrtno urbaniziranih (novih) delih mesta sestavljen iz objekta tipa 
domus, stavbišča, dvorišča (curia) in vrta (ortus). V pravnem prometu s takšnimi sklopi je bila 
za identifi kacijo njihove strukture in lege v mestu bistvena funkcija njihovih sestavnih delov 
(zazidljiv pozidan in nepozidan del, nezazidljivi deli) in mejaši na vseh straneh, ne pa tudi njihova 
velikost. Za razliko do nepremičnin v distriktu, ki so bile izmerjene, mestne nepremičnine niso 
bile merjene. Zelo redko je mogoče naleteti zgolj na izmero vrtov v mestu.
33 Groš je takrat znašal 32 denaričev, kar preračunano pomeni spet običajnih 8 liber za 
marko: 32 denaričev (vrednost groša) x 12 (solid) x 5 = 1920 denaričev; 1920 denaričev : 240 
denaričev (libra) = 8 liber; 8 liber x 17,5 (mark) = 140 liber. Obračunavanje v markah je bila 
istrska praksa, v Benetkah in v Dalmaciji ni bila razširjena. Zanimivo je, da je bilo razmerje marke 
proti libri ves čas od začetka do konca 14. stoletja enako (razvidno iz transakcij, zabeleženih v 
vicedominskih knjigah po letu 1382), za marko je bilo treba tudi takrat odšteti osem liber. To 
pomeni, da je vrednost marke, enako kot vrednost libre, proti grošu in dukatu ves čas padala. 
Od tod tudi obračun v solidih grošev v zgornjem dokumentu, šlo je za garancijo nespremenljive 
vrednosti kupnine.
34 Poročene ženske v okoljih s komunalno ureditvijo so se kot prodajalke nepremičnin ob 
svojih možeh pojavljale navadno takrat, ko je bil predmet prodaje povezan s fondom njihovih dot, 
ki se praviloma ni smel nikoli zmanjšati, lahko pa se je transformiral. Praksa moževega soglasja 
k ženinim poslom z nepremičninami, vezanimi na doto, je bila običajna tudi takrat, ko sta skupaj 
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju308  
s pritiklinami v Bošedragi nista bivala, bil je bodisi njuna skupna pridobitev ob 
prihodu v Koper, za kar sta uporabila doto prodajalke, bodisi je bil del dote Flor, 
morebitne Koprčanke. Priorju in njegovemu samostanu sta objekt s pritiklinami v 
Bošedragi prodala pod pogojem, da ga sme do naslednjega velikega šmarna zase 
uporabljati Marota, vdova Petra de Aucha. Mimogrede, slednji je bil leta 1307 med 
mejaši enega od objektov v porti sv. Petra, ki jih je Ziglago podaril samostanu. 
Prior se je ob tem zavezal, da bo objekt na enak način v uporabi še naslednjih pet 
let po njegovem prevzemu, medtem ko mu je garancijo, da bo s predajo objekta vse 
steklo v najboljšem redu, poleg zakoncev Janeza in Flor podal še koprski fi zikus, 
magister Bonushomo. Sestavi instrumenta so pričali brat Marin iz Svetega Jurija 
de Alga, samostana, ki je bil s svojim stavbiščem mejaš Ziglaglovega podarjenega 
stavbišča v porti sv. Petra, Janez Selario iz Bologne in Chino iz Rosena, enako kot 
prodajalec v službi v Kopru (...stipendario Iustinopoli).35 Notar, sestavljavec listine? 
Zanin pokojnega Leonarda iz Kopra, imperiali auctoritate notarius.
O donaciji koprske vdove Camperge iz leta 1353 ne vemo prav veliko. No-
tica v zapisu o koprskih zadevah v bistriškem urbarju je bila posredno povzeta iz 
oporoke, ki pa se ni ohranila. Vse, kar izvemo, je, da je gospa Camperga, vdova 
po pokojnem gospodu Arteliupiju, v obliki volila za dušni blagor kartuziji v Bistri 
prepustila 14 solnih kavedinov.36 Ne vemo natančno, ne kdaj v letu 1353 je do tega 
prišlo, niti kje so se nahajale soline z omenjenimi kavedini, kot tudi ne na kakšen 
način in od koga je samostan te kavedine sprejel v posest ter na kakšen način se je v 
samostanu ohranjal spomin na omenjeno volilo med letoma 1353 in 1729. Iz zapisa 
v urbarju je razvidno, da so bile te soline pozneje opuščene in da jih je samostan 
leta 1535 prepustil koprskemu stolnemu kapitlju v popravilo in posest v zameno 
za 14 starov soli letno, in sicer za dobo 100 let. Za tem so te soline prešle v posest 
neke rodbine Serini, in naposled leta 1712 v posest koprskih avguštink Sv. Blaža. 
Dajatev 14 starov je bila za tem odpravljena z enkratnim izplačilom 3127 liber.37
Materialna plat zgornjega ni posebej impresivna. Seštevek površine znanih 
podarjenih in nakupljenih vinogradov v letih 1307–1333 je znašal vsega štiri hek-
tarje, skupaj z drugimi razpršenimi zemljišči različne namembnosti na različnih 
krajih blizu mesta (v severnem delu koprskega distrikta), se je ta seštevek približal 
petim hektarjem. Velikost pridobljenega v predelu Pedemonte, kjer je bila posest 
strnjena, je znašala vsega tri hektarje, tam so se med mlado vinsko trto (pastina-
odtujevala takšno nepremičnino kot v zgornjem primeru. V Kopru je nujnost moževega soglasja 
urejal 75. člen druge knjiga statuta, glej: Statut Koprskega komuna, l. II, cap. LXXV. Pogostost 
enakih ali zelo podobnih odredb v statutih drugih mest na vzhodnojadranski obali (npr. v Izoli 
z enako odredbo, glej: Stari izolski statut, II, 12), ki so starejši od znane redakcije koprskega 
statuta (l. 1423), je trdna osnova sklepanju, da je bilo takšno določilo zapisano tudi v starejših 
različicah koprskega statuta, ki se niso ohranile.
35 ARS, SI AS 1063/4760, 9ro–10ro; prepis listine v: ARS, SI AS 40/Schumi-Komatar, 
89/8.
36 »Capo d’Istria. Zu wissen das Anno 1353 von Einer also genanten frauen Camperga 
hinterlassenen Wittih eines sogenanten herrn Arteliupi...«, ARS, SI AS 719/6/3, 135ro.
37 Isto, 135ro.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 309
tum) nahajale tudi oljke.38 Samostan tudi ni bil izključni lastnik vseh teh površin, 
na delu je užival zgolj pravice skupaj z drugimi. Ti samostanski koprski vinogradi 
z oljkami so bili skupaj manjši od vinograda v kompozitni lasti koprske elite, 
pri katerem sta bila Blaion in Spelato (in za njima samostan) skupaj udeležena s 
četrtinskim deležem. Če vzamemo tisto o površini te četrtine za merilo velikosti 
vinograda, se je ta raztezal približno na štirih hektarjih. Iz podobnih nepremič-
ninskih poslov konec 14. stoletja, kjer je velikost vinogradov veleposestniških 
rodbin na posameznih lokacijah zgornji primerljiva, je mogoče sklepati, da je bila 
običajna velikost vinogradov v lasti veleposestnikov na posamični lokaciji med 
dobrega pol hektarja in slabimi tremi hektarji in da je bil takšen vinograd redko v 
lasti eni osebe.39 Takšna velikost vinogradov je skupaj s strukturo lastništva morala 
biti povezana z lokalno ekonomiko obdelave veleposestniških vinogradov ter z 
zmožnostmi pridelave in hranjenja vina tako v distriktu kot v mestu. Na površinah 
s trto v lasti bistriškega samostana je bilo mogoče letno pridelati nekaj deset hl 
vina, vsekakor ne več kot 70 ali 80 hl.40 Morebitna domneva, da bi si samostan, 
38 Zasajanje oljk v velikih vinogradih je bilo v poznem srednjem veku običajno, na vzho-
dnojadranski obali ga najdemo v vseh okoljih. Zadrski statut je zasaditev oljk (in najmanj štirih 
murv) v vinogradih, večjih od 4 gonjaje, celo predpisoval kot dolžnost obdelovalca (emfi teuza), 
glej: Zadarski statut, l. III, tit. XVII.
39 Leta 1385 se je v Marezigah (Montebelo sive Maresego) nahajal vinograd v lasti koprske 
plemiške rodbine Vittore v približni velikosti tričetrt hektarja (ASTs, AAMC, Majer 7 (b. 6), 
114 (447, st. pag.)). Leta 1389 je kaštelan Levjega gradu, beneški plemič Bernard Faletro za 868 
liber prodal koprskemu plemiču Nikolaju Ponçellu vinograd na Serminu površine pribl. 2,5 ha 
(ASTs, AAMC, Majer 10 (b. 7), 243 (72, st. pag.)). Istega leta je Firenčan in koprski habitator 
Honofrius prodal beneškemu plemiču Frančišku Dandolu vinograd s 34 oljkami v Škocjanu 
pribl. površine pol hektarja za 437 liber in 12 solidov (ASTs, AAMC, Majer, 10 (b. 7), 246 (76, 
st. pag.)). Vinograd v Sv. Tomažu, ki ga je leta 1391 kupil Peter de Vida za 100 dukatov, je bil 
površine pribl. 0,6 ha (ASTs, AAMC, Majer 10 (b. 7), 178 (2, st. pag.)). Vinograd v Valdoltri, ki 
sta ga izvršitelja oporoke nekoga iz rodbine Palmiro leta 1392 prodala za 810 liber in od katerega 
je cistercijanski samostan sv. Tomaža s Torcella letno prejemal 3 libre, se je tudi raztezal pribl. 
na 2,5 ha (ASTs, AAMC, Majer 12 (b. 9), 26 (10, st. pag.)). 
40 Referenčna literatura o srednjeveški vitikulturi, proizvodnji in distribuciji vina ne ponuja 
odgovora na vprašanje, kakšni so bili donosi vina na površino vinograda v različnih vinorodnih 
deželah v srednjem veku. Literatura, ki je sledila Braudelovemu (Braudel, The Mediterranian, 
155–158, 258) in Le Roy Laduriejevemu (Le Roy Ladurie, Times of Feast, 50–79) ukvarjanju 
z vitikulturo in s proizvodnjo vina, je pozornost posvečala predvsem tistim vidikom gojenja 
trte in pridelave vina, ki so metodološko povezani s preučevanjem nekdanjih klimatskih razmer 
(Hoffmann, An Environmental History, 331–332) in vprašanjem kulturno-civilizacijske vloge 
vitikulture ter vina in njegove konsumpcije v Sredozemlju (Horden, Purcell, The Corrupting Sea, 
214–217, 214–218). Italijanska historiografi ja je v zadnjih štirih desetletjih dosegla velik napredek 
pri raziskovanju srednjeveške zgodovine vinarstva v Sredozemlju in predvsem na področju Apenin-
skega polotoka, in sicer v okvirih zgodovine agrarnih panog in prehrane (glej: Cortonesi, Passigli, 
Agricoltura e allevamento, 73–86). Pozornost je bila posvečena tehnikam gojenja trte, tehnološkim 
vidikom pridelave vina, trgovanju z njim, a tudi njegovemu simbolnemu in kulturnemu pomenu 
za srednjeveško krščansko družbo (glej: Pini, Vite e vino, 53–145, 173–184; id., Il Vino, 585–598; 
Varanini, Le strade, 635–664). Donos vina na površino vinograda ni bil v ospredju, več so se z njim 
ukvarjali zgodovinarji prehrane v antičnih časih, ko naj bi maksimalen donos vina za vsakdanjo rabo 
ponekod v Italiji dosegal celo 200 hl/ha, kar je več, kot je današnji običajni donos. (30 hl–120hl) 
Pri visokokvalitetnih vinih je donos v prvih stoletjih našega štetja znašal 21 hl/ha ali manj (Forni, 
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju310  
ki je posedoval eno samo takšno enoto na Koprskem, s to količino prizadeval za 
vključenost v promet z vinom, ki je imel v Kopru dolgo tradicijo in je bil v 14. 
stoletju zelo intenziven, bi bila napačna.41 Izvedenci, ki so za leta 1348 za beneški 
senat ocenjevali količine vina na Koprskem, so ocenili, da je bilo samo vina, ki je 
bilo v prometu in je zapadlo pod datio tabernarum, za skoraj 6700 urn (več kot 
4300 hl), medtem ko kvantifi kacija vsega drugega vina, pridelanega v distriktu, ki 
je bilo prav tako obdavčeno in ki ga je bilo več od vina v prometu, iz objavljenega 
vira ni razvidna.42 Bolj kot kvantiteta je za rigorozne kartuzijane iz Bistre, vajenih 
restriktivne, zelo odmerjene rabe vina, štela kvaliteta in sorta pridelanega na prav-
zaprav precej skromnih samostanskih koprskih hektarjih. Tam pridelano so lahko v 
samostanu uporabili kot mašno vino in predvsem kot priboljšek za priorjevo omizje 
ob pomembnih obiskih.43 Pri poprečnih največ 20 litrih koprskega vina na dan je 
bil pridelek iz Vipavskega vsekakor dobrodošel v samostanskih vinskih kleteh.
Kaj se je zgodilo z nekdanjim Ziglagovim gospodarskim objektom in z njego-
vimi stavbišči ob obzidju v porti sv. Petra, bodo pokazale bodoče raziskave koprske 
urbane zgodovine, že zdaj pa je jasno, da nakup bivanjskega kompleksa v Bošedragi 
ni bil opravljen z namenom vzpostaviti koprski bistriški dvor. Za razliko od stavbe 
in posesti v Ljubljani, ki se je sčasoma znašla na elitni mestni lokaciji, se v Kopru to 
ni moglo zgoditi. Nakup je imel povsem drugačen smisel, samostan je v Kopru kupil 
nastanišče za nekoga iz sveta manualnih opravil in za priročno skladiščenje soli. V 14. 
stoletju je bila Bošedraga dinamičen koprski mestni predel, v njem so bili nastanjeni 
predvsem prišleki s poslovnimi ambicijami v solarstvu in trgovini, ki niso bili del 
veletrgovske elite, in osebe iz nižjih slojev, vpete v njihove posle. Koprsko plemstvo 
je tam na svojih zemljiščih zanje serijsko gradilo bivanjske enote, kot je bila tista iz 
bistriškega nakupa. Te so bile bodisi naprodaj bodisi oddajane. V Bošedragi je bilo 
takrat tudi veliko objektov s prostori za skladiščenje soli in drugih dobrin v pritličju, 
skupaj s torkljami so se nahajali predvsem na trgu te koprske porte (plaçale porte 
Buserdage) pod cerkvijo sv. Lovrenca ob Bošedraškem pristanišču, ki je gledalo na 
soline ob ustju Rižane (poznejši mandrač sv. Andreja).44 Bivanjski sklop, ki ga je za 
svoj samostan kupil bistriški prior Viljem, se je nahajal v notranjosti porte, ob poti 
proti cerkvi sv. Andreja na vzhodnem robu mesta, stran od vrveža, med podobnimi 
Colture, lavori, tecniche, 133–147). Oceno pridelanega vina bistriškega samostana na Koprskem 
ob zgornjem temeljim tudi na podatkih o današnjem donosu za visokokvalitetna vina, sploh rebule, 
na spletnih straneh regionalnih vinarjev in vinske enciklopedije Glossary.wein.plus – Lexicon, 
zmanjšanem za izgubo ob pridelavi zaradi manj učinkovitega varovanja pred škodljivci, obiranja, 
prešanja, transporta in hranjenja takšnega vina kot danes (glej: https://ferdinand.si, https://www.
torrerosazza.com in https://glossary.wein.plus/yield-per-hectare). Npr. pogodbeniki podjetja Klet 
Brda na 400 ha vinogradov letno pridelajo do 15.000 hl rebule, oziroma do 37 hl/ha (glej: https://
klet-brda.si/advices/rebula; dostop do vseh omenjenih spletnih strani vinarjev: 29. julij 2023).
41 O vinarstvu na Koprskem v srednjem veku, glej: Darovec, Vinske mere, 520.
42 Cesca, La sollevazione, 117. Leta 1578 naj bi na Koprskem pridelali svojih 20.000 urn 
vina. V 18. stoletju naj bi tam pridelek vina znašal 22.000 urn, oziroma dobrih 14.200 hl, glej: 
Darovec, Vinske mere, 526.
43 O odmerjenem odnosu kartuzijanov in cistercijanov do vina glej: Archetti, De mensura 
potus, 290, 267–276.
44 Mlacović, Koper v poznem, 847.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 311
skromnimi bivanjskimi sklopi. Tedanja stanovalka je bila vdova iz nižjih slojev, ki 
bi ji z izgubo bivališča po soprogovi smrti (leta 1307 je ta bil še živ) grozilo uboštvo 
in s tem marginalizirano vdovsko življenje. Prior ji je v duhu krščanskega usmiljenja 
in ljubezni do bližnjega omogočil nadaljnje bivanje v tej enoti po izteku časa, kot 
je bilo to nujno po določilih statuta.45 Več od tega ne vemo, lahko, da je šlo za gesto 
kartuzijanske avtoritete, lahko da je šlo za običajno ravnanje, skladno z etično prakso 
v mestu, ki je bilo organizirano v komuno, lahko pa tudi, da je šlo za bolj osebne 
odnose med priorjem, prodajalcema iz Siene, koprskim fi zikusom in najemnico, 
soprogo pokojnega mejaša samostanskega objekta v porti sv. Petra. Kaj se je s tem 
sklopom zgodilo po njeni smrti (ali izselitvi), še ne vemo. Glede na lokacijo bi lahko 
bil oddan v najem komu iz nižjih slojev koprskega mestnega prebivalstva s posebno 
vezjo s samostanom ali njegovimi dobrotniki iz vrst koprske elite in duhovščine, 
lahko bi bil oddan v najem komu od prišlekov ali pa prodan komu od njih. Vsekakor 
ni postal bistriški dvor. Če bi si v samostanu prizadevali za koprsko rezidenco, bi si 
jo ustvarili na eni od elitnih in dostojanstvenih mestnih lokacij, bodisi blizu škofi jske 
palače na Brolu bodisi blizu samostanov obeh ubožnih redov ali na stiku mestnega 
otoka in kopenskega mostu, na robu t. i. Velike porte (Porta Maior) in Nove porte 
(Porta Nuova) blizu cerkve sv. Petra in hospicija sv. Nazarija. Za nakup bivanjskega 
bloka bi odšteli vsaj dvakratnik odštetega, še bolj verjetno bi vrednost primernega 
objekta dosegla 500 liber, več kot trikratnik plačanega.46 Še najbolj pa bi bilo ver-
jetno, da bi bil bodoči dvor donacija koga od dobrotnikov iz Kopra, podobno kot v 
Ljubljani, a do tega ni prišlo.
Samostan je bil sredi 14. stoletja s pomočjo Koprčanov morda še kos zahtevnim, 
zelo dinamičnim procesom upravljanja s solinami, pozneje več ne. Pridobljenih 14 
kavedinov je šlo za kartuzijo iz Bistre po zlu, odnesle so jih spremembe v tehno-
logiji in organizaciji pridelave soli v drugi polovici 14. stoletja ter vedno novi in 
novi režimi, kako pod habsburško oblastjo legalno priti do lastne soli v krajih pod 
beneškim dominijem. Znotraj utečenih, več stoletij utrjevanih solarskih praks, kjer je 
kolektivnost imela vidno vlogo, bi bilo mogoče na pridobljenih 14 kavedinih letno 
pridelati svojih 25 modijev soli (pribl. 20.000 kg).47 Beneški izvedenci so leta 1348 
pri povečanju koprskih dacev ocenili, da na koprskih solinah letno pridelajo približno 
3500 modijev soli (pribl. 2800 t), oziroma stoštiridesetkrat toliko.48 Samostan se 
je namesto s svojim tričetrt odstotka vse koprske soli po stoletjih nedejavnosti v 
prvi polovici 16. stoletja, v povsem spremenjenih političnih in drugih okoliščinah, 
zadovoljil z dajatvijo v višini stara soli po kavedinu letno (skupaj svojih 950 kg, 
45 Koprski statut, kompiliran leta 1423, je v 96. členu druge knjige urejal odnose med 
najemodajalci in najemniki, če je prišlo do prodaje nepremičnine ali če jo je najemodajalec 
potreboval za lastne potrebe (...pro sua propria habitacione habere; Statut Koprskega komuna, 
II, 96). Glede na to, da tovrstne odredbe najdemo tudi v mestih z ohranjenimi starejšimi redak-
cijami statuta od koprske in da je bil najem v poznosrednjeveškem Kopru zelo pogost, bi bilo 
povsem mogoče, da je vsebina navedenega člena koprskega statuta samo prenesena iz starejših, 
neohranjenih redakcij koprskega statuta.
46 Mlacović, Koper v poznem, 844.
47 O ocenah pridelane soli na kavedin glej: Bonin, Proizvodnja soli, 96; id., Belo zlato, 187.
48 Cesca, La sollevazione, 117.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju312  
manj kot dvajsetina možne pridelane soli). Iz zapisa v urbarju je razvidno, da je 
bila ta sol v zgodnjem novem veku v dobrih časih del nekoliko večjega kontingenta 
soli, prepeljanega v samostan pod posebnimi pogoji iz osrednjih koprskih magazi-
nov, medtem ko je bila v slabih časih, ko teh kontingentov ni več bilo, porabljena 
za soljenje oliv v Dekanih (Hundsdorff).49 Odločitev za tako majhno količino, za 
star na kavedin, je imela svojo podlago v novoveškem beneškem videnju zadostne 
količine soli za lastno rabo pridelovalcev soli.50 Leta 1353 je bilo vse drugače in 
manj zapleteno za samostan. Favorizirani kartuzijani so si lahko v svetu oglejskih 
patriarhov, njihovih mogočnih odvetnikov in bistriških dobrotnikov grofov Gori-
ških ter velikega istrskega mesta pod zanje prožno dominacijo in zaščito Beneške 
komune, kjer so se lahko zanesli na škofa, kanonike, na frančiškane in dominikance, 
sploh pa na tisti del koprske elite, ki jim je bil nadvse naklonjen, obetali veliko več 
od dragocenega volila gospe Camperge. 
Koper in meniške skupnosti v poznem srednjem veku
Posest, kot si jo je na Koprskem v 14. stoletju pridobila bistriška kartuzija, ni 
bila nič posebnega za koprske razmere v 14. stoletju, ne po velikosti, ne po sestavi. 
Pri Koprčanih ni štela za znatno, samostanski vinogradi, oljčniki, travniki, soline 
in stavbišča so bili nezaznaven delček koprskega urbanega in distriktualnega sveta. 
Za Koprčane tudi ni bila nič posebnega po svoji naravi, kajti bila je samo še ena 
v nizu bolj ali manj podobno struktiranih posesti, ki so si jih pri njih skozi stoletja 
ustvarile številne meniške skupnosti iz okoliških diecez s pomočjo oglejskih patri-
arhov, tržaških in pozneje lastnih, koprskih škofov, domačega stolnega kapitlja in 
predvsem s pomočjo koprske laične skupnosti, sploh koprske elite kot v primeru 
kartuzije iz Bistre. Šlo je predvsem za meniške skupnosti, ki so lahko najučinkovi-
teje prišle do lastnega visokokvalitetnega vina v severnoistrskem prostoru, kjer je 
Koper prednjačil s priznanim vinarstvom in z zmogljivo vinsko trgovino. Njihova 
prisotnost je bila po drugi strani v Kopru zelo zaželena zaradi njihovega poslanstva, 
njihove družbene, gospodarske in pogosto tudi politične vloge v deželah, kjer so 
imele svoj sedež ali svoja posestva in ki so jih Koprčani doživljali kot bližnje: 
v Benetkah in Dogadu, Trevižanski marki, Furlaniji in na Kranjskem. Vseh teh 
meniških skupnosti je bilo skupaj s kartuzijo iz Bistre v Kopru in na Koprskem 
najmanj devetnajst.51 Prevladovali so benediktinski samostani, kar glede na razvoj 
49 ARS, SI AS 719/6/3, 135vo. Iz zapisa je mogoče implicitno razumeti, da bi lahko 
samostan svojčas zbiral dobrine v Dekanih pred njihovim transportom preko Črnega Kala.
50 Darovec, Solarstvo, 75–76.
51 Vprašanju prisotnosti meniških skupnosti iz drugih diecez na Koprskem v času od 11. 
do 14. stoletja in njihove interakcije s koprsko urbano družbo bo namenjena posebna razprava, 
zato na tem mestu podajam zgolj kratek pregled samostanov, ki jih kot posestnike takrat najde-
mo v Kopru in na Koprskem. Dejansko število samostanov s posestmi na Koprskem v poznem 
srednjem veku je bilo gotovo večje od ugotovljenega števila v pričujoči razpravi. Kadar nave-
deno temeljim na notarskih imbreviaturah iz knjig koprskih vicedominov s konca 14. stoletja, 
gre pri tem zgolj za instrumente, v katerih so samostani nastopali v vlogi neposrednih akterjev 
civilnopravnih poslov in v katerih so bili navedeni kot mejaši v mestu, ne pa tudi takrat, ko so 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 313
Uvodni del notarskega instrumenta notarja Zanina iz Kopra iz leta 1307, s katerim je Koprčan 
Gvarnerij de Ziglago podaril Kartuziji Bistra zemljišča na Koprskem. Znak pred začetkom be-
sedila je notarjev monogram. (Arhiv Republike Slovenije, Zbirka listin, Listine Kartuzije Bistra 
(1255–1742), SI 1063/4759).
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju314  
in ustroj katoliškega meništva ni presenetljivo. Po drugi strani tudi ni presenetljivo, 
da med njimi ni bilo samostanov beraških redov. 
Daleč največ jih je bilo iz Benetk in Beneške lagune. Posesti tamkajšnjih 
samostanov v Kopru in na Koprskem najdemo že v drugi polovici 11. stoletja. 
Glede na maloštevilnost virov ni izključeno, da so se nakatere v bližnjem Kopru 
ustalile že prej, v 10. stoletju. To bi bilo mogoče že najmanj po letu 932, ko so se 
Koprčani beneškemu dožu Petru II Candianu zavezali na svojem ozemlju varovati 
Benečane in mu letno pošiljati sto amfor vina, oziroma po tem, ko so si Benečani 
leta 933 v sporazumu z istrskim mejnim grofom Winterijem in predstavniki istrskih 
mest zagotovili varnost svojih posesti in imetja na polotoku. Pri slednjem so bili 
sploh izpostavljeni posestni interesi gradeškega patriarhata (...vim res proprietatum 
de vestro patriarchatu Gradense Sancti Hermagore) in beneških cerkva (...aut de 
sanctarum ecclesiarum vestrum).52 Štiri desetletja pozneje so v Kopru svoje zaveze 
Benečanom vnovič potrdili. Koprčani so leta 977 beneškemu dožu Petru Orseolu 
z zaprisego zagotovili, da je civitas Iustinopolitana Benečanom, njihovim poslom 
in njihovemu imetju enako varno okolje, kot je bilo za časa doža Petra Candiana.53
Najstarejši vir, ki omenja prisotnost katere od meniških skupnosti v Kopru od 
drugod, je nastal več kot stoletje in pol po tem, ko je bila leta 908 izpričana danes 
najstarejša znana koprska meniška skupnost, ženski samostan v Iustinopolitana 
civitas pod vodstvom opatinje Adlegide in pod zaščito Berengarja I., kralja Italije.54 
Leta 1072 je tržaški škof Adalger podaril cerkev sv. Apolinarija v Valdoltri zname-
nitemu benediktinskemu samostanu sv. Nikolaja na Lidu, čuvaju relikvij velikega 
svetnika.55 V drugi polovici 14. stoletja je bil sv. Nikolaj še zmeraj trdno zasidran 
na Koprskem, leta 1387 so iz samostana potrdili, da so s Koprskega prejeli, kar jim 
pritiče in kar je bilo tam najbolj iskano: olje in vino oz. rebulo (vino sive robolio).56 
Iz dokumenta iz leta 1396 je razvidno, da je med drugim imel posest tudi na Serminu, 
od koder je pričakoval letno pol amfore rebule (vini sive ribolei).57 Sv. Nikolaju z 
Lida je na Koprsko v visokem in poznem srednjem veku sledilo še najmanj enajst 
benediktinskih samostanov iz diecez v Castellu, na Torcellu in Ekviliju (Jesolo). 
Najpozneje leta 1092 se je na Koprskem uveljavil ženski benediktinski samo-
stan sv. Janeza Evangelista s Torcella. Iz originalnih listin, hranjenih v Državnem 
arhivu v Benetkah, je razvidno, da so tamkajšnje benediktinke takrat posedovale 
zemljišča v mestu in od leta 1177 dalje tudi (danes pozabljeno) cerkvico sv. Fa-
bili navedeni kot mejaši v koprskem distriktu, in sicer zaradi obsežnosti gradiva. Celovit pregled 
bo možen šele po tem, ko bodo najprej v celoti pregledane notarske imbreviature za čas od leta 
1382 do leta 1400 (več kot 10.000 imbreviatur) in nato še več deset tisoč notarskih imbreviatur 
za čas med letoma 1400 in 1450. Pregledati bo treba tudi arhivsko gradivo vseh omenjenih 
meniških skupnosti, kajti v njem se je po drugi strani mogoče dokopati do številnih informacij 
o Kopru in njegovem zaledju v času od 11. do 14. stoletja.
52 Kandler, Codice Diplomatico Istriano (= CDI), I, 155–156, 157–160.
53 CDI, I, 177–178.
54 Štih, Ženski samostan, 43–60.
55 CDI, I, 222, 260.
56 ASTs, AAMC, Majer 7, (b. 6.), 27.
57 ASTs, AAMC, Majer 12 (b. 9), 207 (204, st. pag.).
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 315
bijana in njena zemljišča v neposredni mestni okolici. V obeh primerih je šlo za 
zasebne donacije.58 
Leta 1135 je muranski moški benediktinski samostan sv. Ciprijana (Torčel-
ska dieceza) od Koprčana Adalpera in njegove soproge Adhuge prejel cerkvico 
sv. Marije na Serminu s pritiklinami in hišo v koprskem mestnem predelu Grema 
(zahodna stran mesta, poznejša porta sv. Martina).59 Posest tega samostana na 
Serminu je v ohranjenih originalnih listinah izpričana tudi leta leta 1217.60 Koprski 
stolni kapitelj mu je v 80. letih 14. stoletja potrjeval prejem dajatev za samostanske 
posesti na Koprskem.61 
Beneški moški benediktinski samostan sv. Jurija Velikega (San Giorgio 
Maggiore) je bil na Koprskem prisoten najverjetneje že od sredine 12. stoletja. 
Nenavadno zgodbo o domnevnem koprskem samostanu sv. Marije, ki naj bi ga 
takrat prevzel ta samostan in čigar zgodba se nato nadaljuje s cerkvijo sv. Marije 
v Šmarjah ter z njenimi posestmi, bo treba s pomočjo ohranjenih listin v fondu 
tega samostana šele postaviti v konsistentno obliko.62 V letih 1385 in 1387 je bil 
samostan sv. Jurija Velikega v Šmarjah še zmeraj trdno zasidran.63 
Leta 1189 je v koprskem predelu Faraçano obstajal vinograd, ki je bil de 
reditu monasterii Sancti Gregorii, kar se je nanašalo na beneški moški benediktinski 
samostan sv. Gregorja, takrat vse pomembnejšo izpostavo ogrožene in propadajoče 
starodavne opatije sv. Hilarija in Benedikta na zahodu Beneške lagune.64 
Ženski benediktinski samostan sv. Vida iz dieceze v Ekviliju (Dioecesis 
Equiliensis, Jesolo) je leta 1236 koprskemu stolnemu kapitlju plačal dajatve za 
svojo posest na Koprskem.65 
58 ASVe, Corporazioni religiose soppresse, S. Giovanni Evangelista di Torcello, b. 1, perg. 
7 in 63.
59 CDI, I, 258. Brez virov, ki bi neposredno potrdili vez med hišo v Gremi, podarjeno 
samostanu sv. Ciprijana, in obstojem benediktinskega priorata sv. Martina v Kopru (predhodni-
ka servitskega samostana), ne moremo trditi, da je bil ravno ta samostan vzpostavitelj priorata 
sv. Martina, kot to zasledimo v literaturi o servitskem samostanu (Čebron Lipovec in Osojnik, 
Stavbna zgodovina, 21, tam citirana literatura, op. 2 in 3). Priorat sv. Martina in samostan sv. 
Ciprijana v 14. stoletju nista imela nobenih medsebojnih vezi, je pa imel priorat vezi s koprskim 
stolnim kapitljem (Mlacović, Koper v poznem, 847). Koprski škof Naldimi je vzpostavitev be-
nediktinskega priorata sv. Martina pripisoval škofi ji v Ekviliju (Naldini, Corografi a, 177), kar 
je v literaturi označeno kot sporno in odpravljeno kot lapsus. 
60 ASVe, Corporazioni religiose soppresse, Mensa patriarcale, San Cipriano, b. 84.
61 ASTs, AAMC, Majer 12 (b. 9), 232 (228, st. pag.).
62 CDI, I, 277. Predvidevam, da je v prepisu donacijske listine, s katero naj bi tržaški škof 
leta 1152 sv. Juriju domnevno daroval monasterium Scte. Mariae na Koprskem, prišlo do napake 
in da je bila v originalu namesto besede monasterium zapisana beseda mons, ki je bila napačno 
interpretirana kot okrajšava za monasterium. Beseda mons je prvi del toponima Mons Scte. Mariae, 
Šmarje. Celovit pregled fonda samostana sv. Jurija Velikega v ASVe (ASVe, Corporazioni religiose 
soppresse, S. Giorgio Maggiore, busta 121) bo v zvezi s tem, upajmo, dal določnejši odgovor.
63 ASTs, AAMC, Majer 7 (b. 6), 61 (389, st. pag.), 103 (435, st. pag.).
64 ŠAK, KA, Zbirka pergamentnih listin, 2. O razmerju med samostanom sv. Gregorja in 
opatijo sv. Hilarija in Benedikta glej: Alessio Sopracasa, Sui falsi, 127 –146.
65 ŠAK, KA, Zbirka pergamentnih listin, 9. O monastičnih skupnostih v škofi ji v Jesolu 
in o tamkajšnjem samostanu sv. Vida glej: Spinelli, I primi insediamenti monastici, 151–166; 
isti, Insediamenti monastici, 156.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju316  
Sodeč po videnem v Ziglagovi donaciji, je bil kultni moški benediktinski 
samostan sv. Jurija z Alge prisoten v Kopru tudi že v 13. stoletju. Leta 1396 je pri 
koprskem arzenalu ob mestnem obzidju (na vzhodu mesta) posedoval vrt, ki ga 
je dajal v obdelavo.66
Tudi drugi starodavni benediktinski samostani, za katere najdemo potrditve 
prisotnosti na Koprskem v virih iz 14. stoletja, so morali tam imeti svoje posesti 
že v časih, ko je bilo benediktinstvo še vodilna gonilna sila katoliškega meništva. 
Med njimi najdemo samostan sv. Feliksa in Fortunata z izginulega naselja in otočka 
Ammiana v severnem delu Beneške lagune. Ta je bil s svojimi solinami ob Poljih 
(Campi) mejaš solinam beneške rodbine Baysio, ki se je nastanila v Kopru konec 
14. stoletja.67 Iz koprskih vicedominskih knjig poznamo še posesti moškega be-
nediktinskega samostana sv. Mihaela z Murana, ki so se nahajale ob morski obali 
v Škocjanu.68 Njegov opat je med drugim v Kopru nastopil kot prokurator prej 
omenjenega samostana sv. Ciprijana (prav tako z Murana) pri umestitvi nekega 
kolona po rodu iz Gorice na posest tega samostana na Serminu.69 Ta samostan je bil 
v Kopru prisoten že vsaj od leta 1247, koprski škof Konrad mu je zaradi zaslug za 
koprsko Cerkev priznal oprostitev desetine za hišo v Gremi ob koprskem mestnem 
obzidju.70 V bližnji Valdoltri, blizu sv. Nikolaja (nekdanjega sv. Apolinarija) v po-
sesti istoimensega slovitega samostana z beneškega Lida, je zemljišča posedoval 
še ženski benediktinski samostan sv. Mateja z Murana.71 Leta 1262 je stolnemu 
kapitlju desetino poravnal samostan sv. Lovrenca de Pignetto.72 Raziskave bodo 
pokazale, če gre morda za ženski benediktinski samostan sv. Lovrenca iz 9. stoletja 
v beneškem sestjeru Castello v neposredni bližini sv. Zaharije. 
Cistercijani iz dieceze na Torcellu so bili na Koprskem prisotni že v začetku 
13. stoletja, kmalu po tem, ko sta bila tam vzpostavljena tako moški kot ženski 
cistercijanski samostan. Ženski cistercijanski samostan sv. Jakoba v Močvirju (in 
Palude) je leta 1287 v središču Kopra, v neposredni bližini stavbišč v lasti kopr-
skega kapitlja, posedoval solarium.73 Slovita (moška) cistercijanska opatija sv. 
Tomaža na Torcellu, v virih imenovana Sct. Thoma Burgoniorum ali Sct. Thoma de 
Borgognono ali dei Borgognoni (Burgundijci kot beneški sinonim za cistercijane), 
ki je imela številne posesti na Padovskem, Trevižanskem, v Konstantinoplu in 
na Kreti, je bila na Koprskem prisotna že od leta 1216 (verjetno že prej).74 V 14. 
stoletju je posedovala polja na Serminu.75 V mestu je posedovala zemljišče, ki ga 
je s pomočjo svojih prokuratorjev iz vrst koprskega stolnega kapitlja dolgoročno 
66 ASTs, AAMC, Majer 12 (b. 9), 227 (223, st. pag.).
67 ASTs, AAMC, Majer 12 (b. 9), 212 (209, st. pag.).
68 ASTs, AAMC, Majer 7 (b. 6), 110 (442, st. pag.).
69 ASTs, AAMC, Majer 10 (b. 7), 230 (59, st. pag.).
70 CDI, II, 480.
71 ASTs, AAMC, Majer 10 (b. 7), 235 (64, st. pag.).
72 ŠAK, KA, Zbirka pergamentnih listin, 15.
73 ŠAK, KA, Zbirka pergamentnih listin, 27.
74 CDI, II, 403.
75 ASTs, AAMC, Majer 7 (b. 5), 35. (92, st. pag.). O cistercijanski opatiji sv. Tomaža 
Burgundcev glej: Corner, Notizie storiche, 575–582.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 317
oddajala. Zemljišče se je nahajalo med objekti v Bošedragi, v isti porti, kjer se je 
nahajal bivalni sklop samostana iz Bistre. Leta 1394 ga je za maksimalnih 29 let 
najel Simon Ponçello, ki je kot eden redkih koprskih plemičev prebival ravno v 
tej porti in ki je tam posedoval zemljišča in objekte za oddajanje.76 Najemnina, 
ki jo je plačeval prokuratorju slavne opatije, je bila simbolična, 25 solidov letno, 
skupaj 36 liber in 5 solidov.77
V poznem srednjem veku najdemo v Kopru in na Koprskem tudi skupnosti 
regularnih kanonikov iz Benetk s svojimi posestmi in interesi. Samostan regularnih 
kanonikov (reda sv. Avguština) sv. Odrešenika (San Salvatore oz. San Salvador), 
ki se je nahajal v neposredni bližini Rialta, nedaleč od pridvižnega mosta čez Ve-
liki kanal, je posedoval stavbišče v koprski porti sv. Tomaža.78 Koprski poslovnež 
Gregor iz Siene je bil v Kopru prokurator priorja regularnih kanonikov samostana 
in hospitala sv. Helene na robu beneškega sestjera Castello.79 V drugi polovici 14. 
stoletja se je ob obeh v Kopru uveljavila še ena nadvse priljubljena beneška meniška 
skupnost regularnih kanonikov, ki je izhajala iz Francije. Dne 19. maja 1370 je 
rokodelec, mojster Peter, sin pokojnega Johana iz Ljubljane, priseljenec v Kopru 
(magister Petrus cerdo quondam Iohannis de Lubiana habitator in Iustinopoli), 
Jakobu, sinu pokojnega Janeza iz Škofje Loke, prav tako koprskemu priseljencu (...
Jacobi quondam Ianisii de Schofi alocha habitatori in Iustinopoli) podaril vinograd 
v Žusterni s pogojem, da mora Sv. Antonu, v dokumentu navedenemu kot ecclesia 
scti. Antonii de Arsenale, letno dobaviti štiri libre olja za pokoj donatorjeve duše.80 
S tem neobičajnim imenom je bila mišljena cerkev sv. Antona opata v neposredni 
bližini beneškega arzenala. Vzpostavljena je bila leta 1346 kot samostanska cer-
kev reda (regularnih kanonikov) sv. Antona iz Vienne. V času Petrove donacije 
je bila razmeroma nova institucija, za časa njegove mladosti, ki bi jo ta lahko kot 
rokodelec preživel v beneškem arzenalu, so jo šele gradili. Njen prvi prior je bil 
Giotto iz magnatske fi renške gibelinske rodbine Abbati (de Abbatibus).81 Rodbina 
se je po fi renškem pregonu gibelinov s svojo denarniško dejavnostjo nastanila v 
Benetkah, od koder se je veja nato preselila v Koper. V Benetkah so jim v 60. letih 
14. stoletja podelili status beneških cives, beneških državljanov.82 Cesar Karel IV. 
jim je podelil naziv palatinskih grofov s pravico imenovati regularne sodnike in 
notarje, kar so konec 14. stoletja v novem domačem mestu tudi počeli.83 Iz narave 
76 Dolgoročno oddajanje nepremičnin za dobo 29 let je bilo v poznosrednjeveškem Kopru 
zelo pogosto, ko je šlo za nepremičnine v cerkveni lasti. Uporaba nepremičnine 30 let ali več je, 
kot kaže, že pomenila trajno pravico posedovanja, odtujitev.
77 ASTs, AAMC, Majer 12 (b. 9), 118 (110, st. pag.).
78 ASTs, AAMC, Majer 12 (b. 9), 173 (170, st. pag.).
79 ASTs, AAMC, Majer 7 (b. 5), 152.
80 ŠAK, KA, Zbirka pergamentnih listin, 84.
81 Corner, Notizie storiche, 68; glej tudi: Tramontin, Dall’episcopato Castellano, 88.
82 Glej: Petrus de Abbatibus, Cives Veneciarum, http://www.civesveneciarum.net/dettaglio.
php?id=2942, versione 104/2023-08-04 in Lucas De Abbatibus, Cives Veneciarum, http://www.
civesveneciarum.net/dettaglio.php?id=2252, versione 104/2023-08-04, dostop: 29. julij 2023.
83 ASVe, Cancelleria inferiore, notai, b. 223. Ta naziv je imel Peter Abbati, deklariral se 
je za palatinskega grofa po božji milosti (...Petrus Pauli de Florentia de Abbatibus habitator 
Veneciae in contrata Scti. Martini dei gratia comes palatinus pacem, gaudium et salutem...).
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju318  
politične dejavnosti koprskih Abbatijev, sploh Luke Abatija (Lucha de Abbatibus), 
kot jo poznamo iz najstarejših serijsko ohranjenih koprskih vicedominskih spisov, 
je mogoče sklepati, da so se vezi te beneške priljubljene meniške institucije in 
Koprčanov vzpostavile ravno preko Abbatijev, svojcev njenega vzpostavitelja. 
Luka Abbati je bil v 80. letih 14. stoletja eden najuglednejših in najpodjetnejših 
Koprčanov, ob nepremičninah na elitni Kalegariji je posedoval tudi prestižno 
domovanje s stolpom v porti Braciolo (turris Luche de Abbatibus).84 V Benetkah 
je bil čislan kot zanesljiv podanik in kot vojak, bil je konjeniški poveljnik v Gro-
žnjanu (comestabilis equestris in Grisignana) in po letu 1396 v isti funkciji tudi na 
Rašporju (comestabilis equestris et habitator in Raspurg).85 Peter iz Ljubljane ni 
bil edini Koprčan s tesnimi vezmi z beneškim Sv. Antonom iz Vienne. Tamkajšnji 
menih, brat Mihael, je izhajal iz koprske plemiške rodbine Lugnano.86 Prej ome-
njeni Koprčan Gregor iz Siene je leta 1389 postal prokurator tudi tega samostana 
za njegove posle v Kopru. Za prokuratorja v Kopru ga je imenoval brat Nikolaj, sin 
pokojnega Benedikta (de Frigeno), menih v Sv. Antonu in prokurator preceptorja 
samostanske skupnosti v vseh krajih zunaj Benetk.87 Notranjost priljubljene beneške 
gotske redovne cerkve (porušene v 19. stoletju, danes je tam beneški mestni park 
Giardini) nam je znana s slike z naslovom »Pojavitev razpel z Ararata v cerkvi sv. 
Antona v Castellu« beneško koprskega slikarja Vittoreja Carpaccia.88
V poznosrednjeveškem Kopru sta s svojimi interesi bili prisotni tudi najmanj 
dve hiši viteških redov. Hospital reda sv. Janeza iz Benetk je leta 1396 na stičišču 
Velike porte in Nove porte pri tamkajšnji cerkvi sv. Petra posedoval objekt (domus 
sive canipa), ki ga je oddajal s pomočjo koprskega stolnega kapitlja.89 Svojo izpostavo 
je v 14. stoletju na Brolu, kot kaže, imel nemški viteški red (...concio theotonico 
hospiti). Za zdaj ga poznamo iz ene same notice iz februarja leta 1391, ko si je 
Anton de Marmore, preceptor hospitalske sv. Marije z Gore (de Gora, pri Glini 
na Hrvaškem), za časa svojega bivanja v Kopru pri njih izposodil osem dukatov.90
Fenomen prisotnosti meniških skupnosti v Kopru in na Koprskem z domici-
lom zunaj koprske dieceze v poznem srednjem veku je bil brez primere na vzho-
dnojadranski obali. V Dalmaciji in na področju Zete (poznejše Beneške Albanije) 
takrat česa podobnega niso poznali, v distriktih dalmatinskih in zetskih mest ni 
bilo posesti samostanov iz drugih diecez, v mestih pa ne morebitnih njihovih hiš 
ali stavbišč. Takšen položaj je razumljiv, kajti v njihovem zaledju ni bilo velikih 
katoliških samostanskih skupnosti, kaj šele, da bi te bile skoncentrirane. Edina 
izjema je bil cistercijanski samostan v Topuskem, medtem ko so bili templjarji 
84 ASTs, AAMC, Majer 1, (b. 2), 85.
85 ASTs, AAMC, Majer 1, (b. 2), 19 (12, st. pag.), Majer 12 (b. 9), 245 (241, st. pag.).
86 ASTs, AAMC, Majer 7 (b. 5), 170 (230, st. pag.)
87 ASTs, AAMC, Majer 7 (b. 5), 145 (200, st. pag.).
88 Glej: https://www.gallerieaccademia.it/apparizione-dei-crocifi ssi-del-monte-ararat-
-nella-chiesa-di-san-antonio-di-castello, dostop: 29. julija 2023.
89 ASTs, AAMC, Majer 12 (b. 9), 240 (236, st. pag.). 
90 ASTs, AAMC, Majer 7 (b. 5), 5. O preceptoratu reda sv. Janeza (prej templjarjev) pri 
sv. Mariji na Gori pri Glini, glej: Dobronić, Viteški redovi, 26–35, 159, 180, 185–186. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 319
in za njimi hospitalci sv. Janeza v prioratu v Vrani del mediteranskega sveta.91 V 
dalmatinskih komunah se je lahko kvečjemu tu in tam zgodilo kakšno nenavadno 
volilo (prepustitev nepremičnin) v korist cerkvene institucije iz druge komune, 
kot je primer bogatega neplemenitega meščana Krištofa Bubogne z Raba, ki je 
pogojno odredil upravo zadrskih dominikancev nad svojo družinsko kapelo in 
njenimi zemljišči v rabskem distriktu.92 Na vsej vzhodnojadranski obali južno od 
Kopra najdemo v poznem srednjem veku podobno koncentracijo samostanov od 
drugod v urbanem okolju samo še v Senju, ki je bil skupaj z Rabom stičišče poti 
med Benetkami in Konstantinoplom na eni strani ter med Ogrsko in deželami na 
Apeninskem polotoku na drugi. Tam so imeli svoje hiše s skladišči cistercijanski 
samostan v Topuskem ter benediktinski opatiji sv. Petra in sv. Andreja na Rabu.93 
Koper s svojim distriktom seveda ni bil edino istrsko okolje s posestmi samo-
stanov od drugod. Najbolj so bile razprostranjene posesti samostana sv. Nikolaja z 
Lida, ki je bil na podoben način kot v Kopru (vzpostavljanje nove, odvisne meniške 
skupnosti na svojih posestih) prisoten tudi pri Bujah, sploh pa v Poreču.94 V piranskem 
zaledju je imel fevd samostan sv. Andreja v Freisingu, del fevda oglejske cerkve na 
jugu piranskega sveta je imel v rokah samostan (opatija) sv. Martina v Beligni pri 
Ogleju.95 Slednji je sicer imel v prvi polovici 14. stoletja tudi neke pravice v zvezi 
z vinom na Koprskem, zato ga lahko (pogojno) štejemo za dvajseto znano meniško 
institucijo z interesi v Kopru v poznem srednjem veku.96 Na piranskem ozemlju 
sta bila s svojimi posestmi prisotna tudi majhna ženska benediktinska samostana 
sv. Sekunda iz dieceze v Castellu (posesti v Strunjanu) in sv. Antona na Torcellu 
(oprostitev desetin leta 1266) ter ob njima še samostan/leprozorij sv. Lazarja na 
istoimenem lagunskem otočku, ki je na Piranskem imel svoje vinograde (1255).97 
Seznam s tem gotovo še ni izčrpan, na Piranskem in drugod po Istri je moralo biti 
še nekaj podobnih posesti. Poseben primer je gospodovanje oglejskega ženskega 
benediktinskega samostana sv. Marije Izoli od leta 1036 pa do leta 1260 in njegovo 
uživanje določenih pravic v tem istrskem kraju tudi pozneje.98 Vzpostavljeno je 
bilo po seriji neposrednih vladarskih posegov v oblastna in posestna razmerja v 
Istri, v katerih je Koper že imel vidno vlogo. Pravzaprav lahko začetke te posebne 
zgodbe, v kateri je opatinja oglejske sv. Marije gospodovala obmorskemu kraju s 
samoorganiziranim prebivalstvom, razumemo tudi kot koprsko stvar, kajti Izola je 
v 11. in 12. stoletju veljala za naselje znotraj Koprskega oziroma za eno od naselij 
skupnosti, imenovane civitas Iustinopolitana.99
91 Glej: Tkalčić, Cistercitski samostan, 110–129; Dobronić, Viteški redovi, 21–24, 97–140.
92 Mlacović, Plemenitost in otok, 251–252.
93 Tkalčić, Cistercitski samostan, 117; Mlacović, Putting, 36.
94 Pahor, Zgodovinski uvod, XXIX; Budicin, I possessi, 261–262.
95 Pahor, Zgodovinski uvod, XXVIII-XXIX. 
96 Marcon, L'abbazia, 75.
97 Pahor, Zgodovinski uvod, XXIX; CDI, II, 567; Baraga, Gradivo, 287–288.
98 Kos, Odsevi stare Izole, 17–21; Stari izolski statut, II, 109, IV, 42, 179.
99 Kos, Odsevi stare Izole, 16–17; CDI, II, 423, 424. Samostan sv. Marije je ob tem od 
piranske cerkve prejemal olje, in sicer iz naslova prihodkov samostanske cerkve sv. Bassa v 
Strunjanu kot njihove izpostave, glej: Baraga, Gradivo, 99; Morteani, Notizie storiche, 319–320.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju320  
Če lahko prisotnost meniških skupnosti od drugod v Kopru označimo za 
posebnost, ko gre za vzhodnojadransko obalo v poznem srednjem veku, se položaj 
povsem spremeni, če jo kot pojav opazujemo v takratnem severnojadranskem pro-
storu. Koprski primer ni bil tam nič posebnega, glede na obseg bi ga lahko označili 
za pomanjšano verzijo in bled odsev procesa vzpostavljanja posesti lagunskih in 
drugih samostanov na ozemljih večjih bližnjih mest v Padski nižini, sploh na oze-
mljih (v kontadih) Padove in Trevisa. Tam so številni vplivni samostani iz Benetk 
in beneškega Dogada imeli izjemno velika posestva. Prej omenjeni samostan sv. 
Hilarija (sv. Gregorij) je v kontadu Trevisa posedoval ogromen kompleks z lastnim 
gradom, dvorom (curia), kapelo, najmanj 150 kmetijami (s 153 koloni), hišami, 
mlini, travniki, vinogradi, mokrišči in gozdovi.100 Samostan sv. Jurija Velikega si je 
v kontadu Padove že zgodaj pridobil 13 hub, v letih od 1174 do 1178 pa je v štirih 
nakupih pridobil kar 450 zemljišč s številnimi hišami in koloni. Tudi samostan sv. 
Ciprijana z Murana je imel na ozemlju Padove številne hube, podobno tudi drugi 
številni samostani, ki so imeli svoj sedež zunaj Padovskega ali Trevižanskega.101
Prisotnost številnih samostanov od drugod je v Kopru sicer vplivala na dina-
miko razvoja in ustroja koprskih samostanov v času od 10. do sredine 13. stoletja, 
sploh benediktinskih. A to še ni pomenilo, da v poznosrednjeveškem Kopru in na 
Koprskem ni bilo prostora za domače meniške skupnosti in za materialno podstat 
njihovemu delovanju. Nasprotno, oba ženska samostana, avguštinke in klarise 
in oba moška samostana, minoriti in dominikanci, so bili v vseh ozirih, tudi v 
materialnem, tesno vpeti v koprsko urbano družbo. Njihova pomembna vloga za 
skupnost v poznem srednjem veku je iz ohranjenih in javnosti ponovno dostopnih 
koprskih vicedominskih spisov povsem razvidna: posesti obeh ženskih samostanov 
so pogosto omenjene tako v mestu kot na vseh straneh okrog mesta, udeležba vseh 
štirih v poslih je prav tako vidna. Njim namenjen obseg zelo raznolikih volil je 
bil po izdatnosti in duhu skladen s kozmopolitskostjo volil v velikih mestih juga 
katoliškega občestva. Da je bilo prostora za delovanje domačih samostanov v Kopru 
dovolj, je razvidno že iz same koprske skupin(ic)e dokumentov iz zbirke bistriških 
listin, kajti samo v njej naletimo na kar tri od omenjenih štirih poznosrednjeveških 
koprskih samostanov: koprski minoriti in dominikanci so bili vključeni v proces 
nastajanja majhne koprske posesti bistriške kartuzije, medtem ko je bila skupnost 
gospa sv. Blaža mejašinja njihovega (prej Ziglagovega) vinograda že desetletje 
pred vključitvijo v red avguštink (l. 1318).102
Civitas Iustinopolitana
S ponovno dostopnostjo arhivskega gradiva Koprske komune, ki je bilo vse 
od leta 1944 pa do leta 2016 nedostopno raziskovalcem, se je mogoče bistveno 
100 Bolzonella, Oltre i confi ni, 34.
101 Bolzonella, Oltre i confi ni, 35–49. Avtor je poglavje o nastanku posesti številnih be-
neških samostanov na ozemlju Padove in Trevisa zaradi razsežnosti fenomena poimenoval kar 
»oblikovanje in upravljanje nevidnega kontada«.
102 Naldini, Corografi a, 87; CDI, III, 974–975.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 321
lažje kot kadarkoli prej dokopati do odgovorov na številna vprašanja, povezana z 
zgodovino poznosrednjeveškega Kopra.103 Po pregledu dela koprskih vicedominskih 
spisov, ki so nastali v letih od 1382 in do konca 14. stoletja in v katere so v obliki 
imbreviatur vneseni instrumenti koprskih notarjev, je mogoče z gotovostjo trditi, da 
je bil srednjeveški Koper v drugi polovici 14. stoletja izrazito propulzivno mesto. 
Po strukturi in moči svojega gospodarstva, dinamičnosti gospodarske dejavnosti, 
vpetosti slednje v širše ekonomske tokove, po sestavi, moči in družbeni podobi 
svoje elite, po številu in raznolikosti prebivalstva, atraktivnosti za priseljence, po 
obsegu in naravi dela komunalne pisarne in nazadnje tudi po svoji urbani podobi 
je bil povsem primerljiv s poznosrednjeveškima Zadrom ali Dubrovnikom, ki v 
zgodovinopisju veljata za največji, kakor tudi za ekonomsko in politično naju-
spešnejši takratni vzhodnojadranski mesti.104 Po opravljenih prvih raziskavah 
urbane podobe in morfologije Kopra je jasno, da je bil z njima primerljiv tudi po 
velikosti in po številu prebivalstva. V drugi polovici 13. stoletja je bila koprska 
urbana površina petkrat večja od piranske, urbana površina Trsta je takrat še do-
segala koprsko, pozneje ne več. V 14. stoletju sta Koper (več kot 32 ha) in Zadar 
(24 ha, skupaj s predmestji več kot 35 ha) po površini precej odstopala od površin 
drugih vzhodnojadranskih mest, tudi od Dubrovnika, ki je imel za dobro tretjino 
manjši urbani areal od Kopra.105 V poznem 14. stoletju je bila površina koprskega 
urbanega areala enaka seštevku mestnih površin takratnega Ptuja (pribl. 17 ha) 
in Ljubljane (pribl. 16 ha) znotraj njunih obzidij. Da je bil Koper že zelo zgodaj 
načrtovan po vzoru velikih severnoitalijanskih mest (in zgodnjesrednjeveškega 
Pulja kot nekdanjega vodilnega istrskega mesta), dokazuje njegova urbana matrica 
z dvanajstimi mestnimi predeli, imenovanimi porte oz. vrata (nebeški Jeruzalem), 
združenimi v štiri skupine okrog glavnih mestnih arterij (simbolika križa), kjer 
je dejansko in simbolno vlogo središča matrice imela prestižna porta, imenovana 
Domo z osrednjo cerkvijo sv. Marije kot njenim dragocenim jedrom.106 Ta cerkev, 
ki je postala koprska stolnica, je bila v 12. stoletju največji sakralni objekt v mestih 
na vzhodnojadranski obali, po velikosti jo je prekašala zgolj poponska oglejska 
bazilika sv. Marije.107
V mestu so bili v drugi polovici 14. stoletja bolj ali manj trajno nastanjeni 
številni poslovneži tujega porekla, med njimi veje številnih fi renških magnatskih 
gibelinskih rodbin, Abbatibus, Girardi, Scalis, Tedaldi, Tedaldini in z njimi tudi 
drugi posamezniki z vrha fi renške družbe. S svojimi posli so v Kopru izstopali 
trije poslovneži iz razmeroma daljnih krajev, veletrgovci Janez iz Francije, Peter z 
103 O vprašanju nedostopnosti in ponovni dosegljivosti arhiva Koprske komune, glej: 
Mlacović, Koper v poznem, 820 (opomba 1).
104 Mlacović, Koper v poznem, 832–837.
105 Raziskave urbane podobe in delno urbane morfologije Kopra je bila skupaj s primerjavo 
tlorisov mestnih površin Trsta, Kopra, Pirana, Zadra in Dubrovnika opravljena v sklopu projekta 
»Koprska Pretorska palača: podoba, pomen in namen« pri centru ICCHS Filozofske fakultete 
Univerze v Ljubljani pod vodstvom doc. dr. Renate Novak Klemenčič. Primerjava tlorisov je 
bila v obliki razstave od 29. marca 2022 do 18. aprila 2022 predstavljena v koprski Mali loži.
106 Mlacović, Koper v poznem, 845–846.
107 Mlacović, Koper v poznem, 837.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju322  
Evbeje in Peter iz Španije. V mestu so bile nastanjene tudi veje številnih beneških 
plemiških rodbin, Bembo (srečamo jih tudi v bistriški skupini koprskih listin), 
Bon, Dandolo, Duodo, Erizzo, Faletro, Ferro, Gritti, Morosini, Raineri, Tiepolo, 
Vallaresso in drugih. Za razliko od Dalmacije, kjer se je beneško plemstvo v po-
znem srednjem veku praviloma rodbinsko povezovalo predvsem z visokim plem-
stvom (npr. Krški grofje, poznejši Frankopani), s plemstvom dalmatinskih mest 
pa izjemoma, so ženitne zveze med njimi in koprskim plemstvom obstajale. Vrh 
tedanjega koprskega plemstva, najuspešnejše veje rodbin Adalpero, Belgramon, 
Gavardo, Musela, Paponis, Spelato, Verzi, Victor, Vida in Tarsia, ni po bogastvu 
in moči v ničemer zaostajal za vrhom plemstva anžujskih Zadra ali Dubrovnika. 
Nasprotno, bogastvo rodbin Spelato in Verzi je bilo tudi za tedanje dubrovniške 
razmere izjemno, dokaz so legati zelo visokih vrednosti (Spelato) in nedosegljivo 
visoke dote (Verzi), ki so lahko za desetkrat presegala merila za primerno plemiško 
doto v obeh velikih in bogatih dalmatinskih mestih.108 Med vsemi zgornjimi se je s 
svojo nenavadno ubežniško zgodbo v Kopru znašla Florana, hči pokojnega viteza 
Rolanda Viscontija Oleškega, pripadnica gibelinske veje milanske rodbine Visconti 
z Oleggia pri Novari (domina Florana fi lia quondam nobilis militis domini Rolandi 
de Vicecomitibus de Ollegio). Član te veje med seboj sovražnih Viscontijev je bil 
tudi Giovanni, ki je bil v letih od 1356 do 1360 gospod (sinjor) Bologne in pozneje 
Ferma z nazivom markiz Ankonitanski. Florana je v nedeljo, 20. septembra 1383, 
na svojem koprskem domu vpričo koprskega podestata, dveh beneških in dveh 
koprskih plemičev ter vpričo Florita iz gibelinske fi renške grofovske rodbine Te-
daldini sklenila ženitno pogodbo s tržaškim plemičem Odorikom, sinom pokojnega 
Avguština Tofania (Odoricus quondam ser Agustini de Tophanio civis Tergesti) s 
skromno (a še zmeraj primerno) doto 400 dukatov.109
Prišleki vseh slojev, nastanjeni takrat v Kopru, so prihajali tako rekoč iz 
vseh večjih mest na Apeninskem polotoku severno od Lacija in Mark (v bistriških 
listinah je omenjen tudi neki Neapeljčan), iz Kranjske, Koroške, z Nemškega (npr. 
Henrik iz Nürnberga), Ogrskega (številni Zagrebčani), iz Dalmacije, Albanije in 
tudi Konstantinopla. Šolnik, ki je takrat poučeval v mestni laični šoli, je prihajal 
iz Anglije (magister Iohannes quondam ser Rugerii de Zatris de Anglia gramatice 
professor). V mestu so živeli številni Benečani, ob pripadnikih zgoraj omejenega 
beneškega plemstva, tudi pripadniki beneškega visokega meščanstva, obrtniki in 
pripadniki nižjih slojev. Benečani so bili v mestu tako številni, da je mogoče tedanji 
Koper, podobno kot Chioggio, imeti skoraj za beneški sestjer, za del mesta onstran 
Beneškega zaliva. Zaradi njihove številčnosti in ustaljenosti je Koper po sestavi 
prebivalstva spominjal na beneške kolonije v Egejskem morju, vzpostavljene v 
108 Mlacović, Koper v poznem, 834–835.
109 ASTs, AAMC, Majer 1 (b. 2), 126 (142, st. pag.). O sinjoriji Giovannija Oleškega v 
Bologni in Fermu, glej: Braidi, Il governo, IX–XL. Rodbina Tofani (Tophanio, Teophanio) naj 
bi sodila med trinajst starodavnih tržaških plemenitih hiš, glej: Scussa, Storia cronografi ca, 94. 
Floranin soprog je bil tržaški vicedomin v letih 1371 in 1376 (Durissini, Economia e Società, 59), 
v letu po sklenitvi ženitne pogodbe se je znašel med kaznovanimi/izključenimi člani tržaškega 
Velika sveta (Kandler, Storia del consiglio, 60).
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 323
začetku 13. stoletja po četrti križarski vojni. Njihova vpetost v koprsko družbo 
je bila po drugi strani podobna vpetosti Benečanov v družbo mest v Dalmaciji. 
Benečani namreč niso bili njen vzporedni, nadrejeni del, bili so njen sestavni del 
in so bili v vsem podvrženi organizaciji in jurisdikciji Koprske komune, bodisi 
kot novopečeni Koprčani bodisi kot stalni prebivalci (habitatores) ali kot tujci.110
Večina koprskega ekonomskega življenja v poznem srednjem veku je bila 
povezana s preskrbo Benetk z osnovnimi kvalitetnimi dobrinami, z vinom, soljo in 
oljčnim oljem na veliko in ne s pomorsko tranzitno trgovino, kot je to bilo v primeru 
Dubrovnika in v veliki meri tudi Zadra. Funkcija poznosrednjeveškega Kopra kot 
satelitskega mesta enega največjih evropskih srednjeveških mest in s tem njegova 
vloga zelo pomembnega subjekta v gospodarski in družbeni podobi regije je bila 
v zgodovinopisju prezrta. Ekonomsko zgodovinopisje, ki se je ukvarjalo z mesti 
ob vzhodnojadranski obali v 70., 80. in deloma še v 90. letih 20. stoletja, je bilo 
pod vplivom zgodovinopisja predmodernega Sredozemlja, usmerjenega na preu-
čevanje pomorske in druge tranzitne trgovine na velike razdalje. Zgodovinarje so 
fascinirale daljnosežne komunikacijske mreže med mesti na sredozemskih obalah, 
odnos do kabotaže je bil podcenjevalen. Zadar in Dubrovnik sta paradigmi »mest 
in komunikacij« povsem ustrezala, sploh slednji je takrat dosegal svoje zvezdne 
trenutke.111 Največje vzhodnojadransko poznosrednjeveško mesto, ki je bilo vse-
ga slab dan plovbe oddaljeno od pristana sv. Nikolaja na Lidu in ki je premoglo 
dobrine in obsežno logistično infrastrukturo za dnevno oskrbo edinega velemesta 
na Jadranu, takrat ni pritegnilo zadostne pozornosti.112
Ob tej svoji primarni gospodarski usmerjenosti je bil Koper hkrati tudi logistič-
no središče za trgovino v druge smeri. Preko koprskega osrednjega pristanišča sv. 
Martina se je v trgovine koprskih veletrgovcev, takrat še skoncentrirane na velikem 
osrednjem trgu pred stolnico (Plathea communis), v 13. in v 14. stoletju stekalo 
blago iz Siene, Firenc, Milana, Bologne, Ravene, Ferrare in ne nazadnje Benetk, 
med njimi je prednjačil visokokvaliteten barvan tekstil.113 Skoncentrirano v njihovih 
trgovinah je bilo namenjeno v Istro, na Kranjsko, Koroško in dlje na Nemško, in 
sicer v sodelovanju s faktorji in prevozniki iz Senožeč, Postojne in Ljubljane. To 
blago in blago s Koprskega je z njimi potovalo mimo gospostev goriških vazalov, 
preko goriških mitnic in preko Postojne, mimo sveta kartuzijanskega samostana v 
Bistri do Ljubljane in nato naprej. V Kopru skoncentrirano blago iz Toskane in s 
severa Apeninskega polotoka je bilo namenjeno tudi na Ogrsko, v Zagreb in dlje, 
in sicer mimo goriških Žužemberka in Metlike, od koder je bilo nekaj koprskih 
priseljencev.114 Ustaljeno mrežo poslovnih zvez na teh poteh je leta 1367 uporabil 
koprski fi zikus, magister Jakob Medici iz Pavie (providus vir dominus magister 
Jacobus quondam domini Bergondii de Medicis de Papia physicus salariatus in 
110 Mlacović, Koper v poznem, 835–836.
111 Mlacović, Putting, 28–29.
112 Mlacović, Putting, 38–39; id., Koper v poznem, 833. 
113 Mlacović, Koper v poznem, 833.
114 O trgovskih povezavah na Dolenjskem v poznem srednjem veku, glej: Gestrin, Slovenske 
dežele, 104–109.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju324  
Iustinopoli). Vpričo koprskega trgovca Petra iz Evbeje in v Kopru prebivajočih 
(habitatores) Blaža iz Beluna in Frančiška iz Forlija je za prokuratorja svojih 
poslov v Zadru imenoval Benečana Petra Mecia, nastanjenega v Zagrebu, ki se 
je mudil v Kopru.115 Mecio, ki je kot član majhne zagrebške beneške skupnosti 
moral biti vpet v trgovino po anžujski Ogrski, Slavoniji in Dalmaciji, je lahko 
Zadar varno dosegel po poti, imenovani Via magna, ki je od Zagreba do Zadra 
in do Splita vodila med drugim tudi mimo cistercijanov v Topuskem in hospi-
talskega preceptorata na Gori.116 
Člen trgovine v Kopru, ki se je v poznem 14. stoletju že počasi, a vztrajno selila 
na sever, v Trst in na velike regionalne trgovske kopenske poti ob posestih Goriških in 
Celjskih in naprej čez Furlanijo,117 je bil tudi ljubljanski trgovec Janez s pomenljivim 
rodbinskim imenom Kozarec (Iohannes Cosareç quondam Iohannis Cosareç merca-
tor de Lubiana). Spoznamo ga v instrumentu notarja Guarieta iz koprske plemiške 
rodbine Victorjev (Vittori), s katerim se je dne 10. februarja 1386 Koprčanu Pelešiju, 
sinu pokojnega Andrucija iz Faenze (Pelexio quondam Andrucii de Faventia) zavezal 
izplačati preostanek plačila za 52 urn (34 hl) kupljenega vina.118 Utečenost in varnost 
poti, ki se je v 12., 13. in 14. stoletju iz Benetk stekala v živahno mesto na severoza-
hodu Istre in nato naprej v svet Andeških, Spanheimov in Arpadovcev (ter pozneje 
v svet Goriških, Celjskih, Habsubržanov in Anžujskih), je argument v prid domnevi, 
da bi lahko med blagom na poti iz Kopra v notranjost našli tudi številne umetelne 
izdelke, med njimi tiste za opremo cerkva iz beneških, bolonjskih in toskanskih de-
lavnic, kakor tudi predmete iz francoskih dežel (preko Milana in z »Burgundci« in 
Sv. Antonom iz Vienne). Boljšo in učinkovitejšo regijsko pot za dobavo potrebnega v 
skriptorijih, pergamenta, papirja, pisalnega pribora, črnila, barvil in prvih naočnikov bi 
si v 13. stoletju, kakor tudi v prvi polovici 14. stoletja, težko predstavljali. Po tej poti 
bi lahko potovali tudi cerkveni dostojanstveniki, gradbeniki in drugi rokodelci. Med 
njimi so zagotovo bili vsi štirje bistriški priorji iz koprske skupine bistriških listin. 
Vsi so samostanske zadeve v Kopru urejali osebno, na kraju samem, brez posredni-
kov in brez uslug prokuratorjev. Najmanj enega priorja iz Bistre so gostili koprski 
dominikanci. Ena od listin, za samostan v Bistri morda najzahtevnejša (odpoved 
osporavanju Ziglagove zapuščine), je bila namreč sestavljena pri njih, in sicer ne v 
njihovi cerkvi kot enemu od običajnih krajev sestave notarskih instrumentov, kar bi 
115 ASVe, Cancelleria inferiore, notai, b. 20.
116 Mlacović, Putting, 29 (in tam nav. lit.).
117 Gestrin, Slovenske dežele, 139–188; Kosi, Spopad za prehode, 94–105; Mlacović, 
Putting, 30–31; 
118 ASTs, AAMC, Majer 7, (b. 6), 91 (421, st. pag.). V zadolžnici je bil zabeležen dolg v 
višini 308 liber in 14 solidov. Cena vina je bila dogovorjena pri 6 librah in 15 solidih za urno. 
Celoten znesek je po zgornjem izračunu znašal 351 liber, kar pomeni, da je Kozarec pred zapisom 
zadolžnice že plačal 42 liber in 6 solidov. Šlo je približno za polovico količine, kot so jo lahko 
letno pridelali na pedemonških vinogradih kartuzije iz Bistre. Če vzamemo za merilo velepro-
dajne cene vina iz te transakcije kot relevantne za ves promet z vinom v Kopru, bi to pomenilo, 
da je bila koprska letna produkcija vina, ki se je v 14. stoletju znašla na tržišču za veleprodajo, 
vredna pribl. 11.000 dukatov. Celotna letna produkcija koprskega vina, med katere je sodila tudi 
tista na vseh samostanskih vinogradih, pa je bila vredna pribl. 34.000 dukatov.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 325
bilo pri dataciji izrecno navedeno, ampak v prostorih samostana. Gostitelji bistriških 
priorjev bi lahko bili tudi koprski minoriti, po svoji poklicanosti dolžni čuvaji reda v 
skupnosti, ustvarjenega po ljudeh, vodenih z božjo previdnostjo. Minoritu namreč niso 
bili samo skrbniki Poltonejeve listine o zastavi in drugih podobnih listin, v zakristiji 
svoje cerkve so hranili uradni izvod statuta Koprske komune.119 Njihov gostitelj bi 
lahko bil tudi koprski škof, minorit Peter Manolesso, ki je leta 1313, tri mesece pred 
dokazanim obiskom bistriškega priorja Bartolomeja v Kopru, izdal vidimus listine 
oglejskega patriarha Otobona, s katero je patriarh arhidiakonom na Kranjskem, v 
Marki in v savinjskem arhidiakonatu prepovedal pobirati prispevke za papeške legate 
od kartuzijanov, hkrati pa je kršilcem zagrozil z izobčenjem.120 Samo predstavljamo 
si lahko, koliko je bilo v velikem trgovskem mestu, ki so ga obiskovali opati, priorji, 
preceptorji, menihi ali prokuratorji vidnih samostanov in kjer je minorite v drugi 
polovici 13. stoletja vodil sloviti učenjak Monald, priložnosti za izmenjavo novic, 
vedenj, znanj, idej in ne nazadnje kodeksov – tako za prepisovanje v samostanskih 
skriptorijih kot za samostanske knjižnice.
Propulzivnost Kopra v drugi polovici 14. stoletja ni bila nasledek morebitne 
trenutne beneške arbitrarne favorizacije ravno tega mesta v svoji neposredni interesni 
sferi, in sicer na osnovi trenutnih regionalnih politično-gospodarskih realnosti, kot 
se je mislilo, bila je nasledek razvoja in organske fi zične rasti mesta ter njegove 
moči v času od 10. do prve polovice 14. stoletja.121 Koper, civitas Iustinopolitana, 
je v procesu nastajanja novih diecez v zahodnem krščanstvu v 11. in 12. stoletju, ki 
je sledila rasti števila prebivalstva in s tem rasti in nastanku novih mest v Evropi, 
postal sedež škofi je kot edini takšen primer daleč naokoli. V 13. stoletju je postal 
mesto hegemon, Buje so se Kopru predale v zaščito, mesti Poreč in Piran sta si za 
svoja podestata izbrala vidne pripadnike koprske elite. Takšni njegovi vlogi sta se 
najprej postavila po robu oglejska patriarha Bertold Andeški in Gregor de Montelon-
go in za tem še veliko večje mesto hegemon – bližnje Benetke.122 Najpozneje sredi 
13. stoletja je Koper tudi že dosegel svoj položaj najpomembnejšega regionalnega 
gospodarskega središča z magnitudo in duhom, kot ju poznamo iz vicedominskih 
spisov s konca 14. stoletja in v katerega so na svojstven način vstopile številne 
meniške skupnosti iz okoliških diecez. Velika Plathea Communis z nastanišči vele-
trgovcev iz Benetk in iz mest s severa Apeninskega polotoka je takrat že obstajala, 
nastala je kot municipialni projekt koprske elite skupaj s projektom vzpostavitve 
škofi je in hegemonske vloge mesta na severu Istre. Dokaz takšne forme in vloge 
119 Izvod koprskega statuta iz leta 1423, ki je del fonda gradiva Koprske komune v začasni 
hrambi v ASVe, je bil hranjen v zakristiji koprske cerkve sv. Frančiška, glej: Mlacović, Koper v 
poznem, 828. Zadrski mirovni sporazum med ogrskim kraljem Ludvikom Anžujskim in odpo-
slanci beneškega doža Giovannija Dolfi na je bil februarja 1358, v duhu pomena frančiškanov 
za vzpostavljanje urejenih odnosov med pripadniki krščanskega občestva, sklenjen v zakristiji 
zadrskega sv. Frančiška; glej: Brković, Isprave o zadarskom, 69–107; Ančić, Rat kao organizirani, 
93. O odnosu med frančiškani in oblastjo glej: Klaniczay, The Mendicant Orders, 245–260.
120 Mlinarič, Kartuzija Bistra, 63.
121 Mlacović, Koper v poznem, 833.
122 Žitko, Politični, 34–56; Pahor, Zgodovinski uvod, XVII–XXXVI; Kos, Odsevi stare Izole, 
15–26.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju326  
osrednjega mestnega trga v drugi polovici 13. stoletja je zapisano v listinah iz zbirke 
pergamentov koprskega stolnega kapitlja, ki je bil takrat in v prvih desetletjih 14. 
stoletja lastnik večine nepremičnin na severnem delu Platheae communis. Stavbišča, 
hiše in prostore je tam oddajal v dolgoročni najem.123 Močna fi renška denarniška 
in veletrgovska prisotnost, ki je bila v Benetkah zaznana kot potencialno nevarna 
in ki jo je bilo zato treba regulirati, je v Kopru izpričana tudi že v prvi polovici 14. 
stoletja, in ne samo v njegovi drugi polovici.124 Tudi fi renška posojilna dejavnost v 
sosednjem Piranu je bila povezana z njo, rodbina Soldanierijev ni bila nastanjena 
samo v Vidmu, ampak tudi v Kopru, poglavitni upniki piranskega denarnika Ben-
zinija iz Firenc, bratje iz magnatske rodbine Agolanti, so prav tako svojčas, ko jim 
je to bilo dovoljeno, živeli v Kopru.125 Koprski Veliki svet, spodbujen z urbanimi 
mendikantskimi ideali skromnosti, zmernosti in predvsem uboštva (pauperitas), 
je zaradi nastopaškega razkazovanja bogastva domačih Firenčanov na beneški 
Senat v oktobru 1342 naslovil prošnjo po potrditvi omejitve razkazovanja bogastva 
in razkošja v mestu, sploh glede ženskih oblačil. To je storil zaradi domnevnega 
prevelikega vznemirjenja med meščani, ki naj bi bili po večini revni. Senat je 
omejitev sicer potrdil, a še zdaleč ne enoglasno.126 Indic živahnosti gospodarske 
dejavnosti v Kopru na prelomu iz 13. v 14. stoletje najdemo tudi v sami koprski 
skupini bistriških listin. V njih je omenjenih kar osem istočasno delujočih koprskih 
notarjev, kar je osmina ali devetina običajnega števila hkrati delujočih beneških 
notarjev.127 Njihovo število je bilo odraz velikega obsega privatnopravnih poslov v 
Kopru v začetku 14. stoletja. V srednjevelikih dalmatinskih mestih, kot je bil npr. 
Rab, sta bila v 14. stoletju za kritje potreb po notarskih opravilih navadno dovolj 
dva notarja, občasno so hkrati delovali trije.128
123 ŠAK, KA, Zbirka pergamentnih listin, 27, 28, 45, 51, 64, 76, 83.
124 Senato Deliberazioni miste, VI, 1 (... quod Florentini aliqui non possint in terris Veneciis 
subiectis morari nisi habitaverint X V annis continuis in eisdem et cetera..., 9. marec 1340), 27; 
VII, 294–295; CDI, III, 1140, 1208; Guerra, Gli Agolanti, 52.
125 Guerra, Gli Agolanti, 52; Senato Deliberazioni miste, VI, 27. O posojilniški dejavnosti 
Firenčanov v Piranu glej: Peršič, Florentinec Franciscus Benzini, 138–148, id., Družina fl oren-
tinskih bankirjev, 12–18. 
126 Senato Deliberazioni miste, VII, 294–295 (... in vestibus mulierum et ornamentis ipsarum 
in perlis, gemis, auro et argento, que ponebantur seu que poni faciebant ad vestes earum mulierum 
et in capitibus earumdem, non precogitantes possibilitatem eorum set solummodo vanitates mun-
danas, unde ipse vestes et ornamenta pro maiori parte sunt in manibus Tuscorum et feneratorum...
quod aliqua mulier civis vel forinseca, cuiuscunque status et condicionis existat, habitans in civitate 
lustinopolis de cetero non sit ausa ferre vestes aliquas de samito vel veluto seu aureas nec tunicam 
aliquam caudatam nec etiam ad vestes, quas deinceps portaverint, habere aliquod ornamentum 
perlarum, gemarum, auri vel argenti preter duplones aureos et frisaturam ad opitogium valoris 
librarum X parvorum et non ultra, circa manichas quidem et capicium tunice asolas argenteas vel 
superauratas aut maspillos ponderis unciarum quatuor argenti et non ultra...).
127 V skupini listin so se poleg notarja Zanina, sina pokojnega Leonarda, ki je dokumente 
zapisal, v različnih vlogah med letoma 1308 in 1314 znašli še sledeči koprski notarji: Leonard, 
sin pokojnega Leonarda, Janez Blaion, sin pokojnega vicedomina gospoda Mateja Blaiona, 
Simon Polton, sin pokojnega gospoda Monfl orita, Frančišek Spelato, Andrej Bembo, Janez, sin 
Berta de Musela in Peter Tarlo.
128 Mlacović, Supetarska draga, 525–529.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 327
Koper v času od 11. stoletja do upora proti Benetkam leta 1348 in še nekaj 
časa za tem tudi ni bil »beneški Koper«, kljub izjemno tesnim stikom z Benetkami, 
intenzivni beneški prisotnosti v mestu in predaji Benetkam leta 1279, podobno kot 
Zadar ni bil »beneški Zadar« še dolgo po letu 1409, ko so ga Benečani ponovno 
zasedli. V vicedominskih spisih s konca 14. stoletja in iz prvih desetletij 15. stole-
tja vidimo še zadnje odseve izginjajočega samozavestnega poznosrednjeveškega 
Kopra, mesta z identiteto največjega ter gospodarsko in politično najvplivnejšega 
urbanega središča v Istri kot mejni grofi ji cesarstva, v tistem delu Oglejskega pa-
triarhata, kjer so se v 13. in v 14. stoletju vzpostavljale vplivne cone Benetk na eni 
strani in Goriških kot oglejskih odvetnikov na drugi. Ko je v Kopru in na Koprskem 
nastajala bistriška posest kot osemnajsta ali devetnajsta svoje vrste, se je beneška 
oblast v Kopru šele sistemsko vzpostavljala in utrjevala. Proces za Benečane ni bil 
ne lahek, ne nujno ireverzibilen. Njegova trajnost tudi ni bila povsem gotova, kaj 
šele da bi bila samoumevna, kot je to bilo v 15. stoletju in pozneje. Benečani in 
njihova komuna še zdaleč niso bili edini možni nadoblastniki nad mesti v Istri na 
prehodu iz 13. v 14. stoletje, sploh pa ne nad največjim in najvplivnejšim med vsemi. 
To bi lahko, glede na takratno burno dogajanje v središčih katoliškega občestva, 
sploh pa v Furlaniji, v središču Oglejskega patriarhata, postala katerakoli velika 
regionalna politična sila. Časi so bili nepredvidljivi, zavezništva priložnostna in 
kratkotrajna. Bistriško vstopanje na Koprsko je padlo v čas, ko so bili kartuzijani 
s svojo plemenito osamo ena redkih stabilnih, brezčasno zastavljenih institucij v 
svetu tostranske minljivosti. Padlo je v dobo treznjenja zahodnokrščanske druž-
be po grandioznem jubileju papeža Bonifacija VIII, ko se je na kratko zdelo, da 
lahko poglavar občestva dejansko gospodari z vicami. Izkazalo se je, da je bila 
ta neverjetna moč vprašljiva in da je imel papež svojega gospodarja ne samo na 
nebu, ampak tudi na zemlji: francoskega kralja Filipa IV. V dneh, ko je notar Zanin 
sestavljal prvega v nizu instrumentov v zvezi s koprsko bistriško posestjo (konec 
novembra 1307), je Koper preko Milana in Benetk že morala doseči vest, da so 
mesec in pol nazaj na Francoskem aretirali množico templjarjev, obtoženih herezije 
in blasfemičnih hudodelstev. Papež Klemen V. je po bojih za Ferraro (od koder je 
prihajala ena od prič bistriškim poslom) leta 1309 Benečane izobčil, morebitno 
upiranje proti njim je s tem dobilo legitimiteto. Viscontiji so s cesarsko podporo 
zavladali nad Milanom. V Padski nižini se je s tem vzpostavilo novo ravnovesje 
moči, kar je bila za Benečane z velikimi posesti v kontadih sosednjih mest vedno 
zaskrbljujoče. Koprski škof Peter Manolesso je svoj vidimus (marec 1313) izdal 
po cerkvenem zboru v Vienni, usodnem za templjarje in mesec po tem, ko je bil 
preklican interdikt nad Benečani. Oglejski patriarh Otobono, izdajatelj listine v 
korist kartuzijanov, si je takrat ravno rešil svoj položaj s pomočjo goriškega grofa 
Henrika II. Po uporu plemstva v Furlaniji proti njemu in ubežništvu v izobčenih 
Benetkah se je vrnil v Furlanijo. Mogočnega grofa, seniorja plemstvu v zaledju 
Koprskega, je tega leta imenoval za furlanskega generalnega glavarja. Grof je že 
pred tem postal dejanski gospodar v patriarhatu kot politični entiteti.129 V takšnih 
129 Glej: Štih, Goriški grofje, 31–33.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju328  
časih in v takšnih okoliščinah je bil spomin na čase pred predajo Benečanom v Kopru 
še nadvse živ. Spominjal se jih je lahko vsak, ki je bil starejši od 40 let. Najstarejši 
z vrha takratne koprske elite, ki je bila sredi 13. stoletja vpeta v izgradnjo koprske 
hegemonske oblasti nad drugimi in ki so bili nosilci identitete nebeneškega Kopra, 
so tudi še bili med živimi. Med njimi je bil tudi gospod Gvarnerij de Ziglago, sin 
pokojnega viteza Leonarda de Ziglago.
Beneško prikrajanje sveta okrog sebe v času od 10. do sredine 14. stoletje je 
potekalo kaleidoskopično, upoštevaje specifi ko in strateško težo vsakega izmed 
okolij, s katerimi je stopalo v dejavne gospodarske in politične odnose. Istrska 
mesta, beneški fi deles pod cesarsko suverenostjo in oblastno pristojnostjo oglejskih 
patriarhov kot istrskih mejnih grofov, so s tem, ko so se konec 13. stoletja predajala 
Benečanom v zaščito, postala njihovi subjecti, podaniki. Vsako mesto se jim je v 
zaščito predalo pod specifi čnimi pogoji, drugače od drugih mest. Tako je bilo tudi, 
ko so se pred njimi pod beneško zaščito podajala mesta na Kvarnerskih otokih in 
drugod v Dalmaciji, podajala so se različno glede na svojo moč in strateški položaj. 
Benečani kot nadrejena komuna so svojo nadoblast v podrejenih mestih naslonili 
na tamkajšnje oblastne strukture komun in na njihove nosilke, lokalne elite, ki jih 
je bilo treba pridobiti zase. V velikih mestih, kot so bili Koper, Zadar in Dubrovnik, 
je to bilo težko. Za stabilnost njihove podrejenosti so morali v Benetkah nenehno 
balansirati med (ravno prav okleščenimi) visokimi izdatki, ki jih je terjala nujna 
neposredna vojaška prisotnost v teh mestih, in med (komaj še zadostnim) zadovolj-
stvom njihovih elit. Slednje je terjalo primerno mero tolerance do tistih ekonomskih 
in političnih aspiracij teh elit, ki so segale čez meje distrikta njihovih mest in ki niso 
sovpadale z beneškimi interesi. Takšno popuščanje je bilo nujno za zagotavljanje 
lojalnosti, kajti elita velikih mest je bila podobno kot beneško plemstvo vpeta v 
različna omrežja sorodstvenih, klientelnih, poslovnih in drugih povezav, ki niso 
segale zgolj malo čez rob distrikta lastnega mesta, med sosednje nižje plemstvo, 
ampak tudi do visokega plemstva, visokih cerkvenih dostojanstvenikov, do vladarskih 
dvorov in do papeža. Ne samo, da elita teh mest ni bila nebogljena, nasprotno, enako 
kot plemeniti Benečani so tudi plemiči teh mest znali sodelovati v vladanju in so k 
temu tudi stremeli. Hoteli so izvajati res publica pa ne samo doma.130 Tem mestom 
je bilo zato treba vladati subtilno, pretirana represija je v kombinaciji s premalo 
svoboščin in nezadostnega upoštevanja političnih aspiracij lokalnega plemstva 
lahko privedla do upora, z namenom osvoboditi se beneške nadoblasti. V Zadru 
je do takšnih uporov prišlo večkrat, tudi leta 1345, ko so poglavitni možje zadrske 
elite presodili, da je anžujska hiša na Ogrskem boljši garant varovanja legitimnih 
zadrskih interesov od Benečanov.131 Kolikokrat se je Benečanom uprl Koper, za-
130 Medtem ko so morebitne koprske tovrstne aspiracije zunaj Istre v 13. stoletju neznane, 
niso pa bile nemogoče, so zadrske v 14. stoletju zagotovo segale dlje od distrikta lastnega mesta 
in Dalmacije, podobno kot dubrovniške. V Trstu je leta 1381 obstajala bojazen, da bi se morali 
podati pod gospostvo zadrskega plemstva (CDI, III, 1408). Zadrski plemič Guido Matafaris je 
bil v letih 1390 in 1391 podestat v Firencah, leta 1392 pa podestat v Bologni. Zadrski plemič 
Grisogon Zadulinis je bil leta 1401 podestat v Ankoni (Praga, Guido Matafari, 655–668; Teja, 
Aspetti, 37.)
131 Glej: Budak, Obsidio Iadrensis, 33–138; Perić, Opsada Zadra, 53–63.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 329
radi pomanjkanja tako virov kot raziskav, še ne vemo. Koprski upor leta 1348 se 
je zgodil v času, ko se je strateški položaj Benetk z izgubo številnega prebivalstva 
s črno smrtjo bistveno poslabšal. Albert IV. Goriški, gospodar vazalov v zaledju 
Koprskega, in oglejski patriarhat Bertram iz Gaskonje, metropolit cerkvene pokra-
jine, v katero je Koper sodil, sta bila med staro koprsko elito spoznana za boljša 
garanta razcveta Koprske komune od Benetk, ki so si v 40. letih 14. stoletja nadse 
nakopale mogočne sovražnike, predvsem ogrskega kralja Ludvika Anžujskega. Iz 
narave upora v Kopru je razvidno, da so bile vezi med vidnimi goriškimi vazali 
in med vidnim delom koprske elite enako trdne kot vezi med Benečani in njim 
naklonjeno elito v mestu ter da so te morale imeti dolgo tradicijo. Med vplivnimi 
Koprčani, ki so bili po beneških vedenjih takrat med najbolj nastrojenimi proti 
beneški oblasti nad Koprom, so bili pripadniki rodbin Almerigogna, Azonis, Bel-
gramon, Lugnano, Spelato, Tarsia.132 Med njimi je bil tudi Iohannes Francisci de 
Spelado, sin prodajalca vinograda iz bistriških listin. Poleg Tramuncia Tarsie, ki 
so ga v Benetkah imeli za poglavitnega upornika, sta bila po uporu med obsojenci 
tudi brata Bernard in Nikolaj Spelato. Med obsojenimi so bili tudi Konstantin de 
Azo(nis), Jurij de Almerigogna in Peter Adalpero.133 Frančišek Spelato, prodajalec 
vinograda, je bil eden od dveh odposlancev koprskega Velikega sveta z mandatom 
predati Koper in Koprsko ponovno v zaščito in upravo Benečanom.134 
Beneško zgodovinopisje je v 15. stoletju in pozneje poskrbelo, da se je začel 
dejaven proces pozabe tovrstnih municipialnih identitet, ki so bile po beneškem 
videnju nič drugega kot upori, rebelliones. Ne samo, da so bile po njihovem vi-
denju nespametne, bile so tudi zavržene, odklon od naravnega reda. Renesančne 
Benetke so kot republika postale teritorialna država, svoje dominije so združile 
v trden, unifi ciran in uradniško centraliziran imperij, v srednjem veku še ni bilo 
tako. V večjih mestih, v katerih je Beneška republika v prvih desetletjih 15. stoletja 
zasnovala svojo regionalno oblast, so vzporedno s tem procesom terjali vzposta-
vitev mestne identitete, ki naj bi slonela na skupni slavni rimski preteklosti in na 
vlogi Beneške republike pri njeni ponovni oživitvi kot edini možni osnovi zanjo. 
Pri tem je bilo treba slediti uradnim panegiričnim beneškim historijam, kot je bila 
Sabellicova »Rerum Venetarum ab Urbe Condita« iz leta 1485.135 Dubrovniško 
uspešno zgodbo puščamo ob strani, prelom z Benetkami po letu 1358 je za seboj 
povlekel kontinuiteto v izgradnji lastne municipialne identitete, pozneje transfor-
mirane v identiteto Dubrovniške republike. Tradicija »sedmih uporov« se je med 
zadrskim plemstvom, ki je za časa anžujske oblasti, podobno kot dubrovniško 
plemstvo, pričelo gradnjo lastne mestne državice in ki je v 15. stoletju doživelo 
132 Cesca, La sollevazione, 100–103. Miroslav Pahor je v delu z naslovom Koprski upor leta 
1348 domneval, da je ”...preko Kopra morda šel največji del severnojadranske morske trgovine 
z zaledjem”, vendar tej misli v svojih delih pozneje ni več dejavno sledil. Ugotavljal je tudi, da 
bi ”točen potek upora zaman iskali v istrski in beneški historiografi ji”. V duhu svojega časa je 
verjel, da je tako bilo zaradi sodelovanja okoliških Slovanov v uporu in da je to bil element, ki 
ga je hotela italijanska historiografi ja prikriti. Glej: Pahor, Koprski upor, 29–68.
133 Cesca, La sollevazione, 170–190.
134 Cesca, La sollevazione, 69–73.
135 King, Umanesimo e patriziato, 43–49, Cochrane, Historians and Historiography, 84.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju330  
hude represalije, kljub pritiskom še dolgo obdržala.136 Spomin na nebeneški Koper 
je začel usihati prej, zbledel je že po nekaj generacijah. Reminiscenco nanj najde-
mo v koprskih vicedominskih spisih še leta 1393. Avgusta tega leta je Frančišek, 
sin pokojnega Renalda de Zinisterdis iz Riminija, naseljenec v Kopru, prodal svoj 
delež pravic na zemljišču v porti sv. Martina Benečanu, suknarju Agnolu, sinu 
pokojnega mojstra Tomaža de Cortesiis iz Bologne. Na tem zemljišču je nekoč 
stala hiša, ki je bila požgana v dogajanjih, ki jih je notar skladno z ustaljenim po-
litičnim izrazjem v krajih pod beneško oblastjo opisal kot »zadnji upor koprskega 
mesta« (...super qua terreno alias fuit una domus qua conbusta fuit in nocte ultime 
rebellionis civitatis Iustinopoli).137 V močno nadziranem »beneškem Kopru«, ki je 
enako kot »beneški Zadar« demografsko in gospodarsko nazadoval in ki je postal 
administrativno središče iz stoletja v stoletje vse manj pomembne regije v sestavu 
dominijev Beneške republike, se je v 15. in 16. stoletju vzpostavil nov vrh koprskega 
plemstva. Z Benečani Grisoniji, markizi Gravisiji iz Toskane, z Bruniji in Bruttiji iz 
Beneške Albanije, ki so vsi po vrsti pridobili koprsko plemstvo zaradi vojaških in 
diplomatskih zaslug za Beneško republiko, je kakršnakoli kolektivna, municipialna 
koprska identiteta, ki bi bila drugačna od zapovedane in spodbujane iz Benetk, 
postala nepredstavljiva. Transformaciji poznosrednjeveškega Kopra, nesojenega 
mesta hegemona, v novi, »beneški Koper«, lahko sledimo tudi na Carpacciovi 
sliki »Slavnostni prihod podestata Sebastjana Contarinija v Koper« iz leta 1517: 
živahno trgovanje, bučno mešetarjenje, ekscentrična pokrivala, ženska oblačila, 
posuta z biseri, dragulji, zlatimi in srebrnimi prišivki, so bili skupaj z opravlja-
njem, neprivoščljivimi pogledi iz čevljarskih delavnic, z vzvišenim pravičniškim 
zmrdovanjem izpod atrija stolnice ter skupaj z vragolijami nepridipravov izgnani 
s koprske Plathee communis. Njeno podobo in obliko so v 15. stoletju spremenili 
skladno s potrebami »beneškega Kopra«. Zmanjšali so jo, dodali so ji ortogonalne 
renesančne poteze, postala je Stolnični trg, teatraličen prostor strahospoštovanja 
do mogočne oblasti in njenih ritualov v resnobnih, slavnostnih togah. Ženske 
so potisnili na balkon. Časi drugačnega, pozabi prepuščenega Kopra, so na njej 
kljub temu še latentno prisotni in so bili pozneje odstranjeni: poznosrednjeveške 
koprske veletrgovske botege se niso dale zlahka, pritličje poslopja ob nekdanji 
komunalni palači, takrat že Pretorski palači, kjer so pozneje uredili Foresterijo, so 
v Carpacciovih časih še zmeraj zaznamovala njihova povsem utilitarna, vpadljivo 
prozaična trgovinska vrata in okna.
Koper in kartuzija Bistra
V drugi polovici 13. stoletju je posvetna oblast v komunah pričela omejevati 
obseg volil za dušni blagor, namenjenih cerkvenim institucijam, kajti zapuščeno bi 
v prvi vrsti moralo zadostovati za dostojno življenje dedičev testatorjev in testatork 
po predpisanih in neformalnih merilih za njihov stan. Dubrovniški in rabski statut 
136 Ančić, Od tradicije, 94.
137 ASTs, AAMC, Majer 12 (b. 9), 76 (61, st. pag.).
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 331
sta dopuščala volila do četrtine vrednosti zapuščine testatorjem obeh spolov, če so 
imeli potomstvo in njihovo prosto porazdelitev v višjem deležu, če so bili testatorji 
na smrtni postelji brez otrok.138 S širjenjem vpliva mendikantov na urbano družbo so 
se kot volila cerkvenim institucijam uveljavila denarna sredstva, bodisi neposredno 
bodisi od izvršiteljske prodaje premičnega in nepremičnega premoženja somešča-
nom. Mendikanti so bili v 14. stoletju v velikih komunah poglavitni prejemniki 
volil, njihove cerkve in njihova pokopališča (sploh pri minoritih) so bili priljubljeni 
kraji pokopa. Mestna elita je domačo minoritsko cerkev pogosto pretvorila v la-
sten mavzolej. Denarna sredstva so se pri volilih še posebej uveljavila s širjenjem 
pojava kupovanja odpustkov v drugi polovici 13. stoletja, ki jo šel roko pod roko 
z večanjem materialnega bogastva v mestih. Posvetna oblast je v 14. stoletju zao-
strila odnos do predajanja nepremičnin kot volil cerkvenim institucijam, še posebej 
samostanom. V Zadru so po tem, ko statutarne določbe o prepovedi prepuščanja 
nepremičnin samostanom niso bile spoštovane, v reformacije statuta vnesli določ-
bo, da morajo samostani prejemniki tovrstnih volil nepremičnine prodati komu 
od Zadrčanov v roku pol leta. Če do tega ne bi prišlo, je bilo treba nepremičnino 
vrniti dedičem pokojnega testatorja.139 Koprski statut iz leta 1423 je ob podobnih 
restrikcijah določal tudi maksimalen dovoljen čas za porazdelitev vseh volil, in 
sicer eno leto po smrti pokojnika. V nasprotnem je vse neporazdeljeno pripadlo 
hospitalu sv. Nazarija. Problematičnost postopkov izvršitev oporok je bila v mestu 
tolikšna, da so v statutu predvideli tudi preiskovalni postopek proti izvršiteljem 
pred podestatom.140 Tovrstna določila so bila pomembna zlasti za funkcioniranje 
višjih slojev prebivalstva, ki so za volila navadno namenjali sicer bistveno manjše 
deleže svojega premičnega in nepremičnega imetja od nižjih slojev, a kljub temu 
še zmeraj v bistveno višji vrednosti kot pripadniki nižjih slojev.141 Previsok delež 
volil v zapuščini bi ogrožal zlasti dote, ki pa so bile v najvišjih slojih mestnega 
prebivalstva nujne kot orodje povezovanja in sinergijskega združevanja materialne 
podstati za dosego čim boljšega družbenega položaja rodbin obeh zakoncev. V 
kontekstu takšnega odnosa laične družbe poznosrednjeveških komun do volil in 
do pripustitve samostanov k posedovanju in lastništvu nepremičnin iz tega naslova 
je treba presojati tudi volilo vdove Camperge iz leta 1353 in Ziglagovo donacijo 
kartuziji iz Bistre iz leta 1307.
Ne glede na to, kolikšen delež svoje zapuščine je vdova Camperga namenila 
za volila, in ne glede na to kolikšen delež je v njih imelo 14 kavedinov solin za 
kartuzijo v Bistri, je že zaradi vrednosti in težke dosegljivosti lastništva nad soli-
nami jasno, da je bilo njeno premoženje, sploh pa premoženje njenega soproga, 
gospoda Arteliupa tolikšno in takšne narave, da sta bila brez dvoma pripadnika 
visoke družbe v svojem mestu. Njeno volilo bistriški kartuziji ni bilo eno običaj-
nih koprskih volil v 14. stoletju, bilo je nekaj posebnega, šlo je za izrecno skrb, 
da si bo ravno samostan iz Bistre pridobil soline po vzoru obeh koprskih ženskih 
138 Statut grada Dubrovnika, 151 (l. II, cap. LIX); Gli statuti, 76 (l. II, cap. VI, VIII).
139 Zadarski statut, 610–611 (ref. 131).
140 Statut Koprskega komuna, 96 (l. II, cap. LXXXI), 76–77 (l. II, cap. LIII).
141 Mlacović, The World, 85–106.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju332  
samostanov in benediktinskih samostanov iz diecez onstran Beneškega zaliva, ki 
so soline na Koprskem posedovali že stoletja. Temu volilu so morali biti izrecno 
naklonjeni tako v koprski cerkvi kot v koprski komunalni palači, in sicer iz obzira 
do kartuzijanov in do njihovih mogočnih posvetnih zaščitnikov – sploh po letu 
1348 je bilo tako, kajti v v Benetkah so takrat za Koprčane preventivno uvedli 
restrikcije pri razpolaganju z lastnimi nepremičninami.142 Spodbuda za volilo v 
tako izrecni in določni nepremičninski obliki bi lahko bila povezana s poslednjo 
voljo Camperginega pokojnega soproga. V virih najdemo dve omembi nekega 
gospoda Arteliupa v Kopru in obe bi se lahko glede na družbeni profi l nanašali 
na isto osebo, povsem mogoče, da prav na Camperginega soproga. Leta 1336 je 
oglejski patriarh Bertram v fevd oglejske cerkve umestil Artilupia, sina pokojnega 
gospoda Rantulfa iz Kopra. Šlo je za fevd, ki ga je pred tem užival že fevdnikov 
oče, gospod Rantulf.143 Leta 1348 je bil ser Artelipo iz Kopra med visokimi pred-
stavniki koprskega Velikega sveta, ki so prisostvovali podelitvi mandata koprskima 
plemičema Frančišku Spelatu in Odoriku imenovanem Caroci Peclo za izročitev 
Kopra Benečanom. Tudi če zgornji navedbi ne zadevata njenega soproga, ostaja 
dejstvo, da je šlo že zaradi tipa volila za pripadnico visoke koprske družbe. Ni 
nujno, da je bila po poreklu Koprčanka, lahko bi izhajala tudi iz katere od rodbin 
goriških vazalov s tradicionalno tesnimi vezmi s kartuzijani iz Bistre. Pobuda za 
zgornje volilo bi v tem primeru bila njena, temeljila bi na vrednotah ene od vplivnih 
hiš v koprskem zaledju. Vsekakor je moral najmanj eden od zakoncev imeti tesne 
vezi s kartuzijo iz Bistre, oba pa sta morala živeti skladno z vrednotami tistih, ki 
so občudovali poslanstvo kartuzijanstva in ki so ga v domačem delu Oglejskega 
patriarhata tudi izdatno materialno podpirali.
Gvarnerij de Ziglago se je za vstop med kartuzijane odločil v globoki starosti, 
šlo je za radikalen prelom z dotedanjim intenzivnim življenjem za laično skupnost 
in za željo umreti v varnem zavetju tišine in osame bližnjega kartuzijanskega 
samostana, v molitvi in spravljenosti s Stvarnikom. Njegov odhod v samostan je 
moral biti odmeven, kajti Ziglago je bil med najbolj spoštovanimi možmi v do-
mačem mestu, bil je koprski homo politicus najboljšega kova. Če se Koper ne bi 
bil primoran predati Benečanom, bi ga po letu 1279 gotovo srečevali v številnih 
pomembnih zgodovinskih virih. 
O Ziglagovi rodbini in o njegovi dejavnosti po letu 1279 ne vemo veliko. Iz 
donacijske listine iz leta 1307 izvemo, da je imel nečaka Leonarda, mejaša njego-
vega pedemonškega vinograda. Gvarnerij je imel v virih navadno naziv dominus, 
pridevka miles nikoli. Njegovemu očetu, milesu Leonardu, ki je moral biti dejaven 
v prvi polovici 13. stoletja, bo treba v virih, če so ohranjeni, šele slediti. Samo 
rodbinsko ime Ziglago (Zillaco, Guillago) verjetno ni bil patronimik, lahko bi šlo 
za toponim, povezan s pridevkom miles ob imenu njegovega očeta, viri besede 
Ziglago (Zillaco) namreč praviloma ne pregibajo (de Ziglago bi lahko pomenilo 
iz kraja/gradu/posestva Ziglago).
142 Cesca, La sollevazione, 146–147.
143 CDI, III, 1140.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 333
Glede na konstelacijo in običajno prehajanje imen z očetov na sinove in 
materinih očetov na sinove ter glede na socialni krog in početje, bi lahko bil Var-
nerij de Leonardo, ki je aprila leta 1233 skupaj s svojo soprogo Madonijo prodal 
vinograd v Škocjanu Marku Michieliju, škofu v Castellu, in sicer preko gradeškega 
komesa Corina, Gvarnerijev stric, mlajši brat bodočega viteza Leonarda. Listina 
je bila sestavljena v koprski škofi jski palači.144 Vez seveda ni nujna, je zgolj zelo 
verjetna. V virih ob Gvarneriju in njegovem nečaku najdemo še štiri izpričane člane 
rodbine. Andrej de Ziglago (Andreas de Zillaco) je leta 1216 pričal sestavi listine 
koprskega škofa Vretmarja, s katero je ta cistercijanskemu samostanu sv. Tomaža 
na Torcellu podaril desetine samostanskih zemljišč na Koprskem.145 Gospod Valcon 
de Ziglago (...D. Valcono de Ziglago) je v škofovski palači leta 1266 pričal podob-
nemu dejanju, oprostivi desetin ženskemu samostanu sv. Antona iz iste dieceze.146 
Koprski meščan Vecendij (...Wecendo de Zelaco,...civibus Iustinopolitanis) je leta 
1276 prav tako v domači škofi jski palači pričal urejanju zadev med tržaškim ško-
fom in njegovim vazalom s pomočjo koprskega škofa Popona.147 Zadnji v nizu za 
zdaj znanih predstavnikov rodbine je Facina de Ziglago (Facina de Çiglago). Leta 
1321 ga srečamo v koprski delegaciji v Gorici, na dvoru grofa Henrika, goriškega 
in tirolskega grofa ter po vladarskem pooblastilu generalnega vikarja Trevisa in 
njegovega distrikta, sina pokojnega presvetlega grofa Alberta. Delegacija se je po 
pooblastilu koprskega podestata z grofom dogovarjala o poplačilu preostanka 750 
mark dolga (preračunano 6000 liber, pribl. 1580 dukatov), sploh pa o prihodkih 
naselij na jugu koprskega distrikta ob Dragonji, ki jih je grof prejel v zastavo.148 
Sin gospoda Leonarda, viteza iz Kopra, je moral sloveti bodisi po svoji 
izvedenosti v res publica bodisi po moči svojega očeta in njegove rodbine, kajti 
leta 1252 so si Pirančani pri patriarhu Gregorju de Montelongo prizadevali za pri-
znanje njegovega imenovanja za piranskega podestata (...Guarnerum de Guilacho 
Iustinopolitanum civem).149 Patriarh je njegovo (...de domino Varnero de Guilaco 
cive Iustinopolitano) izvolitev najprej leta 1253 preklical, kajti ta naj bi bila opra-
vljena brez njegove privolitve, nato pa je dovolil, da naj položaj podestata zaseda 
eno leto.150 Kot kaže, je mladi piranski podestat (Dominus Warnerus de Ciclago 
potestas Pirani) svojo funkcijo izvajal vestno, pravično in avtoritativno. Pirančani 
so si ga kot svojega podestata pri patriarju izprosili tudi v letu 1254.151 Patriarh je 
še istega leta mladega Koprčana odstavil z mesta piranskega podestata. Z namero 
144 Minotto, Acta et diplomata, 17.
145 CDI, II, 403.
146 CDI, II, 567.
147 CDI, II, 655.
148 Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Allgemeine Urkundenreiche, AUR 4970. Listino je sestavil 
isti notar kot koprsko bistriško skupino listin, Zanin iz Kopra, sin pokojnega Leonarda. Zaradi 
svoje vsebine, povezane z dihotomijo javnih in zasebnih fi nanc v komunah, in zaradi tega, kako 
so različno velike komune svoje fi nance vezale na odnose z različno velikimi političnimi akterji, 
si listina zasluži posebno obravnavo.
149 Baraga, Gradivo, 170.
150 Baraga, Gradivo, 203.
151 Baraga, Gradivo, 209, 227.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju334  
okrepiti svoj nadzor nad istrskimi mesti, je na ta položaj in na položaj koprskega 
podestata imenoval svojega nečaka (Or)Landa. Slednji je Koprčana (...Varnerio 
Çilagi) obdržal v svojih posvetovalnih telesih, bil je (dominus Warnerius de Çil-
laco) eden koprskih sapientes.152 Gvarnerij (Warnerus de Iustinopoli) je istega 
leta v domačem mestu skupaj z Vercijem iz Kopra, ki ga je patriarh Montelongo 
imenoval za svojega koprskega gastalda, ter s številnimi drugimi ugledneži, ki so 
v mesto prišli iz svojih gradov, pričal umestitvi grofa Majnharda III. Goriškega v 
fevd tridentinske škofi je. Grof na dogodku tridentinskega škofa Egnona v Kopru 
ni osebno prisostvoval, v fevd ga je umestil škofov zaupnik.153 Ko je Landa Mon-
telonga na položaju koprskega podestata zamenjal Marko Zeno in ko je ta bil v 
Piranu in Izoli leta 1255 naprošen za razsodništvo v njunem ozemeljskem sporu, 
je v razsodbi, razglašeni v dvorani Velikega sveta Koprske komune, med izrec-
no navedenimi pričami omenjen tudi Ziglago (dominus Varnerius de Çilago).154 
V virih ga nato srečamo še dvakrat, in sicer dvajset let pozneje. Leta 1274 je 
Gvarnerij prisostvoval (...Varnerio de Çiglago) dogovoru Vošalka iz Momjana 
in koprskega meščana Viljema na koprski Plathei communis o posojilu Vošalku 
v različnih monetah in v skupni vrednosti 800 liber. Posojilo, ki si ga je Vošalk 
pridobil s privoljenjem svojega očeta, gospoda Kona (Chono), je bilo zavarovano 
z zastavo nekaterih njegovih vasi.155 Dve leti pozneje, 11. oktobra 1276, ga najde-
mo na domovanju someščana, viteza Citadina (...domini Citadini militis quondam 
domini Manfredoni) v Kopru. Vikard iz Pietrapelose (Guicardus fi lius olim domini 
Hendrici de Petra Pelosa; v nadaljevanju instrumenta tudi Wicardus) je Citadinu, 
svojemu svaku in njegovi soprogi Gardusi, svoji sestri, priznal prejem 3000 liber, 
povezanih z njuno dolžnostjo poskrbeti za interese njegove hčerke ob sklenitvi 
zakona pod skrbništvom oglejskega patriarha Raimunda della Torre.156 Zadnja 
dokumenta sta nastala v kočljivih časih za plemstvo v Istri, odločati se je bilo treba 
o lojalnosti oglejskemu patriarhu, o dinastičnih povezavah in pozicioniranju med 
sebi enakimi, sploh pa o odnosih z Goriškimi.157 Koprsko plemstvo, rodbinsko in 
klientelno povezano z njim, pri tem ni bilo nemi opazovalec, kot odločevalec v 
Civitias Iustinopolitana, je bilo tudi samo akter dogajanja, kjer je bilo treba izbirati 
strani. Iz zgornjih dokumentov je tudi vidno, da sta bila veliko mesto in njegova 
Plathea communis vse prej kot obrobje tega dogajanja.
152 Baraga, Gradivo, 247, 251.
153 »...in Gegenwart der Herren Henricus porgravius de Luenc, Filipus de Westenstayn, 
Wicardus de Petrapilosa, Henricus Premouselus scriba domini comitis, Albricus de castro Rufo, 
Wercius de Iustinopoli, Warnerus de Iustinopoli, Petrus de Pelonio, Conradus capellanus episcopi 
(Egnonis) et Ancius de Laiano...«, Baraga, Gradivo, 242.
154 Baraga, Gradivo, 287.
155 ASVe, Cancelleria inferiore, notai, b. 85. Za informacijo o listini in vpogled v njeno 
vsebino se zahvaljujem dr. Josipu Baniću, ki bo transkripcijo listine s komentarjem kmalu objavil 
na portalu Fontes Istrie Medievalis, https://fontesistrie.eu/hr. Tam bodo razkrite podrobnosti o 
posojilu in zastavi. S pomočjo te listine bo mogoče rešiti nekatere genealoške zagate, povezane 
z viri za to rodbino (Štih, Goriški grofje, 52–53, 76–77, 240; Kosi, Spopad za prehode, 43).
156 ASVe, Cancelleria inferiore, notai, b. 2. Črnilo na listini, ki je sicer dobro ohranjena, je 
deloma zbledelo, besedilo je zato mestoma težko čitljivo.
157 Glej: Štih, Goriški grofje, 25, 30–31; Kosi, Spopad za prehode, 35–60.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 335
Ziglagov oče in Citadin nista bila edina koprska milita v svojem času. Kaže, 
da je bil vrh koprskega plemstva v 13. in v začetku 14. stoletja urbani del korpusa 
plemstva, ki je v kaleidoskopičnih rodbinskih in drugih povezavah sestavljalo sloj 
vazalov oglejskega patriarha in njegovih sufraganov v času od 11. do začetka 14. 
stoletja. Leta 1277 je Citadinus z bratoma Zaninom in Viljemom, prav tako militoma 
(...Citadino, Çanino et Guillelmo fratribus militibus) ter z militom Almericom de 
Sardio prisostvoval sestavi instrumenta, s katerim sta Koprska komuna in koprski 
stolni kapitelj uredila način prejema in porabe sredstev (40 liber) za opremo koprske 
stolnice. Drugi priči dogodka sicer nista bila milita, sta pa pripadala istemu socialnemu 
krogu: Aurio Poltone (pokojnega gospoda Monfl orita), ki je bistriškemu samostanu 
skupaj s svojo materjo omogočil prevzem Blaionovega vinograda, in Gostanianus 
(?) Açonis, oče ali najmanj bližnji sorodnik upornega Konstantina Açonisa iz leta 
1348.158 Oseb s pridevkov miles je bilo v Kopru še več, vsaj še Peter, sin pokojnega 
Facine, povezan s koprskim vojaškim posegom v Bujah leta 1268, in miles Almericus 
de Sabinis, nekdanji fevdnik v Padni, omenjen leta 1317.159 Fevdi Koprčanov so 
lahko bili tudi precej oddaljeni, Andrej Giroldi (priča bistriških poslov v Kopru) je 
bil leta 1324 fevdnik tržaškega škofa v poreškem distriktu, tamkajšnja vas v njegovi 
posesti je prevzela ime rodbine, postala je Geroldia (danes Gradina).160 Koprsko 
plemstvo se je moralo v drugi polovici 13. stoletja po svojem življenjskem slogu, 
po strukturi svojega premoženja, po nazorih, po daljnosežnosti zvez, sploh pa po 
občutku za politično povezanost (nosilci municipialne identitete) že precej razlikovati 
od plemstva z gradov v neposrednem zaledju koprskega distrikta. Urbana kultura 
in stik s številnimi tujci iz velikih italijanskih komun sta delala svoje. Vsem, tistim 
v mestu in tistim na gradovih v okolici, je bila še zmeraj skupna pripadnost redu 
bellatores. Vojaško in oblastno udejstvovanje in obvladovanje šibkejših na način 
kot v krščanski družbi pritiče plemstvu, tudi tistim v mestu ni bilo tuje. Slednji so 
bili kot nosilci komune, podobno kot poznosrednjeveško zadrsko plemstvo, gonilna 
sila in akterji njene ekspanzivne in hegemonistične politike. Takšni njihovi podobi 
smo priča tako v dokumentih, kjer nastopajo kot vazali cerkvenih gospodov ali kot 
upravitelji drugih komun, kakor tudi v privatnopravnih dokumentih, kjer skupaj s 
plemstvom iz okolice, s svojimi sorodniki, sklepajo posle ali urejajo medsebojne 
posestne in druge zadeve. 
Ziglagov odhod med kartuzijane v Bistro in njegova darovnica samostanu, 
oz. odpoved materialnemu po tem, ko je bil dolga leta dejaven soustvarjalec sveta 
okrog sebe, nista bila dejanji iz trenutnega vzgiba. Plemič in kreator reda v sku-
pnosti, v kateri sta sodobno meništvo priljubljenih redov, cenjenih pri plemstvu, 
in z njim globoka duhovnost, imelo pomembno vlogo, se je moral s priorji kartu-
zijanov iz Bistre prvič srečati že kmalu po nastanku samostana. Glede na pomen 
Kopra kot urbanega, trgovskega središča za zaledje v drugi polovici 13. stoletja bi 
bile goriške oprostitve mitnin skoraj brez pravega pomena, če se ne bi nanašale na 
potrebe samostana, ki jih je bilo mogoče najlažje in najučinkoviteje urejati ravno 
158 ŠAK, KA, Zbirka pergamentnih listin, 21.
159 CDI, II, 573; III, 969.
160 CDI, III, 1014.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju336  
preko največjega regionalnega obmorskega trgovskega središča in po poteh, ki 
so vodile vanj, še preden si je tam pridobil tudi posest. Iz majhne skupinice listin 
vidimo, da so bili ob dominikancih, minoritih, škofu, duhovščini in menihih iz 
beneških samostanov, bistriški priorji predvsem v družbi tujcev iz velikih mest, 
iz Pesara, Siene, Bologne, Ferrare, Benetk. Stik s kozmopolitskim okoljem je bil 
za samostan vitalnega pomena. Navsezadnje že samo dogovarjanje o donaciji in 
seznanitev priorja s tem, da želi postarani koprski plemič slediti poti sv. Bruna in 
del svojega premoženja prepustiti samostanu, ne more biti nič drugega kot nasle-
dek predhodnega poznanstva in vzajemne naklonjenosti. Od tod dalje je bilo vse 
Gvarnerijevo početje sporočilo s politično noto: v bogato mesto, ki ga preveva 
vanitas mundana, in ki skupaj s svojim velikim in rodovitnim podeželjem preživ-
lja preštevilne benediktinske samostane iz diecez onstran Beneškega zaliva, ob 
»burgundcih« s Torcella vpeljati še kartuzijane. Ti so prihajali iz domačega okolja, 
iz Oglejske cerkvene pokrajine. Podpirali so jih ne samo gospodje Rihemberški,161 
ampak predvsem mogočni Goriški, s katerimi so imeli v Kopru, kot pomembnem 
urbanem členu oglejskega sveta, posebne odnose.
Stalnost in prepletenost odnosov samostana s pripadniki koprskega plemstva 
je vidna tudi iz načina, kako so priorji sprejemali darovano in še bolj, kako in v 
kakšnem duhu so potekali nakupi nepremičnin. Priorji so se pri pripravi listin po-
služili enega samega notarja, tistega, ki so ga predstavniki Koprske komune vzeli 
s seboj v Gorico, da bi tam za mogočnega grofa, ki je seveda imel lastno pisarno, 
pripravil rezime o dolgu in neprijetni, Benečanom sporni zastavi koprskih vasi.162 
Pri vpeljavi v Gvarnerijevo posest, tudi po njegovi smrti, je priorja v Kopru vedno 
spremljal koprski meščan Silvester Citiri, in sicer v vlogi zanesljivega Gvarnerije-
vega človeka in izvedenca, ki je s svojo prisotnostjo omogočal ravnanje po dolo-
čilih statuta, po katerih je bilo treba nepremičninske posle izvrševati s pričami, ki 
so nepremičnino poznale.163 Priorji so tudi dobro poznali principe funkcioniranja 
koprske urbane družbe, komune, in so poskrbeli za nespornost poslov pri vseh, 
ki bi lahko bili oškodovani, če posli ne bi bili pravilno izvedeni. Urejeni odnosi 
z dediči pokojnika so sploh bili krucialni. Po Ziglagovi smrti jih je bilo treba 
urediti z zakoncema Rapina, kar pomeni, da je bila edina Gvarnerijeva dedinja 
gospa Marchisota, ki bi lahko bila njegova hči, ne pa nujno. Če je bila hči, je bilo 
važno predvsem to, ali ji je pred očetovim odhodom v samostan že pripadlo vse 
nepremično premoženje, ki je bilo v ženitni pogodbi naznačeno kot dota. Zakonca 
Rapina sta ravnala dobrohotno, verjetno ne samo v duhu spoštovanja do pokojni-
kovega spomina in kartuzijanskega priorja, ampak tudi ob upoštevanju miljeja, v 
katerem se je Ziglagu porodila misel o tem, da bo kartuzijo iz Bistre trajno vpeljal 
v domače mesto. Donacija je bila oblastem nesporna, kajti do nje je prišlo v duhu 
najgloblje pobožnosti v času, ko je bilo treba kartuzijanstvo dejavno podpirati po 
papeških, patriarhovih in škofovih zapovedih. Ziglago je svoje odnesel s seboj, 
v svojo novo skupnost. Pri tem je ravnal obzirno do dedičev in posledično do 
161 Mlinarič, Kartuzija Bistra, 56.
162 Isto kot v op. 148. 
163 Statut Koprskega komuna, l. II, cap. VII.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 337
svoje nekdanje skupnosti, s seboj je odnesel le drobce, ne npr. svojega domovanja 
ali tip posesti, ki bi spominjala na hereditas, na del, ki je ob smrti brez moškega 
potomstva v višjih slojih navadno prešel na moške sorodnike, na brate in njihove 
sinove. Ti so v Gvarnerijevem primeru obstajali, le da ne vemo, kaj se je z njimi 
zgodilo in kako so bili vpeti v porazdelitev dobrin pred Gvarnerijevim odhodom 
v Bistro. Eden je bil nečak Leonard, drugi Facina de Ziglago, verjetno še kdo. 
Najverjetnejše je, da so bližnji moški sorodniki prejeli donacije, ki so bile skupaj 
bistveno izdatnejše od tiste za samostan. Temeljit pregled maloštevilnih virov bo 
morda postregel z odgovorom, če se je rod Ziglagov s katerim od njiju nadaljeval 
in če sta morda bili osebni imeni Leonarda in Facine osnova za morebitno novo, 
patronimično ime stare plemenite rodbine.
Pedemonška posest bistriškega samostana je bila formirana v zelo podobnem 
duhu kot tista po Gvarneriju Ziglagu v mestu, na Kaštelirju in na Rodi ob Rižani. 
Vsi vpleteni so imeli takšne ali drugačne medsebojne vezi (predvsem rodbinske), 
odločitve o odtujitvi svojih deležev, pravic ali nepremičnin v celoti v korist sa-
mostanu je potekala dobrotljivo, prodajam so v duhu odobravanja prisostvovali 
očetje ali sinovi prodajalcev. Dejstvo, da je šlo pri teh odtujitvah za prodaje, ne 
pomeni, da je šlo za promet s prosto razpoložljivimi zemljišči ali da so prodajalci 
pri tem videli priložnost zase. Nasprotno, šlo je za dobrohotno plemiško vpeljavo 
prvih in edinih kartuzijanov na Koprsko, ki so povrhu bili iz iste cerkvene po-
krajine in ki so imeli podporo plemstva v zaledju Kopra, dinastično in klientelno 
povezanega s prodajalci. Veleposest v distriktu ni bila nikoli in v nobenem okolju 
prosto naprodaj, do velikega vinograda je bilo mogoče priti samo v obliki dot, v 
obliki prodaje izvršiteljev oporok, če je bilo treba s prodajo nepremičnine zbrati 
sredstva za volila, z udeležbo na dražbi po javnih zaplembah, z zamenjavo, z 
zastavo. V vsakem primeru je bil nakup distriktualnih zemljišč v domeni domače 
laične skupnosti, kupci naj bi bili prvenstveno domači meščani in stalno naseljeni 
v mestu, habitatores, tujci le izjemoma, cerkvene institucije praktično nikoli. V 
Kopru, kjer so bili številni tujci rodbinsko in drugače povezani s Koprčani, je bilo 
razumevanje upravičenosti do nakupa tistih, ki so bili bolj ali manj stalno nasta-
njeni v mestu precej fl uidna, vsaj v prvi polovici 14. stoletja. Statut je bil po drugi 
strani zelo rigorozen do distriktualnega prebivalstva in do njihovega odtujevanja 
nepremičnin, podeželsko prebivalstvo, ki ga lastniki in posestniki od drugod po 
večini niso razumeli, je bilo treba nadzirati.164 
Za razliko od benediktinskih samostanov, ki so si svoje posesti v starih časih 
zgradili na povsem drugačnih principih, so bile opcije za vpeljavo kartuzijanov v 
koprski svet v 14. stoletju že precej omejene. Brez vstopanja v samostan je bila 
prodaja praktično edina družbeno sprejemljiva vrsta odtujitve zemljiške posesti v 
korist samostanov. Prodajalci so ob tem poskrbeli, da je bila kupnina pravzaprav 
najnižja možna in družbeno sprejemljiva kompenzacija za odtujeno zemljišče in da 
je bila bistriška kartuzija, kot novi, prijateljski, zaželen posestnik vpeta v njihove 
mreže pridelave grozdja, proizvodnje in hranjenja vina. Novic Blaion, prav tako 
164 Statut koprskega komuna, l. IV, cap. XXV–XXXIIII.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju338  
koprski plemič, vicedominov sin, je svoji novi skupnosti nepremičnino doniral, 
a enako kot Ziglago v omejenem obsegu, v duhu sprejemljivega in dovoljenega. 
Prior je moral pri tem urediti še zastavo, in sicer z minoritskim lektorjem in s ko-
prskim škofom, kar je zahtevalo znanje, znanstva, čas, a tudi naklonjenost druge 
strani. Terjalo je tudi pot v Koper, ki pa zagotovo ni bila opravljena samo za to, 
ampak tudi za druge redne posle v velikem mestu, tesno povezanim z Benetkami. 
Gospa Neža Poltone, ki ni bila Simonova mati (to bi bilo izrecno navedeno), in 
njen sin Aurio Poltone, polbrat pokojnega Blainovega prijatelja in posojilodajalca z 
zastavo, sta prejela razmeroma majhno kupnino/kompenzacijo. Kot kaže, je šlo za 
skupno višino posojila s skritimi obrestmi skupaj, torej v znesku, ki sta ga notarja 
zapisala na zastavno listino pri čemer so lahko skrbniki listine, če sta notarja o tem 
molčala, samo ugibali, ali je zapis odražal dejansko dopuščeno stanje. Poltoneja 
sta samostanu delež kupnine, ki je bil za skupnost po višini nesporen kot običajno 
volilo (četrtina), v tej obliki prepustila samostanu. Če posojilodajalec ne bi bil 
pokojen, to seveda ne bi bilo mogoče, Simon tega ne bi mogel storiti. Podoben 
odnos vidimo tudi pri Frančišku Spelatu, notarju in pozneje pomembnemu članu 
koprskega Velikega sveta, ki je za svoje mesto moral leta 1348 opraviti v Benet-
kah izjemno nehvaležno dolžnost, in pri plemiški rodbini Adalpero. Nihče se ni 
obotavljal prepustiti svojega deleža na vinogradih samostanu. Do dogovora med 
samostanom in Spelatom je moralo priti kmalu po dogovoru s Poltoneji, kljub temu 
da je do samega posla preteklo nekaj časa. Premor bi lahko bil povezan s priorjevo 
povsem običajno daljšo odsotnostjo iz Kopra. Pripadniki rodbine Musela, ki so s 
prodajo svojega vinograda poskrbeli, da je posest samostana postala primerljiva 
z drugimi velikimi vinogradniškimi posestmi, so samostanu pomagali še pri za-
okrožitvi posesti. Kot kaže, sta bili majhni zemljišči logistično zelo pomembni, 
kajti nahajali sta se ob javni poti. Posest je bila zaokrožena tako, da so Musele v 
prodajo prepričali svoja revna mejaša. Kupnina za obe zemljišči je bila nizka, šlo 
je za kompenzacijo. Revna prodajalca, ki nista bila na smrtni postelji, nista mogla 
pomisliti na prepustitev kupnine v obliki volila, ta bi glede na njun stan sploh bila 
neprimerna in družbeno sporna. Najverjetneje sta bila za svoje dobrodelno dejanje 
nagrajena v nematerialni obliki ali pa sta bila del prebivalstva v spolovinarskem 
odnosu s svojimi mogočnimi sosedi. Na koncu je treba poudariti, da je vprašanje, 
če bi, glede na politične implikacije nastanka bistriške posesti na Koprskem, vse 
zgoraj navedeno bilo sploh mogoče, če se kartuzijani ne bi naselili v Benetkah 
šele v začetku 15. stoletja, leta 1424 in ne v začetku 13. stoletja kot cistercijani. 
Glede na njihov tip meništva je bilo zanje težko najti prostor v urbaniziranem svetu 
Beneške lagune, sploh ob številnih velikih benediktinskih samostanih. Kartuzijo, 
vzpostavljeno na pobudo sv. Bernardina Sienskega, so umestili na samotno otoško 
skupino sv. Andreja med katedralo sv. Petra na skrajnem robu sestjera Castello in 
samostanom sv. Nikolaja na Lidu, ki so jo nekoč že naseljevale meniške skupnosti.165
Zgodba o Bistri in Kopru v 14. stoletju je pravzaprav zgodba o Kopru, naj-
večjem regionalnem urbanem središču v 13. in 14. stoletju in njegovem vplivnem 
165 Corner, Notizie storiche, 60–62.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 339
in bogatem plemstvu, ki si je v duhu pripadnosti svetu Oglejskega patriarhata 
prizadevalo, da bi na Koprsko, po vzoru na številne podobne primere iz davne 
preteklosti, vpeljali mlado in priljubljeno meniško skupnost iz lastne cerkvene 
pokrajine, iz svojega sveta. Zgodba je po svoji naravi urbana, je zgodba o velikem 
in bogatem mestu in njegovem zaledju ter o njegovih vezeh s prvovrstnim novim, 
rastočim in razvijajočem se središčem kontemplativnega krščanstva, v katerem je 
imela urbana elita prvovrstnega intelektualnega sogovornika. V kontekstu takšnega 
odnosa med Koprom in kartuzijo Bistra ne smemo pozabiti na delo Summa de iure 
canonico enega največjih cerkvenih učenjakov 13. stoletja, frančiškana Monalda 
Koprskega, ki bi lahko svoja dognanja o ekonomski dejavnosti trgovcev in velikih 
denarnikov temeljil tudi na videnem in izkušenem v Kopru in njegovih trgih, če ta 
takrat že ne bi bila napisana. Kodeks s tem delom so v srednjem veku posedovali 
tudi v bistriški kartuziji.166 Veliki učenjak, koprski opat Monald in vzoren izvrše-
valec javnih zadev v dobro skupnosti in poznejši kartuzijan, Ziglago, sta se morala 
osebno poznati. Možnost, da je bilo drugače, je zanemarljivo majhna. Presenetljivo 
bi bilo, če ga osebno ne bi poznali tudi tisti bistriški priorji, ki so v letih njegovega 
delovanja v Kopru izprosili oprostitve od mitnin na poteh proti temu mestu. Tudi 
če ne, so se z znamenitim in vplivnim Monaldovim delom srečali prek koprskih 
promotorjev Monaldovega lika in dela, svojih koprskih socialnih omrežij, koprskih 
frančiškanov, dominikancev, škofov, kanonikov, prek drugih cerkvenih prelatov in 
prek predstavnikov številnih samostanov, ki so se, enako kot sami, mudili v Kopru. 
Res, da je bila njegova Summa v tistih samostanih, ki so imeli v 14. stoletju živ stik 
s sofi sticiranim urbanim miljejem, kot je to bila kartuzija v Bistri, obvezno branje 
in da so jo v svojih knjižnicah imeli številni med njimi, toda ni kljub temu povsem 
na mestu dopustiti verjetnost, da je bila vez med bistriškim rokopisom Summe iz 
14. stoletja in njihovim najbližjim tovrstnim okoljem, kjer je Monald za povrhu 
deloval, morda neposredna?
166 O rokopisu Monaldovega dela Summa de iure canonico, glej: Kos, Srednjeveški rokopisi, 
68–69; Golob, Monaldova pravna enciklopedija, 39–57.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju340  
Viri in literatura
Viri
Arhivski viri
Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana
SI AS 1063/4739–5006, Listine Kartuzije Bistra (1255–1742);
SI AS 719/6/3, Kartuzijanski samostan in državno gospostvo Bistra (1533–1890), Glavni urbar 
kartuzijanskega samostana Bistra, 1729;
SI AS 40/I, Schumi-Komatarjeva zbirka prepisov listin (8. do 19. stoletje).
Archvio di Stato di Trieste, Trst/Trieste
Antico archivio municipale di Capodistia (mikrofi lmirano gradivo), Spisi koprskih vicedominov in 
notarjev, zvitki 2, 4–9, 53 (arhivske enote po inventarju Majer, št. 1, 2, 5, 7, 8, 10, 12 in 42).
Archivio di Stato di Venezia, Benetke/Venezia
Cancelleria inferiore, notai, b. 2, 20, 85, 223;
Corporazioni religiose soppresse, Mensa patriarcale, S. Cipriano, b. 84; S. Giorgio Maggiore, 
b. 121; S. Giovanni Evangelista di Torcello, b. 1.
Österreichisches Staatsarchiv, Dunaj/Wien,
Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Allgemeine Urkundenreiche, AUR 4970.
Škofi jski arhiv Koper, Koper,
Kapiteljski arhiv v Kopru, Zbirka pergamentnih listin.
Objavljeni viri
Baraga, France, Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku 6/1 (listine 1246–1255). The-
saurus memoriae, Fontes 2, Ljubljana: Založba ZRC, Zgodovinski inštitut Milka Kosa 
ZRC SAZU, 2002.
Cesca, Giovanni, La solevazione di Capodistria nel 1348. Verona/Padova: Drucker & Tedeschi, 
1882.
De Franceschi, Camillo, Chartularium Piranense; Raccolta dei documenti medievali di Pirano. 
Atti e memorie della Società istriana di archeologia, vol. 36, Parenzo: 1924.
Gli statuti di Arbe con prefazione e appendice di documenti inediti o dispersi (Inchiostri, Ugo 
in Galzigna A. G., ured.). Archeografo Triestino, vol. XXIII, Trst: 1899–1900, 59–100; 
vol. XXIV, Trst: 1902, 355–417.
Kandler, Pietro, Codice Diplomatico Istriano, I–V, Trieste: Riva, 1986.
Minotto, Antonio Stefano, Acta et diplomata e r. tabulario Veneto, vol. 1 (Documenta ad Fo-
rum Julii Patriarchatum Aquileiensem Tergestum Istriam Goritiam). Venetiis: Typis Joh. 
Cecchini 1870.
Stari izolski statut od 14. do 18. stoletja. Prevod s študijo (Kos, Dušan, Sadek, Mitja), Koper: 
Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba 
Annales, 2010. 
Statut Koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668 : Lo statuto del comune di Capo-
distria del 1423 on le aggiunte fi no al 1668). Za objavo priredil (a cura di) Lujo Margetić, 
Koper, Rovinj: Pokrajinski arhiv Koper – Center za zgodovinske raziskave Rovinj, 1993.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 341
Statut Piranskega komuna od 13. do 17. stoletja: gli Statuti del comune di Pirano dal XIII al 
XVII secolo. Uredila: Pahor, Miroslav & Šumrada, Janez, Ljubljana: ZRC SAZU, 1987.
Statut grada Dubrovnika 1272. Uredil: Cvijanović Ante, Dubrovnik: Historijski arhiv Dubrov-
nik, 1990.
Statuta Communis Polae : Statut Pulske općine. Priredil: Mate Križman, Pula: Povijesni muzej 
Istre, 2000.
Venezia – Senato Deliberazioni miste. Registre XVII (1335–1339), François-Xavier Leduc ed., vol. 
IV, Venezia: Istituto Veneto di Scienze, Lettere ed Arti, 2007; Registre XIX (1340–1341), 
François-Xavier Leduc ed., vol. VI, Venezia: Istituto Veneto di Scienze, Lettere ed Arti, 
2004; Registre XX (1341–134e), Francesca Girardi ed., vol. VII, Venezia: Istituto Veneto 
di Scienze, Lettere ed Arti, 2004.
Zadarski statut : sa svima reformacijama odnosno novim uredbama do godine 1563. = Statuta 
Iadertina : cum omnibus reformationibus usque ad annum MDLXIII factis. Uredila: 
Kolanović, Josip in Križman, Mate, Zadar /Zagreb: Ogranak Matice hrvatske, Hrvatski 
državni arhiv, 1997.
Literatura
Ančić, Mladen, Od tradicije »sedam pobuna« do dragovoljnih mletačkih podanika. Razvojna 
putanja Zadra u prvome desetljeću 15. stoljeća. Povijesni prilozi, 28 (2009), br. 37, Zagreb 
2009, 43–94.
Ančić, Mladen, Rat kao organizirani društveni pothvat: Zadarski mir kao rezultat rata za Zadar. 
Zadarski mir: prekretnica anžuvinskog doba, Zadar: Sveučilište u Zadru, 2022.
Archetti, Gabriele, De mensura potus. Il vino dei monaci nel Medioevo. La civiltà del vino. Fonti, 
temi e produzioni vitivinicole dal Medioevo al Novecento, Atti del convegno (Monticelli 
Brusati, Antica Fratta, 5-6 ottobre 2001), Brescia: Centro culturale artistico di Franciacorta 
e del Sebino, 2003, 205–326.
Bolzonella, Marco, Oltre i confi ni del dogado. L’espansione patrimoniale degli enti ecclesiastici 
veneziani nel Padovano (secoli IX-XIV). Roma: Viella, 2022.
Bonin, Flavio, Proizvodnja soli v piranskih solinah od 16. do druge polovice 18. stoletja. Annales, 
Series historia et sociologia, 11, 1, 2001, 93–104.
Bonin, Flavio, Belo zlato krilatega leva : razvoj severnojadranskih solin v obdobju Beneške 
republike. Piran: Pomorski muzej »Sergej Mašera«, 2016.
Braidi, Valeria. Il governo della città nella seconda metà del Trecento. Gli statuti del comune di 
Bologna degli anni 1352, 1357; 1376–1389 (Libri I–III), Bologna 2002, IX–XLI.
Braudel, Fernand, The Mediterranian and the Mediterranian World in the Age of Philip II. New 
York: Harper & Raw Publishers, 1972.
Brković, Milko, Isprave o Zadarskom miru 1358. godine. Radovi Zavoda za povijesne znanosti 
HAZU u Zadru, No. 51, 2009, 69–107. 
Budak, Neven. Obsidio Iadrensis kao povijesno i književno djelo naše predrenesanse. Radovi 
Filozofskog fakulteta u Zadru, 23 (1983–1984), Zadar 1984, 133–138.
Budicin, Marino, I possessi del monastero di S. Nicolò di Parenzo (1771). Atti, XVII (1986–1987), 
Rovigno: Centro di ricerche storiche Rovigno, 1987, 261–299.
Cochrane, Eric, Historians and Historiography in the Italian Renaissance. Chicago: The Uni-
versity of Chicago Press, 1985.
Corner, Flaminio, Notizie storiche delle chiese e monasteri di Venezia, e di Torcello tratte dalle 
Chiese Veneziane, e Torcellane. Padova: Stamperia del Seminario, 1758.
Cortonesi, Alfi o, Passigli, Susanna, Agricoltura e allevamento nell’Italia medievale. Contributo 
bibliografi co, 1950–2010. Firenze: Firenze University Press, 2016.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju342  
Čebron Lipovec, Neža, Osojnik, Minka, Stavbna zgodovina samostanske stavbe. I Convento dei 
Serviti. Un monumento architettonico e archeologico nel cuore di Capodistria : Servitski 
samostan. Arhitekturni in arheološki spomenik v osrčju Kopra : The convent of the Servites. 
An Architectural and Archaeological Monument in the Heart of Koper (Čebron Lipovec, 
Neža, Kavur, Boris, Osojnik, Minka, Zanier, Katharina & Rosina, Elisabetta ur.), Milano: 
Politecnico di Milano, 2017, 31–59.
Darovec, Darko, Vinske mere in davki v severozahodni Istri v obdobju Beneške republike. 
Annales, Series historia et sociologia, 10, 2, 2000, 519–530. 
Darovec, Darko, Solarstvo v severozahodni Istri od 12. do 18. stoletja. Annales, Series historia 
et sociologia, 11, 1, 2001, 71–92.
Dobronić, Lelja. Viteški redovi templari i ivanovci u Hrvatskoj. Zagreb: Kršćanska sadašnjost, 1984.
Durissini, Daniela, Economia e Società a Trieste tra XIV e XV secolo (Fonti e studi per la storia 
della Venezia Giulia, ser. II, vol. 10). Trieste: Deputazione di storia patria per la Venezia 
Giulia, 2005.
Forni, Gaetano, Colture, lavori, tecniche, rendimenti. Storia dell’agricoltura italiana : L’età 
antica, Italia romana, Firenze: Polistampa, 2002, 63–156.
Gestrin, Ferdo, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. 
Ljubljana: SAZU, 1965.
Gestrin, Ferdo, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica, 1991.
Golob, Nataša, Monaldova pravna enciklopedija kot rokopisna umetnina. Beatus Monaldus 
Iustinopolitanus. Summa de iure canonico, Štoka, P., Marković, I. (ur.): Koper: Osrednja 
knjižnica Srečka Vilharja, 2013, 39–57.
Guerra, Enrica, Gli Agolanti. Mercanti tra Trieste e Ferrara nel Tre-Quattrocento. Canterano: 
Aracne editrice, 2017.
Hierarchia catholica medii aevi sive Summorum pontifi cum, S.R.E. cardinalium, ecclesiarum 
antistitum series ab anno 1198 usque ad annum 1431 perducta. Monasterii: Sumptibus et 
typis librariae Regensbergianae, vol. 1 (2. ed.), 1913.
Hitzinger, Peter, Urkundenverzeichnis aus dem Haupturbarium des Stiftes Freudenthal vom Jahre 
1729, Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, letnik 8, 1853, 25–28.
Hitzinger, Peter, Karthäuserstift Freudenthal, Archiv für die Landesgeschichte des Herzogthums 
Krain, l. 1854, h. 2-3, 120–140.
Hitzinger, Peter, Regesten über Freudenthal, Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 
letnik 19, 1864, 8–9.
Hoffmann, Richard C., An Environmental History of Medieval Europe. Cambridge: Cambridge 
University Press, 2014.
Horden, Peregrine, Purcell, Nicholas, The Corrupting Sea : A Study of Mediterranian History. 
Oxford: Blackwell Publishing, 2000.
Kandler, Pietro, Storia del consiglio dei patrizi di Trieste. Trieste: Lint, 1973.
Kartuzijani na Slovenskem (ob osemstoletnici naselitve 1160–1960). Ljubljana: Zadruga kat. 
duhovnikov FLRJ, 1960.
King, Margaret L., Umanesimo e patriziato a Venezia nel Quattrocento. Roma: Il Veltro ed., 1989.
Klaniczay, Gábor, The Mendicant Orders in East-Central Europe and the Integration of Cultures. 
Hybride Kulturen im Mittelalterlichen Europa, Vorträge und Workshops einer interna-
tionalen Frühlingsschule/Hybrid Cultures in Medieval Europe: Papers and Workshops 
of an International Spring School, Michael Borgolte, Bernd Schneidmüller, ur., Berlin, 
2010, 245–260.
Kobè, Katica, Iz zgodovine Bistre. Kronika, l. 9, št. 3, Ljubljana 1961, 165–173.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 343
Kos, Dušan, Odsevi stare Izole v njenih statutih. Stari izolski statut od 14. do 18. stoletja, Ko-
per: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba 
Annales, 2010, 15–26.
Kos, Milko, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo v 
Ljubljani, 1931.
Kosi, Miha, Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek dežele Kras. Ljubljana: Založba ZRC, 
ZRC SAZU, 2018.
Le Roy Ladurie, Emmanuel, Times of Feast, Times of Famine: a History of Climate since the 
Year 1000. London: George Allen & Unwin Ltd., 1972.
Majer, Francesco, L'archivio antico del municipio di Capodistria. Pagine Istriane, I, 1903, 
147–150, 183–189, 239–245, 289–294; II, 1904, 35–38, 95–98, 146–148, 211–216, 
307–308, 372–378; III, 1905, 22–24, 43–45, 66–68, 109–112, 146–148, 166–169, 185–189, 
231–237, 287–292; IV, 1906 41–44, 84–90, 134–141, 197–199, 267–274, 298–301; V, 
1907, 18–20, 67–70, 99–101, 144–148, 207–213, 241–242, 288–290, VI, 1908, 42–44, 
89–92, 125–135, 163–165, 206–212, 232–236, 272–280.
Marcon Enrico, L'abbazia di S. Martino di Beligna. Memorie Storiche Forogiuliesi, vol. 42 
(1956), 43–91.
Milkowicz, Wladimir, Die Klöster in Krain. Wien: Tempsky, 1889.
Mlacović, Dušan, The World of Dominchiellus Meçigna. Otivm 3/1-2 /Medium Aevum Quoti-
dianum, 35, Zagreb/Krems 1995, 85–106.
Mlacović, Dušan, Supetarska draga na Rabu v srednjem veku. Raukarov zbornik (Zbornik u čast 
Tomislava Raukara), Zagreb: FF-Press 2005, 513–535.
Mlacović, Dušan, Plemenitost in otok : padec in vzpon rabskega plemstva. Zagreb, Leykam 
International, 2008.
Mlacović, Dušan, Putting the late medieval north-eastern Adriatic on the regional communication 
map. Italia ed Europa centro-orientale tra Medioevo ed età moderna : economia, società, 
cultura. Fara, Andrea (ur.), Online-Schriften des DHI Rom, Neue Reihe, Nuova serie, 7, 
Heidelberg: Heidelberg University Publishing, 2022, 25–39.
Mlacović, Dušan, Koper v poznem srednjem veku: opažanja o mestu in njegovih portah po 
pregledu knjig koprskih vicedomov s konca 14. stoletja. Acta Histriae, letn. 30, št. 4, 
2022, 819–854.
Mlinarič, Jože, Kartuzija Bistra. Družina, 2001.
Morteani, Luigi, Notizie storiche della città di Pirano. Archeografo Triestino, n.s. 11 (1885), 
181–258, n.s. 12, 90–151, 311–342, n.s. 13, 37–48.
Naldini, Paolo, Corografi a ecclesiastica O sia descrittione della città e della diocesi di Giusti-
nopoli detto volgarmente Capo d'istria. Venezia: apresso Gierolamo Abrizzi, 1700.
Pahor, Miroslav, Koprski upor leta 1348. Istarski zgodovinski zbornik, I, Koper, 1953, 29–68.
Pahor, Miroslav, Zgodovinski uvod: srednjeveški statut Pirana. Statut Piranskega komuna od 13. 
do 17. stoletja: gli Statuti del comune di Pirano dal XIII al XVII secolo. Uredila: Pahor, 
Miroslav & Šumrada, Janez, Ljubljana: ZRC SAZU, 1987, XVII–LXX.
Perić, Olga. Opsada Zadra (1345–46) u dvije latinske verzije: zadarskoj i venecijanskoj. Živa 
antika, 57, br. 1/2, Zagreb 2007, 53–63.
Peršič, Janez, Florentinec Franciscus Benzini, bankir v Piranu (1338-1348). Kronika, l. 25, št. 
3, Ljubljana 1975, 138–148.
Peršič Janez, Družina fl orentinskih bankirjev Soldanieri in Piran. Kronika, l. 25, št. 1, Ljubljana 
1977, 12–18.
Pini, Antonio Ivan, Vite e vino nel medioevo. Bologna: Clueb, 1989.
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju344  
Pini, Antonio Ivan, Il vino del ricco e il vino del povero. La civiltà del vino. Fonti, temi e pro-
duzioni vitivinicole dal Medioevo al Novecento, Atti del convegno (Monticelli Brusati, 
Antica Fratta, 5-6 ottobre 2001), Brescia: Centro culturale artistico di Franciacorta e del 
Sebino, 2003, 585–598.
Praga, Giuseppe, Guido Matafari: uno statista zaratino del Trecento. Scritti sulla Dalmazia, 
vol. III, Rovigno: Centro di ricerche storiche; Fiume: Unione Italiana; Trieste: Universita 
popolare, 2014, 655-668.
Scussa, Vincenzo, Storia cronografi ca di Trieste dalla sua origine sino all'anno 1695. Trst/
Trieste: Tipografi a Augusto Levi & C. Editrice, 1885.
Skvarča, Stanko, Bistra. Nekaj beležk iz zgodovine nekdanjega samostana. Močilnik, leto 1, št. 
2, Vrhnika 1940, 7–14.
Sopracasa, Alessio, Sui falsi del monastero veneziano dei Ss. Ilario e Benedetto (secc. IX-XIV). 
Storia di Venezia – Rivista, II, 2004, 127–146.
Spinelli, Giovanni, Insediamenti monastici nel territorio dell'antica diocesi di Jesolo. Studi 
Jesolani, 1985, 147–161.
Spinelli, Giovanni, I primi insediamenti monastici lagunari nel contesto della storia politica e 
religiosa veneziana. Le origini della Chiesa di Venezia (Contributi alla storia della Chiesa 
Veneziana, vol. 1), Venezia: Studium Cattolico Veneziano, 1987, 151–166.
Štih, Peter, Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana: 
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994.
Štih, Peter, Ženski samostan v Kopru leta 908 – prezrta najstarejš a monastična ustanova na oze-
mlju Republike Slovenije. V: Darja Mihelič ur.: Ad Fontes. Otorepčev Zbornik. Ljubljana, 
Založba ZRC, 2005, 43–60.
Teja, Antonio, Aspetti della vita economica di Zara dal 1289 al 1409. La Rivista dalmatica, a. 
XXII, fasc. 1, Zara: Casa Ed. E. de Schönfeld, 1941, 20–44.
Tkalčić, Ivan, Cistercitski samostan u Topuskom. Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, 2/1, 
1897, 110 –129.
Tramontin, Silvio, Dall’episcopato Castellano a patriarcato Veneziano. La Chiesa di Venezia tra 
medioevo ed età moderna (Contributi alla storia della Chiesa Veneziana, vol. 3), Venezia: 
Studium Cattolico Veneziano, 1989, 55–90.
Varanini, Gian Maria, Le strade del vino. Note sul commercio vinicolo nel tardo Medioevo (con 
particolare riferimento all'Italia settentrionale). La civiltà del vino. Fonti, temi e produzioni 
vitivinicole dal Medioevo al Novecento, Atti del convegno (Monticelli Brusati, Antica 
Fratta, 5-6 ottobre 2001), Brescia: Centro culturale artistico di Franciacorta e del Sebino, 
2003, 635–664.
Žitko, Salvator, Politični in upravni razvoj Kopra od pozne antike do konca 13. stoletja. Koper 
med Rimom in Benetkami: prispevki k zgodovini Kopra = Capodistria tra Roma e Venezia: 
contributi per la storia di Capodistria (Guštin, Mitja ur.), Ljubljana, Koper: Pokrajinski 
muzej Koper, 1989, 29–56.
Žitko, Salvator, Glagoljaški samostan v Kopru. Annales, Series historia et sociologia, 22, 2 
(2012), 523–531.
Spletne strani
Cives Veneciarum, privilegi di cittadinanza veneziana, dalle origini all'anno 1500,
http://www.civesveneciarum.net, dostop: 29. julij 2023.
Ferdinand. A declaration of terroir, https://ferdinand.si/en/classical-wines/ribolla-gialla, dostop: 
29. julij 2023.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 345
Gallerie dell'Accademia di Venezia. Apparizione dei crocifi ssi del monte Ararat nella chiesa 
di San Antonio di Castello,
https://www.gallerieaccademia.it/apparizione-dei-crocifi ssi-del-monte-ararat-nella-chie-
sa-di-san-antonio-di-castello, dostop: 29. julij 2023.
Glossary.wein.plus – Lexicon, https://glossary.wein.plus/yield-per-hectare, dostop: 29. julij 2023.
Klet Brda. Rebula je doma v Brdih. https://klet-brda.si/advices/rebula, dostop: 29. julij 2023.
Slovenska historična topografi ja, https://topografi ja.zrc-sazu.si, dostop: 29. julij 2023.
Torre Rosazza. La quintessenza del Friuli. https://www.torrerosazza.com, dostop: 29. julij 2023.
S U M M A R Y
The Bistra Carthusian Monastery and Koper in the 14th 
Century
Dušan Mlacović
The professional public has been aware of the Bistra Carthusian Monastery’s estate in 
Koper, which was acquired in the 14th century, since the mid-19th century. In 1864 Peter Hitz-
inger published the regesta of certain documents of the Bistra Carthusian Monastery, which 
were kept at the Court Library in Vienna, including those regarding donations and purchases in 
Koper and in the Koper district. The estate at hand was established after the Bistra Carthusian 
Monastery had acquired suitable land in an area under the authority of its founders and after the 
acquisition of land in the Vipava region in the second decade of its operation. It was presented 
as a successful monastic remote real-estate story, set in locations outside the usual Carthusian 
radius. Barring the purely economic one, it had no connection whatsoever with any other aspect 
of the Bistra Carthusian Monastery; this monastery had access to its own wine, olive oil and salt.
Notary instruments in the collection of documents of the Bistra monastery relating to do-
nations to the monastery and its purchases in Koper and in the Koper district in the 14th century 
contain indications, both in their content-related and formal elements, that hint at the possibility 
that the relations between the Bistra Carthusian Monastery and fourteenth-century Koper can be 
characterised differently than suggested by the afore-mentioned story. Units of linear measure 
were used in the Koper district in the late Middle Ages, which allows for a quantifi cation of the 
size of the acquired land. It turns out that the sum total of the area covered with the donated and 
purchased vineyards equalled a mere four hectares in the years 1307 ̶ 1333. Along with other 
dispersed pieces of land that had different intended uses and were situated in different locations 
near the city (in the northern part of the Koper district), this sum came near to fi ve hectares. The 
purchase of a residential complex in Koper’s Bošedraga was not carried out with the intention 
of establishing a court of the Bistra monastery in Koper, as was the case in Ljubljana. The pur-
chase was made with a completely different intention, namely as a dwelling place for somebody 
from the sphere of manual work and as a handy storage facility for salt. The monastery was not 
particularly capable of making use of the salt pans that had been purchased in 1353; in the early 
modern times they yielded a mere one-twentieth of potential produce. The salt pans were sold 
in the 18th century.
Land obtained by the Bistra Carthusian Monastery in the Koper district in the 14th century 
was nothing out of the ordinary in Koper of the 14th century, neither in size nor in composition. 
It was not thought to have been of considerable size by the city’s population, the monastery’s 
D. MLACOVIĆ: Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju346  
vineyards, olive grove, meadows, salt pans and buildings were an inconsequential part of Koper’s 
urban world and districts. To the dwellers of Koper, the monastery’s estate did not stand out in 
terms of its nature as well; it was merely one in a string of more or less similarly structured estates 
created by numerous monastic communities from the surrounding dioceses with the help of the 
Aquileian patriarchs, Triestine and, subsequently, Koper’s bishops, the local cathedral chapter, 
and, particularly, with the help of Koper’s lay community, fi rst and foremost, Koper’s elite, as 
was the case with the Carthusian monastery from Bistra. These were predominately monastic 
communities from northern Adriatic lagoons (Aquileia, Grado, Torcello, Castelllo) that could 
most effi ciently get their hands on their own high-quality wine in the northern Istrian area, where 
Koper led the way in viniculture and wine trade. There were at least nineteen monastic commu-
nities in the Koper district, with the Carthusian monastery from Bistra being one of them; some 
of these communities had been present in Koper back in the 11th century, perhaps even earlier. 
Benedictine monasteries were prevalent. They included Cistercians, regular canons, and orders 
of knights. As expected, mendicant orders were not among them.
The phenomenon of the presence of monastic communities in Koper and in the Koper 
district with a domicile outside the Koper diocese was unparalleled on the eastern Adriatic coast 
in the late Middle Ages. On the other hand, this phenomenon was nothing out of the ordinary in 
the northern Adriatic space; estates owned by monasteries from the Lagoon and elsewhere on 
the territories of large, nearby cities in the Po Valley, particularly in the territories (contadi) of 
Padua and Treviso were extraordinarily large. In Koper, this phenomenon was associated with 
its role in the broader space, which was poorly articulated in historiography. Namely, Koper’s 
communal archive was not available from 1944 to 2016 and, consequently, the research of 
Koper’s pre-modern history almost impossible. Following a survey of the records of Koper’s 
vicedomini, which were produced between 1382 and up to the end of the 14th century, it was 
established that Koper of the period was comparable to late-medieval Zadar or Dubrovnik, two 
cities that are regarded as the largest and, economically and politically speaking, the most suc-
cessful east Adriatic cities of the period in historiography. Alongside Zadar, it was the largest 
east Adriatic city in the late 14th century and boasted a cosmopolitan structure of the population. 
The highest ranks of the city’s society consisted of the local nobility, branches of great Ghibel-
line families from Florence and of Venetian nobility. This make-up was refl ected in the city’s 
economic orientation: the supply of Venice, as an exceptionally large city, with wine, oil, and 
salt, as well as the export of high-quality goods to Carniola, Carinthia, German lands further 
north, and Hungary. The city engaged in hegemonic politics and had its own, strong municipal 
identity. This identity transformed into the identity of “Venetian” Koper at the end of the 14th 
century, a good century after its surrender to Venice. Following an analysis of documents from 
the archives of the Commune of Koper, as well as that of the Koper-related set of documents 
of the monastery from the period between 1307 ̶ 1353 and other sources, it can be argued that 
the introduction of the new, nearby Carthusian monastery in the Koper district was a project of 
Koper’s then-current nobility that had a political connotation: it sought to introduce Carthusian 
monks from Bistra to their native city, whose extensive and fertile countryside provided for 
numerous monasteries from dioceses beyond the Gulf of Venice. They came from the local 
environment, from the Aquileian ecclesiastical province. Carthusian monks from Bistra were 
additionally supported by the nobility in the east of the Aquileian patriarchate, particularly the 
mighty house of Counts of Gorizia, with whom they had particularly good relations in Koper, 
an important urban element of the Aquileian space.

Á. NOVÁK: Seals of John and Ladislaus Hunyadi as the Counts of Bistrița (Beszterce) ...348  
Ádám Novák
Seals of John and Ladislaus Hunyadi as 
the Counts of Bistrița (Beszterce) from 
the Archives of the Republic of Slovenia*
NOVÁK, Ádám, PhD, University of Debrecen. 
H-4032 Debrecen, Egyetem tér 1. adamano-
vak@unideb.hu 
ORCID: https://orcid.org/0000-0003-2884-5200
Seals of John and Ladislaus Hunyadi as 
the Counts of Bistrița (Beszterce) from the 
Archives of the Republic of Slovenia
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 77/2023 (168), No. 3–4, pp. 348-
358, 45 notes 
Language: En. (Sn., En., Sn.)
Following the return of Ladislaus the Pos-
thumous, John Hunyadi, in recognition of his 
previous services, gained an extension to his 
coat of arms from the ruler, and, in addition, 
he was granted with the title Count of Bistrița 
(Hung. Beszterce). His eldest son Ladislaus 
also held the title. Pressed under texts, seve-
ral copies of his red wax seal have survived; 
however, these are damaged, fragmented and 
blurred. Only a charter, dated Buda, March 31, 
1456 in the charter collection of the counts of 
Celje (Cilli) in the Archives of the Republic of 
Slovenia (Arhiv Republike Slovenije) has a well 
preserved and intact pendant seal. It contains 
both seals of the counts of Bistrița, John Hun-
yadi and his son, Ladislaus Hunyadi. The aim 
of this paper is to present the brief historical 
background of the charter and to describe seals 
found on the charter.
Keywords: seal, medieval, Counts of Celje, 
Cilli, Hunyadi.
NOVÁK, Ádám, dr., University of Debrecen. 
H-4032 Debrecen, Egyetem tér 1. adamano-
vak@unideb.hu 
ORCID: https://orcid.org/0000-0003-2884-5200
Pečata Ivana in Ladislava Hunyadija, grofov 
Bistriških (romun. Bistrița) v Arhivu Repu-
blike Slovenije
Zgodovinski časopis, Ljubljana 77/2023 (168), 
št. 3–4, str. 348-358, cit. 45 
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik En. (Sn., 
En., Sn.)
Po prevzemu oblasti je ogrski kralj Ladislav 
Posmrtni Ivanu Hunyadiju za njegove zasluge 
izboljšal grb, podelil pa mu je tudi naziv grofa 
Bistriškega (romun. Bistrița, madž. Beszterce). 
Ivanov starejši sin Ladislav je tudi prejel navede-
ni naziv. Kar nekaj primerkov pečata slednjega 
v rdečem vosku je ohranjenih na listinah, a so 
ti bodisi poškodovani bodisi ohranjeni frag-
mentarno ali zabrisani. Samo na listini, izdani 
v Budimu 31. marca 1456, iz zbirke listin grofov 
Celjskih v Arhivu Republike Slovenije, se je 
ohranil njegov viseči pečat v celoti, v takorekoč 
nedotaknjeni obliki. Na listini sta pečata obeh 
bistriških grofov, Ivana in Ladislava Hunyadija. 
Namen pričujočega prispevka je predstaviti 
zgodovinsko ozadje nastanka omenjene listine 
in opisati pečata obeh grofov na njej.
Ključne besede: pečat, srednjeveški, grofje 
Celjski, Celje, Hunyadi
* The research on which this study is based was funded by the Thematic Excellence 
Program (TKP2021-NKTA-34) announced by the Ministry for Innovation and Technology. 
The author is a member of the Thematic Excellence Programme of the University of Debrecen 
"Hungary's Place and Image in Medieval Europe" Research Group.
Short archival history and historical background
In 2005, a straightforward summary was published in the Geschichte der 
Alpen on the family history and archive of the counts of Celje (Cilli) by Johannes 
Grabmayer and Christian Domenig.1 Although the medieval Hungarian diplomatic 
database, unique even by European standards, – which can be accessed through 
the Hungaricana and where the Diplomatic Photo Collection and the Diplomatic 
Archive of the National Archives of Hungary can be researched – lists the char-
ters, yet names the institution in the Viennese Minoritenplatz (Haus-, Hof- und 
Staatsarchiv) as the place of keeping.2 Today, the original documents of the Counts 
of Celje archives are kept in Ljubljana, in Archives of the Republic of Slovenia 
(Arhiv Republike Slovenije).3 The route how they got there is explained in the 
above mentioned paper of Grabmayer and Domenig in full.4
On August 1, 1455, Ulrich, Count of Celje and John Hunyadi concluded a so-
-called league.5 Our charter is in fact the confi rmation of this league on  March 31, 
1456  with the King’s approval. According to the ratifi cation clause, the alliance was 
established between John and Ladislaus Hunyadi, Counts of Bistrița, and Ulrich, 
Count of Celje, Ortenburg, and Zagorje, in the presence of John Vitéz, bishop of 
Várad, palatine Ladislaus Garai, Michael Újlaki, Voivode of Transylvania, Ladi-
slaus Pálóci, judge royal, and Frederick Lemberger, the councilor of count Ulrich.6
1 Grabmayer – Domenig, Die Grafen von Cilli, passim.
2 Database of Archival Documents of Medieval Hungary (hereinafter: DL/DF.  https://
archives.hungaricana.hu/en/charters/, downloaded: 31/08/2023). As a result of the activity of Iván 
Borsa from the Hungarian National Archives, the documents were microfi lmed in the 1960s and 
‘70s for the benefi t of the Diplomatic Photo Collection. For detailed description on the microfi lming 
activity of the Hungarian National Archives: Borsa, A Magyar Országos Levéltár, passim.
3 Arhiv Republike Slovenije, Arhivske zbirke, Zbirka listin, SI AS 1063/4001–4738 
Listine Celjskih grofov, 1262–1456.
4 See also: Rill – Springer – Thomas, Österreichisch-jugoslawische Archivverhandlungen, 
passim.; Christiane Thomas published excerpts of the fi rst 220 charters (1262–1360) in four 
publications: Thomas, Cillier Urkunden (1–4. Teil). passim.
5 Haus- Hof- und Saatsarchiv Wien, Ungarische Urkundenabteilung, 1455.VIII.1. Cf. 
DF 287 215–216. They also strengthened the former engagement between Matthias Hunyadi 
and Elizabeth of Celje (daughter of Ulrich II, Count of Celje) and soon the betrothal was also 
carried out. Then Matthias was brought to the court of Ladislaus as a chamberlain, and Elizabeth 
was taken to the Hunyad/Hunedoara castle. Kubinyi, Mátyás király, p. 21: “Obviously, the two 
parties took hostages from each other through child marriage.”
6 ARS, SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4567. Cf. DF 258 144. Its publication: Chmel, 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) | 348–358 349
Á. NOVÁK: Seals of John and Ladislaus Hunyadi as the Counts of Bistrița (Beszterce) ...350  
Seals of the Hunyadis
The charter is unique in the sense that both Hunyadis approved it with their 
seals. Moreover, the seals survived in nearly intact condition, and for that reason, 
they deserve a brief analysis. Both seals are placed in natural colored nests and 
affi xed by non-addressed parchment strips. The two seals are impressed into red 
wax, and their diameters range between 33–35mm. The quarterly shield placed in 
the fi eld which is bordered by a continuous line is the same on both. In quarters 1 
and 4 is a double queued lion rampant facing right, and in 2 and 3 is a raven holding 
a golden ring in its beak. The fi rst seal belongs to John Hunyadi. The exact shape 
of the decoration above the shield is indiscernible, but it stretches into and breaks 
the circumscription. Its gothic minuscule circumscription reads: S. iohannes de 
huniad perpetui comitis bictricie.7 The second seal belongs to Ladislaus Hunyadi, 
on which an angel bust holds the shield. The angel breaks the gothic minuscule 
circumscription above: S. lad[…] de huniad comitis de bistrice.8
The colors, circumscriptions, and shield depictions are direct projections of the 
coat of arms extension that king Ladislaus V of Hungary granted to John Hunyadi 
on February 1, 1453.9 In the absence of the king, the governor was allowed to use 
red wax and positioned hierarchically above the palatine.10 Hunyadi would have 
lost this privilege upon resignation. To evade prestige loss, he received the very fi rst 
Hungarian hereditary aristocratic title from Ladislaus V and became the count of 
Bistrița in Transylvania. Ladislaus expanded Hunyadi’s customary raven depicting 
coat of arms with the lion of Bistrița and granted him the right to use red wax. At 
the same time, he became on par with the Count of Celje and, as imperial count, 
entitled to bear the same rights. Let us now take a closer look at the representational 
power of red wax and the count title.
Materialien zur österreichischen, I. Nr. LXXXVIII. p. 105–106. Cf.  Memoria Hungariae – 
Hungary in the Medieval Europe Database (hereinafter: MH. http://lendulet.memhung.unideb.
hu, downloaded: 31/08/2023) 22032–35. Historiographic background and the problematics of 
1455–57 was recently examined by Pálosfalvi, Tettes vagy áldozat. Cf. Pálosfalvi, From Nicopolis 
to Mohács. For Hunyadi’s biography see: Elekes, Hunyadi.; Teke, Hunyadi. For Ulrich Cillei 
see: Fugger Germadnik, Zbornik.
7 Cf. Zimmermann – Werner – Gündisch, Urkundenbuch zur Geschichte, V. p. 394. See: 
MH 22034.
8 MH 22035.
9 The coat of arms extending charter: DL 24 762. For the differences between the grant of 
arms and the seal image see: Bertényi, Címerváltozatok a középkori Magyarországon, p. 56–57. 
Further literature at the same place in notes Cf. Bertényi, I. Mátyás király, pp. 79–80.
10 His seal as governor: Bándi, Mátyás-kori pecsétkiállítás, p. 76. For the hierarchy see: 
Lővei, „…jelen levelünket…, p. 112. Cf. Szentpétery, Hédervári Imre, pp. 157–161.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 351
Fig. 2. ARS, SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4567: Seal of Ladislaus Hunyadi (© ARS).
Fig. 1. ARS, SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4567: Seal of John Hunyadi (© ARS).
Á. NOVÁK: Seals of John and Ladislaus Hunyadi as the Counts of Bistrița (Beszterce) ...352  
Address and Titulature, perpetual ispánság (sheriffdom), 
red wax – Representation of authority
Hungarian nobility was equal by law until the end of the 15th century. The 1351 
decree of King Louis I stipulates that nobles bear “one and the same liberty”. Only 
disparities of wealth can be observed within the estate during the 14th–15th centuries.11 
The fi rst law differentiating nobility was passed by the diet of king Vladislaus II 
of Hungary in 1498.12 The legal shift was a more than one and a half-century-long 
process. This procedure is well-illustrated by the change of aristocratic appella-
tion, the development and spreading of the perpetual ispánság (i.e. comes, sheriff, 
count, ispánok in the plural), and the usage of red wax, an important cornerstone 
of which was the seal usage of the Hunyadis as counts.
The royal council in the 14th century was composed of offi ce-holders, namely 
the barons and prelates, who were referred to as “magisters”. This title, however, was 
not solely used regarding national offi ce-holders, but also applied to lesser nobles, 
and the title itself was not heritable, nor was the honor land.13 The “magnifi cus vir” 
title was given to barons in the Sigismund era, and their sons were called “egregius”. 
Barons were addressed as “magnifi cus vir” until their death, but the appellation was 
not heritable. Thus, a process had begun that drove a wedge between the nobility.14
The leaders of the counties, namely the ispán received their appointment 
from the king until revocation or up to their death. Therefore, the fi rst perpetual 
ispánságs were granted to institutions and not individuals. Such institution could 
be a bishopric or an archdiocese. The ispán of Esztergom county was the respec-
tive archbishop of Esztergom from 1270. From the 15th century, the ispán of Bihar 
county was the bishop of Várad, and the ispán of Győr county was the bishop of 
Győr.15 Perpetual ispánságs were also affi liated with secular institutions. The task 
of the Ban of Macsó/Mačva was to organize the southern border defense West of the 
Danube. For that reason, the Ban of Macsó was the ispán of Bács/Bačka, Baranya/
Baranja, Szerém/Srem and Valkó counties from the 14th century. The costs of a 
given assignment were covered by this unwritten law, and the granting of perpetual 
ispán titles grown largely under the reign of Matthias Corvinus.16
Seals that were used to authorize charters were initially of natural brown color. 
Red wax fi rstly appeared in royal seal usage at the end of the 13th century.17 It was 
11 Engel, Társadalom és politikai, p. 310.
12 Engel, A magyar világi nagybirtok, pp. 19–20.
13 Engel, Vár és hatalom, p. 183.
14 Engel, Zsigmond bárói, p. 115. For the titles, see more recently: Neumann, Hercegek 
és hercegségek, p. 99.
15 C. Tóth, Az örökös ispánságok, p.  468.; 473.
16 The process was studied by legal historians. Hajnik, Az örökös főispánság.; Schiller, 
Az örökös főrendiség. Researchers of medieval history also examined the subject: Mályusz, A 
magyar társadalom, pp. 362–364.; Kubinyi, A megyésispánságok. Recently: Neumann, A gróf 
és a herceg.
17 A good example of this is the royal regulatory signet seal of Andrew III impressed into 
his double seal: DL 50 544. Published by: Takács, Imre: Az Árpád-házi királyok, p. 150.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 353
a royal monopoly, similarly to mintage, salt trade and mining. The right to use 
red wax was granted to prelates from the 14th century.18 The royal secret seal and 
signet ring, which were made after reforming the chancery, was always impressed 
to red wax from Charles I  (1301–1342) to Louis the Great (1342–1382) and to 
Mary (1382–1395).19 In the period following the Angevin period, the seal of the 
National Council became the symbol of authority in the country without a king. 
The wax of that seal was always red. Historiography knows of three such periods, 
wh ich occurred in 1386, following the murder of Charles III of Naples, in 1401 
during the rebellion against King Sigismund, and then from 1446 to 1452 under 
the era of the governorate.20
Red wax and the baronial title had been used in the Hungarian Kingdom pre-
ceding the Hunyadis, however, their origin was always somewhat special. Count 
Herman of Celje was able to use red wax for being an imperial count, and not be-
cause Hungarian law allowed him to do so.21 During the Council of Constance in 
1417, Philip Kórógyi signed a heritage contract with his distant relative, the count 
of Castell. Since then, they mutually used each others’ titles. Philip tended to use 
the title Count of Castell quite often, and he received the right to use red wax from 
Sigismund.22 Later, ignited by the example of the Kórógyis in 1425, Nikola IV 
Frankopan, Count of Krk, Senj, and Modruš referred to the customs of his ancestors 
when asked Sigismund and received the right from him to use red wax.23 While 
Charles,24 the son of Gregory, originating from the Kurjaković family (Counts of 
Krbava) of the Gusich/Gusić genus, used the title ‘Comes de Corbavia’ in 1402, 
his seal remained green25, as we can also fi nd it on his 1418 charter.26 It means that 
the members of the Kurjaković family became perpetual ispáns prior to using red 
wax.27 Nevertheless, the son of Charles, Ban of Croatia in 1409–1411, George of 
Korbávia/Krbava certainly used red wax by 1439–1440.28  In 1442, Matkó Tallóci/
Talovac and his family received the title Count of Cetina from Vladislaus I for 
their support.29 It seems that he was grated the right to use red wax automatically. 
His seal can be identifi ed on a charter issued on August 16, 1442.30 Later, he used 
red wax as the Vicar of Vladislaus I, but he was only ranked after the Palatine.31
18 Bodor – Fügedi – Takács, A középkori Magyarország, p. 19.
19 Kumorovitz, A magyar királyi. pp. 85–88.
20 Szentpétery, Hédervári Imre, pp. 157–161.
21 Neumann, Treffen in Konstanz, p. 135. and footnote Nr. 30.
22 Ibid.
23 Ibid.
24 For the history of the family see: Varga, Adalékok, footnote Nr. 6–8.
25 Lővei, Az ország nagyjainak, p. 170. Nr. 65.
26 DL 43 422.
27 For recent study on the coat of arms usage of the family, see: Sulejmanagić, Grb knezova 
Kurjakovica.
28 1439: DL 13 457. 1440: Novák, Középkori magyar pecsétek, p. 79.
29 Mályusz, A négy Tallóci. Cf. Pálosfalvi, Cilleiek és Tallóciak.
30 Haus- Hof- und Saatsarchiv Wien, Allgemeine Urkundenreihe 1442. VIII. 16.
31 DF 237 766.
Á. NOVÁK: Seals of John and Ladislaus Hunyadi as the Counts of Bistrița (Beszterce) ...354  
The next step for the Hunyadis was to extend their title and coat of arms. 
They received a formerly non-existent Count of Bistrița title directly from king 
Ladislaus V, together with the right to use red wax. In the case of John Hunyadi 
the title was accompanied by an important offi ce as Chief Captain of the country, 
he continued to outrank the Palatine. Prime examples being the invitations to the 
diet, which were sent by the court offi cials to the counties of Szabolcs and Szatmár, 
and the Transylvanian Germans on December 19, 1454.32
Let us turn our attention to the seal of Ladislaus Hunyadi again. His seal 
imprints are extremely rare. Apart from the currently examined charter, and accord-
ing to the Database of Archival Documents of Medieval Hungary, only 31 original 
charters and letters survived, either as sole or co-publications. Ladislaus became 
the ispán of Bratislava in 145233 and Ban of Croatia and Dalmatia in 1453.34 He 
received the Count of Bistrița title together with his father. He arbitrarily used the 
Chief Captain title by 1453.35 Later on he became Master of the Horse.36 Only 23 
of his seal imprints are known from after the period he gained the title Count of 
Bistrița (February 1, 1453). It seems they took their time making the new seal, at 
least his letter sent on March 30, was sealed with a green wax seal.37 However, his 
letter issued on May 3, testifi es of a seal pressed into red wax.38 None of the seals 
on the surviving charters are pendant seals except the one from the Archives of  the 
Republic of Slovenia.39 All of the seals are pressed under the text or on the reverse 
as concluding seals are completely or partially chipped, blurred or covered with 
paper.40 One cannot even fi nd their images published. Regarding the angel with an 
arm embowed, this is the fi rst such depiction from the 15th century. In the cities’ 
coat of arms, the angel holding the shield was to replace the helmet,41 which ap-
pears in the mid-1440s in secular seal usage. Amongst the fi rst to use an angel was 
Nicholas of Ilok (Újlaki, Iločki), Voivode of Transylvania,42 then it turned up as a 
32 DF 244 802., DL 81 191. and DL 81 192.
33 DF 240 184.
34 DF 240 223.
35 DL 44 702.
36 DF 247 273.
37 Archív hlavného mesta SR Bratislavy Magistrát mesta Bratislavy (hireinafter: AhmB. 
On monasterium.net: https://www.monasterium.net/mom/SK-AMB/362/fond, downloaded: 
05/01/2022), zbierka listín a listov 2840. Cf. DF 240 223. 
38 Only fragments of the wax seal survived on the reverse of the letter. AhmB, zbierka 
listín a listov 2855. Cf. DF 240 234.
39 According to the Database of Archival Documents of  Medieval Hungary, there is a 
privilege letter with a pendant seal (Cf. DF 247 273) amongst the archival documents of the city 
of Bistrița (Nr. 40.), kept in the Arhivele Statului Cluj. However, it is not accessible online, and 
the charter is not (yet?) available either in the database of medieval documents kept in Romania 
(Arhiva medievală a României, http://arhivamedievala.ro/, downloaded: 05/01/2022).
40 Examples for those that survived in a form that is relatively intact, but not suited for 
examination: DL 81 108., DL 44 702., AhmB, zbierka listín a listov 2916. Cf. DF 240 267., 
AhmB, zbierka listín a listov 3025. Cf. DF 240 328.,
41 Marosi, Magyarországi művészet, I. p. 630. Cf. Ibid. p. 733.
42 08/02/1445. DL 50 583. Fedeles – Novák, Újlaki Miklós. p. 13.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 355
shield-holder on the matrix of Ladislaus Garai, after his appointment as Palatine.43 
Apparently, Ladislaus Hunyadi had his seal matrix made by the most professional 
jewelers, following the current artistic mainstream.
We can therefore state that the seals described above are unique, as no imprint 
has survived that would have preserved the seal of Ladislaus Hunyadi so intact. It 
is also clear that the son of the former governor used the same coat of arms as the 
Count of Bistrița as his father. The special diploma above provides clear evidence 
of this as well. The example of the present charter and seals demonstrates also that 
a thorough study of the sources for the history of medieval Hungary promises new 
results, and while the material of many archives is now available online, personal 
archival research or contact with the institution holding the documents is often 
essential.44
Sources and literature
Sources 
ARS – Arhiv Republike Slovenije: SI AS 1063, Zbirka listin.
DL/DF – Database of Archival Documents of Medieval Hungary.  https://archives.hungaricana.
hu/en/charters/
Haus- Hof- und Saatsarchiv Wien, Allgemeine Urkundenreihe.
Chmel, Joseph (ed.), Materialien zur österreichischen Geschichte: aus Archiven und Biblio-
theken. I–II. Linz–Wien: 1832–38.
Thomas, Christiane, Cillier Urkunden (1–4. Teil). Mitteilungen des Österreichischen Staatsarchivs, 
1: 1982, pp. 348–364.; 2: 1984, pp. 362–375.; 3: 1985, pp. 356–369.; 4: 1986, pp. 290–305.
Zimmermann, Franz – Werner, Carl – Gündisch, Gustav (ed.), Urkundenbuch zur Geschichte 
der Deutschen in Siebenbürgen, I–VII. Hermannstadt–Bukarest: 1892–1991.
Literature
Bándi, Zsuzsanna, A Magyar Országos Levéltár Mátyás-kori pecsétkiállításának katalógusa 
(1990. április 6–október 6.) [Catalogue of the Matthias era seal exhibition of the Hungarian 
National Archives (6 April 1990 – 6 October)]. Levéltári Közlemények, 1991. pp. 57–150.
Bertényi, Iván, I. Mátyás király címerváltozatai [Seal variants of Matthias]. I Levéltári Közle-
mények, pp. 77–100.
Bertényi, Iván, Címerváltozatok a középkori  Magyarországon [Seal variants in medieval Hun-
gary]. Levéltári Közlemények, 1988. pp. 3–80.
Bodor, Imre – Fügedi Erik – Takács Imr e: A középkori Magyarország főpapi pecsétjei a Magyar 
Tudományos Akadémia Művészettörténeti Kutató Csoportjának pecsétmásolat-gyűjtemén-
ye alapján [Prelatial seals of medieval H ungary based on the seal copy collection of the 
43 24/06/1447. DF 236 599.
44 The aim of the DE “Hungary in Medieval Europe” Research Group is to make the material 
that is catalogued, tracked and photographed throughout Europe available to all researchers. At 
the beginning of 2015, the research group launched an online source database, which contains a 
large number of seals and poly-sigillic charters, the original versions of which are kept outside 
of Hungary and cannot be researched online elsewhere. Memoria Hungariae: http://lendulet.
memhung.unideb.hu (Downloaded: 05/01/2022). 
 I would like to thank Jure Volčjak for his help during my research in Ljubljana in the 
summer of 2015, without whom the creation of this study would not have been possible.
Á. NOVÁK: Seals of John and Ladislaus Hunyadi as the Counts of Bistrița (Beszterce) ...356  
Art Historical Research Group of the Hungarian Academy of Sciences]. Budapest: 1984.
Borsa Iván, A Magyar Országos Levéltár középkori gyűjteményei [The medieval collections of 
the Hungarian National Archives]. Erdélyi Múzeum, 1996, pp. 314–321.
C. Tóth, Norbert, Az örökös ispánságok Zsigmo nd király korában. [Perpetual sheriffdoms in the 
Age of King Sigismund]. Történelmi Szemle, 2011. pp. 467–477.
Elekes, Lajos, Hunyadi János. [John Hunyadi] Budapest: Akadémiai Kiadó, 1952.
Engel, Pál, Zsigmond bárói [Barons of Sigismund]. Művészet Zsigmond király korában 1387–
1437, I–II. Beke, László – Marosi, Ernő – Wehli, Tünde. Budapest: 1987. I. pp. 114–129.
Engel, Pál, Honor, vár, ispánság. Válogatott tanulmány ok. [Honor, castle, sheriffdom. Selected 
pepers] Csukovits, Enikő (ed.). Budapest: 2003. pp.
Engel, Pál, A magyar világi nagybirtok megoszlása a XV. században 1–2 [The distribution of 
Hungarian ar istocratic landed estates in the XVth century. 1–2]. In. Engel, Honor, vár, 
ispánság, pp. 13–72.
Engel, Pál, Vár és hatalom. Az uralom territoriális alapja i a középkori Magyarországon I–II 
[Castle and power. The territorial foundations of power in medieval Hungary I–II]. Engel, 
Honor, vár, ispánság, pp. 162–197.
Engel, Pál, Társadalom és politikai struktúra a z Anjou-kori Magyarországon [Society and political 
structure in Hungary during the Angevin period]. Engel, Honor, vár, ispánság, pp. 302–319.
Fedeles, Tamás – Novák, Ádám, Újlaki Miklós pecséthasználata [Seal usage of Nicholaus Újlaki] 
Turul, 2020. pp. 11–17.
Fugger Germadnik, Rolanda, (ed.), Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema-
-nova spoznanja. Celje: Pokrajinski muzej Celje, 1999.
Grabmayer, Johannes – Domenig, Christian, Die Grafen von Cilli und ihr Archiv. Geschichte 
der Alpen, 2005, pp. 75–92.
Hajnik, Imre, Az örökös főispánság a magyar alkotmánytörténetben. [Perpetual chief sheriff-
dom in Hungarian constitutional history] (Értekezések a történelmi tudományok köréből 
XIII/10.). Budapest: 1888.
Kubinyi, András, A megyésispánságok 1490-ben és Corvin János trónörökösödésének problémái 
[County sheriffdoms in 1490 and the problems of John Corvin’s succession]. A Veszprém 
Megyei Múzeumok Közleményei, 1982. pp. 169–180. 
Kubinyi, András, Mátyás király. [King Mathias] Budapest: Vincze, 2001.
Kumorovitz Lajos B ernát: A magyar királyi egyszerű- és titkospecsét használatának alakulása a 
középkorban. [The development of the usage of royal and secret royal seal of Hungarian 
kings in the Middle Ages] A gróf Klebelsberg Kunó Magyar Történetkutató Intézet Évkönyve 
VII. Miskolczy, Gyula – Károlyi, Árpád – Angyal, Dávid (ed.). Budapest: 1937. pp. 69–112.
Lővei, Pál, „…jelen levelünket …szokott pecsétjeinkkel meg is erősítettük …” – Sokpecsétes 
oklevelek megpecsételési folyamata [“…our current charter … we authorized with our 
customary seals …” – The sealing process of polysigillic charters]. „A feledés árja alól 
új földeket hódítok vissza”: Írások Tímár Árpád tiszteletére. Bardoly, István – Jurecskó, 
László – Sümegi, György (ed.). Budapest: 2009. pp. 109–117.
Lővei, Pál, Az ország nagyjainak és előkelőinek 1402. évi oklevelén függő pecsétek Pendant 
seals on the 1402 charter of the country’s lords and nobles]. Honoris causa. Tanulmányok 
Engel Pál tiszteletére. Neumann, Tibor – Rácz, György (ed.). Budapest–Piliscsaba: 2009. 
pp. 149–182.
Mályusz, Elemér, A magyar társadalom a Hunyadiak korában. (A hűbéresség és rendiség pro-
blémája.) [Hungarian society in the Hunyadi-period. The problems of vassalage and the 
system of the estates and orders]. Mátyás király Emlékkönyv I–II. Lukinich Imre (ed.). 
Budapest: 1940. I. pp. 311–433.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 357
Mályusz, Elemér, A négy Tallóci-fi vér. [The four Tallóci brothers]. Történelmi Szemle, 1980. 
pp. 531–576. 
Marosi, Ernő, Magyarországi  művészet 1300–1470 körül, I–II [Hungarian arts around 1300–1470. 
I–II]. Budapest: Akadémiai Kiadó, 1987.
Neumann, Tibor, A gróf és a herceg magánháborúja. (Szapolyai István és Corvin János harca a 
liptói hercegségért) [The private war of the count and the prince. (The struggle of Stephen 
Szapolyai and John Corvin for the Principality of Liptó/Liptov)]. Századok, 2014. pp. 
387–426.
Neumann, Tibor, Hercegek a középkor végi Magyarországon  [Princes in late medieval Hungary]. 
Hercegek és hercegségek a középkori Magyarországon. Konferencia Székesfehérváron 
2014. szeptember 20. Zsoldos, A ttila (ed.). Székesfehérvár, 2014. pp. 95–112.
Neumann, Tibor, Treffen in Konstanz. Der Grafentitel "zu Castell" der ungarischen Familie 
Kórógy im 15. Jahrhunder. Herold-Jahrbuch Neue Folge, 2015. 129–140.
Novák, Ádám (ed.), Középkori magyar pecsétek Varsóból [Medieval Hungarian seals from 
Warsaw]. Történeti Tanulmányok XXVI. Supplementum. Debrecen: 2018.
Rill, Gerhard – Springer, Elisabeth – Thomas, Christiane, Österreichisch-jugoslawische Ar-
chivverhandlungen 1923–1982. Eine Zwischenbilanz. Mitteilungen des Österreichischen 
Staatsarchivs, 1982, pp. 288–347.
Pálosfalvi, Tamás, Cilleiek és Tallóciak: küzdelem Szlavóniáért (1440–1448) [Celskis/Cilleis 
and Tallócis/Talovacs: a struggle for Slavonia (1440–1448)].  Századok, 2000. pp. 45–98.
Pálosfalvi, Tamás, Tettes vagy áldozat? Hunyadi Lás zló halála [Offender or victim? The death 
of Ladislaus Hunyadi]. Századok, 2015. pp. 383–441.
Pálosfalvi, Tamás, From Nicopolis to Mohács: A History of Ottoman-Hungarian Warfare, 
1389–1526. Leiden: Brill, 2018.
Schiller, Bódog, Az örökös főrendiség eredete Magyarországon. [The origins of perpetual peerage 
in Hungary]. Budapest: 1900. 
Sulejmanagić, Amer, Grb knezova Kurjakovica Krbavskih. Coat of Arms of the Counts Kurjakovic 
of Corbavia. Gospić: 2017.
Szentpétery, Imre, Hédervári Imre 1447-iki felmentő levele. [Imre Héderváry’s letter of exemption 
from 1447]. Turul, 1902. pp. 153–165.
Takács, Imre, Az Árpád-házi királyok pecsétjei. [Royal seals of the Árpád dynasty]. (Corpus 
sigillorum hungariae mediaevalis 1.) Budapest: 2012.
Teke, Zsuzsa, Hunyadi János és kora [John Hunyadi and his age]. Budapest: Gondolat, 1980.
Varga, Szabolcs, Adalékok a Zrínyi család felemelkedéséhez. A Karlovics-örökség. Zrínyi  Miklós 
élete és öröksége [Additional data to the rise of the Zrinski. The Karlović heritage]. Varga, 
Zoltán (ed.). Szigetvár: 2009. pp. 4–28.
Á. NOVÁK: Seals of John and Ladislaus Hunyadi as the Counts of Bistrița (Beszterce) ...358  
P O V Z E T E K
Pečata Ivana in Ladislava Hunyadija, grofov Bistriških 
(romun. Bistrița) v Arhivu Republike Slovenije
Ádám Novák
Prispevek podaja zgodovino in zgodovinsko ozadje ene od listin, ki jih hrani Arhiv Re-
publike Slovenije. Ogrski kralj Ladislav Posmrtni je 1. februarja 1453 Ivanu Hunyadiju izboljšal 
grb in mu podelil naziv grofa Bistriškega (romun. Bistrița, madž. Beszterce). Hunyadi se je s tem 
povzpel med kralja in posvetne barone kraljestva, svoj položaj je skupaj s svojim starejšim sinom 
Ladislavom izkazoval z uporabo rdečega voska pri pečatenju listin. Kljub temu, da je bila vloga 
obeh Hunyadijev, očeta Ivana in sina Ladislava, v dogodkih na Ogrskem med letoma 1452 in 
1456 izjemno velika, je ohranjenih le malo njunih dobro ohranjenih pečatov. Ravno zaradi tega 
je nadvse pomebno celovito raziskovanje arhivskega gradiva, hranjenega tako v domačih arhivih 
kot v arhivih v tujini. V tem oziru je zelo pomembna listina z dne 31. marca 1456, ki je hranjena 
v Arhivu Republike Slovenije (ARS, SI AS 1063, št. 4567). Na njen sta v celoti, le z neznatnimi 
poškodbami, ohranjena viseča pečata Ivana in Ladislava Hunyadija v rdečem vosku. V pripevku 
sta analizirana oba pečata, prikazan pa je tudi razvoj pečatenja v rdečem vosku na Ogrskem.

A. DULAR: Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji360  
Anja Dular
Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji
DULAR, Anja, dr., SI–1000 Ljubljana, 
Pod kostanji 34, franja.dular@gmail.com. 
ORCID: https://orcid.org/0000-0003-4441-1920
Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji
Zgodovinski časopis, Ljubljana 77/2023 (168), 
št. 3–4, str. 360-378, cit. 76 
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., 
Sn., En.)
Zgodovina frankfurtskega knjižnega sejma sega 
v drugo polovico 15. stoletja. Sredi 16. stoletja 
so začeli izdajati kataloge sejmov, ki so odličen 
vir za poznavanje knjig, predstavljenih na teh 
prireditvah. Po pregledu katalogov za 16. in 
17. stoletje so v članku predstavljene knjige, 
povezane s slovenskim prostorom, oz. knjige 
slovenskih avtorjev, ki so bile v prvih 200 letih 
na frankfurtskem knjižnem sejmu. Že leta 1592 
so tam predstavili deli Hieronima Megiserja s 
področja jezikoslovja – zbirko pregovorov Pa-
roemiologia in Dictonarium quatuor linguarum 
(štirijezični slovar), obravnavani jeziki so – 
nemščina latinščina, slovenščina in italijanščina. 
Ključne besede: knjižni sejmi, Frankfurt, 
16.–17. stol., Schönleben, Valvasor
DULAR, Anja, PhD., SI–1000 Ljubljana, 
Pod kostanji 34, franja.dular@gmail.com, 
ORCID: https://orcid.org/0000-0003-4441-1920
Frankfurt Book Fair and Slovene Territory
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 77/2023 (168), No. 3–4, pp. 360-
378, 76 notes 
Language: Sn. (En., Sn., En.)
The history of the Frankfurt Book Fair dates 
back to the second half of 15 th century. Fair 
catalogues began to be published in the mid-16 
th century, and now they represent an excellent 
source for learning which books were exhibited 
at these events. Upon examining the catalogues 
for the 16 th and 17 th century, this paper pre-
sents books related to the Slovene territory or 
books of Slovenian authors that were exhibited 
at the Frankfurt Book Fair during the fi rst 200 
years. Exhibited at the fair as early as in 1592 
were the works of Hieronim Megiser in the fi eld 
of linguistics: a collection of proverbs Paroe-
miologia and Dictonarium quatuor linguarum 
(A Quadrilingual Dictionary) covering German, 
Latin, Slovene, and Italian.
Keywords: book fairs, Frankfurt, 16th–17th 
century, Schönleben, Valvasor
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) | 360–378 361
Uvod
Zakaj pisati o frankfurtskem knjižnem sejmu in njegovi zgodovini – ima 
kakšne povezave z našim prostorom? Na ta vprašanja bomo poskušali odgovoriti 
v tem prispevku. 
Svet knjige je povezoval ljudi v preteklosti, ko ni bilo drugih medijev, bolj 
kot se tega zavedamo danes. Knjige oz. pisana besedila so širile znanje o deželah, 
njihovi zgodovini, geografi ji, politiki in jezikih, obenem pa je bil to način, kako 
so se preko deželnih meja širile različne ideje po vsej Evropi. 
Knjigotrštvo
Knjigotrštvo se ni rodilo šele sredi 15. stoletja z Gutenbergovim izumom 
tiska s premičnimi črkami, je pa ta tehnološki napredek povzročil njegov razcvet, 
saj so knjige oziroma tiskovine postale dostopne številnim bralcem. Knjigotrštvo 
je s svojo distribucijsko mrežo predstavljalo poleg izobraževanja nadregionalno 
kulturno povezavo.1 Njegov pomen kažejo tudi številke, saj ocenjujejo, da so ti-
skarne v 16. stoletju poslale na trg 140 do 200 milijonov knjig oziroma tiskovin.2 
Kako so prodajali rokopise v antiki in srednjem veku, bomo pustili ob stra-
ni, a naj kljub temu opozorim, da so imeli že tedaj pomembno vlogo sejmi. Drug 
način prodaje knjig in tiskovin v zgodnjem novem veku je bila kolportaža – način 
prodaje od vrat do vrat, saj se hkrati z izumom tiska pojavijo tudi popotni knji-
gotržci. Na krošnjarje s tiskanim blagom pravi knjigotržci (lastniki knjigarn) niso 
gledali vedno prijazno, zato so delovali predvsem na deželi, torej v krajih, ki so 
bili oddaljeni od večjih središč. Krošnjarjev cilj je bil najti vedno pravo literaturo 
za kupca. Tako so ponujali koledarje, almanahe, ceneno branje, lesoreze, gravure, 
molitvenike in abecednike.3 Pomemben del njihove ponudbe so bili enolistni le-
taki, njihova vsebina pa aktualne teme: o spremembah na dvorih, senzacionalnih 
dogodkih, naravnih katastrofah, bitkah, kronanjih, nasilnih dejanjih, usmrtitvah 
itd.4 Opravljali so pionirsko delo pri širjenju knjig. Hodili so od vasi do vasi, od 
župnišča do župnišča in od gradu do gradu. Tudi na Valvasorjevi podobi gradu 
1 Weber, Sortimentskataloge, str. 212.
2 Grosshaupt, Kaufl eute, Waren, Geldhandel, str. 224. 
3 Sarkowski, Der Buchvertrieb, str. 222. 
4 Oggolder & Vocelka, Flugblätter, Flugschriften, str. 864. 
A. DULAR: Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji362  
Strmol je upodobljen krošnjar, ki na ukrivljenem hrbtu tovori knjige.5 Čeprav je 
nadvojvoda Ferdinand februarja 1609 odredil, da tujim kramarjem in krošnjarjem 
ni dovoljeno prodajati drugod kot na javnih letnih sejmih, takega načina trgovanja 
ni bilo mogoče preprečiti.6
Sejmi
Sejmi so vse do začetka 19. stoletja predstavljali središča trgovanja, saj so le 
na teh prireditvah lahko sodelovali trgovci iz širše okolice, sicer pa je bilo njihovo 
delovanje precej omejeno.7 Valvasor na primer piše, da je bilo ljubljansko kupčijsko 
in sejemsko življenje večjezično: »Takrat se zbere v mestu tolikšna množica, da 
ne moreš brez velike težave čez trg.«8 Svoje stojnice s tiskovinami so na sejmih 
postavljali tudi krošnjarji in kramarji, med obrtniki pa knjigovezi. 
V Zgodovinskem arhivu Ljubljana hranijo dokumente, ki pričajo o delu lju-
bljanskih knjigovezov vse od 16. stoletja. Poleg osnovnega poklica so prodajali tudi 
tiskovine in sodelovali na mestnih sejmih, saj vemo, da so vplačevali pristojbine 
za stojnice. Hanns Hiller je vsako leto sodeloval na sejmih, kjer je imel po dve 
stojnici, na Elizabetinem sejmu leta 1619 pa celo tri. Na stojnicah ljubljanskih 
sejmov je prodajal tudi Hanns Jacob Weber. Ohranjeni so akti o njegovih plačilih 
pristojbin v letih 1632, 1635, 1638, 1639, 1644 in 1645. Georg Sixt Schaffer si je 
uredil delavnico in prodajalnico leta 1655 na Starem trgu. Znani so podatki, da je 
leta 1661 plačal pristojbine za kar pet ljubljanskih sejmov, ki so bili ob praznikih 
spreobrnjenja sv. Pavla, sv. Filipa in Jakoba, sv. Petra in Pavla, povišanja sv. Križa 
in ob godu sv. Elizabete. Prav tako je postavljal stojnice na ljubljanskih sejmih v 
17. in na začetku 18. stoletja Janez Helm.9 Sejem je kot primeren trenutek za pred-
stavitev svoje dejavnosti izbral tudi Janez Krstnik Mayr. Tako je leta 1664 naznanil 
svojo knjižno ponudbo v Linzu, leta 1678 pa je ob ljubljanskem Elizabetinem 
sejmu odprl knjigarno in podružnico svoje salzburške tiskarne. Obe prireditvi sta 
spremljala tiskana knjigotrška kataloga.10
Mesta so bila ob semanjih dneh polna kupcev, romarjev in beračev. Vzdušje 
na sejmih najbolje spoznamo ob sliki vasi Hornhausen (danes del mesta Oscher-
sleben) na Saškem, ki jo je dresdenski bakrorezec Valentin Wagner prispeval v 
delu Matthäusa Meriana Theatrum Europaeum. Na sejmu prodajajo vse od slame, 
hrane, živine, ob robu pa je postavil stojnico kramar in na njej prodajal knjige.11
5 Valvasor, Topographia Ducatus Carniolae modernae, 252 str. Več podatkov o krošnjarjih 
na Kranjskem je zbranih v Dular, Živeti od knjig, str. 51–6.
6 Otorepec & Matić, Izbrane listine, str. 131–133. 
7 Braudel, Igre menjave, str. 84–97.
8 Valvasor, Čast in slava, 3. zv., str. 707. 
9 Dular, Ljubljanski knjigovezi, 2016.
10 Dular, Živeti od knjig, str. 91–124.
11 Taubert, Bibliopolia, str. 47.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 363
Frankfurt – sejemsko mesto
V Frankfurtu na Majni, največjem mestu v nemški deželi Hessen, naj bi 
bili sejmi vse od 11. stoletja, rokopise pa so tam začeli prodajati v 12. stoletju. 
Privilegij za organizacijo sejmov je bil izdan leta 1240. Najkasneje leta 1427 so 
tam že prodajali tudi igralne karte in tiskane slike (natisnjene v blok tehniki).12 Na 
srednjeveške knjižne sejme še danes spominja Buchgasse v starem mestnem jedru 
Frankfurta. Začetek knjižnega sejma postavljajo v leto 1470, osem let kasneje sta 
na njem sodelovala pomembni nürenberški tiskar in založnik Anton Koberger in 
Baselčan Johann Amerbach; leta 1480 so imeli stojnice še tiskarji iz Züricha in 
Strasbourga. V začetku 16. stoletja (leta 1501) so prihajali na sejem tiskarji in knji-
gotržci iz 254 evropskih mest, med njimi so bila tudi znana tiskarska in sejemska 
središča kot Pariz, Lyon, Antwerpen in Benetke. Nekaj manjše število udeležencev 
je bilo leta 1671, saj so na sejmu sodelovale 204 družbe iz 84 mest, med njimi 35 
izven Nemčije, kar je bilo verjetno tudi posledica tridesetletne vojne. Konec 17. 
stoletja je bil vrhunec frankfurtske knjižne trgovine. Kasneje je vse večjo vlogo 
prevzemal sejem v Leipzigu, kar se odraža tudi v spremnem gradivu prireditve: 
frankfurtski sejemski katalog je leta 1723 obsegal le 20 strani (v letu 1612 pa 66 
strani). Leto 1764 predstavlja zaton nekdanjega frankfurtskega knjižnega sejma, 
veliko nekdanjih knjigarn naj bi spremenili celo v vinotoče in gostilne. 13 
Frankfurtski knjižni sejem so leta 1949 obnovili. Leta 1955 so začele na 
njem sodelovati tudi države iz vzhodnega bloka – Sovjetska zveza, Madžarska, 
Češkoslovaška in Jugoslavija.14
Za sejem so veljala določena pravila, med drugim se s knjigotrštvom niso 
smeli ukvarjati Židje. Termini so bili določeni za dve obdobji v letu – spomladi ob 
veliki noči in v jesenskem času ob godu sv. Mihaela. Od zadnjega dne sejma do 
naslednjega ni bilo dovoljeno trgovati s knjigami, knjigotržci so morali odpeljali 
knjige nazaj v svoja mesta ali pa jih uskladiščiti.15 Zato so tiskarji in založniki vedno 
prilagajali termine izdaje knjig frankfurtskim knjižnim sejmom.16 Na to kaže tudi 
pismo Primoža Trubarja Henriku Bullingerju 10. julija 1557. V njem se je potožil, 
da bo moral vsaj deset do dvanajst tednov čakati na natis svojih tekstov, saj je bila 
Magdalena Morhart, tiskarka iz Tübingena, prav v tem času zasedena s tiskanjem 
nemške retorike za naslednji frankfurtski sejem.17
Knjižna komisija (Bücherkommission)
Pomembno vlogo ob delovanju frankfurtskih knjižnih sejmov je imela knji-
žna komisija (Büherkommision). Med njene naloge sta sodili cenzura in kontrola 
12 Skala, Vom neuen Athen, str. 195. 
13 Weidhaas, Frankfurt Book Fair.
14 O. c., str. 151–167.
15 O. c., str. 97.
16 Widmann, Geschichte des Buchhandels, str. 84.
17 Trubar, Pisma, str. 30–31.
A. DULAR: Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji364  
knjižnega trga. Akti komisije so danes shranjeni na Dunaju v Haus- Hof- und Staat-
sarchivu in so popisani v oddelku Miscellanea.18 Komisija je bila ustanovljena leta 
1567,19 dve leti kasneje – leta 1569 pa je bilo njeno delovanje že tesno povezano s 
frankfurtskim knjižnim sejmom. Leta 1597 je cesar Rudolf II. imenoval dva knjižna 
komisarja, ki pa nista delovala le v času sejmov.20
V pristojnosti komisije je bila cenzura, ki je imela pregled tako nad protestant-
skimi kot tudi katoliškimi tiski, redno so sestavljali tudi sezname prepovedanih in 
sumljivih knjig, ki so jih pošiljali cesarskim svetnikom. Tako imenovani »vizitatorji« 
so pregledovali gradivo knjigotržcev in obiskovali njihove stojnice.21 Dvakrat letno, 
v času frankfurtskega sejma, je komisija obveščala zbrane knjigotržce o knjigah, 
ki so bile zaščitene pred ponatisi, dodeljen jim je bil torej privilegij.22 Knjige so 
torej delili na privilegirane in neprivilegirane, glede na to je bilo predpisano tudi 
število obveznih izvodov tiskov, ki so jih morali oddati dvorni knjižnici. Skozi 
zgodovino se je to število spreminjalo, v začetku sta bila določena le dva. Leta 1678 
so zahtevali sedem privilegiranih izvodov, 1746 pa tri primere knjig brez zaščite.23 
Oddati jih je bilo treba, preden so knjige začeli prodajati.24 
Knjižna komisija si je ob svojem delu pomagala tudi s knjigotrškimi katalogi 
in plakati, zato je v njenem arhivu tudi zbirka tega gradiva.25 V interesu dvora je 
bilo, da je imel kar se da popoln pregled nad knjižno produkcijo. To pa je bilo 
možno doseči s tem, da je na sejmih sodelovalo čim več knjigotržcev in tiskarjev. 
Tako nas ne preseneča poziv avstrijskega cesarja Franca iz leta 1746 in skoraj 
identičen akt Jožefa II. iz leta 1775, s katerim vabita, naj sodeluje na jesenskem 
sejmu v Frankfurtu kar najširši krog ljudi iz vsega svetega Rimskega cesarstva, ne 
glede na narodnost, oziroma vsi tisti, ki se ukvarjajo s prodajanjem in tiskanjem 
knjig, časopisov in grafi k.26
Knjižna komisija je torej zbirala in pripravljala sezname knjig za frankfurtski 
knjižni sejem. Na njenih seznamih so bila dela razvrščena v dve skupini, in sicer 
tista, ki so jih pred ponatiskovanjem varovali privilegiji, in druga – brez zaščite. 
Ohranjenih je več seznamov, a za nas je posebej zanimiv tisti, ki so ga 22. maja 
1688 pripravili za jesenski frankfurtski sejem. Večina v njem predstavljenih del je 
bila natisnjena v nemščini ali latinščini, vmes pa najdemo tudi nekaj francoskih 
publikacij, ki jih je želel poslati na sejem rotterdamski založnik Reinier Leers. 
Sodeloval naj bi s šestimi knjigami. V sklopu neprivilegiranih knjig, ki jih je za 
sejem pripravil nürnberški založnik Wolfgang Moritz Endter, je tudi »Topographia 
Carinthiae«, sicer brez navedbe avtorja, kajti vsi naslovi so zapisani okrajšano, a 
18 Gross, Reichsarchiv, str. 315–316.
19 Skala, Vom neuen Athen, str. 199; Eisenhardt, Buchdruck, Buchhandel, str. 65. 
20 Wittmann, Geschichte des deutschen Buchhandels, str. 67.
21 Eisenhardt, Buchdruck, Buchhandel.
22 Eisenhardt, Buchdruck, Buchhandel, str. 13. Več o privilegijih Dular, Tiskarski privilegiji. 
23 Skala, Vom neuen Athen, str. 199.
24 Eisenhardt, Buchdruck, Buchhandel, str. 74. 
25 Richter, Verlegerplakate, str. 11. 
26 Österreichisches Staatsarchiv, Bücherkommission, fasc. K 14/ akt 299-303 in K 15/ akt 
860–863. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 365
to je lahko le Valvasorjevo delo Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae 
& modernae completa (1688). V istem razdelku lahko pod zapisom Krieghers 
»Suonaten« prepoznamo glasbeni tisk nemškega komponista in organista Johanna 
Philippa Kriegerja 12 suonate, ki ga je Endter natisnil leta 1688.27 
Frankfurtski sejemski katalogi
V aktih knjižne komisije, ki je bedela nad delovanjem frankfurtskega knji-
žnega sejma, torej že najdemo podatke o delih slovenskih avtorjev. Več gradiva je 
v sejemskih katalogih. Knjigotrške kataloge je imel v svoji knjižnici vsak baročni 
polihistor.28 S slovenskega prostora lahko to potrdimo vsaj za Janeza Vajkarda Valva-
sorja29 in grofa Volka Engelbrta von Auersperga. 30 Vendar moramo žal pritrditi tezi 
Ernsta Webera, ki jo je izrekel na simpoziju Bücherkataloge als buchgeschichtliche 
Quellen in der frühen Neuzeit v Wolfenbüttlu leta 1982 – knjigotrški katalogi so 
še vedno ne dovolj izčrpan vir za kulturno zgodovino.31
Najstarejši frankfurtski sejemski katalog je ob jesenskem sejmu leta 1564 
objavil augsburški knjigotržec Georg Willer – Novorum librorum, quos nundinae 
autumnales Francofurti anno 1564 celebratae venales exhibuerunt, catalogus. 
Katalogi so nato izhajali vsako leto ob obeh sejmih, njihov naslov pa se je nekoli-
ko spreminjal. Leta 1598 je prevzel izdajanje katalogov frankfurtski mestni svet, 
izhajali so vse do leta 1750.32 Kot zanimivost naj omenim, da je med letoma 1617 
in 1627 angleški knjigotržec John Bill izdajal tudi angleško različico frankfurtskega 
kataloga.33 Sredi 17. stoletja je Justus Theodor Baronio, član knjižne komisije, ki 
je zastopala katoliške interese, izdal poseben sejemski katalog – Index Particularis 
Librorum, Praecipue Catholicorum Theologorum nec non aliarum facultatum et 
linguarum, causas religionis non tractantium qui in Nundinis Vernabilibus Fran-
cofurti Anno MDCLVII. O odnosih katoliške cerkve do sejemskih dogajanj hrani 
obsežno dokumentacijo Vatikanski arhiv.34 
Leta 1592 je Georg Willer objavil prvi kumulativni katalog frankfurtskih sejmov, 
zajema sezname od leta 1564 do jesenskega sejma leta 1592 – Collectio in vnum 
corpus omnium librorum Hebraeorum, Graecorum, Latinorum necnon Germani-
ce, Italice, Gallicè & Hispanicè scriptorum qui in nundinis Francofurtensibus ab 
anno 1564 vsque ad nundinas autumnales anni 1592 ... venales extiterunt. Pomen 
in popularnost takih izdaj za takratno kulturno in znanstveno srenjo je moral biti 
precejšen, saj je Johann Cless že deset let kasneje izdal nov, obsežnejši katalog, ki 
zajema celotno 16. stoletje – Unius seculi; eiusque virorum literatorum monumentis 
tum fl orentissimi, tum fertilissimi: ab anno Dom. 1500. ad 1602. nundinarum autu-
27 Österreichisches Staatsarchiv, Bücherkommission, fasc. 4, akt 32-40, list 32–39.
28 Wittmann, Bücherkataloge, str. 11. 
29 Bibliotheca Valvasoriana, str. 211–212.
30 Radics, Geschichte des deutschen Buchhandels, str. 82.
31 Weber, Sortimentskataloge, str. 239.
32 Widmann, Geschichte des Buchhandels, str. 85–86. 
33 Wittmann, Geschichte des deutschen Buchhandels, str. 67.
34 Eisenhardt, Buchdruck, Buchhandel, str. 84–5.
A. DULAR: Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji366  
mnalium inclusiue, elenchus consummatissimus librorum: Hebraei, Graeci, Latini, 
Germani, aliorumque Europae idiomatum: typorum aeternitati consecratorum ... : 
desumptus partim ex singularum nundinarum catalogis, partim ex instructissimis 
ubi[que] locorum bibliothecis: atque in tomos duos partitus. Natisnil ga je fran-
kfurtski tiskar Johann Sauer, založil pa Peter Kopf. Izvod Clessovega kataloga, ki 
ga hrani dunajska nacionalna biblioteka, je podrobno predstavil Wermer Starck. 
Poleg naslovov del je v katalogu nekaj opomb o opremi knjig – dvobarvni tisk 
naslovnic, grafi čna oprema itd. Popisanih naj bi bilo okoli 15.000 knjig. Posebej pa 
velja omeniti, da je v katalog vključenih okoli 2000 naslovov francoskih del, ki so 
jih predstavili založniki iz Amsterdama, Antwerpna, Leidna, Utrechta, Haarlema, 
Basla, Züricha, Ženeve, Strasbourga. Nekaj tiskov je bilo tudi iz italijanskih mest in 
iz Anglije. Dunajski izvod je vezan pergament, in sicer v dva ločena zvezka. Ni pa 
povsem jasna provenienca tega izvoda, vemo le, da je nekoč pripadal dunajskemu 
jezuitskemu kolegiju.35
Frankfurtski kumulativni katalog, ki ga je sestavil Johann Cless, hrani tudi 
ljubljanska Semeniška knjižnica. Oba zvezka – prvi ima 563, drugi pa 292 strani, 
sta vezana skupaj v pergamentni ovitek. Na sprednjem listu je lastniški vpis: Otto 
Fridrich Com. A Buchaim…, na notranji strani ovitka vpis Ex Aula Ep[isco]pali, 
poleg pa še prečrtan vpis iz 1603 in rokopisna opomba. Torej je bil eden izmed 
nekdanjih lastnikov te knjige v 17. stoletju ljubljanski škof Otto Friedrich von 
Buchheim.36
V 17. in 18. stoletju v Frankfurtu niso izdajali sejemskih katalogov, ki bi zaje-
mali večletne prikaze predstavljenih publikacij. Lahko pa omenimo, da so nekateri 
posamezniki skupaj vezali kataloge in tako pridobili pregled nad daljšim obdobjem. 
Janez Vajkard Valvasor je imel v svoji knjižnici dva zvezka frankfurtskih sejemskih 
katalogov. Catalogus universalis pro nundinis Francofurtensibus autumnalibus et 
veralibus de anno 1619–1661 Hoc est: Designatio omnium librorum qui hisce nun-
dinia.. vel novi, vel emendatiores et auctiores prodierunt. Das ist Verzeichnus aller 
Bucher, so zu Franckfurt in der Herbst- und Oster-Mess… verkaufft worden. Vezani 
so letniki – 1619–1624, 1630, 1633, 1647, 1649–1652 in 1657–1661, torej seznam 
ni popoln, nekaj letnikov manjka.37 V drugem zvezeku – Catalogus universalis pro 
nundinis Francofurtensibus autumnalibus et vernalibus anno 1663–1688. Hoc est: 
Designatio omnium librorum qui hisce nundinis … vel novi, vel emendatoris et 
auctores prodierunt. Das ist: Verzeichnuss alle Bucher so zu Frankfurt am Mayn 
in der Herbst- und Oster-Mess entweder gantz neu. Odersonsten verbessert, oder 
auffs neue wiederumb in der Buch-glassen verkauft werden, prav tako manjka nekaj 
letnikov. Popisana so leta 1663, 1665, 1667, 1675, 1678 in 1680–1688.38
35 Starck, Frankfurter Messekatalog.
36 Semeniška knjižnica, Ljubljana, sig. OSK V III 25 r. 
37 Bibliotheca Valvasoriana, sig. M 7329.
38 Bibliotheca Valvasoriana, sig. M 7294.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 367
Knjižne povezave med frankfurtskimi sejmi in našim prostorom
Na podlagi sejemskih katalogov je bilo narejenih malo analiz. Carl Junker 
je glede na udeležbo avstrijskih založnikov podal sliko, koliko je bil nemški trg 
zainteresiran za publikacije iz avstrijskih dežel. Navaja, da so bili v začetku 17. 
stoletja prisotni na sejmih v Frankfurtu in Leipzigu le založniki z Dunaja, iz Prage 
in Innsbrucka. Sto let kasneje omenja še Salzburg. V obdobju med 1765 in 1805, 
ko je prevzel osrednji knjižni sejem Leipzig, pa so tam nastopali tudi tiskarji iz 
Bratislave in Gradca.39 Poudariti je treba, da je verjetno upošteval le podatke iz 
katalogov, kjer pa so pogosto izpuščali zapise o kraju izdaje, a tudi tu bi ob skrbnem 
pregledu lahko sliko precej dopolnil.
Na nemških knjižnih sejmih so prodajali tudi knjige v francoščini, italijanščini 
in angleščini. Predvsem slednje so bile novost v 18. stoletju, znanje angleščine je 
bilo tedaj znak evropske intelektualne elite. Analiza katalogov sejmov v Frankfurtu 
in Leipzigu, ki jo je naredil Bernhard Fabian, je pokazala, da je bilo v drugi polovici 
18. stoletja vse več knjig angleških avtorjev in v angleščini na policah knjigarn kot 
tudi knjižnih sejmov v Nemčiji.40
Analiza avtorjev, povezanih s slovenskim prostorom, je težja naloga, saj nam 
pri pregledovanju frankfurtskih sejemskih katalogov ne more biti merilo jezik, pa 
tudi ne kraj izdaje, zato ni mogoče pričakovati, da bomo zajeli vsa dela, ki so bila 
nekoč predstavljena na teh prireditvah. Za 16. stoletje se lahko opremo na oba ku-
mulativna kataloga. Prvega je izdal Georg Willer leta 1592, drugega pa Johan Cless 
deset let pozneje. Struktura katalogov je bila podobna, dela so razdelili po jeziku – 
najprej latinska, sledijo nemška in v dodatku še knjige v italijanščini, francoščini in 
španščini. Znotraj teh treh delov pa je še delitev po strokah – teologija (razdeljena 
je na protestantski in katoliški del), pravo, medicina, zgodovina, fi lozofi ja in glasba. 
Pri tem je treba opozoriti, da so med fi lozofskimi deli opisane tudi naravoslovne 
študije s področja fi zike, matematike, astronomije in tudi jezikoslovje.
Collectio, in unum corpus, omnium librorum Hebraeorum, Graecorum, 
Latinorum, nec non Germanice, Italice, Gallice et Hispanice scriptorum qui in 
nundinis Francofurtensibus ab anno 1564, usque ad nundinas Autumnales anni 
1592 je pripravil Georg Willer, ki je bil tudi sicer izdajatelj frankfurtskih sejemskih 
katalogov. Natisnili so ga v tiskarni Nicolaia Bassaeja. V katalogu so po obsežnem 
uvodu trije seznami – v latinščini pisane knjige so predstavljene na 636, nemška 
dela na 372 in francoska, italijanska ter španska na 62 straneh. Zanimivo je, da so 
knjigi pripisovali tolikšen pomen, da so poskrbeli za zaščito pred ponatiskovanjem, 
dodeljen ji je bil desetletni cesarski privilegij. 
Več povezav s slovenskim prostorom smo našli v obsežnem prvem, latinsko 
pisanem delu knjige. Med zgodovinskimi deli najdemo knjigo Žige Herbersteina 
Moscouia, ki je bila natisnjena v Baslu leta 1571, in glasbeni tisk Jakoba Gallusa 
(Jacob Handl) Quatuor vocum libri, 1591. Posebej pa velja opozoriti, da sta bili 
39 Junker, Die Kulturatbeit, str. 164.
40 Fabian, Die Messkataloge.
A. DULAR: Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji368  
na seznamu tudi dve deli Hieronima Megiserja s področja jezikoslovja. Štirijezični 
slovar – Dictionarium quatuor linguarum, v katerem so besede zapisane v nemšči-
ni, latinščini, slovenščini in italijanščini. Slovenščino je povzel iz protestantskih 
tiskov, upošteval je tudi ljudsko govorico. Objavil je še zbirko pregovorov in rekov 
v več jezikih – Paroemiologia polyglottos, v kateri so zbrani latinski in grški izreki 
antičnih avtorjev, ob njih pa fraze v nemškem, francoskem, italijanskem, in kar je 
za nas še posebej zanimivo, tudi v slovenskem jeziku. Obe knjigi je izdal štajerski 
založnik Widmanstetter v Gradcu leta 1592. Glede na to, da sta bili vključeni v 
obravnavani katalog (str. 481), lahko zapišemo, da sta bili še isto leto predstavljeni 
na velikem frankfurtskem knjižnem sejmu. Slovenščina je bila torej na tej prireditvi 
prisotna že v 16. stoletju. 
Med teološkimi protestantskimi deli ima pomembno mesto teolog Istran Matija 
Vlačić Ilirik (latinizirano zapisan kot Matthias Flacius Illyricus), Luthrov učenec, ki 
je deloval v Frankfurtu. V katalogu smo našli več Vlačićevih del v latinskem delu 
(str. 134) in med nemško pisanimi knjigami – Verzeichniß der Teudtschen Bücher 
und Schriften in allerley Faculteten und Kunsten (str. 366). Del naših protestantskih 
piscev v seznamu ni, zasledili smo le nemško pridigo ob Trubarjevem pogrebu v 
Derendingenu, ki jo je imel profesor teologije v Tübingenu Jacob Andrea (str. 78). 
Med pravniki, ki so delovali v 16. stoletju, ima posebno mesto Martin Pegius, doma 
iz Polhovega Gradca. Na frankfurtskih sejmih so ponujali več njegovih del, ki so 
bila natisnjena v Ingolstadtu (str. 245).
Kot rečeno, je po desetih letih ponovno izšel kumulativni katalog frankfurtskih 
sejmov, le da je ta zajemal celotno 16. stoletje. Sestavil ga je Johann Cless. Glede 
na to, da je vključil tudi dela iz obdobja, ki ga je pokrival Willerjev katalog, je bilo 
pričakovati, da je predstavil ista dela, povezana s slovenskim prostorom, ki smo jih 
že omenili pri zgodnejšem katalogu. Le malo je razlik. Po številu strani je katalog 
nekoliko manjši – prvi del obsega 563 strani, vanj so poleg latinsko pisanih del 
vključena tudi francoska, italijanska in španska, drugi pa ima 292 strani. Razlike ne 
moremo pripisati manjšemu številu vpisov, ampak predvsem različnemu načinu tiska. 
V Clessovem katalogu smo med latinsko pisanimi protestantskimi teološkimi 
knjigami našli več kot dvajset del Istrana, teologa, jezikoslovca in zgodovinarja Matije 
Vlačića Ilirika (str. 19, 29, 78, 124), predstavljen je tudi v nemškem delu (str. 92). Med 
latinskimi zgodovinskimi deli je omenjen opis Moskve Žige Herbersteina (345) iz leta 
1571, dodan pa je mlajši glasbeni tisk iz Gallusovega opusa – Sacrae Cantiones de 
praecipuis festis per totum annum, que ex sancto Ecclesiae Catholicae visu ita sunt 
ordinarae & disposite, ut omni tempore inseruite queant, quatuor, quinque, sex, octo, 
& plurium voc, ki so ga natisnili v Nürnbergu leta 1597 (str. 398). Navaja tudi obe 
fi lološki deli Hieronima Megiserja – Štirijezični slovar in zbirko pregovorov, ki sta bili 
natisnjeni v Gradcu leta 1592 (str. 453–454). Nova pa je bila njegova knjiga Tractat 
von dem dreyfachen Ritterstand und allen Ritter Orden der Christenheit (Frankfurt 
1593), ki jo najdemo v nemškem delu kataloga na strani 228. Med nemškimi tiski je 
tudi pet različnih del pravnika Martina Pegiusa (str. 184 in 185).
Naj ob koncu opozorim še na pomembno delo hrvaškega humanista in jeziko-
slovca Fausta Vrančića. Leta 1595 je v Benetkah izšel petjezični slovar Dictiona-
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 369
rium quinque nobilissimarum Europae linguarum: Latinae, Italicae, Germanicae, 
Dalmatiae et Ungaricae. Na frankfurtskem knjižnem sejmu je bil predstavljen ob 
koncu 16. stoletja (str. 435, pomotoma zapisano 453).
V prvi polovici 17. stoletja smo na frankfurtskih knjižnih sejmih našli le knjige 
Hieronima Megiserja. Objavil je veliko del, med njimi pa so bila nekatera povezana 
z našimi kraji oz. s slovenščino. Leta 1603 so poleg nekaterih drugih njegovih knjig 
predstavili tudi Thesaurus Polyglottus vel Dictionarium Multilinguae Thesaurus 
polyglottus, vel dictionarium multilinguae: ex quadringentis circiter tam veteris, 
quam novi ... orbis nationum linguis, dialectis, idiomatibus & idiotismis, constans.41 
V njem je predstavljenih več različic nemščine, madžarščina, slovanski jeziki 
kot češčina, hrvaščina, dalmatinščina, pa jeziki, ki so jih govorili na Kranjskem, 
Štajerskem in Koroškem.42 Leta 1610 so bile v delu frankfurtskega sejemskega 
kataloga – Politische historische und Geographische Bücher predstavljene kar tri 
Megiserjeve knjige.43 Iz italijanščine je prevedel in redigiral tekst Hodęporicon 
Indiæ Orientalis/ Das ist: Warhafftige Beschreibung Der ansehlich Lobwürdigen 
Reyß/ Welche der Edel/ gestreng vnd weiterfahrne Ritter/ H. Ludwig di Barthema 
von Bononien aus Italia bürtig/ Jnn die Orientalische vnd Morgenländer/ Syrien/ 
beide Arabien/ Persien vnd Jndien/ auch in Egypten vnd Ethyopien/ zu Land vnd 
Wasser. Objavil je opis otoka Malte, ki mu je dodal tudi slovar – Propugnaculum 
Europae – Beschreibung der Insel Malta. Kot zanimivost naj navedem, da je 
bilo delo ponovno predstavljeno na sejmu leta 1612. Za nas pa je najzanimivejša 
knjiga Paradisus Deliciarum; das ist Eigentliche und wahrhafftige Beschreibung 
Der wunderbaren / mechtigen und in aller Welt hochberümbten Stadt Venedig, saj 
knjiga opisuje vso nekdanjo Beneško republiko in na nekaterih mestih omenja tudi 
današnje slovensko ozemlje.44
Tudi v drugem desetletju 17. stoletja smo lahko v sejemskih katalogih našli 
nekaj del Hieronima Megiserja, ki so povezana z našim prostorom. Leta 1613 so 
predstavili dopolnitev h knjigi o Beneški republiki, delo o epigrafskih spomeni-
kih – Inscriptiones Venetae. Leipziški založnik Henning Groß je predstavil drugo 
izdajo njegovega slovarja Thesaurus Polyglottus. Za slovensko zgodovinopisje je 
zelo pomembna monografi ja Annales Carinthiae, Das ist, Chronica Des Löblichen 
Ertzhertzogthumbs Khärndten (1612), zanjo je Megiser uporabil gradivo, ki ga je 
zbral Michael Gothard Christalnik, in ga nato dopolnjeval z arhivskimi dokumenti 
več let. V njem je natančno opisal ustoličevanje koroških vojvod na Gosposvetskem 
polju, knežji kamen pri Krnskem gradu in vojvodski prestol. Na frankfurtskem sej-
mu je bila leta 1613.45 Leta 1616 je bil na seznamu Megiserjev pregled zgodovine 
cesarjev od Julija Cesarja pa do Matije I., ki je vladal v njegovem času Iconologia 
Caesarum oder Summarischer Chroniken Außzug aller Röm. Keyser von C. Ju-
41 Catalogus Universalis Pro Nundinis Francofurtensibus Autumnalibus de anno 1603. 
42 Stabej, Hieronim Megiser. 
43 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus de Anno M.DC.X.
44 Dular, Hieronim Megiser. 
45 Catalogus universalis pro nundinis Francofurtensibus vernalibus de Anno 1613.
A. DULAR: Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji370  
lio Cäsare an biß auff Matthiam I. (Linz 1616).46 Dve leti kasneje pa je Megiser 
zapisan le kot izdajatelj dela – Jansen des Enenkels Fürstenbuch von Oesterreich 
und Steiermark (Linz 1618).47
Ob pregledu obsežnega gradiva – tiskanih katalogov, ki so izhajali dvakrat 
letno, do leta 1650 nismo našli knjig, ki bi bile neposredno povezane z današnjim 
slovenskim prostorom. Seveda so prodajali geografska dela, ki so vključevala tudi 
naše dežele, kot so Cosmographije Sebastiana Münstra, Gerada Mercatorja in Paula 
Merule – leta 1633 so na sejmih predstavili vse tri – vendar njihovih izdaj v prvi 
polovici 17. stoletja nismo posebej sledili.48 V tem obdobju se začnejo pojavljati 
različne izdaje verskih priročnikov Roberta Bellarmina in Tomaža Kempčana, a 
njune knjige so postale na Slovenskem popularne šele stoletje kasneje, ko so bile 
prevedene v slovenščino. Omeniti pa moramo še dela češkega pedagoga Jana 
Komenskega. Vse od tridesetih let so na frankfurtskih sejmih prodajali številne 
njegove knjige. Leta 1658 je izdal prvo otroško ilustrirano enciklopedijo Orbis 
sensualium pictus. Hoc est: Omnium fundamentalium in mundo rerum, & in vitâ 
actionum, pictura & nomenclatura (1658). Knjiga je opremljena z lesorezi, ki pred-
stavljajo stvari iz vsakdanjega življenja. Že isto leto jo je bilo mogoče kupiti tudi v 
Frankfurtu.49 Gesla so dvojezična, v prvi izdaji – latinska in nemška. V naslednjih 
letih je bilo predstavljenih več izdaj, kjer so nemščino nadomestili s francoščino 
oziroma italijanščino. Zanimivo je, da se je v začetku 18. stoletja prevajanja lotil 
tudi kapucin Janez Adam Geiger bolj znan kot – Hipolit Novomeški. Delo je žal 
ostalo v rokopisu, je pa originalnima dvema jezikoma – latinščini in nemščini, 
dodal še slovenščino.50
Opozoriti velja še na dve publikaciji – opisi potovanj preko naših krajev. V 
sejemskem katalogu za leto 1658 je delo zdravnika in popotnika Hieronymusa 
Welscha (1612–1665), opis njegove poti leta 1630 je izšel kot – Warhafftige Reiß-
-Beschreibung, Auß eigener Erfahrung, von Teutschland, Croatien, Italien, denen 
Jnsuln Sicilia, Maltha, Sardinia, Corsica, Majorca, Minorca, Juica und Formentera 
... und andern Orthen.51 V naslovu niso omenjene naše dežele, a prav na začetku poti 
je obiskal Celje, glavno mesto grofov Celjskih, Ljubljano, glavno mesto Kranjske, 
kjer da se ne govori nemško, ampak povsem slovensko (vindiš), nato pa je šel po 
Ljubljanici do Vrhnike in naprej proti Hrvaški.
Leta je bil 1669 v slovenskih deželah Valvasorjev angleški sodobnik Edward 
Brown. Obiskal je Gosposvetsko polje, Celovec, Gorenjsko (Tržič), Ljubljano, 
46 Catalogus Universalis Pro Nundinis Francofurtensibus Autumnalibus, 
de Anno M. DC. XVI.
47 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Autumnalibus, 
de Anno M.DC.XVIII.
48 Catalogus Universalis Pro Nundinis Francofurtensibus Autumnalibus 
De Anno M.DC.XXXIII.
49 Catalogus Universalis Pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus, 
De Anno M.DC.LVIII.
50 Ahačič, Pregled jezikoslovnih zapisov, str. 593–598.
51 Catalogus Universalis Pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus, 
De Anno M.DC.LVIII. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 371
presihajoče Cerkniško jezero, idrijski rudnik živega srebra in vse to je opisal v 
obširnem potopisu po Evropi.52 V Frankfurtu so na spomladanskem sejmu leta 1685 
predstavili nemško različico njegove knjige Edward Brown, M. D. auf genehmgehal-
tenes Gutachten und Veranlassung der Kön. Engell. Medicinischen Gesellschaft in 
Londen durch Niederland, Teutschland, Hungarn, Servien, Bulgarien, Macedonien, 
Thessalien, Oesterreich, Steirmarck, Kärnthen, Carniolen, Friaul.53
V okviru tiskanih sejemskih katalogov je bil v drugi polovici 17. stoletja tudi 
razdelek »Libri Serius exhibiti«. Leta 1677 je tu založba Johanna Arnolda iz Kölna 
predstavila razkošno ilustrirano knjigo Topographia provinciarum Austriacarum 
oder Beschreibung der fürnehmsten Städt und Plätz in den Oesterreischen Landen 
Steyr / Kärndten / Crain und Tyrol opremljeno z grafi kami Matthaeusa Meriana.54
Posebno pozornost pa moramo posvetiti delu dveh domačinov – Janeza 
Ludvika Schönlebna in Janeza Vajkarda Valvasorja, saj je bilo zanimivo za širši 
krog humanistov 17. stoletja, na kar kažejo tudi predstavitve njunih knjig na fran-
kfurtskih knjižnih sejmih. 
Življenje in delo zgodovinarja, govornika, pridigarja, teologa in polihistorja 
Janeza Ludvika Schönlebna je pred nedavnim predstavila v monografi ji Monika 
Deželak Trojar.55 Njegova dela je razdelila v naslednje sklope – retorični, teološko-
-mariološki in zgodovinsko-genealoški opus. Na podlagi objavljenih katalogov 
frankfurtskih sejmov lahko ugotovimo, da so na sejemskih policah predstavili šest 
njegovih knjig. Že leta 1669 sta bili na ogled med teološkimi knjigami deli Fasten-
-Freytag-vnd Sontag-Predigen das ist: I. Geistliche Ehrn-Saul Jesu Christo, dem 
Angstleydenden Welt-Erlöser an dem Berg Oliveti auffgerichtetoričnimi in Vera 
ac sincera sententia de immaculata conceptione Deiparae Virginis,56 ki sta leto 
poprej izšli v Salzburgu pri Melchioru Haanu. Prav tam so natisnili leta 1682 tudi 
knjigo Allegoriae ss. Patrum, ki pa je bila predstavljena že po avtorjevi smrti, in 
sicer v katalogu leta 1683.57 
Janez Ludvik Schönleben je bil vnet zbiralec in poznavale c podatkov o zgo-
dovinskih dogajanjih. Na podlagi teh raziskovanj je objavil več knjig, od katerih so 
bile na frankfurtskih sejmih predstavljene tri. Leta 1675 najdemo v sklopu »Libri 
historici et politici« delo Aemona vindicata sive Labaco metropoli Carnioliae vetus 
Aemona nomen jure assertum, ki je izšlo v Salzburgu leta 1674.58 Spomladi 1680 
so napovedali med knjigami bodočih sejmov (Libri Futuris Nundinis Prodituri) 
Schönlebnovo knjigo Dissertatio polemica de prima origine augustissimae domus 
Habspurgo-Austriacae, ki pa je dejansko izšla šele leto kasneje. Tako najdemo o 
njej zapis tudi v naslednjem pomladnem sejemskem katalogu.59 Velja pa omeniti, da 
52 Šumrada, Edward Brown. 
53 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus, de Anno MDCLXXXV. 
54 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Autumnalibus, de Anno 
MDCLXXVII.
55 Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben. 
56 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus de Anno M.DC.LXIX.
57 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus, de Anno MDCLXXXIII.
58 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus, de Anno MDCLXXV.
59 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus, de Anno MDCLXXX.
A. DULAR: Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji372  
je to najstarejša knjiga, kjer je kot kraj izdaje zapisana Ljubljana; tiskar in založnik 
je bil Janez Krstnik Mayr. 
Najpomembnejše Schönlebnovo zgodovinsko delo Carniolia antiqua et nova 
so predstavili leta 1682. Zapis naslova je sicer nekoliko drugačen, kot ga poznamo 
danes – Annales Sacroprophani à conditio Mundo, kot kraja izdaje pa sta pravilno 
navedeni Salzburg in Ljubljana. Knjigo so uvrstili med teološke katoliške publi-
kacije, kar kaže, da knjige pred pripravo kataloga najbrž niso imeli v rokah in je 
bil zapis narejen na podlagi rokopisne predloge, ki jo omenja Deželak Trojarjeva.60 
V katalogu jesenskega frankfurtskega sejma leta 1683 je med teološkimi knjiga-
mi tudi delo Theatrum Mortis humanae tripartitum… mit schonen Kupfferen – apud 
Salzburg bey Joh. Bapt. Mayr – brez navedbe avtorja.61 To je lahko le Valvasorjevo 
delo, ki je bilo deloma natisnjeno na Bogenšperku (bakrorezi), deloma v Ljubljani 
(besedilo), založnik Janez Krstnik Mayr pa je dodal še tretji kraj Salzburg, kjer je 
imel svoje prvotno podjetje. Argument, da je avtor knjige lahko le Valvasor, lahko 
utemeljimo z dejstvom, da je knjigo varovala pred ponatisi in izdajami podobnih 
knjig desetletna cesarska zaščita – cesarski privilegij.62 
V arhivu knjižne komisije (Bücherkommission) je za leto 1688 shranjen 
seznam, ki so ga pripravili za jesenski frankfurtski sejem. Med knjigami založbe 
Wolfganga Moritza Endterja iz Nürnberga je tudi Valvasorjevo delo Topographia 
Carinthiae.63 Isti založnik je izdal leta 1689 njegovo monumentalno delo Slava 
vojvodine Kranjske (Die Ehre dess Herzogthums Crain), za reklamo pa je poskrbel 
že leto poprej. V spomladanskem sejemskem katalogu (1688) najdemo obsežno 
najavo med predstavitvami bodočih sejmov (Libri Futuris Nundinis Prodituri).64 Na 
naslednjem – spomladanskem sejmu 1689 so knjigo med bodočimi sejmi omenili 
še enkrat – Herr Johan. Weichard Bar. Von Valvasor Topographisch-historisches 
Schau- und Ehren-Gerüst dess Herzugthumbs Crain/ erwitert durch Erasmum 
Francisei, und mit mehr als 500 Kupffern geziere.65 Knjige so običajno prišle na 
sejem šele leto po izdaji, kakšen pomen so pripisovali Valvasorjevemu delu, pa 
kažejo že te predhodne najave. To je nedvomno povezano z dejavnostjo fi rme 
Endter, ki je sodelovala na frankfurtskih sejmih oziroma njihovih katalogih vse 
od začetka 17. stoletja.66 
Ob koncu naj dodamo še dva »ljubljanska« tiska, ki ju navajata kataloga iz 
leta 1681 in 1682. Žal nismo mogli ugotoviti, za kateri knjigi gre, saj sta bila na-
slova le približno povzeta ali pa sta to publikaciji, ki ju ne poznamo. Med knjigami 
60 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus, de Anno MDCLXXXII; 
Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben, str. 231.
61 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Autumnalibus, de Anno 
MDCLXXXIII. 
62 Dular, Iz zgodovine tiskarskih privilegijev.
63 Österreichisches Staatsarchiv, Bücherkommission, fasc. 4, akt 32-40, list 32-39.
64 Catalogus Universalis, pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus, de Anno 
MDCLXXXVIII. Cfr. Reisp & Magić, Slowenien – Frankfurt. 
65 Catalogus Universalis, pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus, de Anno 
MDCLXXXIX. 
66 Oldenbourg, Die Endter Oldenbourg, str. 96–98.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 373
bodočih sejmov je leta 1682 zapisano: P. Amandi von Göns Capuciners Geistliche 
Fasten Speisen / Predigeweiss auffgerragen/ 4. Laybach bei Joh. Baptist. Mayer.67 
Še bolj zanimiva je knjiga, ki je na sejmu očitno bila, saj je zavedena v oddelku 
nemško pisanih političnih, zgodovinskih in geografskih knjig – Bescheibung des 
zu End des 1680 und zu anfang des 1681 Jahrs wie auch alle derer seit Anfang 
der Welt biss dato erschienem Cometen /sempt ihrer Bedeutung /Labaci ap. Joh. 
Baptist Mayr in 4.68 
Na koncu velja spregovoriti nekaj besed še o strukturi sejemskih katalogov, 
ki so glavni vir za prepoznavanje knjig, predstavljenih na frankfurtskih sejmih 
v prvih dvesto letih. Praviloma so imeli dva glavna sklopa – latinsko in nemško 
pisane knjige, vmes še »Libri Peregrini Idiomatis« (francoska in italijanska dela). 
V prvih desetletjih 17. stoletja je bil seznamu dodan še »Apendix« (dodatek), vanj 
so bile uvrščene knjige brez prave vsebinske strukture. Po letu 1630 oba sklopa – 
dodatek in knjige bodočih sejmov (Libri Futuris Nundinis Prodituri) predstavljajo 
petino katalogov, leta 1655 celo polovico. Po 1656 pa »apendix« opustijo, saj so 
vanj vključevali knjige tik pred natisom. To je razbrati iz tipografi je zapisov (vsaka 
vrstica je drugačna, linije so pogosto poševne), kar kaže na dodajanje v naglici. 
Končno moramo opozoriti še na kraje izdaj, ki so zapisani v katalogih. Ne 
želimo polemizirati s Carlom Junkerjem, ki je pred več kot stoletjem zapisal, da 
je bil delež avstrijskih založnikov na frankfurtskih sejmih zelo skromen.69 Naj 
navedemo le nekaj podatkov, ki kažejo drugačno sliko. Že ob koncu 16. stoletja je 
omenjen Gradec, pa tudi založniki iz Salzburga so prisotni precej pred obdobjem, 
ki ga navaja Junker. Tako je tiskar in založnik Janez Krstnik Mayr že dve leti po 
odprtju podružnice v Ljubljani (1680) sodeloval na sejmu sam ali pa preko svojega 
osrednjega podjetja v Salzburgu. Opozoriti velja tudi to, da so manjši založniki 
sodelovali na sejmih s pomočjo večjih podjetij, ki so pod svojim »okriljem« pred-
stavili njihove knjige. Dokaz sta na primer dva Megiserjeva tiska iz Linza, ki sta 
bila predstavljena leta 1616 in 1618. Linz v katalogih ni omenjen, pač pa imamo 
podatek o »razstavljavcu«, ki se pogosto skriva za besedico »apud« (pri). Megi-
serjevo knjigo o avstrijskem plemstvu je bilo mogoče dobiti pri Henningu Grossu 
iz Leipziga oziroma Johanu Krugernu iz Augsburga.70  
Pregled prvih 200 let frankfurtskega knjižnega sejma je pokazal, da so bila 
tam razstavljena tudi dela o slovenski zgodovini, geografi ji, jezikoslovju in drugih 
temah, s katerimi so se ukvarjali naši predniki. Že v 18. stoletju je prevzel vodilno 
vlogo knjižni sejem v Leipzigu, katalogi pa so bili pogosto tiskani skupaj za obe 
prireditvi. 
Frankfurtski sejem, ki je prenehal delovati leta 1750, so obnovili leta 1949. 
Leta 1955 so začele na njem sodelovati tudi države iz vzhodnega bloka – Sovjetska 
zveza, Madžarska, Češkoslovaška in Jugoslavija.71 Prve predstavitve jugoslovan-
67 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus, de Anno MDCLXXXII.
68 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Vernalibus, de Anno MDCLXXXI.
69 Junker, Die Kulturatbeit, str. 164.
70 Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Autumnalibus, de Anno M.DC.XVIII.
71 Weidhaas, Frankfurt Book Fair, str. 151–167.
A. DULAR: Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji374  
skih knjig v Frankfurtu so bile slabe. Slovenski dramaturg, publicist, dramatik in 
prevajalec Herbert Grün je takole kritično ocenil nastop leta 1959: »Popolnoma 
nezadovoljivo (za nas) je bila spet zastopana Jugoslavija. Ponovilo se je, kar 
se je že tolikokrat godilo, kadar smo imeli priliko pokazati na reprezentativnih 
mednarodnih prireditvah reči, na katere bi bili res lahko ponosni: kot pred leti na 
Dunaju (mednarodna gledališka razstava) ali lani v Bruslju smo imeli tudi to pot v 
Frankfurtu prazno štacuno. Čeprav se nam ne bi bilo treba sramovati tekmovanja 
z najimenitnejšimi svetovnimi založbami. Glede mladinske literature menda sploh 
vodimo. Našo skromno kolektivno razstavo je priredilo Združenje jugoslovanskih 
založb, organizacijo pa je prepustilo založbi »Mladost« (Zagreb). Glavni očitki na 
rovaš naših prirediteljev so: 1. dopustili so, da so nam gostitelji dodelili skrajnje 
neugodno lokacijo (neugodno v političnem in v komercialnem smislu); 2. razstava 
je bila taka, kot bi FLRJ sploh ne bila mnogonacionalna država (nobene makedon-
ske knjige, od slovenskih pa samo Vodnik po Mariboru (!) in Ciciban v Krklečevi 
prepesnitvi); 3. najdragocenejših in najreprezentativnejših jugoslovanskih edicij 
– zagrebških enciklopedij – reklamno sploh nismo znali »plasirati«; 4. zastopniško 
osebje je bilo komercialno in propagandno nespretno; 5. propagandni material 
(prospekti, katalogi itd.) je bil sestavljen in izbran tako nezanimivo, da se še od 
daleč ni mogel kosati s pisanim bogastvom preobilja drugega takega materiala (ki 
ni samo paša za oči, temveč je večidel tudi vsebinsko tehten, izvrstno sestavljen, 
poučen in spodbuden); 6. aranžma samega boksa je bil pust, dolgočasen in po-
polnoma neprivlačen: lahko si po ure in ure stal tam, a vsi obiskovalci so hodili 
mimo, nobenemu se oko ni ujelo ob kako zanimivost. – Največ propagande za 
knjižno kulturo jugoslovanskih narodov so na tem sejmu pripravile tiste založbe, 
ki so razstavljale Andrića v nemščini in francoščini. Prepričani smo lahko, da bo 
letošnji debacle dobra šola za prihodnje leto.«72
Mnogo bolj optimističen je bil nastop desetletje kasneje. Ivan Bratko, slovenski 
pisatelj in publicist, je za katalog ob razstavi naše knjige v Frankfurtu jeseni leta 
1972 zapisal, da predstavlja značilne knjižne dosežke v Jugoslaviji v zadnjih dveh 
desetletjih. Nemški in svetovni javnosti naj da vpogled v te dosežke in kulturni 
razvoj pri nas. Predstavili so številne edicije nacionalnih akademij, založb, kritič-
ne izdaje pisateljev klasikov vseh jugoslovanskih narodov in zaključeno veliko 
Enciklopedijo Jugoslavije. Med sodobnimi deli je poleg beletristike omenil tudi 
umetniške edicije – reprodukcije sodobnih slikarjev, grafi kov in kiparjev. Novost 
v knjižni proizvodnji so predstavljale koprodukcije s francoskimi, angleškimi in 
nemškimi založbami. Predvideval je, da bodo pozornost pritegnile turistične knjige 
o naših mestih, planinah, Jadranu in kulturnih spomenikih. Zaključil pa je z mi-
slijo: »Razumljivo je, da je razstava obsegala samo drobec vsega tega, kar izide. 
Predstavili smo vam knjige v vseh jezikih narodov in narodnosti Jugoslavije. To 
naj bi omogočilo obiskovalcu, da si ustvari vsaj približno podobo o naši mnogo-
nacionalni strukturi in o njenem kulturnem razvoju.«73 Na četrtem posvetovanju 
72 Grün, Frankfurtski knjižni sejem.
73 Bratko, Čas knjige, str. 39–42. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 375
jugoslovanskih založnikov Portorožu je Bratko opozoril še na eno pomanjkljivost 
ob udeležbah na mednarodnih knjižnih sejmih: »In tu ne gre le za pomanjkanje 
sredstev za udeležbo na tem ali onem sejmu, v Frankfurtu ali Leipzigu, temveč nam 
predvsem manjka iz leta v leto popolnejši fond knjig v tujih jezikih, s katerim bi 
nudili svetu vse tisto, kar želimo, da bi zvedel o nas in vse, kar je potrebno za našo 
afi rmacijo kot ene izmed najpomembnejših neuvrščenih dežel s svojim specifi čnim 
tridesetletnim socialističnim razvojem.«74
Devetdeseta leta so prinesla novo politično ureditev Evrope in Azije in no-
vonastale države so se v Frankfurtu predstavile s svojimi knjižnimi produkcijami. 
Leta 1997 je bilo največ razstavljavcev iz Nemčije (2534), Velike Britanije (905) 
in ZDA (800). Predstavili so 306.476 naslovov, od tega 79.898 novih. Močno se je 
povečalo tudi število srednje- in vzhodnoevropskih založb. »V deveti dvorani smo 
se v družbi nekdanjih jugoslovanskih republik in novih držav nekdanje Sovjetske 
zveze razkazovali tudi Slovenci. Zanimiva, ovita v klobučevino in cigaretni dim 
Nika Grafenauerja, je bila stojnica Nove revije,« je komentiral sejemsko dogajanje 
Janez Penca v Dolenjskem listu.75 
Danes pogosto slišimo frazo – če nisi na spletu, te sploh ni! Nedvomno pa velja 
za knjigo/založbo tudi stavek, ki ga je izrekel leta 1990 koroški narodni delavec 
in založnik Lojze Wieser: »Če ne greš na frankfurtski sejem, te kot založbe ni!«76
74 Trenutek jugoslovanske knjige, Primorski dnevnik 32/1976, št. 103 (1. 5.), str. 5. 
75 Penca, Knjiga. 
76 Sodelovanje v Frankfurtu se obrestuje, Slovenski vestnik 45/1990, št. 58 (3. 10.), str. 10.
A. DULAR: Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji376  
Viri in literatura
Viri
Arhivski viri
Östereichisches Staatsarchiv, Abt. Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Buchkommission
Metropolitanska knjžnica, Zagreb
Tiskani viri
Bibliotheca Valvasoriana: katalog knjižnice Janeza Vajkarda Valvasorja [v biblioteki Metropolitani 
v Zagrebu]. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti; 
Zagreb: Nacionalna i sveučilišna knjižnica, 1995. 
Cless, Johann: Unius seculi; eiusque virorum literatorum monumentis tum fl orentissimi, tum 
fertilissimi: ab anno Dom. 1500. ad 1602. nundinarum autumnalium inclusiue, elenchus 
consummatissimus librorum: Hebraei, Graeci, Latini, Germani, aliorumque Europae 
idiomatum: typorum aeternitati consecratorum ... : desumptus partim ex singularum 
nundinarum catalogis, partim ex instructissimis ubi[que] locorum bibliothecis: atque 
in tomos duos partitus. Frankfurt: peter Kopf, 1602 (Semeniška knjižnica, Ljubljana).
Digitalni viri
Deutsche digitale Bibliothek; https://www.deutsche-digitale-bibliothek.de/ – na tem portalu je 
bila pregledana večina sejemskih katalogov.
Literatura
Ahačič, Kozma, Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in roko-
pisnih delih 1672–1758: I. Schönleben, Kastelec, Valvasor, Svetokriški, Vorenc, Hipolit. 
Slavistična revija 57, 2009, str. 563–602.
Bratko, Ivan, Čas knjige. Državna založba Slovenije: Ljubljana 1972.
Braudel, Fernand, Igre menjave. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.-XVII. 
stoletje I. Studia humanitatis: Ljubljana, 1989.
Deželak Trojar, Monika, Janez Ludvik Schönleben (1618-1681). Ljubljana: ZRC SAZU, 2017.
Dular, Anja, Iz zgodovine tiskarskih privilegijev. Zgodovinski časopis 52, 1998, str. 21–36.
Dular, Anja, Živeti od knjig: zgodovina knjigotrštva na Kranjskem do začetka 19. stoletja. Lju-
bljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2002. 
Dular, Anja, Ljubljanski knjigovezi v 16. in 17. stoletju = The Ljubljana bookbinders of the 16th 
and 17th centuries. Konserviranje knjig in papirja 2 = Book and paper conservation 2. 
Ljubljana: Arhiv Slovenije 2016, str. 58–67. 
Dular, Anja, Kaj je zapisal Hieronim Megiser v 16. in 17. stoletju o naših krajih. Mladika 5, 
2022, str. 75–78.
Eisenhardt, Ulrich, Die kaiserliche Aufsicht über Buchdruck, Buchhandel und Presse im Heiligen 
Römischen Reich Deutscher Nation (1496–1806). Studien und Quellen zur Geschichte 
des deutschen Verfassungsrechts Reihe A: Studien 3. Karlsruhe: Verlag C. F. Müller 1970.
Fabian, Bernhard, Die Messkataloge und der Import englische Bücher nach Deutschland im 
achtzenten Jahrhundert. Buchhandel und Literatur (ed. Reinhard Wittmann & Bertold 
Hack). Beiträge zum Buch- und Bibliothekswesen 20. Wiesbaden: Otto Harrassowitz 
1982, str. 154–168. 
Gross, Lothar, Reichsarchiv. Gesamtinventar des Wiener Haus-, Hof- und Ataatsarchivs 4. Wien: 
Adolf Holzhausens Nachfolger, 1936, str. 273–398.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 377
Grosshaupt, Walter, Kaufl eute, Waren, Geldhandel und Nachrichtenübermittlung in der Neuzeit. 
– V: Brücke zwischen den Völkern – Zur Geschichte der Frankfurter Messe (ur. Ratner 
Koch). Frankfurt: Im Auftrag des Dezernats für Kultur und Freizeit, 1991, str. 219–247.
Grün, Herbert, Frankfurtski knjižni sejem 1959, Naši razgledi 8,1959, št. 20 (31. 10.), str. 483.
Junker, Carl, Die Kulturatbeit des deutschen Buchhandels. Carl Junker: Zum Buchwesen in 
Österreich: gesammelteSchriften (1896–1927) (ed. Murray G. Hall). Wien: Praesens, 
2001, str. 162–173. 
Oggolder, Christian & Karl Vocelka, Flugblätter, Flugschriften und periodische Zeitungen. 
Quellenkunde der Habsburgermonarchie (16. – 18. Jahrhundert) (ur. Josef Pauser, Martin 
Scheutz und Thomas Winkelbauer). Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschi-
chtsforschung, Ergänzngsband 44, 2004, str. 860–874.
Oldenbourg, Friedrich, Die Endter: eine Nürnberger Buchhändlerfamilie (1590–1740). Leipzig 
1911.
Otorepec, Božo & Dragan Matić, Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Ljubljana (1320–1782). 
Gradiva in razprave 19. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1998.
Penca, Janez, Knjiga je pristno sporazumevanje, internet ni: Frankfurtski knjižni sejem. Dolenjski 
list 48, 1997, št. 46 (20. 11.), str. 16.
Radics, Peter, Geschichte des deutschen Buchhandels in Krain, Archiv für Geschichte des deut-
schen Buchhandels 6, 1981, str. 73–93.
Reisp, Branko & Vladimir Magić, Slowenien – Frankfurt 300 Jahre. Ljubljana: Valvasors Aus-
schuss bei der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künst, 1994.
Richter, Günter, Verlegerplakate des XVI. Und XVII Jahrhunderts bs zum Beginn des dreissi-
gjährigen Krieges. Wiesbaden: Guido Pressler, 1965.
Sarkowski, Heinz, Der Buchvertrieb von Tür zu Tür in 19. Jahrhundert. Buchhandel und Lite-
ratur: Festschrift für herbert G. Göpfert zum 75. Geburtstag. Beiträge zum Buch- und 
Bibliothekswesen 20. Wiesbaden: Harrassowitz Verlag, 1982, str. 221–246.
Skala, Dieter, Vom neuen Athen zur literarischen Provinz: die Geschichte der Frankfurter Bücher-
mess bis ins 18. Jahrhundert. Brücke zwischen Völkern – zur Geschichte der Frankfurter 
Messe II. Frankfurt: Dezernat für Kultur und Freizeit, 1991, str. 195–202.
Stabej, Jože, Uvod. Hieronim Megiser Thesaurus Polyglottus (ur. Jože Stabej). SAZU II. Razred, 
Dela 32. Ljubljana: SAZU 1977, str. xv–xxv. 
Starck, Werner, Frankfurter Messekatalog 1564-1592, Biblos 38, H. 3, 1989, str. 154–170.
Šumrada, Janez, Valvasorjev angleški sodobnik Edward Brown v slovenskih deželah leta 1669. 
Valvasorjev zbornik: ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske: referati s simpozija v 
Ljubljani 1989. Ljubljana: SAZU, 1990, str. 54–102.
Taubert, Sigfred, Bibliopolia: Bilder und Texte aus der Welt des Buchhandels= Pictures and texts 
about the book trade = Images et textes sur la librairie. Hamburg: Dr. Ernst Hauswedell 
& Co., 1966.
Trubar, Primož, Pisma Primoža Trubarja (ur. Jože Rajhman). Ljubljana: Slovenska akademija 
znanosti in umetnosti, 1986.
Valvasor, Janez Vajkard, Topographia Ducatus Carniolae modernae, Laybach: J. B. Mayr, 1679.
Valvasor, Janez Vajkard, Čast in slava vojvodine Kranjske, Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 
2009–2013. 
Weber, Ernst, Sortimentskataloge des 18. Jahrhunderts als literatur- und buchhandelsgeschi-
chtliche Quellen. Bücherkataloge als buchgeschichtliche Quellen in der frühen Neuzeit. 
(ur. Wittmann Reinhard). Wolfenbütteler Schriften zur Geschichte des Buchwesens 10. 
Wiesbaden: Harrassowitz 1985, str. 209–257.
Weidhaas, Peter, A history of the Frankfurt Book Fair. Toronto: Dundurn Press, 2007.
A. DULAR: Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji378  
Widmann, Hans, Geschichte des Buchhandels. Wiesbaden: Otto Harrassowitz 1975.
Wittmann, Reichard, Bücherkataloge des 16. – 18. Jahrhunderts als Quellen der Buchgeschich-
te. Bücherkataloge als buchgeschichtliche Quellen in der frühen Neuzeit. (ur. Wittmann 
Reinhard). Wolfenbütteler Schriften zur Geschichte des Buchwesens 10. Wiesbaden: 
Harrassowitz, 1985, str. 7–17.
Wittmann, Reinhard, Geschichte des deutschen Buchhandels. München: Beck, 1999.
S U M M A R Y
Frankfurt Book Fair and Slovene Territory
Anja Dular
The history of the Frankfurt Book Fair goes back to the Middle Ages, and in the second 
half of the 15 th century this general fair was transformed into a book fair. Booksellers exhibited 
new books twice a year – in spring and in autumn. In the mid-16 th century, the catalogues of 
these events began to be printed, with two cumulative catalogues being published at the end of 
the 16th century. In 1592, Georg Willer published the fi rst cumulative catalogue of the Fran-
kfurt Fairs, comprising lists from 1564 to the 1592 autumn fair. Ten years later, Johann Cless 
published a new, more extensive catalogue, comprising the entire 16 th century. Based on these 
publications, we have been able to fi nd which  works related to the Slovenian territory or  which 
works bySlovene authors were exhibited at the Fair as early as in the 16 th century. The Slovene 
language was represented in the works of Hieronim Megiser: Paroemiologia and  Dictionarium 
quatuor linguarum; both of which were published by Widmanstetter in Graz in 1592. Among 
the authors mention should be made of the diplomat Sigismund Herberstein, the lawyer Martin 
Pegius, and the musician Jacobus Gallus.
In the 17 th century, catalogues were printed twice a year at both fairs. In the fi rst decades, 
we also found historical and linguistic treatises by Hieronim Megiser that are associated with 
our region. In the second half of the 17th century, a wider circle of humanists showed interest 
in the works of Johann Ludwig Schönleben and Johann Weichard Valvasor, as shown by the 
presentations of their books at the Frankfurt Book Fairs. Based on the published catalogues of 
the Frankfurt Book Fairs, we found that six different books by Johann Ludwig Schönleben were 
presented in 17th century. Thematically, they are divided into two sets: theology and history. In 
1680, Ljubljana was fi rst mentioned as the place of publication of Schönleben’s book Disserta-
tio polemica de prima origine augustissimae domus Habspurgo-Austriacae. Among theology 
books, Johann Weichard Valvasor’s book Theatrum Mortis humanae tripartitum was presented 
in 1683. The archives of the Bücherkommission (Book Commission) keep the list compiled for 
the Frankfurt Autumn Book Fair of 1688. The publishing house of Wolfgang Moritz Endter from 
Nuremberg sent Valvasor’s work Topographia Carinthiae. In 1689, the same publisher published 
Valvasor’s monumental work Die Ehre dess Herzogthums Crain (The Glory of the Duchy of 
Carniola) and advertised it twice before its publication – in the spring of 1688 and 1689.
The Frankfurt Book Fair died out in the mid-18th century, only to be revived in 1949, and 
Yugoslavia participated in it from 1955 onwards.

R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno380  
Robert Devetak
Razvoj slovenske prisotnosti 
v goriškem javnem prostoru 
pred prvo svetovno vojno
DEVETAK, Robert, dr., asistent z doktoratom, 
Inštitut za narodnostna vprašanja, SI-1000 Lju-
bljana, Erjavčeva 26 Fakulteta za humanistiko, 
Univerza v Novi Gorici, SI-5000 Nova Gorica, 
Vipavska 13, robert.devetak@inv.si 
ORCID: https://orcid.org/0000-0002-5098-5392
Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem 
javnem prostoru pred prvo svetovno vojno
Zgodovinski časopis, Ljubljana 77/2023 (168), 
št. 3–4, str. 380-404, cit. 127 
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., 
Sn., En.)
Prispevek obravnava razvoj slovenske pri-
sotnosti v javnem prostoru mesta Gorice – 
večnarodnostnem središču dežele Goriške in 
Gradiške na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Slo-
venska strategija vstopa v mestni javni prostor, 
kjer je imela primat italijanska mestna skup-
nost, se je usmerila v krepitev gospodarske 
in politične moči v mestu. V praksi se je to 
izkazovalo z vse večjim številom slovenskih 
gospodarskih subjektov, različnih društev in 
organizacij ter nakupi in izgradnjami reprezen-
tativnih zgradb. Vrhunec slovenskega prodora 
v središče mesta je predstavljala izgradnja 
Trgovskega doma leta 1904.
Ključne besede: Gorica, javni prostor, Trgovski 
dom, nacionalizem, kulturna krajina
DEVETAK, Robert, PhD, Assistant with a 
doctorate, Institute for Ethnic Studies, SI-1000 
Ljubljana, Erjavčeva 26; University of Nova 
Gorica, School of Humanities, SI-5000 Nova 
Gorica, Vipavska 13, robert.devetak@inv.si
ORCID: https://orcid.org/0000-0002-5098-5392
The Development of the Slovenian Presence 
in Gorizia's Public Space before the First 
World War 
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 77/2023 (168), No. 3–4, pp. 380-
404, 127 notes 
Language: Sn. (En., Sn., En.)
The article deals with the development of Slove-
nian presence in the public space of the city of 
Gorizia – the multi-ethnic centre of the region 
of Gorizia and Gradisca – at the turn of the 
19th to 20th century. The Slovenian strategy of 
entering the city's public space, where the Italian 
community dominated, focused on strengthening 
the economic and political power in the city. 
In practice, this was refl ected in the growing 
number of Slovenian economic subjects, va-
rious associations and organisations, and the 
purchase and construction of representative 
buildings. The Slovenian expansion into the 
city centre culminated in the construction of 
the Trade House in 1904.
Keywords: Gorizia, public space, Trade House, 
nationalism, cultural landscape
Uvod
V drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja je v okviru habsburške države, 
predvsem na večnarodnostnih in narodnostno mejnih območjih, potekal »boj za 
prostor«. V večkulturnem in večnarodnostnem habsburškem okolju, kateremu je 
pripadalo tudi večino slovenskega poselitvenega prostora, je narodna identiteta 
postala eden od glavnih povezovalnih, a hkrati tudi ločevalnih faktorjev, ki so za-
znamovali družbeno dinamiko ter na določenih območjih tudi družbeni vsakdan. 
Nacionalizem je dominiral javni diskurz ter vplival na politične, gospodarske in 
družbeno-socialne razmere. Narodne elite so nacionalizem kot ideologijo uspele 
tekom 19. stoletja vzpostaviti kot ljudsko gibanje, ki je zajelo tako javni kot zasebni 
prostor.1 V javnem prostoru so narodne elite v želji, da bi dosegle prevlado ali vsaj 
enakopravnost nad oz. nasproti drugim narodnostnim skupnostim, predvsem v 
urbanih središčih izvajale nacionalizacijo kulturne krajine.2 S tovrstnim delom je 
na primer slovenska narodna elita želela doseči predvsem boljše politične predis-
pozicije in temelje za dosego ciljev na področjih šolstva, uprave ter sodstva, kjer 
je bila enakopravnost jezika sicer zakonsko zagotovljena, a se v praksi ponekod, 
predvsem v večnarodnostnih okoljih, ni upoštevala.3 Izpostavljanje svoje prisotno-
sti in demonstracija moči na teh območjih sta bila usmerjena večinoma v urbani 
javni prostor, primere pa lahko najdemo tudi na podeželju.4 Šlo je za ideološko 
oblikovanje prostora oz. postavitev objektov, s katerimi so narodne skupnosti 
utrjevale in dokazovale svojo prisotnost.5 Proces nacionalizacije kulturne krajine 
je v desetletjih pred prvo svetovno vojno zajemal široko paleto različnih objektov 
– javna obeležja, spomenike, napise in druge reprezentativne stavbe (npr. narodne 
domove),6 s katerimi so posamezne narodne skupnosti označevale svoj teritorij, 
predstavljale svojo preteklost in izvajale javne narodne dogodke ter tako utrjevale 
narodno zavest ter identiteto.7 Narodne skupnosti so za dosego enakopravnosti ali 
poskusa prevlade na teh območjih izvajale dolgoročne načrte, ki so bili usmerjeni 
1 Glej: Judson, Guardians; Wingfi eld (ur.), Creating the Other.
2 Klabjan, Nacionalizacija kulturne krajine, str. 113–130.
3 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 83.
4 Za tovrstni primer glej: Batič, Priča o dva, str. 276–284.
5 Klabjan, Bajc, Ogenj, str. 54–55.
6 Glej: Mosse, The Nationalization, str. 45–72; Paces, Wingfi eld, The Sacred, str. 109–115.
7 Glej: Klabjan Nacionalizacija kulturne krajine, str. 113–114; Hroch, European Nations, 
str. 240–245; Mosse, The Nationalization, str. 73–74.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) | 380–404 381
R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno382  
predvsem v kulturni, politični in gospodarski sektor. Napredek na tovrstnih podro-
čjih se je izkazoval v vzpostavljanju mreže fi nančnih institucij, različnih društev, 
gospodarskih subjektov in (zasebnih) izobraževalnih ustanov, ki so krepili moč 
ter vlogo skupnosti v večnarodnostnih okoljih. Izvajanja tovrstnih prijemov je 
velikokrat vodilo v konfrontacije z drugimi narodnimi skupnostmi, ki so živele na 
večnarodnostnih območjih.8
Med osrednjimi elementi, ki so zaznamovali nacionalizacijo kulturne krajine, 
so bili t. i. narodni domovi – večfunkcionalne reprezentativne društvene stavbe, 
ki so bile primarno namenjene posameznim narodnostnim skupinam za krepitev 
njihovega družbenega, gospodarskega, kulturnega in jezikovnega položaja v večnaro-
dnostnem okolju.9 Poleg simbolne funkcije, ki se je izražala v reprezentaciji narodne 
prisotnosti, arhitekturnih detajlih in slogih,10 je bil njihov pomen tudi praktičen, 
kot sedež različnih organizacij, gospodarskih subjektov, kulturnih ustanov in kot 
kraj družabnosti. Gradnja tovrstnih objektov je bila še posebej razširjena na naro-
dnostnih mejah ali večnarodnostnih območjih. Zglede, ki so se na Avstro-Ogrskem 
najprej pojavili v češkem in nemškem prostoru v drugi polovici 19. stoletja, je v 
svoje okolje uspešno vključeval tudi slovenski prostor.11 Na Slovenskem lahko v 
obdobju Avstro-Ogrske najdemo narodne domove različnih narodnostnih skupnosti 
v vseh večjih središčih, kjer so poleg slovenske živele tudi druge narodne skupnosti 
(Nemci, Italijani).12 Slovenska skupnost je prvi tovrstni objekt zgradila leta 1885 v 
Novem mestu. Do konca 19. stoletja so mu sledili še domovi v Ljubljani, Celju in 
Mariboru.13 Na širšem območju Trsta jih je bilo med letoma 1897 in 1914 zgrajenih 
kar šest – Barkovlje, Sv. Jakob, Sv. Ivan, Trst, Rojan in Škedenj, med katerimi je 
posebej izstopal leta 1904 zgrajen dom v samem središču mesta.14 Istega leta je bil 
tovrstni objekt zgrajen tudi v središču Gorice, poimenovali pa so ga Trgovski dom.
Namen prispevka je na podlagi spominske literature in časopisnih virov 
predstaviti, kako je potekala nacionalizacija kulturne krajine v Gorici – večnaro-
dnostnem središču dežele Goriške in Gradiške – s strani slovenske narodne elite, 
tekom druge polovice 19. in začetka 20. stoletja. Na območju je bil do prehoda iz 
19. v 20. stoletje gospodarski, kulturni, politični in družbeni primat v izhodiščni 
točki na strani italijanske mestne elite in skupnosti, slovenski narodni eliti pa je 
uspelo pred letom 1914 ta razmerja do določene mere obrniti. To se je izkazovalo 
predvsem v večji gospodarski prisotnosti v mestu, vse večjem številu slovenskih 
javnih prostorov, vrhunec pa je predstavljala izgradnja Trgovskega doma – naro-
dne večnamenske zgradbe v strogem središču mesta, ki je v zadnjem desetletju 
pred začetkom prve svetovne vojne postala osrednje stičišče slovenske skupnosti 
v Gorici in širšem območju dežele.
8 Judson, Guardians, str. 53–65.
9 Galeta, National Houses, str. 231.
10 Prav tam, str. 232–235.
11 Pemič, Slovensko narodno gibanje, str. 413; Galeta, National Houses, str. 231–232.
12 Stavbar, Narodni dom, str. 80–81; Klabjan, Bajc, Ogenj, str. 19–81.
13 Granda, Marušič, Na rodni dom, str. 310–311.
14 Klabjan, Bajc, Ogenj, str. 397.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 383
Slovensko-italijanski odnosi v Gorici pred prvo svetovno vojno
Mesto Gorica je bilo v 19. in začetku 20. stoletja središče dežele Goriške in 
Gradiške, ki je v širšem političnem smislu sodila v upravno enoto Avstrijsko pri-
morje, s središčem v Trstu.15 Šlo je za večnarodnostno deželo, v kateri so sobivale 
slovenska, furlanska, italijanska16 in nemška skupnost, če izpostavimo le najšte-
vilčnejše.17 Z vidika širšega, habsburškega prostora je bila Gorica manjše središče, 
ki je imelo leta 1850 le dobrih 10.000 prebivalcev.18 Tekom naslednjih desetletij 
sta tako število prebivalstva kot pomen mesta postopoma naraščala. Zadnji popis 
prebivalstva pred prvo svetovno vojno je naštel skoraj trideset tisoč oseb (Tabela 
1). Za Gorico se je v 70. letih 19. stoletja uveljavilo ime Avstrijska Nica; skovan-
ka, ki jo je iznašel Karl Czoernig,19 je merila na ugodno mediteransko klimo, ki 
je predvsem v zimskih mesecih privabljala v mesto in okolico številne bogate, 
večinoma plemiške družine.20 Mesto je predstavljalo center vseh deželnih narodnih 
skupnosti. Tukaj so delovale njihove osrednje upravne, ekonomske, politične, 
izobraževalne in kulturne ustanove.21 Z vidika širše okolice je predstavljalo mesto 
specifi ko zaradi svoje narodne sestave. Dežela je imela v veliki meri jasno določeno 
jezikovno mejo med slovensko na eni in furlansko ter italijansko skupnostjo na 
drugi strani, v Gorici pa so vse tri narodne skupine, skupaj z nemško, sobivale.22 V 
obdobju velikih mednarodnostih trenj in bojev, ki so bili v habsburškem kontekstu 
še posebej izraziti v urbanih, multietničnih središčih,23 je Gorica postala eden do 
poligonov tovrstnih dinamik, predvsem v slovensko-italijanskih odnosih.24 Upravni, 
gospodarski in politični pomen tega edinega pravega urbanega središča v deželi je 
še pridodal k intenzivni nacionalizaciji tamkajšnje družbe.25
Da je v javnem prostoru Gorice prisotna poleg nemščine, italijanščine in 
furlanščine tudi slovenščina, je izpostavil že Anton Muznik v svoji knjigi Goriško 
podnebje.26 Večinsko slovensko govoreče so bile v začetku 20. stoletja, z izjemo Loč-
15 O upravno-političnih razmerah in teritorialnih vidikih Goriške in Gradiške glej: Marušič, 
Pregled politične zgodovine, str. 29–37.
16 V obravnavanem obdobju se je v veliko primerih furlanska skupnost enačila z in pri-
števala k italijanski skupnosti.
17 Prav tam, str. 41–45.
18 Valentini, Riescendo l'accennato deploratissimo, str. 144.
19 Czoernig, Görz Oesterreich’s Nizza.
20 Kavrečič, Šuligoj, Začetki organiziranega razvoja, str. 129–131.
21 Podrobneje o Gorici v obravnavanem obdobju glej: Fabi, Storia di Gorizia, str. 9–86; 
Marušič, Gorica draga, str. 27–36; Pillon, Il Municipio, str. 101–123.
22 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 41–47.
23 Judson, Not Another Square, str. 83–97; Cvirn, Celjsko gimnazijsko vprašanje, str. 
102–111. Kot primer lahko navedemo poskus vzpostavitve slovenskih vzporednic na gimnaziji v 
Celju leta 1895. Nemška večina je nasprotovala slovenskim zahtevam za vzpostavitev slovenskega 
šolanja v mestu. Nemški politični predstavniki s Štajerske so lokalno vprašanje uspeli prenesti na 
državni politični parket na Dunaju, kjer so ga prikazali kot ključno v boju za obstoj in utrditev 
nemštva na Južnem Štajerskem. Dogodek je pripeljal do padca vlade in državne politične krize.
24 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 320–322.
25 Verginella, Slovene Mapping, str. 33–34.
26 Muznik, Goriško podnebje, str. 27.
R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno384  
nika, tudi vse ostale okoliške občine, ki so obdajale mesto.27 Do sredine 19. stoletja 
ni prihajalo do večjih mednarodnostnih napetosti in nasprotij med italijansko večino 
ter slovensko mestno skupnostjo. Italijanska politična elita je bila v sredini 19. stoletja 
še tolerantna do slovenske prisotnosti v mestu. Na to nakazuje tudi delo italijanskega 
jezikoslovca in politika Gradazia Isaie Acolija Gorizia italiana tollerante, concorde. 
Verità e speranze nell'Austria del 1848, v katerem je označil Gorico kot italijansko 
mesto, a je hkrati zapisal, da se morata spoštovati tudi slovenska in nemška skupnost, 
ki tam sobivata.28 V kasnejših desetletjih so se pričeli odnosi postopoma poslabševati, 
manevrskega prostora za sodelovanje je bilo vse manj, od 80. let 19. stoletja dalje pa 
so se politične in narodnostne razmere vidno zaostrile.29 
Na slednje so vplivali tudi popisi prebivalstva, ki so od leta 1880 dalje vključe-
vali tudi vprašanja, vezana na narodnostno statistiko. Iz popisov prebivalstva (Tabela 
1) za mesto Gorica lahko vidimo, kako so se med letoma 1880 in 1910 spreminjala 
razmera na podlagi rubrike o občevalnem jeziku. Glede na popis lahko vidimo, da se je 
v obdobju število slovensko govorečega prebivalstva v prvih treh popisih postopoma 
povečevalo, v zadnjem desetletju pa se je povečalo na več kot tretjino vse mestne 
populacije. To je bila predvsem posledica vse številčnejšega priseljevanja v mesto in 
vse močnejše slovenske skupnosti. Delež italijansko govorečega prebivalstva Gorice 
se je po letu 1890, ko je dosegel skoraj 75 odstotkov, do leta 1910 zmanjšal na le okoli 
50 odstotkov. Okoli desetodstotni delež mestne skupnosti je bil nemško govoreči.
Podatke o narodni pripadnosti je treba zaradi posebne oblike zbiranja, ki je 
temeljila na »običajnem občevalnem jeziku«,30 upoštevati z določenim zadržkom, 
tudi na primeru Gorice, saj je ponekod prihajalo do malverzacij, ki so v večini 
primerov šle v škodo slovenski skupnosti. Italijanska narodna elita na vse močnejši 
položaj slovensko govoreče skupnosti v mestu ni gledala z naklonjenostjo in je 
poskušala v čim večji meri omejiti ter zmanjšati vpliv Slovencev. Že pred popisom 
leta 1880 je slovensko časopisje v deželi izrazilo bojazen in pozivalo Slovence, 
naj bodo v času popisa previdni in naj se natančno opredelijo do jezika: »In ravno 
zato se nam je bati, da bomo imeli čez en mesec veliko manj Slovencev, nego nas 
je v resnici« je decembra 1880 zapisala Soča.31 Posebej izstopa popis iz leta 1910, 
pri katerem je državna oblast zaradi številnih zelo očitnih nepravilnosti občinskih 
oblasti odredila revizijo za Gorico, ki je pokazala velika neskladja in je dvignila 
število slovensko govorečega prebivalstva v mestu s 6653 na 10.790 oseb.32
27 Spezialortsrepertorium, str. 9–11.
28 Marušič, Graziadio Isaia Ascoli, str. 77.
29 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 231.
30 Glej: Šterbenc Svetina, Kolenc, Godeša (ur.), Zgodovinski pogledi. Rubrika je bila pro-
blematična z vidika ugotavljanja narodne strukture prebivalstva, saj se je predpisano vprašanje v 
večji meri osredotočalo na jezikovno uporabo, ki so jo določali socialno-ekonomski dejavniki, 
in ni bilo nujno izenačeno z narodno pripadnostjo. Ta oblika popisa je bila po svoji tendenci 
bolj v prid nemški jezikovni skupini na Koroškem in Štajerskem ter italijanski narodni skupini 
v Avstrijskem primorju, saj sta ti dve skupini lažje uveljavljali svoje družbene pozicije (politična 
in ekonomska prevlada).
31 Soča, 3. 12. 1880, št. 40.
32 Marušič, Ljudsko štetje, str. 77–86.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 385
Tabela 1: Število prebivalstva v Gorici glede na občevalni jezik med letoma 1880 in 1910:33
Leto 1880 1890 1900 1910
Slovenci 3411 (17,83 %) 3567 (17,82 %) 4754 (20,00 %) 10.790 (36,84 %)
Italijani/Furlani 13.517 (70,65 %) 14.860 (74,23 %) 16.112 (67,80 %) 14.812 (50,57 %)
Nemci 2149 (11,23 %) 1497 (7,48 %) 2790 (11,62 %) 3238 (11,05 %)
Ostali 56 (0,29 %) 95 (0,47 %) 139 (0,58 %) 451 (1,54 %)
Skupaj 19.133 20.019 23.765 29.291
Slika 1: Osrednji goriški trg Piazza Grande oz. Travnik, kot so ga imenovali v slovenščini. Danes 
nosi ime Piazza della Vittoria. Na specifi čne narodnostne razmere v mestu nakazuje trojezični 
napis mesta (Zbirka razglednic Goriške knjižnice Franceta Bevka).
Malverzacije v času popisa prebivalstva leta 1910 so predstavljale le enega od 
vrhuncev poskusov italijanske narodne elite v mestu, ki se je z vsemi razpoložljivimi 
močmi borila proti večji slovenski pristnosti v mestu, predvsem zaradi strahu pred 
izgubo političnega in gospodarskega vpliva. Mestna oblast je bila tekom celotnega 
obdobja Avstro-Ogrske trdno v rokah italijanske elite, podobno pa je veljalo za 
politično moč v deželi. Na Goriškem in Gradiškem so tako imeli Italijani v dežel-
nem zboru v celotnem obdobju vedno večino poslanskih sedežev, čeprav je delež 
romanskega prebivalstva v deželi v obdobju med letoma 1880 in 1910 obsegal le 
dobro tretjino celotnega. Število mandatov, razdeljenih po narodnosti, je v veliko 
primerih onemogočalo delovanje deželnega zbora.34 Italijanskih poslancev je bilo 
samo za enega člana več kot slovenskih, nobena stran pa ni imela absolutne večine. 
Politična razmerja in narodnostni ter ideološki spori so povzročali številne težave 
33 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 46.
34 Prav tam, str. 335–338.
R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno386  
pri normalnem delovanju goriškega deželnega zbora, ki so ga zaznamovale številne 
interpelacije, obstrukcije in abstinence.35
Kljub številčni goriški slovenski skupnosti, ki se je tekom 19. stoletja in v 
začetku 20. stoletja ves čas povečevala, ta v mestu ni imela zagotovljenih naro-
dnostnih in jezikovnih pravic, ki so ji po zakonu pripadale.36 Slovenske zahteve 
po enakopravnosti so zajele javno šolstvo, uporabo slovenščine v javnih uradih 
in na sodiščih, hkrati pa so v ta kontekst sodila tudi vprašanja ekonomske, poli-
tične, socialne, družbene moči.37 Slovenska elita je svoje zahteve utemeljevala s 
stališči o številčni premoči pri prebivalstvu na deželni ravni38 in s tem, da pripada 
slovenski skupnosti enakopravna vloga v Gorici, ker da okolica, ki je bila večin-
sko slovenska, odloča o usodi mesta.39 Na drugi strani italijanska politična elita 
slovenski skupnosti v Gorici ni priznavala enakopravne vloge na področju kulture, 
gospodarstva in politike.40 Svoj primat je zagovarjala z zgodovinskimi dogodki in 
gospodarsko premočjo.41 Slovenska politična elita je potrebovala več desetletij, da 
je lahko aktivno nastopila proti italijanskim pritiskom, vzpostavila ravnotežje, v 
zadnjih letih pred prvo svetovno vojno pa se je v veliki meri tudi že uspela izrazito 
uveljaviti. Te spremembe so bile tekom celotnega obdobja vidne tudi v povečanju 
slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru.
Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru
Slovenska skupnost v Gorici se je v javnem prostoru najprej uveljavila na kul-
turnem in političnem področju. Za prvo slovensko kulturno društvo velja Slavljansko 
bravno društvo, ustanovljeno kot posledica marčne revolucije, v prvi polovici leta 
1848. V svojem sorazmerno kratkem obdobju delovanja se je zavzemalo za boljši 
položaj slovenskega jezika v javni upravi in šolstvu ter za vzpostavitev slovenskega 
tiska v mestu.42 Novo podlago društvenemu življenju so dale družbene in politične 
spremembe v habsburškem imperiju od začetka 60. let 19. stoletja dalje.43 Leta 
1862 je z delovanjem v mestu pričela narodna čitalnica, ki je ostala vse do prve 
svetovne vojne osrednje kulturno in družabno središče slovenske mestne skupno-
sti.44 Bila je stičišče bogate deželne čitalniške mreže, ki se je razvila na Goriškem 
in Gradiškem, predvsem v 60. letih 19. stoletja. Osrednje naloge tovrstnih društev 
so bile utrjevanje in širjenje narodne zavesti, odigrale pa so tudi pomembno vlogo 
na področju razvoja slovenskega jezika in izobraževanja. Čitalnice so predstavljale 
35 Krahwinkler, Die Landtage, str. 1879–1903. 
36 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 111–113.
37 Devetak, Boj za slovenske, str. 363–366.
38 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 334.
39 Prav tam, str. 322.
40 Prav tam, str. 316.
41 Prav tam, str. 334. Zgodovinski vidik je vključeval prisotnost v prostoru, kjer je italijanska 
elita zagovarjala, da naj bi na območju romanska skupnost bivala dlje od slovenske skupnosti.
42 Marušič, Al Gorica živi, str. 334–335.
43 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 77–89.
44 Marušič, Pregled društvene dejavnosti, str. 179.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 387
najpomembnejši prostor kulturno-političnega in narodnostnega delovanja Slovencev 
v 60. in 70. letih 19. stoletja.45
Politične interese slovenske skupnosti v mestu in v deželi so predstavljala 
različna politična društva, ki so sledila postopni demokratizaciji političnega prostora 
po letu 1860 in ideološkim prelomom. Liberalni tabor se je združeval okoli društva 
Soča, ki je bilo ustanovljeno leta 1871, dve leti kasneje pa je svoje politično društvo 
dobil še konservativni tabor. Leta 1875 je prišlo do poenotenja in sodelovanja obeh 
taborov, ki sta se združila v okviru političnega društva Sloga, da bi z usklajeno 
akcijo in intenzivnim delom lahko učinkoviteje branila in uveljavljala različne 
družbene, gospodarske in politične zahteve nasproti italijanski politični eliti, ki se 
je predvsem od leta 1880 dalje intenzivno borila proti temu. Slogaško obdobje na 
slovenski goriški sceni je bolj ali manj uspešno trajalo do končnega preloma leta 
1899, ko sta se med Slovenci ponovno oblikovala dva politična tabora – liberalni 
v okviru Narodno napredne stranke (NNS) in konservativni v okviru Sloge oz. 
Vseslovenske ljudske stranke (SLS), ki je nastala leta 1907.46
Čas enotnega političnega nastopanja je prinesel Slovencem v Gorici številne 
pridobitve, ki so se izkazovale predvsem na področjih šolstva, z vzpostavitvijo 
slovenske zasebne izobraževalne mreže, gospodarstva in kulture. Vloga slovenske 
skupnosti v javnem prostoru se je večala tudi s številnimi novimi društvi. Po prelomu 
sta svoje lastne kulturne (Slovenska krščansko socialna zveza (Sloga/SLS)/Zveza 
narodnih društev (NNS)), narodnoobrambne (Slovenska straža (SLS)/Družba sv. 
Cirila in Metoda (NNS)), gospodarske, dobrodelne (Dijaška miza (SLS)/Dijaška 
kuhinja (NNS)) in fi nančne (Centralna posojilnica (Sloga/SLS)/Goriška ljudska 
posojilnica (NNS)) institucije oblikovali obe politični skupini.47 Uspešnemu kultur-
no-političnemu in izobraževalnemu je postopoma sledil še gospodarski napredek, 
kateremu je slovenska elita dajala proti koncu 19. stoletja vse večji poudarek.
Slovenski javni prostori so bili, kljub sorazmerno velikemu številu društev v 
mestu ob koncu 19. stoletja, redki ali neprimerni za opravljanje dejavnosti, pred-
vsem na področju kulture ali športa. Goriški politik Andrej Gabršček48 je posebej 
izpostavil nelagodje slovenskih kulturnih društev, ki so zaradi pomanjkanja lastne 
infrastrukture morala občasno najemati prostore za javno prireditve pri italijanski 
skupnosti, kar pa je bilo v času vse pogostejših narodnih sporov vse težje doseči.49
45 Matić, Čitalnice, str. 25.
46 Melik, Volitve na Slovenskem, str. 276–280.
47 Marušič, Pregled društvene dejavnosti, str. 179–181; Devetak, Društveno življenje, str. 
117–125.
48 Marušič, Gabršček Andrej, str. 404–407. Andrej Gabršček (1864–1938) slovenski 
publicist, politik, tiskar, založnik in urednik je prišel v Gorico leta 1889 na povabilo politika 
Antona Gregorčiča, da bi prevzel uredništvo osrednjega slovenskega goriškega časopisa Soča. 
Na tem mestu je, z izjemo krajših obdobij (1889–1892 in 1912–1914), ostal do začetka prve 
svetovne vojne. Kmalu po prihodu v Gorico se je pričel tudi aktivno politično udejstvovati in je 
bil za krajše obdobje leta 1908 izvoljen kot poslanec v goriški deželni zbor. Z Gregorčičem je 
aktivno sodeloval pri kreiranju slovenske deželne politike do preloma leta 1899. Kasneje je postal 
vodilna osebnost goriškega liberalnega tabora, ki se je organiziral v okviru Narodno napredne 
stranke. Posebej pomembna je bila tudi njegova založniška dejavnost.
49 Gabršček, Goriški Slovenci II., str. 123.
R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno388  
Predvsem od konca 80. let 19. stoletja dalje je začela slovenska prisotnost v 
goriškem javnem prostoru najprej postopoma, po letu 1900 pa vse hitreje naraščati. 
Bogatemu kulturnemu in političnemu delovanju je slovenska skupnost dodala še 
intenzivno delo na področju gospodarstva, predvsem z ustanavljanjem trgovskih, 
obrtnih, storitvenih in drugih gospodarskih subjektov. Na ta način so nastali ustrezni 
eksistencialni pogoji za vse večje število slovenskih delavcev in delavk, ki so se 
selili v Gorico iz drugih delov Goriške in Gradiške ter sosednjih dežel, hkrati pa 
sta se krepila slovenska prisotnost in kapital v mestu, kar je na daljši rok omogočilo 
slovenski skupnosti boljše pogoje za uveljavljanje svojih narodnih in političnih zahtev 
proti italijanski in nemški skupnosti v mestu in v deželi. Gospodarske predispozicije 
v 80. letih 19. stoletja še niso bile posebej ugodne za slovensko skupnost, o čemer 
za leto 1889 jasno sliko podaja Gabršček: »Naših trgovcev smo imeli razmeroma 
še prav malo, a med obrtniki smo imeli precej naših malih gostilničarjev. Boljše 
restavracije — nobene. Edino hotel 'Pri ogerski kroni' je bil vsaj po imenu v naših 
rokah. Ustanovil ga je bil naš rojak Krameršič, ki je pa takrat že umrl in hotel 
je vodila vdova, ki se ni posebno narodno zavedala. Tu je bila internacionalna 
publika. Med drugimi gostilničarji je bilo več takih, ki jih je bilo treba za našo 
stvar šele pridobiti. Imeli smo par trafi k in trgovin s šivalnimi stroji, kolesi itd. 
Trgovca z jestvinami smo imeli samo enega malega, Antona Kuštrina, z žitom pa 
veletržca Ivana Kavčiča, ki je prevzel tudi zalogo Dreherjevega piva; trgovca z 
manufakturami sploh še nismo imeli. Kak velikanski napredek smo dosegli v 10 in 
15 letih, bomo videli pozneje, kajti na raznih poljih smo postali Slovenci gospodarji 
položaja. Niti brivca takrat še nismo imeli nobenega. Neizmerno veliko je bilo polja 
za ustvarjanje, za osamosvojitev od laške trgovine. /…/ Skromni smo še takrat bili, 
jako skromni. A temelj je bil že lep in zdrav za krepak razvoj in napredek. Treba je 
bilo le – sistematske pažnje za vsako možnost novih pridobitev. Obstoječa podje-
tja so kar kričala po – novih, za katera so že bili ustvarjeni eksistenčni pogoji.«50 
Majhno število slovenskih gospodarskih subjektov je hkrati pomenilo tudi manj 
vidno prisotnost slovenskega jezika na javnih površinah, kljub številčni slovenski 
populaciji v mestu. Pomen jezika javnih napisov je bil v urbanih prostorih tako pri 
samem dojemanju okolja kot pri njegovi predstavitvi. To je razvidno na primeru 
manjšega posoškega središča Kanal, kjer sta, v sicer večinsko slovenskem oko-
lju, živeli tudi furlanska in italijanska skupnost.51 Soča je leta 1877 objavila zelo 
poveden članek: »Če pride tujec v Kanal in si ogleda table nad durmi, soditi bo 
moral, da je italijansko gnjezdo. Napisi so namreč mesto slovenskih vsi italijanski. 
Tukaj pri nas lehko čitate 'Al Leon d'oro, Farmacia, Caffé, Vendita tabacco' in še 
več enakih italijanskih ptujk, kakor tam v Italiji.«52 
Z novo generacijo osrednjih slovenskih goriških političnih protagonistov, kjer 
sta se v največji meri uveljavila poleg Gabrščka še Anton Gregorčič53 in nekoliko 
50 Gabršček, Goriški Slovenci I., str. 269–271.
51 Devetak, Vzpostavljanje slovenske narodne, str. 494–497.
52 Soča, 28. 6. 1877, št. 26.
53 Kralj, Gregorčič Anton, str. 478–482. Anton Gregorčič (1852–1925) je bil goriški slo-
venski duhovnik, kulturni delavec in politik. Na političnem področju se je uveljavil v začetku 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 389
kasneje Henrik Tuma54, so se v 90. letih 19. stoletja pričeli odvijati vse hitrejši in 
vidnejši posegi ter spremembe v goriškem javnem prostoru. Strategijo slovenske 
elite je v svojih spominih povzel Tuma: »Narodnostni boj se je jel koncentrirati 
proti mestu Gorici in v njem. Gorica je odločala v gospodarstvu in politiki in treba 
je bilo najprej zlomiti italijansko premoč v njej.«55 
Da bi slovenska politika dodatno spodbudila in pomagala slovenskim gospo-
darskim subjektom ter jim omogočila dostop do kapitala, je v mestu ustanovila več 
fi nančnih zavodov. Tovrstne institucije so bile pogosto na udaru mednarodnostnih 
sporov in so se velikokrat ustanavljale po narodnostnem ključu.56 Leta 1883 je 
bila tako ustanovljena Goriška ljudska posojilnica, prvi slovenski fi nančni zavod 
v Avstrijskem primorju.57 Zavod je postopoma pridobival na pomenu, a se je že 
v naslednjem desetletju pojavila potreba po ustanovitvi nove tovrstne instituci-
je. Ljudska posojilnica je bila zadruga z omejenim jamstvom in ni omogočala 
dostopa do večjih kreditov. Da bi uredili to področje, je bila leta 1897 ustano-
vljena Trgovska in obrtna zadruga,58 osrednji slovenski fi nančni zavod, v obliki 
zadruge z neomejenim jamstvom, z glavnim namenom organiziranja slovenske 
trgovine in obrti, fi nanciranja slovenskih podjetij in nakupov stavb, ki bi jih 
lahko Slovenci uporabljali za gospodarske dejavnosti.59 V obeh zavodih je imel 
glavno vlogo Tuma.60 Po političnem prelomu leta 1899 je obe instituciji prevzel 
liberalni tabor. Konservativna stran je zato tega leta v Gorici ustanovila lastno 
ustanovo – Centralno posojilnico, s čimer je lahko začela izvajati vzporedno svoj 
fi nančni načrt.61 Do prve svetovne vojne so bile poleg omenjenih treh ustanovlje-
ne še Kmečka banka (1909), podružnica Ljubljanske kreditne banke (1910) in 
Delavska posojilnica (1910).62 Vzpostavitev tovrstnih fi nančnih institucij je bila 
80. let 19. stoletja in po letu 1889 postal vodilna osebnost v Slogi. V obdobju med letoma 1885 
in prvo svetovno vojno je deloval kot deželni poslanec, med letoma 1891 in prvo svetovno vojno 
pa tudi državni poslanec na Dunaju. Po političnem prelomu leta 1899 je bil voditelj katoliškega 
tabora, ki se je združeval do leta 1907 v okviru Sloge, po tem pa v okviru Slovenske ljudske 
stranke. Posebej pomembno je bilo njegovo delovanje na področju slovenskega šolstva in kul-
turno-gospodarskega razvoja na Goriškem in Gradiškem.
54 Marušič, Tuma Henrik, str. 82–87. Henrik Tuma (1858–1935) je bil slovenski politik, 
odvetnik in alpinist. V Gorico je prišel leta 1894 in se je hitro vključil v tamkajšnje družbeno, 
gospodarsko in politično življenje. Leta 1895 je bil prvič izvoljen za poslanca v goriškem de-
želnem zboru in je to funkcijo opravljal do leta 1908. Najprej se je kot politik uveljavil v Slogi, 
po prelomu za krajši čas v Narodno napredni stranki, iz katere pa se je leta 1902 umaknil. Šest 
let kasneje se je vključil v Jugoslovansko socialdemokratsko stranko ter postal eden od njenih 
osrednjih predstavnikov na Goriškem in Gradiškem. Pomembno je bilo njegovo delo na gospo-
darskem področju, kjer je veliko pripomogel k uspehu Goriške ljudske posojilnice ter Trgovske 
in obrtne zadruge.
55 Tuma, Iz mojega življenja, str. 220.
56 Hönig, Carniolan Savings Bank, str. 47–70.
57 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 63.
58 Waltritsch, Slovensko bančništvo, str. 63–68.
59 Tuma, Iz mojega življenja, str. 234.
60 Waltritsch, Slovensko bančništvo, str. 64; Tuma, Spomini iz zadružnega, str. 327–351.
61 Waltritsch, Slovensko bančništvo, str. 72–76.
62 Prav tam, str. 95.
R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno390  
ključna za slovenski infrastrukturni napredek, tudi v primeru gradnje narodnih 
domov po slovenskem prostoru.63
Vzporedno z oblikovanjem fi nančnega temelja je slovenska narodna elita 
sprožila uspešen program bojkota italijanskih gospodarskih subjektov, da bi s 
tem dvignila moč in vlogo slovenskih trgovin ter obrti.64 Pri ekonomskih bojih je 
oblikovala poseben slogan »svoji k svojim«, ki ga je prevzela od Čehov.65 Šlo je 
za različne oblike prepričevanja slovenske javnosti, ki so bile vezane predvsem na 
utrjevanje slovenske narodne identitete v večnarodnostnem okolju, velik pomen pa 
je ta oblika mobilizacije imela pri gospodarski dejavnosti, saj je usmerjala goriško 
prebivalstvo k posluževanju slovenskih storitev, s čimer se je krepila fi nančna moč 
slovenskih gospodarskih subjektov.66 V primeru odklonov so se pojavljale številne 
javne kritike, pa naj je šlo za obisk »italijanske« trgovine ali celo zasebno kore-
spondenco v tujem jeziku. V Soči so na primer zapisali: »V Gorici imamo hud boj 
z nestrpnimi nasprotniki, katere hočemo spokoriti z geslom: Svoji k svojim! – Toda 
še vedno opazujemo, da veliko naših ljudij zahaja k našim največjim sovražnikom; 
zlasti ženske iz nekaterih krajev polnijo lahonske štacune! – Rodoljubi na deželi, kaj 
vendar delate? Zakaj ne podučite svojih ljudi?! Na delo, ne le – prazne besede!«67 
Slogan najdemo pri številnih oglasih slovenskih podjetij, ki so želela s tem spodbu-
diti slovensko javnost k nakupu svojih izdelkov. Kot primer lahko navedemo oglas, 
objavljen v Soči: »Goriška tovarna mila. Narodno podjetje, edino te vrste. Ustvar-
jamo domačo obrt in industrijo, ker brez te bomo Slovenci za vselej le hlapčevali 
tujcem. Slovenske gospodinje! Poskušajte milo iz te domače tovarne!«68 Slovenska 
narodna elita je na ta način poskušala izboljšati položaj slovenskih podjetij, da bi 
dosegla njihovo konkurenčnost v primerjavi z italijanskimi ali nemškimi podjetji 
in obrtniki. S številnimi časopisnimi pozivi in javnim izpostavljanjem italijanskih 
trgovcev, ki naj bi se do slovenskih kupcev obnašali neprimerno, je prihajalo celo 
do večjih bojkotov s strani slovenske skupnosti.69 V časopisu Soča najdemo pogo-
sto izpostavljen napis: »Slovenci, podpirajte le svoje trgovce, obrtnike, zdravnike, 
odvetnike itd., držite se strogo gesla 'Svoji k svojim'!«70 Do začetka 20. stoletja je 
prišlo do večjih sprememb. Obstoječa slovenska podjetja so v veliki meri napre-
dovala in pridobila na pomenu, hkrati pa so se ustanavljala tudi številna nova, kar 
je hitro krepilo slovenski kapital v mestu ter s tem javno prisotnost.
Politični razkol leta 1899 med goriškimi Slovenci je sprožil novo dinamiko 
in spremembe tudi na gospodarskem področju, kar se je izkazalo v že izpostavljeni 
delitvi in oblikovanju številnih javnih institucij glede na politično pripadnost. Primat 
63 Za Maribor glej Stavbar, Narodni dom, str. 77–79; za Trst Pahor, Slovensko denarništvo, 
str. 25–35.
64 Waltritsch, Slovensko bančništvo, str. 69.
65 Malečková, The Emancipation, str. 181. Slogan je izhajal iz češkega prostora (svůj k 
svému).
66 Jezernik, Svoji k svojim, str. 67–69.
67 Soča, 4. 6. 1897, št. 23.
68 Soča, 7. 1. 1911, št. 3.
69 Gabršček, Goriški Slovenci I., str. 425.
70 Soča, 16. 7. 1897, št. 29.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 391
v Gorici je v veliki meri prevzel liberalni politični tabor, ki je v svoje vrste uspel 
pritegniti številne obrtnike, trgovce in inteligenco, organiziral pa se je v okviru 
Narodno napredne stranke, ki jo je skoraj do prve svetovne vojne vodil Gabršček.71 
Po uspešnem konsolidiranju kapitala in vzpostavitvi gospodarske mreže je sledil 
nov korak, v smeri krepitve prisotnosti z nakupi ter izgradnjami reprezentativnih 
zgradb na osrednjih mestnih prostorih. Finančni zavodi so z ugodnimi in obsežnimi 
posojili fi nancirali večje slovenske gospodarske projekte tako v Gorici kot drugod 
v slovenskem delu dežele. Posledica vseh teh dolgoročnih ukrepov je bilo hitro 
širjenje slovenske prisotnosti v Gorici. Tuma je izpostavil, da je bil eden od osre-
dnjih elementov NNS, da Slovenci izvajajo čim več nakupov poslopij na osrednjih 
javnih prostorih v Gorici.72 Ta se je pričel hitro spreminjati in dobivati vedno bolj 
izrazito slovensko podobo. Učitelj Hinko Klavora je v svojem spominskem zapisu 
izpostavil: »Že proti koncu prejšnjega stoletja, posebno pa v začetku tega, so se 
pokazale vse značilnosti našega narodnega prebujenja in preporoda, napredovali 
smo skoraj skokoma. Vse naše plodno delovanje na raznih poljih je imelo posledice 
tudi na političnem področju. /…/ Trgovska in obrtna podjetja so rasla kot gobe po 
dežju, a ne tjavdan, ampak načrtno na zdravi podlagi. Naše ljudstvo je kupovalo 
le pri naših solidnih trgovcih in obrtnikih, zato je število naših podjetij neprestano 
naraščalo, na italijanski strani pa upadalo.«73 Slovenska elita je tudi sama aktivno 
spodbujala Slovence, naj se angažirajo pri nakupih stanovanjskih ali gospodarskih 
objektov v mestu. Pozive k nakupu najdemo celo v časopisju. Soča je novembra 
1912 objavila članek z naslovom Slovenci pozor!: »Dne 29. novembra 1912 ob 10 
in pol uri se pri c. kr. okrajni sodniji v Gorici v sobi št. 7 vrši dražba hiše v koji se 
nahaja občeznana Borgežnova gostilna. Hiša stoji na zelo lepem prostoru in pro-
metnem kraju v Gorici, v ulici Sv. Antona, je dvanadstropna, ima veliko dvorišče, 
skladišča in obsežne kleti ter se v tej hiši nahaja trgovina z mešanim blagom vže 
blizu 100 let. V ohranitev slovenske posesti v ogroženem kraju, želeli bi bilo, da 
se Slovenci v čimvečjem številu vdeleže te dražbe.«74 Waltritsch ugotavlja, da so 
neposredno pred prvo svetovno vojno slovenski obrtniki in trgovci predstavljali 
že večino poslovnih subjektov v Gorici, pomemben pa je postajal tudi delež pri 
nakupih obstoječih in izgradnjah novih mestnih objektov.75
Slovenski skupnosti je tovrstna politika omogočala izvedbo tudi ambicio-
znejših projektov, med katerimi posebej izstopata nakupa dveh hotelov – Südbahn 
in Pri zlatem jelenu. Prvi hotel – nekdanja rezidenčna stavba plemiške družine 
Mels-Colloredo – je bila v lasti Privatne cesarsko kraljeve družbe Južne železni-
ce (K. K. privat Südbahn Gesellschaft).76 Šlo naj bi za drugo največjo zgradbo 
v mestu, ki se je skupaj s pripadajočim parkom razprostirala na okoli 5000 m2 
71 Marušič, Primorski čas pretekli, str. 152–164.
72 Tuma, Iz mojih spominov, str. 274.
73 Klavora, Čez drn in strn, str. 228.
74 Soča, 12. 11. 1912, št. 130.
75 Waltritsch, Gospodarska prisotnost Slovencev, str. 146; glej tudi: Uccello, Conzorzio, 
str. 153–161.
76 Waltritsch, Slovensko bančništvo, str. 99.
R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno392  
površin. Moderno opremljen hotel je razpolagal s 70 sobami najvišje kakovosti, 
ki so jih za bivanje v mestu uporabljale predvsem premožne osebe in eminentne 
osebnosti, ki so začasno bivale v Gorici.77 Trgovska in obrtna zadruga je aprila 
1903 odštela za nakup 250.000 kron, s tem pa je cel kompleks prešel v roke 
slovenske goriške elite.78
Slika 2: Stavba goriškega hotela Südbahn (Zasebna zbirka Alessia Stasija).
Hotel Pri zlatem jelenu je bil ravno tako pridobljen s fi nanciranjem Trgovske 
in obrtne zadruge leta 1903. Hitro je postal osrednji prostor prostočasnega druže-
nja slovenske družbene elite v mestu.79 Ponujal je 31 hotelskih sob, hkrati pa še, 
po Gabrščkovih besedah, največji salon v mestu in dobro obiskan letni vrt.80 »Tri 
nadstropja vseh treh hiš, veliki in stekleni salon, velika terasa, dvorišče, vrt, velika 
pokrita lopa. Tu se nam pripravlja prav prijetno shajališče. Ne bodo nas več podili 
izpod tuje strehe ali pa nas za drag denar le nejevoljno trpeli pod njo. Tu bomo: 
na svojem!«81 Hotel se je nahajal v ožjem središču mesta – nasproti nadškofi jske 
palače in v neposredni bližini osrednjega trga – Travnika. V okviru obeh novih 
pridobitev so se izvajale tudi številne kulturne prireditve za širšo javnost – koncer-
ti, predavanja, politični shodi – predvsem v organizaciji slovenskega liberalnega 
političnega tabora. Kot zanimivost lahko dodamo, da je, kljub poudarjanju pomena 
slovenstva, vlogo pri dostopu do novopridobljene infrastrukture imela tudi politična 
in ideološka pripadnost. Primer sta predavanji v organizaciji socialdemokratskega 
Delavsko-izobraževalnega društva, ki sta ju leta 1910 v Gorici pripravila Zofka 
77 Gabršček, Goriški Slovenci II., str. 125.
78 Waltritsch, Slovensko bančništvo, str. 99.
79 Prav tam, str. 100.
80 Gabršček, Goriški Slovenci II., str. 124.
81 Prav tam, str. 120.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 393
Kveder-Jelovšek in Ivan Cankar. Vodstvo hotela Pri zlatem jelenu jima zaradi 
ideoloških nasprotij ni želelo dati na razpolago svoje dvorane za predavanji.82
Gabršček je posebej izpostavil enega od glavnih namenov nakupa obeh zgradb 
– krepitev slovenskega vpliva in jezika ter povečevanje števila slovenskih napisov 
na osrednjih javnih prostorih v mestu. »Vsak gost je takoj videl, da je pod slovensko 
streho, kajti vsi napisi so bili na prvem mestu - slovenski. Vsa hotelska oznanila z 
lepaki so bila trojezična, na prvem mestu slovenska. Kdo je dotlej v Gorici še kaj 
podobnega videl?«83 Osrednja goriška ulica – Corso Verdi je v začetku 20. stoletja 
spremenila svoj javni izgled, saj so številne poslovne in zasebne stavbe prišle v 
slovensko last, hkrati s tem so se pričeli pojavljati tudi slovenski javni napisi, s 
čimer je celoten prostor – center glavnega mesta dežele – začel hitro pridobivati 
slovensko podobo.84
Pridobitev omenjenih dveh stavb je sicer skupaj s še nekaterimi drugimi tovr-
stnimi nakupi in izgradnjo Trgovskega doma dvignila slovensko vlogo in prestiž v 
mestu. Šlo je za ambiciozen načrt, ki je zahteval velike fi nančne vložke, kar pa se 
je ob nekaterih drugih slabih poslovnih odločitvah slovenske goriške elite (stečaj 
Mizarske zadruge v Solkanu),85 izkazalo za nevzdržno in dolgoročno fi nančno 
zgrešeno. To je, v povezavi s slabimi splošnimi gospodarskimi kazalci v državi leta 
1912, pripeljalo do stečaja Trgovske in obrtne zadruge. Slednja je v nepremičnine 
vložila prevelike fi nančne zneske, upravljanje novih hotelov je prinašalo izgubo, 
kreditne povezave s solkansko mizarsko zadrugo pa so ob njeni prisilni likvidaciji 
leta 1910 dve leti kasneje povzročile stečaj osrednje liberalne fi nančne institucije. 
Finančni polom je imel širši odmev in je negativno vplival na Goriško ljudsko 
posojilnico ter na goriško gospodarstvo, saj so izgube trpeli številni deležniki, ki 
so imeli svoje vloge v Trgovski in obrtni zadrugi.86 Pojavili so se pozivi k prodaji 
osrednjih in vrednejših nepremičnin, do česar pa do prve svetovne vojne ni prišlo.
Italijanska skupnost in predvsem mestna oblast na slovenske strategije utrje-
vanja prisotnosti v goriškem javnem prostoru nista gledali z naklonjenostjo in sta 
se poskušali proti temu boriti. Prihajalo je do poskusov preprečevanja slovenskih 
nakupov nepremičnin v mestu z zavlačevanjem, preprečevanjem izdajanja obrtnih 
dovoljenj ali ponujanjem višjih zneskov za nakup, pri čemer je strategija omogočala 
tudi številne zlorabe in dosego premoženjskih koristi, kar posebej izpostavlja spo-
minski zapis goriškega publicista Adolfa Codermatza: »Škoda, da nimam nobene 
hiše v Gorici. Prodal bi jo lahko imenitno. Šel bi na municipij pa bi rekel, da mi 
Slovenci zanjo ponujajo velike vsote. In takoj bi jo prodal z velikim dobičkom.«87 
Prihajalo je tudi do vse več fi zičnih obračunavanj med pripadniki slovenske in 
italijanske mestne skupnosti na ulicah, poškodovanja imovine in pisanja protislo-
82 Petejan, Na Goriškem, str. 271.
83 Gabršček, Goriški Slovenci II., str. 140.
84 Waltritsch, Slovensko bančništvo, str. 100–101.
85 Prav tam, str. 102–103.
86 Prav tam, str. 103–105.
87 Marušič, Primorski čas pretekli, str. 159. O tovrstnem primeru piše tudi Gabršček: 
Gabršček, Goriški Slovenci II., str. 269–270.
R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno394  
venskih napisov na stavbe v slovenski lasti.88 V letih pred prvo svetovno vojno 
je slovenska skupnost v Gorici z močno politično in gospodarsko akcijo uspela 
vse bolj ogrožati italijanski primat v mestu. Tuma je v svojih spominih izpostavil: 
»Bilo je le vprašanje časa, da postane Gorica slovenska, in prav gotovo bi prve 
občinske volitve po letu 1910 že dovedle do izvolitve slovenskega župana. To so mi 
priznavali odločilni italijanski goriški politiki še po italijanski okupaciji z beseda-
mi: 'Bil je zadnji čas, da je prišla italijanska vojska, zakaj brez te pomoči bi bila 
Gorica za italijanstvo izgubljena.'«89 Opise novih razmerij v odnosu med slovensko 
skupnostjo, ki je bila v vzponu, in italijansko, ki je vse težje branila svoje pozicije 
iz preteklih desetletjih, lahko najdemo tudi v časopisju: »Lahi90 strmijo in tožijo 
po ... nekdanjih lepih časih, ko so strahovali Slovence in so se ti polaščevali91 kar 
po vrsti. Koliko žaljenja smo prestali, koliko ščavov92 je bilo nam vrženih na glavo, 
koliko grdih psovk izrečenih k slovenskemu imenu! Umirili so se počasi in 'ščavi' 
prihajajo iz njihovih ust le še na skrivnem ...«93
Gorica je v letih pred prvo svetovno vojno postala eno najpomembnejših 
slovenskih središč, tako na političnem, gospodarskem, predvsem pa na kulturno-
-izobraževalnem področju. Skupno naj bi pred prvo svetovno vojno v deželi izhajalo 
več kot 20 slovenskih časopisov in revij, med katerimi lahko izpostavimo Sočo, 
Primorski list, Cvetje z vertov sv. Frančiška, Rimski katolik, Vedo in Naše zapiske.94 
Ustanovitev prve javne c. kr. državne gimnazije s slovenskim učnim jezikom leta 
1913 je mesto postavila tudi visoko na slovenski izobraževalni zemljevid.95 V daljšem 
obdobju pred prvo svetovno vojno je slovenska mestna skupnost razpolagala s kar 
18 gospodarskimi, 16 ljudskoprosvetnimi, osmimi športnimi, sedmimi političnimi 
in podpornimi, petimi šolskimi, tremi dijaškimi ter še nekaterimi drugimi društvi 
in organizacijami. V Gorici so poleg tega delovale še štiri slovenske založbe.96 
Med vsemi javnimi slovenskimi zgradbami, ki ji jih je slovenska skupnost uspela 
pridobiti ali zgraditi v obdobju pred prvo svetovno vojno, pa kot središče slovenske 
prisotnosti posebej izstopa Trgovski dom, ki je bil postavljen leta 1904.
Gradnja Trgovskega doma
Kot je bilo že v uvodu izpostavljeno, so različni narodni domovi, ki so se 
pojavljali po habsburškem prostoru v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja, 
predstavljali osrednji model dokazovanja in izpostavljanja prisotnosti posameznih 
narodnih skupin, predvsem v urbanih centrih. Zgledi, ki so prihajali predvsem iz 
nemškega in češkega prostora, so dobili zaslombo v slovenskih deželah, ideja o 
88 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 319. 
89 Tuma, Iz mojega življenja, str. 295.
90 Lah je bil slabšalni izraz za pripadnika italijanske skupnosti.
91 Poitalijančevali.
92 Ščav je bil slabšali izraz, ki so ga Italijani uporabljali za pripadnika slovenske skupnosti.
93 Soča, 14. 3. 1914, št. 11.
94 Bratuž, Razcvet slovenske kulture, str. 164.
95 Marušič, Andrej Ipavec, str. 17–29.
96 Rupel, Organiziranost slovenske narodne, str. 168.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 395
gradnji tovrstne reprezentativne zgradbe pa je dobila plodna tla tudi v Gorici. Pri 
slovenski narodni eliti je načrt o izgradnji narodnega doma, ki bi bil osrednje kulturno 
in gospodarsko središče Slovencev v mestu, začel dozorevati v zadnjem desetletju 
19. stoletja. Glede na zapise Gabrščka naj bi prvi konkretnejši pozivi k postavitvi 
tovrstne zgradbe v Gorici prišli leta 1895.97 Časopis Soča je marca tega leta na 
naslovnici objavil podroben članek z naslovom Narodni dom v Gorici: v proslavo 
50-letnice vladanja presv. Cesarja Franca Jožefa I., ki je širši javnosti predstavil 
vse prednosti tovrstnega objekta. Med drugim je neznani avtor zapisal: »Za duševni 
napredek prebivalstva v deželi stori največ mesto; za Slovence na Goriškem je v 
tem pogledu velike važnosti, ako so Slovenci v Gorici v takem položaju, da morejo 
duševno voditi narod do zaželjenih uspehov. Kakor v duševnem pogledu, tako je 
tudi v gmotnem velikanskega pomena, ako je v Gorici veliko Slovencev, ki stoje 
na trdnih nogah in se pečajo bodisi s kupčijo ali obrtnijo. Kar torej Slovenci na 
deželi žrtvujejo za se, ker vse to jim bo kedaj bogato povrnjeno. Od vsestranskega 
napredka Slovencev v Gorici je pričakovati tudi napredek in blagor Slovencev na 
deželi! Zato bi bil 'Narodni Dom' najkrasnejša skupna dobrota za vse Slovence na 
Goriškem.«98 Do hitre uresničitve omenjenega projekta ni prišlo, po vsej verjetnosti 
zaradi pomanjkanja kapitala.
Velik prelom, ki je omogočil izgradnjo doma in vplival tudi na druge uspešne 
primere širjenje slovenske infrastrukture v mestu, je bila že omenjena ustanovitev 
Trgovske in obrtne zadruge. Ta je z uspešnim delovanjem uspela do začetka 20. 
stoletja pridobiti dovolj kapitala, ki ga je slovenski liberalni politični blok lahko 
investiral v izgradnjo narodnega doma. Lokacija ni bila izbrana naključno. To je 
v svojih spominih posebej izpostavil Tuma: »Res je v desetletju pred vojno (prva 
svetovna vojna op. p.) prišla cela vrsta poslopij v roke narodnih zavodov ali ljudi. 
Tako smo se zarili v Gosposko ulico in pozneje na Corso (Verdi, op. p.). V prvi vrsti 
smo morali skrbeti za lastno stavbo zavoda. V ta namen smo kupili najlepši prostor 
v Gorici na oglu Ljudskega vrta v središču mesta.«99 Zemljišče v središču mesta, 
na Corso Verdi, je Trgovska in obrtna zadruga odkupila od slovenskega trgovca 
Antona Pečenka 21. marca 1903 v višini 51.144 kron, ki je prostor pred tem odkupil 
kot zasebnik.100 Iz zapisa Gabrščka, ki je aktivno deloval za uresničitev projekta, 
je razvidno, da je postopek nakupa potekal s pomočjo posrednika, ki je bil sicer 
član iniciativnega odbora za gradnjo doma,101 zaradi bojazni pred nasprotovanjem 
italijanskih mestnih oblasti.102 V tem oziru so sledili zgledu iz Trsta, kjer je nakup 
zemljišča za tamkajšnji Narodni dom ravno tako potekal odmaknjen od oči javnosti, 
zaradi bojazni pred intervencijo tržaških italijanskih oblasti.103 Za pripravo goriške-
ga projekta sta bila angažirana arhitekt Maks Fabiani, ki je stavbo projektiral, in 
97 Gabršček, Goriški Slovenci I., str. 373.
98 Soča, 15. 3. 1895, št. 11.
99 Tuma, Iz mojega življenja, str. 274.
100 Peric, Zgodovina Trgovskega doma, str. 15.
101 Pozzetto, Maks Fabiani, str. 158.
102 Gabršček, Goriški Slovenci II., str. 167.
103 Klabjan, Bajc, Ogenj, str. 32.
R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno396  
inženir Josip Costaperaria, ki je vodil gradbena dela. Oba sta enako delo opravila 
tudi pri Narodnem domu v Trstu.104 Novogradnjo so poimenovali Trgovski dom.
Gradnja je trajala v letih 1903 in 1904. Del stavbe je bil namenjen za družabne 
dogodke. V tem delu je bila telovadnica in pripadajoči prostori (garderobe, shramba 
za orodje), velika, moderno opremljena dvorana za prireditve z balkoni, restavracija, 
bar, kuhinja in pisarna. V drugem delu stavbe so v pritličje umestili dve veliki trgovini 
(Pregrad & Černetič ter Goriška tiskarna in knjigarna), sedež Trgovske in obrtne za-
druge, skupne prostore ter več stanovanj in ateljejev.105 Za slovensko skupnost je imela 
zgradba velik simbolni pomen, saj je šlo za eno od najbolj reprezentativnih arhitektur v 
mestu.106 To je izpostavila tudi Soča: »Zdaj se vidi, da bo to najlepša palača v Gorici. 
Zidan pa je tako, da hodijo občudovat in se učit celo laški arhitekti in inženerji.«107 
Simbolni pomen gradnje se je kazal tudi v tem, da so pri njej sodelovala številna lokalna 
slovenska podjetja ter tako dokazovala svoj potencial in uspeh. Osrednja gradbena dela 
je izvedlo podjetje bratov Mozetič, ki je bilo eno največjih gospodarskih subjektov 
v deželi. Mizarska dela je izvedla solkanska Mizarska zadruga, ključavničarska dela 
podjetje Alojzija Živca, steklarska dela pa podjetje Antona Korena.108
Financiranje določenih elementov vsebine in opreme je postalo širše za-
snovan narodni projekt, h kateremu je bila povabljena goriška slovenska javnost. 
Šlo je za eno od številnih narodnih nabirk, s katerimi je slovenska elita uspešno 
mobilizirala slovensko skupnost.109 Takšen primer je bilo fi nanciranje telovadne 
opreme goriškega Sokola – slovenske narodne športne organizacije, ki je v Domu 
dobila svojo telovadno dvorano. Društvo se je z javnimi pozivi obrnilo na širšo 
slovensko javnost: »Rojaki! Izredne zahteve in potrebe nas silijo, da apelujemo na 
Vaše rodoljubje, na Vašo narodno požrtvovalnost. Kdor spoznava veliko in važno 
nalogo našega 'Sokola' v naši lepi Gorici, naj pripomore po svojih močeh, da častno 
in vredno izvršimo obe nalogi, ki smo si jih za letos naložili. S tem bo postavljen 
nov temelj prav živahnemu in važnemu delu, ki bo rodilo narodu obilen sad.«110
Uporaba in pomen Trgovskega doma
Otvoritev doma je potekala že junija 1904, pred uradno zaključitvijo del, ko 
je poseben dogodek pripravil goriški Sokol ob razvitju svoje zastave.111 Večje slav-
nostne otvoritve ni bilo, ravno tako ni zaslediti obširnejšega poročanja o odprtju v 
časopisju. Razlog je lahko podoben tistemu ob otvoritvi Narodnega doma v Trstu, 
ko so se pripadniki slovenske narodne elite s postopnimi in manj izpostavljenimi 
dogodki želeli izogniti morebitnim italijanskim provokacijam ali napetostim.112 
104 Korošic, Fabianijeva slovenska domova, str. 63.
105 Pozzetto, Maks Fabiani, str. 158–159.
106 Korošic, Fabianijeva slovenska domova, str. 63.
107 Soča, 9. 4. 1904, št. 29.
108 Waltritsch, Slovensko bančništvo, str. 99.
109 Za Trst glej: Pahor, Zrno do zrna, str. 326–339. 
110 Soča, 27. 4. 1904, št. 34.
111 Hrausky, Koželj, Maks Fabiani, str. 143.
112 Klabjan, Bajc, Ogenj, str. 40.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 397
Ostala društva, posamezniki in poslovni subjekti so se v stavbo Trgovskega doma 
pričeli seliti ob koncu leta 1904 in v začetku naslednjega leta. Z njegovo otvoritvijo 
je slovenska goriška skupnost dobila novo središče, v katerem so svoj dom dobile 
številne osrednje lokalne slovenske institucije. Društva so dobila svoj stalni in za 
dejavnost ustrezni prostor, ki je bil v slovenski lasti in ni bil podvržen morebitne-
mu omejevanju ali pogojevanju uporabe s strani italijanske skupnosti. V začetku 
leta 1905 je bila dokončana še gledališka dvorana, s čimer je lahko Trgovski dom 
začel izvajati svoje poslanstvo v polni meri. Že omenjeni Sokol je lahko z uspešno 
zbirno akcijo dvignil raven svojega dela na področju športa in rekreacije. Pevsko 
in glasbeno društvo je izvajalo šolanje in vaje za pevske skupine ter glasbenike 
različnih instrumentov.113
Poleg obstoječih organizacij, ki so dobile novo domovanje v zgradbi, so 
vodilni goriški slovenski politični in kulturni predstavniki del prostorov namenili 
tudi novemu društvu – Narodni prosveti, katere delovanje se je pričelo vzporedno 
z otvoritvijo doma. Glavni namen novega društva je bil »pospeševati po Goriškem 
narodno izobrazbo, zlasti z ustanavljanjem in vzdrževanjem javnih knjižnic in čitalnic, 
s prirejanjem javnih predavanj, narodnih veselic, izdajanjem brošur in ustanovitvijo 
slovenskega gledališča v Gorici.«114 Prosveta je imela dva glavna odseka. Prvi je 
bil namenjen ureditvi prve slovenske javne knjižnice v mestu in čitalniške sobe. 
Društvo se je na slovensko skupnost obrnilo s prošnjo k darovanju knjig, ki bi jih 
vključili na police nove knjižnice.115 Ponujala je dostop do bogate zbirke knjig in 
domačega ter tujega časopisja. Prvo leto delovanja je izposodila okoli 4500 knjig.116 
Drugi odsek je bil namenjen gledališki dejavnosti in dramski šoli. Organiziral se 
je večji igralski ansambel, ki je pripravil pogoste dramske predstave, društvo pa 
je hkrati ustanovilo še igralsko šolo, v kateri so vzgajali novo generacijo goriških 
dramskih igralcev. Pogosta so bila tudi gostovanja skupin iz Trsta ali Ljubljane.117 
Prosveta je v okviru svojega delokroga prirejala tudi znanstvena in poljudna pre-
davanja tako v prostorih doma kot v okviru gostovanj po deželi, s strani vodilnih 
intelektualcev iz širšega slovenskega prostora.118 Narodna prosveta se je hitro 
umestila med najpomembnejša in najdejavnejša društva v mestu.
Sokol, Narodna prosveta ter Pevsko in glasbeno društvo, od leta 1908 dalje 
pa še goriška čitalnica, so dobili v uporabo nove, moderne prostore, v katerih je 
članstvo lahko izvajalo telovadne nastope, kulturne prireditve ter predavanja. V 
Soči so poudarili pomen nove pridobitve: »Ko vstopiš v novo dvorano, objame te 
mila svetloba električnih žarnic, prijetno porazdeljenih po vsem širnem in visokem 
zračnem prostoru. Vsa oprava dvorane svedoči neko samozavestno blagostanje, 
toda nepotrebnega preširnega luksusa ne opaziš nikjer. Došlec tu kmalu začuti, kako 
se uresničuje pesnikov preroški izrek, da se vremena bodo nam zjasnila! Dvorana 
113 Soča, 28. 10. 1905, št. 86.
114 Gabršček, Goriški Slovenci II., str. 174.
115 Soča, 10. 12. 1904, št. 99.
116 Gabršček, Goriški Slovenci II., str. 214.
117 Prav tam, str. 270–271.
118 Prav tam, str. 317.
R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno398  
v Trgovskem domu se gostu hitro privabi, ker vzbuja po svojem značaju bodro ču-
stvovanje in je sedaj najznačilnejši svedok o vsestranskem našem napredovanju.«119 
Dogodki so si sledili na tedenski bazi in so bili po poročanju časopisja dobro 
obiskani. Številni med njimi so šli pri vsebini v smer krepitve slovenske narodne 
identitete in povezav z drugimi slovanskimi narodi.120 Časopisje je celo pozivalo, 
naj se vsi nastopi slovanskih izvajalcev, ki gostujejo v Gorici, pripravijo v Trgo-
vskem domu.121 Narodna prosveta je leta 1908 organizirala tečaj ruskega jezika, na 
katerega se je prijavilo okoli 40 udeležencev.122 Istega leta je v prostorih gostovalo 
tržaško dramatično društvo, ki je pripravilo ruski tematski večer, na prireditvi pa 
so člani in članice izvedli deli Ivana Sergejeviča Turgenjeva in Antona Pavloviča 
Čehova.123 Novi prostori in scenske nadgradnje so hkrati omogočili skokovit na-
predek v razvoju lokalne slovenske kulture. Po pisanju Soče je leta 1906 Pevsko 
in glasbeno društvo v okviru Trgovskega doma pripravilo prvo slovensko operno 
predstavo v deželi. Označili so jo kot »izraz visokega kulturnega stremljenja med 
nami goriškimi Slovenci.«124 Obsežni prostor se je namenjal tudi za pripravo poli-
tičnih shodov in srečanj ter številnih strokovnih ali poljudnih predavanj različnih 
tematik, kot na primer Kulturni razvoj Slovencev, ki ga je leta 1912 pripravil pisatelj 
Ivan Lah, udeležilo pa se ga je, po poročanju časopisja, več kot 260 poslušalcev.125
119 Soča, 29. 3. 1905, št. 25.
120 Soča, 21. 9. 1912, št. 108.
121 Soča, 24. 2. 1906, št. 16.
122 Soča, 28. 1. 1908, št. 12.
123 Soča, 17. 3. 1908, št. 34.
124 Soča, 17. 3. 1906, št. 22.
125 Soča, 8. 10. 1912, št. 115.
Slika 3: Stavba Trgovskega doma na osrednji goriški ulici – Corso Verdi (Zbirka razglednic 
Goriške knjižnice Franceta Bevka)
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 399
Za kulturni razvoj slovenske skupnosti in poglobitve poznavanja ter povezav 
z ostalimi slovanskimi narodi v okviru monarhije in drugod po Evropi je imela 
pomen tudi že omenjena tiskarna in knjigarna, ki jo je v Trgovskem domu leta 
1906 odprl Gabršček. Po ugodnih cenah je bilo možno priti do številnih del slo-
venskih in slovanskih avtorjev, ki so med širšo javnostjo širila poznavanje in vpliv 
slovanske kulture ter drugih družbenih značilnosti, s čimer se je krepila zavest o 
narodnih povezavah.126
Iz navedenih virov lahko sklepamo, da je Trgovski dom uspel dodobra izpolniti 
pričakovanja slovenske mestne elite in je postal središče javnega delovanja v Gorici 
predvsem na kulturnem področju, ki je doživelo nove vsebinske nadgradnje, kot tudi 
na političnem in gospodarskem področju. Šlo je za glavno pridobitev in rezultat več 
desetletnih prizadevanj, da bi se slovenska skupnost zasidrala v središču Gorice. 
Pomen, ki ga je imela reprezentativna stavba v Gorici na narodnostnem področju, 
je izpostavil Gabršček: »S tem našim narodnim domom se je pričelo v Gorici novo 
in živahno društveno in socialno življenje, ki je povzdignilo sloves slov. imena med 
drugorodci, med goriškimi Slovenci pa povzdignilo narodni ponos in zavest lastne 
moči ter vzbudilo novega poguma za nadaljnje napredovanje.«127
Sklep
Goriški slovenski politični eliti je uspelo v desetletjih pred prvo svetovno 
vojno z načrtnim in daljnosežnim delom izvesti vidne spremembe v goriškem 
javnem prostoru. Gorica v 80. letih 19. stoletja in v letih pred prvo svetovno 
vojno je izkazovala dve različni podobi, kar se tiče slovenske javne prisotnosti. 
Slovenizacijo kulturne krajine je slovenska skupnost izvajala s postopno krepitvijo 
gospodarske in politične moči v mestu, kar se je v praksi izkazovalo z vse večjim 
številom slovenskih gospodarskih subjektov, različnih društev in organizacij ter 
priseljevanjem Slovencev iz drugih delov dežele in širšega prostora. Gospodarska 
moč in številčnejša prisotnost sta krepili tudi veljavo slovenskega kapitala, ki se je 
akumuliral v slovenskih bančnih ustanovah, ka r je vodilo do nadgradnje prizadevanj 
slovenske mestne elite. Finančni ka pital je omogočil ambiciozne nakupe in izgradnje 
reprezentativnih stavb, s katerimi je slovenska skupnost izkazovala svoj prestiž ter 
prisotnost v osrednjih goriških javnih prostorih. Vrhunec tovrstnih prizadevanj je 
predstavljala izgradnja goriškega narodnega doma – Trgovskega doma, ki je postal 
osrednja javna slovenska zgradba v Gorici in s svojo postavitvijo v strogem centru 
mesta tudi kronski dokaz tamkajšnje slovenske prisotnosti ter vloge. Funkcionalna 
zasnova stavbe je omogočila tudi splošen napredek slovenstva v Gorici, predvsem 
na področju kulture. S tovrstnimi posegi v prostor je slovenska skupnost prišla v 
konfl ikt z italijansko narodno elito v mestu, ki se je proti temu borila z različnimi 
vzvodi, predvsem pa v okviru mestnih oblastnih institucij, ki so bile pred prvo 
svetovno vojno trdno v njihovih rokah. Spori med slovensko in italijansko mestno 
126 Gabršček, Goriški Slovenci II., str. 208–209.
127 Prav tam, str. 167.
R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno400  
skupnostjo so se tekom desetletij pred prvo svetovno vojno poglabljali in so občasno 
eskalirali tudi v nasilna ali kazniva dejanja. Slovenski skupnosti je uspelo do leta 
1915 v veliki meri spremeniti narodne dinamike v mestu, a je prva svetovna vojna 
zavrla tovrstna prizadevanja, nova realnost po letu 1918 pa je obrnila razmerja, saj 
se je dežela znašla v novi državi, Italiji. Predvsem po vzponu fašizma na oblast je 
bilo slovensko javno delovanje kmalu ukinjeno.
Viri in literatura
Viri
Časopisni viri:
Soča 1877–1914
Tiskani viri:
Spezialortsrepertorium für das österreichisch-illyrische Küstenland: bearbeitet auf Grund 
der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. Wien: K. k. Hof- und Staat-
sdruckerei, 1918.
Literatura
Batič, Matic: Priča o dva spomenika: prostorni sukob u gornjem dijelu doline Soče tijekom ranih 
1920-ih godina. Istočnojadranski prostor između sloma Habsburške Monarhije i stvaranja 
novih država: zbornik radova (ur. Ante Bralić, Branko Kasalo). Zadar: Sveučilište u Zadru, 
Odjel za povijest, 2021, str. 273–298.
Bratuž, Lojzka: Razcvet slovenske kulture v Gorici. Od Maribora do Trsta: 1850–1914: zbornik 
referatov (ur. Darko Friš, Franc Rozman). Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 161–168.
Cvirn, Janez: Celjsko gimnazijsko vprašanje (1893–1895). Kronika: časopis za slovensko kra-
jevno zgodovino 45, 1997, str. 102–111.
Cvirn, Janez: Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji: Dunajski državni 
zbor in Slovenci (1848–1918). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2006.
Czörnig, Karl: Görz Oesterreich's Nizza: nebst einer Darstellung des Landes Görz und Gradisca. 
Wien: W. Braumüller, 1873–1874.
Devetak, Robert: Boj za slovenske šole in delovanje ženskih podružnic Družbe svetega Cirila 
in Metoda na Goriškem in Gradiškem v obdobju pred prvo svetovno vojno. Zgodovinski 
časopis: glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije 74, 2020, str. 360–387.
Devetak, Robert: Društveno življenje na Kanalskem v času Avstro-Ogrske. Nova Gorica: Goriški 
muzej, 2016.
Fabi, Lucio: Storia di Gorizia. Padova: Poligrafo, 1991.
Gabršček, Andrej: Goriški Slovenci: narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice: Knj. I: 
Od leta 1830 do 1900. Ljubljana: Merkur, 1932.
Gabršček, Andrej: Goriški Slovenci: narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice: Knj. II: 
Od leta 1901 do 1924. Ljubljana: Tiskarna 'Slovenija', 1934.
Galeta, Jan: National Houses in Moravia and Austrian Silesia before 1914: Architecture and Fine 
Arts as an Opportunity for the Manifestation of National Allegiance. Likovna umetnost 
v habsburških deželah med cenzuro in propagando (ur. Franci Lazarini, Tina Košak). 
Ljubljana: Založba ZRC, str. 231–247.
Granda, Stane; Marušič, Branko: Narodni dom. Enciklopedija Slovenije Zv. 7: Marin-Nor (ur. 
Marjan Javornik). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993, str. 310–311.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 401
Hönig Miščič, Nataša: Carniolan Savings Bank and Slovenian-German Relations in 1908 and 
1909. Prispevki za novejšo zgodovino 60, 2020, str. 47–70.
Hrausky, Andrej; Koželj, Janez: Maks Fabiani: Dunaj, Ljubljana, Trst. Ljubljana: Cankarjeva 
založba, 2010.
Hroch, Miroslav: European Nations: Explaining Their Formation. London; New York: Verso, 2015.
Jezernik, Božidar: 'Svoji k svojim!': politične in družbene dimenzije slovenskega narodnega 
vprašanja. Etnolog: glasnik Slovenskega etnografskega muzeja 18, 2009, str. 65–74.
Judson, Pieter M.: Guardians of the Nation: Activists on the Language Frontiers of Imperial 
Austria. Cambridge (Mass.); London (England): Harvard University Press, 2006.
Judson, Pieter M.: 'Not Another Square Foot!' German Liberalism and the Rhetoric of National 
Ownership in Nineteenth-Century Austria. Austrian History Yearbook 26, 1995, str. 83–97.
Kalc, Aleksej: Vidiki razvoja prebivalstva Goriške-Gradiške v 19. stoletju in do prve svetovne 
vojne. Acta Histriae 23, 2013, str. 683–706.
Kavrečič, Petra; Šuligoj, Metod: Začetki organiziranega razvoja zdravstvenega turizma v Pokne-
ženi grofi ji Goriško-Gradiški. Zgodovinski časopis: glasilo Zveze zgodovinskih društev 
Slovenije 72, 2018, str. 126–144.
Klabjan, Borut: Nacionalizacija kul turne krajine severnega Jadrana na začetku 20. stoletja: primer 
Verdijevega spomenika v Trstu. Acta Histriae 23, 2015, str. 113–130.
Klabjan, Borut; Bajc, Gorazd: Ogenj, ki je zajel Evropo: Narodni dom v Trstu 1920–2020. 
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021.
Klavora, Hinko: Čez drn in strn skozi življenje. Goriški spomini: sodobniki o Gorici in Goriški 
v letih 1830–1918 (ur. Branko Marušič). Gorica: Goriška Mohorjeva družba; Ljubljana: 
Zgodovinski inštitut ZRC SAZU, 2002, str. 227–241.
Korošic, Marko: Čar prostora: o oblikovanju slovenskih arhitektov v Furlaniji Julijski krajini. 
Trst: Založništvo tržaškega tiska, 2014.
Korošic, Marko: Fabianijeva slovenska domova v Trstu in Gorici. Razpotja: revija humanistov 
Goriške 6, 2015, str. 57–61.
Krahwinkler, Harald: Die Landtage von Görz -Gradisca und Istrien. Die Habsburgermonarchie 
1848–1918: Band VII/2 (ur. Helmut Rumpler, Peter Urbanitsch). Wien: Österreichische 
Akademie der Wissenschaften, 2000, str. 1873–1918.
Kralj, Franc: Gregorčič Anton. Primorski slovenski biografski leksikon I.. Gorica: Goriška Mo-
horjeva družba, 1974–1981, str. 478–482.
Malečková, Jitka: The Emancipation of Women for the Benefi t of the Nation: The Czech Women's 
Movement. Women's Emancipation Movements in the Nineteenth Century: A European 
Perspective (ur. Sylvia Paletschek, Bianka Pietrow-Ennker). Stanford: Stanford University 
Press, 2006, str. 167–188.
Marušič, Branko: 'Al Gorica živi večidel od slovenskih pridelkov…'. Slovenska kronika XIX. 
stoletja, knj. I: 1800–1860, (ur. Janez Cvirn). Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 334–335.
Marušič, Branko: Andrej Ipavec (1880–1924): ob stoletnici prve popolne slovenske državne 
gimnazije. Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, 7, 2012, str. 17–29.
Marušič, Branko: Gabršček Andrej. Primorski slovenski biografski leksikon I.. Gorica: Goriška 
Mohorjeva družba, 1974–1981, str. 404–407.
Marušič, Branko: 'Gorica draga, domovina mila!'. Od Maribora do Trsta: 1850–1914: 
zbornik refera tov (ur. Darko Friš, Franc Rozman). Maribor: Pedagoška fakulteta, 
1998, str. 27–33.
Marušič, Branko: Graziadio Isaia Ascoli in Slovenci. Zahodno sosedstvo: slovenski zgodovinarji 
o slovensko-italijanskih razmerjih do konca prve svetovne vojne (ur. Branko Marušič). 
Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 1996, str. 75–84.
R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno402  
Marušič, Branko: Ljudsko štetje 31. decembra leta 1910 na Goriškem. Zgodovinski pogledi na 
zadnje državno ljudsko štetje v avstrijskem Primorju 1910: jezik, narodnost, meja (ur. 
Barbara Šterbenc Svetina, Petra Kolenc, Matija Godeša). Ljubljana: Založba ZRC, 2012, 
str. 77–86.
Marušič, Branko: Pregled društvene dejavnosti v Avstrijskem primorju (1848–1918). Annales. 
Series historia et sociologia 9, 1999, str. 163–192.
Marušič, Branko: Pregled politične zgodovine Slovencev na Goriškem 1848–1899. Nova Gorica: 
Goriški muzej, 2005.
Marušič, Branko: Primorski čas pretekli: Prispevki za zgodovino Primorske. Koper: Lipa; [Trst]: 
Založništvo tržaškega tiska; [Gorica]: Goriški muzej, 1985.
Marušič, Branko: Tuma Henrik. Primorski slovenski biografski leksikon IV. (ur. Martin Jevnikar). 
Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1991–1994, str. 82–87.
Matić, Dragan: Čitalnice, 'valilnice' slovenskih kulturnih ustanov. Slovenska kronika XIX. stoletja, 
knj. II: 1861–1883 (ur. Janez Cvirn). Ljubljana, 2003, str. 25–27.
Melik, Vasilij: Volitve na Slovenskem: 1861–1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1965.
Mosse, George Lachman: The Nationalization of the Masses: Political Symbolism and Mass 
Movements in Germany from the Napoleonic Wars Through the Third Reich. New York: 
New American Library, 1977.
Muznik, Anton: Goriško podnebje. Ljubljana: Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakul-
tete: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2000.
Paces, Cynthia; Wingfi eld, Nancy: The Sacred and the Profane: Religion and Nationalism in 
the Bohemian Lands, 1880–1920. Constructing Nationalities in East Central Europe (ur. 
Pieter M. Judson, Marsha L. Rozenblit). New York: Berghahn Books, 2005, str. 107–125.
Pahor, Milan: Slovensko denarništvo v Trstu: denarne zadruge, hranilnice, posojilnice in banke 
v letih 1880–1918. Trst: Tržaška kreditna banka, 1989.
Pahor, Milan: 'Zrno do zrna pogača, kamen do kamna, palača!': društvo 'Narodni dom v Trstu' 
1900–2000. Zgodovinski časopis: glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije 53, 2000, 
str. 325–350.
Pemič, Monika: Slovensko narodno gibanje in izvirna podoba Narodnega doma v Mariboru: Jan 
Vejrych, njegovi slovenski naročniki in odzivi tedanjega občinstva. Zgodovinski časopis: 
glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije, 73, 2019, str. 412–441. 
Peric, Boris: Zgodovina Trgovskega doma. Trgovski dom v Gorici: sto let prisotnosti (ur. Igor 
Komel ... [et al.]). Gorica: Slovenska konzulta pri občini, 2007, str. 9–62.
Petejan, Josip: Na Goriškem. Goriški spomini: sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918 
(ur. Branko Marušič). Gorica: Goriška Mohorjeva družba; Ljubljana: Zgodovinski inštitut 
ZRC SAZU, 2002, str. 261–273.
Pillon, Lucia: 'Il Municipio da molti anni accarezza l'idea di sfruttare l'industria del forestiero…'. 
Rilevazioni statistiche, trasformazioni urbane e promozione della città a centro di soggiorno. 
Ottocento Goriziano (1815–1915): Una città che si trasforma (ur. Lucia Pillon). Gorizia: 
Editrice Goriziana, 1991, str. 101–123.
Pozzetto, Marko: Maks Fabiani – vizije prostora. Kranj: L.I.B.R.A., 1997.
Rupel, Aldo: Organiziranost slovenske narodne skupnosti v Gorici. Goriza 1001–2001: Slovenci 
v Gorici (ur. Aldo Rupel). Gorica: SLORI, 2002, str. 160–191.
Stavbar, Vlasta: Narodni dom v Mariboru. Časopis za zgodovino in narodopisje, 73, 2002, str. 
75–89.
Šterbenc Svetina, Barbara; Kolenc, Petra; Godeša, Matija (ur.): Zgodovinski pogledi na zadnje 
državno ljudsko štetje v avstrijskem Primorju 1910: jezik, narodnost, meja. Ljubljana: 
Založba ZRC, 2012.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 403
Tuma, Henrik: Iz mojega življenja: spomini, misli in izpovedi. Ljubljana: Tuma, 1997.
Tuma, Henrik: Spomini iz zadružnega dela. Goriški spomini: sodobniki o Gorici in Goriški v 
letih 1830–1918 (ur. Branko Marušič). Gorica: Goriška Mohorjeva družba; Ljubljana: 
Zgodovinski inštitut ZRC SAZU, 2002, str. 327–351.
Uccello, Emanuela: 'Consorzio per la costruzione di quartieri minimi in Gorizia' e 'Svoj Dom': il 
problema dell'alloggio popolare tra il 1902 e il 1913. Ottocento Goriziano (1815–1915): 
Una città che si trasforma (ur. Lucia Pillon). Gorizia: Editrice Goriziana, 1991, str. 153–162.
Valentini, Giulio: 'Riscendo l'accennato deploratissimo stato della via Rastello ed adiacenze 
a vero disdoro di una città civile'. La situazione abitativa del 'centro storico'. Ottocento 
Goriziano (1815–1915): Una città che si trasforma (ur. Lucia Pillon). Gorizia: Editrice 
Goriziana, 1991, str. 141–152.
Waltritsch, Marko: Slovensko gospodarstvo v Gorici. Od Maribora do Trsta: 1850–1914: zbornik 
referatov (ur. Darko Friš, Franc Rozman). Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 77–84.
Waltritsch, Marko: Gospodarska prisotnost Slovencev v goriški stvarnosti. Goriza 1001–2001: 
Slovenci v Gorici (ur. Aldo Rupel). Gorica: SLORI, 2002, str. 136–153.
Wingfi eld, Nancy M. (ur.): Creating the Other: Ethnic Confl ict and Nationalism in Habsburg 
Central Europe. New York; Oxford: Berghahn Books, 2004.
Verginella, Marta: Slovene Mapping of Urban Centres in the Austrian Littoral in the Nineteenth 
and Twentieth Centuries. V: Borderlands of Memory: Adriatic and Central European 
Perspectives (ur. Borut Klabjan). Oxford [etc.]: P. Lang, cop., 2019, str. 33–57.
Vodopivec, Peter. Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 
18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006.
R. DEVETAK: Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno vojno404  
S U M M A R Y
The Development of the Slovenian Presence in Gorizia’s 
Public Space before the First World War
Robert Devetak
The article deals with the development of Slovenian presence in the public space of the 
town of Gorizia at the turn of the 20th century. During the Austro-Hungarian period, the city was 
the capital of the multi-ethnic region of Gorizia and Gradisca, where the Slovenian, Friulian, 
Italian and German communities stood out in terms of numbers and importance. The city func-
tioned as a centre for all the regional ethnic communities, but the Slovene community, despite 
its large population, was not granted equal rights in administration, politics, education and the 
judicial system. Changes in these areas were prevented mainly by the Italian city elite, who feared 
that Slovenian demands would threaten their primacy in Gorizia. These dynamics gave rise to 
increasing confl icts between the two ethnic communities during the second half of the 19th and 
the early 20th century. In order to shift the balance of power and strengthen their position in the 
city, the Slovene national elite, from the 1880s onwards, launched a long-term plan that involved 
strengthening its economic and political power in the city. This involved increasing the number of 
Slovenian economic entities and various associations, while at the same time boycotting Italian 
services. There was a gradual nationalisation of the cultural landscape, as economic progress 
and increasingly powerful political positions allowed the Slovenian community to infi ltrate the 
centre of Gorizia and the city’s main public spaces. Economic strength and a more numerous 
presence also strengthened the power of the Slovenian capital, which was accumulated in Slo-
venian banking institutions, leading to the consolidation of the efforts of the Slovenian urban 
elite. This fi nancial capital enabled ambitious purchases of the existing infrastructure, which had 
previously been owned by the Italians, and the construction of representative buildings, with 
which the Slovenian community demonstrated its prestige and presence in the central public 
spaces of Gorizia. The culmination of such efforts was the construction of the Gorizia National 
House – the Trade House, which became the central public Slovenian building in Gorizia and, 
with its location in the heart of the city, was the main proof of the presence and role of the entire 
Slovenian community in the region. The functional design of the building also allowed for the 
general advancement of Slovenians in Gorizia, especially in the realm of culture. This kind of 
intervention in the space brought the Slovene community into confl ict with the Italian national 
elite in the city, which fought against it with various levers, especially within the city’s gover-
ning institutions, which were fi rmly in their hands before the First World War. In the decades 
before the First World War, the confl icts between the Slovenian and Italian urban communities 
deepened and occasionally turned violent or criminal. The extensive efforts of the Slovenes in 
Gorizia led to visible changes in the Gorizian public sphere. Gorizia in the 1880s and in the years 
before the First World War thus presented two different images in terms of Slovenian presence.

N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...406  
Nade Proeva
On Rulers' Titles and the Names of 
Balkan Peoples from the Middle Ages to 
Modern Times
Bulgari (Bulgarians), Bulgarini/Bulgarеis 
(Bulgarinians/Bulgarеiаns) 
PROEVA, Nade, PhD, full professor, emerita, 
Faculty of Philosophy, University Sts. Cyril and 
Methodius, Nade Proeva, MK – 1000 Skopje 
ul F. Ruzvelt, 36, 1/6, nproeva@gmail.com,  
ORCID: https://orcid.org/0000-0001-5579-
263X
On Rulers' Titles and the Names of Balkan 
Peoples from the Middle Ages to Modern 
Times
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 77/2023 (168), No. 3–4, pp. 406-
433, 109 notes 
Language: En. (Sn., En., Sn)
This paper deals with a neglected issue in hi-
storiography: the manner of naming  people in 
the medieval multi-ethnic states on the example 
of Bulgari (Bulgarian), Bulgarini/ Bulgareis 
(Bulgarinians / Bulgareians, as well as with the 
practice of claiming rulers’ titles in the Middle 
Ages and with the name of Macedonians in 
medieval sources. The misinterpretation of legal 
state names (Bulgarian, Byzantine, Ottoman) 
as the race-related, ethnic designations of the 
Balkan peoples that were used until the creation 
of the modern nation-state is pointed out, as 
well the lack of studies on this issue. 
Key words: Bulgari – Bulgarians; Bulgarini/
Bulgarеis – Bulgarinians/Bulgareians; Buga-
ria proprie dicta, Macedonia/Macedonians; 
Samuel.
PROEVA, Nade, red. prof., emerita, Filozofski 
fakultet, Univerzitet Sv. Kiril i Metodij, Nade 
Proeva, MK – 1000 Skopje ul F. Ruzvelt, 36, 
1/6, nproeva@gmail.com, 
ORCID: https://orcid.org/0000-0001-5579-
263X
O vladarskih nazivih in imenih balkanskih 
ljudstev od srednjega veka do današnjega 
časa 
Zgodovinski časopis, Ljubljana 77/2023 (168), 
št. 3–4, str. 406-433, cit. 109 
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik En. (Sn., 
En., Sn.)
Prispevek obravnava vprašanje bistvenega po-
mena, ki je v zgodovinskih raziskavah prejkone 
zapostavljeno: poimenovanje pripadnikov raz-
ličnih etničnih skupin v srednjeveških veče-
tničnih državah na primeru Bulgari (Bolgari), 
Bulgarini/Bulgareis Bolgarinci Bolgarejci, 
pa  tudi način in obliko prisvajanja vladarskih 
nazivov v srednjem veku in z imenom Make-
doncev v srednjeveških virih. Izpostavljena 
je napačna razlaga državnih imen (bolgarsko, 
bizantinsko, otomansko) kot rasnih, etničnih 
oznak balkanskih ljudstev, ki so se uporabljala 
do nastanka modernega naroda, ter pomanjkanje 
študij o tem vprašanju. 
Ključne besede: Bulgari – Bolgari; Bulgarini/
Bulgarеis – Bolgarinci/ Bolgarejci/; Makedo-
nija/Makedonci; Samuel.
In written sources from the Middle Ages, the entire population of the central 
part of the Balkan Peninsula from Mount Pindus in the south to the Sava and the 
Danube in the north, from the Black Sea to the east, to Durres and Ohrid to the 
west, is referred to by the terms Bulgaria and Bulgarians, including – for a very 
long time – Macedonia itself. And instead of explaining the meaning and reasons 
for using these terms for Macedonia and the Macedonian Slavs at the time, until 
recently Macedonian historians either kept silent, or, when referring to Macedonia, 
replaced them with the name Macedonians/Macedonian State, which has been rightly 
assessed as a correction, i.e., an alteration of historical sources. On the other hand, 
from the Bulgarian point of view modern-day Macedonians are Bulgarians.1 So the 
Bulgarian historians interpret this designation exclusively as ethnic, equating the 
name of the Bulgarian state/states with the present-day Bulgarian state and with 
the modern, national meaning of the name Bulgarians, which is unacceptable for 
the Middle Ages. The fact is that in the Middle Ages there were no established 
nations that could be identifi ed with contemporary nations, as nations are modern 
constructions. Of course, both approaches are wrong, and it is necessary to clarify 
what this designation means and to defi ne what ”Bulgarians” meant in distinct 
contexts and in different historical periods.2 Namely, it is undeniable that it had 
different meanings, depending on the historical circumstances, context and time 
to which it referred.
The lack of analysis on this issue favors the claims of the Macedonians’ 
neighbors, who without any critical distinction accept the manner of naming the 
people in the Middle Ages, aiming to prove that today there is neither a Macedonian 
nation nor an indigenous Macedonian language. Namely, no other Balkan nation 
has been so vehemently and fi ercely denied and challenged by its neighbors, and 
still is, with the tacit support of European powers. The Bulgarian view is that mo-
dern-day Macedonians are Bulgarians because in medieval sources the population 
of Macedonia is often, although not always, referred to as Bulgarians. Macedonia 
 This article is a revised form of the fi rst chapter of my book published in Macedonian 
with summaries in English and French, Проева, Триптих, pp. 11 – 22.
1 But one could just as well say that Bulgarians are Macedonians!
2 An explanation of the meaning of the designation Bulgarians was fi rst given in 2000 
in my preface to the Macedonian translation of the travelogue on the Aegean part of Macedo-
nia, published in 1859 by Delacoulonche, Mémoire sur le berceau macédonien, Делакулонш, 
Лулката на македонската државност, pp. 8 – 16; then in my book Триптих за, pp. 11 – 22. 
This paper is much larger in volume and more elaborate  than  the two previous ones.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) | 406–433 407
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...408  
was absorbed by the Bulgarian state in the second half of the 9th century, and in 
time the name of Macedonia and the ethnic names of its many Slavic tribes were 
disregarded and omitted. This designation remained in the sources longer than other 
designations because Macedonia was alternately under Byzantine and Bulgarian 
rule, its powerful neighbors.
First of all, it should be clarifi ed that there are, in fact, several stages of the 
medieval states or rather several medieval states named Bulgarian, after the con-
stituents of the ethnolinguistic group Bulghars, Bolghars, Bolgari whose language 
was Ugro-Turkmen. In the second half of the 7th century one part of this Turkic 
semi-nomadic group, referred to in scholarly literature as the Proto-Bulgarians,3 
settled in the plain between the lower course of the Danube and the Balkan moun-
tain range (the ancient Roman province of Moesia Inferior), where they formed a 
state with its center at Pliska, designated kaghanate according to the reigning title 
khan. This Danube kaghanate (681–864) then spread far to the south and the west 
and grew into a tzardom with a dominant Slavic population, in which the so-cal-
led proto-Bulgarian element shrank, and become a principality with its center in 
Preslav. After Christianization, and the proclamation of the Bulgarian Patriarchate 
(in 944),4 the offi cial language of this second phase (864–971), or better said of 
the fi rst Bulgarian state of Byzantine-Christian model and from then tzardom, 
became Byzantine Greek. Unlike the initial kaghanate, a pagan state, this one was 
Christian and arranged according to the Byzantine model, as a tzardom,5 with the 
recognized title βασιλεύς (earliest in 927), but was destroyed by the Byzantines in 
971. At the time of its greatest expansion, this Byzantino-Christian state of Bul-
garian name stretched from the Black Sea in the east, through the central part of 
the Balkan Peninsula, to the central part of the Adriatic coast. The last basileus of 
this state was Boris II (969–971), who was captured and taken to Constantinople 
by the Byzantine emperor Joannes I Tzimiskes (969–976), who in 971 formally 
deposed him, depriving him of the title, stripped him of his insignia as symbols 
of sovereign right (regalia), placing them in the Church of St. Sophia,6 out of gra-
titude for the victory. At the same time, he abolished the Bulgarian Patriarchate, 
which was at the time based in Dorostol, and annexed Bulgaria. The next state, 
the so-called Samuel’s (976–1018),7 was created in Macedonia by completely 
3 For the fi rst Bulgarians and the different Bulgarian states, their creation and model see 
Стојков, Царство, етницитет, наследства,  pp. 113 – 137;  and  pp. 119 – 122 on the proto-
Bulgarian. 
4 On the Christianization of the Bulgarians and the creation of a Bulgarian Church, see 
Коматина, Црквена политика Византије, рр. 196 – 220; 236 – 260, 344 – 252 . 
5 Since the state model is different, it might be more correct to consider it separately from 
the kaghanate –- the fi rst state of the Bulgarian name.
6 Scylitzae, Synopsis historiarum,310.
7 When Macedonia was part of the Bulgarian state, Samuel was a Bulgarian bolyar. Bolyar 
(bolяr) is a Turkmen(ian) designation adapted to Slavic languages (Byzantine Greek oi boliádes) 
for members of the local nobility, the upper class of feudal states, the highest rank immediately 
after the prince.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 409
new rulers – Comеtopoulеs, the four sons of the komes Nikola 8 who had nothing 
to do with the previous, extinct Bulgarian dynasty,9 which created new political 
and religious centers – political in Prespa: Prespa... ubi et curia imperatoris (sc. 
Samuel) erat, imperatoris curiam (sc venit) in loco qui Prespa dicitur,10 and then 
in Ohrid, the latter also being the seat of the archbishopric. The last medieval state 
(1185–1396), created again in Bulgaria proprie dicta by the Assenid dynasty11 
with its center in Trnovo, was destroyed by the Ottomans under whose rule it was 
until 1878, but remaining under Ottoman sovereignty until 1908 as an autonomous 
principality. In Bulgarian historiography these states are treated as a continuation 
of the fi rst, initial one, although there is a discrepancy between them not only in 
terms of dynasties (from khan Krum 681 to Boris, II i.e., from 864–971, Samueliаns 
971/76–1018, to the Assenid appeared in 1185), but also territorial, as seen from 
the capitals: Pliska/Preslav – Bulgaria proprie dicta; Prespa/Ohrid – Macedonia 
(971/76–1018), Trnovo – Bulgaria proprie dicta, and an even greater chronological 
gap (from 1018 to 1185 and during the Ottoman rule 1396–1878, i.e., 1908), with 
a view to proving the continuity of the medieval states with the modern Bulgarian 
state both in the state-legal and in ethnic terms.
After the 9th century (when with the spread of Bulgarian state of Byzantine-
-Christian model to the west and south, Serbia, Macedonia,12 Thessaly, and Alba-
nia came under the rule of Bulgarian Tsar Boris / Michael, 852 – 889), the term 
Bulgarians began to be used for all the Slavic and non-Slavic population, as well 
as for that in the Macedonian sclavinies (sclaviniae),13 according to the practice 
of employing the name of the state for the peoples therein. Thus, even after the 
defeat and abolition of the Bulgarian state by the Byzantine Empire, Byzantine and 
post-Byzantine historians, through inertia continued to use the term Bulgarians as 
a general designation for these diverse peoples in all these regions. 
After the death of the Bulgarian Tsar Petar and the capture and dethroning 
of his successor (Tsar Boris II, 969–971) by the Byzantine emperor Joannes Tzi-
miskes (969–976), Samuel, one of the four Comitopouloi, who started an uprising 
(apostatesantōn)14 in Macedonia, took advantage of the situation, cut it of from the 
previous Bulgarian and Byzantine authority and created his own state with its cen-
ter in Prespa and Ohrid (Macedonia), and not in Bulgaria proprie dicta, nor in the 
8 Nikola was one of the most powerful comets in Bulgaria: ενός τῶν μέγα δυνηθέντων 
ἐν Βουλγαρία κομήτων; ενός τῶν παρά Βουλγἀροiς μέγα δυνηθέντος κόμητος. Cometopules, 
Kometopouloï (Κομητόπουλοι), from κομιτοπούλος, son of komes (κόμης, komēs) – governor 
of the administrative unit – kometates.
9 Boris was killed, his brother Roman castrated, and therefore unfi t to be the sovereign.
10 Gesta regum slavorum presbiteri Diocleatis, 333, 338.
11 The Assenid dynasty, probably of Vlach origin according to Nicetas Choniates and 
Frankish historians.
12 The exact year is not known, but in 886, Ohrid and Devol were already under Bulgarian 
authority. 
13 Sclaviniaе are small independent tribal principalities. See Stoykov, Some observation, 
рp. 33–58.   
14 Characterised as a rebellion/apostasy (ἀποστασία) by the Byzantine writers.
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...410  
former capital, Preslav, as before. That it is not a question of the restoration of the 
abolished Bulgarian state, by some supposedly western Bulgarian tribe, as some, 
mostly Bulgarian historians claim, can be supported by few facts. The fi rst is that 
the north-eastern parts of the former Bulgarian state (those between the Danube and 
the Balkan Mountains) were annexed by Samuil to his state as many as ten years 
after his coming to power, i.e., after the battle against Byzantine ruler Basil II (at 
Serdica, 986).15 The second and even more important is the fact that after his defeat 
(in 1014) by the Byzantine emperor Basil II Macedonia was not included in the 
theme16 of the “Danube cities”, which concerned the earliest, real, Bulgarian state 
(Bulgaria proprie dicta), but in a new, separate theme referred to as “Bulgarian” with 
its center in Skopje.17 This shows that after Peter’s death the state disintegrated into 
at least two parts: the earliest Bulgarian part (Bulgaria proprie dicta) and Sclavinia. 
That it was not a question of renewing the previous Bulgarian state can also be seen 
from the creation of a new ecclesiastical organization. According to the ideological 
premise, the formation of a new state consisted in having its own religious seat (a 
cathedral) with the relics of some famous saint. In this case, these wеre the relics of 
Saint Achilles, of which Samuel took possession during the conquest of Larissa in 
985 and placed in the new sumptuous basilica on the small island of Mala Prespa, 
called St. Achilles to this day.18 If the Bulgarian state had been restored by reloca-
ting the state, as well as the religious center to the west, the relics would have been 
transferred from the former church headquarters in Dorostol/Preslav, where Samuel 
very probably proclaimed himself Tsar, after the battle of Serdica.19 But no source 
mentions the transfer of relics from there, although the Bulgarian Church was abo-
lished after the defeat in 971, and its hierarchs left Dorostol, the former church hea-
dquarters, moving, i.e.,”fl eeing” westwards to areas outside the Byzantine rule and 
under Samuel’s authority.20 As for the name of the church of Samuel, it is necessary 
to refer to the Byzantine monk, Neilos Doxapatris, who in 1142/33 compiled for the 
Sicilian king Roger II (1095–1154) a list of patriarchates, Notitia Episcopatuum, in 
which he wrote that this Patriarchate was an autocephalous archbishopric with more 
15 In that battle, Samuel seized the royal tent and treasure but there is no information 
whether (ca. 997) he was crowned with the imperial insignia and whether this crown was found 
among the crowns of pearls seized in the Ohrid treasury after his defeat by Basil II and the capture 
of Ohrid in 1018 (Skylitzes, 358. 14–359. 16; cf. Cedrenus, II, 468: στέματα έκ μαργὰρων καὶ 
χρυσουφεῖς ἐσθῆτας), see Византиски извори,  p. 15.
16 θέμα, théma, θέματα, pl. thémata, were the districts of the Byzantine Empire, which 
replaced the previous provincial system of the Roman Empire. Despite signifi cant changes to 
the original thematic system, the term remained in use as a provincial and fi nancial constituency 
until the very end of the Empire. 
17 This theme covered the core of Samuel’s state from Voden in the south, Ohrid in the 
west, to Serdika in the east and Sirmium in the north.
18 From 1913 the island belongs to the Republic of Greece. The names of the episcopal 
sees written on the preserved walls of the half-ruined church obviously refer to the Ohrid Arch-
bishopric; see А. Grabar, Deux témoignages archéologiques 1964, р. 163. 
19 Стојков, Крунисувањето на Самуил, рр. 73–92, overview of the different opinions 
on the date and place of the coronation, рр. 74–76.
20 As in the city of Voden, Moglen etc.,  see  Ферлуга, Византиjски извори, III, p. 64. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 411
than 30 dioceses, including Ohrid, and that it was called Bulgarian after it had been 
ruled by the Bulgarians21 – this is obviously the period of the Assend dynasty because 
before that there had been no Archdiocese of Ohrid – it was founded by Samuel. This 
indicates that the Ochrid archbishopric, i.e., Samuel’s Church, was different from the 
Bulgarian patriarchate. And the question that arises is: How can we speak of the same 
medieval Bulgarian state if we have two autocephalous churches with two church 
seats and two state capitals more than 1,000 km apart? That Samuel did not act as a 
restorer of the previous Bulgarian state can be seen from his titles which refl ected the 
new situation – namely, in addition to the title of Czar (Caesar), he borrowed the title 
of samodržec (autocrator) from the Byzantine titulation. It should also be noted that 
in Byzantine sources Samuel is not referred to as Tsar like the previous Bulgarian 
rulers Peter and Boris II, which means that he and his state were not considered as 
a continuation of the previous ruling dynasty and state. This fact explicitly shows 
that the two countries (the previous Bulgarian state and that of Samuel bearing the 
Bulgarian name according to the well-known state-political practice in the Middle 
Ages) had different destinies and histories.22
Samuel took on the imperial title of the Byzantine basileis, probably between 
986 and 989, just as the Bulgarian ruler Simeon I (893–927) had done previously.23 
From the objection to the appropriation of this title in the letters of the Byzantine 
emperor Romanus I, of 925 and 926, we see that Simeon had made himself empe-
ror (basileus) of the Bulgarians and Romans (the seals feature the title Basileus of 
the Romans) and that his title was not recognized.24 After having established his 
own state, Samuel also proclaimed himself emperor: “quidam Samuel qui se im-
peratorem vocari iussit et…”,25 a title which, according to some authors, was later 
recognized by the Pope of Rome, but there is no conclusive evidence. An excellent 
and detailed analysis of this issue was carried out by S. Stoykov, who convincin-
gly suggests that Samuel appropriated the title of the Bulgarian tsars just after the 
occupation of the north-eastern parts of the Bulgarian state, i.e., after the victory 
at the Bulgarian gorge (Trajan Gates), east of Serdika in 986, and that he did so in 
Preslav, the center of, in that time, the abolished Bulgarian state.26 It is believed that 
the reference to the usurpation of imperial insignia in a poem written by Joannis 
the Geometer, dated 969–971, refers to Samuel.27 This symbolic act of coronation 
in the previous Bulgarian capital demonstrates that Samuel’s goal was obviously 
21 See Византиски извори, pp. 362 – 364, translation of the sourses with comments).
22 A detailed overview of the various theories about the creation of Samuel’s state was 
given by Ферлуга in Византијски извори, III, n. 11, рp. 60 – 63. 
23 But despite this, Simeon held the title of archon until 913: on the seals he was referred 
to as the archon of Bulgaria; see Йорданов, Корпус на печатите, pp. 40 – 43. 
24 This royal title appropriated by Simeon I was offi cially bestowed on his son Peter after 
927 and was carried on by his successors until 971. Different opinions about Simeon’s titles in 
Стојков, Бугарскиот етнос, pp. 63 – 86, n.  93. 
25 Ljetopis popa Dukljanina, XXXIII.
26 See disscusion on this in  Стојков, Крунисувањето на Самуил,  рр. 85 – 92.
27 See Ioannis Kyriotes Geometres, a tenth-century poet (Migne, Patrologia Graeca, Vol. 
106; Византијски извори Vol. III, pp. 28/29, n. 22.  
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...412  
to secure the legitimacy of his state, using the previous state-legal status of the 
Bulgarian state to which Macedonia had belonged at the time of Boris I/Michael 
(852–889), from 886 at the latest. It is well known that at that time only the rulers 
of Rome and Constantinople had the right to hold or recognize for someone the 
title of emperor, imperator, ie., βασιλεύς, so the reason for such an act of Samuel 
is more than intelligible – to gain legitimacy by appropriating the previous status 
of the dethroned Bulgarian Tsar Boris II.28 The appropriation of the Bulgarian 
title had resulted in the naming the subjects of his country as Bulgarians, and in 
this sense the names Bulgaria and Bulgarians are provisory. And as P. Stevenson 
rightly points: “the practice of claiming the title of emperor of the Bulgarians, 
therefore, has no ethnic signifi cance.”29 Before the Ottoman period and after the 
Eastern Roman Empire, the longest state and ecclesiastical tradition of Balkan 
Slavs was that of the fi rst Bulgarian state of Byzantine-Christian model, 864–971, 
(the oldest founded by the so-called Proto-Bulgarian in 681 was pagan), and the 
Serbian, created just before the middle of the 9th century was on the periphery of 
the south Slavic world.  Consequently, the name of the Bulgarian state (derived from 
the designation Bulghars – Bulgarians) was used in a political sense for the entire 
population of the Western Balkans that was included in Samuel’s state. That this 
is so is obvious  from the data in the extensive biography of St. Clement, written 
by Ohrid’s Archbishop Theophylact (who lived in the 11th and at the beginning of 
the 12th century) in which he wrote the following: “... and quite simply Clement 
left us Bulgarians everything related to the church which glorifi es the memory of 
God and the saints...”.30 Theophylact, who was of Greek origin, from the island of 
Evia, repeats the same thing in a letter addressed to the Byzantine Empress Maria 
“And so, now I return to the Bulgarians, as a true citizen of Constantinople, but 
strange as it is, also a Bulgarian.” 31 So, this designation, apart from the initial 
ethnic meaning, had a state-legal meaning, indicating the state affi liation. This self-
-inclusion of Theophylact among the Bulgarians reveals the inertia of Byzantine 
writers, given the fact that from 1018 Macedonia was not under Bulgarian but 
under Byzantine rule. Due to custom, however, in Byzantine and post-Byzantine 
sources the designation Bulgarians, from the previous state name, was still in use.32 
Such an example of the appropriation of a previous state-legal tradition was the 
Bulgarian prince – archon Simeon I, who between 914–924, probably after 919, 
28 Thus the Croatian historian Ivo Goldstein noted that: “The state of Samuel of the 
Macedonian Slavs, which gratefully took over the state and imperial tradition of the Bulgarian 
emperors”; “took on the Bulgarian imperial crown”. See Goldstein, Hrvatski Rani Srednji, pp. 
335, 346.  
29 P. Stephenson, Byzantium’s Balkan Frontier,  p. 61.
30 Expanded Biography of Clement of Ohrid in the so-called Moscopole Collectanea (the 
biographies of fi ve saints printed during 1741 and 1742 in Moscopole). The transcription of the 
fi ve biographies, and translation into Macedonian with comments was made by Х. Меловски, 
Москополски зборник, Vol. 1. 1, quotation on p. 157, and commentary on the designation Bul-
garians on p. 93, English translation of the quoted sentence, is mine (NP). 
31 Gauthier, Théophilacte d’Achrida, p. 14; Patrologia graeca, 126, 504,  C.
32 See Меловски, Св. Наум, in Москополски зборник, Vol. 1. 1,  p. 248.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 413
relying on the existing tradition, proclaimed himself king (basileus) of the Romans, 
and was оn the seals referred to as the Tsar of the Romans, Συμεὼν ἐν Χρις[τῷ] 
Βασιλε[ύς] Ῥωμέων.33 But this does not mean that he and the Bulgarians are Ro-
mans (or Greeks, as the term Romei is misinterpreted, because Romaioi is also a 
state legal term, not an ethnic one). A similar example is the Byzantine emperor 
Basil I (811–886), who was probably of Armenian-Slavic origin but was named 
Basil I the Macedonian because he was born in the Byzantine theme of Macedonia, 
and, accordingly, the dynasty (867–1056) was called Macedonian, which does not 
mean that the rulers and the Byzantine Empire were Macedonian! These examples 
explicitly show that the designations of medieval multi-ethnic states did not have 
ethnic, but rather administrative, i.e., political content and meaning. There are 
other such examples in the near vicinity. The continuator of the works of Јoannis 
Skylitzes wrote that in 1072 the rebels against Byzantine rule in Macedonia34 sought 
and obtained the consent of King Michael VII Douka (1071–1078), to co-operate 
with them and to give them his son Constantine – also named Bodin – to make him 
tzar of Bulgaria (καὶ συνεργῆσαι δοῦναί τε αὐτοῖς τὸν υἱὸν αὑτοῦ, ὡς ἂν αῦτόν 
βασιλέα Βουλγαρίας ἀνακηρύξωσι καὶ τῆς ἔκ τῶν Ρωμαίων ἐλευθερωθεῖεν κατα-
δυναστείας καὶ βαρύτητoς...)35 and thus free themselves from Byzantine cruelty. 
Prince Constantin-Bodin was proclaimed the emperor of Bulgaria and renamed 
Peter, according to Petar Deljan, the leader of the previous uprising in 1040/41, 
but that does not imply that the Dukljans are Bulgarians or Macedonians. Later, 
in offi cial documents, the Serbian Tsar Stefan Uroš IV Dušan (1331–1355), was 
referred to as Serbian, as well as the Bulgarian and Macedonian tsar36 – as in his 
famous Code (Dušan’s Code), promulgated in Skopje (21 May 1349); again, this 
does not mean that Tsar Dušan and the Serbs are Bulgarians оr/and Macedonians! 
One of the most obvious examples of the use of the state name for different 
peoples in medieval multiethnic states in the Balkans is the Roman Empire, divided 
in two in 395. The offi cial name for the eastern part, the so-called Byzantine Empire, 
derived from Byzantion, the previous name of his capital Constantinople, a name 
that prevails in scholarly literature, was the Roman Empire: Βασιλεία Ῥωμαίων 
/ Basileia Rhōmaiōn, in Greek; Imperium Romanum, in Latin. According to the 
state name, all peoples, regardless of their ethnicity, including the Greeks from 
Late Antiquity, were named as Romaioi (Ῥωμαῖος / Rhōmaîos), i.e., Romans. This 
appellation was taken over and used by the Ottoman Turks until the disintegration 
of the Ottoman Empire, so that all the inhabitants of this part of their Empire, were 
referred to as Rummilet, which literally means Roman people, after the name of 
the previous Eastern Roman Empire, i.e., Byzantine. Thus, in travel documents 
33 Иван Йорданов, Корпус, р. 48 – 53, 11 seals with the title basileus of the Romans.
34 Византијски извори, Vvol. III, no. 7, p. 177 and 181 (This is the uprising led by Bodin 
and George Wojtech).   
35 Византијски извори, vol. III, no. 7, p. 179. Here, Bulgaria is the name of the themа 
that covered the nucleus of the state of Samuel.
36 This Code is preserved in several manuscripts: Grabalski, Ravanički, Sofi ski, Rudnički, 
Jagichev and Karlovački, see  Соловјев, Законик цара Стефана, so it is evident that it is not 
a forgery or error of the scribe. 
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...414  
until 1900, Serbs were registered as Rumeliotes.37 Of course, it does not follow 
that all these peoples were the same in the ethnic sense of the word, that is, one 
and the same people!
Throughout history, from the Middle Ages to the beginning of the new Age, 
there are other examples of the borrowing and use of previous titles and ethnic 
symbols in other parts of Europe, not only in the Balkans. The Frankish ruler 
Charlemagne, whose capital was Aachen, was crowned as а Roman emperor in 
Rome in 800 (in St. Peter’s Cathedral, by Pope Leo III). Considered the successor 
to the Western Roman Empire, the German state in the Middle Ages was named the 
Roman Empire, and its rulers (Otto I, 936–973, Otto III, 983–1002) were “German-
-Roman” emperors. The rulers of the Habsburg dynasty who ruled from 1438 to 
1740 also bore the title of Holy Roman Emperor, and the country was named the 
Holy Roman Empire, which does not mean that the Franks and Germans were the 
same or had the same origin as the population in the ancient Roman state! 
Thus, in Byzantine, post-Byzantine and Latin sources, even after the collapse 
of the “Bulgarian” states, for the entire Balkan Slavic population, in addition to the 
original designation Slavs/Scythe, the Bulgarian designation is applied. In the Thes-
saloniki Legend (from the 11th/12th centuries) it is said that St. Cyril (826/7–869) 
went to the large country populated by the Slavic peoples, who are called Bulgarians 
(ѥзики словинскыѥ, се рекше бльгаре),38 and again in the legend of the prophetic 
Sybil: “а’ родь словѣне, рекше бльгаре”,39 which explicitly shows that it refers 
to all Slavic peoples. In the biography of St. Gregoriois Hagiorites (fi rst half of the 
11th century, Georgian and Latin versions are preserved),40 a Georgian monk and 
hegoumenos (abbot) of the Georgian monastery of Ivirion (Ιβήρων) on the Sacred 
Mountain (Mt. Athos), hence the name Gregory of Iveria, it is said that in the vil-
lage of Livizdia (Libyzasda) of Mount Athos there live ”Bulgarians who were called 
Slavs” (Bulgari qui Sclavi apellantur). The Latin syntagm shows that the Greek phrase 
found in the extensive biography of St. Clement in the Moscopolis collection „ ... τὸ 
τῶν Σϑλοβένων γένος εἶτ οὖν Βουλγάρων... should also be translated as “the race 
of the Slavs, who are (called) Bulgarians.”41 H. Melovski explained: “…Macedonia 
being taken from Byzantines and incorporated within the Bulgarian state, the name 
Bulgarians was used for the Southern Slavs.” 42 These examples serve as a more than 
37 The document in the political archive of Moscow, op. 482 d. 26,229. For a copy of this 
document, I thank Prof. Dr. Vlado Popovski, Faculty of Law “Iustinianus Primus” – Sts. Cyril 
and Methodius, Skopje.
38 Иванов, Български старини, p. 282.
39 Милтенова, Тъпкова-Заимова, Историко-апокалиптичната книжнина, pp. 255, 
264, 269.
40 The biography was written posthumously by someone named George the Little, or 
George the Priest. English translation with commentary in Grdzelidze, Georgian Monks; French 
translation in Martin-Hisard, La vie, p. 63, & 36, 790. 
41 Prologue to the extensive biography of Saint Clement, in Х. Меловски, Москополски 
Зборник, р. 105 text in Greek, comment in note 235.
42 Меловски, Москополски Зборник,p. 135, n. 235 (in Macedonian, English translation 
of the quoted sentence, is mine).
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 415
obvious proof that one is a state-legal and the other a race-related, ethnological des-
ignation. Macedonia was included in the Bulgarian state in the second half of the 9th 
century, and over time the name Macedonia and the ethnic names of its many Slavic 
tribes were omitted. Thus, over time, the name of Macedonia and the ethnographic 
names of its Slavic tribes have been suppressed, being replaced by the administra-
tive name Bulgarians. In contemporary Byzantine sources, besides the general term 
Slavs, all the peoples of the countries belonging to the State of Samuel extend from 
the Danube and the Sava in the north to Larissa in the south and from the Adriatic 
Sea in the west to the Black Sea in the east: Serbs, Greeks, Vlachs, Armenians, and 
others were traditionally called Bulgarians,43 but this does not mean that everyone 
there was ethnically Bulgarian. Thus, describing the fi rst Crusade (1096–1099), 
William of Tire wrote: “…ita ut confusus provinciarum nominibus et terminis, totus 
iste tractus, qui in longitudine habere dictur iter dierum triginta in latitudine vero 
decem, vel amplius Bulgaria dicitur: miseris Graecis  ignorantibus quod hoc ipsum 
nomen eorum protestetur ignominiam.”44 Namely, to Byzantine authors, the cultural 
and state criterion more important was than the ethnic. And travel writers in the late 
Middle Ages until modern times did not understand the difference between the Slavic 
peoples and used, par inertia, the name Bulgarians. Consequently, in the 17th century 
Joseph Georgirenes45 wrote that in the monastery of Chilandary (Hilandar monastery, 
founded in 1198 by the Serbian ruler Stefan Nemanja and his son Saint Sava, whose 
relics are located there) on the Holy Mountain (Mt Athos), the monks sung prayers 
in the Bulgarian language.46 The same inconsistency when naming peoples can be 
found among Byzantine authors for other Slavic tribes. Such fl uctuation is observed 
in the naming of the other  tribes – Serbian and Croatian. Thus the successor of 
Skilica in the story of the uprising of Gjorgji Vojtech and Konstantin Bodin in 1072, 
wrote that: the people of the Serbs who are also called Croats: τὸ  τῶν Σέρβων εθνός 
οὐς καὶ Χορβάτας καλοῦσι. 47 This demonstrates that at this time the process of the 
differentiation of Slavic tribes was not completed and that the path to the maturation 
of nations was protracted, lasting until modern times.
Post-Byzantine authors, both Greek and Latin, however, distinguish between 
early, i.e., proto-Bulgarians and Macedonian Slavs named as Bulgarians after their 
incorporation into the Bulgarian state. From  Latin sources, it is worth mentioning 
the so-called Chronicle of Bar (lat. Regnum Sclavorum), written by the anonymous 
archbishop of Bar, named Pop Dukljanin (Priest of Dioclea or Duklja), probably 
in the second half of the 12th century.48 In this chronicle, Pope Dukljanin uses two 
43 Kedrenos, Chronica, II, 476, 4; Komatina, Pojam Bugarske, pp. 41 – 56.   
44 Migne, Patrologia Latina, 201, p. 254: Guilelmi Tyreusis historia rerum transmarinarum.
45 Born on the island of Melos, became a monk on Mount Athos  and archbishop of Samos.
46 Georgirenes, A description of, p. 11. 
47 Византијски извори III,  p. 177, no 7, see also Радојчић, Како су називали Србе, р.
1 – 15.
48 Gesta regum slavorum presbiteri Diocleatis, written on the basis of the older Slavic 
compositions from the 11th and 12th centuries, see critical editions: Шишић, Летопис Попа 
Дукљанина, Београд – Загреб, 1928; V. Mošin, Ljetopis popa Dukljanina,  Zagreb 1950.
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...416  
names: Bulgari, orum (Bulgarians), and Bulgаrini, orum (Bulgarinians).49 He wrote 
that Samuel was the king of the Bulgarinians “Samuel Bulgarinorum imperator…”,50 
while Peter and Simeon are named as Bulgarian emperors “Bulgarorum imperator 
Petrus” – Peter, the king of the Bulgarians.51 Samuel is fi rst mentioned in connec-
tion with his rebellion against Byzantine rule and his taking of the imperial title: 
among the tribe of the Bulgarinians a certain Samuel rebelled and ordered that he 
be called king: „ Eo tempore surrexit in gente Bulgаrinorum quidam Samuel qui se 
imperаtorem vocari iussit...”;52  then in connection with his war with Vladimir in 
Dalmatia,53 and when Vladislav is mentioned as the only surviving descendant of 
Samuels’s genus:„Imperator Bulgarinorum mortuus est..”54 The fact that Samuel 
was called the king of the Bulgarinians several times, and not just once, shows 
that this is not due to a mistake by a scribe. The same distinction is found in the 
biography of St. Nahum (9th–10th century): the designations Βούλγαροι (Bulgar-
ians) and Βούλγαρεις (nominative) from Βουλγαρέων (Bulgareians).55
From Latin sources, we should also mention the French song (La chanson de 
Roland), written in old French from the late 11th and early 12th centuries56 on the 
Carolingian knight, Count Roland.57 When enumerating the military detachments 
of Saraceni commander Baligant the people of Samuel, i.e., the people of Samuel’s 
state (et la sedme est la gent Samuel) are mentioned, and the Bulgarians are referred 
to on the occasion of Charlemagne’s death (e Hungre e Bugre e tante gent averse). 58
Macedonia was named a Bulgarian country after the 9th century, when it came 
under Bulgarian rule. Until then, in the Byzantine chronicles, to refer to Macedonia 
and its population, the designation Slovinia (Σκλαβινία, Sclavinica terra)59 and the 
general race-related, ethnological name Slavs (Σκλαβινοί) were mainly used, name 
that until the arrival of the Bulgarians on the Balkans, were used for the whole 
49 This has already been noted by Прокић, Постанак једне словенске, p. 306.
50 Ljetopis popa Dukljanina,  XXXIII, XXXVI, XXXVII.  
51 Ljetopis popa Dukljanina, XXX.
52 Ljetopis popa Dukljanina, XXXIII: Eo tempore surrexit in gente Bulgаrinorum quidam 
Samuel qui se impertorem vocari iussit et commisit praedia multa cum Graecis proiecitque eos 
ex tota Bulgaria  ita ut in diebus cuis Graesi non auderent propinquare illus.  
53 Ljetopis popa Dukljanina, XXXVI: ,,Tempore itaque eodam, dum Vladimirus essat 
afdolescens et regnaret in loco patris sui supradictus Samuel Bulgarinorum imperator, congre-
gatao magno exercitu, аdvenit  in patribus  Dalmatiae, supra terram regis Vladimiri“
54 Ljetopis popa Dukljanina, XXXVII: „Imperator Bulgarinorum mortuus est et reges 
huius terrae mortui sunt“.
55 Меловски, Москополски зборник, p. 76 (text in Greek),p. 84 (translation in Macedo-
nian), p. 93/4 (comments). The author translates the name as Бугарјани (Bugarjani), which is 
also correct.
56 On the epic poem see Drašković, La chanson, pp. V – XIV; Gregoire – Keyzer, La 
chanson, p. 287.
57 Roland was governor of the Marches de Bretagne district, killed in the battle of Ron-
cevaux Pass in 778. 
58 La chanson de Rolland, Laisse CCXXXIII, verse 3244 (la gent Samuel) ; laisse CCIX, 
verse 2922 (Bugre); Радоичиќ, Le gent de Samuel, p. 117.
59 The open vowel “o” of the Old Slavic language in Greek is transcribed as “a”.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 417
Balkans, including Hellas,60 to the Peloponnese in the south: “ad urbem Monafa-
siam (Μονεμβασία) in Sclavinica terra”.61 For instance, Pope Gregory VII referred 
to the King of Zeta, Michael VII of Duklja (1071–1078), as “King of the Slavs”. 
Although Byzantine authors did not seek to distinguish different and numerous 
Slavic tribes, they did record the names of certain Slavic tribes of Macedonia. Thus, 
in the work about the conquest of Thessalonika, Joannis Kaminiates, a Thessalo-
nian priest from the 10th century, does not mention Bulgarians in Macedonia at 
all, but mentions the names of different tribes such as Δρουγουβίται, Σαγουδάτοι, 
Στρυμονίται,62and of course the general name Σκλαβηνοί or Σκλαβινοί.63 Moreover, 
the author of Miracles of Saint Demetrius also mentions the Slavic ethnonyms: 
Drogovitai (Δραγοβῖται), Sagudatai/Sagudates (Σαγουδατες), Velegezitai/Velege-
zites Βελεγεζίται/Βελεγεζητες), Vaiunitai/Vaiunites (Βαϊουνητες) and Berzetai/
Berzites (Βερζητες).64 And again in the sources about the creation of the Bulgarian 
kaghanate in the Balkans in 681, for the population in Thrace, the southern part of 
present-day Bulgaria, only Slavs – the general race-related, ethnological name – 
is used,65 and only once seven genres (genus) without names are mentioned66 – a 
designation that indicates the social order rather than the different tribal names. 
Information on socio-political organization in the Middle Ages is often partial and 
comes from later and/or non-indigenous sources. 
The Slavic population in Macedonia was organized into territorial entities, a kind 
of  principality, in Byzantine sources referred as Σκλαβηνία/Sklabēnía, latin Scla-
vinia.67 One of the oldest sources for this designation is the legend of the miracles 
of St. Dimitrios of Salonika.68 Byzantine sources often distinguish Bulgaria from 
the Sclavinia in Macedonia. Thus in 687, Theophanes Homologetes Confessor (7th 
century) mentions Sclavinia separately from Bulgaria: Σκλαουινίαν καὶ Βουλγαρίαν,69 
or again: ταν κατὰ την Μακεδονίαν Σκλαουινίαν,70 i.e., Sclavinia in Macedonia, 
which in Latin translation reads “Slavinias penes Macedoniam”,71 which explicitly 
60 Theophanis Chronographia, pp. 456, 33.
61 Miracula Sancti Demetri, Accta SS. Die 2 iullius p. 504.
62 Ioannis Caminiatae De expugnatione Thessalonicae, 8, 81 – 82; 38, 61 – 62.  
63 Ioannis Caminiatae De expugnatione Thessalonicae, 20, 74, 80; 20, 6; 25, 53.
64 Miracula Sancti Demetrii II,1; II, 4.
65 In the short history of the Patriarch of Constantinople Nicephorus (Sancti Nicephori 
Patriarch Constantinopolitani Breviarium Rerum) for the events from 602 – 769, it is written that: 
they (the Bulgarians) also reduced the power of the Slavs, who resided there in the country of 
Thrace: κρατούση δε και τον παρωχημένων Σκλαβένων εθνών, Breviarium  Nicephori: 40.11; 
τα επί Θράκης χωρία, Breviarium  Nicephori: 40.14.   
66 Theopahenes Chronographia, written during the years 810 to 815, by Theophanes the 
Confessor.
67 More on Sclavinia in historical sources see Malinovská, Geographical concepts of 
Sclavinia, pp. 60 – 65.
68 Miracula S. Demetri, Acta SS IV, Die 8 Octobris, 162, 174 and others. For different 
opinions on the chronology see Stojkov, Some observations on, р. 33-58; Stojkov, The term 
Sclavinia, pp.  413 – 433. 
69 Theophanis Chronographia,  t. I, 347. 
70 Theophanes Chronographia, t. I, 430.    
71 Anastasius Bibliothecarius, Theophanis Chronographia II.
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...418  
shows that the ethngraphic name of the population in Macedonia was Slavs, and that 
means that it was not the same as those people named Bulgarians. The south-western 
part of Macedonia, now in R. Greece was, until the beginning of the 20th century, 
referred to as Sclavicia (Склавиција), a designation derived from the name of the 
population το τῶν Σκλαβινῶν ἔθνος (the people of the Slavs), in the nominative 
case Σκλαβινοί / Σκλαβoί – Sclaveni, Slavs. The Byzantine emperor Constantine 
VII Porphyrogenitus (913–959) wrote that ἐσθλαβώθη δε πάσα χώρα, which ac-
tually means that the whole country (Hellas) was “Slavisized/S<k>lavonised”.72 
This is confi rmed by the 10th century epitome of Strabo’s Geography: ”… now 
Scythians-Slavs inhabit all Epirus and almost entire Greece, the Peloponnese and 
Macedonia.”73 The interpretation of some, mainly Greek historians that the name 
Σκλαβινοί meant slaves and that the whole country (Hellas) was enslaved, is wrong. 
The name in Latin sources was Sclavini / Sclavi, and not servi. What is more: the 
country cannot be named after the word for a slave! An obvious argument to that 
is the name of the metropolitan archdiocese of Voden(a) and Sclavicia recorded 
by the French classicist A. Delaculonche, a member of the fi rst generation of the 
French School of Archaeology, who wrote that even today (mid-19th century) the 
title of metropolitan bishop of the metropolitan of Voden(а) (ancient Edessa) reads: 
„ὁ παvιερότατoς καὶ θεoπρόβλητoς μητροπολίτης τῆς ἃγιωτάτης μητροπόλεως 
Βοδένον καὶ Σκλαβίτσης”, ὑπερτίμιος καὶ ἒξαρχoς Μακεδovίας πρώτης.”  i.e., “… 
metropolitan of the Holy Metropolis of Voden and Sklavicia the most respected 
and exarch of Macedonia Prima”.74 A church organization cannot have a slavish 
name, i.e., be named after the word denoting a slave. This name was used until 
1926, when the Greek authorities renamed by law both the personal names of the 
Slavic population and the non-Greek, Slavic and Turkish toponyms.75 
Thanks to the classicist manner of the Byzantine and post-Byzantine authors 
who used archaic names even after the settlement of the Slavs in the Balkans, 
especially during the classicism of the second Renaissance, the ancient names of 
the Balkan peoples were revived. Thus, according to the classicist tradition, the 
subjects of Samuel, whose state included different nations, were designed as Mysoi, 
Scythians, Macedonians, etc. Leo Deacon (10th/11th century), writing about the 
siege of Basil II of Serdica in 986 literally wrote that “... he gathered an army and 
quickly went against the Mysoi who harmed the Roman state and ruthlessly plun-
dered the areas of the Macedonians (ta tôn Makedonôn)”,76 in which the difference 
72 Constаntinus, De thematibus, 53, 18. 
73 Muleris, 1861, p. 574.
74 See Делакулонш, Лулката на македонската, p. 233 and 255/6. Translation from 
French (A. Delaculonche, Mémoire sur le berceau macédonien,)  in Macedonian with annotations 
by N. Proeva.
75 Law on renaming the names of people and places. See Offi cial Gazette of Greece no. 
332, of 21. XI. 1926. On the policy of the Greek state towards the domestic population in the 
part of Macedonia appropriated after the Balkan wars see Proeva, Modern Macedonian myth, 
p. 172–177.
76 Leo the Deacon, 10th century historian, Leonis Diaconi, Historiae libri X, ch. 8. See 
Византијски извори,  III, p. 15. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 419
between the Bulgarians (Mysoi) and the Macedonians is obvious. The syntagm ta 
tôn Makedonôn obviously refers to the population in Macedonia. In a letter, The-
ophylact of Ohrid in 1106 wrote of “the landscapes of our Macedonia”,77 although 
at that time Ohrid was in the theme named Bulgarian, and the name Macedonia 
was given to the theme encompassing area around Edirne, which shows that, with 
the disappearance of the ancient Macedonian state, the name Macedonia did not 
disappear, as well as pointing to the continuity of the name Macedonia for the 
country. Regardless of the circumscriptions of the Byzantine administration, and 
subsequent changes in political control, two ancient names, that of the Hellenes and 
that of the Macedonians, have remained to this day as the name of modern peoples 
instead of the medieval names Romaioi and Slavs – presumably for the reason of 
their glorious past.78 The land of Macedonia was still recognized as such by the 
peoples from Late Antiquity who lived there and by inhabitants who settled there 
in the Early Middle Ages and mingled with them, as well as by European travelers.
There are also numerous documents in which Macedonians are mentioned 
alongside other Balkan peoples. Here mention will be made of only a few documents 
issued from the chancellery of Leopold I (1658–1705), the Holy Roman Emperor 
of Hungary, Croatia and Bohemia, kept in the Military Archives of Vienna, Austria. 
With the written proclamation (Litterae invitatoriae) of 6 April 1690, Leopold I 
called on the Balkan peoples (from Albania, Serbia, Moesia, Bulgaria, Silistra, 
Illyria, Macedonia, Rascia) to join together to fi ght against the Ottomans while he 
was at war with France in the Netherlands and on the Rhine.79 The second is a let-
ter (dated 31 May 1690, Laxenburg, ad mandatum sac. caes. maiestatis proprium) 
allowing the people of Bulgaria, Serbia, Macedonia and Albania to fi ght against 
the Turks under the imperial fl ag.80 In these documents, Macedonia is listed along 
with Bulgaria and Illyria, which disproves the claims about the alleged Bulgarian 
and Illyrian (presumed Albanian) character of Macedonia and its population in the 
Middle Ages. This distinction between Macedonians and Bulgarians in an offi cial 
document is noteworthy.
In those circumstances, Leopold I, by letter dated 26 April 1690, placed the 
Macedonian people (gens macedonica) under the protection of the imperial crown 
with a recommendation to the military commanders not to attack the mentioned Mace-
donian people or to cause them any inconvenience, but to protect, defend, and assist 
them at all times and in every circumstance, as  reads his letter: ... praefetam gentem 
macedonicam universam in genere et specie in gratiam nostram caesarem ac regiam 
hisce clementer suscipimus at acceptamus, omnibus et singulis nostris offi cialibus 
bellicis benigne demandantes, ut repetitam gentem Macedonicam in nulo modo infest-
77 Византијски извори,  III, p. 288 (letter no. 22).
78 The general ethnological name related to the race of the Slavs (Sclaveni, Σκλαβoί) as 
a national name is preserved only for the Slavic tribes of the present-day Republic of Slovenia, 
and that of Slovakia, but many areas from the Baltics to the Balkans are still called S<c>lavonia.
79 Костић, О постанку и значењу, p. 151 – 152; Радонић - Костић, Српске привилегије, 
pp. 25 – 27 (transcription), pp 89 – 90 (Serbo Croatian translation), Fig. I – IV and Fig. 7.
80 Радонић, Прилози за историју,p. 56/7, no XXXIV. Bestallungen, no 2609.
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...420  
Fig 1. Invitatory letter of Leopold I for the Balkan peoples.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 421
ent neque molestare prasumat .81 The letter is a response to a request made by two 
residents of Macedonia, Marko Kraida, whose birthplace was Kožani (Marco Kraida 
Cosanae),82 and Demetrius George Popovik (Demetrium Georgium Popowik), whose 
birthplace was  Macedonian Salonikai (in Saloniki macedonica natos), both of whom 
were of “Macedonian descent” (macedonica natos). It follows from this letter that 
there is no doubt that they were ethnic Macedonians (which is actually obvious from 
the Slavic name of the applicant, although the other name is not completely legible), 
and not about some “geographical dwellers,” inhabitants of a geographical territory 
named Macedonia, as some authors contend to minimize this and other similar data.
Even more numerous are Russian documents mentioning Macedonians. On 
3 March 1711 the Russian Tsar Peter I  addressed a manifesto to:”all Christians 
of Greek and Roman law in Serbia, Slavonia, Macedonia, and Bosnia and Herze-
govina” for the fi ght against the Turks.83 The correspondence of the metropolitan 
bishop of Cetinje Vasilije Petrović with Russian offi cials from 1752 to 1759, has 
also been preserved, mentioning Macedonians (Македонѧнe) in parallel with Alba-
nians (Алвaнези), Bulgarians (Бoлгари), Serbians (Cepви), Bosnians (Боснѧки).84 
During the Russo-Turkish War of 1768–1774, the Russian Admiral G. T. 
Spiridonov, in his appeal to the Balkan peoples of 12 (23). IX. 1771, to fi ght for the 
liberation from Ottoman domination, addressed the Slavs, Greeks, Macedonians, 
Albanians and Roumeliotes,85 which at the same time shows that the Macedonians 
81 Protectionales pro gente Macedonica ad partes caesareae maiestatis transeuentes, exp. 
26 apri 1690, Bestallungen, no 260, see Radonić, Prilozi za istoriju, p. 52 – 53, no XXXI.
82 Kožani, is a town in south-western Macedonia, now in north-western Greece.
83 Костић, Култ Петра Великог, p. 92.
84 Вуксан, Преписка митрополита Василија, letters nos. XXXI, XXXII, XXXVI, 
XXXVIII, LXII.
85 Арш, Некоторые соображения по поводу "Греческого проекта, in Хитрова (ed), 
Век Екатерины II, p. 70.
Fig. 1a. A detail of the Invitatory letter
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...422  
Fig. 2. Transcript of the Letter of protection of Leopold I for the Macedonian people 
(26 April 1690).
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 423
were not equated with the Greeks and Albanians. According to the proposal of 
the Russian Empress Catherine II (1762–1796), in the letter of 10 (21). IX. 1782 
addressed to the Austrian Emperor Joseph II for the establishment of an Empire 
of Balkanic peoples, to be named the Greek Empire, in which Bulgaria, Macedo-
nia, and part of Albania were to be included too,86 Macedonia was not identifi ed 
with Bulgaria. Additionally, there are more data on the subject. After the fall of 
Macedonia under Ottoman rule, and especially after the unsuccessful uprisings of 
Skenderbeg in 1443–1479, and that of Karpoš in 1689, as well as after the Austro-
Turkish war in 1740, the population emigrated en masse to the north (to Vojvodina, 
Austria-Hungary).87 From there, due to the attempt to catholicize them and due to 
the abolition of the border land, the so-called Vojna krajina, the military border 
area defended by the Slavic settlers, these peoples relocated again, this time to the 
Orthodox East – Russia, especially in the time of Russian Empress Elisaveta Petro-
vna (1741–1761). Thus, a certain Johan Chorwath, a Hungarian form of the name 
“Jovan”, son of Samuel, who is recorded to have been a Cincar from Macedonia: „а 
86 Арш, Некоторые соображения по поводу "Греческого проекта in Хитрова (ed), Век 
Екатерины II, p. 74.
87 In 1689 the Austrian General Silvio Piccolomini set out to conquer Bosnia, Kosovo, 
and Macedonia in a counter-offensive against the Ottoman army; then the Karpoš Uprising 
broke out in the northern part of Macedonia, but it was suppressed the same year. Subsequently, 
a large number of Macedonians, along with the Serbs from Kosovo and Metohija (KosMet) 
led by Patriarch Arsenij Charnoević, emigrated north of the Sava and the Danube. After that, 
an Albanian population from the mountainous parts of Malesia immigrated to these abandoned 
parts of KosMet and north-western Macedonia.
Fig. 3 Letter (16 December 1757) of the metropolitan bishop of Cetinje Vasilije Petrović.
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...424  
оной Харвать из Македоніи  цинцарь“ 88 attained the rank of a major in the land 
militia of the Austrian army in Pomorišje.89 Given the Russian spelling of the name 
Харвать, which is nоt the same as Hоrvat, John or Jovan was very likely from (H)
arvati, present-day Arvati.90 After the peace concluded in 1699 in Karlovci between 
Austria-Hungary and the Ottoman Empire, and following the abolition of the military 
unit of Moriška and Potiška Vojna Krajina, Jovan Šamov Horvat sent a letter to Count 
(graf) Mikhail Petrovich Bestuzhev-Rumyin, the Russians ambassador to Austria, 
requesting permission for the Serbian, Macedonian, Bulgarian and Vlach peoples 
to move to Russia. Having received the approval letter (of 25 December 1751), he 
organized the migration and a large Orthodox, predominantly Slavic population, 
but also Albanians, Vlachs, Greeks, settled along the lower reaches of the Dnieper 
River.91 According to his plan and at the behest of Empress Elisaveta Petrovna, the 
settlements were built, the region was called Slavo-Serbia and New Serbia, the Serbs 
being the most numerous,92 but there are villages bearing Macedonian names (Nov 
Polog, Skopsko selo, Makedonsko selo, Kumanovo, etc.), which still exist in Ukraine,93 
and mobile regiments according to ethnicity: Serbian, Bulgarian, Macedonian, etc. 
The Macedonian regiment was formed on 10 May  1759 and existed until 28 June 
1773; the soldiers were recorded as Macedonians.94
The Macedonian regiment is listed as the sixth on the register with the names 
of the regiments. Each regiment had its own fl ag, seal, coat of arms, and uniform 
of a different color.95 Only the Macedonian regiment had a coat of arms with a 
display of weapons: a helmet/cap and two long spears; the Macedonian soldiers, 
besides the curved sword, also carried spears.96 It should be stressed that the weapon 
displаyеd on the coat of arms is not a weapon of that time, but a traditional one. 
Both spears are of the sarissa type, used by the ancient Macedonians. In addition, 
there is a hat placed on the spears that resembles a helmet with paragnatids shown 
raised up like the ancient Macedonians wore.
88 Вуксан, Преписка митрополита Василија, p. 76, letter no LXII, from 11 December. 
12. 1758.
89 Mureş or originally Moris (Hungarian: Maros, Romanian: Mureş) is a river that origi-
nates in Transylvania, Romania. It fl ows into the river Tisza near Szeged in Hungary. The area 
along the river is called Pomorišje, and the name is related to medieval history.
90 А village on the slopes of Baba Mountain in Dolna Prespa, the municipality of Resen. 
See Матковски, Македонскиот полк, p. 166.  
91 On Macedonian settlers see Здравева, Преселници из Македоније, pp. 135 – 145.
92 Костић, Насеља и порекло, pp. 43 – 60. 
93 Skopivka, Ivano-Frankivsk Oblast; Skopiivka, Kirovohrad Oblast; Makedonivka, Lu-
hansk Oblast; Makedonivka, Donetsk Oblast; Makedony, Kyiv Oblast; Kumanivka, Kozeatîn, 
Vinnytsia Oblast; Kumanivtsi, Vinnytsia Oblast.
94 On the history of the Macedonian regiment see Матковски, Македонскиот полк, pp. 
257–285, 249 (list). See review Troebst, Südost Forschungen,  p. 386.
95 Висковатов, Историческое описание одежды, p. 635.
96 Гербы Полевых и поселенныхъ Гусарскихъ полковъ с 1776–1783 г. in Висковатов, 
Историческое описание одежды, part 13.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 425
Fig. 4. Uniform of the Macedonian cavalry regiment (10 May  1759 until 28 June  1773).
Also the medieval European travelers who paint a portrait of the customs and 
political situation of the regions they passed through clearly distinguish Macedo-
nia/Macedonians from Bulgaria/Bulgarians (and Greeks, Albanians). Bertrandon 
de La Broquière, who traveled in the Near East in 1432–1433, wrote in Middle 
French: « Et quant je ouys cecy, il me sambla une chose bien merveilleuse et me 
souvint de la grant subgection en quoy le Turc tient l’empereur de Constantinoble 
et tous les Grecz, Macedoniens et Vulgaires et aussi le dispot de Rascie ... »; «Il y 
a aussi, comme j’ay dit par avant, beaucop de Crestiens qui par force servent le 
Turc comme Grecz, Vulgaires, Macedoniens, Albanois, Esclavons, Rasciens et de 
Servie subjectz au dispot de Rascie et Wallaques, lesquelz, comme il m’a esté dit, 
s’ilz veoyent les Crestiens et par especial les François en grant puissance contre 
le Turc, ce seroient ceulx qui luy porteroient plus de dommaige et luy tourneroient 
le dos...”  97 
The use of different names, except for the Macedonians, is also found for the 
other Balkan peoples. Thus, the Bulgarians who started migrating to Romania from 
the Ottoman Empire in the 14th century, especially in the 16th century, were called 
Serbs, and in the 19th century the term Bulgaro-Serb or Serbo-Bulgar(ian) was 
used in Wallachia. These denominations were accepted by the settlers, as seen from 
their requests addressed to the state administrations, as well as from the toponyms 
whose integral part is - srb, - srbi. On the other hand, there are a small number 
97 Voyage d’Outremer, p. 216, 224 ; 199 (et par la Greece et puys entrasmes au pays de 
Macedoine); 208 (pays de Macedonie, de Vulgairie et de Rascie) ; 231 (la Vulgairie, Macedonie 
et la Greece).
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...426  
of toponyms derived from the ethnonym Bulgari, a name which in the Romanian 
language took on the meaning of gardener, and even the verb bulgari was coined, 
meaning to cultivate vegetables.98 In this case, too, the reason is obvious – in the 
period from the collapse of the medieval Bulgarian state in 1396 until the creation of 
the Bulgarian vassal principality in 1878, the ethnonym Bulgarians gradually lost its 
meaning to the benefi t of the ethnonym Serbs, due to the role of the Serbian vassal 
principality created earlier (in 1815), as well as of Romania’s relations with Serbia. 
In medieval sources (Byzantine, Latin, Slavic) peoples are named either ac-
cording to the state name, by the administrative unit of the Empire in which they 
were included, by the geographical name of the region where they lived, or by the 
names of ancient tribes that previously lived in these territories.
An obvious example of the use of “historical” names for the peoples of the 
Balkans are the Austrian documents of the 18th century, issued by the specially 
formed “Illyrian offi ce”. In the fi rst half of the 19th century, with the resurrected 
name of Illyricum, a prefecture created in Late Antiquity, the so-called “Illyrian 
Movement” was thus named. It lasted from 1830 to 1843 and was designed to work 
for the cultural and political unifi cation of all southern Slavs and for the thesis that 
the Slavs are an indigenous people in this part. The Illyrian name was therefore 
synonymous with the South Slavic peoples! Under the name Illyrians, borrowed 
from historiography, all South Slavic peoples in the territory of the former prefec-
ture of Illyricum were called “Illyrian people”, but this does not mean that they 
were ancient Illyrians! 
When all is said and done, the question that many often ask is why in the end 
the name Macedonians and Macedonia prevailed, and not Slavs and S<k>lavicia / 
S<k>lavinia or Bulgarians and Bulgaria, names that were used in the past?
The name Slavs / Slavinia / Slavicia was gradually suppressed after the cre-
ation of the Bulgarian state (kaghanate) and, as can be seen from the writing of 
A. Delaculonche, persisted only in the southwestern part of Macedonia, (present-
day north-western Greece) in both secular and ecclesiastical nomenclature until 
it was administratively replaced by the Greek authorities under the law of 1926.99 
The names Bulgaria, Bulgarians for Macedonia and Macedonians, on the other 
hand, could not survive because they were not ethnic but political denominations 
that disappeared with the disintegration of the prevailing political structure. This 
designation, however, remained longer, inter alia, due to the propaganda of the 
Bulgarian Church during Ottoman rule. Due to its geostrategic position, Macedonia 
remained under the rule of the Ottomans for the longest time and was constantly 
the target of the neighbors’ propaganda (Bulgaria, Greece, and Serbia). The later 
constitution of the Macedonian state and of the offi cial codifi cation of the ver-
nacular Macedonian to a literary language, just after the Second World War, are 
by the neighbors intentionally interpreted as proof that the Macedonian identity 
and language are artifi cial.100
98 Much more about it in Младенов, За етнонима сьрби (sirbi), pp. 3 – 11. 
99 See Offi cial Gazette of Greece, no. 332, of 21. XI. 1926 and footnote 75 above.
100 On the reasons for the late codifi cation of the language, and on the existence of national 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 427
The second, and very important reason for the longevity of the Bulgarian 
designation for Macedonians in the past is ecclesiastical and legal. Indeed, the 
territory of the Ohrid Archbishopric, which lasted until 1767, coincides with that 
of the Assenid Bulgarian state. 101 Thus, in the Ottoman Empire, the religion was 
recognized, not the peoples – so after the Ottomans recognized the churches of the 
newly created, centrifugal principalities in the Balkans, all the inhabitants of the 
Ottoman Empire were named according to their church affi liation: as Bulgarians 
exarchs (members of the Bulgarian Exarchate) or Greeks patriarchs (members 
of the Patriarchate of Constantinople),102 etc. Effectively, during the attempts of 
neighbors to appropriate Macedonia, the Macedonians more often sided with the 
Bulgarian than the Greek Church, which is understandable given that the Greek 
language was completely foreign and incomprehensible to them. 
In the Ottoman period until the 19th century, i.e., until the creation of separate 
states, the designations Bulgarian and Greek had neither ethnic nor political signifi -
cance. Thus the designation Bulgarians denoted the entire Slavic population in the 
Ottoman Empire,103 while the designation Greek denoted all Orthodox Christians. 
Besides these basic meanings, both denominations also had a social signifi cance: 
the Slavic population lived mainly in villages and engaged in agriculture, the Bul-
garian denomination meaning peasant, while the Greek denomination was used 
for members of the trader class, who were mostly Greeks.104 
That the Macedonian population is not Bulgarian in the ethnic sense of the 
word can be seen from the written sources in which the language of the Pan-Slavic 
enlighteners, the holy brothers Sts. Cyril and Methodius (9th century), from Salonica, 
105 is not called Bulgarian, as Bulgarian historians claim, but Slavonic i.e. slava, 
slavonice lingua.106 It was the fi rst codifi ed Slavic language matching the speech of 
the Macedonian Slavs from the vicinity of Salonica, south Macedonia – homeland 
(Urheimat) of Slavic literacy. This Church Slavonic language, by impartial linguists, 
is rightly named as Macedonic slavon, or old Macedonian.107 It is the Old Slavic 
language from the 9th century with which began the mass Christianization of the 
Slavic population not only in the Balkans but also in Eastern Europe, and the birth 
of Slavic literature. This literary Southern Slavic language became the lingua franca 
of all Slavic peoples until the 18th century.108 Even in Romania, the Church Slavonic 
identity in the 19th century among the present-day Macedonians, see Friedman, Macedonian 
Language, pp. 83–98. Reprinted in Macedonian Review, pp. 280 – 292.
101 See the details in P. Komatina, Пojam Бugarske, p. 41 – 56.
102 Detailed processed by Минов, Бугарската пропаганда р. 208 – 222.  
103 Friedman, Macedonian Language, p. 84.
104 Wilkinson, Maps and Politics, p. 147 (Greek), 148 (Boulgarian).
105 Salonica (lat.),  Σαλονίκη (Byzantine Greek), Selânik (turk.), Солун (modern Macedo-
nian), Θεσσαλονίκη  (modern Greek).
106 Gesta regum slavorum presbiteri Diocleatis,  301, 304, 320, 393 – slava lingua, 327 – 
slavonice lingua.  
107 Mallory, Adams, Encyclopaedia, p. 301.
108 In spite of this, in 2021, the Bulgarian Parliament shamelessly appropriated the Day of 
the Ppanslavic Eeducators – Holy Brothers Cyril and Methodius, May 24, declaring it a holiday 
of Bulgarian literature, education and culture.
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...428  
language was not only used for worship, but also as a literary language until the 18th 
century. From 1862, the replacement of the Cyrillic alphabet with Latin began, and 
immediately afterwards (1870–1877) the forced Latinization, i.e., the cleansing from 
the Romanian language of Slavic words and the introduction of words of Latin origin 
at the expense of non-Latin words – most prominently Slavic, but also Greek, Turkish 
and other – was conducted by the Romanian Academy of Sciences in each newly 
published dictionary.109 Over time, the modern Slavic literature developed from this 
Church Slavonic language, which can be seen from Church Slavonic sources adapted 
to the local spoken dialects, i.e. ancestral forms of the people for whom they were 
intended. Thus from the 11th/12th century there are Macedonian, Serbian, Bulgar-
ian, Russian, Croatian and other redactions (recensions) depending on the author’s 
native tongue. The creation of literacy in the Church Slavonic language prevented 
the assimilation of the Slavic peoples by neighbors who had strong state institutions 
(Byzantine in the south and German in the northeast) and, at the same time, enabled 
the creation and development of separate independent socio-cultural identities.
These examples show the intertwining of historical circumstances and there-
fore the destiny of the Balkan peoples throughout their history, from Antiquity to 
modern times and that the ethnic aspect in the Middle Ages presents a very compli-
cated question that cannot be studied separated from each other. Also, it has been 
noted that the ethnic aspect in the Middle Ages is oversized and overemphasized. 
Namely, most historians approach the Middle Ages from the point of view of the 
national understandings of the 19th and 20th centuries. In particular, the imperial-
ist understanding and attitude that has been infl uencing the interpretation of the 
history of the Balkan peoples is signifi cant and potentially wrong in terms of true 
understanding of the ethnography, ethnonyms and cultural complexity of the Slavs. 
This should always be kept in mind when studying the history of the Balkan peoples 
in order to come to the correct conclusions. 
Sources and literature
Sources 
Anastasius Bibliothecarius, Theophanis Chronographia II, ed. C. de Boor, Leipzig, 1885.
Delacoulonche, Alfred, Mémoire sur le berceau de la puissance macédonienne des bords de 
l’Haliacmon et ceux de l’Axius. Archives des missions scientifi ques et littéraire, VIII, 
Paris, 1859, pp. 67–228.
Делакулонш, Алфред, Лулката на македонската државност, од Халијакмон до Аксиј. 
Охрид, 2000. 
Ferluga, Jadran;  Ostrogorski, Georgije et al. eds., Fontes Byzantini historiam populorum Jugoslaviae 
spectantes. Византиjски извори за историју народа Југославије, III,  Београд, 1966. 
Geō rgarinē s Iō sē ph, A description of the present state of Samos, Nicaria, Patmos, and Mount 
Athos by Joseph Georgirenes ... ; translated by one that knew the author in Constanti-
nople, London, 1867.
109 Bogdan Oprea, Relatinizarea limbii Române, especially pp. 60– - 67. After the Second 
World War, under Soviet infl uence, a certain delatinization and “Slovenization” of the language 
took place.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 429
Immanuel  Bekker, Constаntinus Porphyrogenitus, De thematibus, Bonn,  1840 
Immanuel  Bekker, Georgius Cedrenus – Ioannis Scylitzae Ope, II, Bonn,  1838–1839.
Immanuel Bekker, August, Sancti Nicephori Patriarch Constantinopolitani Breviarium Rerum, 
Bonn, 1837.
Ioannis Caminiatae De expugnatione Thessalonicae, Corpus Fontium Historiae Byzantinae, t. 
IV,  Berlin-New York, 1973.
Leonis Diaconi Caloensis, Historiae libri decem, Bonn, 1828.
Migne, Jacques-Paul, Patrologia Graeca (Patrologiae Cursus Completus, Series Graeca), 106, 
Paris, 1863.
Mošin, Vladimir, Ljetopis popa Dukljanina (Gesta regum slavorum presbiteri Diocleatis), 
Zagreb, 1950.
Müller, Carolus, Geographi graeci minors, Paris, 1861. 
Miracula Sancti Demetrii - Paul Lemerle,  Les plus anciens recueils des miracles de saint Dé-
métrius et la pénétration des Slaves dans les Balkans, Paris, 1979–1981. 
Nili Doxopatrii, Hieroclis Synecdemus et notitae Graecae episcopatuum, ed. G. Parthey, Berlin, 
1866.
Offi cial Gazette of Greece no. 332, 21. XI. 1926.
Pitra Joannes Baptista (ed), Annalecta sacra et classica specilegio Solesmensi parta,  t. VI Juris 
ecclesiastici graecorum selecta paralipomena, Paris-Roma, 1989. 
Theophanis Chronographia  (The Chronicle of Theophanes: Anni Mundi 6095–6305 (A.D. 
602–813)), ed. C. de Boor, vol. I, Leipzig, 1883.
Literature
Арш, Г. Л., Некоторые соображения по поводу "Греческого проекта" in Хитрова, Н. И. 
(ed), Век Екатерины II, Россия и Балканы, Москва : РАН, Ин-т славяноведения, 1998
Bogdan Oprea, Helga,  Relatinizarea limbii Române, Bucureşti: Universitatii din Bucuresti, 2011
Drašković, Vlado, La chanson de Roland, texte critique, traduction serbocroate, commentaire 
et glossaire inté gral = Pesma o Rolandu, kritič ko izdanje, prevod, komentar i integralni 
reč nik, Beograd: Naučna knjiga, 1987.
Friedman, Victor, Macedonian Language and Nationalism During the Nineteenth and Early 
Twentieth Centuries. Balkanistica, Vol. 2, 1975, 83–98. Reprinted in Macedonian Review, 
Vol. 16, No. 3, 1976, pp. 280–292.
Gauthier, Paul, Théophilacte d’Achrida: discours, traités, poésie, Thessalonique: Association 
de recherches byzantines, 1980.
Georgirenes, Joseph, A description of the present state of Samos, Nicaria, Patmos and Mount 
Athos, London: P. Pitil, 1677.
Grabar, Аndré,  Deux témoignages archéologiques sur l’autocéphalie d’une église, Зборник 
радова Византолошког института 8/2, 1964, pp. 163–169. 
Grdzelidze, Tamara, Georgian Monks on Mount Athos: Two Eleventh-Century Lives of the 
Hegoumenoi of Iviron, London : Bennett & Bloom, 2009.
H. Gregoire – R. de Keyzer, La chanson de Roland et Byzance,  Byzantion xiv/1, 1939, pp. 265–316.
Goldstein Ivo, Hrvatski Rani Srednji Vijek, Zagreb: Novi Liber : Zavod za hrvatsku povijest 
Filozofskog fakulteta Sveučilišta 1995.
Иванов, Йордан,  Български старини от Македония, София : БАН Наука  и изкуство, 1970.
Йорданов, Иван, Корпус на печатите на средновековна България, София: Агато, 2001.
Коматина, Предраг, Црквена политика Византије οд краја иконоборства до смрти цара 
Василија I, Београд : Византолошки институт САНУ, 2014.
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...430  
Komatina, Predrag,  Pojam Bugarske u XI i XII veku i teritorija Ohridske arhiepiskopije, 
Византијски свет на Балкану,  Београд: Византолошки институт  САНУ, посебна 
издања, kн. 42/1, 2012, pp.  41–56.
Костић Митa, О постанку и значењу тзв. „Инвитаторије„ Леополда I балканским народима 
од 6 априла 1960, Историски часопис, II,  1949 –1950, р. 144–156.
Костић Митa, Српска насеља у Русији: Нова Србија и Славеносрбија, Српски етнографски 
зборник, СКА, књ. XXVI, Насеља и порекло становништва,  књ.14, Београд 1923. 
Мита Костић, Култ Петра Великог код Руса, Срба и Хрвата у 18. веку, Историски часопис, 
Књига 8 Београд 1958, pp. 83–103.
Malinovská, Nora. Geographical concepts of Sclavinia in historical sources from the sixth to 
the fourteenth century, with an emphasis on the Moravian-Pannonian and South Slavic 
tradition, in  Slovakia and Croatia. Historical parallels and connections (until 1780). Bra-
tislava; Zagreb: Department of Slovak history, Faculty of Philosophy of the Comenius 
University, Bratislava; Faculty of Philosophy of Zagreb University Press, 2013. p. 60–65.
Mallory James P., Adams Douglas Q. (eds), Encyclopaedia of Indo-European Culture, London; 
Chicago : Fitzroy Dearborn, 1997.
Martin-Hisard, Bernadette,  La vie de la Georges l’Hagiorites (1009/1010 – 29 juin 1065), Revue 
des etudes byzantines, vol. 64 – 65, Paris 2006 –2007, pp. 5–204.
Матковски, Aleksandar, Македонскиот полк во Украина, Скопје: Мисла, 1985, in
Меловски, Христо, Св. Наум во Москополскиот зборник ( 1741/1741 год.), Светите 
Климент и Наум Охридски, Скопје, 1995 (Охрид  1993), pp. 245–254.
Меловски, Христо, Москополски зборник, пролошки житија на светците, Скопје: Догер, 
1996. 
Минов, Никола, Бугарската пропаганда во Македонија и Големите сили, 1878–1912, un-
published doctoral dissertation, Филозофски факултет, Скопје 2015. 
Милтенова Анисава, Тъпкова-Заимова Василка, Историко-апокалиптичната книжнина 
във Византия и в средновековна България, София: УИ Св.Климент Охридски, 1996.
М. Сл. Младенов, За етнонима сьрби (sirbi) бьлгари, вь румунския език и румунската 
топонимија, Бьлгарска етнография, X/3, 1985, pp. 3–11.
Острогорски, Георгије,  Историја Византије, Београд: Српска книжевна задруга,1959.
Прокић, Божидар,  Постанак једне словенске царевине, Глас СКА,  LXXVI/46, 1908, 
pp.   213–307.
Proeva, Nade, Modern Macedonian myth as a response to the national myths of neighbours 
Albanian panillyrism, Greek panhellenism and Bulgarian panthracism (in serbocroate), 
Zgodovinski časopis, 64/1–2, (141) Ljubljana, 2010, str. 158 – 200.
Proeva, Nade, Makedonci i Makedonija u Prvom svjetskom ratu, Prilog istraživanju percepcije 
nacionalnih identiteta, Radovi Filozofskog fakulteta 47/2, Zagreb, 2016, pp. 787 – 817. 
Проева, Наде, Триптих за македонскиот идентитет, Скопје: ИЛИНО ИНТ,  2018.
Радоичиќ, Ѓoрѓе, Le gent de Samuel” (Народот на Самоил) во песната Роланд (La chanson 
de Rolland), in  Илјада години од востанието на комитопулите и создавање на 
Самоиловата држава, Скопје : ИНИ, 1971, pp. 111–119.
Радојчић, Никола,  Како су називали Србе и Хрвате византиски историци XI и XII века 
Јован Скилица, Никифор Вриеније и Јован Зонара? Гласник Скопског Научног 
Друштва, 2, 1927, pp. 1 – 15.    
Радонић Joван - Костић Митa, Српске привилегије од 1690 – 1792, Београд: Научна књига, 
1954.
Radonić, Jovan, Прилози за историју Срба у Угарској у XVI, XVII и XVIII веку, in Зборник 
историских докумената, књ. I, no. 25 и 26, Нови Сад: Матица српска, 1909. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 431
Stephenson, Paul, Byzantium’s Balkan Frontier, A political study on the Northern Balkans, 900 
– 1204, Cambridge:  Universiry Press, 2004.
Соловјев, Александар, Законик цара Стефана Душана 1349 и 1354 г., Београд : САНУ, 1980.
Стојков, Стојко, Крунисувањето на Самуил и митот за царот евнух, Гласник на Институтот 
за национална историја, 58/1–2, 2014,  рр. 73–92 .
Стојков, Стојко, Бугарскиот етнос и мултиетничка Бугарија, константа и еволуција на 
сфаќањата во византиските извори во X век, Гласник на Институтот за национална 
историја, 59/1 – 2, Скопје 2015, pp. 63 – 86.
Стојков, Стојко, Царство, етницитет, наследства, интерпретации, 1000 години од битката 
на Беласица и смртта на цар Самоил. Скопје: МАНУ, 2018,  pp. 113 – 137.
Stojkov, Stojko, Some observations on the appearance and use of the term Sclavinia in the Middle 
Ages. Гласник на Институтот за национална историја,  63 (1–2),  2019, рp. 33–58. 
Stojkov, Stojko, The term Sclavinia in Byzantine Sources: re-examination of the chronological 
framework, Monumenta, 4, 2019, pp.  413–433. 
Schefer Ch. (ed.) Le Voyage d’Outremer de Bertrandon de la Broquière premier écuyer tranchant 
et conseiller de Philippe le Bon, duc de Bourgogne (1432–1433), Paris: E. Leroux, 1892.
Здравева, Милка, Преселници из Македоније у руско царство средином 18 века, in Сеоба 
Срба у руско царство половином 18 века, Нови Сад: Српско-украјинско друштво, 
2005, 135–145.
Висковатов,  Алекса́ндр Васи́льевич, «Историческое описание одежды и вооружения 
Российских войск с древнейших времён, Санкт Петербург, 1841 – 1862,  Факсимильное 
издание  СПб.: Альфарет, 2007–2008. 
Вуксан, Душан,  Преписка митрополита Василија, митрополита Саве и црногорских 
главара 1752 –1759, Споменик СКА, LXXXVIII, Други разред 69, Београд 1938, 1–94.
H. R. Wilkinson, Maps and Politics. A Review of the Ethnographic Cartography of Macedonia, 
Liverpool: University Press, 1951.
N. PROEVA: On Rulers' Titles and the Names of Balkan Peoples ...432  
P O V Z E T E K
O vladarskih nazivih in imenih balkanskih ljudstev 
od srednjega veka do našega časa – Bulgari (Bolgari), 
Bulgarini/Bulgarеis (Bolgarinci / Bulgarеjci)
Nade Proeva
Vprašanje pomena izrazov Bulgari (Bolgari) ter Bulgarini/Bulgareis (Bolgarinci/Bol-
garejci) je v zgodovinskih raziskavah prejkone zanemarjeno. Pomanjkanje ali kar odsotnost 
tovrstnih raziskav je v prid trditvam makedonskih sosedov, ki so zlorabili v srednjem veku 
običajno prakso poimenovanja ljudstev po državni pripadnosti kot dokaz, da danes ne obstaja 
niti makedonski narod niti avtohtoni makedonski jezik. Makedonija je zaradi svoje geostrateške 
lege ostala najdlje pod osmansko oblastjo, poleg tega je bila ves čas tarča propagande svojih 
sosed (Bolgarija, Grčija, Srbija). Za Bolgare so današnji Makedonci dejansko Bolgari. Ključni 
argument za to trditev naj bi bilo dejstvo, da se v srednjeveških virih prebivalstvo Makedonije 
večinoma, nikakor pa ne zmeraj, označuje kot “Bolgari”, po imenu države, ki je proti koncu 
9. stoletja v svoj okvir zajela tudi celotno Makedonijo. To poimenovanje se je dlje obdržalo v 
času Otomanskega imperija, v katerem so prebivalstvo razločevali po verski in né po etnični 
pripadnosti. Postopoma je ime Makedonija zatonilo v pozabo, prav tako so bila pozabljena tudi 
etnična imena njenih slovanskih plemen. 
Območje Ohridske nadškofi je, ki  jo je ustanovil car Samuel (968–1014), je sovpadalo z 
območjem druge bolgarske države v času vlade dinastije Asenidov (1186 –1395).
Po silovitem uporu v Makedoniji proti bizantinski oblasti, ki ga je sprožil leta 986 lokalni 
velikaš Samuel, se je v skoraj tri desetletja dolgi vojni izoblikovala država s središčem v Ohridu in 
Prespi in ne v tako imenovani Bolgariji (Bulgaria poprie dicta), ki se je razprostirala proti zahodu 
do Jadranskega morja (Drač), proti jugu v centralno Grčijo, na severu pa je mejila na Donavo. 
Samuel (976–1014) se je v času svoje dolge vlade oklical za cesarja Bolgarov, z namenom, da 
bi utrdil svojo vladarsko oblast. Sam naslov carja Bolgarov ni imel etničnega pomena ali etnične 
vsebine.  Šele leta 1014 je bizantinski  cesar Basileos II. (976–1025), ki se ga je zaradi njegove 
krvoločnosti prijel vzdevek “Bulgaroktonos” (ubijalec Bolgarov) zrušil Samuelovo državo. Glede 
vprašanja etničnosti je raziskovalec bolgarske zgodovine P. Stevenson zapisal: “the practice of 
claiming the title of emperor of the Bulgarians, therefore, has no ethnic signifi cance”). 
To potrjujejo tudi drugi analogni primeri: bolgarski car Symeon 893–927) se je leta 925 
razglasil za vladarja z naslovom basileus. Knez Konstantin Bodin iz Duklje na teritoriju Črne 
gore se je leta 1072 razglasil za bolgarskega carja in se preimenoval v Petra; Srbski car Štefan 
Uroš IV. Dušan (1331–1355) se je razglasil za carja Srbov in Makedoncev (Dušanov zakonik). 
Ti naslovi ne pomenijo, da so Bolgari postali Romaioi (Bizantinci) ali da so Dukljani postali 
Bolgari, niti ne pomeni, da so car Dušan in Srbi postali Makedonci.
Primeri izposojanja prejšnjih naslovov in državnih imen so poznani tudi v zahodni in 
centralni  Evropi, ne samo na Balkanu. Vladarji nemške države iz dinastije Habsburžanov 
(1438–1740) so bili imenovani za cesarje “Svetega rimskega Imperija” kar pa ne pomeni, da je 
bilo prebivalstvo podobno kot v času cesarja Avgusta in njegovih naslednikov. Takšna praksa 
prisvajanja prejšnjega državnega izročila in poimenovanja ljudstva je bila običajna vse do nastanka 
modernih nacionalnih držav, saj v srednjem in novem veku do moderne dobe ni bilo naroda kot 
družbene kategorije, kot jo razumemo danes. Tako se je celotno prebivalstvo Vzhodnorimskega 
ali Bizantinskega cesarstva (395–1453) dokonca osmanske vladavine nad Balkanom imenovalo 
Romaioi. V 18. stoletju je bil v habsburškem cesarstvu ustanovljen ilirski urad, ki bi po naslovu 
sodeč ustrezal poznoantični Ilirski prefekturi; slednja je obsegala več kot dve tretjini Balkana in 
Podonavja.V prvi polovici 19. stoletja se je ustanovilo gibanje južnih in zahodnih Slovanov, ki se 
je imenovalo ilirsko gibanje; spet ilirsko ime samo po sebi ne pomeni, da bili Slovani stari Iliri!
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 433
Glede Makedoncev obstajajo  dokumenti, ki omenjajo Makedonce poleg drugih balkanskih 
narodov: v korespondenci Leopolda I. (1658–1705), vladarja “Svetega rimskega imperija,” ki 
je  vključevalo tudi Ogrske deželei, Hrvaško in Češke dežele,  V pismu z datumom 26. april 
1690 se nahaja odgovor na prošnjo dveh prosilcev, enega iz Kosane (?) in drugega iz Soluna, ki 
sta bila makedonskega porekla (macedonica natos). Dokument postavlja makedonsko ljudstvo 
(gentem macedonicam) pod cesarsko krono tj. zaščito. (slika 1); v razglasu (Litterae invitatoriae) 
z datumom 6. april 1690 se omenjajo pripadniki balkanskih narodov: iz Albanije, Srbije, Mezije 
(?), in Bolgarije; Srbi, Makedonci, Bolgarije Ilirije, in drugi., ki so se v času carice Elisavete 
Petrovne(1741-1761)  naselili v Rusiji (!). Omenjajo se vasi, ki so nosile makedonska imena, 
kot na primer: (Nov Polog, Skopsko selo, Makedonsko selo, Kumanovo itd.); vojaki mobilnega 
polka so bili zapisani kot Makedonci.
Nekateri srednjeveški avtorji, tako grški kot latinski, so razlikovali zgodnje, “Prabolgare”, 
od makedonskih Slovanov, ki so jih po vključitvi v bolgarsko državo imenovali Bolgari. Anonimni 
dukljanski/dioklejski duhovnik Poр Dukljanin (presbiter Diocleates) je v svojih analih Libellus 
Gothorum ali Regnum Sclavorum iz XII. stoletja) zapisal, da je bil Samuel cesar Bulgarincev/ 
(Bulgarini), medtem ko sta bila Peter in Simeon imenovana za cesarja Bolgarov (Bulgari), kar 
je pravilna ugotovitev: Peter je vladal v letih 927– 969, njegov predhodnik Symeon pa v letih 
893–927. V življenjepisu svetega Klementa najdemo tudi razlikovanje med dvema populacijama: 
Βουλγαροι (Bolgari) in Βούλγαρεις Bolgarejci), pri čemer se je slednji uporabljal za prebivalstvo 
v Makedoniji. V stari francoski Pesmi o Rolandu – Chanson de Roland (XI/XII stoletje) se poleg 
Bolgarov (Bugre) omenja  tudi Le gent Samuel – Samuelovo ljudstvo, torej ljudstvo njegove države.
V starih bizantinskih kronikah se Makedonija imenuje Sklavinia ali Sclavicia, njeno 
prebivalstvo pa Slovani. Theophanes Homologetes Confessor (VII. stoletje) omenja Sklavinijo 
ločeno od Bolgarije. V vasi Libyzasda (Sv. Atos) so živeli Bolgari, ki so se imenovali Slovani 
“Bulgari qui Sclavi apellantur” (Sv. Gregorios Hagiorites, sredina XI. stoletja); ista sintagma 
rod Slovanov, ki se imenujejo Bolgari, je v obsežnem življenjepisu sv. Klimenta Ohridskega. 
Očitno je, da je eno poimenovanje državnopravni znak, drugo pa njihovo narodnostno ime. Tudi 
ohridski nadškof Teofi lakt, Grk z otoka Evia (Euboia) se je identifciral kot Bolgar, očitno kot 
državljan bolgarske države.
Staroslovanski jezik, ki se je uporabljal na območju Soluna v južni Makedoniji, njegovo 
govorno, pisno in literarno obliko sta priredila solunska brata sv. Ciril in sv. Metod, ki sta leta 
863 začela z evangelizacijo med slovanskimi ljudstvi na Balkanu in v vzhodnem delu centralne 
Evrope (Moravska). V pisnih virih se jezik, ki sta ga uporabljala solunska brata in kasneje njuni 
učenci, označuje kot slovanski, nikakor ne kot bolgarski, Nepristranski jezikoslovci označujejo 
ta jezik kot slovansko- makedonski ali kot staro makedonščino.
Z razvojem pismenosti v cerkvenoslovanskem jeziku v razdobju od XI-XII. stoletja so 
se izoblikovale makedonska, srbska, bolgarska, ruska, hrvaška in druge različice, odvisno od 
materinega jezika avtorja besedil. Obstoj cerkvenoslovanskega jezika z razvitim pismenstvom je 
preprečil asimilacijo slovanskih ljudstev s strani sosedov, ki so v tem času razvili močne državne 
tvorbe (kot sta  Bizanc na vzhodnem Mediteranu in Karolinško cesarstvo srednji in zahodni 
Evropi in hkrati omogočili nastanek in razvoj ločenih samostojnih socialno–kulturnih identitet.
B. VANKOVSKA: Historical Science in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement ...434  
Biljana Vankovska
Historical Science in Chains: The Impact 
of the Bilateral Agreement Between Skopje 
and Sofi a on Freedom of Academic Work 
VANKOVSKA, Biljana, PhD, Full Professor, 
Faculty of Philosophy, University Ss. Cyril 
and Methodius, MK–1000 Skopje, Bul. Goce 
Delcev 9A, bvankovska@gmail.com . 
ORCID: https://orcid.org/0000-0002-9215-4183
Historical Science in Chains: The Impact 
of the Bilateral Agreement Between Skopje 
and Sofi a on Freedom of Academic Work 
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 77/2023 (168), No. 3–4, pp. 434-
456, 57 notes 
Language: En., (Sn., En., Sn.)
The article focuses on the impact of the bila-
teral Treaty between Skopje and Sofi a (2017) 
on academic freedom of history research in N. 
Macedonia. It starts with the elaboration of the 
wider problem of the marriage of convenience 
between politics and academia, followed by que-
stioning if historical research is possible under 
the grip of geopolitics. The central part argues 
that the current political and legal framework 
curtail the freedom of research for the sake of 
the ‘greater good’. To sum up, the Macedonian 
historiography is subject to unconcealed external 
control that challenges its existence as a genuine 
academic discipline.
Keywords: academic freedom, N. Macedonia, 
Bulgaria, historiography, historical commission.
VANKOVSKA, Biljana, dr., red. prof., Filo-
zofska fakulteta, Univerza sv. Cirila in Meto-
da, MK–1000 Skopje, Bul. Goce Delcev 9A, 
bvankovska@gmail.com . 
ORCID: https://orcid.org/0000-0002-9215-4183
Zgodovinska znanost v verigah: Vpliv dvo-
stranskega sporazuma med Skopjem in Sofi jo 
na svobodo akademskega dela
Zgodovinski časopis, Ljubljana 77/2023 (168), 
št. 3–4, str. 434-456, cit. 57 
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik En. (Sn., 
En., Sn.)
Članek se osredotoča na vpliv bilateralne po-
godbe med Skopjem in Sofi jo (2017) o aka-
demski svobodi zgodovinskega raziskovanja 
v S. Makedoniji. Članek uvodoma obravnava 
širši problem navidezne zveze med politiko in 
akademskim svetom, čemur sledi vprašanje, 
ali je zgodovinsko raziskovanje možno v 
primežu geopolitike. Osrednja teza je, da tre-
nutni politični in pravni okvir omejujeta svo-
bodo raziskovanja zavoljo "večjega dobrega". 
Skratka, makedonsko zgodovinopisje je pod 
neprikritim zunanjim nadzorom, ki spodbija 
njegov obstoj kot pristne akademske discipline.
Ključne besede: akademska svoboda, S. Make-
donija, Bolgarija, zgodovinopisje, zgodovinska 
komisija.
1. Introduction 
The two bilateral agreements signed between the Macedonian government 
and those of neighbouring Bulgaria (in 2017)1 and Greece (2018)2 are considered to 
have put an end to decade-long regional disputes. Paradoxically, the alleged great 
successes of the European and national diplomacies remained a well-hidden secret 
for the Macedonian general and expert public until the moment they were offi cially 
signed. No wonder that they have attracted signifi cant academic interest only ex 
post facto. In other words, the expert advice was not requested by the ruling elite, 
at least not in Skopje. The haste and short-sightedness of the Macedonian foreign 
and regional policy is now on full display because the not foreseen consequences 
of both agreements are now affecting a series of internal issues.3 Instead of opening 
the road to a brighter future in NATO and in the EU, a range of internal fractures 
that call for solutions have appeared.4 Probably the most neglected aspect is the 
impact of both bilateral agreements on the constitutionally guaranteed autonomy of 
academic teaching and research, particularly in the domain of the historical sciences. 
Having been left out of the corridors of power, a part of the Macedonian aca-
demic and intellectual elite publicly issued a few warnings to the decision-making 
circles.5 However, they were not only dismissed but also blacklisted as politically 
motivated and even anti-European. On the contrary, the authorities in Sofi a and 
Athens created a synergy between the state policy, the public opinion, the media and 
academia for the sake of promotion of their national interests. This was particularly 
true in the Bulgarian case, where the Bulgarian Academy of Sciences (along with 
other academic institutions and individual scholars) directly supported the offi cial 
state policy of negating the Macedonian nation, history and language.6 The very 
1 Договор за пријателство, добрососедство и соработка, 2017.
2 Конечна спогодба за решавање на разликите, 2018.
3 Vankovska, “Geopolitics of Prespa”; Armakolas, Damjanovski and Siakas, The Prospects 
of the Prespa Agreement. 
4 In the words of the President of the Republic Stevo Pendarovski, “the modifi ed French 
proposal, which divided us unprecedentedly, caused numerous controversies, but all of them 
were directly or indirectly related to the fear of an identity threat for the Macedonians and the 
Macedonian language.” Address by President, 2022.   
5 For instance: Нова Македонија, „Македонски интелектуалци“, Лидер, „Отворено 
писмо“; Нова Македонија „Правото и светата должност“; Денешен весник, „62 македонски 
интелектуалци“. 
6 Communication from the Board of the Bulgarian Academy of Sciences. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) | 434–456 435
B. VANKOVSKA: Historical Science in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement ...436  
few occasions when Skopje organized offi cial public debates on the foreign policy 
and identity demands of the neighbouring states were set up in a non-transparent 
way and with a selective approach when inviting (only pro-government) scholars 
and intellectuals. The Macedonian universities remained mostly silent. 
At a glance it seems as if both sides (the Bulgarian and Macedonian one) have 
applied the same methods of providing public legitimacy for their actions, i.e. by 
relying on the assumed scholarly esteem. However, the key difference lies in the 
fact that the Macedonian side in the negotiations has always been in asymmetric 
power relations with states that could always use the veto power in the EU (and 
NATO). The dependence of the academic circles on the political power centre 
(abroad and/or at home) is hardly a new phenomenon. It is rather a result of the 
decade long process of instrumentalization of science for political goals (or better, 
the authority and credibility that are believed to go by default with academic titles 
– ipse dixit principle). Hence one could hardly even talk about the autonomy of 
university and freedom of research – principles that have never been fully under-
stood and implemented. 
The institutionalization of the ‘marriage of convenience’ between the political 
power and academia in the above-mentioned two cases (on the relations Athens 
– Skopje and Sofi a – Skopje) has gained momentum with the implementation of 
the two bilateral agreements, and particularly through the establishment of the 
interstate/intergovernmental expert commissions on historical and other issues.7 
Even though both deserve equal attention and analysis, in this article we shed 
more light on the implications that derive from the Agreement on friendship, good 
neighbourly relations and cooperation. The key reason lies in the fact that the ‘cre-
ative reading’ of the rather vague and ambivalent text of the Agreement led to the 
so-called Bilateral protocols, which are now part of the EU negotiation framework 
for Macedonia’s accession process.8 Thus in July 2022, the provisions of the 2017 
Agreement have overarched the bilateral state context and de facto (and de jure) 
have become part of the EU conditionality package imposed on one of the states 
with a candidate status for membership. The acceptance of these identity demands 
very much related to history understanding and teaching by the Government and 
the Parliament triggered stormy public reaction. A signifi cant part of the academic 
community (notably, the historians) reacted again through media statements, offi cial 
releases, public debates, columns etc.9 The critique had a wider focus, pointing out 
different aspects of the bilateral protocols’ content, but the history as a humanistic 
science was always in the centre. 
The key focus of this article is somewhat different: the accent here is on a 
rather neglected issue of constitutionally guaranteed freedoms and rights, notably 
7 The offi cial name of the body envisioned by the 2017 Treaty is Joint Multidisciplinary 
Expert Commission on Historical and Educational Issues between the Republic of Bulgaria and 
the Republic of North Macedonia. The Prespa agreement uses different wording: Joint Inter-
Disciplinary Committee of Experts on Hhistoric, Aarchaeological and Eeducational matters. 
8  Протокол од Вториот состанок на Заедничката меѓувладина комисија. 
9  МКД, „Писмо на 200 научници“.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 437
the freedom of scholarly work. The staring premise reads as follows: the 2017 
Agreement and the bilateral protocols that institutionalized the so-called historical 
commission are in direct contradiction to constitutional norms, as well as to the 
widely accepted principles and values enshrined in the foundations of the academic 
community/university. These documents are just a culmination of a long-lasting 
process, but their effects vastly overcome the  science of history and affects the 
general freedom of academic work. At last, we pose a rhetorical question: Is it 
possible to carry out free and independent research, to develop critical thinking and 
share scholarly fi ndings that are not in line with the offi cial state policy?
2. University in chains or just a marriage of convenience 
between academia and politics? 
It may look odd to reiterate the basic defi nitions of the academic freedom and 
freedom of academic work in the era of the fourth industrial revolution and kno-
wledge-based society. However, for the sake of illustrating the bizarre divergence of 
the academic freedom in the Macedonian case, it is useful to refer to Encyclopaedia 
Britannica: “academic freedom [is] the freedom of teachers and students to teach, 
study, and pursue knowledge and research without unreasonable interference or 
restriction from law, institutional regulations, or public pressure. Its basic elements 
include the freedom of teachers to inquire into any subject that evokes their intel-
lectual concern; to present their fi ndings to their students, colleagues, and others; to 
publish their data and conclusions without control or censorship; and to teach in the 
manner they consider professionally appropriate. For students, the basic elements 
include the freedom to study subjects that concern them and to form conclusions 
for themselves and express their opinions.”10 Moreover, even a quick glance at the 
scholarly literature that deals with the state of affairs in modern universities and 
academic freedom in general shows that the concerns are still accurate and vivid.11 
It seems that the mechanisms for curtailment of academic freedom become more 
sophisticated across the world. As argued by Jay Schalin, “the right to seek truth, 
wherever the investigation may lead, has come to be known in higher education as 
academic freedom. But it can mean different things to different people”.12
The concept of academic freedom and university autonomy came rather late, 
i.e. centuries after the establishment of the fi rst universities. It took some time to 
fi gure out that with no codifi cation of the freedom of the members of the academic 
community from any reprisals, the existence of the university as such is meanin-
gless. The history of academic freedom, or better the struggle to gain freedom of 
the university from the church or state control precedes the history of the concept 
10 See: Encyclopedia Britannica, “Аcademic freedom”. For an article that tends to be 
scholarly, the encyclopedias (including the esteemed Britannica) may not be worthy references, 
but here we cite this source with a sole intention to display the elementarity of the concept and 
related principles, which are blatantly violated in the researched case. 
11 For instance: Johansen, Silenced!; Nelson, No University Is an Island..
12 Schalin, Academic Freedom, p. 5.
B. VANKOVSKA: Historical Science in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement ...438  
itself. Having been upgraded and redefi ned throughout centuries, it is now one of 
the key pillars of modern university. 
One of the most signifi cant international documents in this sphere is the 1997 
UNESCO Recommendation concerning the Status of Higher-Education Teaching 
Personnel.13 Even though with no mandatory legal force, the included defi nitions 
and principles bear huge academic and moral weight. For instance, the Recommen-
dation expresses “concern regarding the vulnerability of the academic community 
to untoward political pressures which could undermine academic freedom” and 
considers “the right to education, teaching and research can only be fully enjoyed 
in an atmosphere of academic freedom and autonomy for institutions of higher 
education and that the open communication of fi ndings, hypotheses and opinions 
lies at the very heart of higher education”, but also that “right to education, teaching 
and research can only be fully enjoyed in an atmosphere of academic freedom and 
autonomy for institutions of higher education”. Furthermore, it states that “the open 
communication of fi ndings, hypotheses and opinions lies at the very heart of higher 
education and provides the strongest guarantee of the accuracy and objectivity of 
scholarship and research”.14 
In a similar spirit, the Association of Universities and Colleges of Canada 
issued Statement on Academic Freedom in 2011, which stresses the importance of 
academic freedom for society: “Academic freedom is essential to the role of uni-
versities in a democratic society. Universities are committed to the pursuit of truth 
and its communication to others, including students and the broader community. 
To do this, faculty must be free to take intellectual risks and tackle controversial 
subjects in their teaching, research and scholarship. Academic freedom is constrai-
ned by the professional standards of the relevant discipline and the responsibility 
of the institution to organize its academic mission. The insistence on professional 
standards speaks to the rigour of the enquiry and not to its outcome.”15
Aside from the legal and other declaratory principles, one should keep in 
mind the relationship between science (scholarly research) and politics/power. 
According to one of the wide-spread myths, science is genuine only when ab-
solutely objective, i.e. intrinsically tied to facts and truth. This premise certainly 
has immense signifi cance for the natural and technical sciences, but the position 
of social and humanistic sciences is rather specifi c.16 With no intention of going 
into further elaboration of this thesis, the main intention here is to point out the 
exceptionally relevant position of critical studies. Namely, the foundations of this 
school of thought are laid out by Robert Cox and his maxim that “theory is always 
for someone and for some purpose”.17 In other words, even when deeply committed 
13 UNESCO, Recommendation concerning the Status. 
14 Ibid.
15 Statement on Academic Freedom. 
16 It is not unusual in the mutual debates of scholars from social sciences and humanities 
with the ones from natural sciences to hear a thesis that their work is hardly scientifi c, they can 
hardly anticipate any historical event and that their research methodology is not rigorous enough, 
predictions are impossible, etc.
17 Cox, “Social Forces, States and World Orders”.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 439
and convinced that their work is led by the search for objective truth, scholars often 
forget that they are also a product of a certain value laden educational system and 
societal infl uences from their working and living environment. Martin Luther King 
maintained that we are not the creators of history; we are created by history. The 
same applies to historians and researchers in social & humanistic sciences with 
respect to the institutional milieu in which they work. The relations of power in 
society set and determine the ambiance in which one becomes a scholar/researcher, 
goes up through the ranks and publishes their fi ndings. Bearing in mind that theory 
immanently bears a normative dimension and serves a purpose, it is practically 
impossible to get to an absolutely objective theory of social life and history. Some 
radical thinkers such as Howard Zinn, the author of A People’s History of the 
US,18 used to argue that one cannot remain neutral in a moving train (i.e. a train 
that runs into an abyss). Consequently, a scholar is often driven to go against the 
mainstream, to protest against the “objectifi cation” of history based on a selection 
of historical facts and their interpretation in a way that fi ts an offi cial narrative. A 
critical thinker deconstructs the narratives, and, by doing so, displays the power 
relations and hidden agendas. 
Conventional thinking has it that academic freedom (teaching and research) are 
fi rmly guaranteed (only) in developed democracies: the more mature a democracy, 
the more developed is the science and freer thecritique of political decisions. But 
the essential issue here is: Who has the power to determine what democracy is 
and what it is not, i.e. the very defi nition-making is a relation of power per se. It 
is usual to look at science as a corrector of politics but also as a driving force of 
societal development, i.e. the production force in a constantly developing society. 
However, reality often de-romanticizes this version of the link between democra-
cy and academic work and freedom. For instance, there is a network for support 
of scholars at risk, as well as methodologies for measuring the level of academic 
freedom in various countries, etc. Yet the risks are seen merely in non-democra-
cies, while risks and perils are detected only in those parts of the world that are 
proscribed by democratic political and security forums. The number of brave and 
outspoken scholars who analyse the academia and education from the position 
of critical pedagogy is extremely small. For instance, Henry Giroux argues that 
neoliberal capitalism has a disastrous effect on the education, young people and 
entire societies. He points out that the university is in chains made by the military-
-industrial complex. Under such circumstances the understanding of university as a 
free and democratic public sphere is practically curtailed through the repression of 
state power and militaristic ideology. 19 He argues that higher education is one of the 
most important spheres in which the struggle for democracy is taking place. Long 
before him, the poet and professor Gerald Stern considered universities as bastions 
of corporate power, i.e. of power that is displaced out of the political institutions.20 
The Swedish scholar who voluntarily left academia in order to preserve freedom 
18 Zinn, A People’s History.
19 Giroux, The University in Chains.
20 Quoted by Hedges, “Death of an Oracle”. 
B. VANKOVSKA: Historical Science in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement ...440  
of speech and thought Jan Oberg, argues that the problem is far more complex. 
Instead of referring to the military-industrial complex, he suggests a new concept 
(and acronym) – MIMAC, Military Industrial Media Academia Complex. When it 
comes to the status of professors and researchers, the growing number of those that 
have been stigmatized and cancelled is a worrisome indicator all over the world. 
Obviously, the most targeted and most vulnerable ones come from the realm of 
social sciences and humanities.
Academic research and teaching are closely linked to the education in general, 
particularly due to the fact that university produces cadres – i.e. teachers for the entire 
educational system, which then has huge infl uence on children in their formative 
years. These spheres are extremely important for any state power; consequently 
political elites insist on having control over both. In certain situations, when it is 
convenient, the government offi cials represent the scholarly legitimacy and credibility 
as unquestionable and call upon scholars’ fi ndings in certain areas (argumentum 
ad verecundiam or argumentum magister dixit). Therefore, politicians try to create 
their circle of reliable scholars who would offer the ‘academic’ explication of their 
politics. The migration from the academic to the political realm (and vice versa) is 
quite often a phenomenon of imperfect democracies.21 Philosophy of captive minds 
and ketmanism have left the narrow narrative of authoritarian ‘communist’ societies, 
as described by Czesław Miłosz, Milan Kundera, and Aleksandr Solzhenitsyn.22
The contemporary captive minds in the so-called Western Balkans, including 
those in academia, cherish a belief in a mantra (or maybe secular religion) that 
knows nothing beyond the wish to ‘become a part of the West’ i.e. to join NATO 
and EU. Such a position is in line with the existent (Western-based) geopolitics 
of knowledge but also with the power centres (within and outside the country). 
Walter Mignolo rightly points out to epistemic racism, which is “built on classi-
fi cations and hierarchies carried out by actors installed in institutions they have 
themselves created or inherited the right to classify and rank.”23 The same applies 
to the Balkans, where the ones who classify and rank have become subjects that 
are classifi ed and ranked as those with inferior knowledge (about history, human 
rights, democracy, etc. Mignolo concludes that coloniality, not just colonization, 
has a long history; it was not just brute force that made all of this possible. It was 
the control of knowledge that justifi ed the demonization and dehumanization of 
people, civilizations, cultures and territories.24 The democratization process has 
begun with the infantilization of the current academic and expert social capital, 
which consequently –through the education and soft power mechanisms– helped 
create the so-called brown sahibs.25 Unlike the traditional captive intellectuals and 
21 According to the Macedonian legislative, the holders of public/political offi ces are al-
lowed to continue their work at the university during their mandateterm. 
22 Tony Judt described brilliantly the contemporary ‘captive minds’ that exist both in the 
East and the West. Judt, “Captive Minds, Then and Now”.
23 Mignolo, “Foreword: Yes, we can!”, p. 16.
24 Ibid., pp. 23-24.
25 The notion of ‘brown sahibs’ in the Macedonian public discourse was introducesd by 
Igor Radev. It now serves as a metaphor for all those who are fanatically devoted to the West 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 441
professors who keep close to the national political elite because of self-interest and 
personal security, their modern-day counterparts are often a part of compradorial 
elites, i.e. have external masters to obey and worship. 
The global developments of the last 30 plus years have a similar refl ection on the 
local levels, where regional imperialisms confront each other. Ќulafkova detects this 
phenomenon in the Balkans, and particularly with respect to Macedonia, ever since the 
Ottoman empire’s fall gave rise to regional colonialisms.26 This situation perpetuates 
up to date as the Republic of Macedonia seems torn between the appeasement of the 
West and the (not quite European) demands of its neighbours.27 The aspirations of 
the West and regional actors are only seemingly contradictory. In fact, on the higher 
level the European integration is depicted as a value that calls for and is worth of 
self-sacrifi ce of one’s identity, while on a regional level it gets a primitive outlook 
of the Balkan national-chauvinism. The same applies to knowledge production and 
academic research that is subdued to the higher geopolitical goals. 
3. The Macedonian academic thought in the constraints 
of geopolitics. Is historical science possible?
The developmental trajectory of Macedonian historiography and historical 
science follows that of statehood. Henry Kissinger’s thought that history is but 
memory of states28 can be applied here, especially when the statehood traditions are 
not long and the neighboring states have ‘longer memories’ established as offi cial 
histories. The criticism of the Macedonian historiography’s quality, its oscillations 
and deviations have been discussed widely.29 The decline and the challenges of 
academic research are equally visible and debatable in many other academic fi elds, 
but history is the focal point because of reasons that have nothing to do with science 
and critical thought. In short, historical science in Macedonia is situated in a de 
facto political process of nation- and state-building by external factors, particularly 
since 2017. It is also worth mentioning that nation-building in Europe has always 
involved the phenomenon of the instrumentalization of historiography, so at glance 
there is nothing unique in the post-communist states’ (re)building, including the 
and hysterically hate everything that is ‘indigenous’. He argues: “The phenomenon of ‘brown 
sahibism’ here, but also elsewhere, cannot be applied to entire societies, even less so ton a psy-
chological phenomenon. In essence, it is a (quasi) religious phenomenon. To fully grasp how it 
works, one should fi rst fi gure out how to see things through the eyes of ‘brown sahibs’, to embrace 
at least temporarily, their worldview. Hence, they see the vision of the almighty, all-perfect and 
all-moral West, which possesses the monopoly to defi ne what is true, good and beautiful“. See: 
Радев, „Кафеавите сахиби“.
26 Ќulavkova, “From Cultural to Political Hegemonism”. 
27 Vankovska, “A (Not Quite) Friendly Treaty”.
28 Kissinger, A World Restored, p. 331.
29 One of the most esteemed critics in the Macedonian academic community is the historian 
Nade Proeva. OIn more than one occasion she has denounced the misuse of history by political 
elites, but also in the academic publishing business that embraces quasi-historians and gives 
them an aureole of scholars. See for instance: Проева, Триптих за македонскиот идентитет; 
Проева, „За (зло)употребата на историската наука“.   
B. VANKOVSKA: Historical Science in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement ...442  
Republic of Macedonia.30 With no intention to go further into a qualitative analysis 
of the Macedonian historical science, the aim of this article is to test if history has 
had the same treatment as other scholarly disciplines now that the two bilateral 
agreements with Bulgaria and Greece are in force.
The Macedonian Constitution has established the principle of university 
autonomy and freedom of scientifi c research since 1991. The inherent link of 
academia and politics has already been discussed, so now it is necessary to add 
that legal regulative is often ineffectual to really frame the politics within its own 
realm. Academic freedom and research are issues that depend on ethics and acade-
mic (as well as personal) integrity. It is indicative that the Macedonian academic 
community has seldom reacted to political and legal reforms that were about to 
curtail academic freedoms.31 A much larger number of cases bear witness to the 
silence and complete submission of the academic community to politics. In the 
light of this phenomenon, it would probably be better to ask if scholarly work of 
high standards is even possible in such conditions. Only then one could embark 
to the question of historical science that has been overtly sacrifi ced on the altar of 
European integrations (i.e. international and regional politics). 
The aforementioned bilateral agreements with Bulgaria and Greece have 
situated the historical science in a most unenviable position, worse than any 
other academic fi eld. The crux of the problem with the Bulgarian agreement is 
the undefi ned notion of “common history” (enshrined in the Treaty’s preamble), 
which is differently interpreted and understood not only by the two political elites 
but also by the scholars involved in its implementation.32 The comparison of the 
wording used in the Treaty’s translation into English33 (by the UN Secretariat) and 
the two languages in which the document was originally signed (Bulgarian and 
Macedonian) indicates a serious problem. The UN (unoffi cial translation) refers 
to the “common history” in the Treaty’s preamble, but the unoffi cial translation 
in English published by the Macedonian Foreign Ministry uses the term ‘shared’. 
In the original document, the Bulgarian term reads “общата история”, while in 
the Macedonian language it reads “заедничката историја”. In practice and in the 
public discourse, the mostly used term is “shared history” in a rather inconsistent 
manner. Even if the term “common history” is taken as valid, it does not make the 
understanding of both sides easier. The Bulgarian side usually refers to this notion 
by stressing the historical turning point (i.e. ‘until 1944’) in order to legitimize 
the idea that the Macedonian nation was created in 1944, i.e. that prior to that 
Macedonia and Bulgaria had a “common history” (meaning, Bulgarian history). 
The response by the Macedonian side is given by two members of the so-called 
historical commission, who argue that “we can speak about  common history in 
certain historic periods, but also of shared or intertwined history – but not only 
30 Stefan Berger and Chris Lorenz (eds.), The Contested Nation. 
31 Vankovska, “The Chimera of Colorful Revolution”.
32 Trajanovski, “Bulgarian-North Macedonia’s history-dispute”; Ristevska Jordanova and 
Kacarska, EU - North Macedonia accession negotiations.    
33 UN Treaties, No. 55013.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 443
with Bulgaria”.34 This shows that the treaty is based on unresolved conceptual and 
methodological issues, which had not been discussed by the professional histori-
ans prior to the 2017 signing ceremony. However, it also shows that professional 
historians accepted to get engaged by their governments to implement the Treaty 
consequently, i.e. to play by the politicians’ rules rather than by the academic ones.
Article 8, Paragraph 2 of the Treaty reads: “With a view to strengthening their 
mutual trust, within three months at the latest from the entry into force of this Treaty, 
the two Contracting Parties shall establish, on parity basis, a Joint Multidisciplinary 
Expert Commission for Historical and Education Issues, aiming to contribute to 
objective, scientifi c interpretation of historical events, founded on authentic and 
evidence-based historical sources. The Commission shall submit an annual report 
about its work to the Governments of the two Contracting Parties.”35 This provision 
demonstrates that the two states indeed agreed to establish a body (commission) on 
historical and educational issues but they only agreed on the parity of the members 
from each side. The selection and competence of the Commission’s members is 
left for each contracting party to decide at will. The analysis of the academic cre-
dentials and competence of the Commission’s members gives a rather interesting 
comparison in terms of academic (and political) background, age, gender, etc. On 
one occasion the Macedonian foreign minister insisted on including a member (as 
a replacement for another) only because of his ethnic (Albanian) origin.36
34 Ѓоргиев и Тодоров, „Македонско-бугарскиот спор“.
35 In this context it is interesting to make a review of the content of the rather more extensive 
Prespa agreement. Article 8, Paragraph para 5 reads: “Within one month of the signing of this 
Agreement, the Parties shall establish by exchange of diplomatic notes, on a parity basis, a Joint 
Inter-Disciplinary Committee of Experts on historic, archaeological and educational matters, to 
consider the objective, scientifi c interpretation of historical events based on authentic, evidence-
based and scientifi cally sound historical sources and archaeological fi ndings. The Committee’s 
work shall be supervised by the Ministries of Foreign Affairs of the Parties in cooperation with 
other competent national authorities. It shall consider and, if it deems appropriate, revise any 
school textbooks and school auxiliary material such as maps, historical atlases, teaching guides, 
in use in each of the Parties, in accordance with the principles and aims of UNESCO and the 
Council of Europe. To that effect, the Committee shall set specifi c timetables so as to ensure 
in each of the Parties that no school textbooks or school auxiliary material in use the year after 
the signing of this Agreement contains any irredentist/revisionist references. The Committee 
shall also study any new editions of school textbooks and school auxiliary material as provided 
for under this Article. The Committee shall convene regularly, at least twice a year, and shall 
submit an Annual Report on its activities and recommendations to be approved by the High-
Level Cooperation Council, as to be established pursuant to Article 12.” Even though more 
comprehensive than the one in the Treaty with Bulgaria, this provision clearly demonstrates the 
political intrusion into the freedom of academic research in history. The only difference is that 
the Greek side insists on the distinction between the two histories (as seen by Athens), while the 
Bulgarian one sees symbiosis in the so-called common history. 
36 360 степени, „Исамедин Азизи од ИНИ“. In a statement for the media, minister 
Bujar Osmani said that he “insists that the Commission includes an Albanian as its member”, 
because according to him “this is a joint struggle, so the common engagement over this issue will 
bring us closely together very much”. In other words, an assistant professor with no academic 
affi rmation was included because of his ethnic belonging rather than academic criteria and the 
Commission’s mission and needs. 
B. VANKOVSKA: Historical Science in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement ...444  
An analysis of the composition of the Commission shows that it is the result 
of political will and the application of political criteria, not scientifi c ones. In 
fact, some of the most eminent historians dealing with the periods relevant to the 
‘common history’ between the two states publicly said that they had refused the 
invitation to join a body made up by politicians and which is accountable for its 
work to the authorities. On several occasions, there were personnel changes on the 
Macedonian side, which was little discussed in public. The biggest storm, however, 
was caused by the resignation of one member, who explained his act by pointing 
out the direct interference of the foreign minister in the work of the Commission, 
as well as direct threats addressed to him.37 Another member complained that the 
Bulgarian side was instrumentalised the Commission as a “means of political pres-
sure on Macedonia”, because of which it will not be able to achieve any results.38 
Although the Macedonian public mainly focuses on the media statements 
of the members of the Commission, whose co-chairman is a member of the Ma-
cedonian Academy of Sciences and Arts and often presents contradictory theses 
in an attempt to reconcile historical science with political goals, the essence lies 
in the fact that Macedonia signed an asymmetric agreement. It has accepted a 
subordinate position and the existence of an undefi ned ‘common history’, with a 
neighbor who does not hide its hegemonic aims. Furthermore, as indicated by the 
content of the said provision, two states directly invade the autonomy and free-
dom of academic creativity – on one side, the signatory. Thus there is no place for 
either astonishment or indignation, especially from those who have accepted to 
work under state patronage and for high fees. From the onset, the Commission’s 
members renounced their academic freedom and principles, which is also visible 
in the careful, reserved, even diplomatic way of communicating with the public. 
Through their work, historical science and knowledge have become hostage to an 
agreement between two states. A former member of the Commission argued that 
“during the work there was a different intensity of discussion, but everything fell 
within the framework of a normal scientifi c debate”.39 Indeed, for cosmetic reasons, 
the corresponding article of the Treaty refers to “objective, scientifi c interpretation 
of historical events, founded on authentic and evidence-based historical sources”, 
but normal academic debate is hardly ever organized behind closed doors. Addi-
tionally, it is not usual to insist on consensus and on a decision-making process 
because divergent positions and interpretations are the essence of free academic 
thought. It seems that the members of the Commission (former and present) are 
trying to square two irreconcilable things – the scientifi c thought and power poli-
tics – through an Orwellian doublethink. 
37 Дојче Веле, „Оставка и обвинувања“.
38 Слободен печат, „ИНТЕРВЈУ Огнен Вангелов“.
39 Павловска, „ ,Историската’ комисија нема мандат“.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 445
4. The bilateral protocols of July 2022 – the hydra of the Treaty 
of Friendship, Good Neighborliness and Cooperation
The imprecision of the short and ambivalent text of the Treaty with Bulgaria 
left room for various interpretations, equally by politicians and experts. But very 
soon it became clear that Bulgaria uses the treaty just as a starting platform for 
realizing its state (and nationalist) goals, as expressed by several state and scientifi c 
institutions. Even before the election of Kiril Petkov’s government and his fi rst 
meeting with his Macedonian counterpart in early 2022, there had already been 
rumors about an eventual upgrade of the treaty through an annex or in another 
appropriate form. While the pundits still speculated about the possible content and 
form of this act, a new political blackmail for the opening of the EU membership 
negotiations came on the agenda. This time it appeared undercover, dressed in 
European clothes and wording of the French presidency. In his statement from 
November 2022, the Macedonian Prime Minister Kovačevski publicly admitted that 
“historical issues are part of the work of the historical Commission and this is very 
clearly stated in the negotiation framework”.40 In other words, for the integration in 
the EU, the historical (identity) issues are at least as important as the Copenhagen 
criteria, if not more important. Behind the former there is an open threat of a veto 
from a member state. In that way the Balkan primitive nationalism and regional 
imperialism received de facto not only European support, but also a European form.
The bilateral protocol of the second meeting of the joint intergovernmental 
commission with Bulgaria from 17 July 2022 exposed the secrecy over the work 
of the historical Commission in the period since June 2019. After some delay and 
public pressure, its content was fi nally made public by the Macedonian Ministry 
of Foreign Affairs.41 The huge public dissatisfaction exploded in a form of mass 
protests ahead of the adoption of the Government’s proposal in the parliament. 
The government de facto accepted the so-called French package (negotiation 
framework), which basically incorporated all Bulgarian demands. Here, understan-
dably, we dwell only on what concerns historical issues and academic freedom in 
historical sciences. After all, if one reads the protocol carefully, the conclusion is 
self-imposed: the essence and purpose is precisely in the identity (historical and 
educational) requirements of the Bulgarian side.42
The most important fi nding of the analysis is related to the unconcealed pressure in 
the form of deadlines set by the state authorities. Hence the Commission is encouraged 
by the two Governments to “activate its activities and achieve clear results, greater 
effectiveness and concrete results”43, which would then be immediately incorporated 
40 МИА, „Заедничката историска комисија“. 
41 Протокол од вториот состанок.
42 The historian Katerina Todoroska offers a lucid and comprehensive content analysis in 
a series of columns. See more: „Пред и после Протоколот“, (part 1-6).
43 The quoted conclusion from the Second Protocol is from the Bulgarian (unoffi cial) 
translation as posted by the Ministry of Foreign Affairs. The Macedonian ministry has published 
only the Macedonian version of the text, which in this particular context reads „Двете држави 
ја охрабруваат Комисијата да ја забрза својата работа и да се постигнат јасни резултати“. 
B. VANKOVSKA: Historical Science in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement ...446  
into the textbooks and aids for the educational process. It is ironic when signatory 
ministers mandate “rigorously scientifi c debate and with the aim of presenting facts 
and events of the common history” on individuals in a rather ‘hermaphroditic’ position 
of political appointees and scholars. The very fact that the Protocol decrees that the 
results of the Commission’s work be continuously incorporated into the educational 
materials makes it clear that the authors of textbooks (will) work by order of the 
state instead of by the demand to incorporate scientifi c knowledge and methodology. 
Furthermore, the Protocol of July 2022 is work in progress or rather an unfi nished 
story, since it envisages continuous tasks for the Macedonian educational and other 
authorities (including the constitution-making power).
The Protocol provides for the supervision of the state institutions on the process 
of textbooks revision and submitting reports to the Bulgarian side in case of any 
changes. It also includes informing it about all cases of alleged hate speech used in 
the textbooks and public institutions. It is nothing but a euphemism for the prohi-
bition of critical observation of the Treaty, its implementation and the conclusions 
of the Commission. Equally important (and very similar to the provisions of the 
Prespa Agreement) is the restriction of state funding of “new books, periodicals, 
fi lms and other artistic production” to only those authors and artists who will work 
in the spirit of the 2017 Treaty.44 It is not very skillfully hidden state censorship 
on all creative activities and spheres, especially if one knows how important the 
state budget support is for authors’ and artists’ survival in a poor country. If the 
Treaty was assumed to be asymmetric (i.e. to provide obligations for only one of 
the signatory parties), the Protocol now confi rms it in a very concrete way. From 
the perspective of state and people’s sovereignty, the request to alter the Constitu-
tion as a condition for opening negotiations with the EU is the peak of Bulgarian 
hegemony and interference in the internal affairs of the Macedonian state.
The members of the Commission and their recommendations are justifi ably 
criticized by their colleagues, scientists, and especially historians. For instance, 
Nataša Kotlar argues that “they are illegitimate, not even all of them are historians 
by profession! Hence, their actions and decisions are controversial and non-binding 
for scientifi c thought, as well as for the general public.”45 Similarly, Mitko Panov 
will hit the core of the work of the historical commission: “Through the bilateral 
protocols, the few members of the commission turn into censors of the historical 
narrative and judges who will determine what ‘historical truth’ is and that will be 
validated by the Government rather than by the Macedonian academia. With the 
It could be translated in the following way: “Both states encourage the Commission to Com-
mission to speed up its work and to achieve clear results.”
44 The original provision reads: “Both countries shall ensure that public funding of new 
books, documentaries and magazines, fi lms and other artistic production, cultural monuments and 
celebrations will be carried out in the spirit of the Treaty of Friendship, Good Neighbourliness 
and Cooperation, and in this context any entity funded from the state, will confi rm in an explicit 
and binding statement that it will monitor with the necessary attention the issue of not allowing 
any forms of hate speech and failure to comply with this obligation will constitute grounds for 
suspension and recovery by the subject of the granted state funding.”
45 Инфомакс, „Котлар за членовите на историската комисија“.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 447
recommendations, in essence, the Commission completely denies the achievements 
of Macedonian historiography, while assuming the role of creator of the historical 
narrative, defi ning what, how and in what way will be taught in primary, secondary, 
and I assume in higher education. It is in complete contradiction to scientifi c and 
academic principles, which reduces the commission’s work to absurdity.”46 
In an institutional response to the Bilateral Protocols as of 25 July 2022, the 
Council of the Institute for National History pointed out their perniciousness in 
the light of the provisions of the Law on Scientifi c Research. Namely, it referred 
to Article 3, which guarantees the principles of freedom and autonomy of research 
and creative work, connectedness with the educational system, ethical principles, 
inviolability and protection of the person and human dignity, diversity of opinions, 
methods, theories and doctrines”.47 It is a rather paradoxical situation in which the 
highest scientifi c body of the Institute takes a stand contrary to the one of the direc-
tor of the same institution, Dragi Gjorgiev, who is a co-chair of the Commission. 
Bearing in mind his full membership in the Macedonian Academy, there are clear 
indications for one more fracture. Namely, MANU’s president Ljupčo Kocarev is 
a vocal opponent of the Commission’s work and one of the most esteemed critics 
of the two agreements.48 The situation within the Institute of History (Faculty of 
Philosophy at Ss. Cyril and Methodius University), as well as the Association 
of historians in Macedonia does not differ much: the common denominator is a 
sharp internal rupture over the freedom of academic work and imposed narrative 
by Bulgaria. Obviously the historians that are closer to power circles have greater 
ability to dominate the public narrative (through the media), as well as to change 
the history textbooks and educational system.
Over a hundred scientifi c workers (predominantly historians) again got 
together in order to make their dissent heard in August 2022, on the occasion of 
the publication of the “Recommendations for joint commemoration of historical 
fi gures”49. They emphasized the ongoing politicization of science through the work 
of the Commission. The proclamation calls upon “the ethical codes of the academic 
community, modern scientifi c methods and paradigms, the autonomy of scientifi c 
research activity, as well as the integrity of the Macedonian social, humanistic and 
historical sciences”. According to the signatories, the recommendations not only 
interpret but also revise the Macedonian and regional Balkan history in a way that 
bears a political pretext, wherefore they deviate from the principle of scientifi city 
and ethics; promote a method of arbitrary and biased interpretation of historical 
facts, persons, events and processes that are signifi cant for many peoples, cultu-
res, states and eras; deviate from established scientifi c knowledge in Macedonian 
studies, Slavic studies and Balkan studies”. 50
46 Трилинг, „Историчарот Митко Панов“.
47 Pressing TV, „За Советот на ИНИ“. 
48 Коцарев, За македонските работи; Дојче Веле, „Коцарев ги критикува договорите 
со Бугарија и Грција“.
49 Препораки.
50 Нова Македонија, „Препораките на заедничката комисија“.
B. VANKOVSKA: Historical Science in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement ...448  
Expectedly, the alleged independence of the Commission is defended by the 
political establishment, i.e. those who select and appoint its members. According 
to Prime Minister Kovačevski, “it works independently, and that was the goal – 
historians should deal with history, and politicians with politics”.51
5. Conclusion 
The close ties between historical science and the political “Us” is immanent 
and indisputable for all peoples and their political communities. As a Macedonian 
philosopher from the younger generation rightly puts it, “the political ‘Us’ has a 
natural urge for self-legitimization. History is the discipline of legitimation. It is 
about its ideological nature. To be legitimate, to have meaning – it means a story 
to be told about you, to be historicized, to be named. That is why the name and 
the story is the very authority of the political ‘Us’.“52 It is exactly the right that 
was taken away from the Republic of Macedonia, and particularly from the ethnic 
Macedonians as its key constitutive group. In other words, de-Macedonianization 
is in the essence of the nationalist demands of two neighbours. 
Geopolitical constellation, but also the power relations in the West (i.e. the 
desired destination of the Macedonian state, which is also seen as a necessity by the 
Western powers) has led to an alleged closing down of a puzzle, i.e. the Macedonian 
Question. It has been done through persuasion and pressures exerted on the weaker 
side in the equation, with a simple goal of embracing the country (primarily) into 
NATO in the wake of a changing multipolar international order.53 Thus, in the name 
of certain greater values  (which are missing in this European periphery, or better 
the periphery of the periphery), the Western sponsors of the domestic elites have 
sacrifi ced, inter alia, the right of free historical/scientifi c thinking and production. 
As already specifi ed, this right is increasingly derogated in Western democracies, 
so the Macedonian case is not only an exception. However, because of the lack of 
any libertarian and strong scientifi c traditions, it has become a fi eld for imposing 
postmodernism. Anyone seeking to challenge this endeavour or to demand equal 
treatment from Western counterparts/power centres is considered an enemy of 
Western democracy and the European idea. In short, they are easily labelled as a 
primitive nationalist who should be cancelled.
In the imposition of the Agreement with Bulgaria, and especially the Agreement 
with Greece, the western academic community took an active part, in cooperation 
with the domestic brown sahibs. For example, encouraged by local professors close 
to power circles, a group of eminent foreign professors came out with the view 
that “the Prespa Agreement must be honoured”54. Their open letter was published 
months before the Macedonian citizens expressed their will on a referendum (held 
in September 2018). Furthermore, the opponents of the Prespa Agreement were 
51 MIA, ibid.
52 Караџов, „Размакедончување или за постоењето“. 
53 Vankovska, “Geopolitics of the Prespa Agreement”. 
54 The Guardian, “Historic deal”.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 449
named “hardliners and extremists”. As soon as the public resistance was broken in 
2018/2019 and sealed by changing the Constitution, it was time to implement the 
Treaty with Bulgaria. In the context of this dispute, which does not receive much 
media coverage or arouse interest among the Western academic public, individual 
critical positions of some Bulgarian historians or political scientists appear spo-
radically. More importantly, the relations between the two countries have never 
been in worse condition if public opinion polls are to be trusted. At the end of the 
day, instead of promoting cooperation and good neighbourly relations, the Treaty 
de facto created an irreconcilable gap between the two countries, but even more so 
within the Macedonian society, which is already divided along the Macedonian-
-Albanian ethnic lines.55
The inherent division of society, the splits that go along the ethnic and ideo-
logical-political lines, are directly refl ected on the university. What is evident is the 
signifi cance of the question of the marriage of interest between politics and academia 
in the past periods of the country’s political history. Without much resistance,the 
academic community maintains close ties with the political centres of power, on 
which it depends both fi nancially and on the basis of granting privileges that go to 
a limited number of members of that community. They de facto take the right to 
speak not only on behalf of their colleagues but also of the entire society, mostly 
through media and by giving legitimacy to the inapt political elites. 
Seen through the prism of the nation- and state building process, in the 
thirty-year period one turning point can be observed: from an attempt of internal 
modelling of the nation by glorifying certain periods of history (primarily in the 
form of anticomania, as Proeva calls period under Greuvski’s rule)56 to going to the 
other extreme, i.e. national engineering by external (neighbouring or, more broadly, 
European) powers. The new nation under construction is hardly possible to be called 
Macedonian but rather North-Macedonian, whatever that means. The stumbling 
block – as observed by external state builders and their internal partners – is precisely 
history. The well-founded criticism of the misuse of historical science for political 
purposes has turned into an uncritical apologetic of the similar misuse of history 
for political and nationalist purposes by other international subjects. Historians also 
directly participate in this endeavour, which speaks of the deep split within a part 
of the broader scientifi c and academic community that deals with historical issues. 
In his article Dalibor Jovanovski suggests overcoming the gap by more cooperative 
endeavours between the historians and non-historians, especially when it comes to 
history textbooks for elementary education. Having agreed that the Macedonian 
textbooks are often of poor quality (due to the factual mistakes and ethnocentric 
55 In a recent interview, one member of the Commission testifi ed about such a gap inside 
the body, which makes its work impossible. Petar Todorov says: “As for the colleagues from 
Sofi a are concerned, one could see that their ideas and proposals for recommendations are based 
on an interpretation of the past through a nationalistic prism, which is dominant in Bulgaria. 
That, in fact, is one of the sources of the problems that exist between the two countries. That 
approach cannot overcome the current problems for which this Commission was established.” 
(Призма, „Интервју со членот на историската комисија“).
56 Proeva, “Savremeni makedonski mit”, p. 199.
B. VANKOVSKA: Historical Science in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement ...450  
approach), he also warns his colleagues: “We cannot stay on the current curricula 
and the textbooks that are both outdated and not of very good quality, but we can’t, 
I am not saying we must not, be the vanguard in relation to the neighbors there is 
clearly no place for us in their educational programmes. It is already clear to all of 
us that the Franco-German concept, which has hardly given half-hearted results, 
or the Polish-German one, do not go well with our neighbours.”57
The scientifi c, and more widely, the intellectual community, sought on several 
occasions to position itself as the conscience of society and the voice of reason, but 
unfortunately failed due to internal fragmentation and impatience. In the end, the 
question is whether it is even possible to talk about “science” and “community” in 
the Macedonian context. Furthermore, the scientifi c community is only a refl ection 
of the hard social conditions, not a vanguard. The examples of co-opting members 
of the historical-educational Commission speak volumes about the non-existence 
of a moral vertical. The proximity to the political centres of power, as well as the 
promises of some proximity to the developed European environments, blunts the 
edge of critical thought, not only in historical science, but also much more widely. 
Sources and literature
Sources 
Address by President Stevo Pendarovski to the Assembly of the Republic of North Macedonia, 
22.12.2022, https://pretsedatel.mk/en/address-by-president-stevo-pendarovski-to-the-
-assembly-of-the-republic-of-north-macedonia-2/. 
Communication from the Board of the Bulgarian Academy of Sciences, 11 December 2019, 
available at https://www.bas.bg/?p=28729&lang=en.
Bulgarian Academy of Sciences, On the Offi cial Language of the Republic of North Macedonia, 
Sofi a, 2020, https://www.bas.bg/wp-content/uploads/2020/12/Za-ofi cialnia-ezik-na-RSM-
-EN-Online-Version.pdf. 
Договор за пријателство, добрососедство и соработка меѓу Република Македонија и 
Република Бугарија, available at https://vlada.mk/sites/default/fi les/dogovori/Dogo-
vor_Za_Prijatelstvo_Dobrososedstvo_Sorabotka_Megju_Republika_Makedonija_I_Re-
publika_Bugarija.pdf.
Encyclopedia Britannica, “Academic freedom”, 13.04.2020, https://www.britannica.com/topic/
academic-freedom.
Конечна спогодба за решавање на разликите опишани во Резолуциите 817 (1993) и 845 
(1993) на Советот за безбедност на Обединетите нации, за престанување на 
важноста на Привремената спогодба од 1995 г. и за воспоставување на стратешко 
партнерство меѓу Страните, available at https://vlada.mk/node/17422.
Препораки за заедничко одбележување на историски личности, August 2022, available at 
https://dw3yoh98rrrmk.cloudfront.net/456cc4d9d0bc4053addea04cd137de9c.pdf. 
Протокол од Првиот состанок на Меѓувладината комисија меѓу Република Северна 
Македонија и Република Бугарија и препораките на Заедничката мултидисциплинарна 
експертска комисија за историски и образовни прашања, кои се однесуваат на 
истиот, https://www.mfa.gov.mk/en/page/13/post/3050/protokol-od-prviot-sostanok-
57 Јовановски, „Погледи и размислувања“, p. 148. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 451
-na-megjuvladinata-komisija-megju-republika-severna-makedonija-i-republika-bugari-
ja-i-preporakite-na-zaednichkata-multidisciplinarna-ekspertska-komisija-za-istoriski-i-
-obrazovni-prashanja-koi-se-odnesuvaat-na-istiot. 
Протокол од Вториот состанок на Заедничката меѓувладина комисија, формирана врз 
основа на членот 12 од Договорот на пријателство, добрососедство и соработка 
меѓу Република Северна Македонија и Република Бугарија, кој се одржа на 17 јули 
2022 во Софија,  https://mia.mk/wp-content/uploads/2022/07/Protokol.pdf.
Recommendation concerning the Status of Higher-Education Teaching Personnel, UNESCO, 
11.11.1997, available at: https://www.unesco.org/en/legal-affairs/recommendation-con-
cerning-status-higher-education-teaching-personnel.
Statement on Academic Freedom, Universities Canada, 2011, available at https://www.univcan.
ca/media-room/media-releases/statement-on-academic-freedom/.
UN Treaties, “Bulgaria and The former Yugoslav Republic of Macedonia”, No. 55013, available 
at https://treaties.un.org/doc/Publication/UNTS/No%20Volume/55013/Part/I-55013-
08000002804f5d3c.pdf. 
Press
360 степени, „Исамедин Азизи од ИНИ е нов член на експертската македонско – бугарска 
комисија за историски и образовни прашања“, 12.01.2021, available at https://360stepeni.
mk/isamedin-azizi-od-ini-e-nov-chlen-na-ekspertskata-makedonsko-bugarska-komisija-
-za-istoriski-i-obrazovni-prashana/. 
Денешен весник, „62 македонски интелектуалци со отворено писмо: Не може комисии да 
преговараат за македонскиот идентитет“, 24.11.2020, https://denesen.mk/62-make-
donski-intelektualci-so-otvoreno-pismo-ne-moze-komisii-da-pregovaraat-za-makedon-
skiot-identitet/ . 
Дојче Веле, „Оставка и обвинувања во македонската историска комисија“, 22.10. 2021, 
available at https://www.dw.com/mk/%D1%82%D0%B5%D0%BC%D0%B8/s-10339 .
Дојче Веле, „Коцарев ги критикува договорите со Бугарија и Грција“, 23.02. 2022, available 
at https://www.dw.com/mk/%D1%82%D0%B5%D0%BC%D0%B8/s-10339 . 
Инфомакс, „Котлар за членовите на историската комисија со Бугарија: Политички 
ангажирани личности не ги претставуваат македонските историчари!“, 28.12. 2022, 
available at https://infomax.mk/ .
Лидер, „Отворено писмо на професор Чепреганов до Захариева“, 16.05.2022, https://lider.
com.mk/makedonija/otvoreno-pismo-na-prof-chepreganov-do-zaharieva-stara-matrica-
-stara-pesna/. 
МИА, „Заедничката историска комисија одлуките ги носи со консензус и се имплементираат 
реципрочно, рече Ковачевски“, 16.11.2022, available at https://mia.mk/ . 
МКД, „Писмо на 200 научници, академици, историчари, уметници... до Пендаровски: Не 
бидете актер во ништењето на Македонија“, 07.07.2022, https://www.mkd.mk/makedonija/
politika/pismo-na-200-nauchnici-akademici-istorichari-umetnici-do-pendarovski-ne-bidete. 
Нова Македонија, „Македонски интелектуалци упатија отворено писмо до ЕУ за ставовите 
на Бугарија“, 15.10.2019, https://novamakedonija.com.mk/ . 
Нова Македонија, „Препораките на заедничката комисија се ништовни, Македонија да го 
задржи правото на толкување на историјата, порачуваат над сто македонски научници“, 
19.08.2022, available at https://novamakedonija.com.mk/makedonija/preporakite-na-
-zaednichkata-komisija-gi-smetame-za-nishtovni-makedonija-da-go-zadrzhi-pravoto-na-
-tolkuvanje-na-istorijata-reagiraat-nad-100-makedonski-nauchnici/ .
B. VANKOVSKA: Historical Science in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement ...452  
Нова Македонија, „Правото и светата должност да се чествува Гоце Делчев им припаѓа 
само на Македонците – отворено писмо од група интелектуалци“, 02.02.2022 https://
novamakedonija.com.mk/makedonija/pravoto-i-svetata-dolzhnost-da-se-chestvuva-goce-
-delchev-im-pripagja-samo-na-makedoncite-otvoreno-pismo-od-grupa-intelektualci/. 
Pressing TV, „За Советот на ИНИ протоколите со Бугарија се штетни, директорот молчи: 
Османи со политика против историската наука!“, 27.07.2022, available at https://
pressingtv.mk/makedonija/za-sovetot-na-ini-protokolite-so-bugarija-se-shtetni-direktorot-
-molchi-osmani-so-politika-protiv-istoriskata-nauka/.
Призма, „Интервју со членот на историската комисија Петар Тодоров: “Не е наше да 
кажеме ,од утре вака сите ќе мислите’ “, 09.01.2023, available at https://prizma.mk/
ne-e-nashe-da-kazheme-od-utre-vaka-site-ke-mislite/?fbclid=IwAR2LcvtoxX_5oGEQZ
JYx5Y36vVpUDMpz8NdC_isdEZLah1NyVuSiTCFAY00.  
Слободен печат, „ИНТЕРВЈУ Огнен Вангелов: Мултикултурното општество е додадена 
вредност во демократијата“, November 2021, available at https://www.slobodenpecat.
mk/intervju-ognen-vangelov-multikulturnoto-opshtestvo-e-dodadena-vrednost-vo-de-
mokratijata/.
The Guardian, “Historic deal on shared Macedonian identity must be honoured”, 20.07.2018, 
available at https://www.theguardian.com/global/2018/jul/20/historic-deal-on-shared-
-macedonian-identity-must-be-honoured. 
Трилинг, „Историчарот Митко Панов: Бугаризација на македонскиот народ и неговото 
минато“,17.08. 2022, available at https://triling.mk/
Literature
Armakolas Ioannis, Damjanovski Ivan and Siakas George, The Prospects of the Prespa Agreement. 
Public Perceptions in North Macedonia and Greece, Skopje: IDSCS, 2021. 
Berger Stefan and Chris Lorenz (eds.), The Contested Nation: Ethnicity, Class, Religion and 
Gender in National Histories, London: Palgrave Macmillan, 2011. 
Cox Robert, “Social Forces, States and World Orders: Beyond International Relations Theory”, 
Millennium, 10(2), 1981.
Hedges Chris, “Death of an Oracle”, The Chris Hedges Report, 31 October 2022, available at 
https://chrishedges.substack.com/p/death-of-an-oracle. 
Ѓоргиев  Драги  и  Петар  Тодоров ,  „Македонско-бугарскиот  спор  не  може 
да има победник“, Deutsche Welle (Skopje, 25 April 2020), available at 
https://www.dw.com/mk/%D1%82%D0%B5%D0%BC%D0%B8/s-10339 .
Johansen E. Bruce, Silenced!: academic freedom, scientifi c inquiry, and the First Amendment 
under siege in America, Westport: Greenwood Publishing Group, 2007. 
Јовановски Далибор, „ Погледи и размислувања за учебниците по историја од страна –
критика од оние кои не се историчари“. In: Историјата и предизвиците на промените, 
Скопје: Филозофски факултет, 2022.
Judt Tony, “Captive Minds, Then and Now”, The New York Review of Books, 13 July 2013, 
available at https://www.nybooks.com/daily/2010/07/13/captive-minds-then-and-now/.
Караџов Бошко, „Размакедончување или за постоењето како фуснота со цртичка без 
повод“, 30.09. 2018, available at https://karadzovbosko.wordpress.com/2018/09/30/934/ .
Kissinger Henry, A World Restored: Metternich, Castlereagh and the Problems of Peace, 1812-
1822, Brattleboro: Echo Point Books & Media, 2013.
Коцарев Љупчо, За македонските работи, Скопје: Матица македонска, 2021.
Ќulavkova Katica, “From Cultural to Political Hegemonism”, Security Dialogues, 12(1), 2021.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 453
Mignolo Walter, “Foreword: Yes, we can!”. In: Dabashi Hamid, Can Non-Europeans Think?, 
London: Zed Books, 2015.
Nelson Cary, No University Is an Island. Saving Academic Freedom, NY: NY University Press, 2010.
Павловска Јасминка, „ ,Историската’ комисија нема мандат на политичка мисија“, Нова 
Македонија, 27.10. 2021, available at https://novamakedonija.com.mk/ . 
Proeva Nade, “Savremeni makedonski mit kao odgovor na nacionalne mitove suseda: albanski 
panilirizam, bugarski pantrakizam i grčki panhelenizam”, Zgodovinski časopis, 64 (1-2), 2010. 
Проева Наде, Триптих за македонскиот идентитет, Скопје: Instrumenta Historiae, 2018.
Проева Наде, „За (зло)употребата на историската наука“, Нова Македонија, 26.11.2021, 
available at https://novamakedonija.com.mk/ .
Радев Игор, „Кафеавите сахиби меѓу нас и во нас“, Плусинфо, 11.12.2020, available at 
https://plusinfo.mk/kafeavite-sahibi-me-u-nas-i-vo-nas/.
Ristevska Jordanova Malinka and Kacarska Simonida, EU - North Macedonia accession ne-
gotiations: the implications of the Bulgarian conditions, Skopje: EPI, 2020, available at 
https://epi.org.mk/wp-content/uploads/2020/06/EU_MK-accession-negotiations_impli-
cations-of-BG-conditions.pdf.    
Schalin Jay, Academic Freedom in the Age of Political Correctness, John W. Pope Center for 
Higher Education Policy, 2016, available at https://fi les.eric.ed.gov/fulltext/ED588360.pdf.
Тодороска Катерина, „Пред и после Протоколот (дел 1-6)“, Весник Илинден, available at 
https://vesnik-ilinden.com/.
Trajanovski Naum, Bulgarian-North Macedonia’s history-dispute: Whose ‘shared history’ in 
the name of which ‘European values’?, Sarajevo: Heinrich Böll Stiftung, 16 November 
2020, available at https://ba.boell.org/en/2020/11/16/bulgarian-north-macedonias-history-
-dispute-whose-shared-history-name-which-european.  
Vankovska Biljana, “A (Not Quite) Friendly Treaty and the EU Enlargement Impasse”, Yearbook 
of the Faculty of Philosophy, 74/2021.
Vankovska Biljana, “Geopolitics of the Prespa Agreement: Background and After-Effects”, 
Journal of Balkan and Near Eastern Studies, 22(3), 2020.
Vankovska Biljana, “The Chimera of Colorful Revolution in Macedonia: Collective Action in 
the European Periphery”, Balkanologie. Revue d’etudes pluridisciplinaires, 15(2), 2020.
Zinn Howard, A People’s History of the United States, NY: Harper Perennial, 2015.
B. VANKOVSKA: Historical Science in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement ...454  
P O V Z E T E K
Zgodovinska znanost v verigah: Vpliv dvostranskega 
sporazuma med Skopjem in Sofi jo na svobodo akademskega 
dela
Biljana Vankovska  
Dvostranska sporazuma, podpisana med makedonsko vlado ter sosednjima Bolgarijo (leta 
2017) in Grčijo (leta 2018), naj bi zaključila desetletja trajajoče regionalne spore. Paradoksalno 
je, da so domnevni veliki uspehi evropske in nacionalne diplomacije vse do uradnega podpisa 
ostali dobro skrita skrivnost za makedonsko splošno in strokovno javnost. Nič čudnega, da so 
pritegnili veliko akademsko zanimanje šele ex post facto.
Na prvi pogled se zdi, kot da sta obe strani (bolgarska in makedonska) uporabili enake 
metode zagotavljanja javne legitimnosti za svoja dejanja, torej z zanašanjem na domnevno 
znanstveno oceno. Ključna razlika je v tem, da je bila makedonska stran v pogajanjih ves čas v 
asimetričnem razmerju moči z državami, ki bi v EU (in NATO) vedno lahko uporabile pravico 
veta. Odvisnost akademskih krogov od centrov politične moči (v tujini in/ali doma) ni nov pojav. 
Gre bolj za rezultat desetletja trajajočega procesa instrumentalizacije znanosti za politične cilje 
(ali bolje, avtoriteto in verodostojnost, ki naj bi bila privzeto povezana z akademskimi nazivi 
– princip ipse dixit). Zato bi o avtonomiji univerze in svobodi raziskovanja – načelih, ki nikoli 
nista bili povsem razumljeni in uresničeni – težko sploh govorili.
Institucionalizacija ‘poroke iz koristoljubja’ med politično oblastjo in akademskim sve-
tom v zgoraj omenjenih dveh primerih (na relaciji Atene – Skopje in Sofi ja – Skopje) je dobila 
zagon z uveljavitvijo obeh bilateralnih sporazumov, predvsem pa z vzpostavitvijo meddržavne/
medvladne strokovne komisije za zgodovinska in druga vprašanja. Čeprav si oba zaslužita enako 
pozornost in analizo, so v članku podrobneje osvetljene posledice, ki izhajajo iz Sporazuma o 
prijateljstvu, dobrososedskih odnosih in sodelovanju. Ključni razlog je v tem, da je ‘kreativno 
branje’ dokaj nejasnega in ambivalentnega besedila sporazuma pripeljalo do tako imenovanih 
bilateralnih protokolov, ki so zdaj del pogajalskega okvira EU za pristopni proces Makedonije.
Tako so julija 2022 določbe Sporazuma iz leta 2017 prerasle bilateralni državni kontekst 
in postale del paketa pogojev EU, naloženega eni od držav s statusom kandidatke za članstvo. 
Sprejemanje teh identitetnih zahtev, ki so zelo povezane z razumevanjem in poučevanjem zgo-
dovine s strani vlade in parlamenta, je sprožilo buren odziv javnosti. Precejšen del akademske 
skupnosti (predvsem zgodovinarji) se je znova odzval z izjavami v medijih, uradnimi objavami, 
javnimi razpravami, kolumnami ipd. Kritika je imela širši fokus, saj je opozarjal a na različne 
vidike vsebine dvostranskih protokolov, a zgodovina je bila kot humanistična znanost vedno v 
njenem središču.
Ključni fokus prispevka je nekoliko drugačen: poudarek v njem je na dokaj zapostavlje-
nem vprašanju ustavno zagotovljenih svoboščin in pravic, predvsem svobode znanstvenega 
dela. Sporazum iz leta 2017 in bilateralni protokoli, ki so institucionalizirali tako imenovano 
zgodovinsko komisijo, so v neposrednem nasprotju z ustavnimi normami ter s splošno sprejetimi 
načeli in vrednotami, zapisanimi v temeljih akademske skupnosti/univerze. Ti dokumenti so le 
vrhunec dolgotrajnega procesa, vendar njihovi učinki močno presegajo zgodovinsko znanost in 
posegajo v splošno svobodo akademskega dela. Na koncu je zastavljeno še retorično vprašanje: 
ali je mogoče svobodno in neodvisno raziskovati, razvijati kritično mišljenje in deliti znanstvena 
dognanja, ki niso v skladu z uradno državno politiko?
Razvojna pot makedonskega zgodovinopisja in zgodovinske znanosti sledi državotvorni 
poti. Tukaj lahko uporabimo misel Henryja Kissingerja, da je zgodovina le spomin držav, zlasti 
kadar državotvorne tradicije niso dolge in imajo sosednje države ‘daljše spomine’, uveljavljene 
kot uradne zgodovine. Kritika kakovosti makedonskega zgodovinopisja, njegovih nihanj in 
stranpoti je bila široko obravnavana. Zaton in izzivi akademskega raziskovanja so enako vidni 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 455
in sporni tudi na številnih drugih akademskih področjih, vendar je zgodovina osrednja točka 
zaradi razlogov, ki nimajo nič opraviti z znanostjo in kritično mislijo. Skratka, zgodovinska 
znanost v Makedoniji je umeščena v de facto politični proces izgradnje nacije in države s strani 
zunanjih dejavnikov, zlasti od leta 2017. Omeniti velja tudi, da je gradnja nacije v Evropi vedno 
vključevala pojav instrumentalizacije zgodovinopisja , tako da na prvi pogled ni nič edinstvenega 
v (pre)izgradnji postkomunističnih držav, vključno z Republiko Makedonijo.
Omenjeni dvostranski sporazumi z Bolgarijo in Grčijo so zgodovinsko znanost postavili v 
nadvse nezavidljiv položaj, slabši od vseh drugih akademskih področij. Srž problema je nedefi -
niran pojem »skupne zgodovine« (zapisan v preambuli pogodbe), ki ga različno interpretirata in 
razumeta ne le obe politični eliti, temveč tudi strokovnjaki, ki sodelujejo pri njegovem izvajanju. 
Pogodba temelji na nerešenih konceptualnih in metodoloških vprašanjih, o katerih zgodovinarji 
pred njenim podpisom leta 2017 niso razpravljali. Vendar pa tudi kaže, da so poklicni zgodovinarji 
sprejeli sodelovanje svojih vlad, da bi dosledno izvajali pogodbo, torej da bi igrali po pravilih 
politikov in ne po akademskih. Državi sta se res dogovorili o ustanovitvi organa (komisije) za 
zgodovinska in izobraževalna vprašanja, vendar sta se dogovorili le o pariteti članov z obeh 
strani. Izbira in pristojnosti članov komisije je prepuščena vsaki pogodbeni stranki po lastni 
volji. Analiza sestave komisije kaže, da je ta rezultat politične volje in uporabe političnih meril, 
ne znanstvenih.
Skratka, makedonska stran je podpisala asimetrični sporazum. Sprejela je podrejen po-
ložaj in obstoj nedefi nirane »skupne zgodovine« s sosedo, ki ne skriva svojih hegemonističnih 
ciljev. Poleg tega, kot navaja vsebina pogodbe, dve državi neposredno posegata v avtonomijo in 
svobodo akademskega raziskovanja in poučevanja. Člani komisije so se že na začetku odrekli 
akademski svobodi in načelnosti, kar se kaže tudi v previdnem, zadržanem, celo diplomatskem 
načinu komuniciranja z javnostjo. Z njihovim delom sta zgodovinska znanost in znanje postala 
talca dogovora med dvema državama.

V spomin
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)458
Janez Marolt   
(6. 8. 1943 – 28. 6. 2023)
28. junija 2023 je umrl teolog, zgodovinar, primerjalni 
književnik in predavatelj na Univerzi v Ljubljani in na 
Univerzi v Mariboru izr. prof. dr. Janez Marolt.
Janez Marolt je svojo študijsko pot začel na Teološki 
fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1969 in magi-
striral leta 1971 na temo o kartuzijanih na Slovenskem do 
začetka reformacije. Po izstopu iz duhovniške službe (1972) 
je začel in nato leta 1977 tudi zaključil študij zgodovine in 
primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 
Pod mentorstvom prof. dr. Frana Zwittra je napisal diplomsko nalogo o času Jožefa 
II., pod mentorstvom prof. dr. Janka Kosa pa nalogo o pesniškem opusu Franceta 
Vodnika. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je leta 1990 pod mentorstvom prof. 
dr. Jožeta Kastelica tudi doktoriral z disertacijo Zgodovina naših krajev od leta 
235 do 284 v luči Scriptores Historiae Avgustae. V njej je poleg obsežne študije 
o naravi tega poznoantičnega dela, ki prinaša biografi je rimskih cesarjev, uzurpa-
torjev, pretendentov in predvidenih naslednikov od leta 117 do leta 284, analize 
zgodovine raziskav, rokopisne tradicije, izvrednotenja in komentiranja podatkov 
pomembnih za naš prostor – ob vključitvi izsledkov arheoloških, epigrafskih in 
numizmatičnih raziskav – pripravil tudi prevode življenjepisov vladarskih oseb 
od leta 235 do leta 284.
Leta 1987 je postal asistent na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, leta 
1991 docent in leta 2007 (takrat že na Filozofski fakulteti) izr. prof. za starejšo 
zgodovino, stari vzhod ter grško in rimsko zgodovino. Zgodovino starega vzhoda 
je predaval tudi na Oddelku za zgodovino in Oddelku za arheologijo Filozofske 
fakultete Univerze v Ljubljani. V okviru predmeta Stare kulture je predaval o 
zgodovini Egipta, Izraela, Mezopotamije, Indije, Perzije, o visokih kulturah južne 
Amerike in Male Azije. Tako na ljubljanski kot na mariborski Medicinski fakulteti 
je predaval tudi o medicinski latinski terminologiji. Bil je mentor številnih zaključ-
nih del študentov na obeh omenjenih univerzah. Teme so bile zelo različne, tako s 
področij grške in rimske zgodovine, kot kultur starega vzhoda, Kitajske, ameriških 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 459
staroselskih ljudstev, antičnih verstev in podobno. Med študenti in strokovnimi 
kolegi je bil znan tudi po številnih ekskurzijah, ki jih je organiziral, med drugim na 
Sicilijo, v Grčijo, Turčijo, Izrael in Egipt. Vse te dogodke je ponavadi popestril s 
priložnostnimi predavanji in diskusijami. Upokojil se je februarja 2012, a je ohranil 
še del pedagoških obveznosti.
Teme Maroltovih strokovnih in znanstvenih razprav in knjig so zelo različne. 
Pisal je med drugim o zgodovini krščanstva, Svetem pismu, klinopisnih besedilih 
pravne vsebine, Judih na slovenskem, antični medicini, Zakoniku dvanajstih plošč, 
antični arhitekturi, slovenskih gradovih (Brdo, Strmol, Snežnik), Gorenjski in drugih 
temah. S predavanji se je udeleževal različnih strokovnih in znanstvenih zborovanj, 
leta 1994 je sodeloval tudi na odmevnem mednarodnem simpoziju ob 1600-oble-
tnici bitke pri Frigidu (394) v Vipavski dolini, ki je potekal na dvorcu Zemono.
Janez Marolt je bil vedno aktiven tudi v kulturnem življenju, še posebej 
v svojem domačem kraju Nožice. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je 
pridružil Kulturnemu društvu Jože Gostič Homec in leta 2023 prejel priznanje za 
njegovega častnega člana. Aktivno je sodeloval tudi pri krajevnem glasilu Vaščan, 
za katero je napisal vrsto člankov, bil je tudi glavni urednik velike monografske 
publikacije z naslovom Pod Homškim hribom, ki je izšla leta 2021. Knjiga pri-
naša vrsto člankov in dokumentarnega gradiva o zgodovini in znamenitostih vasi 
Šmarca, Nožice, Homec in Preserje, več prispevkov je napisal tudi sam, med njimi 
tudi o arheoloških najdbah v porečju Kamniške Bistrice in o življenju nekaterih 
osebnosti iz domačega kraja.
Dejaven je bil tudi kot član Zgodovinskega društva. Med letoma 1988 in 1992 
je bil tajnik Zveze zgodovinskih društev Slovenije, o čemer priča več njegovih pri-
spevkov v Zgodovinskem časopisu. V dveh mandatih (1992–1996 in 1996–2000) 
je bil član upravnega odbora Prešernovega sklada. 
Janez Marolt je bil vedno tudi prijazen in zanimiv sogovornik, znal je pri-
dobiti naklonjenost občinstva in zanimanje študentov za področja, o katerih je 
predaval. Bil je tudi velik ljubitelj gora. Pokopan je ob cerkvi na njemu domačem 
in ljubem Homškem hribu, na katerega se je pogosto povzpel. Ohranili ga bomo 
v lepem spominu.
Milan Lovenjak

Kongresi in simpoziji
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)462
Po skorajda petih letih, ki jih je večidel zaznamovala pandemija covida-19 
in z njo povezane omejitve družbenega življenja, je ponovno potekalo zborovanje 
Zveze zgodovinskih društev Slovenije (dalje ZZDS). Tematsko osišče zborovanja, ki 
se je letos odvijalo v znamenju jubilejne, štiridesete izvedbe, so tokrat predstavljali 
»Izzivi slovenskega zgodovinopisja v 21. stoletju«, naslov, s katerim so organizatorji 
skušali zaobjeti karseda širok spekter trenutno relevantnih historiografskih prob-
lematik. Po 55 letih je slovenske zgodovinarje 19. in  20. aprila ponovno gostila 
Nova Gorica. Ker je bilo v obliki panelov skupno predstavljenih 81 referatov, ki so 
jih spremljale tudi okrogle mize, razstave ter predstavitve knjig in enega projekta, 
se je dogodek odvijal sočasno na treh prizoriščih, in sicer v Mestni občini Nova 
Gorica, v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici in v Xcentru, pri čemer velja pohvaliti 
organizatorje, da je bila prostorska oddaljenost med lokacijami relativno majhna 
in je udeležencem omogočala nemoteno prehajanje med prizorišči. Srečanja so se 
udeležile številne priznane zgodovinarke in zgodovinarji, ki so prišli iz domala vseh 
vidnejših slovenskih raziskovalnih, pedagoških, muzejskih in siceršnjih institucij.
Zborovanje se je pričelo v Mestni občini Nova Gorica, kjer so udeležence 
nagovorili Samo Turel (župan Mestne občine Nova Gorica), dr. Stojan Pelko 
(programski vodja Javnega zavoda GO!2025: Nova Gorica · Gorizia, Evropska 
prestolnica kulture), dr. Tanja Martelanc (direktorica Pokrajinskega arhiva v Novi 
Gorici) in dr. Dragica Čeč (predsednica ZZDS). 
V dvorani mestne občine je po uvodni slovesnosti sledil prvi panel »Nova 
spoznanja s področja cerkvene zgodovine in arheologije severnojadranskega, 
vzhodnoalpskega in balkansko-podonavskega prostora na prehodu iz antike v 
srednji vek« (Jan Dominik Bogataj, dr. Aleš Maver, dr. Alenka Cedilnik, dr. Matej 
Hriberšek in dr. Andrej Gaspari; moderiral dr. Matej Petrič), katerega rdečo nit je 
primarno predstavljal problemski kompleks krščanstva v pozni antiki in v zgodnjem 
srednjem veku. Poudariti velja, da so referenti v prvi vrsti povzeli prispevke, ki 
so jih že leta 2022 v jubilejnem zborniku posvetili dr. Rajku Bratožu.1 Po kratki 
diskusiji in odmoru sta se na prizorišču mestne občine zvrstila še dva panela, in 
sicer panel »Podobe starosti v 19. stoletju« (dr. Dragica Čeč, dr. Gašper Mithans, 
dr. Meta Remec in dr. Tomislav Vignjević; moderirala dr. Urška Bratož), ki se 
1 Cedilnik, Alenka in Milan Lovenjak (ur.), Na obzorju novega: Območje severnega 
Jadrana ter vzhodnoalpski in balkansko-podonavski prostor v obdobju pozne antike in zgodnjega 
srednjega veka: Posvečeno Rajku Bratožu ob njegovi sedemdesetletnici. Ljubljana: Založba 
Univerze v Ljubljani, 2022.
40. zborovanje Zveze zgodovinskih 
društev Slovenije
 
Nova Gorica, 19. in 20. april 2023
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 463
je skušal približati diskurzu starosti, zlasti v meščanskem okolju 19. stoletja, ter 
panel »Izzivi historiografskega raziskovanja javnozdravstvenih kriz« (dr. Katarina 
Keber, Jaroš Krivec in dr. Urška Bratož; moderirala dr. Daša Ličen), ki je osvetlil 
kompleksnost historičnih epidemij in soočanja z njimi, predvsem v 18. in 19. 
stoletju. Glede na razmah historične epidemiologije v zadnjih letih pa vendarle ne 
gre spregledati, da bi prispevek z vidika starejše zgodovine, zlasti  s  poudarkom 
na preteklih izbruhih epidemij kug (poleg t. i. »črne smrti« v 14. stoletju velja 
izpostaviti »justinijansko kugo« 6. stoletja), lahko dodatno opredelil ta večplasten 
fenomen epidemij in obenem obogatil doprinos panela. Ne nazadnje drži, da so se 
različne pretekle skupnosti v različnem prostoru in času na stres, ki so ga povzročile 
epidemije ali siceršnje naravne katastrofe, različno odzivale in prilagajale.
Raznovrsten program je sočasno potekal tudi v bližnjem Xcentru. Prvi panel 
z naslovom »Integrirana kmečka ekonomija: teorije in prakse« (dr. Aleksander 
Panjek, dr. Nataša Henig Miščič, dr. Ines Beguš, mag. Leonida Borondič, dr. Žarko 
Lazarević in dr. Lev Centrih; moderiral dr. Aleksander Panjek) je korenito posegel 
v prevladujoče metodološke predstave zgodovinopisja in ponudil konceptualno 
prevrednotenje vloge kmetov in kmečke ekonomije med 15. in 20. stoletjem. Re-
ferenti so v prvi vrsti predstavili izsledke, ki so nastali v okviru projekta »Koncepti 
kmečke ekonomije: teoretični in empirični primerjalni pristop (15.–20. stoletje)«. 
Po kratkem premoru je sledil panel »Med mestom in podeželjem na Goriškem: 
izbrane teme v luči raziskav in razstavnega koncepta« (dr. Riccardo Cecovini, dr. 
Vojko Pavlin, dr. Tanja Gomiršek in dr. Ines Beguš; moderiral dr. Miha Preinfalk), 
primarno posvečen zgodovini Goriške, predvsem v poznem srednjem in zgodnjem 
novem veku. Panel je ponujal precejšnjo raznolikost, saj je zajel tako metodološke 
problematike kakor tudi posamezne detajlne študije primerov, ki so pod drob-
nogled postavile zlasti plemstvo in plemiške inventarje. V  prostorih Xcentra sta 
se v sredo nato zvrstila še dva tematsko nadvse dobrodošla panela: »Slovensko 
športno zgodovinopisje med zapostavljenostjo in aktualnimi prijemi« (dr. Marija 
Mojca Peternel in dr. Tomaž Pavlin; moderiral dr. Peter Mikša), ki je načel dokaj 
zanemarjeno problematiko zgodovinopisja športa, ter »Fotografska in avdiovizu-
alna dediščina – izzivi v preporodu bogastva muzejskih virov« (dr. Branko Šuštar, 
dr. Marko Štepec, Katarina Jurjavčič, Monika Močnik in Irena Uršič; moderirala 
Nataša Strlič), na katerem so se referenti, kustosi in kustosinje iz Muzeja novejše 
in sodobne zgodovine ter Slovenskega šolskega muzeja osredotočili na fotograf-
sko gradivo in številne metodološke, muzeološke in siceršnje problematike, ki so 
povezane z uporabo in interpretacijo le-teh.  Istočasno je v dvorani  Xcentra (Krilo 
Rusjan) potekal panel »Rapalska meja: četrt stoletja obstoja in stoletje dediščine ter 
spomina (študije primerov)« (dr. Božo Repe, dr. Bojan Balkovec, dr. Janez Peter 
Grom, dr. Alenka Fikfak, dr. Peter Mikša, Aleksander Duh; moderirala dr. Kornelija 
Ajlec), ki je skušal iz novih zornih kotov in perspektiv na osnovi različnih študij 
primerov osvetliti kompleksnost nekdanje meje, ki je močno zarezala v slovenski 
etnični prostor ter posegla v pokrajino in identiteto tamkajšnjih prebivalcev. Refe-
renti so se prav tako spraševali o mestu, ki ga Rapalska meja zavzema v slovenski 
historiografi ji.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)464
Tudi v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici so v sredo potekale zanimive raz-
prave. Udeleženci prvega panela »Digitalna zgodovina« (dr. Mojca Šorn, dr. Neja 
Blaj Hribar, dr. Andrej Pančur, dr. Vojko Gorjanc in dr. Jure  Gašparšič; moderiral 
dr. Jurij Hadalin) so podčrtali pomembnost digitalnih metod in orodij, ki so se v 
zadnjih letih razvila v neobhodno sredstvo za zgodovinjenje. Za uspešno obdelavo 
naraščajočih podatkov, s katerimi se je zgodovinar primoran soočati, je bil upraviče-
no izpostavljen pomen interdisciplinarnega pristopa, ki združuje tako zgodovinska 
znanja kot tudi digitalne metode. Po kratkem premoru se je dopoldanski del nadalje-
val s panelom »Vloga muzejske pedagogike in andragogike pri oblikovanju odnosa 
otrok, mladostnikov in odraslih do muzealij kot simbolov in asociacij nasilja, kršenja 
človekovih pravic, dostojanstva in ideoloških deliktov« (Uroš Dokl, Mojca Dobravec, 
David Kožuh in Jan Malec Svetel; moderirala dr. Darja Kerec), v okviru katerega so 
referenti primarno problematizirali izzive muzejske pedagogike ter andragogike in 
se spraševali o potencialnem (negativnem) vplivu muzejskih zbirk na posameznike. 
Na isti lokaciji je nato sledila tudi predstavitev »Slovenske historične topografi je« 
(dr. Matjaž Bizjak, dr. Jurij Šilc, dr. Miha Kosi in dr. Miha Seručnik; moderiral dr. 
Peter Štih), projekta, ki se posveča identifi kaciji srednjeveških krajevnih imen in bi ga 
lahko domala poimenovali kot tradicionalnega, saj ima v slovenskem zgodovinopisju 
z nekaj prekinitvami že skoraj stoletno zgodovino (zametki segajo v leto 1932). Projekt 
so nedavno znova obudili na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU in ga 
danes v sodelovanju z raziskovalci Odseka za računalniške sisteme Instituta „Jožef 
Stefan“ postopoma interdisciplinarno nadgrajujejo in geografsko širijo. Predstavljen 
je bil historiat Slovenske historične topografi je, rezultati (preteklih) in cilji (bodočih) 
raziskav ter dobrodošla spletna aplikacija, ki raziskovalcem omogoča pregleden 
dostop do toponimov. Dogajanje v Pokrajinskem arhivu je zaokrožil stimulativen 
panel »Prakse reševanja sporov v interdisciplinarni perspektivi: od krivice do miru« 
(dr. Darko Darovec, dr. Žiga Oman, Veronika Kos, dr. Urška Lampe in dr. Marjan 
Horvat; moderirala dr. Darja Mihelič). Referati, temelječi primarno na posamez-
nih študijah primerov, so ob uporabi različnih metodoloških izhodišč opozorili na 
kompleksnost praks razreševanja sporov in na raznolikost njihovega kulturnega in 
siceršnjega odražanja na Slovenskem in onkraj. Problematika je bila skozi longue 
durée obravnavana v časovnem razponu od srednjega veka do danes.
Ob 17.30 se je začel Občni zbor ZZDS. Poročila in načrte dela so podali 
predsednica ZZDS, urednika periodičnih publikacij (Zgodovinskega časopisa in 
Kronike) ter predsedniki sekcij in lokalnih društev ZZDS. Prisotni so se seznanili s 
fi nančnim poročilom ZZDS in poročilom Nadzornega odbora ter potrdili nov mandat 
dosedanjemu vodstvu ZZDS. 
Sredin program je sklenila okrogla miza z naslovom »Obmejno zgodovino-
pisje danes. Razumevanje in izzivi Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica 
– Gorica« (dr. Alessandro Cattunar, dr. Marko Klavora, dr. Federico Tenca Montini 
in dr. Marta Verginella; moderirala dr. Kaja Širok), ki je potekala v Kulturnem 
domu Nova Gorica. Dogodek je spodbudilo imenovanje Nove Gorice za Evropsko 
prestolnico kulture, ki bo v sodelovanju z italijansko Gorico prevzela naziv leta 
2025. S to nacionalno čezmejnostjo se je skladala tudi tematika pogovora, ki pa je 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 465
imel zgodovinopisni predznak. V stimulativni diskusiji so sodelovali slovenski in 
italijanski zgodovinarji, ki so podčrtali kompleksnost in večplastnost preučevanja 
čezmejnega prostora ter s tem sovpadajoče izzive. Prav tako so skušali skozi lastne oči 
ponovno ovrednotiti poročilo slovensko–italijanske zgodovinsko–kulturne komisije 
iz leta 2000. Beseda je med drugim nanesla tudi na t. i. EPIC (European Platform for 
the Interpretation of the Century), hišo obmejne zgodovine, ki bo skušala v obliki 
razstave skozi zgodbe posameznikov prikazati identitetno in kulturno večplastnost 
goriškega in širšega prostora. Gre vsekakor za pohvalen projekt, ki je pa žal omejen 
na novejšo in sodobno zgodovino. Kulturna ločnica, ki dandanes zaznamuje ta prostor, 
ima namreč svoje korenine že v 7. stoletju in se je tekom srednjega veka bistveno 
učvrstila (v diskusiji je kasneje na to opozoril tudi dr. Peter Štih), stvarnost, ki že 
takratnih prebivalcev tega območja ni odvračala od gojenja »čezmejnih« stikov. V 
tovrstnem duhu čezmejnosti, ki ga zasleduje EPIC, se zdi torej nevključitev starejše 
zgodovine zapravljena priložnost, četudi kronološki zamejenosti, tako moderatorka 
dr. Kaja Širok, v prvi vrsti botrujejo omejene prostorske kapacitete. Okrogli mizi je 
sledila večerna pogostitev v pivnici Reservoir Dogs.
Tudi v četrtek so paneli potekali sočasno na številnih prizoriščih, pri čemer se je 
glavnina odvijala v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici. Jutranje dogajanje je otvoril 
panel »Vprašanje od kdaj Slovenci kot izziv slovenskega zgodovinopisja 21. stoletja« 
(dr. Vanja Kočevar, dr. Jernej Kotar in dr. Boris Golec; moderiral dr. Aleš Maver), ki je 
posegel v zagotovo eno bolj diskutiranih problematik slovenskega zgodovinopisja in 
jezikoslovja. Sodelujoči so izrazili kritiko na račun nekaterih trenutno prevladujočih 
paradigem v slovenski historiografi ji, ki se posveča raziskovanju narodne identitete, 
ter ponudili konceptualne alternative, s katerimi so nato skušali zaobjeti določene 
identitetne procese in dinamike na Slovenskem od visokega srednjega veka dalje. 
Po krajšem premoru je sledil panel »Tomaj na Krasu kot slovenska zgodovina v 
malem: kontinuitete in spremembe v vaški skupnosti v dolgoročni perspektivi« (dr. 
Aleksander Panjek, dr. Miha Zobec, dr. Lev Centrih, dr. Robi Kovač in dr. Aleksej 
Kalc; moderiral dr. Miha Seručnik). Panel je temeljil na istoimenskem projektu, ki 
skuša  doprinesti k zgodovini podeželja in obravnava vaško skupnost Tomaj na Krasu 
med 16. in 20. stoletjem. Referenti so ponudili mnogoplastno sliko kmečke družbene 
stvarnosti in opozorili na večjo dinamičnost vaških skupnosti, kot se običajno pred-
postavlja. Popoldanski sklop je uvedla predstavitev strokovne monografi je Pregled 
zgodovine Prekmurja, ki jo je predstavil njen urednik, dr. Andrej Hozjan. Knjiga, ki 
je izšla leta 2022, predstavlja prvi celovit pregled zgodovine te regije in kronološko 
zaobjema čas od prazgodovine pa vse do konca 20. stoletja. Četrtkov program v 
Pokrajinskem arhivu je zaključil panel »Vizije prihodnosti: študijski primeri načr-
tovanja stvarnosti na Slovenskem po obeh svetovnih vojnah« (dr. Petra Kolenc, dr. 
Mojca Šorn, dr. Kornelija Ajlec in dr. Darja Kerec; moderiral dr. Bojan Balkovec), ki 
je pod drobnogled vzel strateško načrtovanje prihodnosti po obeh svetovnih vojnah 
na slovenskem ozemlju. Referentke so se primarno osredotočile na infrastrukturne, 
socialne in humanitarne vidike povojne obnove.
Istočasno so dogodki potekali tudi v Krilu Rusjan v Xcentru. Jutranje dogajanje 
je otvorila predstavitev znanstvenih monografi j Oddelka za zgodovino FF UL v zbirki 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)466
Historia. Ta vključuje že več kot 40 naslovov, ki se posvečajo različnim obdobjem in 
problematikam. Na predstavitvi so bile izpostavljene knjige, ki so nastale v okviru 
projekta o okupacijskih mejah (predstavil dr. Bojan Balkovec kot urednik zbirke 
Historia), dalje monografi ja dr. Ane Cergol Paradiž o umetnih prekinitvah nosečnosti 
na Slovenskem med obema svetovnima vojnama ter knjiga o narodnogospodarskem 
programu Milka Brezigarja, ki jo je predstavil njen avtor, dr. Božo Repe. Po krajšem 
premoru je sledil panel »Gospodarsko in socialnozgodovinske krize: kmečki upori 
in stečaji« (dr. Andrej Hozjan, dr. Dragica Čeč in Ivan Smiljanić; moderiral dr. Žiga 
Oman), ki je naslovil kompleksnost in vpliv političnih ter družbenoekonomskih kriz 
na slovensko družbo med zgodnjim novim vekom ter 20. stoletjem. Referenti so 
predstavili podrobne analize dveh večjih kmečkih uporov (1573 in 1713) ter stečajev 
v času Avstro-Ogrske in prve Jugoslavije. Po odmoru se je popoldanski sklop začel z 
okroglo mizo »Pomen zgodovinskih raziskav in izzivi medsektorskega sodelovanja 
pri uporabi zgodovine za trajnostni razvoj čezmejnih in večkulturnih prostorov« (mag. 
Tadej Koren, dr. Saša Dobričič in Lučka Peljhan; moderirala dr. Jasna Fakin Bajec). 
Govorci so razpravljali o izzivih in potencialih, ki jih ima zgodovina na področju 
trgovanja in trajnostnega razvoja, ter o vlogi, ki jo pri tem lahko igrajo izobraževalne 
institucije in (bodoči) zgodovinarji. Epilog četrtkovega dogajanja na tem prizorišču 
je predstavljal panel z naslovom »Izzivi participativnega ustvarjanja digitalnih zgo-
dovinskih zbirk in kulturne dediščine skupaj z otroki, dijaki in študenti, z namenom 
razvijanja kritičnega mišljenja in kulturnih kompetenc« (dr. Jasna Fakin Bajec, dr. 
Melita Lemut Bajec, dr. Katja Mihurko Poniž in dr. Irena Selišnik; moderirala dr. 
Ivana Zajc). Referentke so obravnavale potencial timsko zasnovanega poučevanja 
zgodovine in soustvarjanja kulturne dediščine pri razvoju kritičnega in odprtega 
mišljenja tako učencev kot študentov. Aktivno sodelovanje mladih pri nastajanju 
novih zbirk je namreč najboljša naložba v njihovo znanje.
V mestni občini je v četrtek v dopoldanskih urah potekal le panel »Sodobni izzivi 
raziskovanja etničnosti v zgodovini« (dr. Robert Devetak, dr. Danijel Grafenauer, 
dr. Damir Josipovič in dr. Attila Kovács; moderiral dr. Boris Jesih). Pripravili so ga 
sodelavci Inštituta za narodnostna vprašanja, ki so se s svojimi referati osredotočili 
predvsem na zapletene etnične procese manjšin in skušali z različnimi konceptualnimi 
pristopi zaobjeti etnične skupnosti predvsem v zadnjih dveh stoletjih. 
Tudi v glavnih prostorih  Xcentra sta se v četrtek zvrstila le dva panela. Prvi, z 
naslovom »Okoljska zgodovina med interdisciplinarnimi izzivi in rešitvami« (Aljaž 
Sekne in dr. Žiga Zwitter kot predstavitelj monografi je, ki je nastala v soavtorstvu 
dr. Leonida Rasrana; moderirala dr. Dragica Čeč), je v izrazito interdisciplinarnem 
tonu pretresal sporočilnost klimatskega razvoja in rastlinstva za razumevanje druž-
benopolitičnih in gospodarskih procesov preteklega poldrugega tisočletja, medtem 
ko je drugi, z naslovom »Izzivi slovenskega vojaškega zgodovinopisja« (dr. Damijan 
Guštin, dr. Klemen Kocjančič in dr. Blaž Torkar; moderiral mag. Zvezdan Marković), 
obravnaval aktualne problematike, povezane z vojaškim zgodovinopisjem in uporabo 
le-tega v izobraževalne namene.
Jubilejno 40. zborovanje se je zaključilo v Xcentru s podelitvijo častnega član-
stva ZZDS, ki sta ga zaslužno prejela dr. Nevenka Troha in dr. Dušan Nečak. Kot je 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 467
v utemeljitvi izpostavil dr. Žiga Zwitter, je ZZDS Trohovi podelila častno članstvo 
za njene raziskovalne dosežke na področju sodobne zgodovine. Izpostavil je njeno 
vlogo pri povezovanju slovenskega in italijanskega zgodovinopisja ter njeno društveno 
delovanje: v letih 2006–2008 je bila predsednica ZZDS, več let pa je uspešno vodila 
Zgodovinsko društvo Ljubljana. Tudi dr. Dušan Nećak je častno članstvo prejel za 
izjemne raziskovalne dosežke na področju sodobne zgodovine. Dr. Kornelija Ajlec 
je v utemeljitvi izpostavila še njegov temeljni doprinos k umestitvi sodobne zgodo-
vine na pedagoško in strokovno področje ter njene uveljavitve v strokovni in splošni 
javnosti. Podelitev je popestril nastop mladih glasbenikov novogoriške glasbene šole, 
zbrane pa nagovoril podžupan občine Nova Gorica Anton Harej. 
Zborovanje je v prvi vrsti pokazalo na obsežno tematsko polifonijo sloven-
skega zgodovinopisja, ki je ob pritegnitvi zanimivih, mestoma tudi nasprotujočih 
si metodoloških izhodišč predstavilo solidne nastavke za bodoče študije v trenutno 
najaktualnejših raziskovalnih trendih. Iz tega zornega kota je torej zborovanje 
vsekakor uspelo izpolniti cilje, zastavljene v tematskem naslovu. Pohvala gre tudi 
organizatorjem, ki so uspeli sestaviti atraktiven dogodek, čeprav je bila udeležba v 
primerjavi z zadnjim zborovanjem v Novi Gorici manjša: leta 1968 je takratno 14. 
zborovanja ZZDS pritegnilo okoli 200 slovenskih zgodovinarjev, ki so za pet dni 
preplavili takrat še mlado Novo Gorico.2 Po 55 letih se povabilu v znatno večje in 
skozi oči zgodovinarja še vedno mlado mesto sicer ni odzvalo v takem številu, kar 
je ob tako lepem jubileju vendarle škoda.
Za konec velja še izpostaviti, da je poleg številnih izvirnih znanstvenih doprinosov 
program zborovanja ponudil tudi različne spremljevalne dejavnosti. V avli Xcentra 
so si udeleženci lahko ogledali razne posnetke, ki so nastali v sklopu Središča za 
javno zgodovino Filozofske fakultete UL, potovali po digitalnih itinerarijih in opisih 
dvorcev ter vil na Goriškem, ki so nastali v sklopu čezmejnega projekta MerlinCV, si 
pogledali video vsebine o Štanjelu, ki so nastale v okviru projekta Kaštelir, ogledali 
fi lme o nastanku Gorice ter predstavitveni video o gradu Rihemberk. Tekom zboro-
vanja je bila v Xcentru na ogled tudi razstava »Dekle, prepolovljeno z rapalsko mejo: 
življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje«, ki je nastala v okviru 
projekta »Rapalska meja: četrt stoletja obstoja in stoletje dediščine ter spomina«. Poleg 
tega sta bila udeležencem zborovanja v četrtek na voljo tudi dva vodena ogleda, in 
sicer sprehod po Novi Gorici, v okviru katerega je bil predstavljen uradni program 
»Evropska prestolnica kulture 2025 – Ab initio« (vodil Blaž Kosovel), ter ogled 
Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, v sklopu katerega so se obiskovalci seznanili 
z arhivsko dediščino Nove Gorice in njene širše okolice. Ker je Pokrajinski arhiv 
leta 2022 praznoval svojo petdeseto obletnico ustanovitve, so si obiskovalci lahko 
ogledali tudi tamkajšnjo razstavo z naslovom »Naših 50 let«.
Aljaž Sekne, Barbara Šatej in Oskar Opassi
2 Zorn, Tone, »XIV. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Novi Gorici (od 9. do 13. 
septembra 1968).« Zgodovinski časopis 23, št. 1–2, 1969, str. 158–160.

Ocene in poročila
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)470
More than Mere Spectacle: Coronations and Inaugurations in the Habs-
burg Monarchy during the Eighteenth and Nineteenth Centuries, ur. Klaas Van 
Gelder. New York: Berghahn Books, 2021. 326 str. + xi
Zbornik More than Mere Spectacle se ukvarja s pomenom poklonitev in 
kronanj v Habsburški monarhiji, svoj raziskovalni fokus pa usmerja v obdobje 
med leti 1687 in 1867. Avtorji analizirajo pomen poklonitev in kronanj, v katerih 
lahko vidimo dogodke, ki konstituirajo politično dogajanje in polje političnega. 
V uvodniku Klaas van Gelder ponudi teoretska izhodišča zbornika, ki se opira na 
raziskave kulturne zgodovine političnega, pri čemer sta poglavitni referenci nemška 
zgodovinarka Barbara Stollberg-Rilinger ter ameriški zgodovinar Edward Muir, ki 
sta svoje raziskave posvetila vprašanju kulturne zgodovine političnega in ritualov. 
Uvodniku sledi pregledno besedilo Petra Maťe (»The Care of Thrones«) v 
katerem ponudi pregled investiturnih obredov med 16. in 18. stoletjem, in pokaže 
na njihovo (ne)rednost. Če je bilo kronanje za ogrskega in češkega kralja samo-
umevno, so se vladarji za poklonitve, sploh v manj pomembnih deželah, odločal 
redkeje, oz. ko je to zahtevala nuja, kar najbolje vidimo na primeru Karla VI., ko je 
moral zagotoviti spoštovanje pragmatične sankcije. Harriet Rudolph se v besedilu 
»Meaningless Spectacles?« osredotoči na cesarska kronanja v 18. stoletju, ki jih 
je marsikdo razumela kot nebodigatreba »cirkus« (med vladarji je bil tak Jožef, 
med podaniki pa npr. Goethe (84)). Kot pokaže Rudolph so bila ravno kronanja 
redek stik vladarja in različnih deležnikov v Cesarstvu, ter priložnost, da podaniki 
»vidijo« svojega vladarja. Fanni Hende v članku »The Hungarian Coronations of 
Charles VI and Leopold II. and the Representation of Political Compromise« izpo-
stavi, da sta bili kronanji Karla VI. in Leopolda II. prelomnica v ogrski zgodovini. 
Karlovo kronanje je sledilo koncu upora Ferncza Rákóczija, ko je bilo na vrhuncu 
vprašanje obdavčitve, ki je bilo jabolko spora med stanovi in vladarjem. Položaj 
ni bil nič boljši pred kronanjem Leopolda II.: Jožef II. formalno ni želel prevzeti 
ogrske krone, zato se je institucija znašla v krizi. Oba vladarja sta v kronanju videla 
priložnost za obnovo legitimnosti.  
Izhodiščno vprašanje avstrijskega umetnostnega zgodovinarja Wernerja Teleska 
(»Maria Theresa, the Habsburgs, and the Hungarian Coronations in the Light of 
the Coronation Medals, 1687–1741«) je oblikovanje identitete Marie Theresie na 
medaljah. Pri nagovoru ostaja zavezana klasičnim toposom politične misli (123), 
sebe pa upodobi kot »kralja« Ogrske. Petra Vokáčová (»The Bohemian Coronation 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 471
of Charles VI and Its Hidden Message«) se posveti kronanju Karla VI. za češkega 
kralja leta 1723 in dogajanju, ki je ta enkratni dogodek spremenilo v večmesečno 
dogodivščino, z različnimi plesi, predstavami in operami. Spremljevalni dogodki 
so dopolnili vzdušje samega akta kronanja in poskrbeli za legitimnost vladarja. Kot 
izpostavi Vokáčová kronanje ni bilo samoumevno, saj sta tako bavarska kot saška 
stran poizkušali zmanjšati njegov pomen, in pokazati, da bi krona morala pripasti 
njunima suverenoma. Pri tem sta svoje zahteve prav tako poizkušali legitimirati z 
operami in panegiriki. 
Besedili Klaasa Van Gelderja in Thomasa Cambrelina se ukvarjata s prika-
zom položaja v Belgiji. Van Gelder (»Inaugurations in the Austrian Netherlands«) 
v prispevku pokaže na kompleksen položaj v Belgiji 18. stoletja, kjer se je zvr-
stilo, kar 45 poklonitev (zgolj na zadnji je sodeloval Franc II. osebno, vse druge 
pa so vladarji sprejeli preko posrednikov). Poklonitev je bila vsakokratni izziv, 
še posebej v kriznih trenutkih, kot je bilo leta 1715-6, ko so Habsburžani nujno 
potrebovali fi nančno pomoč. Posebnost Belgije ni le izjemna razdrobljenost oze-
mlji (posrednik Leopolda II Albert Saški-Tesin je opravil 9 poklonitev leta 1791), 
ampak  tudi ohranjene ceremonialne knjige, ki so do potankosti opisovale potek. 
Camberlin (»Conditioning Sovereignty in the Austrian Netherlands«) se ukvarja 
z slavnostnim vstopom (Joyus Entry) in inaguracijo Marije Terezije (opravljeno 
preko posrednikov) v Brabantu, in potrjuje van Gelderjevo tezo o kompleksnosti 
poklonov. Na videz preprost dogodek se je izkazal za izjemno kompleksnega, pri 
čemer ni šlo za zavračanje pragmatične sankcije. Prve priprave so se začele leta 
1740, a so bile naslednje leto zaustavljene. Ponovne priprave so se začele leta 
1742, vendar niso bile zaključene do leta 1744, ko so brabantski stanovi dosegli 
prihod novega guvernerja Karla Lorenskega v Belgijo, s čimer so pogojevali tudi 
svojo fi nančno pomoč.  
Da je bilo tradicijo včasih potrebno iznajti in jo prilagoditi okoliščinam, nam 
odlično pokaže Miloš Řezník (»Shaping a New Habsburg Territory: The 1773 Lem-
berg Act of Homage and the Galician Polish Nobility«), ki se ukvarja s poklonom 
poljskega plemstva v Galiciji leta 1773 v Lvovu. V na novo osvojenem ozemlju in 
v novo ustanovljeni deželi, je bilo potrebno legitimirati oblast in poskrbeti, da jo 
sprejme tudi plemstvo. Habsburžani (celoten projekt je pripravil kancler Pergen) 
so se zavedali, da na ozemlju, ki je nekdaj pripadalo zvezi Poljske in Litve, uvajajo 
nov in drugačen politični sistem, zato se je poklonitev morala odviti čim hitreje, 
saj je bil strah pred uporom plemstva občuten (229), kar pa Habsburžanom ni 
uspelo, saj niso uspeli uskladiti nove organizacijske in politične ureditve, ki naj bi 
jo uveljavili. Galicija je veljala za poizkusnega zajčka političnih reform, ki jih je 
pripravljal Jožef II., zato je tudi sam poklon veljal za preizkus mej uradne politike, 
zahtev stanov in pričakovanj plemstva (226).
William D. Godsey analizira obdobje med začetkom vlade Leopolda II. in 
kronanjem Ferdinand I. Avstrijskega za kralja Lombardije in Benečije leta 1838 
(»Pageantry in the Revolutionary Age: Inaugural Rites in the Habsburg Monar-
chy, 1790–1848«), ko je bilo opravljenih 26 različnih poklonov in kronanj (sem 
so všteta tudi kronanja kraljic) – kar 14 se jih je zvrstilo do leta 1794, kar kaže na 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)472
obdobje politične nestabilnosti, ki jih je povzročila Francoska revolucija in z njo 
povezani vojaški spopadi. Obdobje po smrti Jožefa II, ki ni bil formalno okronan 
ne za češkega ne ogrskega kralja, je bil čas nestabilnosti, zato je Leopold II hitro 
po prevzemu oblasti začel s poklonitvenimi slovesnostmi, ki jih je najprej opravil 
pri stanovih Avstrije pod Anižo, kar je pokazatelj njihove fi nančne in politične 
moči. Poklonitev je bila opravljena še pred kronanjem za cesarja, ter ogrskega 
in češkega kralja, kar kaže, da je poklonitev še vedno imela izjemen simbolen 
pomen in je lahko pomirila stanove in zagotovila dodatno politično stabilnost in 
ohranila politiko v okviru »starega običaja«, četudi legitimnost Leopolda II nikoli 
ni bila vprašljiva (253). O legitimacijski moči kronanja priča podatek, da je bila 
tretja žena Franca I. Maria Ludovika Austria-Este leta 1808 okronana za ogrsko 
kraljico, kar moramo videti tako v luči političnih sprememb po letu 1804 oz. 1806, 
kot tudi njuni poroki leta 1807. Ker je bil Franc I. že formalno kralj Ogrske, je 
novo ženo izkoristil za dodatno legitimacijo svoje oblasti. Franc I. je bil udeležen 
še pri dveh poklonih leta 1816, ko je Avstrija formalno priključila Salzburško, kar 
je rezultiralo v dednem poklonu nove dežele, ter Tirolske in Predarlške nekaj dni 
pred tem. Godseyev pokaže, da so se poklonitve odvijale predvsem v trenutku 
določenih kriz, oz. kot legitimacijski odgovor na le-te. 
Da pri vsem ni šlo zgolj za pomp in pretiravanje, ki naj bi uradnim dogodkom 
dalo nekaj »šarma« in razigranost, govori zadnji prispevek Judite Beke-Martos 
(After 1848: The Heightened Constitutional Importance of the Habsburg Corona-
tion in Hungary), ki opisuje kronanja na Ogrskem po letu 1848. Četudi je Franc 
Jožef oblast prevzel leta 1848, je do formalne potrditve na Ogrskem minilo 19 let, 
in ogrski kralj je postal šele leta 1867. Ker so bili položaji po »starem običaju« pri 
kronanju razdeljeni, nosilcev pa ni bilo, so celoten dogodek prilagodili »novem 
času«. Da ogrski parlament ničesar ni prepuščal naključju, potrjuje tudi izjemno 
podroben scenarij kronanja, po katerem naj bi kralja kronal nadškof in takratni 
predsednik vlade Gyula Andrassy (292-3), kar je predstavljalo svojevrsten para-
doks. Tudi diplomo inagurale, temeljen politični dokument Ogrske, ki ni imela 
svoje ustave, je pripravila parlamentarna komisija, Franc Jožef pa jo je sprejel s 
hudim neodobravanjem. 
Zbornik zaključuje zaključna beseda Helen Watanabe-O’Kelly, ki poizkuša 
prej predstavljene ceremonije umestiti v širši kontekst Cesarstva in spreminjajoči 
se pomen ritualov v 19. stoletju. Tako imenovani Rite de passage dobivajo v za-
dnjem času vedno večji poudarek, in s tem delom je narejen velik korak naprej pri 
razumevanju kronanj in poklonitev v okviru habsburške monarhije. Raziskovalci 
iz različnih okolij so soočili kompleksnost Habsburške monarhije kot composite 
monarchy, ki je ohranila svoje lokalne posebnosti, ceremoniali in insceniranja pa so 
bila prilagojena okoliščinam, ki jih je zahteval  odnos med monarhom in podaniki 
(kot opozori Godsey seveda tistimi privilegiranimi (252)). Če parafraziramo naslov 
besedila Harriet Rudolph ni šlo za spektakle brez pomena. Četudi se besedilo priseg 
ali kronanja ni spreminjalo, se je spreminjal pomen, ki so mu ga pridajali akterji. 
Filip Draženović
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 473
Mateja Čoh Kladnik, Koširjevi in Matjaževa vojska v Sevnici. Ljubljana: 
Študijski center za narodno spravo, 2022, 345 str. 
V letu 2022 je pri Študijskem centru za narodno spravo izšla znanstvena mo-
nografi ja dr. Mateje Čoh Kladnik, Koširjevi in Matjaževa vojska v Sevnici. Avtorica 
se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem delovanja ilegalnih skupin oz. Matjaževe 
vojske v Sloveniji in odnosa povojne oblasti do slednjih, o čemer priča obsežna 
monografi ja »Za svobodo, kralja in domovino«, Ilegalne skupine v Sloveniji med 
letoma 1945 in 1950 iz leta 2010. Tokratna monografi ja je študija primera delovanja 
Matjaževe vojske in prizadevanj oblasti za njeno razbitje na mikro ravni. Po bese-
dah avtorice je bila na začetku svojega raziskovanja omenjene tematike soočena z 
molkom ljudi, ki bi lahko na to temo spregovorili. »Zato sem bila zelo vesela, ko 
se je oglasil gospod Jože Košir in povedal zgodbo o očetu Jožefu, ki je bil obsojen 
kot član organizacije Matjaževe vojske v Sevnici.« (str. 5).
Po koncu druge svetovne vojne, med letoma 1945 in 1950 so v Sloveniji 
delovale ilegalne skupine, ki jih je povojna komunistična oblast imenovala bande, 
tolpe, Matjaževa vojska ali Matjaževo gibanje, ipd. Delovanje teh skupin je bila med 
drugim posledica nezadovoljstva ljudi z novo uvedenimi administrativnimi ukrepi 
oblasti. Kot v monografi ji izpostavlja avtorica slednje ni bilo omejeno samo na 
območje Slovenije, ampak je bilo prisotno tudi na širšem jugoslovanskem območju. 
Cilj ilegalnih skupin naj bi bil s propagandnimi, političnimi in vojaškimi akcijami 
zrušiti povojno komunistično oblast v Jugoslaviji. Politična policija (Ozna/Udba) je 
po vojni odkrivala in spremljala delovanje teh skupin, vodila preiskovalne postopke 
in zaslišanja osumljenih članov ilegalnih skupin. Temu so sledili v letih 1946 in 
1952 kazensko sodni procesi proti članom in podpornikom ilegalnih skupin, s kate-
rimi je oblast med drugim preganjala dejanske in domnevne politične nasprotnike. 
V pričujoči monografi ji je skozi osebno zgodbo Jožefa Koširja in njegove 
družine predstavljena študija delovanja ilegalnih skupin na območju Sevnice. 
Avtorica je uvodoma predstavila nastanek in faze razvoja Matjaževe vojske v 
Sloveniji ter ukrepe politične policije zoper njih in sodne procese proti članom in 
podpornikom ilegalnih skupin v Sloveniji med letoma 1945 in 1950. Osrednjo temo 
monografi je predstavlja študija delovanja ilegalnih skupin na lokalnem območju, 
in sicer na območju Sevnice in okolice. Avtorica je sprva prikazala začetke delo-
vanja, člane in organiziranost Matjaževe vojske v Sevnici, kot je slednjo dojemala, 
obravnavala in predstavljala Udba. Na študiju primera je predstavljen preiskovalni 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)474
postopek proti članom in podpornikom sevniškega sestava Matjaževe vojske, od 
aretacij do zaključka zaslišanj osumljencev. Opis dogajanja zasliševanj članov 
je zraven zapisnikov avtorica dopolnila s spomini obsojenega Jožefa Koširja na 
preiskovalni postopek. Skozi osebno izkušnjo protagonista je prikazan položaj 
osumljenih, ki so bili v preiskovalnem postopku soočeni s psihičnim in fi zičnim 
nasiljem z namenom zagotovitve željenega cilja Udbe, t. j. priznanje osumljenih. 
V nadaljevanju je podrobno opisan in analiziran sodni proces proti sedmim čla-
nom sevniške organizacije Matjaževe vojske, ki se je odvil 9. decembra 1949 v 
Brežiškem gradu. Predstavljena je obtožnica, potek glavne obravnave, sodba in 
na koncu tudi izrečene kazni obravnavanim članom. Temu sledi prikaz prestajanja 
kazni in prizadevanj obsojenih za njihovo pomilostitev, kjer je avtorica ponovno v 
razlago vpeljala spomine g. Koširja. Podrobno je opisana protagonistova osebna 
izkušnja prestajanja kazni. V nadaljevanju je avtorica v monografi jo vključila 
tudi proces proti podpornikov sevniške organizacije Matjaževe vojske, ki so 
bili večinoma najožji družinski člani obsojenih na Brežiškem procesu decembra 
1949. Med njimi je v ospredje postavljena zgodba Marije Košir, žene g. Koširja, s 
čimer je prikazana celostna zgodba zakoncev. Posebno poglavje je v monografi ji 
namenjeno posledicam, s katerimi se je soočala družina Košir po prestani kazni in 
hkrati orisuje stanje v tedanji družbi. Na zgodbi zakoncev je predstavljen proces 
obnove sodnih postopkov in sodne rehabilitacije političnih zapornikov, ki so se 
v Sloveniji začeli odvijati po osamosvojitvi države v devetdesetih letih. S tem je 
avtorica izpostavila dolgo trajajoč proces poprave krivic žrtvam represije povojne 
komunistične oblasti. 
Monografi ja zraven raziskave Matjaževe vojske na območju Sevnice zajema 
tudi zapis spominov obsojenega Jožefa Koširja in pričevanje njegovega sina Jožeta 
Koširja. Bralec lahko prepozna sosledje dogodkov, ki so pred tem predstavljeni v 
delu, skozi posameznikovo intimno doživljanje in lahko hkrati s tem podoživi duh 
tedanjega časa z drugačne perspektive. Spomini g. Koširja opisujejo dogajanja od 
njegove aretacije in do premestitve v taborišče Žale. Gre za prepis rokopisa, kjer 
avtorica/urednica vsebinsko ni posegala v besedilo. Dodani so nekateri pravopisni 
popravki in dopolnitve za lažjo berljivost in razumevanje, ki so ustrezno označeni 
in razvidni kot poseg urednika v izvorno besedilo. Hkrati je avtorica v monografi jo 
dodala zapis pričevanja Jožeta Koširja, ki so ga na Študijskem centru za narodno 
spravo posneli 21. januarja 2021 in je prav tako objavljen v nespremenjeni obliki.
Delo Koširjevi in Matjaževa vojska v Sevnici temelji na arhivskem gradivu, 
kot so zaporne knjige Centralnih zaporov Udbe v Ljubljani, dokumenti o ilegal-
nih skupinah v Sloveniji med letoma 1945 in 1950, kazenske evidence, dosjeji 
zapornikov, osebna dosjeja Slave Jaklič in Hilde Ferenčak. Izjemnega pomena so 
dokumenti in fotografsko gradivo iz osebnega arhiva Jožeta Koširja, predvsem 
spomini Jožefa Koširja in dokumenti za obnovo sodnih postopkov in rehabilita-
cij. V uvodnih besedah je avtorica izpostavila, da sta bila za začetek raziskovanja 
izhodiščna dokumenta – kazenska sodna spisa z brežiškega procesa 9. decembra 
1949 in s procesa proti podpornikom ilegalnih skupin 24. maja 1950, na osnovi 
katerih je ob dodatnem arhivskem gradivu nastala natančna analiza in opis delo-
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 475
vanja ilegalnih skupin na območju Sevnice. Z veliko mero kritičnega vrednotenja 
virov je avtorica v raziskavo uspešno vpeljala osebno zgodbo zakoncev Košir in 
jo s tem postavila v širši zgodovinski kontekst ter pri tem ponovno opozorila na 
pretekle dogodke, ki so pomenili kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 
Znanstvena monografi ja dr. Mateje Čoh Kladnik, Koširjevi in Matjaževa voj-
ska v Sevnici je vzorna študija raziskovanja lokalne zgodovine po drugi svetovni 
vojni in predvsem tematike, ki v slovenskem zgodovinopisju še naprej pušča odprta 
vrata nadaljnjim raziskavam. Študija se navezuje na širši kontekst raziskovanja 
tematike in hkrati dopolnjuje že obstoječe raziskave, k čemur so najverjetneje 
pripomogli tudi dolga leta zamolčani in naposled obujeni spomini. Tudi avtorica 
je v predgovoru izpostavila: »Želim si, da v prihodnje takšne in podobne zgodbe 
ne bi bile več skrite.« (str. 5).  
Petra Grabrovec
 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)476
Aleksander Lorenčič, Od sanj o ‘drugi Švici’ v kapitalizem brez človeškega 
obraza. Pot gospodarske osamosvojitve in tranzicija slovenskega gospodarstva. 
Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino; Slovenska matica; Založba ZRC, ZRC 
SAZU, 2021, 268 str.
Aleksander Lorenčič je ob 30 letnici slovenske osamosvojitve pri Založbi In-
štituta za novejšo zgodovino izdal prilagojeno različico svojega knjižnega prvenca, 
znanstvene monografi je Prelom s starim in začetek novega, Tranzicija slovenskega 
gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990-2004). Tako je izšla dopolnjena 
različica dela, napisana v angleškem jeziku, ki vpogled v tranzicijo slovenskega 
gospodarstva odpira tudi tujim bralcem. 
Tema slovenske tranzicije vsekakor ni tujka v domačem zgodovinopisju, a 
vendarle je njen gospodarski vidik še vedno dokaj skromno raziskan. Z drugimi 
besedami, temu področju se je doslej večinoma pristopalo posredno v sklopu širše 
obravnave političnega, kulturnega idr. delovanja, pri čemer je umanjkala bolj celo-
stno zasnovana obravnava enega izmed temeljnih področij tranzicije, gospodarstva. 
Lorenčičevo knjigo, lahko ob boku z dejstvom zelo skromnega poudarka na gospodar-
skem zgodovinopisju v našem prostoru, beremo kot velik doprinos pri razumevanju 
slovenske gospodarske tranzicije. 
Tema, ki jo avtor predstavi temeljito, sistematično in konec koncev tudi didak-
tično - saj lahko knjigo brez težav v roke vzame vsak bralec – ni zasnovana zgolj na 
osnovi orisa prehoda iz socializma v kapitalizem, temveč s širšo premiso predstavitve 
procesa nastanka samostojnega nacionalnega gospodarstva. Delo nam tako predstavi 
širšo perspektivo na obravnavano tematiko: vse od globalnih političnih in ekonomskih 
razmer, umestitve v bipolarni svet zadnjih let hladne vojne in sprememb znotraj Ju-
goslavije tekom 80-ih let. Bistveno je, da avtor slovensko osamosvojitev ne postavlja 
v »točko nič«, ter proces gospodarske tranzicije obravnava vsaj od osemdesetih let 
dalje. Ne pozabimo, da so določene spremembe na področju privatizacije vpeljane 
že leta 1988 z Zakonom o podjetjih in Zakonom o ravnanju z družbenim kapitalom. 
Od nazorov, ki so Jugoslavijo tolmačili kot »coklo za razvoj«, do sanj o vstopu v 
Evropsko unijo, ter številnim spremembam pogledov na potek slovenske tranzicije, 
ki so sledila, ko je bil ta dolgoletni cilj leta 2004 tudi uresničen, Lorenčič skozi svoja 
spoznanja v določeni meri potrjuje določene uspešne vidike slovenske gospodarske 
tranzicije, ter jih z istim zamahom tudi močno relativizira. Avtor nam tako kratko 
predstavi najpomembnejše vidike gospodarsko/političnih razmer v zadnjem dese-
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 477
tletju Jugoslavije, razpada jugoslovanske gospodarske skupnosti, osrednje dogodke 
mednarodnega priznanja Slovenije in njenega vstopa v ključne zahodne politično-
-gospodarske organizacije in institucije. Ne glede na relativno skromno pozornost, ki 
je namenjena poznim osemdesetim, avtor pri tem pokrije osrednje dejavnike z vidika 
osamosvojitve na gospodarskem področju, vse našteto pa se bere kot vzpostavitev 
konteksta za nadaljnjo detajlnejšo obravnavo dogajanja devetdesetih let. 
Poglavja »Makroekonomska podoba Slovenije«, predvsem pa »Lastninjenje 
in privatizacija gospodarstva« in »Prestrukturiranje gospodarstva«, so srčika mo-
nografi je, ki nam ob boku z izredno široko paleto zanimivih statističnih podatkov, 
v prvi vrsti temeljito predstavijo izvedbo gospodarske tranzicije z vidika sprejema 
zakonodaje, implementacije, ter neposrednih in dolgoročnih rezultatov do katerih je 
ta proces privedel v posameznih etapah gospodarske tranzicije. Vse to pa z bistvenim 
postankom na predstavitvi procesov sprememb lastninjenja in privatizacije. 
Očitno tovrstna gospodarska tranzicija do začetka devetdesetih let ni bila pogost 
pojav, z malo koristnimi referencami in zgledi, po katerih bi lahko poseglo takratno 
politično vodstvo in ekonomisti, ter je kot taka terjala veliko prilagajanja, načrtovanja 
in improvizacije. Kot izpostavlja avtor, četudi slovenska tranzicija ni zgolj zgodba o 
uspehu, so slovenski strokovnjaki, navkljub določeni ideološki zaslepljenosti v duhu 
proti-socialistične drže in pritiskom fundamentalističnih tujih svetovalcev vendarle 
obdržali dobršno mero avtonomije pri odločanju. Navkljub pritiskom po izvedbi t. 
i. šok terapije oz. hitre gospodarske tranzicije, je na koncu – navkljub prenekaterim 
zapletom in delitvam – prevladal gradualistični pristop. A kot večkratno izpostavljeno 
je gospodarska tranzicija v Sloveniji izredno kompleksen in bistveno daljši proces, 
kot se pogosto zdi. Padec v morje, ki so ga v začetku 90-ih let doživeli slovenski 
politiki in ekonomisti pa avtor morda še najbolje povzame z izjavo podpredsednika 
vlade dr. Jožeta Mencingerja: »Bili smo skupina političnih amaterjev, ki so poskušali 
nekaj narediti, ne da bi prav dobro vedeli, kaj in kako /…/«
Poleg detajlne obravnave slovenske gospodarske tranzicije, knjiga ponuja še 
nekaj pomembnih dodatnih vidikov. Pri tem moramo predvsem izpostaviti določeno 
primerjavo slovenske gospodarske tranzicije z ostalimi državami, ki so prešle podoben 
proces. Slovenska tranzicija je v svojem gradualističnem pristopu vendarle določena 
specifi ka. Ne glede na določene pritiske iz tujine, ter tujih neoliberalnih svetovalcev, je 
slovenska politika ubrala precej bolj postopno in pragmatično pot uvajanja sprememb, 
kar je med drugim vplivalo na mehkejši socialni prehod. Zgodba slovenske tranzicije je 
širom vzhoda in zahoda dolgo odmevala kot nekakšen wunderkind, s tem, ko je ta prva 
med tranzicijskimi državami prešla transformacijsko depresijo, itd. A vendarle pogled, ki 
ga vzpostavlja Lorenčič nakazuje na to, da se je gradualizem skozi leta postopno izpel. 
V poglavju »Makroekonomska podoba Slovenije« avtor ustvari pregled gospodarstva 
od leta 1990 do danes. Posamezna pregledna podpoglavja se začnejo s transformacijsko 
recesijo in brezposelnostjo v neposrednem obdobju osamosvojitve. Mesečna stopnja 
infl acije, ki je oktobra 1991 znašala 21,5 odstotka, se je avgusta 1992 zmanjšala na 1,4 
odstotka. Po prvotnem ostrem upadu gospodarske rasti, ki se je poleg izpostavljene in-
fl acije, znižanja investicij in seveda tudi visoke brezposelnosti, je že leta 1993 nastopilo 
obdobje transformacijskega okrevanja. Medtem ko je gospodarska moč že v tem letu 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)478
dosegla predosamosvojitveno raven, pa to ne pomeni, da je to držalo na vseh področjih. 
Največje število brezposelnosti je nastopilo šele konec leta 1993. Brezposelnost v Sloveniji 
je, kot navaja avtor, med letoma 1987 in 1993 narastla za desetkratnik in tako znašala 
14,4 odstotka. Ta trend je vendarle začel upadati z začetkom leta 1994, prav tako so se 
med letoma 1993 in 1995 podvojile tuje naložbe v Sloveniji. Za tem Lorenčič obdobje 
druge polovice 90-ih let kategorizira kot obdobje uravnoteženega razvoja, v katerem 
se med drugim kot stalnica vpelje povprečna, okoli 4 odstotna letna gospodarska rast, 
ki kmalu postane osrednja politična parola. Slovensko specifi ko dobro potrjuje dejstvo, 
da je ta med vsemi kandidatkami za vstop v EU leta 1999 beležila najvišjo gospodarsko 
rast. Medtem ko je bil v letih 1996 in 1999 prisoten trend infl acijskega padanja, pa na 
prelomu tisočletja infl acija v t. i. »infl acijskem šoku« naraste na 9 odstotkov. 
Najverjetneje bo vsak potencialni bralec knjige, ki bo po tej posegel, to vsaj 
deloma naredil s predpostavko, da se bolje seznani z najbolj kontroverzno temo znotraj 
gospodarske tranzicije, in sicer privatizacijo. Način spremembe predhodne lastninske 
ureditve v skladu s tržnim gospodarstvom je brez dvoma najbolj pereče področje 
tranzicije. Pri tem je vsekakor potrebno ohraniti perspektivo, da je bila privatizacija 
predpogoj za ekonomsko preobrazbo Slovenije in njeno vključevanje v Evropo. Če-
tudi je vsaj na površju nameravala popraviti določene krivice ali nepravilnosti, ki so 
nastale po 2. svetovni vojni, je ta v številnih primerih vodila v nove krivice. Proces, 
ki še vedno ni v celoti končan, pa je do največjih krivic privedel predvsem v obdobju 
od začetka leta 1990 do konca leta 1992. Gospodarska tranzicija je pogosto zmotno 
razumljena izključno kot dogajanje začetnih 90ih let. Lorenčič tako v obravnavo 
knjige vključi bistveno širše obdobje obravnave, pri čemer med drugim v manjši 
meri vključi tudi menedžerske prevzeme, ki so sunkovito narastli ob neposrednem 
obdobju slovenskega vstopa v Evropsko unijo. Izpostavimo lahko, da je bilo v pr-
vem četrtletju po vstopu v EU v Sloveniji izdanih največ dovoljenj za menedžerske 
prevzeme. Več kot desetletje po začetku tranzicije je Slovenija z vidika evropskih 
zahtev še vedno »zaostajala« za drugimi tranzicijskimi državami glede prestrukturi-
ranja svojega fi nančnega sektorja, četudi je delež privatnega sektorja v primerjavi z 
letom 1992, ko je v BDP s privatizacijo družbene lastnine znašal 30 odstotkov, ta leta 
2000 znašal 65 odstotkov. Leto 2004 se tako kaže kot »idealni moment« slovenskega 
gospodarstva: najvišja gospodarska rast, najnižja infl acija v novem tisočletju itd. V 
prelomu tega idealnega momenta pa je poleg večanja neposrednih tujih investicij 
sledilo tudi rekordno zadolževanje slovenskih bank in podjetij v tujini. Medtem ko 
je skupni bruto dolg konec leta 2004 znašal 15 milijard evrov, je ta v pičlih štirih 
letih, leta 2008 narastel na 40 milijard, kar znaša 108 odstotkov takratnega BDP-ja. 
Lorenčič nam privatizacijo sistematično predstavi skozi ključne zakone (Sta-
novanjski zakon, Zakon o denacionalizaciji in Zakon o lastninskem preoblikovanju 
podjetij),  njihove implementacije ter rezultate in težave do katerih je ta tri-etapni 
proces privedel. Izpostavljen pregled predstavlja osrednji del monografi je, ki mu avtor 
ob vzpostavitvi podrobnega vpogleda nameni tudi večino njenega obsega. Tako potu-
jemo od obravnave Stanovanjskega – bolje poznanega kot Jazbinškovega – zakona, 
pomanjkljivosti in težav vrednotenja in osrednjih krivic na katere je ob tem naletel 
velik del populacije, do vseh dopolnitev stanovanjskega zakona, ki so sledile leta 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 479
1994 in 2003. Naslednji korak je pregled procesa denacionalizacije, ki ga Lorenčič 
predstavi vse od zakonske prepovedi sečnje v gozdovih, ki so bili v družbeni lastnini 
in prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini, ki ga je skupščina RS 
sprejela 2. julija 1990. Proces denacionalizacije je privedel do prenekaterih zagat, 
ki jim tukaj ne bomo posvečali pozornosti. Vseeno pa lahko morda izpostavimo eno 
specifi ko denacionalizacije v Sloveniji na katero med drugim opozarja avtor. To je 
predvsem princip vračanja premoženja »v naravi«, za kar se ni odločila nobena druga 
tranzicijska država. Pri tem ena izmed interpretacij pravkar izpostavljene Demosove 
odločitve izpostavlja prav dejstvo, da je bila le-ta izpeljana na podlagi tesnih odnosov 
med Demosom in Rimsko-katoliško cerkvijo. 
Vrhunec zgodbe tranzicije – ne nujno tudi obravnavane monografi je – pa sledi 
z lastninskim preoblikovanjem podjetij. Kot zapiše Lorenčič so bila nasprotja med 
pristaši »šok terapije« in pristaši postopnega pristopa, najbolj izrazita. Nesoglasje 
med – dvema stranema – Mencingerjem ter Petrletom in Jeffrey-jem Sachsom, ki se 
je v vrhuncu svoje slave v slovenski tranzicijski eksperiment oz. v pripravo privatiza-
cijske zakonodaje vključil marca 1991, je odpiralo dve zelo različne poti gospodarske 
tranzicije. Med postopnim preoblikovanjem gospodarske ureditve, nasprotovanju 
nenadni uvedbi slovenskega denarja in razbitju Ljubljanske banke, ter na drugi strani 
hitremu preskoku v kapitalizem, zamenjavo denarja, sanacijo bančnega sistema in 
pospešeno privatizacijo, je na koncu vendarle prevladal vmesni model. 
Lorenčič nam ob tem temeljito predstavi izhodišča Zakona o lastninskem pre-
oblikovanju podjetij, njegov osnovni model privatizacije, masovne stečaje podjetij 
med letoma 1991 in 1993 ter kolobocije z lastniškimi certifi kati in PIDI. »Podivjano 
stanje« preoblikovanja družbene lastnine je, kot avtor naslovi eno izmed podpoglavij 
»Lastninska struktura: od obetavnega začetka do vedno večje koncentracije«, privedlo 
do situacije, ki jo zelo nazorno povzame naslednji statistični podatek. Leta 1999 je 
v povprečju vseh podjetij, 5 največjih lastnikov posameznega podjetja obvladovalo 
61,5 odstotkov glasov. 
Lorenčičeva knjiga je nadvse dobrodošel doprinos v slovenskem zgodovinopis-
ju, predvsem generacijam, ki so rojene pozneje ali pa slovenske tranzicije zgolj niso 
imele priložnost opazovati z odraslimi očmi. Splošna, a vendarle uspešno izvedena 
predstavitev tranzicije iz gospodarske perspektive opozarja na dolgotrajnost tega 
procesa, posledic do katerih je ta privedel in konec koncev tudi same prihodnosti v 
katero vstopamo. Avtor je poleg doslednega sledenja zadanim izhodiščem, uspel skozi 
celotno delo nanizati široko paleto zanimivih statističnih podatkov, ki nam še dodatno 
izostrijo razmere v slovenskem gospodarstvu in družbi tekom obravnavanega obdobja. 
Za konec pa morda še misel ob slovesu, ki ga je slovenska tranzicija vzdrževala vse 
do prvih let po vstopu v Evropsko unijo. V kolikor primerjamo današnje gospodarsko 
stanje Slovenije z nekaterimi državami, ki so bile deležne radikalnejših tranzicijskih 
prijemov in so leta 2004 istočasno vstopile v Evropsko unijo ter ob tem »zaostajale« 
za slovenskimi statistikami, se ustaljena naracija o posebnosti in uspešnosti slovenske 
gospodarske tranzicije, tako rekoč pod vprašaj postavlja sama od sebe. 
Žiga Smolič
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)480
Dejan Pacek (ur.), Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik. 
Celje: Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba; Ljubljana : Teološka 
fakulteta, 2023, 586 str. (Zbirka Testes temporum, 1).
Pred več kot desetletjem je ugasnila zbirka Simpoziji v Rimu, v katerih so 
bili objavljeni rezultati s posvetov, ki so z različnih vidikov orisovali življenje in 
delo slovenskih verskih dostojanstvenikov in katoliških mislecev. Z izdajo obsežne 
monografi je o ljubljanskem škofu in metropolitu Jožefu Pogačniku sta izdajatelja, 
Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in Celjska 
Mohorjeva družba, poskušala  obuditi tradicijo, zato sta knjižno noviteto optimi-
stično zakoličila kot prvi zvezek nove zbirke Testes temporum – Priče časov. V 
uvodnih besedah je urednik Dejan Pacek zapisal, naj bi z novo zbirko odprli prostor 
za obravnavo pomembnejših ustanov in spornih ali spregledanih tem iz zgodovine 
Cerkve na Slovenskem.
Prvi zvezek nove zbirke prič časov je, kot je razvidno iz naslova, namenjen 
orisu življenjske poti ljubljanskega nadškofa in od ustanovitve ljubljanske me-
tropolije leta 1968 tudi prvemu ljubljanskemu metropolitu Jožefu Pogačniku. V 
monografi ji je objavljenih kar devetnajst prispevkov dvajsetih avtorjev, strokov-
njakov z različnih področij humanističnih ved, več zgodovinskih, npr. politične, 
cerkvene, literarne in umetnostne zgodovine, teologov, ki se poglabljajo v različne 
dejavnosti katoliške cerkve, v njeno organizacijo, redovništvo, pastoralno, kate-
hetsko in pedagoško dejavnost. Osnovni podatki o avtorjih so objavljeni ob koncu 
monografi je, namen krajše ocene pa tudi ni navajanje njihovih imen in naslovov 
prispevkov. Poglavja različnih vidikov Pogačnikove življenjske poti in misli je 
urednik in avtor enega izmed poglavij Dejan Pacek sestavil v smiselno celoto. Prva 
poglavja opisujejo Pogačnikova mladostna leta, leta šolanja, posvetitev v duhovniški 
stan, oblikovanje kulturnih vzorcev, njegove literarne poskuse, prve zadolžitve v 
cerkvenih sferah in napredovanje v hierarhiji katoliške cerkve. Že pogled na vire 
in literaturo teh poglavij nakazuje, da je bilo v snovanje znanstvene monografi je 
vloženega veliko raziskovalnega dela in analitičnega premisleka, ki se kažejo npr. 
v analizi Pogačnikove odločitve za študij teologije ali kritičnih opazkah na račun 
tehtnejših in šibkejših mest Pogačnikove pesniške ustvarjalnosti. V poglavjih, ki 
opisujejo Pogačnikovo napredovanje do škofovskega posvečenja in imenovanja za 
metropolita, je veliko pozornosti posvečene odnosu med državo in cerkvijo v času 
komunistične oblasti. Avtorji prispevkov so soočili dokumente cerkvenih ustanov 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 481
in verskih voditeljev ter državnih ustanov in oseb, ki so bile zadolžene za odnose z 
verskimi skupnostmi. Tako so uspeli približati zapletenost odnosov v času, ki so bili 
za cerkveno stran vse prej kot prijetni, prikazati stališča obeh strani pri reševanju 
(ali zapletanju) konkretnih problemov in ponazoriti fl uidnost odnosov od sprva zelo 
zaostrenih do vzpostavljanja novega modusa vivendi v petdesetih in šestdesetih letih 
prejšnjega stoletja. Pripoved tako ni osredotočena zgolj na Pogačnika in njegovo 
mesto v tem dogajanju, temveč se lahko bralec ob orisu njegovih zaporniških let 
bolje seznani z represijo proti duhovščini na splošno, sploh obsežno pa je orisana 
večplastnost odnosov akterjev ob Pogačnikovih imenovanjih za pomožnega škofa 
in nato nadškofa ter prizadevanje za ustanovitev slovenske metropolije, v katerem 
je umestitev Pogačnika prikazana kot zaključek dolgotrajnejše, že pred njegovim 
časom zamišljene poti. 
Sledijo poglavja, v katerih so avtorji orisali Pogačnikovo dejavnost v cerkve-
nih strukturah in njegove duhovniške preokupacije, od skrbi za študij duhovščine, 
pastoralnih poudarkov in kateheze, do ureditve nadškofi jskega arhiva. Enako kot 
se lahko bralec v prvem delu seznani s Pogačnikovim literarnim delom, se v tem 
delu seznanja s Pogačnikom kot avtorjem katehetskih učbenikov in seveda navodil, 
ki jih je po položaju naslavljal na duhovščino in na vernike, pretanjen občutek za 
lepo besedo pa je izpostavljen tudi v orisu Pogačnikovih govorniških spretnosti. Da 
se iskrice niso kresale le med državno in cerkveno oblastjo ampak je prihajalo do 
(človeško povsem razumljivih) razhajanj tudi med duhovščino samo, je razvidno 
iz orisa nestrinjanj na relaciji Pogačnika kot velikega kanclerja Teološke fakultete 
in nekaterih profesorjov, kar pa ni vplivalo na delovanje fakultete v času, ko je bila 
izločena iz javnega šolskega sistema. S kritičnim poudarkom, da ni znal povsem 
uveljaviti avtoritete svojega položaja, je orisan tudi v krogu  svojih najtesnejših 
cerkvenih sodelavcev, manj angažiran pa je bil tudi v Jugoslovanski škofovski kon-
ferenci, saj se je bolj posvečal položaju cerkve v Sloveniji. A ga je že mesto prvega 
slovenskega metropolita postavljalo v položaj, ki je presegal slovenske okvire, 
in tako spoznavamo tudi Pogačnikovo delo na II. vatikanskem cerkvenem zboru 
ter skrb za uveljavljanje njegovih sklepov v verskih ustanovah Katoliške cerkve 
v Sloveniji. Na koncu knjige je še poglavje, ki se osredotoča na intimnejšo plat 
dojemanj Pogačnika med njegovimi sodobniki, pri čemer je izhodišče razmisleka 
Pogačnikova upodobitev na portretu enega naših najboljših portretistov Božidarja 
Jakca. A je treba dodati, da se pravzaprav skozi široko paleto tematik, virov in 
pripovedi s Pogačnikovimi značajskimi posebnosti, mišljenjskim svetom in oseb-
nostjo bralec dodobra seznanja skozi precejšen del znanstvene monografi je, npr. 
v poglavjih o njegovem šolanju, literarnem in pastoralnem delu, stikih z državno 
oblastjo in krogom sodelavcev na ordinariatu. 
Študija o ljubljanskem nadškofu in metropolitu Jožefu Pogačniku je pomem-
ben znanstveni dosežek, saj na tako temeljite predstavitve posameznega veljaka 
v naši znanstveni literaturi ne naletimo prav pogosto. Poleg orisa življenjske 
poti naslovnega protagonista je to hkrati tudi študija odnosa Katoliške cerkve do 
družbenih silnic, ki jo obkrožajo in determinirajo njeno delovanje v prelomnih 
obdobjih. V tem primeru sta bila to npr. soočanje pred tem privilegirane cerkvene 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)482
organizacije s komunistično oblastjo, ki je odnos do nje postavila na glavo in 
njeno vlogo poskušala minimizirati, če že ne izničiti. Ob tej zgodbi spoznavamo 
Pogačnikovo osebnost, ki kljub temu, da mu je bila z neargumentiranimi sodbami 
večkrat odvzeta prostost in je več let preživel v zaporih, do svojih preganjalcev ni 
bil zamerljiv, ni čutil sovraštva, temveč si je prizadeval za odpuščanje. Pri orisu 
odnosov med cerkvijo in državo več avtorjev daje poudarek in je zato bolje po-
nazorjeno stališče s cerkvenega zornega kota, a zaznavamo tudi opozorila, da je 
imela Katoliška cerkev v obdobju, ko sicer Pogačnik še ni bil na visokih položajih, 
prednost pred ostalimi verskimi skupnostmi. Tudi v orisovanju širših družbenih 
silnic nas avtorji opozajajo na razlike v odnosih v različnih časovnih obdobjih ali 
prostorskih okvirih, kot na primerih opozoril, da cerkveni organizaciji v Sloveniji 
in na Hrvaškem nista bili nujno podvrženi enakemu odnosu oblasti do njiju in 
sta bili lahko prepuščeni različnim tokovom razvoja. Široko zastavljeni koncept 
monografi je o Jožefu Pogačniku nakazuje, da ne gre zgolj za običajno biografi jo 
pomembne osebnosti. A so v ozadju bralčevega seznanjanja z razvojem katoliške 
cerkve na Slovenskem vseskozi prisotne misli in pogledi glavnega protagonista 
na izzive časa, ko se je zaradi spreminjanja družbenega okolja in sekularizacije 
tudi Katoliška cerkev podvrgla konkretnemu premisleku o svojem poslanstvu in 
vlogi v svetu.
Jožef Pogačnik doslej še ni bil deležen obsežnejšega vpogleda v življenjsko pot 
in vpogleda v pomen njegovega dela za teološko misel in razvoj cerkvenih ustanov 
na Slovenskem, zato monografi ja prinaša kopico novih analiz, ki se dotikajo širše 
problematike in niso ozko omejene na naslovnega junaka znanstvene monografi je. 
Čeprav so Pogačnikova prizadevanja za obrambo Katoliške cerkve pred pritiski 
komunistične oblasti in kritik njenih političnih veljakov, ki so bili, eni bolj drugi 
manj, naklonjeni ureditvi odnosov med državo in cerkvijo, v središču pozornosti 
dveh, treh poglavij, se dejansko odnos vleče skozi dobršen del več prispevkov, ki 
so jih avtorji koncipirali kot oris posameznega segmenta Pogačnikovega dela v 
konkretnem časovnem in družbenem okolju. Med avtorji se ocene, ali je in kdaj 
je ostrina oblastnega pritiska popuščala in s kakšno mero odločnosti se je nanje 
odzival Pogačnik, razhajajo, kar spodbuja k premisleku o širini izpostavljenih 
vprašanj in nakazuje izzive bodočim raziskovalcem sorodne tematike. Urednik je 
poskrbel, da ima znanstvena monografi ja celovito zasnovo, znanstveni aparat je 
dovršen, uporabljena terminologija pa ne pušča dvomov, kaj so hoteli posamezni 
avtorji skozi svojo pripoved izpostaviti. Upoštevajoč že večkrat poudarjeno širino 
prikazane problematike ne bi bilo odveč oz. bi bilo celo zelo priporočljivo, da bi 
devetnajst poglavij razvrstili v širše smiselne tematske sklope, in bi že ogled kazala 
bralcu natančneje sugeriral, v katerem delu monografi je je morda več zanimivega 
za njegove želje. 
Ker je veliko avtorjev poleg virov cerkvene provenience uporabljalo tudi gra-
divo državnih in političnih organov, so poglavja, ki usodo nadškofa in metropolita 
povezujejo s politično razburkanimi časi partijskega monizma, prepričljivejša, kot 
bi bila pripoved iste zgodbe, naslonjena zgolj na gradivo ene strani. Medtem ko je 
zaradi tega, s čimer smo se lahko seznanjali že v nekaterih starejših delih, podrobneje 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 483
orisan odnos katoliške strani do državnih oblasti (v času komunistične vladavine), 
pa je manjša pozornost posvečena odnosu cerkvenega vodstva do sekularizacije. 
Kar malce nenavadno, če pomislimo, da je protagonist knjige zasedal visoka mesta 
v cerkveni hierarhiji v času, ko je moderna doba posegla na številna področja, ki 
jih je pred tem idejno s svojo doktrinarnostjo obvladovala Katoliška cerkev. Stali-
šča nadškofa, metropolita in udeleženca drugega vatikanskega cerkvenega zbora 
so tako bolje pojasnjena glede notranjega delovanja cerkve na Slovenskem in v 
odnosu do državne oblasti, le mimobežno pa oplazijo odnos cerkvenih struktur 
do sekularizacije, ki je v sodobnem času postavila pred cerkveno občestvo nova 
vprašanja in so bila tudi ena od izhodišč razmislekov za modernizacijo cerkvenih 
struktur na drugem vatikanskem cerkvenem zboru. S tega, skorajda nezaznav-
nega vidika nam monografi ja o Pogačniku potrjuje, da tudi natančne in obsežne 
analize še vedno puščajo prostor za nova vprašanja, nove analize, poseganje po 
novih virih in iskanje novih odgovorov. Vsekakor je prvi zvezek Testes temporum 
odlična nadgradnja več zvezkov svojega predhodnika, Simpozijev v Rimu, in je s 
preseganjem po obsegu in razpršenosti tematike več kot spodbuden napovednik, 
kako naj kreatorji zbirke nadaljujejo smiselno in premišljeno zastavljeno idejo. 
Aleš Gabrič
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)484
Navodila avtorjem prispevkov 
za Zgodovinski časopis
1. Temeljne usmeritve
Zgodovinski časopis objavlja razprave v slovenskem, angleškem, nemškem, francoskem, 
italijan skem in hrvaškem jeziku. Ostale prispevke (krajše članke, ocene, poročila ipd.) objavlja 
v slovenskem jeziku.
Prispevki naj bodo po možnosti napisani v pisavi Times New Roman. Običajna velikost črk je 
12, razmak med vrsticami pa 1,5.
Za jezikovno korektnost prispevkov so dolžni poskrbeti avtorji, prav tako so odgovorni za stro-
kovno in znanstveno korektnost prispevkov.
Vsak prispevek mora vsebovati poštni in elektronski naslov avtorja ter njegovo telefonsko številko.
Prispevke je potrebno oddati v tiskani in elektronski obliki na naslov uredništva: Uredništvo 
Zgodovinskega časopisa, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SI-Ljubljan a; 
info@zgodovinskicasopis.si ali peter.stih@guest.arnes.si. Naslov datoteke sestav ljata ime in 
priimek avtorja.
Prispevkov, ki jih uredništvo Zgodovinskega časopisa sprejme v objavo, avtorji ne smejo hkrati 
poslati drugi reviji.
Za prevod izvlečkov in povzetkov v tuj jezik poskrbi uredništvo.
Razprave so recenzirane, recenzentski postopek je anonimen.
Uredništvo prispelega gradiva ne vrača.
2. Navodila za pripravo prispevkov
Uredništvo bo v postopkih za objavo upoštevalo le prispevke, ki bodo pripravljeni v skladu s 
sle dečimi navodili.
Razprave: 
Razprava mora vsebovati naslednje elemente, ki si sledijo po navedenem vrstnem redu:
– glavni naslov razprave (male tiskane črke, velikost črk 16, okrepljeno, središčna poravnava);
– ime in priimek avtorja (velikost črk 12, okrepljeno, središčna poravnava);
– izvleček oz. sinopsis (velikost črk 10), ki naj v prvem odstavku vsebuje: priimek in ime avtorja 
(okrepljeno), avtorjeva izobrazba in strokovni/znanstveni naziv, avtorjev poštni in elektronski 
naslov. Drugi odstavek naj vsebuje naslov razprave (okrepljeno). Tretji odstavek naj vsebuje 
izvleček vsebine (skupaj s presledki do okvirno 600 znakov), četrti odstavek pa do 5 ključnih 
besed;
– besedilo razprave (velikost črk 12), v katerem naj bodo jasno označena mesta za slikovno 
gradivo, ki ga je potrebno predložiti ločeno. Odstavki naj bodo brez vmesnih vrstic in se 
začenjajo z zamikom od levega roba. Naslovi (pod)poglavji so okrepljeni in pisani z malimi 
tiskanimi črkami;
– povzetek razprave, ki naj vsebuje njen naslov (male tiskane črke, velikost črk 12, okrepljeno) 
ter ime in priimek avtorja, naj skupaj s presledki okvirno obsega do 6000 znakov.
Poročila, krajši zapisi, knjižne ocene:
– poročila s simpozijev, konferenc in drugih dogodkov vsebujejo točen naslov dogodka ter 
datum in kraj prireditve (male tiskane črke, velikost črk 12, okrepljeno);
– knjižne ocene vsebujejo ime in priimek avtorja ali urednika (razprto, velikost črk 12), naslov 
knjige (okrepljeno), založbo, leto in kraj izida, število strani.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 485
Pri tem tipu prispevkov sta ime in priimek avtorja prispevka navedena na njegovem koncu na 
desnem robu.
Pri vseh prispevkih naj avtorji želene poudarke v besedilu označujejo s poševnimi črkami in ne 
s podčrtavanjem ali okrepljeno.
3. Citiranje
Citiranje je obvezno v opombah pod črto (velikost črk 10). Na koncu prispevka mora slediti 
seznam uporabljenih virov in literature (velikost črk 12), ki vsebuje vse v prispevku citirane 
vire in literature.
V opombah se določeno delo ali vir citira samo na skrajšan način in sicer na sledeč način: priimek 
avtorja, kratka oznaka citiranega dela (naj ne presega treh besed in v poševnih črkah), navedb a 
strani (okrajšano) (npr. Grafenauer, Mesto Simona Rutarja, str. 11). Smiselno se ta določba 
uporablja tudi pri citiranju arhivskih in objavljenih virov ter gradiva z medmrežja.
V seznamu virov in literature na koncu ločeno navedemo vire (arhivske, objavljene, ustne, 
časopisne ipd.) in literaturo (naslovi sklopov so pisani z malimi tiskanimi črkami, okrepljeno). 
Znotraj teh sklopov je gradivo navedeno po abecednem redu priimkov avtorjev (urednikov, 
fondov itd.); enote istega avtorja pa so razvrščene kronološko. Seznam vsebuje samo popolne 
navedbe citiranih del oziroma gradiva:
– pri arhivskih virih navedemo ime arhiva, ime fonda ter po potrebi številke fasciklov ali škatel;
– pri monografi jah navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) (v poševnem tisku) 
monografi je. Naslov serije, v kateri je monografi ja objavljena (po potrebi). Kraj izida: ime 
založbe, leto izida (npr. Gestrin, Ferdo, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: 
Slovenska matica, 1991);
– pri člankih navedemo: priimek in ime avtorja: naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v 
poševnem tisku), za periodiko še letnik, leto, strani celotnega članka (npr. Grafenauer, Bogo, 
Mesto Simona Rutarja v slovenski historiografi ji. Goriški letnik 3, 1976, str. 9–19). Pri zbor-
niku za naslovom članka navedemo: (po potrebi ime in priimek urednika). Naslov zbornika. 
Kraj izida: ime založbe, leto izida, strani celotnega članka (npr. Janša-Zorn, Olga, Turizem 
v Sloveniji v času med vojnama (1918–1941). Razvoj turizma v Sloveniji. Zbornik referatov. 
Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 78–95).
4. Slikovno gradivo
Zgodovinski časopis načeloma objavlja le črno-belo slikovno gradivo.
Slikovno gradivo sprejema uredništvo le v elektronski obliki in v visoki resoluciji (300 dpi), 
shranjeno nestisnjeno v datoteko vrste TIFF.
Slikovno gradivo (fotografi je, grafi koni, tabele, zemljevidi itd.) je potrebno priložiti ločeno (v 
tekstu naj bo označena samo lokacija gradiva) v posebni mapi (datoteki) z avtorjevim imenom 
in priimkom. 
Slikovno gradivo mora vsebovati odgovarjajoče podnapise z navedbo vira.
Uredništvo Zgodovinskega časopisa
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)486
Instructions for authors
1. Basic Submission Instructions
 
Zgodovinski časopis (Historical Review) publishes papers in Slovene, English, German, French, 
Italian, and Croatian languages. Other contributions (short articles, reviews, reports, etc.) are 
published in Slovene.
Contributions should be written in Times New Roman, size 12, with 1,5 line spacing.
The authors are solely responsible for linguistic and scientifi c accuracy of their contributions. 
Each contribution should contain postal and E-mail address of its author, together with his/her 
phone number.
Contributions should be submitted in printed format as well as by e-mail to the editorial offi ce:
Uredništvo Zgodovinskega časopisa, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 
SI-Ljubljana; info@zgodovinskicasopis.si or peter.stih@guest.arnes.si. The name of the submitt ed 
fi le should consist of its author’s name and surname.
Contributions that have been approved for publication by the editors should not be submitted 
for publication elsewhere.
Translation of abstracts and summaries into a foreign language shall be provided by the editors.
The papers are subject to peer review evaluation; the reviewers remain anonymous. 
Contributions submitted for publication shall not be returned to their authors.
2. Submission Information
In order to be considered for publication all submissions should be prepared accord ing to the 
following guidelines:
Papers:
All papers must conform to the style guide below and should contain the following elements 
listed in the following order:
– Title (lowercase letters, font size 16, bold, center).
– Author’s name and surname (font size 12, bold, center).
– Abstract (font size 10). Its fi rst paragraph should contain author’s surname and name (bold), 
education, professional/academic title, postal and e-mail address. The second paragraph should 
contain the paper’s title (bold). The third paragraph should contain an abstract of the paper’s 
contents (not to exceed approximately 600 characters, including spaces). The fourth paragraph 
should contain up to 5 key words.
– Text (font size 12) with clearly indicated spaces for illustrations (which should be submitted 
separately). There should be no double spacing between paragraphs. Each paragraph should 
start with indentation for the left margin. Chapter (and subchapter) titles should be written in 
lowercase letters, bold.
– Summary should contain the paper’s title (lowercase letters, font size 12, bold) and author’s 
name and surname. The summary should not exceed 6000 characters, including spaces.
Reports, Short Articles and Notes, Book Reviews:
– Reports from conferences and other events should contain the exact title, date, and location 
of the event (lowercase letters, font size 12, bold).
– Book reviews should contain the name and the surname of the author or editor (expanded 
spacing, font size 12), book title (bold), publisher, year and place of publication, number of 
pages.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 487
The name and the surname of the author of contributions of this type should be listed on the 
right-hand side at the end of the text.
Desired emphases should be written in italics rather than underlined or in bold letters.
3. Citations (Footnotes)
Citations should be written as footnotes at the bottom of the page (font size 10). The text should be 
concluded with a list of all sources and literature (font size 12) that have been cited within the text.
When citing a work or a source in a footnote the following (abbreviated) format is used: author’s 
surname, a short title of the cited work (written in italics, it should not exceed three words), and 
page number (abbreviated) (i.e. Grafenauer, Mesto Simona Rutarja, p. 11). The same format is 
used for the citing of archival, published, and online sources. 
Alphabetical listing of all references should be placed at the end of the text, with sources (archival, 
published, oral, newspaper, etc.) and literature listed separately (titles of each type of references 
should be written in lowercase letters, bold). Within each reference type, material should be 
listed alphabetically according to the surname of the author (editor, fund, etc.); several works of 
the same author should be listed chronologically. The listing of references should contain only 
complete citations of cited works or material:
– Archival sources: archive name, fund name, and (when necessary) number of fi le storage 
folder or box.
– Monographs: author’s surname and name, title of monograph (and subtitle) in italics. Title 
of the series in which the monograph has been published (when necessary). Place of publica-
tion: publisher, date (i.e. Gestrin, Ferdo, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: 
Slovenska matica, 1991).
– Articles: author’s surname and name: title of article. Title of periodical or miscellany (in italics); 
in case of periodicals, the title should be followed by volume number, date, cited page(s) (i.e. 
Grafenauer, Bogo, Mesto Simona Rutarja v slovenski historiografi ji. Goriški letnik 3, 1976, 
pp. 9–19). In an edited miscellany the title of the article should be followed by: (surname and 
name of editor – when necessary). Title of miscellany. Place of publication: publisher, date, 
cited page(s) (i.e. Janša-Zorn, Olga, Turizem v Sloveniji v času med vojnama (1918–1941). 
Razvoj turizma v Sloveniji. Zbornik referatov. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 
1996, pp. 78–95).
4. Graphic Materials
Zgodovinski časopis generally publishes graphic materials only in black and white. They should 
be submitted in electronic form and in high resolution (300 dpi), saved in non-compressed TIFF 
fi le format.
Graphic materials (photographs, graphs, tables, maps, etc.) should be submitted separately (with 
their correct positions clearly marked in the text), in a separate folder (fi le) marked with author’s 
name and surname.
Graphic materials should always carry a caption explaining the image and its source.
Editors
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)488
LETNO KAZALO – ANNUAL CONTENTS
Razprave – Studies
Josip Banić – Sebastiano Blancato, The Agreement between 
the Patriarchate of Grado and the Patriarchate of Aquileia 
Regarding the Metropolitan Jurisdiction over Istrian Bishoprics 
(24th of July, 1180): New Critical Edition of the Charter  ....................8–37
Sporazum med gradeškim in oglejskim patriarhatom 
o metropolitanski jurisdikciji nad istrskimi škofi jami 
(24. julij 1180): Nova kritična izdaja listine
Jaka Banfi , Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): 
krvnik Veronike Deseniške? ...............................................................38–59
Jobst of Helfenberg (c. 1388–1458): 
Veronika of Desenice’s executioner?
Aleksander Panjek, Črna leta in rdeče številke Ivana Černeta, 
župana v Tomaju sredi 18. stoletja: 
o dolžniško-upniških razmerjih na podeželju ....................................60–87
The black years and red numbers of Ivan Černe, mayor 
of Tomaj in the middle of the eighteenth century: rural 
debt and credit relations 
Matic Batič, »Mislimo sicer nemško, čutimo nemško, a nikomur 
ne bomo zamerili njegovega drugačnega mišljenja«. Nemški 
goriški list Görzer Wochenblatt in njegova politična usmeritev ......88–115
"We Think German, We Feel German, but We Will Not Blame 
Anyone for His Different Opinion": the German Newspaper 
Görzer Wochenblatt and Its Political Orientation
Matic Kristan, Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) ...............116–148
Anton Sovre between Rifl e and Chalk (1906–1929)
Denis Cerkvenik, Kozaški korpus v službi nacistov s posebnim 
ozirom na obdobje delovanja v Operacijski coni 
Jadransko Primorje (1944-1945) ....................................................150–162
Cossack Corps in the Service of the Nazis with the special 
Regard on the Period in the Operational Zone Adriatic Littoral 
(1944–1945)
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 489
Goranka Kreačič, Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti 
iz dnevniških zapisov .....................................................................164–191
Miloš Štibler about his contemporaries: fragments 
from his diary notes
Vid Žepič, Ius publicum in iure privato. 
Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu  ..........................246–296
Ius publicum in iure privato. Public Elements in Roman Private Law
Dušan Mlacović, Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju .......................298–346
The Bistra Carthusian Monastery and Koper in the 14th Century
Ádám Novák, Seals of John and Ladislaus Hunyadi 
as the Counts of Bistrița (Beszterce) from the Archives 
of the Republic of Slovenia ............................................................348–358
Pečata Ivana in Ladislava Hunyadija, grofov Bistriških 
(romun. Bistrița) v Arhivu Republike Slovenije
Anja Dular, Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji ................................360–378
Frankfurt Book Fair and Slovene Territory
Robert Devetak, Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem 
javnem prostoru pred prvo svetovno vojno ....................................380–404
The Development of the Slovenian Presence in Gorizia's 
Public Space before the First World War 
Nade Proeva, On rulers' titles and the names of Balkan peoples 
from the Middle Ages to modern times – Bulgari (Bulgarians), 
Bulgarini/Bulgarеis (Bulgarinians/Bulgarеiаns)  ..........................406–433
O vladarskih nazivih in imenih balkanskih ljudstev 
od srednjega veka do današnjega časa
Biljana Vankovska, Historical Science in Chains: The Impact 
of the Bilateral Agreement Between Skopje and Sofi a 
on Freedom of Academic Work   ...................................................434–456
Zgodovinska znanost v verigah: Vpliv dvostranskega sporazuma 
med Skopjem in Sofi jo na svobodo akademskega dela
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168)490
Zapisi – Notes
Armando Pitassio, Marco Dogo, inovativen pristop k sodobni 
zgodovini Balkana  .........................................................................194–211
 Marco Dogo, an innovative approach to the modern 
history of the Balkans
V spomin – In memoriam
Andrej Studen (Žarko Lazarevič) .............................................................214–218
Desanka Kovačević Kojić (Darja Mihelič) ...............................................219–221
Janez Marolt (Milan Lovenjak) ................................................................458–459
Kongresi in simpoziji – Congresses, Symposia
40. zborovanje Zveze zgodovinskih društev Slovenije 
(Aljaž Sekne, Barbara Šatej, Oskar Opassi)  ..................................462–467
Ocene in poročila – Reviews and Reports
Leto 1941 na Slovenskem: vojna in okupacija (Špela Chomicki) ............224–226
Dr. Albin Šmajd, Dnevnik in dosje 1941–1946, 
znanstveno-kritična izdaja (Renato Podberšič) ..............................227–229
Marta Verginella, Ženske in meje med preteklostjo 
in koronavirusom (Urška Strle) ......................................................230–233
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 491
Klaas Van Gelder (ur.), More than Mere Spectacle: Coronations and 
Inaugurations in the Habsburg Monarchy during the Eighteenth 
and Nineteenth Centuries (Filip Draženović) ................................470–472
Mateja Čoh Kladnik, Koširjevi in Matjaževa vojska v Sevnici 
(Petra Gabrovec) ............................................................................473–475
Aleksander Lorenčič: Od sanj o ‘drugi Švici’ v kapitalizem brez 
človeškega obraza. Pot gospodarske osamosvojitve in 
tranzicija slovenskega gospodarstva (Žiga Smolič) .......................476–479
Dejan Pacek (ur.), Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik 
(Aleš Gabrič) ..................................................................................480–483
* * *
Navodila avtorjem prispevkov za Zgodovinski časopis ...........234–237, 484–487
 Instructions for Authors
Letno kazalo Zgodovinskega časopisa 77, 2023  ......................................488–491
 Annual Content of Zgodovinski časopis – Historical Review 77, 2023



Z  | Ljubljana | 77 | 2023 | št. 3-4 (168) | str. 239–491
ISSN 0350-5774
9 7 7 0 3 5 0 5 7 7 0 0 2