A. AŠKERC
POSLEDNJI CELJAN
V LJUBLJANI 1912
IG. PL. KLEINMAH L FED. BAMBERG
v ''L "
POSLEDNJI CELJAN
EPSKA PESNITEV
NAPISAL
A. AŠKERC
V LJUBLJANI, 1912
NATISNILA IN ZALOŽILA IG. I'L. KLEINMAYR & FED. HAMRERG
Prejeto od urada za upravljanje imovine
upornikov
PROLOG.
Razvaline puste in molčeče... Zdaj nad vami plava siv oblak, solnce gleda vas z neba žareče, zdaj ponočni vas zagrinja mrak.
Kdo zgradil te močne je zidove na višavi strmi svoje dni? Ne, da nekatere le vekove — večno hotel je, da grad stoji!
„Večno?! ..." Slišite, kako se smeje jek med razvalinami naglas? „Večno?!... O, ljudje, jaz stavim meje delom vašim, jaz, mogočni čas ! ..."
Razvaline puste in molčeče... Po hodnikih raste mehki mah, veter piha, piska in šepeče — in o belem dnevu te je strah ...
t*
Po molčečih, pustih razvalinah gospodari in se solnči gad, sove plašne gnezdijo po linah... Celjskih grofov staroslavni grad!
Le bršlin zeleni ga še ljubi pa zidovje straži noč in dan; rad otel bi zgodnji ga pogubi, ve, kaj namerava čas tiran.
S krepkimi rokami ga objemlje, pleza smelo kvišku, ga drži, nežno se povsod ga opri jemlje, kakor bi se bal, da ga zgubi!
Dan pomladen. Toplo solnce sije... Tudi v starem gradu je pomlad. Cvetka mlada zraven cvetke klije, radovedne zrejo z grajskih trat.
Dan pomladen. Sredi razvaline mlad študent na mah je legel vznak, gleda stare, sive podrtine, ki prek njih visoko gre oblak.
Kaj mu mari stara ruševina, kaj mu mrtvi grofi celjski mar! Njega mika zdaj neba modrina in oživljajoči solnčni žar.
Kar minulo je, to je minulo.' Daleč to za nami vse leži! V večnost nepovratno je. odplulo, živa le sedanjost nas skrbi...
Kolikrat tam gori je lenaril pa načrte smele si snoval! Med zidovjem je tako sanjaril in bodočnost zlato si koval!
Ni presit nikoli bil želodec, ali nadej poln tak mlad je ptič! Brata sta si pač dijak in godec, kaj, če v žepu ni nikoli nič! ...
Kolikrat kraj njega je ležala knjiga neodprta takšen dan! Neprečitana je samovala, vzel s seboj si bil jo je zaman...
Še Homer počival je na trati, in čeprav zaljubljen bil je vanj naš študent, pa ni ga maral brati, niti ni lenuh pogledal nanj...
Nori dnevi, nora mlada leta ! Orenko-sladek nevenoč spomin še z zelenjem svežim vas opleta ko bršlin zidovje razvalin J...
Pa študent pozabi razvaline, v pisani odide, v šumni svet. Tudi celjske kneze iz davnine izgubi iz glave v teku let.
Kod pač mož po svetu vse je hodil! Kaj mu pretrpelo je srce! Kod ljudi študiral je, kod blodil, da mu osiveli so lasje...
Ali čudo, kaj se prigodi mu, kaj dne nekega zagleda spet! Celjski grad je vzrasel pred očmi mu, tisti stari grad iz mladih let!
V sinji dalji kakor senčna slika vidi grad se mu, ki se blešči...
V polumraku bliža se, primika... Sanja li se mu tako? Bedi?...
In on sede hitro na konjiča pa zagrabi vajeti z rokoj, iskrega spodbode konja-ptila z zlatimi ostrogami ko v boj...
Pa sedi na Pegazu krilatem pa ga jaha v sinjo daljo, hej! V sedlu jezdi pisanem, bogatem proti gradu tja leti naprej...
„Kam, poet, kam dirjaš v daljne kraje, tja v romantične pretekle dni? Mar v sedanjosti ostal bi raje, glej, življenje kroginkrog šumi!"
Ali s Pegaza poet jim pravi: „Jaz zdaj več ne vidim razvalin, vidim krasni celjski grad v daljavi, ki se beli s skalnatih višin!
In na gradu vidim spel življenje, pisano življenje kakor tod! Kamor ozrem se, povsod vrvenje! Pred menoj sam grajski je gospod!
Grofa vidim pred seboj, grajščaka ... Spet oživel mi je velikaš... Spet svet čisla, se boji junaka ... In sloviti ta Celjan je naš !
In življenje gledam slikovito, celjskega grajščaka gledam boj, in njegovo dramo silovito ko na dlani gledam pred seboj...
In strastij vihar divja, razsaja ... Padel glavni je junak Celjan ... Drama prikipela je do kraja, burni akt poslednji je končan ...
In kar bilo je, je spet sedanje! In življenje sveže mika nas, ko pred nami se godi dejanje... Nič ni več minulo, nič nekdanje pesniku je vse sedanji čas!"
VcVoV
Nad pokrajino vroč poleten dan. Na solncu pečeta se hrib in plan.
Lahko že dozorela je pšenica, zato pa brusi srp sedaj žanjica.
In mladi Pengar, teharski župan, že zanje njive svoje tretji dan.
Pa kakšne njive! Dolge, ravne njive! Roke jih obdelavajo marljive.
Te njive ves so Pengarjev ponos. Kateri sosed v vasi mu je kos?
Kdo orje lepše brazde po ravnini ko on po svoji zemlji in lastnini?
Pa tudi rad gre vsakikrat orat,
saj kmet premožen je pa čvrst, še mlad!
Oranje Pengarju je razvedrilo, najljubše delo, častno opravilo.
Kaj žezlo je kraljevo iz zlata!
Ej, kmet, tvoj plug še stokrat več velja!
Plug, ti sveta hranitelj si, reditelj, družine prve si ustanovitelj.
Družini prvi dom si ti zgradil in ljubiti ga prvi si učil.
Ti, plug, postavil prvo si ognjišče, družini zbirališče in svetišče.
Očino kdo ji je ustvaril drug ko ti najstarši rodoljub, o plug!
Omike luč ti prvi si zanetil, človeško roko delu si posvetil.
Učitelj, plug, najstarši si ljudij, vzgojitelj blag si jim od njega dnij.
Ko tiho rije lemež tvoj železni pod zemljoj, ti apostol si ljubezni
med narodi na svetu in miru.
Tvoj trud, o plug, najljubši je bogu.
Ko kmet-župan drži svoj plug leseni, on čuti, kaj orodje to pomeni.
In ne zamenjal pluga bi nikdar,
pa naj bi kralj dal žezlo mu makar!
Zato ponosno-resno mu je lice, ko vodi plug po njivi za ročice.
Naj teče mu po čelu vroči znoj, on misli le na plug preprosti svoj
pa orje, reže polje lepo svoje.
Nad glavo v zraku mu škrjanec poje.
Hej, kakšen danes je za kmeta dan! Vesel je dela svojega župan.
Kako ob plugu brazde se valijo, ko črna moka sproti se drobijo!
Ta črna prst, ta rodovitna ral kar prosi, da bi zrnja posejal
kdo bržkobrž! In Pengar gre zarana na njivo, ki ga čaka izorana
ko ženina nevestino telo ljubezni žejno čaka že težko
osrečujoče, svete ž njim združitve in pa skrivnosti polne oploditve.
V levici polno sevnico drži. Koraka resno, ko se dan rodi.
Zajemlje z desno seme plemenito pa seje, seje v zemljo zlato žito . . .
Kako potem ves srečen je župan, ko zeleni oplojena mu plan!
In kaj šele, ko žito gre že v klasje! Za kmeta Pengarja to blažen čas je.
Po maši ob nedeljah vsakikrat zoreče njive gledat hodi rad.
Postaja tam na vzvratih, ogleduje plod truda svojega in občuduje.
In danes prišel je najlepši dan : Pšenico zanje zrelo naš župan!
In kdo nažanje daleč naokoli
več nego on na svojem lepem polji!
Le glej žanjice urne! Kak po tleh pšenica pada zrela jim v redeh!
Ko zdrave čete mrtve po bojišču ležijo bilke s klasjem po strnišču.
Kak srpi ostri se jim bliskajo, ki jih dekleta v rokah stiskajo
pa žanjejo stoje v široki vrsti! Kak urno jim pregibljejo se prsti!
Pa pripogibljejo se, sklanjajo in vmes se s šalami priganjajo.
Oh glej, pred njimi to rumeno klasje! Kak božji blagoslov in kakšen kras je!
Ko zlato morje se zavalovi, če veter preko žita pohlidi.
Z višave brezoblačne solnce sije.
Kaj ženskam mar, če znoj jim s čela lije!
Naj kaplje znoj, saj drevi trud končan bo ves in jutri je Gospodov dan!
Na Teharjih trijančijo zvonovi, večernice oznanjajo zvokovi
tako domači, srcu blizki z lin
ko s krajev čreznaravnih opomin . . .
In hlapci povezavajo snopove, redi pšeničnih bilk po strni nove.
Sam gospodar pripeljal je vozov, ki žetev drago zvozijo domov.
Na vozu Pengar tam stoji bahato pa žetev že nalaga nanj bogato.
Res, ko na ladji svoji kapitan stoji na žitu teharski župan.
Zvonovi pa trijančijo na vasi . . . In vroči dan nagiblje se počasi.
Obzorju solnce tam že bliža se in bolj in bolj k planinam niža se.
Čuj, kaj je to? Kdo zdaj po cesti beli prihaja semkaj? Jezdec kdo je smeli?
Že sliši blizu se kopit peket. In Pengar tja obrne svoj pogled
na cesto, iskrega zagleda vranca, ki svojega jahača nese s klanca . . .
„Grof Ureh!" — reče Pengar sebi sam — „Kam neki jahal danes spet je, kam?"
In že stoji grof Ureh tam na strni
pred Pengarjevim vozom ... In konj črni
s kopitom koplje že po mehkih tleh, arabcu plamen živ gori v očeh . . .
„No, dober dan!" ga Ureh sam pozdravi... „ „ Pozdravljeni, naš grof!" " mu Pengar pravi.
„Nažel si dosti! Srečo dal je bog. Saj toliko imaš jih pridnih rok!
„„Ta letina, moj grof, je res bogata, pšenica dozorela nam je zlata . . .""
„No, saj je prav, da teharski župan ima v kozolcu takšen blagostan!
Pa kaj doma počenja ženka tvoja, Marjeta, tista lepa znanka moja?"
In grof se dobrodušno nasmehlja . . . In dobro se razumeta oba
z županom, kaj ta hip vsak njiju misli, kako je grof županjo imel v čisli . . .
Saj to še ni tak dolgo od tedaj! In grof si suče brke, naskrivaj
pa se ozira tam-le po dekletih
na njivi, po žanjicah mladoletih . . .
„Saj res, moj sosed Pengar, moj župan! Nedelja jutri je, Gospodov dan!
Prav, da te vidim! Veš, da ne pozabim, za jutri na svoj grad te k sebi vabim!
Pa pridi za gotovo in s seboj privedi pevk in pevcev svojih roj!
Brž po večernicah te pričakujem! Crez nekaj dnij od doma odpotujem.
Povem prevažnega ti marsikaj
na gradu, predno pojdem v daljni kraj.
Ostani zdrav!..." Po bliskovo že steče s Celjanom vranec, dirja in pekeče
po cesti, da za njim se prah vali. In kmalu vsem izgine iz očij.
Zanjice pa za hip so še postale pa med seboj so še poklepetale.
Prva.
Mlad res ni več naš viteški grajščak, pa zmerom še postaven korenjak!
Druga.
In ženske mu rojijo še po glavi! To pač v njegovi krvi je, naravi!
Tret j a.
Kaj hočemo! Mogočen je gospod, zato pa vse si upa in povsod! Saj veste, še v županovo Marjeto zaljubil se je bil preteklo leto!
Četrta.
Pa fantom teharskim je prišel v past
pa v svojo so ujeli ga oblast!
In niso hteli prej ga izpustiti,
dokler dosegli niso ptiči zviti,
da grof povzdignil vas je v plemski stan!
Peta.
Do konca dnij bo pomnil to Celjan, kdaj hodil je pod okno v temni noči k Marjetki kmečki, rožici cvetoči!
Šes a.
Pa nič ne de! Naš grof je vrl gospod! Rad jaha mimo nas po cesti tod. Od lani grof se z nami rad ponaša!
Sedma.
Seve! Saj ž njim vred žlahtna vas je naša! Vsi Teharjani — plemiči, hoho!
O s m a.
Me ženske tudi! To ni kar tako!
No, kje na svetu vas je še enaka
ko naša žlahtna slavna vas, prav takal?...
Že zdavnaj grof na gradu je doma. Poslednji žita voz župan pelja
skoz vas po cesti. Škriplje voz visoki, naloženi s snopovjem, voz široki,
povezani podolgoma z žrdjo.
In Pengar poka z bičem. Ej, kako
ponosno stopa vštric voza! In zadi gredo žanjice in pa hlapci mladi.
Na Teharje se spušča prvi mrak, prozoren, rahel pajčolan lehak.
In tu pa tam že skozenj tiho gleda
z nebes oko skrivnostno — zvezda bleda.
PoBlcdnji Celjan 2
Utiha in umira vaški šum, pojema dela dnevnega že hrum.
In hiša sveti se za drugo druga. In Pengarjev se voz po cesti guga.
Ko mimo svoje hiše pripelja, ko nalašč se župan še pobaha
in trikrat pokne z bičem prav tik praga — in brž prikaže se Marjeta draga,
cvetoča vsa, z veselimi očmi, iz kterih srce samo govori.
In Pengar nemi njen pozdrav umeje in poka z bičem in se srečen smeje . . .
Na pragu pa mu ženka še stoji, predpasnik bel med prsti si drži
pa reče: „Skoro mi k večerji pridi! Pripravljena je že, da se ne spridi!"
Pod kozolec gre voz, bič poka v mrak... Saj kmalu vse objame mir sladak.
In jutri je nedelja, dan pokoja! Ne bo prelivati jim treba znoja.
Pozabile žanjice trud so svoj pa še popevajo gredoč nocoj.
In fantje pesem spremljajo jim z basi in vmes zaukajo veselo včasi.
Iz kmečkih grl sred teharske vasi preprosta taka pesem se glasi:
„Zlatoklasa ti pšenica, pa te je premagal srp! Kaj, če trudna je desnica, da je le za nami skrb!
Kar je zrn na vsakem klasu, toliko veselih dnij vsakdo naj v prihodnjem času še na svetu doživi!
Padla zrela je pšenica, padel je za klasom klas .. . Pride ura — in žanjica bela še požanje nas!"
Hej, celjski grad na strmi gorski skali! So orli te za dom si svoj izbrali?
In orli zvili gnezdo so si to,
ki dviga se s stolpovi pod nebo?
Mogočen grad, podoben si trdnjavi, kraljuješ nad Savino na višavi.
Nedeljski lep poleten popoldan. In grad ozira se z višin črez plan.
Odprto okno. Gospodar grajščine sedi kraj svoje žene Katarine —
grof Ureh sam, pa tiho gleda v svet. O, kak pogled v dolino, kak pogled!
Pod njim globoko tam šumi Savina, pred njim zelena širi se ravnina
ko velik čilim, prekinprek pretkan z domovi kmečkimi, ves posejan!
Po sredi pisane preproge vije
se bistra reka, dokler se ne skrije
v soteski med gorami zdaj in zdaj . . . In tam pred gradom celjsko mesto — aj!
Celeja Claudia je starodavna, ki jo ustvarila je Roma slavna,
ko legije so njene v starih dneh gospodovale po deželah teh.
Rimljan bil prvi je vladar Celeje, Rimljan, ki mu pretesne bile meje,
ki zmerom mu pretesen bil je svet . . . Smel bil je orla rimskega polet!
Grof Ureh gleda, ves zamišljen gleda . . . Kraj njega vse molči grofica bleda.
„Dovolj je, Katarina! Pred teboj
sem grešnik, vem, in velik greh je moj!
Odpusti, če sem tujo ženo ljubil! Vem, da ljubezen tvojo sem izgubil!
Ta zapeljiva dunajska gospa! Gotovo čarovnica je bila!
Vrag ve, s čim bila me je preslepila, ko na verigi me s seboj vodila!
Odpusti! Z veziva spet staro vez! Med naju naj ne pride nič več vmes!
Skrbi velike in težavni boji rojijo spet po vroči glavi moji.
Do zmage ali v smrt! Nazaj ne več! Naprej! Prijeti moram spet za meč!"
Globoko vzdihne Katarina, reče: „Lep6 je, da te vest zdaj vendar peče!
Naj bo pozabljen nezvestobe greh! Se bog usmili grešnikov se vseh.
Ah, kakšne snuješ spet visoke, nove, opasne si načrte in osnove?
Nikoli nimaš dosti! Kdaj srce poreče tvoje: ,No, dovolj! Dotle!
Na cilju sem! Prispel sem do zenita! Na višku! Duša moja, zdaj si sita!'
Porečeš kdaj tako, moj Ureh, kaj? Oh, kdaj umiriš se, povej mi, kdaj ?
Jaz ne razumem tvojega hlepenja in tvojega ne pojmim hrepenenja!
Imaš ponosnih več ko sto gradov! Stric kraljev, svetovalec si njegov.
V sorodstvu z vsemi kralji in cesarji in v svaštvu skoro z vsemi si vladarji!
Še turški sultan je pobratim tvoj . . . Kaj hočeš še, preljubi Ureh moj?
Kdo kos ti je v bogastvu, kdo v oblasti? Kdo tebi je enak v visoki časti?!
Grof celjski si, državni pravi knez! Da, velik mož na svetu si zares!
In srce tvoje zadovoljno ni še?
Pa hrepeniš še više, zmerom više?!"
„„Da, zmerom više, dalje in naprej! Celjan nikakšnih ne priznava mej!
Na višku nisem še! Pa že stremljenje k zenitu, ni li pravo to življenje?
Za vrh ta borba, ta nagon navzgor, to tekmovanje za veliki vzor —
ni vredno več vse to ko pa dosega? Dosega cilj je poželenja vsega.
Dosega je nasičenje, zastoj; dosega konec je in gnil pokoj!
In Ureh celjski, Katarina moja, še hoče više, noče še pokoja!""
„Ce le tvoj boj za čast in za oblast, moj Ureh, kdaj ne sune te v propast!"
„„Kaj to mi mari, draga Katarina!..."" „Kaj vidim? Oh, to prava je milina!"
Med vrati se prikaže svečenik, grofičin pravoslavni spovednik,
pop srbski, sivolasi oče Sava. Srebrna brada do pasu mu plava.
„Lep6 je", reče starec, „ves prepir je minul, zakonski je sklenjen mir!
Spet sklenjena med vama zdaj je sprava! In zadovoljen je z uspehom Sava!
Zahvaljen bodi bog za ta-le dan!
Naj blagoslovim te, moj knez Celjan!"
„„Jaz sicer nič ne dam na blagoslove, verujem samo v puške in topove,
pa, oče Sava, ti si poštenjak! Zato ti hvala za pozdrav tvoj tak!
Zdaj pojdem lože na mejdan krvavi,
ko vem, da mir doma je spet po spravi .. .""
„Na boj spet pojdeš? Vem vse, kam in kod... Želim uspeha, grof, in srečen pot!
Vse vem . . . Veliki tvoji so načrti . . . Opasni boji ... Ne bojiš se smrti?
Povedal marsikaj mi tvoj je tast,
knez Brankovič ... Da le ne padeš v past!
Sovražniki tako prežijo nate . . .
Bog s tabo, knez! In jaz bom molil zate!"
Grof Ureh gleda venkaj v lepi svet. Oj, kak pogled iz okna, kak pogled!
Pod njim globoko tam šumi Savina, pred njim zelena širi se dolina
ko velik čilim, prekinprek pretkan z domovi kmečkimi in posejan.
Po sredi pisane preproge vije
se bistra reka, dokler se ne skrije
v soteski . . . Glej, in tam visokih gor obroblja venec severni obzor . . .
Poletno solnce pa ta raj obseva! Ni videl Ureh lepšega še dneva . . .
„Moj ljubi Sava!" — reče grof nato — „ne veseli še tvoje se oko,
če gledaš to prekrasno pokrajino, to mojo ljubo celjsko domovino?
Na sever tja obrni mi oči!
Pri Braslovčah, glej, daleč tam stoji
Žovneška staroslavna mi grajščina. Od tam je grofov celjskih rodovina!
Star rod, ti pravim! Katarina ve. Saj večkrat pravil ji reči sem te.
In ljudstvo, ki prebiva tod, je moje pošteno vindsko ljudstvo. Šege svoje
še čuva zvesto. Že od davnih dnij tod orje, seje, zanje in kosi.
V teh lepih krajih ljubi in umira. Moj rod iz ljudstva tega sam izvira.
Vsaj jaz ne vem, da bi odkod drugod v te kraje bil priselil se moj rod . . .
Pošteno ljudstvo, zdravega plemena, pa slavnega, žal, nima še imena.
Preskromnega je, mehkega srca, zato veliki svet ga ne pozna.
Predolgo že hlapčuje in tlačani, svobode dnevi so mu še neznani.
Pozna le borbo za vsakdanji kruh, a više ne popenja se mu duh.
Oblastnikom bil zmerom je pokoren, značaj njegov je sužen in okoren.
Prenaša jarem svoj iz dneva v dan, bogu zaupa ljubemu udan.
To ljudstvo rad popolnoma bi združil pod žezlom svojim in kot kralj mu služil.
Rad bi prestvaril mu to medlo kri, vlil v žile mu več jekla in moči!
Povzdignil bi ga k višjemu življenju! To smoter mojemu je hrepenenju!
Veljavo dal bi ljudstvu in ugled, in čislal bi in bal bi se ga svet!
In prestol celjski zlati in sijajni
na ljudstva stal ljubezni bi mi trajni!
In kakor rimski caesar v starih dneh gospodoval je po deželah teh,
jaz gospodar bi pravi bil Celeje! Pretesne tudi meni že so meje!
In kakor jih razmikal je Rimljan, tako bi si razširjal jih Celjan
jaz, novi caesar, samo še močnejši, jaz, novi imperator, še hrabrejši! . . .
Kaj pravita na to?. . ."  „„Zares, zares! Visoke misliš misli, svetli knez!""
odgovori spoštljivo oče Sava. In Katarina starcu prikimava.
„To že razumem, Ureh! Ali dan kdaj pride tisti, ko tvoj smeli san
oživotvori se in obistini,
tvoj san o novi vindski kraljevini ?..."
„„To stvar je moja! Naj te ne skrbi! In kadar pride čas — pa se zgodi!
A tebe čaka še naloga, Sava!
Vem, da za posel moj si glava prava.""
Zamišljen gleda grof. Kar vstane: „„Glej, kaj slišim zunaj ?... So že tu! Ej, ej!
Obiskat prišli so nas Teharjani! Že pevajo in plešejo vaščani!
Povabil sem jih . . . Pojdimo med nje! Naj razvedri se tudi nam srce!""
VdVdV
III
Pred gradom na planoti, na dvorišču vse polno ljudstva kakor na mravljišču.
Deklet je brhkih, fantov čilih roj. Ta živa gneča, pisani ta kroj!
Pa rajajo, se sučejo po trati. Gospoda grajska gleda jih pred vrati.
Roka v roki — to je ples! Tenka piščal piska vmes.
Strune brenkajo sladko razposajene tako.
O, saj godec Grom igra, kdo igrati bolje zna!
Grom kapelnik je nekak, ni na strunah kos mu vsak.
Fant objemlje krog pasu dečlo svojo — juhuhu!
Javor-gosli vriskajo, vaški godci piskajo
dobro ali slabo — e, da le dvigajo noge!
Pete bijejo ob tla,
da se trese grad, haha!
Ples vrti krog polnih nog dečlam krila kroginkrog.
In pri paru hiter par suče vam se v kolobar.
Piščal piska, gode bas. teharska vsa pleše vas.
Ni gosposki, nežen ples, pa je le zabava, res!
Naj le gleda grof Celjan, kak zna plesati vaščan!
Ples vrti se in vrti, bliskajo se jim oči.
Bliskajo se, bliskajo dečlam, ker jih stiskajo
fantje tak močno črez pas. Gosli godejo in bas.
Mlada kri, vesela kri . . . To ljubezen vse stori.
Grof Ureh gleda, smeje se grofica, še otcu Savi se smehljajo lica.
„0, zlata in vesela ti mladost! Nedolžna sreča takšna je norost!"
modruje otec Sava . . . „Da, mladina je srečna" — pritrdi mu Katarina —
„ker nič ne misli na prihodnje dni in skrb užitkov ji še ne kali."
Grof gleda, gleda in motri plesišče in nekoga z očmi po trati išče.
In našel ga je! Tam-le je župan, njegov ljubimec Pengar! Baš črez plan
ponosno med plesalci sem prihaja pred grofa pa mu reče: „Kaj ne raja
lep6 mladina naša vam nocoj? Kako ste zadovoljni ž njo, grof moj ?
Kmet pleše pač drugače ko gospoda, ki skoro ne dotika že se poda,
le plava po plesišču lahkih nog takisto tiho, nežno kroginkrog!
O, kadar pa naš kmečki človek pleše, po tleh mu iskre težki škorenj krese,
seveda, ker je z žreblji podkovan! Tako se suče teharski vaščan.
Med plesom tudi — slišite? — zavriska, če godec zmerom mu po godu piska.
In da še bolj si osoli svoj ples, privzdigne rad bahato peto vmes, —
češ, rakom žvižgat naj gre težko delo! Počitka dan je! Vse naj bo veselo! —
pa moško vdari, trešči ž njo ob tla, da hiša vsa se strese . . . Hahaha!
Ste slišali, kako tam fant je vdaril z nogo po pesku ter se pobaharil,
češ, glejte, kak vam plesati jaz znam z dekletom lepim, ki jo rad imam!
Pa tukaj se seveda to ne sliši!
Tak resk in tresk se čuje samo v hiši.
Pa ne zamerite, gospod grajščak! Ej, kakor zna, tako pač pleše vsak.
Pa veste, teharska mladina naša
se s samim kmečkim plesom ne ponaša,
o, tudi lepe pesmi peti zna, ki ganejo človeka do solza.
Ko slavčki čista vam imajo grla dekleta in pa fanti, mladež vrla.
Moj grof, če dovolite, zapojo
na moj ukaz pred vami prav lepo!"
„„Moj ljubi Pengar, veš, da dovoljujem! Domače petje vsakikrat rad čujem,
ko naši fantje tak pojo skoz vas.
Mlad sam sem ž njimi peti hotel jaz...""
„Hej, zdaj pa grofu še zapoj, mladina" — veli župan — „da strese se grajščina!
Pokažite, da ni le prazen glas, ki pravi, da je pevska naša vas!"
Ni bilo treba dvakrat jih prositi, ni bilo treba dolgo govoriti.
Kar mignil svojim je ljudem župan — živahni ples namah je bil končan.
Pred grofom v krogu pisanem vesela deklet in fantov družba je zapela.
Stoteroglasen je zagrmel spev,
da vzbujal med zidovjem je odmev:
„Grof Ureh celjski naj živi, živi njegova naj družina!
Poslednji Celjan 3
Se mnogo zdravih, srečnih dnij grofica živi Katarina!
Kdo grofu našemu je kos? Močnejši kdo je, bogatejši? Grof celjski, ti si naš ponos, največji knez in najslavnejši!
Hej, koliko imaš gradov!
Kdo vse pozna jih in prešteje?
Od gor koroških in vrhov
ves svet je tvoj do turške meje!
Res, gospodar si oster, strog, pa krut nam nisi, ne krivičen; naj bo premožen, naj ubog, vsakomur si gospod pravičen!
Podložni kmet ni suženj tvoj, ne stiskaš nas in ne zatiraš! vsak rad prebiva pod teboj, za desetino ne odiraš!
V stan plemiški povzdignil nas, povišal si nas Teharjane,. zato naj bog na večni čas ohrani grofe nam Celjane!
Grof Ureh slavni naj živi, živi njegova naj družina! Naj last njegova se množi in širi naj se kneževina!"
Utihne pesem. Ureh, grof in knez pa reče Pengarju: „Lepo zares
so pevci tvoji teharski mi peli! Župan moj, hvala ti! Kako veseli
smo vsi in ginjeni smo v dno srca! Nikoli ne pozabi dan se ta!
A zdaj kozarce v roke, pevci! Pijte pa suha grla dobro si zmočite!
No, Pengar, trčiva lepo, nato še trkni tudi s kneginjo gospo
pa z našim dobrim starim otcem Savo! In z vsemi grajskimi! Naj vselej zdravo
življenje še bodoče teče nam,
in, Teharčani zvesti, tudi vam!..."
Iskri se vino, čašice zvenčijo in nove pesmi zopet se glasijo.
Natoči grof si čašo spet. V roko jo vzame in spregovori tako:
„Možje sosedi, ki ste mi udani! Zupan prijatelj, dragi Teharjani!
Vaš grof te dni odide zopet v boj. Turčin se bliža, handžar brusi svoj.
Že zbirajo junaki se križarji, že zbirajo očine se stražarji.
In ko rudeči prapor zavihra
tu z mojega gradu, naj vsakdo zna,
da treba v boj! Pridružite se četi, ki pojde skozi Celje tod v boj sveti!
In nadejam se, teharski možje, da tudi vaše zgrabijo roke
orožje, da vas najdem na bojišču ob Dunavu tam doli v taborišču!
In Pengar mladi, je-li, moj župan, povedeš svojce hrabre na mejdan!
Doma si žel pšenico — turške glave boš žel z menoj vred tam ob bregu Save!
Z njiv spravljal zdaj si snopje na vozeh — a mrtve Turke puščal boš na tleh!
Na svidenje pred Turkom, Teharjani! Da vidim zdrave vas ob svoji strani!. . ."
„„Zanesete se name, grof, lahko! — veli župan — „„Tu mojo vam roko!
Rad pride Pengar v ljuti boj za vami, boril se z vami z ramo bo ob rami!""
VoVoV
IV
Polnoč je jasna. Teharski vaščani z gradu se vračajo domov pijani.
In pevce, godce vodi sam župan,
saj Pengarju je tod vsak kamen znan.
Polnoč! To zvezde pričajo goreče na sinjem nebu krasno plameneče.
Glej, preko vsega modrega neba razpenja svetel pas se iz srebra!
Po pasu zvezd nebroj je posejanih ko diamantov se iskrečih, vtkanih.
Solne milijoni zro z višav na nas. O, kakšen veličasten nočni kras
neskončna Rimska cesta ta-le bela! Ko prstan božji ves je svet objela.
Po cesti tej pa se sprehaja bog, vsemirov duh mogočni sam okrog.
Ob Jakopovo palico opira
se pa sam v sebi blažen se ozira:
Nikjer se ne končava mu obzor! Vse velik in dovršen umotvor!
In vse je sama živa harmonija, po večnih zakonih se vse razvija.
In če utrudi se sveta gospod, ko šeta svojo vekovito pot,
pa sede na Veliki voz svoj zlati in Pegaz hitro pelje ga krilati
po cesti triumfalni, in vodnik po svetu je izkušeni Voznik.
In Herakles tam straži pot ob strani in kralj Sobieski s Ščitom svojim brani
Voz božji vse nezgode vsako noč, in Bik poklanja svojo silno moč
gospodu na uslugo ... In Plejade pozdravljajo ga, lepe vile mlade.
Kraljica Kasiopeja svetlih lic
pa v spremstvu dvornih deklic krasotic
svetov bogu prinaša rož naproti pričakuje ga vselej sredi poti.
A Siri j velikan, ko kak majak
v desnici baklo svojo dviga v zrak,
najvišjo baklo, žarko plamenečo, luč svojo najsvetlejšo in največjo,
pa razsvetljuje pot na vse strani, vse, koder triumfalni voz leti.
In Sirijeva bakla ne ugasne, svetlobe ne pojemlje moč prekrasne.
Tako iz veka v vek sprehaja bog po Rimski cesti beli se okrog.
In njemu v slavo solnca plamenijo in njemu v čast planeti se vrtijo,
kometi švigajo iz kraja v kraj, in meseci mu plešejo svoj raj ...
In iz pramegel zapored svetovi porajajo se vsak trenutek novi
pa brž po neizmernosti nebes začenjajo vsak svoj gigantski ples.
Povsod vse čarovito le žarenje, vrtenje, bujnosvetlo le življenje!
O, večnokrasno nočno ti nebo! Nikdar se ne nagleda te oko!
Najlepši oder, kjer največje drame moči prirodne nam igrajo same!
Hej, kakšna noč, poletna topla noč! Kako je čudovita tvoja moč!
O, ti neskončna, sinja visočina! Skrivnostna umu našemu daljina!
Kje tisti duh prebiva velikan,
ki svet bi ta premeril? Vse zaman!
Kdo luči daljne zlate te prešteje? Kdo vedel bi vsemiru temu meje ?
Kaj meje ? Mej nikjer v vesoljslvu ni! O mejah samo človek govori.
Polnoč, prekrasna noč ... Pa Teharjani nikakšni niso bistri modrijani.
Kaj takega ne premišljujejo, sveta uganke ne rešujejo.
Kaj mari jim nocoj neba višave! Le grajsko vino jim razgreva glave.
Najboljšega grof Ureh jim je dal, gotovo vsak ga je popil bokal,
če ne kaj več! Saj vrčev niso šteli, le pili so in plesali in peli.
Pa eden je med njimi astronom, to godec vaški je, šaljivec Grom.
Kaj rad gredoč ozira se v višave.
O, godec Grom ni puhle, plitve glave!
Posebno ščip ima naš godec rad, zato pogleda ga pogostokrat.
In Pengar ga podreza, se pošali: „No, kaj so krivi grofovi bokali,
da v zvezde si zagledal se nocoj ? Kaj bereš v zvezdah, ljubi godec moj ?
Prihodnost svojo bereš, svoje sreče napis, če gledaš zvezde te bleščeče ?
Sveta si nekaj videl svoje dni, veliko tujih videl si ljudij.
In tu pa tam gredoč si slišal dosti. Nemara tudi zvezd poznaš skrivnosti.
Prebrisan sploh si, Grom, naš stari fant. Kajpak zato si tudi muzikant!
No, kaj nam govorijo zvezde zlate? Povej, če veš! Zanašamo se nate!"
„„Kaj meni zvezde mari, moj župan! Pomen je njihov čisto mi neznan!
Jaz gledam rad le polnolično luno, zaljubljen sem vam v to nebeško nuno!. . .
To bilo je v Benetkah v tistih dneh . . . Dogodek neki sili me na smeh.
Nad mestom bleda je sijala luna in tiho šepetala je laguna.
In v lahki gondoli veslal sem jaz. Polnočni približaval se je čas.
Mrtvaško-bleda plava mesečina . . . Za voglom, čuj, zabrenka mandolina!
Pod oknom mlad vam gondolir je stal pa svojemu dekletu je igral
in pel ji je tako sladko, goreče, oči k njej povzdigaval je proseče.
In prosil je in stokal siromak, da smilil se mi laški je junak.
Z neba pa mu smejala se je luna in tiho šepetala je laguna.
In meni se je zdelo nehote, da Lah odkrival svoje je srce
le bledi tolsti luni na višini
in da je brenkal njej na mandolini!
Nocoj jaz tudi luni bi zapel
ko Benečan ... Od vinca sem vesel!
Zaljubljen v njo že dolgo sem v resnici. Povem, župan, nocoj vam po pravici!""
„Zapoj, zapoj nam, ljubi Grom, zapoj! Vsi radi te poslušamo nocoj!"
„„No, pa naj bo! Zapojem, če želite, popevko iz Venecije slovite!""
In Grom ozre po pevcih se okrog,
ki ž njim vred stopajo navzdol skoz log,
potem nasloni se ob bukev staro ob stezi strmi, prime za gitaro,
z levico zgrabi se za srčno stran ko mladec od ljubezni ves bolan,
globoko vzdihne parkrat in zastoče, češ, da mu grud razpočiti se hoče,
zaljubljeno pogleda na nebo, zapoje smešno ginjen jim tako:
„Zapojte, mile moje strune, najlepšo pesem v slavo lune, ki njen častilec jaz sem vroč, ki k njej vzdihujem vsako noč!
O, luna svetla, dekle moje! Prekrasno je obličje tvoje! Na nebu zvezd nebroj žari, najlepša pa si, luna, ti!
Okroglo ti je zlato lice ko lice moje rajne Mice! Poljubil rad bi tvoj obraz, ko mogel bi do tebe jaz!
Od rajske sreče bi zavrisnil, na srce svoje te pritisnil, o, zlata tikev krasna ti! O, luna moja jasna ti!
Oh, slišiš mojo res gitaro, nebeško dekle moje staro? Visoko nad menoj visiš pa le sladko se mi režiš!
Brž ko priplavaš, luna krasna, vsa dražestna boginja jasna, zvečer tako izza gore, užge se v prsih mi srce!
Vso noč, o ljubica, te gledam, da sem zaljubljen, se zavedam; čim više plavaš prek neba, tembolj te ljubim iz srca!
Trpim, ker ljubim te, vzdihujem, po postelji se premetujem . . . Kako bi spaval takšno noč! Res, strašna je ljubezni moč!
Kaj zdaj z menoj se je zgodilo? Ti luna si z demonsko silo me dvignila — kako je to? — na strehe sleme, hohoho!
Po strehi revež se sprehajam, ko maček v sanjah in postajam . . . In ti se smeješ mi z neba?! Oh, ti si čisto brez srca!
Ljubezen moja je ognjena, ljubezen tvoja pa ledena! In če trpim, kaj tebi mar, brezčutna, nepristopna stvar!
O, ljubica, ponosna luna! Nebeška hladna, mrtva nuna! Strun mojih zvok ne omehča nikdar ti trdega srca!
Ponočno solnce zapeljivo, s svetlobo svojo goljufivo! Hinavska krinka tvoj obraz in laž pogled je tvoj vsak čas!
Po nebu sinjem tiho hodi, za nos, če hočeš, druge vodi! Pa jaz več nisem mlad galan, ne bom ti brenkal več zaman! . . ."
„„Haha! Haha!"" smejali so pijani se godcu Gromu teharski vaščani.
Vso pot so grohotali se gredoč, domov prispeli pozno tisto noč.
VoVoV
v
»Marjeta, zbogom! Ostani zdrava! Na gradu celjskem vihra zastava.
Na vojsko vabi nas grof Celjan. Ločitve je nama prišel dan.
Ostani zdrava, ostani zvesta, ko mene bela popelje cesta
na tuje daleč v krvavi boj! Marjeta, čuvaj dom moj in svoj!
Ne jokaj, ženka! Je pač na sveti tako, da moramo vsi trpeti.
Ne plakaj, ženka, ne plakaj, saj povrnem spet se v domači kraj! . . .
Cuj, rog že trobi, križarje vabi! Zdravstvuj! Nikoli me ne pozabi!
Jaz tebe vzamem na pot s seboj, ponesem v srcu s seboj te v boj.
Povsod boš v mislih z menoj hodila, naj kamorkoli bi pot vodila.
Povsod bo spremljal me tvoj obraz, ti angel varih mi boš ves čas.
Ne plakaj! Večna ne bo ločitev! Tolaži vroča te naj molitev.
Bogu izročam te zdaj v roke. Najdražje čuval mi bo, sam ve.
Izročam naši te sveti Ani, bedeči skrbno nad Teharjani.
Izročam dobrim te vsem ljudem — in brez bojazni oditi smem ..."
Na sredi hiše žalostna stojita, objeta mož in žena se držita.
Marjeta joče, joče in ihti,
in Pengar briše solze ji z očij.
Iz ust ne gre slovesa ji beseda, molče moža objemlje žena bleda.
Pa stopi k oknu ... „Na ti za spomin! Zatekni za klobuk si rožmarin!
Moj rožmarin naj spremlja te zeleni, in zdravega te naj povrne meni!
Naj vseh nesreč in turških naj vragov obvaruje te močni duh njegov!..."
In rog zatrobi tretjič v jutro jasno, zatrobi rog v jesensko jutro krasno —
in Pengar zadnjikrat še za slovo poljubi ženo nežno in gorko
pa plane ven na cesto med vaščane in soborilce za odhod že zbrane.
In kdo ga čaka zunaj še? Glej, glej! Družina stopi predenj vsa najprej.
Njegovi hlapci, dekle tam stojijo pred hišnim pragom, da se poslovijo.
In vsakemu posebej za slovo župan po vrsti seže še v roko
pa opominja, prosi jih na cesti, da naj županji služijo zdaj zvesti.
Še pes čuvaj, veliki črni Črt, stoji na strani tamkaj mrk, potrt
pa z repom dolgim ves nemiren miga, v očeh mu bereš, nekaj baš skrbi ga.
Premišlja in ne ve, kaj naj stori: naj z gospodarjem svojim poleti
in naj stoji po poti mu ob strani, da straži ga v nevarnostih in brani ?
Poslednji Celjan 4
Zato pes zvesti, Pengarjev čuvaj, v velikih, hudih škripcih je sedaj.
Nestrpno maha z repom, cvili, cvili, da pametna žival ljudem se smili . . .
Petelin tudi gleda tam s plotu ko s svojega kokošjega gradil;
ves radoveden čudi se in gleda, ko gospodar na konja v sedlo seda.
Pozabil jo kokot na harem svoj, ga pustil na dvorišču za seboj
pa sam posluša, vidi vse in sliši, kaj navsezgodaj se godi pri hiši . . .
In Pengar še ozre za hip okrog
črez svoj se dom, črez polje, log in stog
črez svojo vas, črez teharsko dolino — najrajši vzel bi vse s seboj v tujino —
spodbode konja in že iz vasi z rojaki v Celje k četam odhiti.
Kdo na kljusetu zdaj skoz vas prijaha? V desnici mož z gitaro smešno maha.
Poslednji jezdec ta, seve, je Grom, ki tudi danes svoj ostavlja dom.
Odhod županov godec je zamudil, vso noč na svatbi se nekje je trudil
z gitaro svojo, brenkal, pil in pel, zato pijan zdaj jaha in vesel.
Zupana hoče, mora dohiteti,
o pravem času v Celje še dospeti.
Kriči na kljuse: „Stopaj brž, hudir!" pa tolče ga z gitaro, goni v dir.
Pa kmalu godca cestni prah zavije in pred očmi vaščanom ga zakrije.
In solnce jutrno žari z neba, visoko že gori in se smehlja.
Pri oknu pa, za rožmarinom skrita, sloni županja solzna in pobita.
V=VdV
Jesenska noč. Po nebu mesec plove. Blešči se Dunav in vali valove
pod Fruško goro tiho v južno stran. In nič se ne podviza velikan.
Pokaj pač! Le pritlikavcem ubogim mudi se, malim bitjem kratkonogim
potreba pospešiti je korak. Ne žuri pa se velikan junak.
Pokaj! Moč čuti svojo pa zavestno ponosno stopa v širni svet objestno,
saj že dospe do cilja tod, onod! Kdo upa se zastaviti mu pot?
In Dunavu po poti ne mudi se zares kar nič, počasi tak vali se.
Nemara čemu čudi se to noč, kar vidi ob obali tod gredoč...
Pod Futakom po polju, po ravnini se belijo šatori v mesečini.
Cel vojni tabor tod nocoj leži. In Dunav teče mimo in strmi...
V šatoru svojem čil junak še čuje. Sloni ob svoji mizi, premišljuje.
Svetilka s stropa skopo mu brli. Ob meč oprt sam s sabo govori:
»Namestnik kraljev sem poslej! Resnica! Da, kralju Vladislavu sem desnica.
Izbral me v Futaku je danes zbor... Na višku sem ... Dosegel svoj sem vzor!
0, Janoš Hunjadi, zakaj si v jami? Ko danes v zboru živ bi bil med nami,
z zobmi bi škripal bil, ker jaz Celjan največji sem na Ogrskem ta dan!
Pa saj sinova tvoja še živita in saj oba pošteno me črtita..."
Grof Ureh vstane in korakov par premeri gor in doli gospodar
države pravi.....Ej, ej, gromska strela!
To Katarina moja bo vesela,
ko prineso novico ji domov
na celjski grad! Dogodek zanjo nov!"
Grof sede zopet k mizi ... „Na višino dospel sem danes? Kaj še! Polovino
imam še poti strme pred seboj
do viška, predno cilj dosežem svoj!
Kralj Vladislav zdaj moja je igrača! Desnica moja ga poslej obrača
pač, kamor hoče! Mislil bo le to, kar jaz ukažem s svojo mu glavo!
Zdaj pojdem s kraljem vBelgrad na Turčina, da rešena bo preje domovina.
In to bo moja domovina, vem!
In jaz bom celjski kralj lahko potem!
Vse sama moja celjska kneževina! Kaj kneževina — celjska kraljevina!
Kaj? Slišal me je kdo? Nikar, nikar ne boj se!. .. Komu moje misli mar!
In tast moj Brankovič, z deželo svojo mejašil boš ob kraljevino mojo!
Ves jug bo najin in nikogar več! Turčina pa pobije najin meč!
Spat? Z vročo težko glavo v tej ravnini — kako bi spal v čarobni mesečini!..."
In iz šatora stopi ven črez prag, počasi nosi dalje ga korak.
Vse tiho ... Tabor, zdi se, truden spava Tu, tam ponočna straža ga srečava.
Vse dalje stopa grof — kam, sam ne ve ... Poslednji že šatori tam stoje!. ..
Se par korakov — Dunava zrcalo pred njim sedaj se je zalesketalo.
Pred njim šepeče voda in šumi. Grof Ureh v reko je uprl oči,
zamaknjen šepetanje to posluša ... Mar demon kak ga iz globine skuša!
Ob bregu šeta.. Kaj gori pa tam
med drevjem? Kmečki kak je boren hram?
Brlog razbojniški je morebiti? Al tihotapci skriti tu so zviti?
Cigani taborijo črni tod.
In proti luči grof ubere pot.
Kaj vidi? Pred šatorom tam na pragu sedi ciganka stara, slična vragu.
»Pozdravljen, tujec! K meni, dragi moj! Naj srečo prerokujem ti nocoj!
Glej, takšna noč, ko bleda luna sije, ko nalašč noč je to za čarovnije!
Le noter v šator!" — starka za roko potegne Urha ... „Sedi tu! Tako!"
In grof napol smeje se, pol boječe ozira se in srce mu trepeče.
„Ah, preneumno! I, pokaj, pokaj zablodil med sleparje v ta sem kraj!"
Grof gleda po umazanem prostoru .. . Vse v grdem je neredu po šatoru.
Mrtvaško-medlo leščerba gori. Ciganka sključena pred njim stoji.
Ko suha hruška vela so ji lica. Vse govori na ženski: čarovnica!
Še mati Iškarjotova, haha, si misli Ureh, grša ni bila!
Oči globoko v čelo so udrte in radovedne v grofa zro uprte.
Ko ogljev živih plamenečih par, ko nočna sova gleda črna stvar.
Lasje nepočesani, dolgi, sivi visijo z glave ji, podobni grivi. . .
„Naj vidim, tujec, tvojo dlan najprej! . . . Gospod si velik, plemenit, ej, ej!"
In baba gleda, študira dlan. Natihem smeje se ji Celjan ...
„Hm, hm, te črte zavite tod .. . Moj gost je bogat, slovit gospod!
Utegneš biti pač kak grajščak, kak grof nemara in kak vojščak!..."
Ciganka izpusti njegovo dlan pa vzame karte. Gleda jo Celjan
pa smeje se in praša črno babo:
„Kaj misliš, da sedaj igral bom s tabo!?"
„„Kaj še, kaj še!? Pa veš, kako, gospod, jih ljudstvo ogrsko naziva tod
te karte?... „Satanovo Sveto Pismo!" Kaj ne, kaj takega še culi nismo,
čeprav smo imenitnega rodu! Da, biblija hudičeva, huhu!
V tej bibliji bom pred teboj zdaj brala, prihodnost tvojo bom prerokovala!
A ti poslušaj pazno pred menoj! Peklenščeka se mi kar nič ne boj!""
Po mizi vrže karte križem-kražem . . . „„Povem ti vse! Boš videl, da ne lažem!...
Hoho! Hoho! Pa kaj je to? Sovražnike imaš, gospod ! Prežijo nate celo pot!
Pik-as pa križ!
Oho! Viž, viž!
To dobro ni, to sreča ni!
Nesreča te, gospod, lovi!
Pa fanta dva! As-karo ta!
Glej, dva črtita te, joj, joj!
Teh dveh se boj, teh dveh se boj!""
Grof hoče ven. Ciganka se mu gabi. Pa čarovnica za rokav ga zgrabi:
„Ne beži proč! Le malko še postoj! Se več pri meni videl boš nocoj!"
Grof sede nejevoljen ves in jezen. Trinožnik vzame starka zdaj železen
pa ga postavi v sredo. V ponev pa na vrhu vlije olja in mrmra .. .
Nato užge z gorečo tresko olje pa meša, da gorelo bi ji bolje.
In neprestano nekaj godrnja, šepeče vmes ... In ogenj plapola . ..
Glej, višnjev jezik iz posode šviga iz ponve sivi dim se kvišku dviga.
Ciganka buli v plamen, v čudni dim, besede temne blebeta pred njim :
„Svigaj plamen, švigaj plamen iz pekla do neba! Amen, satan, amen, amen! Pripelji se iz dna!
Pridi, lucifer mogočni, pokaži brž, kar znaš! V uri pozni, uri nočni greš k meni ali greš?
Duh peklenski, zdaj pokaži obraz prihodnjih dnij gostu mojemu! Ne laži! Hitro, hitro! Se mudi!"
Ciganka giblje usta svoja bleda. Grof Ureh smeje se na tihem, gleda.
In dim se nad trinožnikom deli.. . „Kaj vidiš, gost moj?" starka govori.
Grof vidi. .. Sredi dima se leskeče bodalo ostro, od krvi rudeče . . .
Ciganka puhne v plamen ... „To je — kaj?" Grof vidi v dimu svojo glavo zdaj!
Vso ranjeno tam vidi svojo glavo, odsekano od trupla in krvavo . . .
„Komedija!" — šepcče Ureh plah — „Kaj misliš, ženska, da me res je strah?!"
Ciganka puhne v plamen ... Glej, dim moder se spremeni v nekak mrtvaški oder!. . .
„Dovolj, dovolj je, čarovnica! Stoj! Ne maram videti nič več nocoj!"
Pa vrže ji cekin in v noč ven plane, preklinja čarovnice in cigane.
VdVdV
VII
V šatoru svojem pozno v noč bedi in šele proti jutru grof zaspi.
Pa, bože mili, kakšno to je spanje! Ko mora mučijo ga težke sanje.
Ob postelji stoji mu star junak
v oklepu, z mečem v desni ko vojak.
To Janoš Hunjadi je slavni, hudi nasprotnik Urhov prej, po smrti tudi.
„Kaj hočeš, Janoš?" — grof nanj zakriči — „Kaj hočeš tu med živimi ljudmi ?
Nazaj pod zemljo! Pusti žive spati, saj veš, mrliča ni se mi več bati!"
Pa Janoš le stoji pred Urhom trd ko okostnjak, ko grozna bela smrt.
In zdaj zamahne Janoš meč krvavi, da ž njim useka spečega po glavi.
Grof Ureh zgane se in zaječi — iz sanj o belem dnevu se vzbudi.
Skoz špranje v šator solnce se leskeče pa žarke, zlate sulice nanj meče.
Grof Ureh skoči s postelje na plan. Hej, kakšen krasen zunaj solnčen dan!
O, mlado jutro, doba prerojenja! Iznova spet življenje se začenja.
Priroda vstaja, mane si oči, hitreje polje ji po žilah kri.
In vsaka stvar spet giblje se spočita, moč sveža goni stvarstvo čudovita.
O, solnce, tvoja to je sveta moč! O, solnce, ti premagalo si noč!
Grof Ureh tudi čuti nove sile. Moč jutra mladega krepi mu žile.
Kaj nočne mu prikazni danes mar! On srka vase jutra svetli čar.
Grof Ureh se ozira . . . Tabor vstaja. Glej, novih čet vojaških že prihaja!
Povsod križarjev glasni bojni šum, čedalje bolj narašča hrušč in hrum.
»Naravnost h kralju!..." Ureh se požuri pred Vladislavov šator v rani uri.
Kralj Vladislav je čakal ga vesel in grofa, strica svojega objel.
>,Bog živi vas, moj grof, in prav odkrito čestitam vam še enkrat! Res, slovito
dosegli včeraj v Futaku ste čast! Namestnik moj! Velika je oblast!"
,,„Gospod in kralj!"" — mu reče Ureh — „„hvala! Pa služba moja, vem, je že izzvala
v nasprotnikih in tekmecih ljut srd, zavist in proti meni blazen črt.
No nič ne de! V bodočnost mirno gledam, oblasti in dolžnosti se zavedam!
Pa naj sem Ogrom ljub al nisem ljub — sovraštva pač me ne zadene strup!""
„Ne bojte se!" — kralj grofu Urhu reče — „Srd tekmecev naj preveč vas ne peče!
Nad Ogri zvitimi sem kralj še jaz!
Na vaši strani bom, moj stric, ves čas!"
„ „ O, revček mladi!"" — grof pri sebi misli — „„kdo dete takšno bi že imel v čisli!
Mladenič neizkušeni, slabič!
Zdaj jaz sem vse, kraljic, ti nisi nič!""
Kdo bliža se kraljevemu šatoru ? Glej, Ogri že gredo v sijajnem zboru.
Hunjadija sta, Szilagy pa Ujlak
pa Vitez Janoš, škof, cerkven prvak.
Vsi kralju se priklonijo globoko pa Urhu sežejo prijazno v roko . . .
„Zdaj, veličanstvo" - reč grof Celjan — »poglejte, kaj prinaša novi dan!
Križarjev novih pisan roj prihaja po Dunavu iz severnega kraja!"
„„Res, novi pomočniki naši, hej! Oglejmo se jih"" — reče kralj — „„najprej!""
Vsa družba s kraljem vred gre na obalo. Kaj bojevnikov že se je nabralo!
Vse gleda četo kraljevo . . . Naglas vse občuduje noš magmatskih kras.
Ponosno kralja spremljajo magnati, za pasom meče, vsi v bleščečem zlati.
Med njimi je najvišji velikaš,
grof Ureh celjski, mož plemenitaš . . .
Glej, nova ladja, polna čet priplava k obali! Vojska že se izkrcava.
Čedalje več, čedalje več! Hoho!
Glej, v gostih trumah čete z ladje vro.
Vro z ladje in iz ladje ti brez kraja. In zdi se, da jih ladja kar poraja
iz svojega telesa ko žival mladiče pa jih meče na obal,
ker prišli pač zdaj njeni so trenutki, prijeli so poroda jo občutki...
In vsak že goden takšen je mladič! Pogumno stopa, ne boji se nič.
Junaška mati pač rodi junake! Katera druga je rodila take ?
Vsak nosi že ob strani ostri meč! Res, krepka deca! Kaj še hčete več!
Hej, kakšne pisane te noše tuje! Se kralj jih radoveden ogleduje
pa pravi grofu Urhu : „ Veste, kaj ? Tej deci boter jaz bom sam sedaj!
Ugajajo zelo mi ti mladiči.
Sprejemam v službo svojo jih pri priči! ...
In vsi so prišli k meni zdaj na bran ... Gorje, gorje, ošabni ti Osman!"
Poslednji Celjan 5
Iz ladje stopajo na breg junaki, vsi močno oboroženi vojščaki.
Grof Ureh gleda trume, jih motri, med njimi išče nekoga z očmi...
„In, veličanstvo, to-Ie so Celjani pa moji vrli ž njimi Teharjani!
Udano vindsko ljudstvo vam je to! Ponašam ž njimi tukaj se lahko!
Kar vidite, iz moje je očine, ljudje iz moje celjske kneževine!
Ne sužnji moji in ne moja last!
Soborci moji so, vam, kralj, pa v čast!"
In mimo kralja novi roj koraka,
in grof pogleda vsakega vojščaka . ..
„Hej, Pengar! Saj sem vedel, moj župan pripelje se gotovo! Dober dan!"
In vpričo kralja Ureh Teharjane pozdravlja zveste svoje, dobro znane.
Pa stiska Ureh Pengarju roko: „No, da ste prišli, to je res lepo!"
„ „Prav radi!"" - reče Pengar - „ „smo prispeli! In da vas vidimo, smo res veseli!
Grofica vam pošiljajo pozdrav
po meni srčni svoj do teh daljav!""
„Na svidenje, sosedje! Le počijte si v taboru od vožnje trudovite!
In kadar bo potreba, planemo na Turke hrabri pa jih zmanemo!
Saj vem, da pred Celjani, Teharjani še trepetali bodo mi Osmani!..."
„„Namestnik moj"" — mu reče Vladislav — „„grof Ureh, veseli me! To je prav,
da tudi tam iz domovine svoje poslali k nam ste svoje vindske roje!
Sam videl sem jih! Res so vam na čast! Vsak izmed njih je močen kakor hrast!
Sirokopleči hrusti so, čokati! Ni šaliti se ž njimi, ne igrati!
No, to moj stric, me sila veseli, da kraj vaš takšne mi rodi ljudi!
To niso tiste šibke mestne šviglje, slabotni dečki, tenki kakor igle!
Zagleda Turka pa ga strese strah in v beg spusti jokaje se namah!
o*
Pa joče se in svojo mamo kliče, beži, beži in ves obupan viče.
Za njen predpasnik rad bi zdaj se skril, da grdi Turek bi ga ne dobil! . . .
Kaj ne, še vam so všeč, možje magnati, križarji grofa celjskega bradati ?
Kaj pravite? Tak zarod celjski moj ko nalašč bil ustvarjen je za boj!""
Molče magnati stari od zavisti kar v ustnice začeli so se gristi.
Kralj gleda jih, natihem se smeje, in jeza ogrska mu dobro de.
Nato pa migne z gesto jim slovesno, veli jim dostojanstveno in resno :
„Sedaj gospoda moja, pa z menoj! Magnatje, grof namestnik, v šator moj
na bojni svet! Ogrožena očina nas prosi, da preženemo Turčina!"
VoVdV
VIII
„Grof celjski živel, živel!" ga pozdravlja križarski tabor, burno ga proslavlja,
ko vrača se od kralja v šator svoj zamišljen, ko v pomenku sam s seboj.
Grof Ureh gre po cesti, premišljava o bojnem svetu kralja Vladislava.
O, kolik videl tamkaj je prepad
med kraljem in med Ogri! Kralj je mlad,
naiven še, nedolžno dete pravo. Igrače še skrbe njegovo glavo.
Ljudij, značajev ne pozna še nič. Omejen v sodbah kakor v kletki ptič!
A kakšni so ti ogrski magnati! Prekanjeni in zviti diplomati!
Med njimi vsak nekak je živ vprašaj, navihan, premeten, zapet značaj...
Pa nisem jaz kriv, če nevedna glava je ta-le glava kralja Vladislava?
Saj vzgajal sem ga jaz, to vsi vedo. Premlad je še, od rok je šlo težko!
Kuj, kakor hočeš, pa iz srebrnine nikoli ne izkuješ si zlatnine!
Grof maje z glavo, ide svojo pot.. . »Pozdravljeni, naš knez in naš gospod!
No našel sem vas! Dolgo sem vas iskal! Od radosti najrajši bi zavriskal!"
Grof Ureh se obrne: „Pengar — ti?! Spet vidim te! I mene veseli!"
Pa skupaj znanca in krajana gresta. Po taboru se dolga vije cesta.
Pa pravi grofu teharski župan, kako je potoval na južno stran.
Kako težko se od Marjete ločil pa sveti Ani jo je priporočil.
Pa da na ženo misli dan in noč, da šele zdaj pozna ljubezni moč,
ko daleč proč od svojega je praga, in daleč mlada je Marjeta draga!
„In kaj še zvedel sem, moj grof, sinoč!" — župan veli od sreče se tresoč —
»Rodbina moje se je ljube hiše mi pomnožila! To mi ženka piše!
Rodil se mi prvenec je, sin zdrav! In jaz sem sredi bojnih tu zmešnjav!
Pa fant je krepek prvo dete moje! Bom videl li kedaj to dete svoje?"
„„Ne boj, ne boj se, srečni moj župan,'" mu reče Ureh — „„ pride tisti dan
in ti boš videl svojega še sina! Saj kmalu iznebimo se Turčina!
Zavidam te, moj Pengar, iz srca! Veliko rajši tebe bog ima
ko mene! Glej, jaz pa sem sam, brez sina Z menoj vred izumrje rodovina
grajščakov celjskih."" Grof pogleda v tla A Pengar blažen vse gredoč kramlja
in grofu svojemu pripoveduje, kako marširal, romal je na tuje.
Kako je bila strašno dolga pot iz dragih Teharij, bogvedi, kod.
Pa da je Dunav večji od Savine, in ladje so velike ko grajščine.
Pa da domov ne vrne se popred, če Turkov ne poseka vsaj deset!
A kdor bi grofu zalega kaj storil, pri priči tega Pengar bi umoril! . . .
Pa gresta dalje — in ob cesti, čuj, pod hrastom v senci peva pevec tuj.
Guslar star poje. Dolga krasna brada srebrna do pasu mu sega, pada.
V preprost, ogoljen plašč je mož zavit. Napol je slep, zato še bolj častit.
Okoli pevca množica se zbira, posluša in v guslarja se ozira.
In Pengar pravi: „Majhen inštrument, pa le prijetno gode vam ta šent!
Razpete samo tri na njem so strune, pa kar mož gode, čisto me presune!
Tako otožno, žalostno, zares . . .
Kako pa vam je všeč to petje, knez? . . ."
Ko starec vidi nove goste svoje, pa novo pesem jim na čast zapoje.
Zabliska nekaj brž se mu v očeh, tako zagode jim na strunah treh:
„ Priletele tri so ptice bele,
priletele čajke snežnobele,
na zeleno sedle so poljano.
Niso to tri čajke snežnobele,
to trije so le šatori beli
na ravnini dunavski zeleni.
Prvi šator kralja Vladislava,
krona se na vrhu mu leskeče,
krona sveti se na vrhu zlata.
Drugi šator Ujlaka vojvode,
meč sibinjski se iskri na vrhu.
Tretji šator šator je najlepši,
in pod njim grof celjski mi stanuje,
knez se Ureh tudi imenuje.
Na šatoru tem pa ščit je moder,
grb pripet je s čistim poljem modrim,
a na grbu tri so zvezde zlate,
zlate zvezde tri se lesketajo,
v žarkih solnčnih krasno se igrajo . ..
Kaj pomeni zvezd trojica zlata,
zvezd trojica v grofa Urha grbu?
Prva zvezda zlata — vera v sebe,
vera v sebe je in v sile svoje!
Pojdi v svet na svojih lastnih nogah,
bori sam se z močnimi rokami,
bori sam se z glavo svojo jasno
in pa s srcem svojim mladim, vročim!...
Druga zvezda zlata — to je nada,
nada svetla je v bodočnost tvojo!
Nado svojo nosi vedno s sabo!
Pa naj svet se zaroti makari
s peklom zlobnim samim zoper tebe
in ti hoče vzeti nado tvojo,
ti nikoli je ne daj od sebe!
Čim izgubil nado si, nesrečnik,
že izgubil si življenje samo!
Tretja zvezda zlata — je ljubezen.
Ljubi svojo vero, ljubi nado!
In življenje ljubi trudovito !
A kdor tebe ljubi, mu poplačaj,
za ljubezen mu ljubezen vračaj!
To grb celjski govori sloviti,
vi junaki moji bojeviti!
Kar trozvezdni grb vam razodeva,
to guslar vam slepi danes peva!..."
„Izvrstno res, guslar, si mi zapel!" Grof Ureh reče starcu ves vesel.
Križarji tudi ploskajo mu vneti: „Tako nikjer še nismo culi peti!"
In Pengar meni: „Takih ni pri nas! Ko kdaj bi hotel priti v našo vas!
Poslušali bi starčka tamkaj radi še naši Teharjani, stari, mladi..."
„„Veš, kaj, ti starček, pridi v šator moj!"" — mu reče grof — „„kar zdajle za menoj!
Boš peval pesmi samo meni, starec! Starine sladke dam ti poln kozarec!
Poslušal sam te bom ves dan makar, za vsako pesem dam cekin ti v dar!""
In starec gre ... In že sama stojita v šatoru . .. „Glava tvoja res je zvita,
veš, oče Sava! Hvala ti zato! Ni spoznal danes nihče te tako!"
» » Moj grof in knez!" " — šepeče stari Sava — „„Skrivnosti čuva skrbno moja glava.
Izvršil sem natančno tvoj ukaz
in prišel k tebi sem še v pravi čas!
Knez Brankovič pozdravlja te najpreje pa ti želi uspeha najsrčneje!
A kar se tiče tistih krogel dveh —
glav bratov Hunjadov - ki v bližnjih dneh
jih pošlješ tastu, on jih pričakuje in končne zmage tvoje se raduje!
Nasprotnika sta tvoja tista dva . . . No, zob za zob - pa se prepir neha!
Še to je rekel tast tvoj, da vojakov ti pošlje, če bo troba rad, junakov,
pa naj kdorkoli tvoj bi bil sovrag, Turčin neverni ali Oger kak!
Belgrad pač oreh trd bo za Osmane. Moči so turške zdaj mi dobro znane.
Ne vem, kako sem se skoz nje preril. Pač čuda, da me nihče ni ubil!
Le Ogrov čuvaj se mi premetenih! Sovragov hujših ni nikjer nobenih!
To zvedel v Belemgradu sem gredoč. Sam bog naj pošlje svojo ti pomoč!""
Grof vina v Saši tenki dve nataka rekoč: »Izkazal si se mi junaka,
res, oče Sava modri, pred menoj! Zapomnim dobrohotni svet si tvoj!
Pij! Trkniva poslednjič morebiti! Kdo ve, kaj vse utegne se zgoditi!
Moj cilj poznaš . . . Čem biti svoj gospod! Poslej sam hočem kraljevati tod!
Od Celja pa do tastove očine oblast bo moje celjske kraljevine!
Kralj Ureh celjski ti napiva zdaj!" „„Na dobro srečo, grof, na vekomaj!""
Dve živi struni jasno sta zveneli. Dve duši sta se krasno razumeli.
VoVoV
Molitev nočno Dunav si šepeče. Pri zvezdi zvezda zlata se leskeče.
Križarski tabor po ravnini spi. Edini šator Ujlakov bedi.
Kaj delaš, vojvoda? Ne moreš spati Kaj delajo pri tebi zdaj magnati:
Szilagv, sinova Hunjadova dva, škof Vitez Janoš, družba pestra ta?
Obseva medlo svečnik Ogre brate, obraze črne njihove bradate.
Okoli mize sedli so možje. Prepozno za večerjo obsore . . .
In Oger rad popiva in piruje, tako se rad zabava, ponočuje!
Kedar od sladkih vin in od jedij najboljših miza težka se šibi;
in ko cigan jim črni gode, piska, pri vinu Oger dobre volje vriska,
z dekleti pleše, da se vse kadi. Tako prebije Oger rad noči.
A tu nocoj tak pusto po prostoru! Sam dolgčas pleše čardaš po šatoru.
In godci — ni nocoj jih, ni nikjer! Res, kakšen to je ogrski večer?
Nič ni jedij na mizi niti vina. Nekaka mučna vse teži tišina.
Pa pravi stari vojvoda Ujlak, velmož sibinjski: „Tabor krije mrak
in nihče pač ne ve, da tu sedimo in kaj med sabo tajno govorimo.
Jaz mislim, da namestnik, grof Celjan nevaren mož je že za našo stran!
Res, meni je podvržena armada,
pa kaj, če vendar celjski grof nas vlada!
Celo nad kraljem grof je pravzaprav, in zrasel nam je preko naših glav!
Ta tujec gospodar je naše hiše, in on popenja se še više, više!
In doživimo neki lepi dan:
na glavi krono nosil bo Celjan!
In Ogri mi to gledamo, trpimo! In nič ne ugovarjamo, molčimo!"
Laslo Hunjadi.
Kaj oče najin rajni svoje dni pretrpel je od grofa, veste vsi. Do smrti ga preganjal je nedavne, očetove je blatil čine slavne. Zato, ker bil zaslužen je junak, nasprotoval mu celjski je prvak!
Matija Hunjadi.
Ce nama grof laska se, to ne moti nikoli naju, saj poznava poti, po kterih hodi zviti ta Celjan, da naju iznebi se neki dan! Kdo pač Celjanu še poslej zaupa? Prijaznost grofova je čaša strupa!
Laslo Hunjadi.
Laskanje grofovo je sladka past! Saj tudi miši se love na mast.
Szilagv.
Jaz prav zaupal nisem mu nikoli! Celjan ni bil nikoli mi po volji. Lokav je, sila lakomen časti in po kraljevi kroni hrepeni. O teh rečeh se dolgo že šepeče. Pozornosti zdaj treba nam tem večje, odkar je za namestnika izbran. Volitve dan je bil nesreče dan!
O, ta usodni Futak! Obžalujem,
da bil sem tam! Volitve se sramujem.
In kakor stari Cato svoje dni
Kartage več trpeti mogel ni
in pridigal v senatu je Rimljanom
naj z vojno zagrozijo Kartažanom:
,Carthaginem delendam' tudi jaz
nocoj vam kličem, bratje, še je čas,
da grofa celjskega se iznebimo!
Vsi zaporedoma.
Smrt mu! Smrt mu! Čimpreje ga ubijmo!
„Smrt mu!" je po šatoru šel odmev. Z obličij jim odseval tih je gnev.
Le eden še sedi molče za mizo — škof Vitez. Čuti mar duševno krizo
in dvomi, če je prav skleniti smrt Celjanu ? . . . Sam s seboj zdaj škof je sprt.
Ubijati — je li še to krščansko ? Ni to zločin li? Ni li to pagansko?
Kaj rekel že na Sinaju je bog ? Da : ,,ne ubijaj!" pravi dekalog . . .
In vojvoda Ujlak vladiki reče:
„Kaj ne da, škof, zdaj vest hudo vas peče?
Kot mašnik, škof, še omahujete, ubiti grofa se sramujete? . . .
Razumem vas . .. Vam brani sveta vera, ki odločitev v duši vam ovira..."
Szilagv.
Kako, škof, menite? Se prašam jaz. Povejte nam! Nocoj je zadnji čas!
Laslo Hunjadi. •Jaz tudi rad bi slišal vaše mnenje!
Matija Hunjadi. Res! Naj Celjanu vzame se življenje? Ujlak.
In kakor se odločite, škof, vi, tako se tudi v kratkem naj zgodi!
Premišlja Vitez Janoš, omahuje, koleblje, ali res naj smrt svetuje?
Naposled pravi: „V bibliji sam bog dovolil je umor, saj veste, mnog.
Pripustil je umor, da zlo prepreči, da ž njim izogne večji se nesreči.
Umreti moral sam je božji sin,
ker vsemu svetu je grozil pogin!...
Poslednji Celjan 6
Jaz vam ne rečem, da ga umorite Celjana, da tako ga pogubite.
Jaz samo rečem: Kadar se zgodi, kar več zabraniti se dalo ni,
ne bodem grajal, kar ste izvršili, četudi ste Celjana — umorili..."
Ujlak.
No, to je jasno, ljubi škof, zares! Szilagy.
Čeprav je diplomat govoril vmes .. .
Laslo Hunjadi.
Da, da, popolnoma smo razumeli, kar, škof, ste nam povedati hoteli!
Matija Hunjadi. Škof prečastiti, hvala vam zato !
Ujlak.
In sklep se tudi izvrši tako!
In vstali so možje, se poslovili in vojvodo so samega pustili.
Spet plava po šatoru nočni mrak, in na ležišču svojem spi Ujlak.
Spi ko doma na postelji bogati. Vojaku je povsod lahko zaspati.
V šatoru, čuj, zasliši se grohot! Odmev razlega se iz kota v kot.
Zdaj nekaj hitro švigne po prostoru . Svetiljka sama se užge v šatoru.
In, glej, na mizi kdo sedaj stoji? Kdo mož je ta z bodečimi očmi?
Kako predrzno z mize se ozira, na spečega pa svoj pogled upira!
Ko šviglja vitek je možic in suh . . .
V obleki črni. . . Mari kakšen duh ?
Iz las molita tujcu dva rožiča . . . Pa res prikazen živega hudiča!
Spi, težko diha vojvoda Ujlak. In nepremično vanj reži se vrag.
Reži se, smeje se in se grohoče. Mar dražiti, vzbuditi Ogra hoče?
„Haha! Izvrstno! No, tako je prav! To bil spet čin je plemenitih glav!
Le naskrivaj, za hrbtom, iz zasede naklep uspešen vselej se naprede!
Oko v oko — to negotov je boj! S kovarstvom lože cilj dosežeš svoj!
V poštenem boju treba je junaka in roka tvoja mora biti jaka!
Pogumno mora biti mu srce,
kdor javno s tekmecem borit se gre.
Zato preprosti moški le značaji borijo se o belem dnevu raji,
češ, svet naj priča, da jim čist je ščit, da za pravico šli so se borit!
Haha! Haha! Značaji? Kaj značaji! Posluži podle se zvijače raji!
Kaj hrabrost, kaj pogum! Reči za smeh L Kaj, če si lopov! Da imaš le vspeh!
Kdo praša te, kako si cilj dosegel? Makar v svoj voz si luciferja vpregel!
Ne hodi v boj, ko sije beli dan!
Za plot se skrij, ko noč pokriva plan!
Ko tekmec pride mimo po navadi, ti po razbojniško ga tam napadi! . . .
O, dobro došli mi, zaplotniki, vi spletkarji in vi zarotniki!
Zavratni bodite in licemerni, potem pristaši moji boste verni!
Prijaznost hlinite ljudem v obraz, na smrt sovražite jih isti čas!
Pod plašč noči se mora skriti zloba, nerada ščiti solnčna jo svetloba!
In jaz neskončno bom potem vesel, od zadoščenja bom roke si mel,
če vam naklep nocojšnji se posreči,
če pade v pest vam celjski grof sloveči!
Kaj mislite, da nihče čul vas ni, in da med sabo bili ste sami?
Haha! Jaz satan sedel sem med vami! Haha! Haha!..." Ujlak se tu predrami,
zakolne strašno: „Ta prokleti san!
Ko mora me je mučil! . . . Kaj že dan ?
Še slišim ga, kako grdo se smeje
mi nekdo v sanjah... Te ponočne seje!"
VcVaV
X
Zapadlo solnce je, ugasnil dan. Peruti noč razpenja črez ravan.
Mogočne so peruti njene črne, pa skozi se leskečejo srebrne,
tak daljne zvezde s sinjega neba, med njimi mesec kakor kralj jadra,
ozira radoveden se z višine
z obličjem polnim doli v globočine
in smeje se, ko vidi še ljudi,
ki nič se spat jim iti ne mudi. ..
Križarski tabor se nocoj zabava.
Kdor ni za nič, pa naj v šatoru spava!
Poslednjič taborijo danes tod, a jutri dalje jih povede pot.
Po Dunavu širokem na Osmana odrinejo pred Beligrad zarana.
Vojvode Ujlaka ukaz veli. Nocoj slovo odtod se proslavi.
Na sredi taborišča, kar na plani križarjem črni godejo cigani.
Rumeno vino v čašah se iskri,
mož z možem trka: „Vojska naj živi!"
„.,Kako pak! Vojska!"" — drugi pritrdijo — „„Le vojska je življenje!"" — vsi kričijo.
„A kdor poguma nima, ne srca, ostani rajši za pečjo doma!"
„„Otroke ziblje naj, boga naj moli!"" „Kaj revež bi počel na bojnem polji!"
„„Tu ni za babjeke! Tu teče kri!"" „ Zatorej, bratje, vojska naj živi!..."
Nov gost križar omizju se predstavi, prisede in tovariše pozdravi.. .
„Hej, pevec, bratje! To je pevec naš! Bog živi! Dobro došel!" Kar sto čaš
tovarišu za zdravje se izpije, a pevcu častna čaša se nalije.
„Najboljši pevec ti si Radovan!
Po vsem že taboru tvoj glas je znan!"
„„Zapoj, zapoj nam!" " — prosi družba cela — „Zapoj nam, da bi se nam duša vnela!
Poj nam pogum! Če kdo na vojsko gre ne sme boječe biti mu srce!"
In pevec Radovan izpije čašo: „Naj bo! Pa jo uslišim željo vašo!
Kaj nosite ob strani vsak s seboj?" „„Meč, ostri meč vojak vsak nosi svoj!""
„Zapojem naj o meču?..." „„Bravo, bravo! O meču pesem! Da, izbral si pravo!
Poslušajmo zdaj, bratje, pesem to!"" In Radovan zapoje jim tako:
„Gospod mogočen ti si meč! Častim visoko te, pozdravljam. Moči, kdo, prašam, ima več? Junak si, meč! Jaz te proslavljam!
Ti meč si preobrazil svet, ti ustanovil si države! Ti v teku si neštetih let junakoval na polju slave.
Ti meč jekleni, braniš last, ti braniš drago dedovino; ti, meč krvavi, braniš čast, ti stražiš ljubo domovino!
Kjer ne izda beseda več in um ne ukroti sovraga, spregovoriš ti, bridki meč! In kar ti rečeš, to pomaga!
Kar, meč, podpišeš ti, drži! Najstarša tvoja je pisava. Stoletja dolga doživi le z mečem pisana postava!
Junak si, meč, si velikan! Zato te ljubim in spoštujem! Tovariš moj si dan na dan, s ponosom jaz te opasujem ..."
„Hej, pevec Radovan! Poživi bog te! Slava!" zagrmelo je okrog.
Vsi vstanejo, držijo v rokah čaše: „Užgal si s petjem svojim srce naše!
Pij! Trkaj z nami, brate Radovan! Le meč junak je, meč je velikan!..."
In Pengar dregne godca Groma: „Cuješ? Ta zna pa več ko ti! Se kaj sramuješ?
O meču pesem lepša se mi zdi ko tvoja pesem luni! Te jezi,
ker tekmec Radovan te prekosil je, premagal te, takorekoč pobil je?
V obraz si zelen ko lapuhov list! Strupena reč je godčevska zavist!"
Pa godec Grom se prav nič ne huduje, saj ve, da Pengar šali se, norčuje.
Županovim dovtipom se smehlja, saj tudi njemu šla je do srca
o meču pesem krepka, jedrovita, nabrušena ko meč in bojevita . . .
Vojaki onemeli v pevca zro,
saj s petjem jih navdušil je tako!
In Radovan zakliče: „Bratje, čujte! Saj ni še konec pesmi! Le mirujte!
Se polovico v duši je imam . . .
Naj mar še to nocoj zapojem vam?"
„„Zapoj, zapoj še!"" prosijo vojaki, od ginjenja solzijo se možaki.
In Radovan si brž nalije še v kozarec vina, ga izpije še,
obriše brke si pa jim zapoje še drugo polovico pesmi svoje:
„A kdor brez meča je, gorje, gorje mu! Mož je tak nesrečen! In koder hodi, kamor gre, po svetu tava suženj večen!
Kdor nima meča, ni junak! Kdor le utegne, ga zatira. Brez meča mož je siromak in brez zaščite vam umira!
Ce nimaš meča, nisi nič! In preko rame vsak te gleda. Negoden, brez perutij ptič, stvar brez ugleda si seveda!
Brez meča mož zaničevan! In kdor le hoče, vsak te suva. Dokler živiš, povsod psovan, in kdor te sreča, te opljuva!
Brez meča ljudstvo, bratec moj, trinogom služi in hlapčuje .. . Življenje zanj brezupen boj, pod jarmom turškim še vzdihuje!..."
„Lep6 si pel!" — omizje zagrmi — „Naš Radovan, naš pevec naj živi!"
Eden izmed omizja.
Da, meči, puške pa smodnik, kanoni, vladarji naši so, sveta patroni!
Drugi izmed omizja.
Resnico suho, Radovan, si pel! S to pesmijo kar v tarčo si zadel!
Tretji.
In kdor vsak dan orožja ne opaše, sovražnik hitro v malho ga pobaše!
Četrti.
Cigani! Ali ste zaspali ? Hej! Le godite poskočnice naprej!
Peti.
Nocoj še hočemo se veseliti,
saj kmalu nam bo treba kri preliti.
Šesti.
Zagodite nam tudi kaj za ples!
Vsi zaporedoma. Kaj bomo dremali vso noč ? Pa res!
Cigani piskajo tako, tako lepo in gosli vriskajo in cimbale pojo.
Se medved gode vmes, to bas renči na moč. Vojaki, hej, na ples! Kdo spat bi šel to noč!
Pri paru par vrti po trati se okrog, da vse se kar kadi od gibčnih, lahkih nog.
Dekleta mlada, oj, kako ste našle pot v ostrog na ples nocoj naskrivoma, odkod?
Drži križar črez pas dekle in govori: „Nocoj je zadnji čas, da gledam ti v oči!
S Turčinom predkopred zarajamo drug raj, in jaz na oni svet odplešem pač tedaj!
Pa naj bo, kakor bo! Vesel bom še nocoj! Dekle, veš, za slovo poljub dobim še tvoj!"
In godci piskajo vso noč tako lepo . . . In gosli vriskajo in cimbale pojo . . .
O, Iistopad, ti pusti listopad!
Brez solnčnih žarkov mesec in brez nad!
Bolnik si, ki zapadel je že smrti, ki skoro spal pod belimi bo prti.
Nadiišljiv, onemogel si in star. Kaj tebi radostno je solnce mar!
Kaj mar življenja polna ti svetloba, ko zdaj in zdaj uniči te trohnoba!
Kaj tebi jetičniku mari svet, svet bujni in pa pestrobojni cvet!
Sam s sabo sprt čudak si pa samuješ, v meglenem mraku hiraš, pokašljuješ.
Kdo ljubi te in koga ljubiš ti! Ah, kdor te vidi, nate se jezi.
Pogled tvoj nam srca več ne ogreje, oči ti zrejo hladno, vse hladneje.
O, listopad, ti pusti listopad!
Brez solnca, brez življenja si, brez nad!
Dan listopadov ... Medlo solnce sije. Ko velikanski gad se Dunav vije;
počasi leze in leskeče se, a pospešiti pot mu neče se.
Hej, Dunav silni, toži se ti mari po domovini tvoji gorski stari?
Kak razposajen skakal si, vesel
v mladosti svoji drzen dečko, smel!
Po lokah gozdnih brez skrbi si skakal, dobrave in poljane si namakal.
In srne so hodile k tebi pit,
v valovih tvojih bistrih se hladit.
Pa tudi majhen bil si. Kdo se bal je in kdo na svetu te še spoštoval je?
In ti si rasel, rasel dolgo pot — in zdaj mogočen, velik si gospod!
A kdo prešteje tvojo zdaj družino? In kdo izmeri tvojo domovino?
Kdo brate, sestre tvoje vse pozna! Nebroj sinov je tvojih in hčera.
In predno z večnim morjem tam se zliješ, kdo ve, kako še zrasteš, se razviješ!
In koliko še bratov in sinov, hčera, sestra ti prihiti z bregov
v naročje tvoje, Dunav veličastni, mogočni Dunav, gospodar oblastni!
Hej, koliko te videlo gradov gredoč je s svojih skalnatih bregov!
In kakšna krasna ti si videl mesta po poti, koder vedla te je cesta!
In koliko srečavaš ti ljudij,
ki pot jim tvoja blagoslov deli!
A ti potuješ kakor pred vekovi po poti svoji stari, vedno novi . . .
Mar dolgčas ti je tod, o rečni bog? Ravnina, kamor gledaš, naokrog . . .
Zamišljen v daljne gorske si vrhove? Pa kakor v sanjah tod vališ valove . . .
Se solnce danes na široko plan ne sije nič . . . Eh, listopadov dan!
Trije labodi pa veliki, beli na Dunavu peruti so razpeli
pa plavajo navzdol za drugim drug, pa plavajo v Belgrad naprej na jug.
Saj danes niso to labodi beli, ki tam ponosni plavajo in smeli,
tri ladje so, križarjev polne tri . . . In Dunav nese ladje in šumi . . .
Je ladja prva ladja Vladislava, zato tako na čelu prva plava!
A s kraljem vozi celjski se prvak, grof Ureh, in pa vojvoda Ujlak;
vsa družba s kraljem vozi se njegova, Hunjadijeva tukaj sta sinova
in Szilagv pa škof Vitez, in nebroj vzel kralj plemenitašev je s seboj.
Vse vozi v Belgrad se na dušmanina. Oteta kmalu bode domovina.
Ozira kralj se s krova. Kak pogled! Na desni, levi rodoviten svet!
Neskončno polje tod, onod gozdovi, in tod vinogradi in tam vrtovi;
tu selo mimo gre, tam božji hram, tu vidi kralj trdnjavo, klošter tam . . .
In spremstvo gleda s krova po obzorju, in ladja plava tiho ko po morju.
Laskajo Ogri kralju se gredoč
in Urha hvalijo pred njim na moč.
Poslednji Celjan 7
Ujlak.
Poživi bog nam kralja Vladislava! Namestniku njegovemu pa slava! Grof Ureh, zdaj ste prvi naš magnat!
Szilagv.
Spoštujemo Vas, ljubimo, naš brat! Prav modro ravno vas smo izvolili, preslavni celjski grof, v tej turški sili! To bil je v Futaku presrečen dan!
Laslo Hunjadi.
Kdo bil bi boljši nego grof Celjan!
Jaz tudi ljubim vas, o vi rešitelj
naš hrabri, v stiski zdaj ste naš tešitelj!
Matija Hunjadi.
Z očetom najinim res svoje dni sovražila sta se . . . To dobro veva. Pa kar je bilo, danes to več ni, in midva ne gojiva v srcu gneva. Kaj pač preteklost nama danes mar!
Škof Vitez Janoš.
Le eden je sodnik in gospodar
nad nami vsemi! Bog sam naj nas sodi!
On vidi naše misli, on nas vodi.
Najvišjo samo bog ima oblast
črez duše naše. Njemu hvala, čast!
On grehe nam odpušča, če grešimo.
Bog hoče, da mi tudi odpustimo žalitve drugim . . . Stari vaš prepir in srd je poravnan in sklenjen mir! Škof sem. Ljubezen, spravo le razširjam, vse žive dni sovražnike pomirjam!
Grof Ureh. Gospoda Ogri, vse verjamem vam! Može odkritosrčne vas poznam. Kako pač mogli takšni bi magnati v obraz se hliniti mi in lagati!
Kralj Vladislav.
Kar slišim, to me srčno veseli! Sovražnik naš pred vrati že stoji. Zato premine mržnja naj osebna! Edinost, sloga nam je zdaj potrebna!
Laslo Hunjadi.
Modrost globoko, čisto ko kristal
izrekel je premilostni naš kralj!
Visoko vaše čislamo poslanstvo,
zato pa dovolite, veličanstvo,
da vam spoštljivo poklonimo se,
od vas to uro poslovimo se!
Nas petorica Ogrov gre pred vami
po suhem v Beligrad, a vi za nami
pripeljete s križarji se poznej!
Jaz, brat moj pa Ujlak, gospod vladika
pa Szilagv, družba naša nevelika,
pripravit vam sprejem hiti naprej! V belgrajski snidemo se spet trdnjavi. Vam, kralj naš, slava! Ostanite zdravi, namestnik vi, grof Ureh! Skoro vas pozdraviti veseli pride čas!
Pristala ladja bela je k obali. In Ogri so na konjih odvihrali.
In kralj in Ureh jih pozdravljata, z rokami se od njih poslavljata
mahaje „srečno pot" jim v daljo s krova . .. In zopet orje ladijina prova
globoki Dunav . . . Plava beli brod, na jug vse dalje plava ko labod.
O, kje že zdaj so ogrski magnati, ki znajo tak prijazno se laskati!
In ladja s kraljem plava vse naprej pa misli si: „Hinavci sladki, fej!
Res, sram me je, da prej sem vas nosila! Zakaj gredoč vas nisem potopila!
Ljudje ste vi — in jaz sem mrtva stvar ... Lagajte si v obraze! Kaj mi mar!"
In tretji dan vse tri so ladje bele z armadami pred Beligrad prispele.
VoVnV
XII
Ob Save ustju vojska tabori. Tristo šatorov belih tam stoji.
Povsod vojaško spet šumi življenje, križarski hrušč in pisano vrvenje.
Pa kje ima namestnik šator svoj? Kje celjski grof počival bo nocoj?
Pač kralju šator krasen je postavil, ponosno bivališče mu pripravil —
in skoro nase je pozabil sam.
Kaj ne blešči trozvezdni grb se tam?
Res, to-le šator grofa je Celjana!
Nocoj pri njem je zbrana družba znana ...
„Ves dan sem iskal vas, moj grof, povsod in komaj k vam iztaknil zdaj sem pot!"
ves zasopihan Pengar Urhu pravi,
pa brž prisede k znancu — k otcu Savi.
„Ej, ej, moj sosed Pengar, moj župan! Pa spet smo skupaj!" — reče mu Celjan —
„Saj ti župan pa sivi oče Sava bržčas edina sta prijatla prava!"
„„Utegne biti"" - pravi Sava— „„ies!"" Pa gibčni Pengar brž poseže vmes:
„Kar oče Sava meni, je resnica!
Moj grof, oh, vam se res godi krivica!
Na drugi ladji, prav za vami jaz s tovariši sem vozil se ves čas.
Kaj vse gredoč sem slišal med vojaki! Ti vaši Ogri lepi so junaki!
Obrekovali so vas dan in noč, naglas preklinjali so vas gredoč
pa tujca so nadutega vas zvali in z grdimi priimki vas psovali.
Tolmačil drug mi je hrvaški moj, ki vozil se na ladji je z menoj.
Bojim za vas se . . . Ogrski vojaki vsi skupaj niso zvesti vam junaki!"
„„Ne boj, ne boj se, Pengar, moj župan! Saj ne boji nikogar se Celjan!...""
»Ej, Pengar prav je slišal!" - meni Sava, zamišljen gleda v tla in prikimava . . .
»Na zadnji ladji vozil sem se jaz pa goslal, pel ljudem za kratek čas.
Za srbskega so godca me imeli in zmerom novih pesmij so hoteli.
Bilo je Nemcev, Cehov tam pri nas pa vaših Vindov slišal sem ves čas.
Nikoli pa ni padla žal-beseda o tebi, grof! Še hvalili seveda
so hrabrost tvojo vselej in dobrost, bogastvo in oblast in pa modrost!
Pa nekega večera, ko sem peval na krovu, zraven mene je sedeval
bradat križar pa reče: „Ta Celjan pa roma menda v Beligrad zaman!
Nobeden pravi Oger ga ne ljubi. Bog ve, če ne zapade mož pogubi!"
„„Eh, kdo bi bal se!"" - reče grof - „„To vem, da všeč ne more biti človek vsem!
Zaupam tistim, ki so mi še zvesti, predvsem pa tej-le hrabri svoji pesti!
Že jutri pojdem s kraljem v Beligrad! Tu smo trdnjavi prišli le do vrat.
Ostanita oba mi zvesta, zdrava, župan moj Pengar in pa oče Sava!
Kadar Turčinom zlomimo pa vrat, povrnemo se spet na celjski grad!
Rad zopet videl svoje bi Celjane! Saj res, župan, pozdravi Teharjane,
kar pripeljalo se jih je s teboj . . . Vem, da navdušeni so vsi za boj! . . .""
Cuj, kaj križarji zunaj tak kričijo! Kak hrup! Vsi nekam tekajo, hitijo.
In grof in oče Sava in župan se dvignejo in stopijo na plan.
Glej, tam, nedaleč proč, tam na planjavi ljudij vse črno, glava je pri glavi!
Vojaštva pisanega mrgoli
in novih čet še vre od vseh stranij!
Kaj to pomeni ? Punt, zarota mari ? Kaj zbirajo na trgu se križarji?
Tam sredi gneče tudi godec Grom
kriči zdaj nekaj . . . Kakšen trušč, polom!
Kaj neki med vojaštvom se dogaja? Pokaj nocoj se tukaj zbira, shaja?
Vse mirno zdaj... Ves zbor namah je tih ... Na sredi gneče pa stoji menih!
Z voza visokega se mož ozira in kakor da še množico študira.
Mlad, v črni kuti, suh in razoglav stoji in ščip obseva ga z višav.
Z značilno gesto jih menih pozdravi, s sonornim in gorečim glasom pravi:
„Soldati
in v Jezukristu moji ljubi brati! Notranji glas
me gnal je, da naj stopim tu pred vas, da vas očetovsko še posvarim in poučim nocoj,
ker kmalu pojdete na boj! Poglejte mi v obraz! Jaz pišem se za patra Peregrina, Italija je moja domovina. Duhovni sin sem in naslednik jaz meniha in svetnika Kapistrana, ki umorila ga je smrtna rana poleti v Iloku . . . Pri njem sem stal,
ko od sveta je mož slovo jemal. In ko zatiskal sem oči svetniku in učeniku,
sam videl sem, kako
ga bog je vzel v nebo.
Ko golobica bela
njegova duša -je k bogu zletela!
O, Janez Kapistran
bil pridigal- je slavnoznan!
Heretike je grde kaznoval
in petdeset je Judov sam sežgal,
ker niso se hoteli spokoriti
in dati se krstiti!
Navduševal križarje je za vojno,
armado spremljal v Belgrad mnogobrojno
in pridigal je proti Turkom boj,
svet boj menih-heroj!
Premagani res bili so Osmani,
naklestili so jih kristjani,
pa kdo premagal jih je pravzaprav?
Topovi, puške, sablje in smodnik?
Kaj še! Vse zmota puhlih glav!
Premagal jih je Kapistran, svetnik,
z besedo božjo in pa s čudeži!
Tako je, grešniki in Judeži,
ki Kristusa prodajate,
oh, za meseno, ničevo veselje!
Pa kaj tajite, glave majate?
Ne veste, kam vas greh popelje ?
Do bojne slave ne, pač pa na prag
peklenski, kjer vas sprejme vrag!
O, peccatores!
O, feminarum seductores!
Kdo vas učil je takšne moreš?
Orožje vaše ni za nič,
dokler ima še v krempljih vas hudič!
Pokora in kesanje pa molitev —
le to vam izvojuje vsako bitev!
Oh, vi ljudje!
Ce gledam vas, pa me boli srce.
Križ nosite prišit na rami,
da vsakdo ve, da križ imamo z vami!
Oh, vaša vest tornister se mi zdi,
ki grehov poln na hrbtu vam visi
umazan, kosmat... Vi marširate
z bremenom tem nesrečnim v pogubljenje!
Kaj mari večno vam življenje!
Le v grehih vadite se, eksercirate!
Vojaško vaše vežbališče
veselo je plesišče!
Kaj mari so vam sveti zakramenti,
mehkužni regimenti!
Sepulcra dealbata,
pobeljeni grobovi!
Nazunaj ovc pohlevnih jata,
naznotraj pa zgrabljivi ste volkovi!
Junaki ste
pred svetom — pa še kaki ste!
O, miserere, Christe, miserere!
O, peccatores vos!
Kdo v grehih vam je kos?
Zato zaradi vas se svet podere!
Po krčmah radi se postavljate
pa noč in dan denar zapravljate!
Vinarne, da, vinarne,
to vaše so kosarne!
Seveda, pri menaži
ste vselej rajši ko na straži!
In puške in kanoni
trebuhi to so vaši, vi kujoni,
ki bašete jih vsak dan bolje
gredoč na bojno polje!
In streljati izvrstno znate,
s tem radi se bahate;
saj v tarčo vsakikrat zadenete —
z očmi ne trenete —
in tarča vaša to je greh!
Pa kaj se smejete! Greh ni za smeh!
Res, srčnosti ste žive dike!
Namesto sabelj brusite — jezike!
Resnici radi figo kažete,
nikoli pa ne lažete,
če spite
in če molčite !
Vae vobis, filii mei!
Vae vobis, duces caeci Pharisaei!
Ce slepec slepca vodi,
oba prekucne v cestni jarek zlodi! Trdnjave,
ki jih najrajši naskakujete, so ženske mlade, zdrave! Pri njih se odlikujete! Veliko rajši ko Turčine lovite, koder morete, dekline! Predpasnik ženski vaša je zastava, ljubezen grešna vaša bojna slava! Najhrabrejše med vami že izbral si general je Lucifer, zaznamoval jih s svojimi svetinjami - ojej! Iz vaših duš nabral si je trofej! O, fratres dilectissimi, carissimi!
Puellae pač, puellae
so v grešne svoje mreže vas ujele!
Praeceptis meis oboedite!
Poslednji čas je, da se spokorite!
O, vigilate et in fide state,
da svojih duš hudiču ne prodate!
Prudentes jam estote
in opustite svoje stare zmote!
Če ne, upepeli vas večni plamen!
Zapomnite si! Amen!"
VaVnV
Kaj pravzaprav je vodna ta planjava? Ni Dunav, ne njegova sestra Sava.
iroko jezero je. Ladje tri gredo pred Beligrad, ko se dani.
Glej, rjuho belo jutro že odgrinja počasi s sebe, megla tenka zginja,
polagoma se dviga nad vodoj. In jutro mane si oči z rokoj.
Ko lena ženska leča se in vstaja. Izza gora tam zlato solnce vzhaja,
le, žal, da veličastno ne tako in ne z žarečo tisto več močjo
ko prej o kresu divje, ognjevito in kakor triumfator zmagovito ...
In jutro brž umije se, nakar obleče se v bleščeči solnčni žar.
Odkod si prišlo, solnce listopadno? Res, čudo božje, čudo nenavadno!
Mar vojskam razsvetljuješ bojno pot, da vedele bi danes kam in kod?
Na ladji Pengar in menih stojita pa gledata, po jezeru strmita . . .
Vse tiho še ... Ni čolnov, ne brodov, ki zdaj že letali bi prek valov.
Vse tiho . . . Mar še spijo domačini? Poskrili so se morda pred Turčini ?
Pa reče Sava: „Ljubi moj župan, nič dobrega mi ne obeta dan!
Poglej, kako tod letajo vranovi za nami črni, nizko nad brodovi!
Golobi beli, vidiš, pa beže
pred njimi plahi, ker se jih boje!
Vranovi, to je zloba in krivica, golobi so nedolžnost in pravica ..."
„„Vranovi tudi meni niso všeč!
Ne vem, kako skonča se naša reč — ""
boječe Pengar vraževerni pravi,
po strani zre v obraz očetu Savi . . .
Poskuša resno brati mu z očij, kaj zdaj v njegovi glavi se godi
in kakšne skrivne misli zdaj rojijo ter v duši se menihovi rodijo ;
kako presoja starec položaj,
to Pengar rad ugenil bi sedaj . . .
Zato tak v Savov se obraz ozira, zato tak radoveden ga študira.
Najmanjšo gubico župan ta hip mu na obličju vidi. Žilic vtrip
na starcu, drugu svojem, opazuje . . . Ugiblje, komentuje in rešuje.
In morda sam ne ve, da isti čas študira Sava Pengarjev obraz.
Menih takisto brati poskušava,
kaj misli zdaj-le bistra kmečka glava.
Rad spoznal bi s preprostih mu očij, boji se li župan prihodnjih dnij,
al brez strahu usodi gre naproti,
ki bliža vsem se že na bojni poti . . .
Drug drugemu si v dušo gledata, da skoro se še ne zavedata . . .
Obraz človeški, živo ogledalo, ti skritih mislij naših si zrcalo!
Kedar oko odprlo je pogled,
duh naš skoz okno to ozre se v svet.
In čuvstvo, ki vso dušo nam pretresa, odseva nam iz jasnega očesa.
In kadar polasti srca se strast, vihar notranji nas dobi v oblast,
demonska borba iz očij odseva, obličje svetu tajnost razodeva ."..
Obraz človeški, živ si pergament, popisan s tekstom svetim dokument!
In kdor zna brati te in razvozlati, lahko mu duš globino je spoznati...
Seve, če tak obraz ni simulant
in kak v lažeh umetnik, komediant!
Ce spreten, premeten ni kak hinavec in sebe samega kak pretvarjavec!. . .
Zato župan menihu zre v obraz, menih županu gleda isti čas.
Drug drugemu že dolgo gleda v lice, vsak njiju rad prodrl bi do resnice.
Kateri pa jo našel je dosle: župan al oče Sava — kdo to ve?
Poslednji Celjan 8
Stojita na palubi in molčita,
drug- v drugega zamišljena strmita
in komaj čutita, kako in kod
črez vodno plan široko plava brod.
Iz sanjarij pa se šele zavesta, ko že stojita na podnožju mesta;
ko ladje bele že pristale so,
pod Belimgradom do obale so . . .
In štirideset tisoč že vojakov izkrcalo na breg se je junakov.
Stoje pred vhodom, ure štejejo .. . Pa Ogri se v trdnjavi smejejo ...
V dvorani pri zajutrku sedijo. Lestenci pa z oboka še žarijo.
Spet v meglo se je preoblekel dan ... In solnce ne prodre do teh dvoran.
Pa reče Laslo Hunjadi: „Magnati, pa se le dal je v kozji rog ugnati in pa ukaniti nam naš Celjan!"
Matija Hunjadi.
Sedaj napočil je osvete dan! Še kralja Vladislava smo ujeli! Prevarili smo vse in prehiteli!
Škof Vitez Janoš. Res, zvito se je naredilo to! Zvijačno delo res je bilo to! Se ve, uspehi vselej so gotovi, če bog početje naše blagoslovi!
Ujlak.
Križarji so zahtevali vam vhod — pa jaz sem s stražo jim preprečil pot, češ, kralj in grof naj vstopita najpreje, armada pride v mesto pa pozneje! Pripravljeno še stanovanje ni popolnoma za toliko ljudij!
Matija Hunjadi. Pustili noter smo še par križarjev, nekakih častnih kraljevih stražarjev pa Urhovih ljudij, zaprl nato dver jaz sem . . . Drugi čakajo lahko!
Szilagv.
Tačas „pripravimo jim stanovanje" v trdnjavi svoji za prezimovanje . . .
Ujlak.
Ujel se ptiček celjski nam je v past, saj sam je prišel danes nam v oblast.
Laslo Hunjadi. Iz kletke ptiček celjski ne uide!
Matija Hunjadi.
Ne! Iz trdnjave Ureh več ne pride!
Škof Vitez.
In kje je kralj?
Szilagy.
Počivat šel je, spat! Seveda truden je, ker je še mlad!
Škof Vitez.
In kje je Ureh?
Ujlak.
Grof v kapeli moli!
Škof Vitez.
No, saj v življenju molil ni nikoli! Pustimo ga, naj enkrat vsaj skesa se grehov, predno stopi pred boga!
Ujlak.
Če grof v kapeli moli, naj pa moli! Naj z bogom zmeni se po svoji volji! Pravice te mu nočem kratiti. Pa časa zdaj ne smemo tratiti!
Laslo Hunjadi.
Res je! Pritiskajo na nas Osmani. Armada, žal, ni vsa na naši strani!
Matija Hunjadi.
Zatorej mislim, da je zadnji čas,
da grof pokliče se čimprej pred nas!
Szilagy.
Pošljite torej v cerkev po Celjana! Povejte mu, da družba tu je zbrana, ki čaka nanj! Prevažen bojni svet se mora izvršiti predkopred!
Ujlak.
Soglašam! Pošljem ponj! Naj kmalu pride ! No, pa saj nam nikamor ne uide!
Škof Vitez.
Magnati, dovolite mi, da grem! Ostavljam rajši same vas medtem !... Svetoval kdaj sem vam kaj zlega mari? Kaj ne, da ne nikoli! Bog me vari! Res pa je križan bil sam božji sin, ker vsemu svetu je pretil pogin!
XIV
Noč padla črna je na celjski grad. Vsi prebivalci grajski šli so spat.
Bedi pri oknu svojem Katarina,
v poslopju vsem velikem mar edina?
V jesensko mehko noč tak zre, strmi, pa spanec ne poljubi ji očij.
Podpira lepo glavo, premišljuje ... Kam plavajo ji misli v kraje tuje!
Na južni, na podunavski tja kraj zamaknjena grofica je sedaj...
Bog ve, kaj Ureh tam nocoj počenja, saj noč peruti tudi tam razpenja.
Živi še? Spava že? Mar še bedi? Bojuje se? Kako se mu godi?
In kdaj se vrne, če se sploh povrne?
V temine žena se ozira črne,
pa vse je tiho, zunaj vse molči in nihče, žal, ji ne odgovori. ..
Sanjari, premišljuje Katarina. Mož ji nocoj kar noče iz spomina.
Se zmerom ljubi ga ko prejšnje dni, čeprav ljubezni njene vreden ni.
Kako ga je imela takrat rada,
ko prišla bila v Celje je še mlada,
nedolžna, neizkušena dekle in žrtvovala svoje mu srce . . .
»Le vzemi grofa, Katarina moja" -je rekel knez ji oče - »sreča tvoja
bo moja sreča! Grof je velik mož! In, hčerka ti, pri njem pač srečna boš
Oh, ljubi oče, kaj je prava sreča? Mar sreča rodovina je sloveča?
Mar sreča že slovito je ime? Bogastvo, čast je, kar želi srce?
Kako že poje srbska pesem stara? Da sreča je ljubezen, ki ne vara!
Tako je cula peti tam doma. In kdor to pel je, ta srce pozna.
Njen slavni mož pa — zakonska zvestoba To je tako ko tema in svetloba!
In vendar ga še ljubi — pričaj bog, ki jima dal bil lepih par otrok.
Še ljubi ga . . . Le Srbinja tak ljubi. Še misliti ne upa si o zgubi,
ki bojni bi provzročil jo vihar . . . Smrt Urhova bi zanjo bila vdar,
ki bi težko, težko ga prebolela! Kaj bi nesrečnica potem počela!
Tako-le zapuščena ko nocoj presamotarila ves vek bi svoj . . .
No, pa saj čestokrat je zapuščena. Kaj takim diplomatom pač je žena!
Med svet le taki silijo možje,
a pusto je in hladno jim srce . . .
Že zdaj je zapuščena kakor vdova . . . Cuj, kaj je to ? Pred gradom uka sova.
Pred njeno okno, da, nedaleč proč priletel ptič skovikat je to noč.
Sedi nekje na veji, poje, poje, oči žareče pa upira svoje
velike in demonske v črni nič pa gleda in otožno poje ptič.
Grofica ga posluša in posluša in še bolj žalostna je njena duša.
Posluša . . . Kakšno čudno petje, ah! Vsa trese se . . . V resnici jo je strah .
Kaj v tem je petju? Tuga ali zloba? Ah, kakor pela sova bi iz groba . . .
Čedalje bolj otožna se ji zdi grofici pesem nočna . . . Pozvoni
družici Jerici.....Ti, kaj pomeni
ta nočna ptica sova med Sloveni?
Kaj tod ljudje pripovedujejo, če sovo blizu hiše čujejo?"
„„Bojim se vam povedati, grofica!"" — boječe zašepeče ji družica —
„„Kajkrat že slišala sem jo, gospa, na vasi tam prepevati doma!
Pa sova, ki nocoj nam tu skovika, je nenavadna, močna, res, velika!
Pri oknu cula sem jo tudi jaz . . . Posebno žalosten se zdi njen glas . . .""
„Že zopet!... Slišiš jo, kako zavija! Srce mi stiska njena melodija . . .
No, kaj pomeni sova?"... „„Naj povem? Pa vam povem, če rečete, da smem .. .""
„Povej! Saj vem, da vse so same vraže! Pa nič ne de! Ce vem, mi bode laže ..."
„„Pri nas doma tako se govori, če sova blizu hiše kje kriči,
imeli bodo v kratkem tam mrliča . . . Ljudje ne marajo vam tega ptiča.
Zato se kmetje vsi bojijo ga preroka smrti in črtijo ga . . .
Pred našo hišo sova se je drla -in brž nato mi mati je umrla!
In zdaj, gospa, ne bojte se kar nič, tako-le poje ta ponočni ptič:
,Pripravite prt, črn prt, črn prt!
ker pride k vam smrt, k vam bela smrt!
Odnese iz hiše vam nekoga von in nekomu pel bo mrtvaški zvon!
Pripravite sveč si, voščenih sveč!
Saj vem, da prerokba vam moja ni všeč.
Kaj morem zato, kaj morem zato! Odkar svet stoji, je bilo tako . . .
Pa jaz prerokujem, ko skriva me noč, okoli gradov in palač in koč.
Kdor hočeš, verjemi, kar pojem jaz . . . Pa vsakomur pride poslednji čas.
Pa naj bo tlačan ali hlapec in rob, za vsakogar enkrat izkopljejo grob.
Pa naj bo mogočen na svetu gospod, kralj, cesar makari, vsak mora odtod!
Da takšno-le pesem vam sove pojo, čeprav je res žalostna, tužna tako . . .
Zato pa sov jata se skriva, molči podnevi, ko solnce veselo žari.
In poje le, kadar razgrinja se noč, okoli gradov in pa kmečkih koč . . .
Pripravite prt, črn prt, črn prt, odnese v gomilo vam nekoga smrt
»Kak žalostno prepeva nočna ptica!" potrta vzdihne od strahu grofica.
»»Nemara prišla pet je le to noč — in več nikoli je ne bo drugoč!""
»Pa komu smrt na gradu prerokuje? Mar grofu, ki odšel je v boj na tuje?"
„„Nikomur morebiti ... Le sam bog ve, kdaj življenja nam poteče rok.
Kaj nam o tem pomaga modrovati!"" „Res, boljše je, usodi se udati . . .
In, Jerica, sedaj lahko greš spat! Počiva razen naju ves že grad ..."
„„Pa lahko noč vam, milostna grofica! Naj vas nikar ne moti nočna ptica!""
Pokaži strah svoj drugim še ljudem — dozdeval manjši se ti bo potem!
VaVaV
XV
Skoz okna barvana nič kaj veselo se ne ozira mladi dan v kapelo
v trdnjavi beligrajski. Solnčni žar obseva hladno gotiški oltar,
pri kterem mašnik ravnokar mašuje in bere tiho, da se komaj čuje.
Nič ljudstva ni v kapeli. Eden sam pobožnik v klopi hrastovi je tam
za vrati v krasni viteški opravi. Lasje sivijo redki mu na glavi.
Obličja bledega je, iz očij odločnost, močna volja mu gori.
In pri oltarju tam se bere maša .. . Kako je zašel semkaj, sam se vpraša
grof Ureh celjski . . . Kaj mu maša mar Kaj mar mu razsvetljeni tam oltar!
Kaj mar mu tiste-le voščene sveče na svečnikih srebrnih plameneče!
Kaj mari mu, kaj mašnik govori in bere v bukvah! Temne zanj reči!
Kaj mar, če ministrant tam pocinglava, priklanja se in včasi prikimava!
Kaj mar sploh služba božja mu in bog! Že dolgo ni v molitvi sklepal rok.
Grof Ureh tudi tukaj zdaj ne moli, saj pravzaprav ni molil več nikoli,
odkar zna misliti. .. Kako ta dan je vstopil v cerkev, vpraša se Celjan.
Samote bil potreben je, samote in pa miru duševnega, tihote . . .
Tam zunaj bojna strast pa črt, prepir — a tu v kapeli takšen svet je mir!
Ubranosti tu nihče mu ne ruši. Lahko se pogovarja v svoji duši
brez prič tu danes samcat sam s seboj, poprej ko pojde zopet v hrupni boj
za svojo moč, za svojo domovino,
za svojo novo — celjsko kraljevino . . .
In grof naslanja glavo v desno dlan. In mimo njega ko čaroben san,
san pisan vse premice se življenje njegovo, trud njegov in vse stremljenje .. .
Le kvišku, kvišku vzpenjal vse je dni se, kar bori se . . . In sedaj stoji
že blizu vrha . . . Kmalu, upa, kmalo vse pred Celjanom v prahu bo ležalo.
Pa ena misel srečo mu kali, otožna misel mu uspeh greni:
Sam, brez potomcev je ostal na sveti . . . Kaj? Celjski rod bo moral izumreti?!
Otrok oboje mu je vzela smrt. . . Najlepši up mu je uničen, strt.
Up na naslednika, ta up najblažji! . . . Umrl mu sin je ... Bog ga pač sovraži...
Komu naj prestol celjski izroči, komu kraljestvo novo svoje dni,
ko v Celju svojem k dedom v zemljo leže ? Ta skrb je težja od svinčene teže,
ki dušo mu teži trenutek ta . . . Sam, brez sinov ostal je, brez hčera!
Poslednji knez? . . . Junaka posinovi, ki vladal kraljevini bo njegovi —
in celjski tron bo večno trdno stal in v neugasni slavi bo sijal! . . .
Sedi grof Ureh, gleda . . . Nova slika za sliko mu pred dušo se pomika . . .
Vse zmote svoje vidi pred seboj
in grehov in napak gre mimo roj . . .
Glej, Dunajčanka mlada se mu smeje! Brez mere jo je ljubil in brez meje . .
Veliko let, ej, celo vrsto let užival ž njo je tam ljubezni med.
Kako v oblast ga bila je vlovila, popolnoma ga bila preslepila!
Demonska, krasna žena je bila . . . Dal umorit celo ji je moža
skrivaj nekoč na lovu ... O, slepota! Zdaj pred očmi mu plava ta grozota!
Deklet svež venec vidi pred očmi . . Vse bile so njegove svoje dni!
Jus primae noctis mu jih je dovajal, in grof si jih veselo je prisvajal.
Celjank cvetočih vidi pisan roj
in deklic kmečkih vidi pred seboj . . .
Savinjčanke so lepe, Teharjanke . . . Grozijo mu s kazalci mlade znanke . . .
Pa le bolj v šali tak pretijo mu, preresno pa se ne srdijo mu . . .
In tudi ti si prišla zdaj, Marjeta, nevesta Pengarjeva?! . . . Kak dekleta
rad videl je na Teharjih nekoč!
Pod okno prišel bil ji je pod noč . . .
Ta hip mu Katarino je pričaral!
Oh, kajkrat bil nezvest ji je, jo varal
pa drugim ženskam daroval srce . . .
Za kazen morda zdaj je sam? ... Kdo ve?
Grof gleda slike v duši, premišljuje . . . Ne vidi maše niti je ne čuje.
Kaj njemu ta zunanji je obred!
On gleda zdaj pred sabo dušni svet.
Mar truplo samo naj v kapeli moli, ko duh mu roma daleč zdaj okoli!?
Le včasi v okno tja upre oči, kjer skozi steklo barvano gori,
prav kakor bi ugasniti hotelo, jesensko solnce v tesno to kapelo . . .
Poslednji Celjan 9
In žarki plešejo gredoč tam, tod, po cerkvi preiskavajo vsak kot . . .
Kar nekdo ga dotakne se na rami — in Ureh se iz svojih sanj predrami . . .
Glej, vitez ogrski neznan stoji vštric njega v klopi pa mu govori:
„ Oprostite, da v cerkvi pri daritvi vas svete maše zmotil sem v molitvi,
namestnik jasni! Je pač bojni čas! Pošilja bojni svet me baš po vas!
Magnati naši ravnokar so zbrani pa čakajo še samo vas v dvorani!"
To reče vitez grofu - in takoj izgine, zapre vrata za seboj . . .
„Na bojni svet naj grem? Je že mogoče! Brez mene, vidim, zborovati noče . . .
Namestnik kraljev vendar kaj velja celo pri Ogrih! . . . Naj zares grem tja
k posvetovanju? ... Ni prevara kaka? Kaj pa, če tam kaj hudega me čaka?
Kaj, če nastavljena me čaka past? Če hočejo dobiti me v oblast?
Srce ničesar dobrega ne sluti . . . O, vsega zmožni Ogri so naduti
lokavi, neodkritosrčni, vem!
Kaj naj storim ? Kaj naj storim ? Naj grem ?
Življenja kaj ste dolga, dolga leta? Minut ste kratkih vrsta ... In prokleta,
nesrečna ali srečna je lahko minuta vsaka zate . . . Kdo ve to!
Usoda torej kriva ni nikoli,
če kdo nesrečo svojo sam izvoli!
Bi šel al ne? Kaj? Mari se bojim? Se omahujem, prašam se, stojim
in ne odločim se ? . . . Fej, bojazljivec! Grof celjski danes babji je plašljivec!
Naprej! . . . Čeprav nastavljena je past! Več ko življenje vredna je še čast! ..."
Grof plane iz kapele . . . Težka vrata za njim zapro se s hrupom dvokrilata.
In zdi se mu, da satan sam z rokoj pritisnil treskoma je pečat svoj
mu pod obsodbo že nespremenljivo, usodepolno in ne odloživo . . .
Makari 1 Pa naj res tam čaka past! Zdaj mari mu je samo moška čast! . . .
In že stoji grof Ureh med magnati . . . „Grof celjski, eljen, eljen tu med brati!"
z ironskim smehom reče Vladislav
mu Hunjadi — „res, prišli ste nam prav!"
Matija Hunjadi.
Posvet se važen mora zdaj vršiti! Se danes mora vse se odločiti!
Grof Ureh.
Soglašam z vami! Zadnji čas je res! Pred vrati že stoji nam turški bes!
Ujlak.
Haha! Ne, grof se celjski menda moti! Ne Turek — vi sami ste nam na poti!
Grof Ureh.
Kaj?! Vojvoda, kaj pa pomeni to?!
Szilagy.
Vsem nam ste davno zrasli črez glavo! Laslo Hunjadi.
Kaj iščete ob Dunavu in Savi ? Kaj hočete tu v ogrski trdnjavi? Kaj nimate dovolj gradov doma? Mar hočete nam vzeti kraj še ta?
Matija Hunjadi. Nad sto gradov imate v grofovini, tam v tisti svoji celjski kneževini! In zdaj že segate na našo last? Trdnjavo ogrsko ste prišli krast?!
Grof Ureh. Tako z menoj vi danes govorite?! Na samega namestnika kričite? Tak ton odločno si prepovedujem, pokorščino vam strogo ukazujem!
Ujlak.
Pokorni tebi, tujcu mi?! Kaj, kaj? Poberi pritepenec se nazaj odtodi v svoje Celje prejkopreje! Razbojnik, daleč proč od naše meje!
Szilagy.
Že vemo! Hočeš biti nam gospod! Sam kralj poslej, da, da, in naš despot Grof Ureh, ni li suha to resnica?
Laslo Hunjadi. In kakšna tvoja je črez nas pravica? Povej, Celjan!
Grof Ureh. Pravica — moj je meč!
Ujlak.
Ste slišali? Kaj hočete še več!
Laslo Hunjadi. Na meč pozivaš se — pa meč zakolji sedaj te ta-le moj po tvoji volji!
Grof Ureh. Ti mene?! Rajši tebe s svojim jaz! Grof celjski ne boji ni vseh se vas!
Ujlak.
Pomagajte, pomagajte, rojaki!
Laslo Hunjadi. Ubijte ga Celjana! . . . Hej, junaki!
Glej, iz sosedne sobe pridero vojaki skriti . . . Mečev sto in sto
naskoči Urha, seka ga, nabada . . .
Zadet od vseh strani grof celjski pada. ..
Vse tiho . . . Kar tam vrata se odpro . . . Ko duh je vstopil nekdo . . . Kdo je to?
Škof Vitez Janoš . .. Lica so mu bleda .. . Na tleh Celjana mrtvega zagleda . . .
Pa reče škof: „Svetoval sem vam kdaj pregrešnega, zločinskega jaz? Kaj?
Pa kar storjeno je, to je storjeno! Ime naj božje bo na vek češčeno!
Saj križan bil je sam nebeški sin, ko vsemu svetu je pretil pogin!"
XVI
Kralj Vladislav predrami se iz spanja . . . Bedi li ali se mu samo sanja?
Ban, svetel dan je . . . Kaj pomeni šum sedaj tam zunaj in ta hrup in hrum?
Posluša kralj . . . Čuj, vpijejo križarji: »Kje grof je celjski, Ureh? Hej, Madjari!
Brž dajte nam nazaj ga! Brž, čimprej! Morilci, ubijalci kruti, fej!"
O, groza! Kralj vzdihuje in trepeče, prijemlje se za glavo, zroč boječe . . .
»Magnati so morili — jaz sem spal! Kri stričevo prelili - jaz sem spal!
In če namestnika so mi ubili pokaj bi zdaj se kralja ne lotili!?
Gorje! Sedaj na vrsto pridem jaz!". . . Ta hip pred sabo vidi znan obraz.
Škof Vitez Janoš, mašnik zvit in gladek, šepeče kralju ves ponižen, sladek:
„Prejasni kralj! Nikar se nič ne boj! Umrl je ravnokar namestnik tvoj!
Nesreča ne počiva pač nikoli! Zgodilo se je vse po božji volji!
Prepir se med magnati bil je vnel, grof celjski jih je miriti začel.
Potegne ostri meč in ž njim zamahne — pa Hunjad Laslo meč v srce mu pahne . . .
Vse po naključju, po nesreči, res! Ne srdi se na Ogre, jasni knez!"
Izginil iz sobane je vladika —
in kralj se trese kakor trepetlika . . .
„Pokažem vam, razbojniki, doma! Maščujem te, grof Ureh, da, da, da!"
A zunaj kakšen krik po taborišču! Vse tuli in kriči ko na bojišču . . .
Strasti se vzdignil strašen je vihar, razburil tabor, vnel osvete žar.
Ko blisk novica grozna dalje šviga, leti od ust do ust, šatore dviga.
In tisoč, tisoč mečev se iskri, morilcem Urhovim na glas preti . . .
Križar preprost tam zgrabil je zastavo pa vpije: „Hej, naskočimo trdnjavo!
Porušimo zidovje vse do tal! Pobijmo to razbojniško druhal!
Oj. grofa celjskega so nam ubili! Zaklali nam ga! Se vam nič ne smili?
Naprej, možje! Junaki, za menoj,
pa ne na Turke — proti Ogrom v boj!"
Okrog zastavonoše že so zbrani, pripravljeni na borbo Teharjani
in pa Celjani. Pengar pa drži zastavo bojno v rokah in drevi
ž njo kakor divji vse naprej k trdnjavi . . . „Stoj, Pengar, stoj!" mu nekdo pot zastavi.
To oče Sava seže mu v roko,
gre ž njim, s sočutjem gleda mu v oko;
iz množice izvije ga hrumeče, iz množice razburjene, tuleče
pa vede v kraj samoten ga s seboj pa reče mu: „čuj! Pengar dobri moj!
Zaman, zaman, kar mislil si storiti! Veš li, da vsi bi hteli naskočiti
trdnjavo, polastiti vseh se vrat, potem poklati ogrsko svojat?
Moj dragi Pengar, če si sam navdušen in če svoj meč imaš dovolj nabrušen,
kaj misliš, da dosežeš, kar želiš, in da trdnjavo močno pobediš ?!
Pa ne obupajva! Morilcev četo za hudodelstvo njihovo prokleto
osveta prejkoslej že dohiti
tako gotovo kakor bog živi! ..."
Ob zid naslonjen Pengar ga posluša očeta Savo. Krvavi mu duša . . .
Od srda se mu tresejo roke, od žalosti se krči mu srce.
Povesil k zemlji bojno je zastavo
in s solznimi očmi zre v starca Savo:
„Načrt veliki zdaj je pokopan! Grof Ureh bil poslednji je Celjan!
Pomisli, Sava, kaj smo izgubili! Oh, ti divjaki so nam ga ubili! . . .
In če ne morem zrušiti gradu,
pokaj stojim z zastavo svojo tu?! . . .
Grof Ureh mrtev! Gre ti to v možgane? Pri misli tej srce ti ne zastane?
Grof Ureh celjski mrtev! Ni ga več! Pokaj visi ob strani tu moj meč?
Grof Ureh mrtev! Bodo li verjeli na Teharjih, verjeti sploh hoteli?
In ko grofica vdova to izve, kaj misliš, je ne umori gorje?
Ne bo verjela! Cesar v svoji hiši pripovedavati kdo rad ne sliši,
pa ne verjame! In zato gospa črez prag požene vsakogar ko psa,
kdor vest prinesel bi ji neverjetno, pretresujočo, strašno, neprijetno . . .
Poznam grofico. Vroče je krvi in hude jeze. Žena še zboli
in zblazne, ker novica jo razburi.
V grob pojde z grofom vred ob isti uri!
Smrt Urhova udari kakor grom na celjski grad, ponosni stari dom.
Ko strela z jasnega novost zadene Grofijo in podložnike vse njene.
To bo povsod zmešnjava, to bo strah! Vse, vse razruši tam se v sip in prah .. .
Kaj poreko na priliko Celjani, ponašajoči z Urhom se meščani!
To bo po belem Celju žalost, jok, potrtost, da se ga usmili bog!
In bolj ko krvoločne turške paše preklinjalo bo vse plemenitaše
madjarske, saj ko divje so zveri prelili grofovo nedolžno kri! . . .
Veš, zdi se mi, da sama smrt me gleda in zmerom praša me in praša bleda:
,Ubogi Pengar, teharski župan, doživel res najtužnejši si dan?!'. . .
Grof Ureh celjski — ali res je mrtev? Zavistnih, zlobnih Ogrov res je žrtev?
Kako naj misli te se iznebim? Svetuj mi, kam pred njo naj ubežim?
In če ga res ne morem maščevati,
z zobmi naj samo škripljem tu pred vrati?!
Bil srcu mojemu tako je drag! Prijatelj bil mi je, ne le grajščak.
Odkar rad videl mojo je nevesto, tovarištvo užival ž njim sem zvesto.
Zaupal mi je rajnik marsikaj .. . Kako vse to sedaj pozabim naj!
Rad razgovarjal Ureh se je z mano. Saj ne baham se. Bilo vsem je znano.
In pravil mi je, kakšen kaj je svet, ki poznal ga je že od mladih let.
In pravil mi je, da je svet še večji ko teharski moj lepi kraj sloveči.
Pogled mi v daljo nov je bil odkril in kar gredoč me večkrat poučil.
Na to in ono me je opozoril,
rad po domače s kmeti je govoril.
Kje takšen bil je še plemenitaš? Pač smem trditi, da je ves bil naš.
Spoštoval grofa Urha sem in ljubil. Resničnega prijatelja sem zgubil..."
In Sava gleda z rosnimi očmi v obupanca in mehko govori,
in milo govori in ga tolaži! „Saj kaznovani bodo Ogri vražji!
In zdaj - zdravstvuj, moj Pengar! Za slovo pošteno svojo daj mi še roko!
Poslednjikrat mi sezi še v desnico! Ponesem Brankoviču brž novico
prestrašno, in bojim se, res bojim, da ž njo še kneza starca umorim!
Kako naj predenj stopim, mu potožim! Kako nesrečo našo mu razložim!
Kaj pač poreče blagi srbski knez? Bojim se potovati k njemu, res ! . . ."
„„Pa srečno pot, moj Sava!"" „Če na poti kak Turek s handžarjem se me ne loti!"
Težko za večno sta se tisti dan ločila pater Sava in župan . . .
Globoko vzdihne Pengar in zakolne iz duše duše žalostne, osvete polne . . .
„Oh, Pengar!..." Tu ga sreča godec Grom... „Zdaj grofa torej videl več ne bom!
Nikoli več ne bomo vinca pili na celjskem gradu in se veselili!
Nikoli več ne pojdemo na grad večerjat, na gitaro tam igrat!
Res, škoda, škoda našega Celjana! Njegova smrt boli me kakor rana! . . ."
Molče kraj godca Pengar gre potrt, obupan, zmešan ves in bled ko smrt.
Ne odgovarja nič na poti godcu, ki čuti zgubo Urhovo v želodcu —
pa s Teharjani in Celjani v grad takoj gre grofa mrtvega iskat.
Vsaj videti ga mora, pokropiti! Kako bi mogel kar tako oditi?!
In Turki ? . . . Ah, kaj zdaj mu Turki mar! Zdaj mar mu samo mrtvi gospodar!
Sami naj Ogri streljajo Turčine! Kaj brigajo poslej ga te zverine!
Iz Beligrada bržkobrž odtod domov z ubitim grofom daljno pot!
VdVpV
Al vesta, Hunjadija vidva brata,
kaj to je: vest? No, kaj je vest, magnata!
In Laslo Hunjadi molči, molči . . . In brat Matija nič ne govori . . .
Nobeden njiju niti ne umeje,
kaj vprašam. Laslo cinično se smeje
pa gleda zdaj v obraz mi, zdaj na tla in spet se na vse grlo grohota.
Je zblaznel li za kazen ta morilec? Sam ve, da hudodelstva je storilec!
In, Szilagv, ti ? Si slišal že kedaj v življenju praviti o vesti kaj ?
Vest nič ti ne očita, nič ne reče? V globini duše te kar nič ne peče?
Pa Szilagv topo gleda me, molči, v neznano daljo nekam tja strmi . . .
Pokaj ga prašam, čudi se seveda, vest tudi njemu tuja je beseda.
No, kaj pa ti, moj vojvoda Ujlak? Veš, kaj je vest? Saj umen si vojak.
„Vest? ..." Gleda me Ujlak in nič ne pravi, in kakor nekaj iskal bi po glavi.
Nikjer ne more najti več vesti . . . Ušla je iz spomina pa je ni!
In ti, škof Vitez, moral bi poznati vesti svarilni glas in se je bati.
Kaj! Tudi ti ne veš, kaj to je, vest?! Vest, tista boginja, ki dviga pest
nad hudodelnikom, da ga udari, ubije ga, ker ni mu bila mari!
Vest, tista strašna mora, ki leži na prsih ti vse dni in vse noči.
Pa vendar je ne moreš odvaliti, nikdar ne moreš se je iznebiti!
Vest, kladivo je težko nad teboj, vsak hip na tilnik lahko pade tvoj;
zarad zločina tvojega pri priči na nakovalu te zdrobi, uniči!
Žrjavica je vest, ki tli, tli, tli, čeprav pepela plast na njej leži.
Poslednji Celjan 10
Podnet najmanjši — pa je oživela polmrtva iskra in zaplamenela!
Vest, tisti zvon, ki grešnika vzbudi, če v nepoštenosti bedak zaspi.
Vest, hitra je Erinija, srdita,
ki spremlja te po svetu bliskovita.
Poskusiš ji uteči — vse zaman! Preganjala te vest bo noč in dan.
Nikjer na širnem svetu ni ga kraja, ki vest ne ve zanj, kamor ne prihaja.
Miru zločinec nima več nikjer. Lovi ga vest ko lovec divjo zver.
Pa naj uživa srečo, se zabava,
na hrupnem piru vest naj zamolčava,
okuša naj ljubezni sladko slast, uživa naj makar najvišjo čast:
glej, sredi veselice, sredi sreče vest na uho človeku pošepeče:
„Kaj poštenjaka hliniš se ljudem! Zločinec si, sam veš, jaz tudi vem!"
Ni to vesti grozeče živa slika? Kako je s tabo, ogrski vladika?
Ne čutiš v prsih še ničesar mar? Ni dvignil v njih se še vesti vihar?
Glas božji ti umora ne očita? „Sokriv!" ne vpije vest s krvjo oblita?
Ošabno škof ošine me z očmi, obrne svoj mi hrbet — in molči . . .
Uboga vest! Morilcem si neznana, med zlobneži pač nisi spoštovana!
Pa vendar plava kakor črn oblak nad Ogri nekaj . . . Pada prvi mrak
in temno po trdnjavski je dvorani. Magnati zopet v njej sedijo zbrani.
Možje se tiho pomenkujejo, o Turkih zdaj se posvetujejo.
Po lustrih zažarijo žolte sveče, morilce osvetljujejo sloveče.
Pa vendar plava kakor črn oblak
nad njimi nekaj - morda strah nekak ?
Le včasi kdo besedo kratko zine, sred mučne kdo se oglasi tišine . . .
Bojijo morda se magnati mar,
da mahoma odkod kak pade vdar?
in*
In vrata se odpro ... Tri pisma bela nenadoma so v sobo priletela!
Odkod? se vpraša sam med njimi vsak . . . Ko duh izginil poštar je vojak.
Preruši tajnovita se tišina . . . „Kaj piše nam grofica Katarina?"
Hunjadi Laslo vzame list v roko, razgane ga pa bere jim tako:
„Najdražje torej ste mi vzeli in umorili mi moža! Razbojniki vi drzni, smeli, preklinjam vas iz dna srca!
Slabotna, žal, sem samo žena in nimam svojih nič armad . . . Kako bi vdova zapuščena šla maščevat se v Beligrad!
Zanašam pa se na Turčine, da Urha mi maščujejo! Po vseh predelih domovine se lepe vaše vsujejo!
Naj vse pokoljejo vojščaki, kar pride jim pod meč gredoč! Oh, boste čutili, divjaki, morilci, vso os vete moč! ..."
In Szilagv vzame z mize drugo pismo . . . „0d Branko viča! Ej, do danes nismo
od njega pisma še prejeli, res! Poslušajte, kaj piše srbski knez:"
„„Ogri, vi ste res junaki! Kje na svetu so še taki! Baš povedal mi je Sava, da je padla zetu glava . . . Zet moj sam, a vas množina! Sto morilcev! . . . Kdo bi čina vašega ne občudoval, slavnega ne imenoval!
Divim vam se! Vaša slava neizbrisna je, krvava! Da bi dolgo še živeli, da čimdalje bi sloveli kot morilci! To želi vam, to odkrito govori vam Brankovič, knez srbski stari. Slava, slava vam, barbari!...""
In tretje pismo odpre sam Ujlak .. . „Turčini tudi pišejo nam! Vrag!
Poglejte, dolgo pismo so poslali! Kaj neki takšnega so načečkali?
No, tak-le ferman ali irade namazale nam turške so roke:"
„„Allah z vami, ljubi bratje Ogri! Pišemo iz tabora vam pismo, zlato pismo z zlatimi pozdravi! Živi gosi smo pero izdrli, v zlato tinto smo ga pomočili, pišemo vam pa na beli svili. Zlate črke, zlate so besede! Srčna hvala vam, junaški bratje! Izvršili delo ste veliko, delo slavno! Allah vam poplačaj! Umorili celjskega ste grofa, ki sovražnik bil je naš največji. Padla glava torej je največja, najmodrejša in pa najbolj zvita. No, poslej se več vas ne bojimo! Kaj nam mari vsi križarji vaši! Kadar zdelo se nam bo, pa pade v naše roke Beligrad ponosni; in potem pa poletimo dalje, vedno dalje v pokrajine vaše! Ko povodenj silna in deroča vam razlije se armada turška po ravninah plodovitih vaših. Neki dan pa tam na vaši Budi polumesec zlati se zasveti in razvije prapor se prerokov, ki veselo bo vihral na vetru!
Raja naša boste, vrli Ogri!
Ako morda še imate koga,
čigar glava sega nekaj više
nego ruse glave vaše puhle,
kar po njem, po njem! Najbolje bode,
ako brž mu snamete jo z vrata!
In čimbolj se boste, bratje, klali
med seboj se črtili, divjali,
tem ste ljubši nam, tem manj opasni!
Srčna hvala vam za grofa Urhaj Nadaljujte, kakor ste začeli! Mi vas bomo bolj in bolj veseli! V taboru smo pisali to pismo, pisali vam z novim smo peresom, v zlato tinto je pisar pomakal ga učeni, risal zlate črke, črke zlate je po beli svili. Allah z vami, viteški sosedje!""
VdVdV
„Zazvoni po Celju celem
Kdo je umrl, da se razglaša glas zvonov po Celju belem?"
Narodna pesem o kralju Matjažu.
Zvonijo danes v Celju vsi zvonovi, odmevajo otožno njih zvokovi
po mestu, po dolini kroginkrog tja preko polj, vasij, vrtov in lok.
Pojo, pojo ti bronasti glasniki mrtvaški spev z jeklenimi jeziki.
Pojo zvonovi in žalujejo
pa med seboj, se zdi, tekmujejo,
kateri peval bo iz lin glasneje, kateri izmed njih pove močneje,
da sliši vsak meščan, okoličan, da zadnji celjski grof bo pokopan!
Pojo zvonovi kakor bi hoteli oznaniti po domovini celi,
dokoder celjskih knezov sega last, dokoder sega njihova oblast,
da vse naj danes pride, se pripelje k pogrebu Urha v starodavno Celje!
Zvonovi kličejo črez hrib in plan, da zadnji grof bo celjski pokopan.
Pojo zvonovi žalostno-slovesno, razglašajo novico tužno-resno . . .
In v minoritski cerkvi že gori, sto sveč voščenih tolstih plameni.
Visoko dviga katafalk se črni. Na sredi cerkve v krsti pa srebrni
leži grof Ureh mrtvi. Na pokrov so položili meč in grb njegov
pa ščit, oklep, čelado, kopje bojno in pa zastavo celjsko pestrobojno . . .
Vsa cerkev polna žalnih je ljudij. Pred odrom Katarina se solzi,
potrta vdova, v črni plašč zavita. In ž njo vred družba vitezov slovita
pa grofov in grajščakov se molče poslavlja od pokojnika stoje
okoli katafalka . . . Kdo prešteje
in kdo pozna jih vse!... Od turške meje
pa do koroških, štajerskih planin
pa iz primorskih, kranjskih so grajščin
prispeli znanci in plemenitaši
k pogrebu in k mrtvaški črni maši . . .
In — kdo bi mislil bil! - od vseh stranij so prišli kmetje s solznimi očmi
k pogrebu danes svojega grajščaka. Kdaj pripetila zgodba se je taka?
Ce kje kak drug grajščak umrje strog, podložnih kmetov oderuh, trinog,
še hvalijo naglas boga tlačani in ukajo, od radosti pijani.
In še mrliča radi psujejo in na ime njegovo pljujejo.
In ko že davno mrzel spi pod rušo, preklinjajo njegovo črno dušo
pa jo pošiljajo na pekla dno v hudičevo naročje, kjer sladko
naj spava, po peklensko se zabava, makar do dneva sodnega prav zdrava!
A da kateri izmed kmetov kdaj
na tak pogreb gosposki šel bi - kaj?!
Vse mlado, staro bi se mu smejalo, kot izdajalca ga zaničevalo!
In zdaj so kmetje prišli na pokop, ko celjski se grajščak polaga v grob!
Od blizu in od daleč prihitela podložnikov so žalostna kardela,
od Urha mrtvega se poslovit, njegovo krsto v cerkvi pokropit!
Za tem grajščakom danes ljudstvo joče .. . Prizor ginljiv za plemiče navzoče . . .
Za tega grofa kmet še moli zdaj, iz srca moli — in že ve, zakaj . . .
Tlačan slovenski čuti, kaj je zgubil! on ve, zakaj je grofa Urha ljubil. . .
„In pace requiescat! ..." Jok in stok razlega se po cerkvi pod obok...
Ko zapojo menihi „miserere",
vsak misli, da kar cerkev se podere,
tako vse plaka in ihti naglas, zalit s solzami je zdaj vsak obraz.
Kleči grofica ko okamenela, od žalosti je vdova onemela.
Več solze ne teko ji iz očij,
ko mrtev kip častit na tleh kleči.
Kleči, globoke žalosti podoba, nesrečna kakor svoje dni Nioba.
Ihti, molči. .. Saj najglobočja bol kje naj v jeziku najde svoj simbol?
Kako v dno duše tuga se zajeda, izraziti nam more li beseda?
In če nas dviga radost do neba, povedati to jezik mari zna?
Beseda nesposobna je človeška
za pekla muke, blaženstva nebeška.
Ce jastreb v dušo kremplje zasadi nam ostre svoje, jezik onemi.
Zato kleči molče tam ko Nioba grofica vdova, žalosti podoba.
Navzoči gostje zrejo vsi na njo in čutijo, kaj tare ženo to.
In zdi se jim, da vdova Katarina je žalujoča celjska kneževina,
pobita od neskončne boli vsa, udana v sklep vsevednega boga,
ki mu skrbi pozemske niso mari, ki le po svoji volji gospodari;
s stališča višjega pač vlada on, visoko nad ljudmi njegov je tron ...
Tako grofica misli Katarina
in gostov misli ž njo tako večina.
In enih mislij, enega srca
je danes žalujoča družba vsa .. .
Z menihi vred vsi pojejo zvonovi in s svojimi žalujejo glasovi.
In orgle temni spremljajo koral... Četudi srca bila bi iz skal,
bi danes morala se omehčati!
Kdo mogel trd, brezčuten bi ostati!
Tak mrtve orgle plakajo, pojo ko angelov oznanjalo bi sto
vesoljni sodni dan.. . čuj, „dies irae" grmi s koru z močjo globoke vere.
Za Celje danes res je sodni dan, saj pokopava zadnji se Celjan!
Zato tak žalostno pojo piščali, da bi se še zidovi omehčali . . .
Glej, solnce se je skrilo za oblak, skoz okna gleda listopadov mrak.
Pač tudi solncu samemu se toži
po slavnem in mogočnem celjskem moži.
In sveč voščenih velikanskih žar obseva črno cerkev in oltar
tako mrtvaško kakor bi duhovi ponoči svetili si nad grobovi . . .
Pa glej, črn vitez, velik kakor žrd, v oklepu ves in resen kakor smrt
pristopi k odru, vzame ščit na krsti pa kopje in čelado — vse po vrsti
pa vrže vse na tla, da razleti orožje s hrupom se na vse strani.
In zdaj — zdaj sname vitez še zastavo, ki rajnikovo je nosila slavo,
pa hitro jo razčesne oberoč in kakor cunjo jo zaluči proč.
Zdaj sname grb trozvezdni znameniti, za hip drži ga kvišku grb častiti
pa trešči z vso močjo ga vpričo vseh pred katafalkom po kamnitih tleh . . .
In grb na tisoč koscev se razbije in črni vitez reče in zavpije :
„Zdaj grofi celjski — in nikoli več! Poslednjega zaklal je tuji meč!"
Vsa cerkev s plemstvom vred naglas zajoče, vse briše si solze, ihti in stoče:
»Ej> grofi celjski — pa nikoli več! Poslednjega zaklal je tuji meč! ..."
Pod korom daleč zadi, poleg Groma — ki tudi se povrnil je do doma
in v cerkvi držal resno se ves čas in zatajil svoj godčevski obraz,
pobožno molil svoje očenaše
za grofa pri daritvi svete maše —
kleči ubogi Pengar, naš župan. Kako je bridek zanj pogreba dan!
Kleči in joče s svojimi vaščani, s plemenitaši kmečkimi ob strani.
Tam plaka Pengar, skriva si obraz z dlanmi, iz grla noče suh mu glas.
Ves stresa se od boli in vzdihuje in stoče, da ga ljudstvo vidi, čuje.
Pogleda Teharjanov svojih krog, iz prsij stok se mu izvije, jok;
oči povzdigne kvišku se solzeče in ko v molitvi Pengar zašepeče:
„Da, grofi celjski — pa nikoli več! Poslednjega zaklal je tuji meč!"
VdVdV
Nedelja. Solnčen zimski popoldan. Doma je zopet Pengar, naš župan.
Za javorjevo mizo spet sedita
z Marjeto srečna skupaj. Govorita,
sedita v topli hiši tak sama. K večernicam družina je odšla.
Sama ?... Ne, v zibki se še sinek smeje, pa matere, očeta ne umeje . . .
Pač pa razume dobro položaj pes Črt, domači Pengarjev čuvaj.
Na tla je legel tik pred gospodarja, ko ta se z gospodinjo pogovarja.
Ves srečen je, ker gospodar njegov povrnil danes živ se je domov.
Na sprednjih šapah gobec mu počiva, pes svidenje po svoje tih uživa . . .
In Pengar blažen ženi zre v oči in krepko za desnico jo drži
Poslednji Celjan 11
pa pravi ji: „Glej zopet sem pri tebi, in zopet, ženka, te imam pri sebi!
Tri kratke mesece sem bil odtod, le kratke kvatre trajala je pot,
pa meni vendar večnost se je zdela, viharna, bojna doba, nevesela!
Minulo je, minulo kakor san . . . In nama prišel svidenja je dan!"
Marjeta.
In meni zasijala spet je sreča ko svetla zarja iz noči žareča. O, da si mi le zopet živ in zdrav povrnil se domov izza daljav neznanih mi! Zaman je govoriti, z besedami ne morem ti odkriti, kar čutim, ko te vidim . . . Saj pogled moj ti pove še več ko sto besed!
Pengar.
V očeh srce obema zdaj trepeče, besede neme blaženstva šepeče, ki jih midva razumeva sama . . . Doma sem spet, moj bog, doma, doma! Doma! Zaukal bi od čistega veselja, zavriskal, da bi culo se do Celja!
Doma sem spet! Oh, ti skrivnost srca! Zdaj vem in čutim, kaj je to: doma. Doma pri svoji ženi in družini, doma tu v svoji hiši in lastini, doma na svoji zemlji, da, doma! To čuvstvo, to zavest le ta pozna in ceni, kdor je kdaj po svetu hodil ter ko deseti brat po tujem blodil... In če domov spet pot ga pripelja, občuti srečnik, kaj je to: doma. Doma! Beseda sladka, čarovita! Doma! Beseda sveta, čudovita!
Marjeta.
Saj tudi jaz sem šele zdaj doma, odkar sediva skupaj spet oba. . . Kaj pravila bi ti, kako trpela, kako po tebi že sem hrepenela! Kako sem bala se, moj bog, ves čas, da več se ne povrneš v svojo vas; da več se ne povrneš, ljubček, k meni, k Marjeti, k svoji ženi zapuščeni!.. . Ti, ali si mi bil pač tudi zvest?
Pengar.
Kaj misliš?! Cista mi je, čista vest! Marjeta.
Res?
1.1»
Pengar.
Res! ... Ni treba nič, kar nič pretiti
s kazalcem mi! Naravnost zrem v oči ti,
porednica šaljiva! Ne bojim
pogleda tvojega se! Tak stojim
pred tabo kakor takrat, ko sem ločil
od tebe se in zadnjič tu prenočil!
Marjeta.
Verjamem ti, ker rada te imam! Pengar.
Saj za zvestost vojakov sam ne dam premnogo! Niso, žalibog, svetniki! Na vojski pač so grešniki veliki! In veš, vrag tudi meni pravzaprav nastavljal je pastij in mrež, skušnjav, dekleta mlada kazal mi po poti . . .
Marjeta.
Ej, ej! Moj možek sam pač najbolj ve, kaj še skrivnostij čuva mu srce . . .
Pengar.
In čakal je, da v grehu me zaloti — pa zmotil se v računih bil je vrag, in jaz ostal sem zvest ti poštenjak!
Marjeta.
Verjame ti srce, saj vse verjame! Zdaj vidim, da si večkrat mislil name!
Pengar.
Bil daleč, daleč sem od tebe proč, pa mislil nate, veš, sem dan in noč. Po pticah in oblakih iz daljave pošiljal sem najlepše ti pozdrave. In solnce poprašaval sem vse dni, kako Marjeti moji se godi; in zvezde prosil sem ponoči zlate, naj čuvajo te, pazijo naj nate!
Marjeta.
Kaj ne, veliko videl si sveta? Povsod tak sije solnce tam z neba? In zvezde naše tudi tam gorijo ? In kakšni so ljudje, ki tam živijo? Vse moraš mi povedati, kje, kod, vodila mi nevarna te je pot!
Pengar.
Povem ti vse, ko zberem si spomine,
dogodke svoje pestre iz tujine.
Ob dolgih bom večerih za pečjo
pripovedaval rad ti vse lepo.
In tudi najina družina v hiši
istorije naj moje žive sliši.
Tam zunaj črna tema, zimski mraz —
pri treske luči pa bom pravil jaz
vse svoje pisane vam doživljaje,
kako sem z grofom romal v tuje kraje,
kako smo se vozili v Beligrad in koliko tam bilo je armad . . . Povesti klopčič svoj bom odmotaval, ničesar si ne bodem izmišljaval, ko godec Grom ne bodem pretiraval, resnico golo bom pripovedaval. In vam jezili bodo se lasje, hitreje bilo bode vam srce . . .
Marjeta.
Saj spremljala sem v duhu te na tuje.
Hudo mi bilo je, čedalje huje,
in bala sem se zate dni, noči,
da divji Turek mi te umori!
In večkrat šla sem vprašat v grad grofico,
če ve o tebi kakošno novico . . .
Oh, včasi sem hotela kar odtod
za tabo sama na neznano pot!
Pa zibel s sinkom pred menoj je stala —
in dete zapustiti sem se bala . . .
Tako je kakor da je jastreb krut
razpel nad nama svojo bil perut
in naju sunil bil oba v pogubo
razdrši nama gnezdo novo, ljubo . . .
Pengar.
Prav praviš! In poziv na turški boj udaril kakor strela v dom je moj in brez usmiljenja razločil naju!
Ti tu ostala si v domačem kraju,
a jaz ... Pa saj že nisem več križar!
Spet tvoj sem, spet sem kmet, spet gospodar!
In grof, ki zvabil me je bil v tujino, povrnil mrtev se je v domovino . . . Glej, ženka, zunaj bel mrtvaški prt po Teharjih snežen je razprostrt . . . Pod snegom spita mrtva hrib, dobrava . . . Vse mrtvo . . . Tudi Ureh v grobu spava . . . Se zmerom mislim nanj, in, veš, vsak čas stoji mi grofov pred očmi obraz . . . Kako ga naj izbrišem iz spomina, ki pal je žrtev grdega zločina!
Marjeta.
Ni jaz ga ne pozabim — ne zato, ker videl me je rad, že veš, kako, marveč zato, ker tebe grof je ljubil. Res, škoda, da ga Oger je pogubil! Nam vsem bil dober celjski je grajščak, po srcu bil je plemič, poštenjak. I jaz sem pri pogrebu se solzila in za njegovo dušo sem molila. In videla sem v Celju te, kako si včeraj v cerkvi žaloval zelo . . .
Pengar.
Kar je, to je . . . Ne da se spremeniti nič več, in vem, da Urha obuditi ne more nihče . . . Mrtev je Celjan
poslednji in vzbudi ga sodni dan . . .
Marjeta moja, mi pa še živimo,
življenja se in solnca veselimo!
Umrl je naš grajščak, pa kmet je več!
Nas kmetov ne pokolje tuji meč!
Mi niti nočemo nikdar umreti,
živeti hočemo na lepem sveti!
Mi čemo obdelavati to last,
očetov naših zemljo, našo čast
in braniti pred vsemi jo vragovi!
Za nami naši pridejo sinovi
z marljivimi rokami in s pestmi
železnimi in z bistrimi očmi
pa bodo tod, ko nekdaj mi, živeli,
zato pa svet so ta od nas prejeli!
Kaj, če umrl nam slavni je grajščak,
kaj, če se v grob prevrne kmet kje kak!
Pa celo ljudstvo naše ne pogine,
nikoli ne umrje in ne mine! . ..
Marjetka, da le zopet te imam !
Marjeta.
In jaz poslej iz rok te več ne dam in ne pustim te več v krvavo vojno!
Pengar.
Boj in ljubezen, ženka, to je dvojno! Grajščaka Urha res sem imel rad, zato bil šel sem zanj se bojevat — ljubezen tvoja pa mi je še slajša!
Marjeta.
In jaz imam te zdaj, moj mož, še rajša! Pengar.
Poljubi me!... Življenje naj živi! Marjeta.
Naj nama sreče nič več ne skali! Pengar.
Nobena ne razdruži naju sila več posihdob na svetu.
Marjeta.
Le gomila . . .
CORRIGENDA.
Na str. 47. čitaj 4. verz tako: Ločitve nama je prišel dan. Na str. 64. čitaj v 12. verzu tako: Oglejmo sj
VIRI.
Ig. Orožen: A. G. Supan :
Dr. Fr. Krone s:
A. Dimitz:
Simon Rutar:
Tade Smičiklas: Dr. K- Vrstovšek
Celska kronika. V Celi. 1854.
Die vier  letzten  Lebensjahre des
Grafen Ulrich II. von Cilli mit beson-
derer Berikksichtigung der Stande-
Revolution   in  Oesterreich   in den
Jahren 1451 u. 1452. Nach den Quellen
bearbeitet. Wien 1868.
Die Freien von Saneck und die Chronik
der Grafen von Cilli. Graz. 1883.
Geschichte Krains. Laibadi. 1874.
(Kleinmayr & Bamberg.) Kralj Matjaž. (V dunajskem „Zvonu" 1879.)
Poviest Hrvatska. U Zagrebu. 1882. Celjski grofje in jugoslovansko ozemlje. Celje 1905.
VdVgV
A. AŠKERČEVI SPISI.
BALADE IN ROMANCE. 1903. II. izdaja. Str. 156. Cena
broš. 2 K 60 h, vez. 4 K. LIRSKE IN EPSKE POEZIJE. 1896. Str. 196. - Cena
broš. 2 K 60 h, vez. 4 K. NOVE POEZIJE. 1900. Str. 222. Cena broš. 3 K, vez. 4 K. TRI DRAMATIČNE ŠTUDIJE. 1900. Str. 112. Cena broš.
2 K.
RUSKA ANTOLOGIJA. (Skupaj z Ivanom Veselom). Ruski pesniki v slovenskih prevodih. 1901. Str. 464. Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 h.
ZLATOROG. Pravljica izpod Triglava. 1904. Str. 78. Cena broš. 1 K 60 h, vez. 3 K.
ČETRTI ZBORNIK POEZIJ. 1904. Str. 247. Cena broš.
3 K 50 h, vez. 4 K 50 h.
PRIMOŽ TRUBAR. Zgodovinska epska pesnitev. 1905.
Str. 135. Cena broš. 2 K, vez. 3 K. MUCENIKI. Slike iz naše protireformacije. 1906. Str. 167.
Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 h. JUNAKI. Epske pesnitve. 1907. Str. 170. Cena broš. 3 K,
vez. 4 K 50 h.
JADRANSKI BISERI. Balade in romance slovenskih morskih ribičev. 1908. Str. 154. Cena broš. 3 K, vez.
4 K 50 h.
AKROPOLIS IN PIRAMIDE. Poetični sprehodi po orientu.
1909. Str. 170. Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 h. PESNITVE. Peti zbornik. (1904-1910.) 1910. Str. 268.
Cena broš. 4 K, vez. 5 K 50 h. POSLEDNJI CELJAN. Epska pesnitev. 1912. Str. 169.
Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 h. ALI JE   PRIMOŽ  TRUBAR   UPESNITVE VREDEN
JUNAK ALI NE ? 1905. Str. 82. Cena 60 h.
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJI2NICA