228 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 229Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih • EkologijaEkologija • Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih Tomaž Granda V družbi so mnogi morski karizmatični taksoni (najpogosteje sesalci in ribe) razmeroma dobro raziskani. Spremljajo njihove populacije (monitoring) ter preučujejo njihov ekološki pomen in evolucijski razvoj. Ti taksoni so po navadi veliki, človeku lepi ali koristni in so naše predni- ke zgodovinsko in kulturno zaznamovali. V današnji družbi pa pozabljamo na manj raziskane organizme, ki so prav tako zelo zanimivi, ekološko zelo pomembni, nekateri pa tudi lepi za človeško oko. Opisujem zaškrgarje, ki so v nam najbližjem (Jadranskem) morju stalno živeča skupina živali. Kako so videti goli polži oziroma kateri polži so oblečeni? Najverjetneje se ob besedni zvezi »goli polž« kakšen nepoznavalec narave zdrzne in začne spraševati, kje je videl kakšnega oblečenega. Čeprav je ime iz antropocentričnega »slovarja« morda za koga zavajajoče, je poimenovanje te skupine popolnoma na mestu. Znanstveno ime skupine Nudibranchia izvira iz latinske bese- de nudus, gol, in grške besede brankhia, škrge. Poslovenjeno to skupino imenujemo gološkr- garji. Skupina zaškrgarjev, na katero se nanaša prispevek, pa nimajo izpostavljenih samo di- halnih struktur, temveč kar celotno telo. Za- škrgarji so namreč v svoji evoluciji popolnoma ali v veliki meri izgubili enodelno lupino. Ta jim je nudila zaščito pred plenilci, kopenskim pa tudi preživetje v obdobju estivacije. Izgu- ba lupine pri skupini polžev se je v zgodovini zgodila večkrat. Pri kopenskih polžih denimo se izguba hišice povezuje z nizkimi koncentra- cijami kalcija, ki je eden izmed njenih glavnih gradnikov. Evolucija pri morskih golih polžih v smeri izgube lupine je po nekaterih virih posledica mutacij, s katerimi so organizmi pri- varčevali veliko energije. Prav tako je izguba lupine omogočala naselitev novih življenjskih prostorov ter simbiontske (fotoavtotrofne) sti- ke z ostalimi organizmi (Wägele, Klussmann- -Kolb, 2005). Po izgubi lupine, morda pa že v samem procesu izgubljanja, so se začeli raz- vijati drugi obrambni mehanizmi. Evolucijsko gledano je razvoj šel v tri različne smeri. Prva smer je kamuf laža: polži so se začeli zlivati z okolico/morskim dnom in se na tak način izognili plenjenju. Pri drugi smeri razvoja so osebki z mutacijami pridobili sposobnost sin- teze ali kopičenja dražečih/strupenih snovi, ki jih ob morebitnem napadu plenilcev lahko izločijo v okolje. Hkrati okolje daje prednost golim polžem najrazličnejših barv in vzorcev, s katerimi morebitne oportunistične plenilce opozarjajo na svoje strupene izločke. Na tem mestu naj omenim relativnost strupenih sno- vi, saj je beseda močno antropocentrično za- znamovana. Snovi, ki so za človeka strupene, so lahko za nekatere organizme, ki so se na te snovi prilagodili, ključnega pomena v nji- hovem razvoju. Tretjo smer razvoja pa pred- stavljajo takšne vrste, ki so razvile podobne barvne vzorce kot strupeni goli polži, le da so te popolnoma nestrupene. S podobnim vide- zom kot strupeni tako oportunistično presle- pijo svoje morebitne plenilce (Winters in sod., 2018). Življenjski prostor Zaškrgarji, na katere se prispevek nanaša, so večinoma bentoški. To skupino živali lahko najdemo v vseh svetovnih morjih, od skrajno severnih in južnih hladnih do toplih subtrop- skih in tropskih morjih ter celo v brakičnih vodah. Takšno razširjenost imenujemo koz- mopolitska in je značilna za taksonomske skupine, ki imajo široko tolerančno območje – skupine ga prenesejo brez (večjih) negativnih posledic. Posledica take razširjenosti je veliko število vrst. Zadnja monografija navaja, da je samo v Slovenskem delu Jadranskega morja sto enainštirideset vrst zaškrgarjev (Lipej, Trkov, Mavrič, 2018), vendar je od njenega izida bi- lo najdenih več za Slovenijo novih vrst. Za- radi svoje barvitosti in vrstne raznolikosti jih z malo truda lahko opazi tudi manj izkušeni potapljač. Lahko jih opazimo med prehranje- vanjem z algami ali ostalimi morskimi rastli- nami in sesilnimi živalmi (nekateri so tudi plenilci) (Sanvicente-Añorve, in sod., . 2012). Težje jih je opaziti v mirovanju, takrat se ze- lo dobro zlijejo s svojo okolico, nekateri pa se zakopljejo v pesek. Na tak način opazimo sa- mo tipalke, ki »štrlijo« iz peska. Bentoški za- škrgarji lahko tudi plavajo, vendar razmeroma počasi in redko, saj so takrat ranljivi in izpo- stavljeni plenilcem. V kolikor jih napade pleni- lec, največkrat ribe, je najzanimivejša obramba izpust dražečega izločka, ki plenilca zmede in odvrne od napada. Nekatere vrste imajo v iz- ločkih tudi snovi, s katerimi preslepijo plenil- ce. Izločeni oblak snovi ribe preusmeri, saj jih spominja na hrano – jih torej zamoti. V tem času se plavajoči polž lahko oddalji ali skri- je ( Johnson, Willows, 2009). V Jadranskem morju največkrat opazimo plavajočega velikega morskega zajčka (Aplysia fasciata), včasih tudi s kopnega, saj velja za vrsto, ki pri nas doseže največjo velikost. Vloga v morskem ekosistemu Kot vsi organizmi ima tudi skupina zaškrgar- jev svojevrsten vpliv na ekosistem. S strganjem alg in rastlin ter plenjenjem ostalih nevreten- čarjev prispevajo k hitrejšemu kroženju snovi med trofičnimi ravnmi. Prav tako preprečuje- jo pretirano razrast omenjenih organizmov – opravljajo biološki nadzor, kar se lahko kaže v biotsko pestrejši združbi. S plenjenjem drugih organizmov goli polži prispevajo tudi k njiho- vi evoluciji. Zaradi nenehnega prilagajanja in motnje statičnih bentoških organizmov priha- ja do nenehne evolucije in koevolucije plena in plenilca (golih polžev). Posledici sta večja gen- ska pestrosti in večja stabilnost populacij ob ekoloških spremembah, kar lahko dolgoročno vodi v speciacijo (nastajanje novih vrst). Kot je bilo opisano v eni izmed prejšnjih števil revi- Barvita flabelina (Flabellina affinis) je pogosta vrsta v jadranskem infralitoralu. Foto: Iztok Klemenc. 228 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 229Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih • EkologijaEkologija • Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih Tomaž Granda V družbi so mnogi morski karizmatični taksoni (najpogosteje sesalci in ribe) razmeroma dobro raziskani. Spremljajo njihove populacije (monitoring) ter preučujejo njihov ekološki pomen in evolucijski razvoj. Ti taksoni so po navadi veliki, človeku lepi ali koristni in so naše predni- ke zgodovinsko in kulturno zaznamovali. V današnji družbi pa pozabljamo na manj raziskane organizme, ki so prav tako zelo zanimivi, ekološko zelo pomembni, nekateri pa tudi lepi za človeško oko. Opisujem zaškrgarje, ki so v nam najbližjem (Jadranskem) morju stalno živeča skupina živali. Kako so videti goli polži oziroma kateri polži so oblečeni? Najverjetneje se ob besedni zvezi »goli polž« kakšen nepoznavalec narave zdrzne in začne spraševati, kje je videl kakšnega oblečenega. Čeprav je ime iz antropocentričnega »slovarja« morda za koga zavajajoče, je poimenovanje te skupine popolnoma na mestu. Znanstveno ime skupine Nudibranchia izvira iz latinske bese- de nudus, gol, in grške besede brankhia, škrge. Poslovenjeno to skupino imenujemo gološkr- garji. Skupina zaškrgarjev, na katero se nanaša prispevek, pa nimajo izpostavljenih samo di- halnih struktur, temveč kar celotno telo. Za- škrgarji so namreč v svoji evoluciji popolnoma ali v veliki meri izgubili enodelno lupino. Ta jim je nudila zaščito pred plenilci, kopenskim pa tudi preživetje v obdobju estivacije. Izgu- ba lupine pri skupini polžev se je v zgodovini zgodila večkrat. Pri kopenskih polžih denimo se izguba hišice povezuje z nizkimi koncentra- cijami kalcija, ki je eden izmed njenih glavnih gradnikov. Evolucija pri morskih golih polžih v smeri izgube lupine je po nekaterih virih posledica mutacij, s katerimi so organizmi pri- varčevali veliko energije. Prav tako je izguba lupine omogočala naselitev novih življenjskih prostorov ter simbiontske (fotoavtotrofne) sti- ke z ostalimi organizmi (Wägele, Klussmann- -Kolb, 2005). Po izgubi lupine, morda pa že v samem procesu izgubljanja, so se začeli raz- vijati drugi obrambni mehanizmi. Evolucijsko gledano je razvoj šel v tri različne smeri. Prva smer je kamuf laža: polži so se začeli zlivati z okolico/morskim dnom in se na tak način izognili plenjenju. Pri drugi smeri razvoja so osebki z mutacijami pridobili sposobnost sin- teze ali kopičenja dražečih/strupenih snovi, ki jih ob morebitnem napadu plenilcev lahko izločijo v okolje. Hkrati okolje daje prednost golim polžem najrazličnejših barv in vzorcev, s katerimi morebitne oportunistične plenilce opozarjajo na svoje strupene izločke. Na tem mestu naj omenim relativnost strupenih sno- vi, saj je beseda močno antropocentrično za- znamovana. Snovi, ki so za človeka strupene, so lahko za nekatere organizme, ki so se na te snovi prilagodili, ključnega pomena v nji- hovem razvoju. Tretjo smer razvoja pa pred- stavljajo takšne vrste, ki so razvile podobne barvne vzorce kot strupeni goli polži, le da so te popolnoma nestrupene. S podobnim vide- zom kot strupeni tako oportunistično presle- pijo svoje morebitne plenilce (Winters in sod., 2018). Življenjski prostor Zaškrgarji, na katere se prispevek nanaša, so večinoma bentoški. To skupino živali lahko najdemo v vseh svetovnih morjih, od skrajno severnih in južnih hladnih do toplih subtrop- skih in tropskih morjih ter celo v brakičnih vodah. Takšno razširjenost imenujemo koz- mopolitska in je značilna za taksonomske skupine, ki imajo široko tolerančno območje – skupine ga prenesejo brez (večjih) negativnih posledic. Posledica take razširjenosti je veliko število vrst. Zadnja monografija navaja, da je samo v Slovenskem delu Jadranskega morja sto enainštirideset vrst zaškrgarjev (Lipej, Trkov, Mavrič, 2018), vendar je od njenega izida bi- lo najdenih več za Slovenijo novih vrst. Za- radi svoje barvitosti in vrstne raznolikosti jih z malo truda lahko opazi tudi manj izkušeni potapljač. Lahko jih opazimo med prehranje- vanjem z algami ali ostalimi morskimi rastli- nami in sesilnimi živalmi (nekateri so tudi plenilci) (Sanvicente-Añorve, in sod., . 2012). Težje jih je opaziti v mirovanju, takrat se ze- lo dobro zlijejo s svojo okolico, nekateri pa se zakopljejo v pesek. Na tak način opazimo sa- mo tipalke, ki »štrlijo« iz peska. Bentoški za- škrgarji lahko tudi plavajo, vendar razmeroma počasi in redko, saj so takrat ranljivi in izpo- stavljeni plenilcem. V kolikor jih napade pleni- lec, največkrat ribe, je najzanimivejša obramba izpust dražečega izločka, ki plenilca zmede in odvrne od napada. Nekatere vrste imajo v iz- ločkih tudi snovi, s katerimi preslepijo plenil- ce. Izločeni oblak snovi ribe preusmeri, saj jih spominja na hrano – jih torej zamoti. V tem času se plavajoči polž lahko oddalji ali skri- je ( Johnson, Willows, 2009). V Jadranskem morju največkrat opazimo plavajočega velikega morskega zajčka (Aplysia fasciata), včasih tudi s kopnega, saj velja za vrsto, ki pri nas doseže največjo velikost. Vloga v morskem ekosistemu Kot vsi organizmi ima tudi skupina zaškrgar- jev svojevrsten vpliv na ekosistem. S strganjem alg in rastlin ter plenjenjem ostalih nevreten- čarjev prispevajo k hitrejšemu kroženju snovi med trofičnimi ravnmi. Prav tako preprečuje- jo pretirano razrast omenjenih organizmov – opravljajo biološki nadzor, kar se lahko kaže v biotsko pestrejši združbi. S plenjenjem drugih organizmov goli polži prispevajo tudi k njiho- vi evoluciji. Zaradi nenehnega prilagajanja in motnje statičnih bentoških organizmov priha- ja do nenehne evolucije in koevolucije plena in plenilca (golih polžev). Posledici sta večja gen- ska pestrosti in večja stabilnost populacij ob ekoloških spremembah, kar lahko dolgoročno vodi v speciacijo (nastajanje novih vrst). Kot je bilo opisano v eni izmed prejšnjih števil revi- Barvita flabelina (Flabellina affinis) je pogosta vrsta v jadranskem infralitoralu. Foto: Iztok Klemenc. 230 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 231Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih • EkologijaEkologija • Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih je Proteus (2009; 72, 1: 19-22), lahko nekatere vrste golih polžev vase sprejmejo fotoavtotrofe (organizme, ki fotosintezo opravljajo s pomo- čjo svetlobne energije) v procesu endosimbio- ze. To je zgolj primer, iz katerega poskusimo izluščiti bistvo: najrazličnejše prezrte skupine organizmov so v evoluciji zmožne razviti nove prehranske strategije, metabolne poti in ostale biološke procese. Posledično takšne spremembe vplivajo na združbo, posredno tudi na posame- zne osebke, vse od primarnih proizvajalcev do velikih karizmatičnih organizmov. Tujerodne vrste v Sredozemlju Kot pri ostalih skupinah organizmov se tudi pri zaškrgarjih pojavlja problematika tujero- dnih vrst. Tujerodne vrste so organizmi, ki se selijo na neko območje same ali s pomočjo človeka (neposredno ali posredno). Pri nepo- srednem prenosu se zaškrgarji najpogosteje prenašajo z velikimi tovornimi ladjami (bala- stne vode). V Jadransko in Sredozemsko morje prihajajo predvsem iz smeri Rdečega morja, kjer po obnovljenem Sueškem prekopu dnev- no prečka to ožino tudi do sedemindevetdeset ladij. Zaradi podnebnih sprememb v zadnjih letih (kar ima za posledico segrevanje Sredo- zemlja in tudi Jadrana, predvsem severnega Jadrana) nove vrste iz toplejših morij pogosteje preživijo tudi pri nas. Vrste, ki imajo široko tolerančno območje, imajo večje možnosti, da se na novo okolje prilagodijo ter se uspešno razmnožujejo. Slej kot prej se pojavi tekmo- vanje z avtohtonimi vrstami, s katerimi imajo prekrivajoče ekološke niše. Pri tem lahko nove vrste odvzemajo življenjski prostor, vire hra- ne ali pa zgolj s svojim obstojem spremenijo okolje do te mere, da se populacijska dinamika avtohtonih organizmov spremeni. Vnos tujero- dnih vrst z možno invazivnostjo, ki lahko ima vpliv tudi na višje trofične ravni, je za var- stvene biologe in ekologe načeloma nezaželen, saj vnaša v izoblikovane združbe precej nego- tovosti in nevarnosti za avtohtone organizme (Molnar in sod., 2008). Problem pa niso le tujerodni zaškrgarji, marveč tudi druge tuje- rodne vrste, denimo ribe, ki so njihovi plenil- ci. Tujerodne plenilske vrste lahko zdesetkajo ali popolnoma iztrebijo avtohtone organizme ter močno vplivajo na združbe, izoblikovane v severnem Jadranu. Vzrok, zakaj so tujerodni plenilci uspešnejši v plenjenju avtohtonih or- ganizmov, je predvsem v odsotnosti koevolu- cije med vrstami (Occhipinti-Ambrogi, Galil, 2010). Tako ostajajo nekatere interakcije med taksoni neznane, še posebej, kadar sta v stiku taksona, ki se evolucijsko nista sorazvijala. Ko- evolucija med organizmi poganja razvoj vrst, saj se v njej med seboj prilagajajo. Kako človek vpliva na pojavljanje golih polžev in ostalih morskih organizmov? Človek s svojim delovanjem močno spreminja morske ekosisteme, na žalost pa je najbolj na udaru jedrna sestavina morskega ekosistema, to je voda - voda, ki jo razumemo kot topilo za snovi, ki jih človek namerno ali nenamerno vnaša v svoje okolje. V morje se namreč izteka rezultanta, vsota, vseh človekovih dejavnosti: izpiranja urbanih, kmetijskih, industrijskih in drugih snovi v reke in kasneje v morja ter iz- rabe in regulacije rek za številne človeške po- trebe, pri tem pa se bistveno spremeni oblika raztopljenih snovi. V Jadranskem morju na pri- mer živo srebro, ki se v anoksičnih razmerah (razmerah, kjer ni kisika ali pa ga hudo pri- manjkuje) ali na soški akumulaciji pretvori v metilirano živo srebro. Takšno prehaja tudi v Jadransko morje, kjer ga organizmi nižjih tro- fičnih ravni absorbirajo, nato pa s prehranje- valnimi spleti prehaja v višje trofične stopnje (Faganeli in sod., 2002). Metilirano živo srebro je za razliko od elementarnega izjemno strupe- no (nevrotoksin) za človeka, pa tudi za ostale živali, ki v življenju kopičijo metilirano živo srebro v svojem organizmu (Ke in sod., 2023). Prav tako tudi zračna onesnaženost vpliva na morje in prispeva k vedno večjemu celokupne- mu deležu obremenjujočih snovi v njem (Ito in sod., 2023). Ta ista voda pa je tudi življenjsko okolje, v tem primeru golih polžev, ki so se na lastnosti vode in snovi, raztopljenih v vodi, prilagajali dolgo časa. Zelo hitro spreminjanje lastnosti morske vode je zato problematično. Nekatere vrste se na takšne hipne spremembe lahko prilagodijo, velika večina pa ima s tem težave. Sprva se spremembe okolja kažejo v zmanjšanem fitnesu osebkov, kar vodi v zmanj- ševanje populacij, genetskem zdrsu (driftu) in spirali izumiranja. Na tak način ne izumirajo zgolj zaškrgarji, marveč tudi ostale skupine ži- vali, kar lahko ima izjemno velik vpliv na ce- lotni ekosistem. Slovarček: Bentos. Živalske in rastlinske združbe, ki živijo na dnu morskih ali celinskih voda. Endosimbioza. Vrsta sožitja, v katerem en organizem prebiva v telesu ali celici drugega organizma. Estivacija. Poletno mirovanje zaradi možnosti dehi- dracije ali pregretja. Fitnes. Fitnes pomeni relativno konkurenčno sposob- nost določenega genotipa, ki jo določa celota prilago- ditev na ravni morfoloških, f izioloških, razmnoževal- nih in f itogeografskih znakov, kaže pa se v povpreč- nem številu preživelih potomcev tega genotipa glede na druge. Genetski zdrs (drift). Naključna sprememba frekvence alelov v neki populaciji skozi generacije. Pojavlja se pri vseh populacijah, vendar ima največji vpliv na majhne populacije. Infralitoral. Prvi pas v morju, ki ni neposredno izpo- stavljen vplivom kopnega. Koevolucija. Sprememba genetske sestave enega or- ganizma ali organske vrste, ki nastane kot odgovor na spremembo genetske sestave drugega organizma ali or- ganske vrste. Kozmopolitska razširjenost. Globalna/splošna razšir- jenost nekega taksona. Združba. Skupnost organizmov, ki živijo na določe- nem območju v enakih okoljskih razmerah. Literatura: Cortesi, F., Cheney, K. L., 2010: Conspicuousness is correlated with toxicity in marine opisthobranchs. Journal of Evolutionary Biology, 23 (7). https://doi.org/10.1111/ j.1420-9101.2010.02018.x. Faganeli, J., Horvat, M., Covelli, S., Fajon, V., Logar, M., Lipej, L., Cermelj, B., 2003: Mercury and methylmercury in the Gulf of Trieste (northern Adriatic Sea). Science of the Total Environment, 304 (1–3). https://doi.org/10.1016/S0048-9697(02)00578-8. Galil, B. S., 2008: Alien species in the Mediterranean Sea - Which, when, where, why? Hydrobiologia, 606 (1). https://doi.org/10.1007/s10750-008-9342-z. Ito, A., Miyazaki, Y., Taketani, F., Iwamoto, Y., Kanaya, Y., 2023: Marine aerosol feedback on biogeochemical cycles and the climate in the Anthropocene: lessons learned from the Pacific Ocean. In Environmental Science: Atmospheres. https://doi.org/10.1039/d2ea00156j. Johnson, P. M., Willows, A. O. D., 1999: Defense in sea hares (Gastropoda, Opisthobranchia, Anaspidea): Multiple layers of protection from egg to adult. Marine and Freshwater Behaviour and Physiology, 32 (2–3). https:// doi.org/10.1080/10236249909379045. Lipej, L., Trkov, D., Mavrič, B., 2018: Polži zaškrgarji slovenskega morja. Piran: Nacionalni inštitut za biologijo. Ke, T., Tinkov, A. A., Skalny, A. V., Santamaria, A., Rocha, J. B. T., Bowman, A. B., Chen, W., Aschner, M., 2023: Epigenetics and Methylmercury-Induced Neurotoxicity, Evidence from Experimental Studies. Toxics, 11 (1). https://doi.org/10.3390/toxics11010072. Occhipinti-Ambrogi, A., Galil, B., 2010: Marine alien species as an aspect of global change. Advances in Oceanography and Limnology, 1(1). https://doi. org/10.1080/19475721003743876. Sanvicente-Añorve, L., Hermoso-Salazar, M., Ortigosa, J., Solís-Weiss, V., Lemus-Santana, E., 2012: Opisthobranch assemblages from a coral reef system: The role of habitat type and food availability. Bulletin of Marine Science, 88 (4). https://doi.org/10.5343/ bms.2011.1117. Wägele, H., Klussmann-Kolb, A., 2005: Opisthobranchia (Mollusca, Gastropoda) - More than just slimy slugs. Shell reduction and its implications on defence and foraging. Frontiers in Zoology, 2. https://doi.org/10.1186/1742- 9994-2-3. Winters, A. E., Wilson, N. G., van den Berg, C. P., How, M. J., Endler, J. A., Marshall, N. J., White, A. M., Garson, M. J., Cheney, K. L., 2018: Toxicity and taste: Unequal chemical defences in a mimicry ring. Proceedings of the Royal Society B: Biological Sciences, 285 (1880). https://doi.org/10.1098/rspb.2018.0457. Tomaž Granda je študent magistrskega študija ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Prihaja iz Maribora, kjer je začel s svojim izobraževanjem. Kot dijak je obiskoval Prvo gimnazijo Maribor, vzporedno pa tudi Konservatorij za glasbo in balet Maribor. V času šolanja je ugotovil, da ga narava in biologija zelo zanimata. Zato je univerzitetno pot nadaljeval na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, kjer je po treh letih tudi uspešno diplomiral. V želji po novih znanjih in izkušnjah se je vpisal na Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani. Zanimajo ga vodni (morski in sladkovodni) ekosistemi, združbe v njih in upravljanje z njimi. Foto: Filip Lah, Bohinj leta 2023. 230 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 231Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih • EkologijaEkologija • Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih je Proteus (2009; 72, 1: 19-22), lahko nekatere vrste golih polžev vase sprejmejo fotoavtotrofe (organizme, ki fotosintezo opravljajo s pomo- čjo svetlobne energije) v procesu endosimbio- ze. To je zgolj primer, iz katerega poskusimo izluščiti bistvo: najrazličnejše prezrte skupine organizmov so v evoluciji zmožne razviti nove prehranske strategije, metabolne poti in ostale biološke procese. Posledično takšne spremembe vplivajo na združbo, posredno tudi na posame- zne osebke, vse od primarnih proizvajalcev do velikih karizmatičnih organizmov. Tujerodne vrste v Sredozemlju Kot pri ostalih skupinah organizmov se tudi pri zaškrgarjih pojavlja problematika tujero- dnih vrst. Tujerodne vrste so organizmi, ki se selijo na neko območje same ali s pomočjo človeka (neposredno ali posredno). Pri nepo- srednem prenosu se zaškrgarji najpogosteje prenašajo z velikimi tovornimi ladjami (bala- stne vode). V Jadransko in Sredozemsko morje prihajajo predvsem iz smeri Rdečega morja, kjer po obnovljenem Sueškem prekopu dnev- no prečka to ožino tudi do sedemindevetdeset ladij. Zaradi podnebnih sprememb v zadnjih letih (kar ima za posledico segrevanje Sredo- zemlja in tudi Jadrana, predvsem severnega Jadrana) nove vrste iz toplejših morij pogosteje preživijo tudi pri nas. Vrste, ki imajo široko tolerančno območje, imajo večje možnosti, da se na novo okolje prilagodijo ter se uspešno razmnožujejo. Slej kot prej se pojavi tekmo- vanje z avtohtonimi vrstami, s katerimi imajo prekrivajoče ekološke niše. Pri tem lahko nove vrste odvzemajo življenjski prostor, vire hra- ne ali pa zgolj s svojim obstojem spremenijo okolje do te mere, da se populacijska dinamika avtohtonih organizmov spremeni. Vnos tujero- dnih vrst z možno invazivnostjo, ki lahko ima vpliv tudi na višje trofične ravni, je za var- stvene biologe in ekologe načeloma nezaželen, saj vnaša v izoblikovane združbe precej nego- tovosti in nevarnosti za avtohtone organizme (Molnar in sod., 2008). Problem pa niso le tujerodni zaškrgarji, marveč tudi druge tuje- rodne vrste, denimo ribe, ki so njihovi plenil- ci. Tujerodne plenilske vrste lahko zdesetkajo ali popolnoma iztrebijo avtohtone organizme ter močno vplivajo na združbe, izoblikovane v severnem Jadranu. Vzrok, zakaj so tujerodni plenilci uspešnejši v plenjenju avtohtonih or- ganizmov, je predvsem v odsotnosti koevolu- cije med vrstami (Occhipinti-Ambrogi, Galil, 2010). Tako ostajajo nekatere interakcije med taksoni neznane, še posebej, kadar sta v stiku taksona, ki se evolucijsko nista sorazvijala. Ko- evolucija med organizmi poganja razvoj vrst, saj se v njej med seboj prilagajajo. Kako človek vpliva na pojavljanje golih polžev in ostalih morskih organizmov? Človek s svojim delovanjem močno spreminja morske ekosisteme, na žalost pa je najbolj na udaru jedrna sestavina morskega ekosistema, to je voda - voda, ki jo razumemo kot topilo za snovi, ki jih človek namerno ali nenamerno vnaša v svoje okolje. V morje se namreč izteka rezultanta, vsota, vseh človekovih dejavnosti: izpiranja urbanih, kmetijskih, industrijskih in drugih snovi v reke in kasneje v morja ter iz- rabe in regulacije rek za številne človeške po- trebe, pri tem pa se bistveno spremeni oblika raztopljenih snovi. V Jadranskem morju na pri- mer živo srebro, ki se v anoksičnih razmerah (razmerah, kjer ni kisika ali pa ga hudo pri- manjkuje) ali na soški akumulaciji pretvori v metilirano živo srebro. Takšno prehaja tudi v Jadransko morje, kjer ga organizmi nižjih tro- fičnih ravni absorbirajo, nato pa s prehranje- valnimi spleti prehaja v višje trofične stopnje (Faganeli in sod., 2002). Metilirano živo srebro je za razliko od elementarnega izjemno strupe- no (nevrotoksin) za človeka, pa tudi za ostale živali, ki v življenju kopičijo metilirano živo srebro v svojem organizmu (Ke in sod., 2023). Prav tako tudi zračna onesnaženost vpliva na morje in prispeva k vedno večjemu celokupne- mu deležu obremenjujočih snovi v njem (Ito in sod., 2023). Ta ista voda pa je tudi življenjsko okolje, v tem primeru golih polžev, ki so se na lastnosti vode in snovi, raztopljenih v vodi, prilagajali dolgo časa. Zelo hitro spreminjanje lastnosti morske vode je zato problematično. Nekatere vrste se na takšne hipne spremembe lahko prilagodijo, velika večina pa ima s tem težave. Sprva se spremembe okolja kažejo v zmanjšanem fitnesu osebkov, kar vodi v zmanj- ševanje populacij, genetskem zdrsu (driftu) in spirali izumiranja. Na tak način ne izumirajo zgolj zaškrgarji, marveč tudi ostale skupine ži- vali, kar lahko ima izjemno velik vpliv na ce- lotni ekosistem. Slovarček: Bentos. Živalske in rastlinske združbe, ki živijo na dnu morskih ali celinskih voda. Endosimbioza. Vrsta sožitja, v katerem en organizem prebiva v telesu ali celici drugega organizma. Estivacija. Poletno mirovanje zaradi možnosti dehi- dracije ali pregretja. Fitnes. Fitnes pomeni relativno konkurenčno sposob- nost določenega genotipa, ki jo določa celota prilago- ditev na ravni morfoloških, f izioloških, razmnoževal- nih in f itogeografskih znakov, kaže pa se v povpreč- nem številu preživelih potomcev tega genotipa glede na druge. Genetski zdrs (drift). Naključna sprememba frekvence alelov v neki populaciji skozi generacije. Pojavlja se pri vseh populacijah, vendar ima največji vpliv na majhne populacije. Infralitoral. Prvi pas v morju, ki ni neposredno izpo- stavljen vplivom kopnega. Koevolucija. Sprememba genetske sestave enega or- ganizma ali organske vrste, ki nastane kot odgovor na spremembo genetske sestave drugega organizma ali or- ganske vrste. Kozmopolitska razširjenost. Globalna/splošna razšir- jenost nekega taksona. Združba. Skupnost organizmov, ki živijo na določe- nem območju v enakih okoljskih razmerah. Literatura: Cortesi, F., Cheney, K. L., 2010: Conspicuousness is correlated with toxicity in marine opisthobranchs. Journal of Evolutionary Biology, 23 (7). https://doi.org/10.1111/ j.1420-9101.2010.02018.x. Faganeli, J., Horvat, M., Covelli, S., Fajon, V., Logar, M., Lipej, L., Cermelj, B., 2003: Mercury and methylmercury in the Gulf of Trieste (northern Adriatic Sea). Science of the Total Environment, 304 (1–3). https://doi.org/10.1016/S0048-9697(02)00578-8. Galil, B. S., 2008: Alien species in the Mediterranean Sea - Which, when, where, why? Hydrobiologia, 606 (1). https://doi.org/10.1007/s10750-008-9342-z. Ito, A., Miyazaki, Y., Taketani, F., Iwamoto, Y., Kanaya, Y., 2023: Marine aerosol feedback on biogeochemical cycles and the climate in the Anthropocene: lessons learned from the Pacific Ocean. In Environmental Science: Atmospheres. https://doi.org/10.1039/d2ea00156j. Johnson, P. M., Willows, A. O. D., 1999: Defense in sea hares (Gastropoda, Opisthobranchia, Anaspidea): Multiple layers of protection from egg to adult. Marine and Freshwater Behaviour and Physiology, 32 (2–3). https:// doi.org/10.1080/10236249909379045. Lipej, L., Trkov, D., Mavrič, B., 2018: Polži zaškrgarji slovenskega morja. Piran: Nacionalni inštitut za biologijo. Ke, T., Tinkov, A. A., Skalny, A. V., Santamaria, A., Rocha, J. B. T., Bowman, A. B., Chen, W., Aschner, M., 2023: Epigenetics and Methylmercury-Induced Neurotoxicity, Evidence from Experimental Studies. Toxics, 11 (1). https://doi.org/10.3390/toxics11010072. Occhipinti-Ambrogi, A., Galil, B., 2010: Marine alien species as an aspect of global change. Advances in Oceanography and Limnology, 1(1). https://doi. org/10.1080/19475721003743876. Sanvicente-Añorve, L., Hermoso-Salazar, M., Ortigosa, J., Solís-Weiss, V., Lemus-Santana, E., 2012: Opisthobranch assemblages from a coral reef system: The role of habitat type and food availability. Bulletin of Marine Science, 88 (4). https://doi.org/10.5343/ bms.2011.1117. Wägele, H., Klussmann-Kolb, A., 2005: Opisthobranchia (Mollusca, Gastropoda) - More than just slimy slugs. Shell reduction and its implications on defence and foraging. Frontiers in Zoology, 2. https://doi.org/10.1186/1742- 9994-2-3. Winters, A. E., Wilson, N. G., van den Berg, C. P., How, M. J., Endler, J. A., Marshall, N. J., White, A. M., Garson, M. J., Cheney, K. L., 2018: Toxicity and taste: Unequal chemical defences in a mimicry ring. Proceedings of the Royal Society B: Biological Sciences, 285 (1880). https://doi.org/10.1098/rspb.2018.0457. Tomaž Granda je študent magistrskega študija ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Prihaja iz Maribora, kjer je začel s svojim izobraževanjem. Kot dijak je obiskoval Prvo gimnazijo Maribor, vzporedno pa tudi Konservatorij za glasbo in balet Maribor. V času šolanja je ugotovil, da ga narava in biologija zelo zanimata. Zato je univerzitetno pot nadaljeval na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, kjer je po treh letih tudi uspešno diplomiral. V želji po novih znanjih in izkušnjah se je vpisal na Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani. Zanimajo ga vodni (morski in sladkovodni) ekosistemi, združbe v njih in upravljanje z njimi. Foto: Filip Lah, Bohinj leta 2023.