KAJ NAS UČl PRATIKA?
3. Cerkveno leto.
abica:   Povej   mi,   Marica,   o  čem  smo  se zadnjič pogovarjali?
Marica: Pogovarjali smo se o tem, da je čas najdragocenejši dar božji, — da nam ga Bog deli le v malih delih, — da ga merimo z urami in pratikami . . .
J an k o : Meni je pa ncka nova misel šinila v glavo. Pa ne vem, bi jo li povedal, ali ne. Morda bi se mi Še smejali.
Babica: O, le kar povej. Saj, čc je kaj vese-lega, kaj za smeh, tudi radi slišimo. Le verjemite, Ijubi otročiči, da sem takrat najbolj vesela, če vidim, da ste vi veseli.
Janko: Mislil sem si: Če že čas merimo, kaj pa, če bt ga še t e h t a 1 i ?
Babica: Lej ga modrijana; to je pa izvrstna tnisel. Da, tudi tehtati, t. j. po vrednosti ceniti moramo dneve v letu, in prav pravična tehtnica zanje je tudi — pratika.
Sicer jc vsak dan brez razločka neprecenljiv dar božji; vendar so po cerkveni uravnavi nekateri dnevi veliko bolj imenitni nego drugi, ker si jih je Bog še posebej odbral v svojo čast in slavo, pa hoče, da jih tudi mi obračamo v večjo dušno korist. Najimenitnejši dncvi v letu so vse nedelje in vsi zapovedani prazniki; pa tudi navadni prazniki so nekateri ime-nitnejši mimo drugih.
To različnost posameznih dni nam določuje cer-k v e n o I e t o. Cerkveno leto se torej imenuje vsako leto,   če se oziramo  posebej na  nedelje  in praznike.
Janko: Leto je leto; meni ni prav jasno to raz-ločevanje. Prosim, pojasnite nam natančneje ta razloček.
Babica: To pa vendar ni težko. Cerkveno leto se loči od navadnega leta tako-le: a) Cerkveno leto ima drugačen začetek in konec. Navadno leto se začne s prvim januarjem in se konča z zadnjim de-cembrom  (kakor se tudi pratika začne in neha);  cer-
SJ    18   PS
kveno leto pa se začne s prvo adventno nedeljo in konča z zadnjo soboto po binkoštih. (Pokaži mi to v pratiki). — b) Cerkveno leto se tudi drugače deli. Navadno leto se deli v 12 mesecev in štiri letne čase; cerkveno leto pa delimo v tri delc, ki se tudi imenu jejo tri dobe cerkvenega leta, in sicer po naj-imenitnejših praznikih : božična, velikonočna in binkoštnadoba.
J a n k o : O, tu pa ni veliko razločka.
Babica: Je in ni. Nazunanje in na videz se res ciavadno leto le malo razločuje od cerkvenega; toda v resnici je pa neizmemo velik razioček med njima. kakor med nebom in zemljo. Letne čase v navadnem tetu odločuje solnce, zato se navadno leto imenuje * tudi solnčno leto. Res je, da tudi cerkveno Ieto vlada solnce, toda ne ustvarjeno solnce, marveč ne-beško Solnce, božje Solnce — Jezus Kristus!
Advent je takorekoč zima cerkvenega leta. ker nas spominja onih mračnih in žalostnih časov, ko je še tema zmot in ncvere vladala svet in še ni žarno solnce^ krščanstva ogrevalo človeških src. Drugi del božičrfe dobe pa smemo po pravici primerjati pomladi, ker nam predstavlja oni srečni čas, ko je že žarno svetilo in grelo ncbeško Solnce. Velikonočna doba pa je po-leljc v cerkvenem letu, ker nam predočuje one veli-častnc dni, ko je božje Solnce doseglo svoj višck ter se sicer nekaj časa skrilo za temne oblake bridkega trpljenja in smrti, pa le, da je tem veličastneje in žar-neje zopet posijalo po častitljivem vstajenju. ln sled-njič nam je binkoštna doba blagodejna jesen v cer-kvenem letu, ker nam podaje po nebeškem Solncu dozoreli sad božjih milosti sv. Duha v sveti katoliški cerkvi.
lz tega tudi razviditc, ljubi otročiči, kako nam vsako cerkveno leto razodeva neskončno ljubezen presv. Trojice. Božična doba nam oznanja, kako zelo nas je ljubil Bog Oče, ker nam je poslal svojega Sina na svet; velikonočna doba nas uči, kako neizmerno nas je Ijubil božji Sin, Jezus Kfistus, ker nas je od-rešil s svojim grenkim trpljenjem in bridko smrtjo na ¦križu;   binkoštna doba pa jasno priča, kako zelo nas
SJ    W   5S                            2*
ijubi sv. Duh, ki nam je v sveli katoliški cerkvf odprf neusahljivi studenec brezštevilnih milosti!
Zdaj se pa hočem prepričati, ste li storili to, kar sem vam bila naročila zadnjič. Kje imate prvo številko BAngelčka" ? Kažite mi obe barvani sliki v sredi. Alr ste pa tudi razumeli vse?
Janko: Jaz mislim, da sem dobro razumel in da bi znal prav raztolmačiti.
Marica: Seveda vse le ti, saj jaz tudi nisem dremala.
Babica: Le tnirno! Vsak nekaj bosta povedalar jaz bom razsojevala, je li prav, ali ne. Ti, Binček, st pa še premajhen za take učene reči. Poslušaj pa lc; nekaj se bo že prijelo tudi (ebe.
Torej začnimo.   Janko,  kaj vidimo na prvi sliki?
Janko: Na prvi sliki A vidimo vse zapovedane praznike: Božič, Brezmadežno spočetje, sv. Štefan...
Marica: Oh, kako nerodno!
Babica: Res ni bil pravilen ta začetek. Pa nam ti povej, Marica!
Marica: Jaz sem pa uganila, zakaj so gospod urednik lako uvrstili praznike. V prvi vrsti so praz-niki Gospodovi; deset jih je: Božič, Novo leto, sv. Trije kralji, Velika noč, Velikonočni ponedeljek,. Vnebohod, Binkoštna nedelja, Binkoštni ponedcljek, sv. Trojica in sv. Rešnje Telo. V drugi vrsti pa sa Marijini zapovedani prazniki; pet jih jer Marijino čisto spočetje, Svečnica, Marijino oznanjenje, Veliki in mali Šmaren. V zadnji vrsti pa so štirje svet-niški zapovedani prazniki: Sv. Štefan, sv. Jožef, sv. Peter in Pavel pa Vsi sveti.
Babica: Zakaj niso prazniki v drugi in tretji vrsti kar zaporedno postavljeni drug za drugim?
J a n k o : Jaz vem. Prcj ste rekli, da ločimo cer-kveno leto v tri dobe; zato so pa prazniki tukaj tako razstavljeni, kakor se praznujejo v posameznih dobahr kar je tudi zaznamovano z rimskimi številkami ob vrhu.
Babica: Kaj pa na drugi strani?
Marica: Na tej strani so pa našteti nekateri ime-nitnejši prazniki Gospodovi, Marijini, angelski in svet-niški, ki niso zapovedani alj pa se praznujejo v nedeljo.
VB.   20    V
Babica: O teh in drugih praznikih vam bom kaj več povedala pozneje, ko pridejo na vrsto.
Binček: Zakaj so pa nekatere podobe rdeče, druge pa ne ?
Babica. Janko, razloži mu ti to.
Janko: Rdeče so naslikane vse nedelje in vsi zapovedani prazniki, zato da vsak razvidi, da so to najimenitnejši dnevi v letu. Rdeče so naslikani še ne-kateri drugi prazniki in godovi zato, ker jim je Cerkcv priznala višjo svečanost, ali pa jih Ijudje sami po ne-katerih krajih in deželah posebno čislajo in praznujejo.
Sv. Blaž je bil najprejzdravnik, pozneje pa so ga izvolili v njegovem rojstnem mestu Sebasti v Mali Aziji za Škofa. Ko je cesar Licinij začel (1.314.) preganjati kristjane, je sveti škof ubežal v egejsko g-orovje. Oan-ljivo je brati, kako je tu podomače občeval z gozdnimi živalmi, slično kot Adam pred grehom. Divje zveri so mu bile prijazne, ljudje ne. Lovci so ga namreč izsledili in izdali po-ganskim sodnikom, ki so ga vrgli v ječo in razno-vrstno mučili ter slednjič obglavili. — V ječi je še ču-dežno ozdravil več bolnikov. Med drugimi dečka, ki mu je bila v grlu obtičala ribja kost, katere mu niso mogli na noben način odpraviti. Svetnik poklekne, moli in blagoslovi mladega bolnika, ki ozdravi pri tei priči. S tem čudežem v zvezi je „ BI a ž e v blagoslov", ki se takole vršu Posebej v to svrho se blagoslove sveče. Z dvema fakima navzkriž položenima svečama se mašnik dotakne vratu onih, ki žele prejeti ta bla-goslov, ter moli: ,Po priprošnji sv. Blaža, škofa in mučcnca, te reši in obvaruj Oospod vsakega zla in bolečine v grlu." Da se blagoslov deli s svečami, prihaja bržkone odtod, ker mu je neka usmiljena gospa prinesla voščenih sveč, da bi ne bil brez luči v temni ječi. Imej v čislih in obračaj si v prid cerkvena bla-goslovila in posvečevanja.
Si   21    tS
Sv. Rotija (Doroteja) jc bila tudi v Mali Aziji doma, v Kapadociji, in je bila mučena za cesarja Diokleciana. Junaško se je za govarjala pred poganskimi sodniki. Posebno krasno in slikovito je govorila o prelepi in presrečni deželi. v katero jo privede mu-čeniška smrt: »Glejte, v deželo grem . . ., kjer se na vrtu mojega Ženina bele lilije leskečejo, dišeče mazilo cedi, sladko sadje zori — o kako se veselim tega kraja!"
To sliši mlad odvetnik in porogljivo reče svctnici: »Pošlji še meni onega cvctja in sadja, ki raste na vrtu tvojega ženina!" Devica mu obljubi. lsto uro, ko je bila sv. Rotija obglavljena, je prišel k onemu odvet-. niku lep mladenič s košarico sadja in cvetja, rekoč: BNa, to ti pošlje Doroteja z vrta svojega Ženina!" To tembolj pretrese drznega pogana, ker je bilo po-žimi. Javno izpove vero v Jezusa Kristusa in umrje zanj mučeniške smrti.
Posnemaj sveto Rotijo v trdnem zaupanju na božjo pomoč in tudi ti se že naprej veseli one sreče, ki ti je pripravljena v nebeškem raju!
Sv. Valentin, izredno pobožen mašnik v Rimu, je bil mučen nekako 30 let prej kot sv. Rotija, za časa cesarja Klavdija. Naj-prej ga je sodil cesar sam, potlej pa ga je izročil sodniku Asteriju, ki ga je na vso moč izkušal pridobiti zase in odvrniti od Jezusa. Ko je v zagovoru svetnik Jezusa imenoval luč sveta, se Asierij zamisli in reče: ,,Deklica, ki sem jo bil sprejel za svojo hčer, mi je oslepela in že dve leti ne gleda dnevnc svetlobe. Ako Jezus, ki, praviš, da je luč sveta, povrne deklici zdrave oči, bom Še jaz veroval vanj." Svetnik moli in položi deklici roke na slepe oči. Hčerka res ozdravi, Asterij se da krstiti z vso diužino in s posli, skupno 40 oseb. To še bolj razjezi cesarja, ki da sv. Valentina neusmi-ljeno pretepsti in končno obglavili. Tega nas spominja
Si   22   JS
meč na   sliki.   Palmov list v roki pa je splošno zna-menje mučeniške zmage in slave.
Ljudstvo pravi, da je ,,sv. Valentin rožic budin". O, naj bi tudi v našem srcu vzbujal cvetlice onih svetih čednosti, ki so nekdaj krasile njegfovo mašniško srce!