HORACIJ V DUBROVNISKI KNJIŽEVNOSTI*
Malokateri antični pesnik je zapustil toliko sledov v evropski poeziji od XVII. do začetkov XIX. stoletja kot Horacij. Te sledove je osvetlil že E. Stemplinger v obsežni knjigi »Das Fortleben der Horazischen Lyrik seit der Rennaissance« (Leipzig 1906), kl pa se žal — kot je navada pri podobnih tujih študijah s podobno tematiko — omejuje le na Horacijeve odmeve v zahodnoevropskih literaturah. Toda Horacijeva lira je v tem obdobju mogočno odmevala tudi v slovanskem svetu. Tako se je npr. na Poljskem jezuit Sarbiewski s svojimi latinističnimi verzifikacijami proslavil kot »poljski Horacij XVII. stoletja«; daljši prispevek o njem je bil objavljen tudi v izvestju ljubljanske gimnazije za leto 1864. Številne odmeve Horacijeve poezije v ruski književnosti je raziskal Wolfgang Busch, Horaz in Russland (München 1964). Njegovo usodo v starejši srbski in hrvaški književnosti je zasledoval Josip Josifović v zanimivem pregledu »Horaz in der älteren serbokroatischen Literatur«, objavljenem pred leti (1964) v Zivi antiki (2A XV, str. 429—456 in XVI, str. 279 —309). V krog teh prizadevanj lahko prištejemo tudi dobro dokumentirano študijo Dušana Voglarja, Vodnikovo spoznavanje Horaca (Slavistična revija XIII 1961-62, str. 60—87). In zdaj je to podobo Horacijeve usode pri naših narodih dopolnila in poglobila še razprava Vladimira Vratoviča, »Ho-racije u dubrovačkom pjesništvu 18. i 19. stoljeća«, objavljena v Radovih JAZU 1971, toda po svojem nastanku celo desetletje starejša, saj je bila že leta 1961 v tipkopis-
• Vladimir Vratović, Horaci/e u dubrovačkom pjesništvu 18. i 19. stoljeća. Radovi SAZU 357, Zagreb 1971, str. 275—352.
ni obliki predložena kot doktorska disertacija zagrebški filozofski fakulteti.
Ta razprava, kot rečeno, sodi v okvir naštetih študij, vendar hkrati tudi prerašča ta okvir, saj se ne omejuje le na zbiranje bibliografskih in drugih podatkov ter na beleženje reminiscenc in odmevov, temveč skuša poiskati tudi odgovor na zahtevnejša vprašanja, predvsem na vprašanje, zakaj je bil Horacij tako blizu ravno stoletju razsvetljenstva: vera v absolutno moč razuma ter refleksivni, čustveno zadržani značaj njegove lirike po eni strani, vzvišeni prezir do neizobraženega ljudstva (profanum vul-gus) po drugi strani — to sta poglavitni afiniteti, ki Avgustovega dvornega poeta v čudni koaliciji približujeta revolucionarno navdahnjenemu evropskemu izobraženstvu iz obdobja razsvetljenstva.
Horacij ev vpliv na dubrovniško pesniško ustvarjalnost se najvidneje izraža v številnih reminiscencah, s katerimi so posejana izvirna dela tedanjih domačih pesnikov, ter v posnemanju njegovih zahtevnih metrič-nih sistemov (alkajska, sapfiška, asklepiad-ska kitica). Med prevajalci Horacija zavzema najugodnejše mesto Djuro Hidža, du-brovniški zdravnik, ki je »v enem dnevu napisal več latinskih distihov kot receptov v celem letu«; njegova knjiga »Horacia Flaka Plesni liričke« (1849) je še do danes edini celoviti prevod Horacijeve lirike pri južnih Slovanih (za primerjavo naj omenim, da so imeli Italijani ob začetku dvajsetega stoletja že 48, Francozi pa menda že okrog 100 takšnih prevodov!).
Nadaljnje zanimivo področje Horacijevega vpliva predstavljajo tako imenovane para-
47 i
fraze, to je obnavljanje motivike kake pesmi v prozi ali v drugačni matrični obliki, npr. prelivanje alkajskih in sapfiških kitic v heksametre. Ta postopek so spočetka uporabljali kot priljubljeno učno metodo v jezuitski gimnaziji, pozneje pa so nekateri pesniki po tej metodi ustvarili pravcate če že ne lirične, pa vsaj artistične umetnine v latinščini. Zlasti sloveči sta zbirki para-fraz, ki sta jih v rokopisu zapustila dubrov-niška latinista Rajmund Kunić in Djuro Peric; slednji je parafraziral večino Horacije-vih pesmi v latinskih heksametrih, elegič-nih distihih in jambskih enajstercih, zanimiva pa je tudi njegova parafraza bibličnih psalmov v sapfiških in alkajskih kiticah, kjer ni preoblikoval samo ritmike, ampak tudi dikcijo in stil prvotnega besedila, tako da je npr. smrt postala Orkus, svetopisemski Bog je postal Olimp ali Gromovnik itd.
Z razčlembo teh in podobnih pojavov Vra-tovičeva razprava osvetljuje zanimiva poglavja iz zgodovine dubrovniškega latiniz-ma. Nekatere njene načelne misli in metodološke prijeme bi lahko s pridom uporabili tudi pri preučevanju slovenske literarne preteklosti. Tako npr. uvodoma izraženo misel o trojezičnosti stare hrvaške književnosti«: dela, ki so jih hrvaški avtorji napisali v latinskem ali italijanskem jeziku, je
treba podvreči istim estetskim kriterijem kot dela, napisana v hrvaščini, saj so organski izraz istega kulturnega okolja in ustvarjalnega hotenja. Ali ne bi lahko podobno načelo — mutatis mutandis — obveljalo tudi za starejša obdobja slovenske literarne zgodovine? V hrvaški literarni zgodovini je takšno gledanje že obrodilo prve sadove, o čemer priča med drugim monumentalna antologija »Hrvatski latinisti«, ki je v redakciji Veljka Gortana in Vladimira Vratoviča izšla v dveh zajetnih knjigah pri Matici Hrvatski (1969). Misli, ki jih beremo v uvodni študiji k tej antologiji, lahko s spremembo narodnostnega predznaka zapišemo tudi o naših slovenskih latinistih:
»Mnogo hrvaških latinistov je ustvarjalo v domovini, ki je bila skozi stoletja izpostavljena razdiralnemu prepihu idej, vojska in političnih pretresov. Mnogo jih je delovalo zunaj domovine, ki so jo zapustili le fizično, a v svojem srcu nikoli, ter tavali po deželah Evrope, kamor jih Je gnala neusmiljena usoda, kamor jih je vodila strastna želja po znanju in novih odkritjih, kamor sta jih zanesla njihov talent in uporna klju-bovalnost. Tako eni kot drugi pripadajo hrvaški književnosti. In nič manj Evropi.«
Kajetan   Gantar Filozofska fakulteta v Ljubljani
48 i