Samospošiovanfe in samoza vesi Vsak kmet, ki je vreden svojega imera, vi;oko ceni hišo, pa naj bo samo hišic" ki jo ,e poaedoval od staršev, in zemljo, pa naj bo samo gruntec, kjer so gospodarili njegovi predniki. Duh dedov in pradedov živi v tej hiši ter jo obdaja kot nekak angel varuh, in njihov znoj, ki je zemljo močil, jo posvečuje s tistim blagoslovom, ki je združen s potrpežIjivo prenašanim trpljenjem ter prehaja tudi na bodoče rodove. Slovenskemu kmetu je lastno spoštovanje do od staršev in prednikov podedovane hiše in zemlje. Njo vrednoti nad vse, više kot sebe in svojce. Za njo se trudi tn muči, jo brani in izpopolnjuje. Na njo je ponosen kot na svojino, pa naj so njegovi domačiji postavljene še tako ozke meje. Narodova domačija sega tako daleč, kakor dalee sega njegova zernlja. Kjer so postavljene tneje rouni zemlji, tam se ljudje ne čutijo več doma, tam začenja zanje tujina. Če poedinec visoko eisla zemljo, ki jo imenuje svojo, mora narod še više vrednotiti svoje narodno ozemIje, ker brez nje ;a mu ni obstoja. Domovina je zemlja, trdna podlaga niegovesra bitk^.. Domovina pa so tudi l.iuije, je rodna kri, je narodna kultura, narod prosveta. Vse to sj Tisoke vrcdnote, katere so predniki ustvarili, katere so ljubili, katere so pospeševali s trptjenjem in znojem, katere so branili s krvjo in življenjem. Kdor teh visokih vrednot ne spoštuje, tak ,?ebe zametuie in izključuie iz vrst poštenih '¦judi. Mar je poštenjak tisti, ki staršev ne spoštuje? Tak človek je pokvarjenec in ne^načajen izrodek družine. Svojo krivdo tak ?lovek razširja in povečuje, če materinsko blaTO (to je izraz nesmrtnega Slomšeka): mate-ino besedo in sveto vero zaničuje, svoj narod ¦zdaja in tujcu svojo dušo prodaja. Kakor je Sloveku nemogoče sleči od roditeljev dobljeno kožo in zlesti v drugo kožo, tako tudi nihče tie more svoje narave tako preleviti, da bi se spremenila po krvi in r>uhu v drugega človeka, v pripadnika drugega naroda. Tak človek je odpadnik od laatnega naroda, drugoroden človek pa ne more postati. Za Judeževe srebrnike se je tujcu prodal, lastno domovino pa ]e podlo in sramotno izdal. Domovina! Kako važna in plemenita čustva vzbuja ta beseda v vsakem značajnem človeku! Vso globoko vsebino tega pojma je svetniški papež Pij X. v svojem nagovoru francoskim romarjem leta 1909. zajel v te lepe besede: »Domovina, to je tisto sveto ime, ki vzbudi v srcu najdražje spomine, ki stori, de sladko zazvenijo vse strune v duši. Domovina je tista skupna zemlja, kjer nam je tekla zibelka, zemlja, ki nas priklepajo nanjo krvne vezi. Domovina je duhovna skupnost očetnih izročil in ljubezni.« Slovenska domovina! Kdo bi mogel opisati njene naravne lepote? Od gorskih velikanov, ki s svojo večno snežno krono kipijo proti zračnemu nebu, do nižav, obkrožujočih sinje morje, sam niz prirodnih lepot. Tujec jih strmeč občuduje. Res ta zemlja ni najplodovitejša in najbogatejša - kladov nad in pod njo. Vendar pa ni tako skopa, da svojim otrokom ne bi dala tega, kar potrebujejo za življenje. In naše ljudstvo! Ali ne ljubi svojo zemljo kot dragoceno blago, podedovano od očetov, katero upravlja in varuje kot punčico svojega očesa? Ali ne ljubi nadvse tudi od očetov podedovano vero in na njej zasnovano staro slovensko poštenost in krepostnost ? Na naši zemlji biva narod krepak, narod poštenjak, kakor pravi pesnik Simon Gregorčič, narod, ki čas ga še okužil ni, ki svet ga omehkužil ni. Ali se tega zavedamo v polnem obsegu, in sicer vsi brez izjeme, tudi najoreprostejši in najsiromašnejši človek v našem narodu? Ali spoštujemo sebe in narod, kakor to delajo pripadniki velikih — po številu velikih — narodov? Mar so drugi radi tega boljši in več vredni, ker jih je več? Gmotna silnost je pri njih večja, ne pa sila duha in moč volje. Nadomestimo z duhovnimi silami to, kar nam manjka v pogledu števila in gmoitnih moči. Ljubimo svojo zemljo in svoj narod nad vse! Naši predniki so nam našo zemljo ohranili, pazimo, da jo s slabičnostjo ne zapravimo. Ne skoparimo s čustvi in dejanji, ko gre za blaginjo in obrambo domovine. Domovina in država nad vse! To so vrednote, ki so danes najvišje v naravnem -du. Za njih obrambo žrtvujmo sebe in kar premoremo. Če nismo za to pripravljeni, nismo vredni, da nas nosi slovenska zemlja.