JANEZ LUSINA - MALI
CAS OKROG NOVEMBRSKE OFENZIVE 1943
(Odlomek iz partizanskih spominov)
Po 15. oktobru 1943. leta so nastopili pravi jesenski dnevi. Grape in rebra
Blegoša so bila najraje zavita v goste megle, iz katerih je dan za dnem naletaval
droban in hladan dež. Našo četo je pred tem jesenskim zlom varovala
samotna in zapuščena kmetija, v kateri smo s^ zataborili že v začetku oktobra.
Tu na tej kmetiji so nas zatekla tudi prva poročila o novi sovražni ofenzivi,
tako imenovani novembrski ofenzivi. Poročila, ki smo jih prejemali po
kurirskih zvezah, so bila dan za dnem podrobnejša in razburljivejša. Tudi
partizanske enote so Sirom po Sloveniji napadale in vodile uspešne borbe proti
močnejšemu sovražniku. Zvedeli smo o borbah, ki so jih vodile brigade IX. korpusa
na Primorskem. Na političnih urah smo bili seznanjeni s kočevskim
zborovanjem SNOS in z nalogami, ki jih je prevzelo to zasedanje. Ta čas so
padle mnoge manjše nemške postojanke Davča, Robidnica. Javorje in druge,
kjer so prvič na Gorenjskem naše brigade dokazale, da so sposobne prepoditi
sovražnika tudi iz utrjenih postojank.
Naš Gorenjski odred je bil ravno tako dan za dnem v akcijah in zasedah,
posebno na področju Selške doline. V tem času je bilo izvršenih nekaj zelo
uspešnih akcij:
— Zadnje dni meseca septembra je bil uničen nemški osebni avto in
v njem pet gestapovcev. Akcija je bila izvršena na mestu, kjer so Nemci spomladi
1943 pri Dolenji vasi streljali talce. Zaplenjena je bila brzostrelka,
4 pištole, municija in nekaj ročnih bomb.
— Ravno tako zadnje dni septembra smo imeli ob mostu na Praprotnem
sestanek z nemškimi orožniki. Že dalj časa se je namreč govorilo, da se ti
nameravajo predati, da pa sta med njimi dva zagrizenca, ki jih pri tem
ovirata. Sestanek pa se je tako zavlekel, da so medtem Nemci iz Škofje Loke
poslali >blindo«, pred katero smo se morali hitro umakniti v strugo Sore, ne
da bi orožnike spravili s seboj. Odslej so naši ostrostrelci s hriba nad bunkerji
večkrat streljali na stražarje, tako da so bili Nemci prisiljeni opravljati svojo
službo kar skozi strelske linice bunkerja.
— Nekaj dni pred tem smo med Praprotnim in Sotesko uničili telefonsko
omrežje in obstreljevali nemško postojanko, ki je stražila most na Praprotnem.
— Na Luši ob Selški Sori je bil izvršen napad na kolono kakih 10 avtobusov,
polnih nemške policije in žandarmerije. Naš mitraljezni ogenj je bil
tako močan, da je že prvi avtobus udaril ob ograjo mostu in vsem drugim
zaprl pot v Selca in Železnike, kamor je bila kolona namenjena. V tej akciji
smo prvikrat z uspehom uporabili lahke italijanske minomete, katere je naša
vojska zaplenila ob kapitulaciji Italije.
37
— 10. oktobra smo postavili zasedo v Petrovem brdu in napadli nemško
avtomobilsko kolono, v kateri je bilo tudi nekaj »blind«. Zaradi premoči na
nemški strani pa smo se morali umakniti v pobočje Miklavške gore in od tam
zadrževati tiadaljnji premik sovražne kolone.
— Orožnikom iz Železnikov smo pred vasjo Studeno postavili zasedo, toda
do napada ni prišlo, ker sem kot komandir desetine izbral za zasedo neprimerno
mesto. Orožniki niso prišli po cesti, temveč ob strugi Sore in tako so
bili predaleč za naše strele. Zaradi neuspele akcije mi je namestnik komandanta
odreda tov. Igor zameril: »Kako moreš kot star partizan dovoliti, da se
Nemci svobodno sprehajajo po dolini. To ni nič drugega kot paničarstvo.«
Njegove besede sem moral sprejeti kot pravilno kritiko in jih vzeti v poduk
za bodočnost.
— Opravljenih pa je bilo še več manjših akcij s strani naših ostrostrelcev,
patrol, ki smo jih pošiljali na obhode, minerjev in diverzantov. Podobne akcije
kot mi, so vršile tudi druge enote odreda.
Vse to je bilo v mesecu oktobru in pred njim. Z vseh pohodov in borb pa
smo se vedno vračali na samotno kmetijo pod Blegošem, v »kasarno«, kakor
smo jo tudi imenovali. Družina, ki je nekoč tu živela, je bila že pomladi
1943. leta preseljena nekam v Nemčijo. Za tiste čase je bilo to za partizane
kaj udobno stanovanje, posebno za starejše, ki so večji del partizanstva preživeli
v gozdu pod smreko. Tu smo bili glede dežja, mraza pa tudi udobnega
ležišča kolikor toliko preskrbljeni. Del čete je bil razmeščen v hiši, drugi pa
v hlevu, ki je stal ob njej. Tudi stražarska služba nam ni delala preglavic,
kajti poslopje je bilo zavarovano s partizanskim osvobojenim ozemljem, ki se
je začelo že v Davči in se razprostiralo preko Cerkna do Cepovana. Na južni
strani se je strmo dvigal Blegoš in Koprivnik, na vzhodni strani pa je bil
Martinj vrh in v njem štab Gorenjskega odreda. Tako smo imeli postavljeno
le eno stražarsko mesto, s katerega se je zelo dobro moglo opazovati ves okoliš.
Jesen pa je vsak dan bolj in bolj tonila v zimo. Bukov gozd na severni
strani Blegoša je že izgubil vse svoje jesenske barve, katere so se v začetku
oktobra tako bohotile na njegovem listju v vseh odtenkih. Vrh Blegoša je bil
najraje zavit v meglo, po kateri smo napovedovali vreme. Ce je imel vrh
megleno kapo, smo bili pripravljeni na dež, in v nasprotnem primeru na
lepo vreme.
Glede hrane smo bili bolj ali manj preskrbljeni. Največ smo je dobivali
8 terena, kjer so delovale gospodarske komisije in vaški odbori OF ter prebivali
dobri ljudje, ki so bili z vsem srcem predani naši stvari. To je bil pravi
partizanski kraj, kjer skoraj ni bilo hiše, ki ne bi imela po enega, dva ali več
članov v partizanih. Da, takšne so bile vasi Martinj vrh, Ojstri vrh in posamezne
samotne kmetije, katerih mnogi partizani ne bomo nikoli pozabili!
Vojaške in politične ure so bile ena važnejših nalog čete. Potrebne so bile
zaradi priliva novih ljudi, posebno politične, vojaške pa zaradi novega italijanskega
orožja, da bi ga bolje spoznali in se z njim izvežbali. Politične ure
je držal tov. Kekec, doma iz škofje Loke, politični komisar čete. Vojaške ure
pa smo poslušali pri tov. Borisu šobru, poročniku bivše jugoslovanske vojske,
a tedaj našemu operativnemu oficirju.
Kurirske zveze smo držali s štabom odreda, s terenskimi organizacijami
in z rednimi kurirskimi zvezami na releju. To nalogo je opravljal tov. Jernej
Lotrič iz Dražgoš. Po njem smo prejemali pošto, iz tehnike v Martinj vrhu
radijska poročila in razno literaturo. Na svetovnih bojiščih je bila ta čas takale
38
situacija: Rdeča armada je po protiofenzivi pod Kurskom v poletju 1943 v
silnem boju gonila razbite nemške armade skozi Ukrajino v smeri proti Kijevu,
Angloameričani pa so še vedno ležali na položajih nekje doli v Siciliji. Kaj
pa domača bojišča? Nemški obroči, namenjeni uničenju svobodnega partizanskega
ozemlja, tako v Beli Krajini kot na Primorskem, so se vse bolj in bolj
v obliki klinov poskušali zariniti v te naše prve osvobojene kraje. Tako rekoč
okrog in okrog nas so se vodili ogorčeni boji: pred Idrijo, v trnovskih gozdovih,
na Lokvah, v Cepovanu, Poljanski dolini
in drugod. Le pri nas v Selški dolini je
bilo še kolikor toliko mirno.
Tiste dni je italijanska ročna bomba
močno ranila našega kurirja Jerneja. Tudi
on jo je, kot mnogi drugi, nosil navezano
za pas, kar je bilo zelo nevarno. In res,
pri manjšem skoku preko nekega zidu se
mu je sprožil zavarovalec bombe, med
njegovimi nogami je zagrmela eksplozija
in ga vsega ranila. Hitro smo ga morali
prepeljati v bolnišnico, ki je že od jeseni
leta 1942 delovala v hribu pod Ojstrim
vrhom. Ker sem bil odrejen za transport,
sem moral vso pot nesrečnemu partizanu
pobirati iz telesa, oči in lic drobce bombe.
Ko je ozdravel, je odšel za kurirja na relejno
postajo št. 4 v Podklonu. — Nekaj
dni po tej nesreči pa je zopet malo manjkalo,
da ni prišlo do nove nesreče. Nekemu
borcu je pri čiščenju puške ušel strel,
prebil strop nad njim in v zgornjih prostorih
laže ranil drugega partizana. Ta
dva primera sta nas spametovala, komando
čete pa prisilila, da je podvzela
ostre ukrepe glede ravnanja z orožjem.
Dne 10. novembra je prišlo do preformiranja
čete. Naša 2. četa Gorenjskega
odreda se je razpolovila in se je iz drugega dela osnovala nova 4. četa Gorenjskega
odreda. S tem pa je prišlo tudi do premestitve naše čete, ki se je po
nalogu štaba odreda morala premakniti nazaj na Jelovico. V stari 2. lieti sem
bil imenovan za komandirja skojevske desetine.
Minevali so dnevi in 15. november je bil določen za premik. Tega dne pa
je močno deževalo in marš je bil preložen na naslednji dan. Cez noč je ozračje
postalo hladno in drugega dne smo na poti proti Jelovici že gazili do kolen
po novem snegu. Razumljivo, da nas je tako zgodnja zima iznenadila. Cim
višje smo se vzpenjali, tem več snega je bilo: do gležnja, do kolena in čez.
Vas Prtovč, ki stoji visoko pod Ratitovcem, je bila prva naša postojanka,
kjer smo se zaustavili, da bi se posušili in prenočili. Komandir Veko iz Radovljice
nas je razporedil po hišah in hlevih, kuhar Janko iz Dražgoš pa je pri
hiši na robu vasi takoj pričel pripravljati kosilo.
Tudi ta vas je bila znana kot partizanska in nam mnogim dobro poznana.
Tu so se partizani premnogokrat v zimskih mesecih zaustavljali, tako kot mi
Franc Biček-Bruno, komandant Gorenjskega
odreda. Fotografirano pozimi 1942/43 na Jelovici.
(Po fotokopiji v loškem muzeja.)
39
sedaj. Čeprav je bivša jugoslovanska vojska do vasi in še naprej v smeri proti
Ratitovcu zgradila vojaško cesto, nam ta sedaj ni bila nevarna, saj je bila na
debelo pokrita z mokrim novo zapadlim snegom. V letnem času se je bilo v tej
vasi teže naseliti, ker bi se lahko zgodilo, da bi po cesti pridrveli nemški kamioni,
kot se je zgodilo večkrat v velikih hajkah leta 1942. Ob priliki hajke
na Lipniški planini sva takrat s tov. Kebetom od Brsničarja štela kamione,
ki so stali ob cerkvici pod vasjo in jih naštela dvainsedemdeset. V globokem
snegu je bilo to sedaj nemogoče. Vendar je komandir v cerkveni zvonik postavil
mitraljezko trojko z nalogo, da nadzoruje vso dolino pod seboj.
Prtovč sem dobro poznal. Aprila 1941 je tod začela razpadati bivša jugoslovanska
vojska in z njo stara Jugoslavija. Pu v bližini, ob vojaški cesti so
takrat stale vojaške barake, polne najrazličnejšega orožja: lahkih strojnic,
pušk vseh modelov, ročnih bomb, raznih min in granat. Mnogo tega so ljudje
raznosili in poskrili ter kasneje oddajali partizanom, ali pa se sami oboroževali,
ko so spomladi 1943 začeli masovno vstopati v partizanske vrste. V vasi
se je jeseni 1942 nahajal podoficir bivše vojske, za katerega so nam terenski
delavci javili, da podtalno deluje z Nemci. Zaradi tega je moral biti odstranjen.
Ravno tako smo spomladi 1943 morali v tej vasi kaznovati in obsoditi Dimeža,
bivšega partizana, doma iz Križne gore nad Škofjo Loko. To je bil eden izmed
štiri bratov partizanov, Kalanovih iz te vasi. Vsi štirje so bili med prvimi v
partizanih. Joža, najstarejši partizan, je padel že spomladi 1942, Polde, najstarejši
sin in komandir Jelovškove čete, je padel na Lipniški planini, ravno
tako tudi najmlajši Janko, hrabri mitraljezec naše čete. Z njim smo na Jelovici
zgubili slavno »Tončkovo« zbrojevko. znano iz borb v Rovtu. na Pasji ravni
in v Dražgošah. To so bili trije, ki so morali tako zgodaj pasti in preliti svojo
kri, ne da bi še kdaj videli očeta, nmter, brata in sestro, preseljene v razna
taborišča v Nemčiji. Dimež, pravo ime mu je bilo Lojze, je bil ravno tako
skupaj s svojimi brati v partizanih. Li ne samo to. V borbi pri Crngrobu marca
leta 1942 je bil težko ranjen skozi tilnik in se zato dalj časa zdravil pri raznih
ljudeh v bližini svoje vasi ali pa v svojem skrivališču pod vasjo Križno goro.
Nekoč jeseni 1942 smo ga tam celo iskali, vendar nismo mogli dobiti tistega
mesta. Po borbi na Lipniški planini, kjer sta mu padla dva brata, je končno
zapustil partizanske vrste. Potem se je vso jesen skrival in še vedno celil rane»
zadobljcne spomladi. Takrat pa je dobil tudi zvezo z nam sovražnimi ljudmi,
ki so ga nagovarjali, mu pripravili zvezo z gestapom in odločil se je predati.
Takšna je bila drama tega človeka in cele njegove družine. Takih in podobnih
pa je bilo med vojno dovolj. Pri zasliševanju je poznal le mene. Zato
sva se spogledala, jaz pa sem si mislil: Trije bratje — prvi partizani iz njegove
vasi, trije, ki so se tako zgodaj in med prvimi upali upreti trdi peti nemškega
nacizma, trije bratje, ki so tako prezgodaj padli: družina, v kateri so ostali
stari oče, mati, najmlajši brat in sestra, vsi preseljeni, dom na Križni gori
oropan in zapuščen. Tudi ti Dimež si mnogo poskusil, preživel težke borbe,
bil težko ranjen, zgubil vse, kar si imel — pa vendar si storil kaj takšnega! —
Nikoli ne bom pozabil njegovih pogledov in vzdihovanja na poti zadaj za
vasjo. Bilo pa je prepozno. Kaj bi rekel Polde, Joža, Janko ali oče in mati
v Nemčiji? Komisar odreda tov. Kostja, ki je bil z nami na zasliševanju, mu
je lepo povedal: »Vse vemo, poznamo zasluge cele Tvoje družine. Vendar je
Tvoje delo pri raztrgancih škodilo partizanom, počenjal si stvari, za katere se
že sedaj med vojno vihro odgovarja in Tvojega izdajalstva se ne more prezreti.
« Kaznovan je bil in pokopan ob poti, ki vodi na Ratitovec.
40
Ker sem osebno poznal brate, bil večkrat na njihovem zapuščenem domu
na Križni gori, me spomin na ta dogodek dolgo ni mogel zapustiti. Tudi pozneje,
ko sem bil še večkrat na Križni gori, sem vedno rad pogledal okrog
Kalanove hiše in vedno cenil družino, ki je resnično, resnično mnogo dala za
našo stvar.
Sedaj je od tistih dni preteklo že skoraj eno leto pa tudi od drugih veselih
in žalostnih dogodkov, ki sem jih preživel v tej vasi. Ko sem se tega dne posušil,
sem šel malo po vasi. Obiskal sem Štacarjevo družino, posebno znano
kot pravo partizansko, pa tudi druge, saj so bile vse eno in vse za partizane.
Zvečer smo imeli v Podlonku partizanski miting. Ko smo prišli, je bila
osnovna šola že lepo pripravljena in nabito polna mladih in starih. Partizanska
zborovanja ali mitingi v tem času po gorskih vaseh niso bili več senzacija.
Ljudje so bili nanje že tako navajeni, da se ni moglo zgoditi, da bi partizanska
enota šla skozi vas. ne da bi izvedla miting. To je bila najpristnejša zveza med
ljudmi in njihovo partizansko vojsko.
Kratek nagovor tov. Kekca, nekaj deklamacij in pesmi, nato pa se je oglasil
harmonikaš in dvorana se je zavrtela v poskočnem ritmu. Še danes ljudje
radi govore o teh zborih in pravijo, da tudi po vojni ni bilo več toliko plesa
kot ravno med vojno in da se takoj po končani vojni kar niso mogli privaditi
miru. ki je zavladal z odhodom partizanov v dolino.
Med mitingom smo od kurirjev zvedeli zadnje novice o razvoju že pričete
ofenzive tudi v Selški dolini: Vse zveze preko Save, od Radovljice do Medvod,
so zaradi nemških zased pretrgane. Nemci skupaj z belo gardo po vaseh mobilizirajo
moške do 40 let in jih pošiljajo v Šentvid pri Ljubljani. Tam nameravajo
ustanoviti gorenjsko domobranstvo. Mnogi možje in fantje se pred njimi
skrivajo in odhajajo k partizanom. V Železnike in Selca je prišlo ojačenje
nemške policije in orožništva. — To so bile novice, ki smo jih zvedeli od tistih,
ki so jih doživljali v zasedah in na kurirskih poteh. Zato smo jim verjeli bolj
kot drugim poročilom tistega časa.
Po končanem mitingu in veselju smo spet zagazili v novo zapadli sneg.
Noč je bila mirna in temna, tako da je bilo težko loviti globoko vtrte stopinje
v snegu. Hiteli smo nazaj na Prtovč, da bi se čimprej pripravili za tako potrebni
počitek. Tik pred vasjo pa so nas zaustavile svetlobe nekam zadaj za
Jelovico padajočih raket. Zato smo postali in čakali, da bi uganili, od kje neki
to mora biti. Nismo morali dolgo stati in. glej, v smeri Jelovice se je spet
utrgala migljajoča svetloba svetle rakete. To je nekje im Gorenjskem, mogoče
okrog Bleda, Radovljice, Ribnega ..., smo ugibali o smeri, v kateri se je svetloba
videla in po njeni oddaljenosti. Tako smo ugibali, položaj pa je bil malo
drugačen. Drugi dan smo imeli priliko srečati se z Nemci na Jelovici in naslednje
dni smo po njihovih sledeh v snegu spoznali, da so bili oni pred nami
sirom po Jelovici.
V vasi smo liitro polegli vsak ob svoji vojaški opremi, vsi oblečeni in obuti-
Prebudili pa so nas že kmalu po polnoči novi borci, ki so prišli to noč čez Soro
in se ravno tako naselili po hišah na Prtovču. Bil je 2. bataljon Prešernove
brigade in novo osnovana 4. četa Gorenjskega odreda. Tako nam od spanja, ki
smo si ga želeli, ni ostalo nič, kajti borci so, iščoč prostor za spanje, hodili vse
vprek in tudi po naših telesih.
Tiho kot vedno nas je zgodaj zjutraj prebudil dežurni. Takoj nato sta me
poklicala Veko in Kekec ter me določila za vodiča do Rovtarice.
41
Po zajtrku, še pred šesto uro zjutraj, smo spet gazili v sneg. Na Jesenovcu
nam je segel že do pasu, zato smo se le počasi premikali naprej. Na plaziščih
pod Ratitovcem smo zaradi plazov povečali razmak. Na Mosti, do kamor bi
normalno potrebovali uro in pol, smo hodili kar pet XIT. Zato smo se tu zaustavili,
zakurili ognje in pričeli pripravljati kosilo.
Že nekaj dni me je bolel želodec, tako da sem dokaj težko vzdržal tempo
z ostalimi. Zato sem bil vsakega odmora vesel. Pot pa smo kmalu po kosilu
nadaljevali z namenom, da se še pred mrakom dokopljemo do Rovtarice. Toda
nismo se in tudi prenočevali nismo na njej, čeprav je tam stala zelo lepa
gozdarska koča.
Preden smo se približali tej koči. smo okrog nje opazili več ljudi. Bili so
v bele vetrovke oblečeni, nekateri so prihajali na smučeh, drugi so stali na
verandi pred kočo. Podvomili smo, čeprav smo računali tudi na partizane.
Mogoče so Bohinjci, ki radi uporabljajo smuči? Le preveč jih je bilo zunaj in
vsi so bili oblečeni v bela oblačila. Posedli smo v globoki sneženi gazi in pričakovali,
kaj bo povedala patrola, ki je odšla na izvid. Hitro se je vrnila in
nam že od daleČ dajala znake, po katerih smo takoj vedeli, kaj je. Nemci so!
Takoj nazaj v smeri našega prihoda! Vsa sreča, da sovražnik na tako imenovani
Veliki trati ni imel postavljenih zased. Ce bi jih imel, ne vem, kako bi se
izmazali s tako odprtega, povrhu pa še z debelim snegom pokritega terena.
Toda tudi Nemci so ga znali, prav tako kot mi, pošteno polomiti in tudi sedaj
niso imeli v tej smeri nobenega varovanja. Hiteli smo nazaj v smeri Mosti. Pri
prečkanju Rastovke, kjer nas je dobil prvi mrak, sta se iz gozda nekje pod
Visokim vrhom utrgali dve raketi. Sedaj smo dodobra spoznali sinočnjo prevaro,
ko smo računali, da izvirajo svetlobe padajočih raket nekje z Gorenjskega.
Nemci so se utrdili na Visokem vrhu in od tu razsvetljevali teren ter
se sporazumeli z drugimi enotami na Jelovici.
Bila je že noč, ko se je četa vrnila nazaj na Mosti. Tu je bilo odločeno, da
prenočimo. Vedeli smo, da Nemci nič kaj radi v temni noči in globokem snegu
ne silijo za partizani. Zaradi zaščite smo v smeri Rovtarice postavili močno
zasedo, ki si je uredila položaj pod krošnjami močno zasneženih smrek. Pripravljenost
v četi je bila na največji višini. Nihče, čeprav smo bili posebno
pod noge premočeni, ni smel sezuti čevljev, še manj odložiti orožja.
Zarana smo pot nadaljevali. Nemci so storili isto. Ambruščev oče iz Rudnega,
ki je tu prevažal les, je imel le toliko časa, da je do Ispe zavlekel voz
hlodov in tako v snegu popolnoma zabrisal našo sled. Pozneje nam je pripovedoval,
da je že kakih 400 m od koče naletel na nemško smučarsko patrolo,
ki pa je tam našo sled izgubila in pot nadaljevala v smeri Jesenovca. Razume
se, da so Svabi na vse mogoče načine spraševali voznike, če so nas kaj videli,
a izvedeli niso nič.
Mi smo bili okrog osme ure zjutraj že pri Novaku. Dobili pa smo le prazno
t i so in v hlevu tulečo žival. Kam so vendar vsi odšli, ali so jih preselili? Sledi
so vodile v dolino. Pozneje smo izvedeli, da so pobegnili, ker so se bali, da bodo
Nemci spet tako surovo postopali z njimi kot za časa borb v Dražgošah. Mesar
Tone, ki se je razumel na živino, je takoj začel nakladati seno v jasli in napajati.
Primčkov Janko iz Dražgoš je v kuhinji iz zaklanega prašiča pričel
pripravljati hrano, ostali pa smo zavzeli položaje okrog hiše in vsak v svoji
smeri opazovali teren. Na nasprotni strani, v zasneženih dražgoških ruševinah,
smo kmalu opazili manjše kolone Švabov, ki so se sprehajale iz ene vasi v
42
drugo. Nekje iz smeri Stirpnika in škofjeloških hribov se je culo oglašanje
mitraljezov. Še ves čas je rahlo snežilo.
Pri Novaku pa smo se zadržali le malo časa. Toliko, da smo se nahranili
in že smo spet odhajali naprej. Pri Brsničarju ali »Zlati rezervi« smo se zaustavili
zaradi zveze in novih sporočil. Domači so se nas razveselili, vendar
smo z njihovih obrazov lahko brali neko zaskrbljenost zaradi našega prihoda.
— »Bolje bi bilo, da malo počakate v gozdu zadaj za hišo, tja vas bomo obvestili
o vsem,« nam je hitel pripovedovati najstarejši sin Andrej. In res, kmalu smo
Rtab Gorenjskega odreda spomladi 194T nad Priovčem pod Ratifovcem. Od desne na levo: Franc Bičelc-
Bruno^ komandant. Stane kersnik-Jelovčan, namestnik komandanta. Stane Bizjak-Kostja, namestnik
komisarja, Evgen Matejka-Pemc, komisar, in Pickov Tone, kurir. (Po fotokopiji T loškem muzeju.)
izvedeli tole: Sinoči, kmalu po na.stopu mraka, so Nemci iznenadili partizane
na Prtovču, zaklali v cerkvi partizanskega stražarja, vpadli v vas in jo požgali.
Kriva je bila gosta megla, zaradi katere so Nemci neopaženo prišli do
prvih hiš in izvršili napad. Večjih žrtev ni bilo, le večji del partizanov, bosih
in nekaj celo golih, se je moral umakniti v strmine Ratitovca.
Ob tej novici smo bili pošteno iznenadeni. Medtem ko smo mi gazili sneg
in srečavali Švabe na Jelovici, so ti naduteži požgali Prtovč! To nam je nalagalo,
da smo zopet morali spremeniti smer poti. — »Noč bomo prespali v
drvarski bajti nad Brsničarjem, jutri zjutraj pa četa zarana odrine proti Jelovici,
kot je to odredil štab odreda,« tako nam je na kratko pojasnil komandir
čete Veko.
Že popoldne smo prigazili do te kočice in se v njej razmestili. Če bi jo
človek zunaj cenil, bi mislil, da v njej kvečjemu lahko prenoči 10 ali 12 partizanov.
Pa nas je tudi sedaj kot mnogokrat prej sprejela vse pod svoj krov.
43
Jeseni 1942 smo velikokrat taborili v njej — včasih nas je bilo tudi po 70, pa
je vendar bilo vedno dovolj prostora v njej, pod krovom ali pa ob zidovih.
Zvečer smo izpred koče opazovali zadnje zublje pogorišča na Prtovču.
Sem in tja se je kje zrušil zadnji tram. nakar je bobneče zgrmel na zemljo in
dvignil roje rdečih isker, ki so se lepo videle v temni noči. Še zjutraj naslednjega
dne se je iz požgane vasi kadil črn dim in se leno vil po rebreh Ratitovca.
Stražarji, ki so se ponoči menjavali na stražarskem mestu, so zjutraj pripovedovali
o številnih raketah, ki so se dvigale nekje nad pobočji Koprivnika
in Blegoša. Po tem smo sklepali, da je nemška sodrga raztresena prav povsod
vzdolž škofjeloških hribov. Iz daljave, sem od Primorskega, so se oglašali
topovi.
Po končanem zajtrku, ki je bil ta dan kaj boren, smo nadaljevali pot. Se
preden pa smo dodobra posedli greben Pašen vrha, smo se spet imeli priliko
srečati z nemškimi patruljami, ki so na smučeh križarile sem ter tja po Jelovici.
Hitro smo se razporedili v strelsko vrsto in polegli v snegu. Na srečo pa
nas niso opazili in tako je minil dan brez streljanja. V poznem popoldnevu
smo spet odšli naprej. Smer poti smo odredili na skupnem sestanku, na katerem
je tov. Veko najprej obrazložil svojo zamisel, nato pa smo odbrali najpametnejši
predlog: preko Dražgoške gore še to noč priti na Jelovico!
Hodili smo približno po isti poti kot leta 1942 ob nesrečni hajki na Lipniški
planini. Pot pa je bila sedaj neprimerno težja zaradi veliko zapadlega
snega. Spet je bilo treba gaziti celeč, se pogrezati do pasu in se spet in spet
kopati iz njega. Povrhu pa je bila še noč. ki je še bolj utrujala. Nič ni pomagalo,
morali smo se v trdi temi zaustaviti v oglarski koči pod Visokim vrhom.
Grabna imenujejo domačini ta kraj, oglarsko kočo pa Hkavškova bajta. Kako
prav nam je prišla to noč, bomo vedeli le tisti, ki smo se je razveselili in ob
njej prespali sneženo noč!
Prva misel ob prihodu do nje je bila, kako urediti in pripraviti mesto za
prenočišče. Sredi zasneženega gozda to pač ni bilo lahko. Vse nam je klubovalo:
temna noč. da nismo nič videli, globok sneg, da smo se komaj prebili v
bajto, nikjer naokoli suhih vej za ogenj, ob katerem bi se ogreli in posušili.
Rešila nas je braškarica. polna suhega oglja: tako domačini imenujejo kolibo
za spravljanje oglja. Kmalu je sredi zasnežene jase, obdane z vitkimi in zasneženimi
jelkami, zaplapolal eden. dva in več tabornih ognjev. Na največjem
so kuharji pripravljali večerjo, ob drugih pa smo si borci sušili obleko. Pridno
smo nalagali na ogenj, da bi čimprej prišli do zemlje, 7ia kateri smo si morali
urediti ležišča. Tudi vsako smrekovo vejico je bilo treba posušiti na ognju
in si tako počasi pripravljati borno partizansko posteljo. Presneto mnogo smo
imeli to noč opraviti s pripravljanjem svojih ležišč, trajalo je pozno v noč. Tu
v bližini smo taborili aprila 1943, a je bil takrat kraj čisto drugačen. Tu je bilo
kopišče. ob katerem je žuborel studenec, okrog pa je ležalo dovolj suhega listja
za ležišča in suhih vej za kurjavo. Toda privaditi se je bilo treba novim razmeram,
to pot zimskim. Partizanova iznajdljivost pa je tudi sedaj pokazala
svojo moč. Po končani večerji smo razgrebli ognjišča, osušeno zemljo pokrili
s smrekovimi vejicami, razgrnili deke in polegli ter na takšnih posteljah prespali
noč. Mnogi so zaradi mraza vstali že sredi noči in ponovno na drugem
mestu zakurili ogenj ter raje ob njem bdeli in čakali jutra.
Oglje — kolikokrat smo ga bili veseli in hvaležni oglarjem, da so ga kuhali!
Pridno smo ga uporabljali, kadar je bilo potrebno, da ni iz taborišča
uhajal dim, ob zimskem času, ko do druge kurjave ni bilo moč priti, ali pa
44
za gretje zemljenic in šotorov, narejenih iz .smrekovega lubja ali vej. Največ
ga je bilo po gozdovih okrog Sv. Mohorja in Jošta, a posebno veliko smo ga
požgali jeseni leta 1942.
Tako smo tudi sedaj s pridom uporabili oglje, da ga je zjutraj le malo
ostalo v braškarici, ko smo zapuščali kraj. Zajtrk, potem pa naprej po Jelovici.
Vsa je bila nepregažena, a smreke od vrha do tal obzidane s snegom.
Pravi zimski gozdni čar, samo ne za nas, ki smo neprespani brodili po njem.
Na Visokem vrhu smo naleteli na prve sledi v snegu. Bile so to že deloma
zametene sledi smučarjev, verjetno nemških, ki so pred dnevom ali več šli tod.
Malo dalje v smeri Radovljiške planine smo naleteli na podrto drevje, iz katerega
so Nemci gradili v snegu zemljenice kvadrataste oblike. Nekaj jih je
bilo že narejenih, nekaj pa šele začetih. Zakaj so prestali, ni bilo nikomur
jasno? Verjetno je bilo treba naprej v drug kraj, v borbo z našimi brigadami.
Več praznih raket na vrhu griča pa nam je pričalo, da so jih pred dvema dnevoma
od tod metali in z njimi razsvetljevali okolico.
Kmalu potem smo se zaustavili v drvarski bajti v Zakrnici. Stala je tik
nad cesto, ki veže Selško planino in Martinjček, a vendar tako, da se z nje ni
videla. Bila je med redkimi, ki so nepožgane preživele leto 1942. Čeprav je bila
bajta tako skrita, smo vendar poslali po svoji sledi nazaj dvojno stražo, prav
tako pa tudi postavili stražarja, da je opazoval cesto. Prostora je bilo v kočici
dovolj za vse. Široko ognjišče pa je omogočilo, da smo zakurili kar več ognjev
ter se sušili, greli in si kuhali. Kot mnogi delavci pred nami, smo tudi mi v njej
brez večjega mraza prespali noč. Zvečer nam je tov. Kekec držal politično uro.
v kateri smo obdelovali razpoloženje v četi in zadržanje vsakega posameznika
v zadnjih dneh. Na koncu nas je Kekec spomnil še na besede, ki smo jih večkrat
slišali po radiu Slobodna Jugoslavija: »Rušite komunikacije in bunkerje,
napadajte sovražnika kjerkoli se pojavi. Uničujte izdajalce našega naroda.
Svoboda se bliža.« S temi besedami nas je v boj dan za dnem klical tov. Tito
in vsa naša domovina in bile so nam vodnik k skupnemu cilju.
Zadnji del poti smo naredili naslednjega dne. Vreme se je medtem že spremenilo
in proti severu, proti Karavankam, se nam je odpiral čudovit pogled
na zasnežene gore. Zdele so se nam še bolj mogočne in kljubovalne. Da, to so
bile naše gore, simbol naše kljubovalnosti vsem težavam in naporom! Z njih
je gorenjski partizan že tretjo zimo napadal sovražnika, proti kateremu se je
tedaj združila že skoraj vsa Evropa. V njih je bilo mesto za vsakega poštenega
Slovenca vsa vojna leta.
Začelna patrulja je zabrisala našo sled preko ceste. Tudi brisanju sledi
smo se že privadili in postali v tem pravi mojstri. To pot smo sled zakamuflirali
tako, da smo na cesti skakali vsi v isto stopinjo, nato pa preko zidu v gosto
raščene smrekice pod cesto.
V novem kraju nad Taležom smo si uredili taborišče. Komanda se je razvrstila
v lovski koči, četa pa v seniku ob njej. Na tem mestu smo nato ostali
dalj kot mesec dni. Medtem pa smo hodili v dolino v razne akcije, tako da smo
bili v taborišču prav malo.
Zadnje dni novembra meseca sem od kurirjev izvedel še eno žalostno novico,
namreč, da so mi Nemci v zadnji hajki ubili osem let starega brata Cirila.
Kar verjeti nisem mogel, čeprav sem že dodobra poznal nemško barbarstvo.
Saj ta najmlajši brat s partizani res ni imel nobene zveze. Edina krivda, ki jo
je imel pred Nemci, je bila. da je bil nedolžen Slovenec! Takoj sem zaprosil
komandirja čete, če smem obiskati dom. Dovolil mi je dva dni odsotnosti. Šele
45
doma sem potem izvedel vse podrobnosti o zločinom nad bratom. Mati in bratje
so mi povedali takole:
Cirila so Nemci ustrelili, ko je hotel z bratom Rudijem oditi v gozd nad
hišo, da sporočita očetu in še nekaterim, naj ta dan ne hodijo domov, ker
Nemci mobilizirajo ljudi za belo gardo. Poslala ju je mama in jima še celo
naročila, da so Nemci že na Rudnem, zato naj se pazita. Novice pa nista prenesla
niti 200 m od hiše, ko je za njunim hrbtom zadrdral švabski mitraljez in
nemške krogle so udarile po njima. Ciril, ki je bil takoj laže ranjen, je pričel
tekati sem in tja in klicati Rudija, ki je ležal v njegovi bližini skrit v zaklonu.
Ob drugem rafalu, ravno ko mu je starejši brat hitel ob strugi potoka na
pomoč, pa se je smrtno zadet zgrudil in obležal mrtev. Ko je videl, da je Ciril
mrtev, je Rudi tekel to sporočit mami. Kako je bilo njej, vedo mnoge naše
matere, ki so kaj takšnega doživele. Najprej je vsa prebledela, se stresla in
klecnila v kolenih, takoj pa je zbrala vse svoje moči in pogumno stopila ob
potoku k mrtvemu sinu. Vzela ga je v naročje in sama prinesla mrtvega
domov. Medtem pa je na dom prišla nemška patrulja in oficir, ki je bil z njo,
je na vse mogoče načine prepričeval mamo in se hlinil, češ da so Cirila ubili
partizani. Toda zločin je bil prehud in jasen za vsakogar. Ta družinska rana
je bila še toliko večja, ker smo ravno v tem času izvedeli, da je bil na Dolenjskem
težko ranjen tudi Joža, najstarejši brat in partizan Cankarjeve brigade.
Vendar s tem Nemci naši mami niso zlomili duha in volje in še naprej je zvesto
pomagala rednim partizanskim postojankam v tem kraju in mnogim partizanom,
ki jih je pot zanesla mimo hiše.
Prekletstvo in gnev do Nemcev in vsega, kar je nemško, skupaj z našimi
izdajalci, sta se ob tej nesreči v meni in pri ljudeh, ko so to zvedeli, še povečala.
S težkim srcem sem se drugega dne vračal nazaj v četo. V sebi pa sem
koval načrte maščevanja, ki sem ga dolžan Nemcem: Odslej ne prizanesem
nobenemu več! Venomer mi je bil pred očmi Ciril, ki je tako mlad moral darovati
svoje življenje na oltar svobode. »Maščevan boš za vsako ceno!« se je
kuhalo v meni nazaj grede v četo.
Prvo akcijo vojaškega in prehranjevalnega značaja smo zatem naredili
v Kamni gorici takoj po 1. decembru. Najprej smo se znesli nad občino, ki je
jasiio služila nemškim potrebam. V njej smo uničili vse dokumente in jih tik
pred nemško postojanko zmetali v potok Lipnico. Oglasili smo se tudi v trgovini,
ki je sedaj že drugič dajala živila partizanom. Prvič smo jo obiskali julija
leta 1942 z II. grupo odredov. Sredi vasi pod vaško lipo smo zapeli še nekaj
pesmi, nato pa smo se strjeni v eno vrsto prepevajoč podali po vasi.
V nemški postojanki, ki je bila v bivšem penzionu > Jelovica«, pa je bilo
vse tiho. Kaj neki mislijo, saj vendar morajo vedeti, da smo tu med njimi? Vsa
okna postojanke so bila zatemnjena in zdelo se je, kot da je v njej vse mrtvo.
— »Bojite se nas ubijalci in požigalci,« je kričal po vasi partizan Blažek, doma
iz Radovljice. — »Postaja vam vroče pod nogami. Močni ste samo pred neoboroženim
ljudstvom ob belem dnevu! Noč pa je za vas na tej puntarski slovenski
zemlji nevarna! Kje ste, pokažite se izza mračnih oken!« je vpil Kekec,
komisar čete.
Ko smo bili sredi vasi, se je Kekec obrnil k meni in rekel: »Bilo bi dobro,
da gremo malo nazaj pred postojanko in vidimo, kaj se v njej dogaja. Sumljivo
se mi zdi vse tole in bolje je, da smo previdni za vsak slučaj.« Nato je odbral
dve mitraljezki trojki in nas poslal nazaj k vaškim lipam pred postojanko.
46
Vrnili smo se in tam razpostavili svoja orožja. Dve zbrojevki in več pušk
je nestrpno pričakovalo, da postojanka zaživi. Ura nad nami v zvoniku je
udarila eno. Nekje pri Radovljici je zasvetilo nekaj raket, na katere pa nismo
obračali pozornosti. Se naprej bi nepremično ležali ob vaški lipi, da me tedaj
levi tovariš ni rahlo sunil v rame in mi pokazal na silhueto psa, ki je pritekel
iz postojanke. Čakamo in opazujemo. Kopita zbrojevk in pušk so se avtomatično
pritisnila ob ramena. Takoj za psom prično iz postojanke stopati
orožniki: eden. dva, trije šest. Oddaljenost do njih je majhna, toda noč je
in slabo se vidi. Opazujemo jih in pustimo, da pridejo vsi ven. Za kratek čas
se ustavijo pred vrati postojanke, nato pa odkorakajo naravnost proti nam.
Zaustavijo se na mostu, kjer pod seboj v
potoku opazujejo plavajoči občinski arhiv.
Vsi so ob mostni ograji in videti je, da se
počutijo varne. Verjetno mislijo, da nas ni
več. Tedajci pa se zahrohočeta dve zbrojevki
in odjeknejo puške! Zmešnjava na
mostu se spremeni v krik psa in ljudi.
Nekaj jih beži nazaj v postojanko, drugi
skačejo preko ograje v mrzlo Lipnico. Na
mostu sta obležala dva in kot tretji njihov
pes.
Takoj nato je oživela vsa vas. Izza
mračnih oken postojanke so pričele sikati
mimo nas svinčeno mrzle krogle, a nad
krov so se druga za drugo dvigale rakete
vseh mogočih barv in oblik. Pri umikanju
sem z največjo muko obvladoval neki plot
ob hiši, preko katerega se je bilo treba
prebiti, kajti ogenj iz sovražnikovih strojnic
in avtomatov nam je zapiral pot skozi
ravno vaško ulico.
Pri cerkvi nad vasjo smo se zbrali in
polegli ob zidu okrog nje. Tu smo šele
spoznali, zakaj Nemcev toliko časa ni bilo na spregled in zakaj so v postojanki
tako molčali. Pričakovali so pomoč iz Radovljice. Ta je resda prišla, vendar
ne do Kamne gorice, temveč pred našo zasedo, postavljeno v smeri vasi Lipnice.
Prišli pa so prepozno, kajti mi smo bili že pripravljeni za odhod nazaj
na Jelovico. Pa tudi zaseda na cesti pred Lipnico je imela to noč dovolj dela,
kajti pred njo se je pojavila kolona šestih kamionov, polnih nemške policije.
Korak nazaj v goro, čeprav je bila pozna ura, pa mi je bil lažji, saj je bila to
prva oddolžitev za brata Cirila in mnogo drugih.
Tretji dan po tej akciji je skojevska desetina, katere komandant sem bil,
postavila zasedo pod Pustim gradom na cesti Radovljica—Lipnica. Zaustavili
smo poštni avto in ga zažgali. Nemškega šoferja in neko Nemko, ki se je vozila
z njim, smo pustili, da sta se peš vrnila v Radovljico in tam obvestila svoje
nadrejene o usodi njihovega vozila. Avto je bil razen pisemskih pošiljk poln
paketov, namenjenih domačim fantom, ki so na ruski fronti služili nemško
vojsko. Potice, ki so bile namenjene za božične dni, smo prav slastno pospravili
mi, mnogo kruha pa smo prinesli celo v četo. Žal pa nam je bilo tistih
Tovariša Kekec in Adolf Mihelič iz Škofje
Loke. (Original hrani loški muzej.)
47
paketov, ki so bili namenjeni našim internirancem v številnih nemških taboriščih
in ki so bili bolj potrebni kruha in hrane kot mi.
Okrog Novega leta se nam je zopet pripetilo, da .se je sredi noči utrgal
z neba meteor in razsvetlil vso okolico. Nekateri so trdili, da je to svetloba
rakete, in to je pripeljalo do tega, da smo se sredi noči oblekli in ostali v bojni
pripravljenosti. Dežurni, ki je videl svetlobo, je zatrjeval, da je bila raketa,
ki naj bi po njegovi cenitvi padla nekje pri Ribenski planini. Sklican je bil
zbor čete in sestavljenih več patrulj, ki naj odidejo v tri smeri. Prva proti
Ribenski planini, druga proti Taležu in tretja v smeri Martinjčka. Ostali večji
del čete pa je zavzel položaje na grebenu nad taboriščem. Tako smo namesto
v toplem senu večji del noči prebili na snegu in se šele proti jutru vrnili nazaj
k počitku Kasneje smo od kurirjev zvedeli, da so svetlobo videli povsod, tako
v Podlonku, Bohinju in Kropi.
Po Novem letu nas je okrog 10. januarja 1944 obiskal komandat odreda
tovariš Igor. Drugega dne smo imeli nekakšen pregled čete, zvečer pa ponovno
odšli v akcijo. To noč je bila na vrsti železniška postaja Lesce-Bled. Tu smo
požgali večje skladišče raznega materiala, največ katrana, ki ga je bilo v njem
veliko. Delo je bilo kaj hitro opravljeno, ker se je nam mudilo nazaj, da čimprej
pridemo čez most pod Radovljico. In dobro je bilo. da smo pohiteli, ker drugače
bi nas prehiteli Nemci, ki so bili takoj za nami na mostu. Njihovo štork-
Ijanje po zmrzli zemlji je že od daleč naznanjalo, kako hitijo proti mostu, da
bi nam na njem presekali pot. Toda pred Pižem, na desnem bregu Save, sva
jih že pričakovala jaz in Igor z brzostrelko. — »So že na mostu! Malo še počakajva,
da se nama približajo,« mi je govoril Igor in obenem motril prihajajoče
Nemce. In res, ko so se približali, je najprej zapel Igorjev avtomat, nato
pa še zbrojevka, za katero sem se stiskal jaz. Policijski pes. ki je že pritekel
proti mostu, je bil takoj ranjen in je v krogu cvileč tekal okrog naju po cesti.
Škoda, da je bila noč temna in tako sva namesto ljudi lahko videla le silhuete
Nemcev, bežečih v smeri proti mestu. Sredi mostu pa je vseeno ležal nepremično
žandar, ki pa se je, kot sem pozneje zvedel, čeprav ranjen, srečno rešil.
Odgovor Nemcev z druge strani je bil nagel in silovit. Spet sva bila prisiljena
pritisniti se ob zemljo, ker drugače ne vem, kako bi jo zvozila. Moj umik je
potem ščitil Igor, ki je stoje še enkrat oplazil po bežečih Nemcih na desnem
bregu Save. Skupaj s četo, ki sva jo dohitela, sva prišla v taborišče za Zgoško
ravnijo. Cez nekaj dni pa smo v taborišču zvedeli strašno novico, da so Nemci
zaradi akcije v Lescah, ustrelili okrog 50 talcev.
Še enkrat smo se pojavili v Radovljici — to pot v samem mestu. Po načrtu
smo izvedli akcijo pri nekaterih hišah pod mestom, v usnjarni in v trgovini.
Akcijo so nam pripravili terenski delavci in tako so nas v mnogih hišah že
pričakovali. Četni zdravnik Peter je nekje iztaknil domačega žganja in nam
pripravil pijačo »karampampoli«. Nekaterim je ta preveč stopila v glavo in
komandir Veko je moral potem fante miriti, naj prenehajo z vriskanjem in
prepevanjem. Na račun tega vriskanja smo kasneje večkrat obujali spomine
na »karampampoli«.
Naslednja naloga naše skojevske desetine je bilo reševanje operativnega
oficirja Borisa Sobra. ki so ga 24. decembra Nemci težko ranili v zgornjem delu
Krope. Padel je pred zasedo, ki ga je pošteno preluknjala, in le toliko je še
imel časa, da je preskočil ograjo mostu in se rešil v mrzlih valovih Kroparice.
Vsega ranjenega so sprejeli pod svojo streho Lazarjevi in mu še isti večer,
čeprav so Nemci takoj pričeli s hišnimi preiskavami, nudili prvo pomoč. Sem
4488 ^ '••
je prišel ludi zdravnik iz Radovljice, nakar je Boris ostal v hiši cele tri tedne.
Toda do popolnega ozdravljenja je bilo še daleč. Kropa pa je bila znan partizanski
kraj, zato tu ni mogel ostati dalj časa. Zaradi tega je bila naši desetini
zaupana naloga, da ga prepeljemo v partizansko bolnišnico pri Podlonku, kjer
bo pod najboljšim zdravniškim nadzorstvom okreval.
Njegova premestitev je sledila 15. januarja 1944. leta. Izbrali smo hladno,
temno noč, v kateri smo računali, da bomo Borisa najvarneje prepeljali. Za
prevoz smo v Kropi dobili sani s konjsko vprego, s katerimi smo prepeljali
ranjenca vse do DražgoSke grape, kjer je bilo treba sani zamenjati z nosili,
ker naprej pot ni bila pregažena. Zaradi velikega mraza — bilo je 15 stopinj
pod ničlo — so Borisu v Kropi naložili pod noge in okrog telesa močno segreto
opeko, da mu med potjo ne bi bilo mraz. — Koliko takšnih in večjih prenosov
ranjenih partizanov je bilo med vojno! Njim je bila posvečena največja skrb
in za njihovo varnost so bile včasih, če je šlo za večje število ranjencev, odrejene
cele brigade, ki so imele nalogo, ščititi jih. Razumljivo, vsak takšen
prenos po težko prehodnem terenu, skozi noč in viharje, pa je imel svoje
težave. Težko je bilo zlasti za nosače, posebno na strmih in ozkih poteh. In
takšna pota so nam delala preglavice tudi sedaj, posebno zaradi nepregaženega
snega. Sicer pa za nas zdrave ni bilo težko: mnogo teže je bilo Borisu, ki
je vsak čas čutil na ranah sunke nosil, na katerih je ležal. Vendar je bil ves
transport opravljen v redu in zjutraj naslednjega dne smo pri Zlati rezervi
Borisa izročili partizanski bolnišnici. Utrujeni in prezebli smo se nato vračali
preko Dražgoške gore in Vodic nazaj v taborišče.
Sredi januarja smo ob nekem lepem dnevu prvikrat opažih visoko v zraku
jeklene ptiče — lovska letala, ki so krožila nad Gorenjsko in preletavala grebene
Karavank v smeri proti Koroški. To so bili prvi avioni, ki so potem do
konca vojne v vse večjem številu preletavali naše glave. Razumljivo, da smo
se jih razveselili. Vsi smo se zbrali na planoti med senikom in kočico ter opazovali
svetle ptice, znanilke bližajoče se svobode. Takrat jih še nismo razlikovali,
vedeli smo le to, da so zavezniški. In kaj je to pomenilo partizanom, ki
so že tretjo zimo preživljali dneve in noči v snegu!
Po tem razveseljivem dogodku smo se kmalu odpravili v zasedo, katero
smo postavili kamnogoriškim orožnikom v bližini mostu pod Radovljico. Toda
prišli so iz druge smeri, kot smo jih pričakovali. Ob tej priliki je bil ranjen
samo eden izmed orožnikov, katerega pa so drugi ščitili z ognjem tako močno,
da mu je uspelo pobegniti v smeri proti Pustemu gradu, kamor so se potem vsi
umaknili. Driigo zasedo smo postavili istim orožnikom v gozdu ob cesti, ki
pelje iz Lipnice na Lancovo. Toda pričakovali smo jih zaman. V tem času so
bila podelejena tudi prva partizanska odlikovanja. To niso bila običajna odlikovanja,
kakršna nosijo armade po svetu, temveč slike Tita in Stalina (fornmt
6 X 9). ki jih je komandir podelil odlikovanim borcem.
To so le nekatere večje akcije naše čete v tem času. Koliko manjših, uspelih
in neuspelih zased in akcij je še bilo! Lahko se reče le to. da je četa
z uspehom opravilo svoje poslanstvo. Ze s prvimi znaki pomladi 1944 je pričelo
še hitreje rasti in se razvijati partizansko gibanje v tem delu Gorenjske.
Četo pa so že v januarju čakale nove naloge.
J Ml-
* Loški razgledi 49