189
Slovensko slovstvo.
Pesmi, cerkvene in druge. Zložil Andrej Praprot-nik. Natisnil v Ljubljani Jožef Rudolf Milic. 1856. S preserčnim veseljem pozdravljamo mile glasove ponižnih gosel domačih. Pohlevno, prijazno, nedolžno glase se strune, kakor gosli — serce — na kterih napete, so pohlevne, prijazne in nedolžne.
Glasovi, kteri ne obetajo nam popevati „fortunam Priami et nobile belluma, ampak:
„Perva struna, ki zapoje. Božjo slavo naj zvišuje", piizibali   so   se   na   krilih   pomladne   sapice  iz Dobrove, skrite vasi, iz še bolj skrite in tihe hišice učnikove.
Gosp. Andrej Praprotnik, učnik v omenjenem selu, dobro znan mož in od vsacega spoštovan, kteri ne vživa le dobrot slovenske zemlje, temuč tudi trudi se za blagor in omiko dežele, razveselil nas je z lepim zvezkom pesem cerkvenih in druži h.
Pretresovati posameznih pesmic ni namen teh verstic. Gladke so skoz in skoz, čisto proste vse slovniške ljulike, le sem ter tje nahaja se kaka tiskarska pomota, čimur čudil noben ne bode se. Od perve do zadnje verstice poje mirno, čisto, nepokvarjeno serce v sladkosti goreče ljubezni do Boga, domovine in sploh vsake čednosti.
Postreči bi ne moglo se z nobeno rečjo bolj mlade ž i, (kteri je ta knižica posebno namenjena, čeravno se bo prilegla tudi vsakemu drugemu), kakor s pesmami, polnimi nedolžnih občutov, ker v sredi svoje mladeži ljubljeni in ljubijoči učnik poje
,, Kakor tica starka poje, Kadar izpeljuje mlade svoje!" in gotovo je, da, kar prišlo je iz serca, šlo bo v serce. Knižica je lična, papir lep, tisk prav snažen. Razdeljene   so   v   dva dela.    Pervi  del obsega cerkvene", drugi pa „druge"  pesmice na sto in štirdesetih
straneh.    Naj damo eno iz pervega in eno iz   druzega dela častitim bravcem za pokušnjo, na priliko:
Pepelnica.
Veselja tir je že pojenjal, Resnobni dan z norostjo menjal, Trohnobe venec in pepel Učiti glasno je začel: Na zemlji kar se je rodilo,
V  pepel se bode spremenilo.
Mladost si zlati čas obeta, Iz sladkih nad že vence spletaj Al komaj pride ji pomlad, Odpada že ji sladki sad. In vse. kar živo, lepo bilo,
V  pepel se bode spremenilo.
Kar svet tak čisla, poželjuje, Kar sreče svit nam obetuje, Vse mine z zarjo jutranjo, Razpade z rožo pisano. Kar svet ima, kar v svetu klilo,
V  pepel se bode spremenilo.
Le eno je, ki nam ostane, In tega sila ne pregane, —
V  pomladi večni nam cvete. Razširja clo v nebesa se: Glej žlahne duše oblačilo, Nikol' ne bo se spremenilo.
Domovina.
Beseda sladka, domovina,               Obličje ak je jasno tvoje,
Ne prideš več mi iz spomina;        Veselo moja struna pojej
Kot iskra živa v sercu tliš,           In če oko se ti solzi,
Ljubezen k sebi mi budiš.              V potokih moje se topi.
Ko solnca žar na tebe sije,            O sijaj, sijaj, solnce milo,
Serce veselo v meni bije;              Na ljube domovino krilo!
Al žalost terga mi duha,               Obličje jasni ji tamn6,
Megla nesreč ak te obda.               In krasi s cvetjem jo ljubo!
H koncu serčno želimo še, da bi jih vsak s takim čutenjem čital, s kakoršnim popeval jih je pesnik, in da, ako bi jih želel brati Celjovčan ali Celjan, Teržačan ali Gori-čan, pa tudi Krajnec ali Radoljčan, mu bi jih ne bilo treba hoditi v Ljubljano kupovat, ampak da bi jih dobival povsodi doma. — Cena knižici je 24 kraje.                          J. N.