Spomiii iia šftoia Slomselfo. V.veliko srečo si štejem, da sem bil od Slomšekove roke birman leta 1858 v Šmarju. Bilo je to neko poletno nedeljo. Tri leta pozneje, leta 1861, sem videl Slomšeka zadnjikrat živega pred seboj in sicer v šoli. Peljal se je neke- ga dne sfeozi Šmarje v spremstvu neKega starega gospoda, bržčas na Slatino in v rogaško dekanijo na birmovanje. Ustavil se je v Šmarju, da obišče častnega ikanonika Feihtingerja, svojega starega znanca že iz istega časa, ko je bil Feihtinger še župnik na Ponikvi (do leta 1835). Ker je bil Slomšek velik prijatelj šolske mladine, se je tudi pri tej priliki zglasil v šoli. Po kratkem pomenku je vprašal nadučitelj Brinšek, ali bi mu bilo ljubo, če bi eno zapeli, kar je z veseljem dovo111. Otroci smo zapeli njegovo večerno: »Glejte, že sonce zabaja«. Bil je vidno zadovoljen, da nas učitelj njegove pesmi peti uči. In res smo za časa mojega šol. kega obiskovanja večinoma le Slomšekove in Virkove pesmi v šoli popevali. Ko je prišel dan 25. septembra 1862 In scm doznal prežalostno novico o Slomšekovi smrti, so se mi zasolzile o-Ci. Slomšek je bil zaradi svetniškega življenja in delovanja med ljudstvom jako priljubljen. Nam so posebno ugajali njegovi spisi in njegove pesmi, katere sem prebiral v njegovih »Drobtinicah«. Slava njegovemu spominu! Bog mu kmalu daj čast oltarja! Franc Tug, Zadrže, Šmarje p. J.