• !?v?5ka Din 1-50.
’-	rmmmmmmm
urcCfNOsr
QW\
Izhajajo vsak petek. — Uredništvo in upravništvo (začasno): Ljubljana, Knafljeva uliea 18. — Naročnina za mesec 6 Din, četrtletno 13 Din.
Leto HI.
Štev. 22.
Glavni urednik: VLADISLAV FABJANČIČ.
Opozorilo poštni direkciji in pojasnilo naročnikom.
Od več strani prihajajo pritožbe
o	nerednem dostavljanju našega Jrsta. Nekateri naročniki, n. pr. v Trbovljah, ki so »Delavske Novice« še začetkom novembra plačali za tri mesece vnaprej, niso dobili doslej fliii ene številke ali pa eno samo, čeprav smo jim jih pravilno poslali. Najhujše pritožbe pa prihajajo glede pošte v Zagorju ob Savi. Dolžnost iamošnjega poštnega urada je, da »Delavske Novice« vsem naslovnikom na dom vedno in takoj dostavlja, ko jih prejme. To pa se v Zagorju ne vrši, marveč leže cele ieope našega lista po cele tedne na pošti. Celo tako daleč gre zagorska pošta, da celo strankam, ki same .■pridejo po list, kratkomalo izjavlja, <ta »Delavske Novice« niso prišle, iiele na. ponovno energično zahtevo se službujoči organ potrudi, poišče in izroči naš list naslovniku. Končno se je zadnjič zganila tudi zagorska pošta in so posamezni naslovniki naenkrat prejeli številke od več tednov.
Dovoljujemo si opozoriti poštno ravnateljstvo na te neznosne razmere s prošnjo, da napravi red; kajti mi moramo ravno tako pošteno plačati poštnino kot drugi listi. Zatorej zahtevamo tudi enako postopanje z nami. Mi ne tiskamo
»Delavskih Novic« za to, da leže na pošti, ampak za naše bralce.
Naročnike pa prosimo, naj nam vsak slučaj nereda nemudoma spo-l roče.
Božič leta 1923.
\ Leta 1923. je zapisano s črnimi čr-j kami v zgodovino slovenskega pro-j letarijata, čeprav je začetek obetal dobro. Ustanovitev enotne proletarske fronte v januarju bi bila lahko prinesla zlate sadove slovenskemu delavnemu ljudstvu, če se ne bi bili našli Judeži Iškarjoti, ki so se za denar prodali, razbili SSDL in ustanovili NDSJ. Od tedaj je šlo vse narobe. Poraz je sledil za porazom, odkar so prodanci in otroci krojili suk-njo slovenskemu proletarijatu. Danes se slovenskemu delavstvu godi slabše kot kdaj preje v povojni dobi. Letošnji božič bo grenak in žalosten. Mize v delavskih družinah bodo slabo obložene. Pogled na raztrgane in lačne otroke bo proletarskemu očetu in materi zagrenil še tisto bore božičnega prigrizka, kar si ga bo mogoče privoščiti na račun ostalih lakotnih dni. Revščina v izbi, obup v srcu.
Kako pa bodo izdajalci praznovali svoj božič? O le brez skrbi za njih! Njihove mize bodo obložene z najboljšo jedjo in pijačo, obiskali bodo z zadovoljnimi obrazi v toplih kožuhih eden drugega in se veselili svojih uspehov. Kaj njih briga pogin slovenskih delavcev, da le njihov žep ni prazen! V svojem zakrknjenem cinizmu se bodo rogali sovjet-
; ski Rusiji, ki jo goljufajo ti najeti ; agentje kapitaia. Judež Iškarijot bo j v hrupni veselosti vživa! svojih tri-s intrideset izdajalskih Srebrnjakov.
j Toda prišel je čas — in zelo hitro j je prišel — l<o se je Judež na vrvi l viseč pokoril za svoje grehe nad j pravico in poštenjem. Kristus pa je j \/ groba vstal...
!• Po dežju solnce pride. In tudi naš i up na boljše dni ne sme umreti. Od ) nas samih pa je odvisno, če bo bo-I Žič 1. 1924. boljši ali pa'še slabši od ) letošnjega. »Delavske Novice« ka-i žejo tisto pot, ki bo slovenski prole-| tarijat vzdignila iz groba. Proti iz-i dajalcem in frazerjem, ki razbijajo ! delavske vrste v prid kapitalu, smo j vzdignili zastavo enotnih, velikih in i močnih sindikatov*. Taki sindikati \ bodo vse delavce brez strankarske j razlike združili v splošno delavski | tabor, ki bo v stanju voditi gospo-: darski boj in zagotoviti proletarcu • človeka vreden položaj. Po tem po-; tu so šli angleški delavci čez sto let ■ in izkazalo se je, da je bil pravi. Da-hl-j so na tem, da prevzamejo oblast v ogromnem britanskem cesarstvu.
Po tej poti pojdemo tudi proletarci Slovenije in Jugoslavije. Cim preje in čim hitreje, tem boljše. Če bo naša volja trdna in neomahljiva, če se bomo z združenimi močmi lotili dela vsi tisti, ki smo ene misli, uspeh ne izostane že v 1. 1924. Prihodnji božič ne bo več tako klavern kot je sedanji. Praznovali ga bomo v znamenju velikih, enotnih delavskih sindikatov. Zopet bomo čutili v sebi proletarsko moč, ki ji je namenjena
* Strokovne organizacije.
vlada sveta. S trdno vero bomo gledali v bodočnost, kjer se v dalji zaznamuje veiiki dan zmage.
Kakšna naj bo strokca organizacija!
Prijatelj nas sprašuje, če je po našem mnenju mogoče združiti delavce komuniste, socijaliste, klerikalce, demokrate, narodne socijali-sSe, radikalce itd., ki delajo v isti stroki, v eni sami strokovni organizaciji? Vpraša nas nadalje, če že obstoja kaka taka delavska strokovna organizacija, ki bi jo mi priporočali kot vzgled drugim.
Na to vprašanje odgovarjamo: Taka vzgledna organizacija že obstoja, io je organizacija tipografov (tiskarjev). V njej so združeni tiskar* niški delavci prav vseh strank. Zato, ker so enotni, so tudi močni napram podjetnikom. Zato je tudi njihov gospodarski položaj boljši kot pa pri
i	onih strokati delavstva, kjer se med seboj pobija cela vrsta strankarskih strokovnih organizacij.
Ravnajmo se po tiskarjih!
Beseda slovenskim rudarjem.
Iz rudarskih revirjev dobivamo od svojih naročnikov pisma, v katerih nam opisujejo nadvse ugoden položaj za izvedbo našega načrta enotne rudarske strokovne organizacije ter nas povprašujejo, kdaj mislimo začeti s sestanki in javnimi shodi. Iz teh pisem sledi, da je zanimanje za »Delavske Novice« splošno, da so rudarji, zlasti starejši, siti razkola in
LISTEK.
Emil Zola:
Germinal.
Prevci * * \
(Nadaljevanje.)
Posestvo Gregoiresovih, Picolaine, je ležalo dva kilometra vzhodno od Montsouja, ob joisellski cesti. &*la ie to velika, šiirioglala, nelepa hiša, ki je bila sezidana v začetku zadnjega stolelja. Od prostranih zemljišč, ki so spadala sem v začetku, je ostalo še &akih trideset hektarjev, ki jih je omejeval lahko dostopen zid. Znan je bil zlasti sadovnjak in njiva za sočivje, ki sta slovela vsled svojega sadja in sočivja Stot najlepša v deželi. Parka ni bilo, mat gozdič ga je uadomestoval. Drevored starih lip, ki se jim je listnata streha širila na tristo metrov, je bil posebnost «a tej goli ravnini, kjer si lahko preštel drevesa od -Marchionnesa do Beaugniesa.
To jutro sta vstala Gregoiresova ob osmih. Po «avadi sta se začela dramiti še-le uro pozneje, ker sta bila strastna zaspanca; pa vihar prejšnje noči ju ie vznemirjal. Mož je šel takoj vun, da pogleda, če je ■napravil veter kaj škode, gospa Gregoriesova pa je nataknila copate in oblekla flanelko ter šla v kuhinjo. Bila je majhna, stara že oseminpetdeset let, pa debela in dostojanstvena vsied svojih belikastih las.
»Melanija«, je rekla kuharici, »naredite lo jutro fcolač, ker je lesto gotovo. Milostna gospodična ne bo vstala pred pol ure, in naj ga je pri čokoladi... Oj, bo presenečenje!«
Kuharica, stara, suha ženska, ki je služila pri niih že trideset let, se je začela smejati.
“Res je! Presenečenje bi bilo sijajno. V peči gori, 'tonorina pa mi bo malo pomogla.«
Honorina, dekle kakih dvajsetih let, so vzeli v hišo kot otroka, jo vzgojili in je služila zdaj za hišno. Da dopolnimo osobje, je bil pri hiši poleg teh dveh oseb še kočijaž Francelj, ki je opravljal vsa težja dela. Vrtnar in vrtnarica sta skrbela za sadje in sočivje, za rože in kokošad. In ker ni bilo delo naporno in je vladala zaupljiva dobrohotnost, je živela ta mala družba v dobrem prijateljstvu.
Gospa Gregoiresova, ki si je izmislila v postelji presenečenje s kolačem, je ostala v kuhinji in gledala kako so devali testo v peč. Kuhinja je bila velika in po izredni snažnosti, ki je vladala v nji, se je dalo uganiti, kakšno važnost je imela v tej hiši’ Velikanska zaloga kuhinjskega orodja, loncev, ponev, ki so bile tu nakopičene, je podkrepljevala ta vtis. Tukaj se je dobro jedlo. Zaloge so bile nabite po omarah in podstavkih, da se je hotelo vse razleteti.
Sicer pa je bilo tukaj vse čisto priprosto; velika miza, stoli, butfet, dva naslonjača so pričali o dobrem življenju teh ljudi. Nikdar niso šli v salon, vedno so ostali tukaj, če so bili med sabo.
Ravno se je vrnil gospod Gregoire, oblečen v grobo volneno suknjo. Za svojih šestdeset let je iz-gledal tudi on še dobro; imel je prikupen dobrohoten izraz, glavo so mu pokrivali snežno - beli kodri. Bil je pogledat h kočijažu in vrtnarju. Ni bilo znatne škode, samo en žleb se je odtrgal. Vsako jutro je rad ogledoval Picolaino, ki ni bila dosti velika, da bi mu delala skrbi in od koder mu je prihajala vsa sreča.
»In Cecilija?« je vprašal. »Kaj danes sploh ne vstane?«
»Ne vem«, kako je to,« je odgovorila žena. »Zdi se mi, da sem jo že slišala zgoraj.«
Pogrnili so mizo in postavili tri tase na beli prt. Honorino so poslali pogledal, kaj dela milostna gospodična. Pa vrnila se je takoj zopet, pridrževala smeh in dušila glas.
»Oh, če bi milostna gospa videla milostno gospodično! Spi! Oh, spi kot majhna podgana. Človek si ne more tega predstavljati; veselje je, če vidi človek kaj takega!«
Oče in mati sta se zaupno spogledala. Vprašal je smeje:
»Hočeš pogledati?«
»Uboga ovčica«, je	rekla tiho. »Grem gori.«
In oba sta šla gor:.	Soba je bila edini	prostor v
tej	hiši, ki je bil bogato	opremljen. Bila je	zagrnjena
z	modro svilo, kakor je	zahtevala kaprica	otroka, ki
so ga stariši razvadili.
V belem posteljnem perilu, v polsvilu, ki je padal v s°bo pri špranji zastora, je spalo mlado dekle, opirajoč lice na golo roko. Ni bila lepa, imela pa je krasno polt, mlečnato svežost, kostanjasto - rujave lase, okrogel obraz, kjer je kratki nos skoro izginjal med lici. Odeja ji je zdrknila na tla, dihala je tako nalahno, da ni dih dvigal nili prsi, ki so postale že težke.
»Gotovo ni mogla vsied nesrečnega velra zatisniti očesa,« je rekla mati po tiho.
Oče jo je pogledal, naj molči. Oba sla se pripognila in opazovala kakor s svetim strahom deviško nagoto tako dolgo zaželjene hčerke, ki jima je bila prepozno dana v dar, ko sta že opustila upanje na to. Videla sta celo telo, ki je bilo že malo prepolno, predobro rejeno. In še vedno je spala in ni čutila njihove bližine. Vendar je ležal lahek oblaček na njenem nepremičnem obrazu. Bala sta se, da jo zbudita; odšla sta takoj zopet po prstih.
»Pst,« je naredil Gregoire na vratih. »Ce se ni še naspala, naj spi.«
»Kolikor je mačico volja,« je pritrdila Gregoirka. »Bomo čakali.«
Šla sta doli in se vsedla v mehka naslonjača, služkinji pa sta se smejali spanju gospodične in dr-
razbitosti strokovnega pokreta ter si žele, da se vsi obstoječi rudarski sindikati združijo v enega samega, ki bi bil dovolj močan, da bi popravil poraz v zadnji stavki in izvojeval rudarjem boljši položaj.
Naš odgovor se glasi: »Delavske Novice« so že pred dobrim mesecem dni v odprtem pismu pozvale vse rudarske strok, organ, brez razlike strank, da nas se skliče splošna rudarska konferenca, na kateri naj bi se obravnavalo vprašanje združitve v eno samo rudarsko strokovno organizacijo. Pristavili smo, da bomo v slučaju, če se organizacije temu javnemu pozivu ne odzovejo, sami prisiljeni vzeti stvar v roke in združenje rudarjev izpeljati tudi preko glav strokovnih voditeljev.
Na naše odprto pismo nam je doslej odgovorila samo strokovna komisija. Vsebino tega odgovora smo priobčili v »Delavskih Novicah«. Vse druge organizacije pa molče. Ker ni niti malo naš namen, da ravno mi požanjemo slavo, ki jo bo po vsej pravici zaslužil oni, ki bo rudarje združil, še prepuščamo iniciativo vsem obstoječim rudarskim organizacijam in jih še enkrat pa tudi zadnjikrat pozivamo, da vzamejo naš predlog resno v pretres.
Če se v doglednem času prizadete organizacije ne zganejo, bomo svojo besedo držali in sami vzeli stvar v roke. Tedaj nas seveda nihče več ne bo smel dolžiti, da smo postopali nelojalno napram drugim organiza-
cijam in da jih nismo pravočasno opozorili na njihovo sveto dolžnost. Brezpredmeten bo seveda v očeh širokih množic tudi eventualni oči- I tek, da hočemo komu delati konkurenco. Te naše besede naj si strokovne organizacije vzamejo k srcu.
Sodrugi rudarji pa bodo najboljše pomagali naši akciji, če od svojega vodstva energično zahtevajo, da j skličejo rudarsko konferenco za združitev.
»Delavske Novice« torej lojalno Čakajo. Če bomo pa videli, da bo to čakanje brezuspešno, se bomo odzvali splošnemu vabilu širokih mas in podali se bomo v revirje, da na shodih in sestankih razložimo naš načrt. Tedaj bo delavstvo jasno in glasno povedalo svojo voljo.
Mi smo odločeni v delu za ustvaritev enotne rudarske sindikalne organizacije, ki bo združevala vse rudarske delavce vseh strank, iti do konca. Te naše trdne volje ne bo omajal nihče.
Zatorej lahko rudarji gledajo v novo leto 1924 z jasnejšim očesom. Ob sodelovanju vseh zavednih rudarjev se bo v tem letu postavila splošna rudarska organizacija, ki bo izvoje-vala boljše plače, boljše delovne pogoje in večje pravice za rudarje.
Zatorej proč z malodušnostjo!
Živela strokovna združitev rudarjev!
Živel sindikalni boj!
Uredništvo »Delavskih Novic«.
Izid volitev v II. rudarsko skupino.
(Resen opomin Zvezi Rudarskih Delavcev.
Pretečeni teden so se vršile volitve zaupnikov v Rudarsko Zadrugo (11. rudarsko skupino). Dobila je Zveza rudarskih delavcev 32 mandatov, soeijalistična Unija slovenskih rudarjev 61 mandatov, klerikalci 3 mandate in narodni socijalisti 2 mandata. Večino je torej dobila socialistična Unija, dočim je doslej imela večino Zveza rudarskih delavcev.
To je zopet nov »uspeh« dr. Le-mež - Žorga - Hlebčeve »nepomirljive« »klasne« »borbe« in njihove razbijalske politike. Isti ljudje, ki so razbili SSDL, češ, da je treba soci-jaliste povsod pobijati, so zdaj s svojim delovanjem takorekoč uničili ZRD in izročili rudarske revirje istim socijalistom, ki jih tako prezirajo.
Zvezi rudarskih delavcev pa je to zadnji, morda še prehud opomin, naj se otrese komande plačanih politi-kastrov okoli »Glasa Svobode«, ki so doslej še povsod napravili ne-
srečo, kamor so vtaknili svoje prste, in se, dokler je še čas priključijo velikemu sindikalnemu taborju, ki ga oznanjajo nestrankarske »Delavske Novice.«
Za danes prinašamo le nekaj podrobnosti o izidu volitev v 11. rudarsko skupino. Natančnejše in celotne podatke prinesemo prihodnjič.
Trbovlje. Od 41 zaupnikov je dobila soeijalistična »Unijo slovenslgh rudarjev« 25, »Zveza rudarskih delavcev« pa samo 16. Le zelo majhno število rudarjev se je volitev udeležilo. Ogromna večina, ki je nezadovoljna z razkolom, je ostala doma.
Zagorje. Udeležba zelo neznatna. Ogromna večina se volitev ni udeležila. Dobili so v revirju Kisovec ZRD 6 odbornikov in 5 namestnikov, 1 namestnika so dobili socijaldemo-kratje. V Kotredežu ZRD vse mandate z majhno večino. V zunanjem obratu je zmagala skupna lista ZRD,
klerikalcev in narodnih socijalistov. Socijalisti so ostali samo za kakih 80 glasov v manjšini. Doslej smo tu zmagovali'z ogromno večino. Daleč so nas privedli revolucionarni fra-zerji.
Hrastnik. Najneverjetnejši je rezultat v Hrastniku. Soeijalistična Unija je dobila vseh devet zaupnikov in 8 namestnikov, ZRD pa le enega namestnika. Lemež, Žorga, Hlebec, Klopčič, kam ste pripeljali Hrastnik?
Za ostale revirje podamo izide v prihodnji številki.
Pogovori po delu.
V	zadnjih dveh številkah ste prinesli pogovore med menoj, očetom in še petimi drugimi rudarji. Z velikim zanimanjem in s že večjim pri-trdilom ,da je tako prav — so bile »Delavske Novice« sprejete med našimi rudarji. Moj oče so bili jako veseli, da poštena stvar napreduje v naši dolini — kljub temu, da so nekateri mladi fantje skoro napovedali bojkot. Noben bojkot in nikaka protiagitacija ne more ovirati »Delavskim Novicam« poti med najširše množice rudarskega delavstva. Že med potjo z dela domov so mi pripovedovali oče, da so se začeli zanimati za »Delavske Novice« tudi oni, ki so jih sprejeli bolj z rezervo. Doma so zopet oče nabasali svoj vivček in so začeli pripovedovati zadnje dogodljaje nekako takole:
Oče: No, Jože, ali imaš čas? Sedi malo, saj si gotovo tudi ti truden! Zapali cigareto, da bo kaj dima. — Slišal sem, da jo je naš ge-neral-radikal in klasno »nepomirljivi« Princ odrinil na Francosko. To je tič, to!
Sin: Da, verjamem! Meni je celo njegov precej intimni kolega povedal, da je čutil, kako vroča so mu začela postajati tla. Videl je, da je sedaj najboljša prilika, da jo od-kuri! Jaz nisem Princu popolnoma nič zaupal, ker se je vedno sukal okrog radikalov. Na radikalnih shodih in sestankih ni nikdar nastopil kontra.
Oče: Ti, to je pa res! Lej, lej, tega pa še nisem nikdar opazil. Proti radikalom pa res ni nikdar nastopil. Zdaj pa že razumem njegovo politiko. Mislil je, da so bolj ko-rumpirani ljudje, jaz pa mlad in čil general, kaj ko bi postal — radikal. Saj bo neslo!
Sin: O, neslo, neslo! Pa tudi odneslo ga je! Bal se je, da bi vse to zvedeli rudarji, je pa rajši sam pobral šila in kopita ter odšel v Ru-
sijo, o, pardon, ne v Rusijo — na; Francosko. Kajti če bi šel v Moskvo^ bi ga gotovo Lenin degradiral — on pa zelo rad komandira.
Oče: No, pa pustiva te pustolovce! Jaz sem si takoj mislil, da sedaj, odkar zopet izhajajo »Delav-esk Novice, postajajo tla vroča za take tiče; barka »hlebec & Lemež i. dr.« se pa potaplja in jo že zadnje podgane zapuščajo. — Ti, Jože! Kaj pa pravijo drugi ljudje o »Delavskih Novicah«. Ali so za to, kar pišejo?
Sin: Prav gotovo, oče! Vsak jih bere z zelo velikim zanimanjem in jih tudi vsak da drugim, ki jih Sc nimajo, da jih čitajo. Posebno pa se povprašujejo, kako to, da ne skličejo shoda, da bi se pogovorili radi ustanovitve enotne proletarske fronte, na kar so pozvale »Delavske Novice« vse strokovne organizacije.
Oče: Da, prav imaš! Tudi faz: sem že to slišal, ker imajo na Turjaškem trgu navado, da napišejo »masa je sklenila«. Ako ne bo v kratkem riikakega odgovora na tisto odprto pismo vsem strokovnim organizacijam, bomo za novo leto poslali gg. Hlebcu, Lemežu, Klopčiču, Jakatu in Marcelnu tako-le novoletno voščilo. »Masa je sklenila«, da prenehate z vašimi lažmi in z obrekovanjem značajnih ljudi. Masa je sklenila, da naj Lemež tako* odpusti Hočevarja in ponižnega Weinbergerja v Zagorju in Salomona, Kolška ter Pristava v Trbovljah. Masa je sklenila, da naj g. doktor takoj izročijo ključe od »kase« m zapuste Turjaško, ako ne, bo masa: zahtevala, da bodo g. doktor Lemež polagali račune in dajali odgovor na vprašanje mase. Skratka, masa je sklenila, da se ne pusti več farbati in vleči za nos, zato naj že v tem voščilu navedeni gospodje zapuste Turjaško in gredo za Princem.«
Sin: Saj se bo tudi tako zgodilo!
V	Zagorju tudi niso zadovoljni s takimi pobožnimi kričači. Govoril sem s par Zagorjani, pa so tudi za pokret« katerega zastopajo »Del. Novice«, tudi tam se pripravljajo, da boda zmetali gnila jabolka na gnoj. Mislite si, da je bilo Zagorje najbolj organizirano, zdaj po stavki je pa popolnoma vse razbito. Dogovorili smo se z Zagorjani, da naj se pripravljajo za skupni sestanek, da obnovimo naše organizacije. Tam so taki ljudje, da pravijo: »prej ne grem v nobeno organizacijo, dokler ne bo samo ena. Kot je družba enotna, naj bomo še mi rudarji enotni«.
Oče: No, prav imajo, saj je res
žali brez mrmranja čokolado vročo na ognjišču. On je vzel v roko časnik, ona je pletla veliko volneno odejo. Bilo je jako vroče, noben glas se ni slišal iz tihe hiše.
Premoženje Gregoiresovih, ki je donašalo okoli štiridesettisoč rente, je bilo vse naloženo na akcije montsouskih rudnikov.
Naenkrat so se odprla vrata in močan glas je zavpil:
»Kaj pa naj to pomeni? Kaj se zajutrkuje brez mene?«
Bila je Cecilija, taka kot je skočila iz postelje, oči je imela še vse zaspane. Samo lase se je popravila in vrgla nase belo domačo haljo.
»Ne, ne,« je rekla mati. »Saj vidiš, da smo čakali na te. Ne res, veler te je pripravil ob spanje, uboga putka!«
Dekle jo je pogledala začudena:
»Kaj je bil veter? laz ne vem nič, celo noč se nisem ganila.
To se jim je zdelo smešno in vsi trije so se začeli smejati; in služkinji, ki sta prinesli zajuterk, sta se tudi zahrohotali, tako smešna se jim je vsem zdela misel, da je milostna gospodična spala svojih dvanajst ur brez prestanka. Pogled kolača je dopolnil veselost.
»Kaj je že pečen?,« je vzkliknila Cecilija. »To bo teknilo, tako še gorak in k čokoladi.«
Končno so se vsedli za mizo, čokolada se je kadila v skodelicah, dolgo časa so govorili samo o kolaču.
Pa zdaj so glasno zalajali psi; mislili so, da naznanjajo prihod učiteljice klavirja, ki je prihajala ob ponedeljkih in četrtkih iz Marchionnesa.
»Gospod Deneulin je,« je rekla Honorina, ko je vstopila. Takoj za njo je vstopil Deneulin, govoril glasno in gestikuliral z rokami, kakor je pač navada pri starih kavalerijskih častnikih. Bil je Gregoireov
bratranec, čeprav jih je imel že čez petdeset, so mu bili gladko ostriženi lasje in močni brki še čisto črni.
»Da, jaz sem, dober dan, ne dajte se motiti,« je rekel.
Vsedel se je, med tem ko ga je družina začudena pozdravila. Končno so se spet vsedli za mizo.
»Mi imaš kaj povedati? je vprašal Gregoire.
»Ne, prav in čislo nič,« je hitel Deneulin odgovarjali. »Jezdil sem na sprehod, da se malo zgibljem, in ker sem šel tukaj mimo, sem Vam hotel voščiti dober dan.«
Cecilija ga je povpraševala po njegovih hčerkah Ivanki in Luciji. Izvrstno jima gre; ena slika brez prestanka, druga, starejša, vadi svoj glas na glasovirju in poje od jutra do večera. In njegov glas se je malo Iresel, neugodje ga je prijelo, ki ga je skušal skrili pod glasnim smehom.
Gregoire je vprašal dalje:
»V rovu je vse dobro?«
»Hudič, vsled te proklete krize sem se sprl s tovariši. Ah, vrnili bomo. kar so prinesla dobra leta. Preveč fabrik smo zidali, preveč tračnic položili, preveč kapitala razmetali za to velikansko produkcijo. Danes pa je ta denar mrtev, novega pa ni* dobiti, da bi mogli spraviti ta aparat v obrat. K sreči ni še nič zgubljenega. Jaz se bom izmolal, za to nimam strahu.«
Ravno tako, kot njegov bratranec je imel tudi on nekoč delež na premogokopu v Montsouju. Kot podjeten inženir pa se je v svojem pohlepu, da si pridobi kraljevsko premoženje, podvizal, da ga je prodal, ko je dosegel višino milijona. Cele mesec se je ukvarjal s tem načrtom. Njegova žena je imela po nekem stricu majhno koncesijo za rudnik Vandome, v katerem sta bila samo dva rova, Jean Bari in Gaston Marie, ki pa sta bila v tako zanikernem stanju in je bil materijal lako za nič, da je obrat komaj stroške kril.
Zdaj se je ukvarjal z načrtom, da bi popravil Jean Bart, prenovil stroje in držal Gaston Marie v obrafut samo tako dolgo, da ga izčrpa. Misel je bila prevažamo, da je potrošit na to milijon in je prekleta industrijska kriza izbruhnila ravno v trenutku, ko so mu začeli bogati donosi dajati prav. Poleg tega je bil slab upravitelj in predober proti delavcem. Odkar mu je bila umrla žena, je spustil vajeti pri hčerih, ki je hotela ena iti k gledališču, drugi pa se je zdelo, da je slikarica.
»Vidiš, Leon,« je nadaljeval obotavljaje »nisi imel prav, <ia nisi obenem z menoj prodal. Če bi mi bil za~ upal svoj denar, bi bil videl, kaj bi bili vse napravili v našem rudniku v Vandemeju.«
Gregoire je izpil v vsem miru svojo čokolado. Odgovoril je v prijaznem tonu:
»Nikdar! Dobro veš, da ne moram špekulirati. Živim v miru in pokoju. Preneumno bi bilo, če bi st hotel natrpati glavo s poslovnimi stvarmi. In kar se tiče Monlsouja, lahko še malo pada, pa bomo še vedno lahko živeli. Hudič, saj ni treba hoteti toliko imeti! In to ti pravim, da se boš zopet zmotil. Kajti Montsou se bo zopet dvignil in Cecilijinih otrok otroci bodo še imeli od tam svoj kruh.«
Deneulin ga je poslušal s prisiljenim smehom:
»Če bi ti zdajle rekel,« je nadaljeval potiho, »da vtakni stotisoč frankov v moje podjetje, bi se branil?«-Ko pa je videl vznemirjene obraze Gregoiresovih,
, mu je bilo žal, da je šel tako naglo, odložil je svoj predlog na pozneje ter ga pridržal v rezervi za obu-j pen slučaj.
»O, tako daleč pa še nisem, to je samo šala. Bož« moj, mogoče imaš prav. Denar, ki ti ga zaslužijo drug«* te mogoče najhitrejše izpita.«
(Dalje prihodnjič.)
Tako! če je družba ena, zakaj pa ne bi tudi mi imeli samo eno strokovno organizacijo?
S in : Kaj, ko bi vas slišal zdajle Hlebcev Berti! Ta bi šel takoj opozorit očeta!? Družbi bi dejal: »Dajte me malo zapreti, da bom dejal, da sem mučenik — kljub temu — da je moj oče vaš kasir in knapje mi bodo verjeli; potem pa mi nekaj daste, največ pa boste spravili — sami.« Oče: Pusti, pusti Bertlna, ni vredno, da ga jemlješ V misli. Ti glej, da dobiš zvezo z Zagorjani, jaz bom pa
v	Trbovljah agitiral. Tam je neki R.~........ ki je zelo hud na tiste
mlečnike, ki tudi dopisuje v^ »Del. Novice«, ta je zelo dober vojščak za enotno proletarsko fronto. Tudi ga lahko pripelješ sem, pa se tu skupno pogovorimo.
Sin: Dobro je! Pa povabimo še par naših kolegov rudarjev, pa naredimo sestanek in se posvetujemo, na kakšni podlagi naj se izvrši uje-dinjenje! Brezdvomno bomo v kratkem sklicali par shodov, da se pripravimo za ujedinjenje kar najboljše.
Sosed: Dober dan! pravzaprav dober večer! Pa gotovo že zopet »politizirata«? Saj sem vedel! Kar zaljubila sta se v »Delavske Novice«. Pa saj vama dam popolnoma prav. Edine so, ki pišejo resnico. Se boljše st: mi zde zdaj kot prej. V Trbovljah sem zvedel, da jih prihaja vedno več. Upam, da nadkriljujemo lažnjivo »Borbo« in »Glas Svobode«. V posameznih kolonijah se vrti pogovor samo okrog »Del. Novic« in povsod so z veseljem sprejete. Čudno pa se
vsakomur zdi, da generalčki na Turjaškem nič ne delajo za ujedinjenje. Sedaj je marsikdo že sprevidel, da so pristni frazerji in pobožni kričači, za katere je najbolje, da napravijo svojo lastno cerkev in ne pridejo nikdar več med knape. Ti, Jože, pa
pojdi z menoj za S   tam se jih
nekaj zbere, da se kaj pogovorimo.
Sin: Nasvidenje, oče! Vrnem se kmalu!
Oče:	Živijo, Jože! »Delavske
Novice« vzemi s seboj, pa jih daj komu, če jih ni še bral!
Sin: No, Janez! Ali nisem mar vedel, da je čisto pravična in poštena stvar, katero zagovarjajo »Delavske Novice«?
Sosed: Jože, prav prav imaš. Samo urno stopiva. Iz vsake kolonije je po eden, da se tega razgovora udeleži in marsikdo pravi, da je najbolje, da skličemo v kratkem shod. Okrog dvajset mladih generalov je pobegnilo na Francosko! To so zelo čudne in zanimive misije. V dolini se govori, da je Princ čutil, da bo masa zahtevala obračun s to mlado frakarijo.
Sin : No, saj to ni nič čudnega. Trdna stavba se ne podere, če je še tako hud potres, gnila in slaba pa razpade sama.
Tako sta se pogovarjala sin in sosed spotoma v S ,..., oče pa so
vzeli v roke »Delavskd Novice«, da čitajo »Obletnico kongresa Zveze rudarskih delavcev«.
Na svidenje v prihodnji številki!
Sin sajaste trboveljske doline.
Vladislav Fabjančič:
Kako so razbili delavsko enotno fronto!
Kdo je kriv sedanji nemoči delavskega razreda v Sloveniji?
(Nadaljevanje.)
Tako je torej dr. Lemež hotel likvidirali komuniste in jih spraviti vse skupaj ipod okrilje »socialpatriotov«, kakor se $e bil svoječasno že dogovoril z Dragišo Lapčevičem in dr. Živko Topalovičem. 2a ta svoj namen je menda sedaj dr. Lemež »persona grata« in prvi revolucionarni bojevnik za skupino revolucionarnih kričačev okrog advokata 'I riše Kac-Jeroviča, juda Mojzesa Pijadeta in radikalnega agenta Rajka Jovanoviča v Belem gradu, ki izdajajo nekakega »Sadnika«.
Zaupniki so dr. Lemežev predlog zavrnili ter so sprejeli Klemenčičev osnutek programa in pravil za novo stranko, ki naj bi se imenovala »Stranka delovnega ljudstva«. Ime »socialistična« je bito sprejeto šele v komisiji na konferenci enotne fronte na predlog dr. Le-rueža.
Zdaj bom povedal pa nekaj takega, do bo enkrat mimogrede tudi Bernot prišel na svoj račun, ker vedno govoriči, -da sem se hodil v Belgrad priklanjat ministrom, in sicer kot da sem se res šel klanjat in da sem to storil na svojo roko. Jaz omenjam to svojo belgrajsko pot ne toliko radi Bemota, čegar stranka le imela z ministri vedno prisrčne zveze, kot radi stvari same, da bo tudi ta zadeva na jasnem.
Sestanek ožjih zaupnikov, na katerem so bili poleg mene in Klemenčiča tudi današnji generali na Turjaškem trgu dr. Lemež, O^jerc, Hlebec, Zorga i. dr. ter s s, Makuc inTJuSulo le sklenil soglasno in bTez ugovora, da imam jaz še isti večer oditi v Belgrad, kjer imam od vlade zahtevati, da se dovoli konferenca enotne fronte dne 21. januarja. Natančno se je tudi določilo, kam imam iti in kaj imam govoriti. Za potne stroške sem dobil 1000 dinarjev, ki mi jih je izročil s. Baznik.
Sel sem torej v Belgrad ne na svojo Pest, ampak kot pravilno pooblaščen delegat in v Belgradu sem govoril in naredil samo to, in sicer izključno samo to, kar mi je naročila seja zaupnikov. Bil sem najprej pri pravosodnem ministru dr. Lazarju Markoviču, ki me je zavrnil na notranjega ministra Vujičiča, češ da zadeva spada v njegovo kompetenco. Minister Vujičič je takoj v po-četku izjavil, da ne bo dopustil nobene stranke, ki bi jo ustanovili komunisli in da bo torej tudi proti nam nastopil v smislu »zakona o zaščiti države«. Ko
sem mu pa omenil, da so na konferenco enotne fronte pozvani tudi socialisti, narodni socialisti in krščanski socialisti, je minister spremenil obraz in je dejal: »Pa zar če na tu konferenciju doči i gospodin Deržič, g. Golouh, g. Bernot?« Ko sem mu povedal, da pričakujemo tudi njihovo vdeležbo, je dejal: »E, pa to iz osnova menja stvar. To su odlični nacionalni ljudi, ja ih znam. U torne slučaju mi vašu konferenciju nečemo za-branjivati. Ja ču to telegrafski narediti u I.jubljanu. A prema rezultatima kon-ferencije ja ču odlučiti, da-li čemo tu novu partiju staviti pod zakon o zaštiti države ili ne.«
Kar je bila moja naloga, to sem torej opravil. Omenim naj samo še par stvari. Minister Vujičič mi je med drugim dejal: »Mi nismo protivni torne, da imaju radnici svoju partiju. A šta vam tu treba još jedna partija, kad več po-stoji socialistička partija? Neka idu rad-[ niči u socijalističku partiju, u kojoj su odlični i vaspitani ljudi.«G. minister notranjih zadev se je torej v tej točki popolnoma strinjal z dr. Lemežem. Jaz sem rekel, da delavci nočejo iti v socialistično stranko in da nobena sila delavcev ne more prisiliti, da bi šli drugam, kakor sami hočejo!
Naj povem še drug zanimiv dogodek, ki sem ga pri tej priliki zvedel. Minister Vujičič je dejal v začetku razgovora:
»Pa bili su tu kod mene več g. Triša Kaclerovič* i g. Mika Todorovič i oni su tražiii, da im dozvolim da osnuju svoju stranku. Oni su mi čak nudali da im dozvolim da postave kandidatske liste samo u nekoliko okruga ...«
Bilo me je sram, ko sem čul, kako so se poniževali takozvani »revolucionarni« voditelji. In ti ljudje naj nam očitajo oportunizem?
Nato sem obiskal Miko Todoroviča, ki je tedaj bil najmerodajrrejši faktor delavske levice v Belgradu. Njemu sem natančno razložil namen svojega prihoda v Belgrad in vse, kar sem tam opravil. Povedal sem mu tudi, da se bo v Ljubljani vršila konferenca enotne fronte, kjer se bo ustanovila »Stranka delovnega ljudstva«. Razložil sem mu program in tudi predvideno sestavo te stranke, da to ne bo stranka samo ko-
Današnji voditelj revolucionarnih fra-
zerjev.
munistov, ampak splošna delavska stranka.
Mika Todorovič je naš načrt popolnoma odobraval. Bridko pa se je pritoževal nad Zagrebčani, zlasti nad famoznim Cvijičem. Rekel je, da oni iz gotovih razlogov ne bodo ustanovili svoje stranke pred volitvami; da je ena struja sicer za to, da pa je ta struja v manjšini. To, kar mi v Sloveniji delamo, je po njegovem mnenju edini izhod iz situacije. Boljše je, da se ustanovi stranka vsaj ne enem kraju kot nikjer. Rekel je, da bo priporočal, da se v Dalmaciji, v Zagrebu in morda še kje drugje postavijo kandidatske liste na podlagi našega ljubljanskega programa. Tako sem se vrnil v Ljubljano tudi s privoljenjem vodilnih sodrugov v Belgradu za naš načrt.
(Dalje prihodnjič.)
Dopisi.
Iz rudarskih revirjev. Pri nas v revirjih smo po zlomljeni stavki pravi pravcati sužnji trboveljske premo-gokopne družbe. Pred stavko smo imeli še močne strokovne organizacije, ki so nam bile zadnji naš up. Sedaj smo izgubili vse to; organizacijo so zapustili člani, ker so se v delavski pokret vrinili mladi, neizkušeni ljudje, ki so s svojo nedoslednostjo šli tako daleč, da niso zapustili svojih vodilnih mest, pač pa so rajši dopustili, da se je delavski pokret do malega uničil. Še sedaj so razni ljudje na vodilnih mestih in jih nočejo zapustiti kljub temu, da ne vživajo pri rudarjih nikakega zaupanja več. S svojo domišljavostjo hočejo še bolj razcepiti rudarsko delavstvo. Rudarji imamo preveč izkušenj, da bi nas še nadalje slepili s frazami o revoluciji. Ne besed, ampak nam je treba dejanj. Od strani »Delavskih Novic« so bile pozvane vse rudarske strokovne organizacije — da skličejo rudarsko konferenco, na kateri naj se postavi temelj ujedinjeni organizaciji rudarjev. Ra-zun »Strokovne komisije« se še ni zganila nobena druga organizacija. Rudarji včlanjeni v »Zvezi rudarskih delavcev« čakamo, da se bodo naši generali zbudili in začeli misliti. Ako pa bodo spali do novega leta, potem naj spijo kar naprej. Mi bomo šli preko trupel mladih samozvancev do — ujedinjenja. Prej so vedno čenčali: ti zaslužiš toliko in toliko, treba je, da se še nekaj dobi itd. Sedaj pa, ko smo po zlomljeni stavki dobili cel kup kazni, ko je na stotine rudarjev odpuščenih, ko nas pazniki šikanirajo kot grajski valpeti svoje podložnike, se nihče ne briga več za nas, ampak vsak je zadovoljen in lepo počasi maže in laže v »Strokovni Borbi«. — Toda, mi trpini v revirjih budimo! Ne bomo šli slepo za vami v početje od katerega bi imeli korist vi, ki ste še vedno krvniki rudarskega delavstva. Mi se hočemo najprvo ujediniti v močni in enotni rudarski organizaciji, hočemo se najprvo oborožiti, izvežbati in potem še le naskočiti buržuazne postojanke z gotovostjo uspeha. Rudarji! Mladi frazerji v naših vrstah niso za to, da se naš gmotni položaj izboljša. Rajši vidijo, da je proleia-rijat lačen in nag, samo da je »revo-lucijonaren«. Mi rudarji pa nimamo popolnoma nič od fraz — temveč samo od resnega in poštenega dela. Mi nismo zlomljeni, dasi smo pri naših pravicah zelo prikrajšani. Oklenili se bomo nam zvestih »Delavskih Novic« in vodili pravi razredni boj še v nadalje. Mi nočemo nikomur obetati devetih nebes, ampak se zavedamo, da bomo imeli samo to, kar si bomo s trudom priborili. Rudarji! Kri naše krvi — naši otroci bosi, nagi in lačni, so nam živa zahteva, da moramo zmagati. Najprej pa moramo odstraniti pijavke z naših prs. Dovolj in preveč je med nami fra-karije, koje edini smoter je razbiti in oslabiti delavske organizacije in na ta način pomagati buržuaziji na konja. Delavska organizacija more voditi uspešen boj šele takrat, kadar je močna in disciplinirana in brez — izdal Mre v, ki so podjetniku takoj na prodaj in za vsako ceno. Ce se da-
nes povprašamo, kje je vzrok nemoči delavstva — nam je takoj jasen odgovor — v razbitosti organizacij. Ni potrebno, po mojem vsaj ne, da bi vsaka politična stranka imela svojo strokovno organizacijo, ampak za vsako panogo industrije zadostuje ena sama stanovska strokovna organizacija, ki stoji na stališču razrednega boja. Dokler pa tega ne bo, je vsaka beseda o so-cijalizmu in vsako drugo besedičenje odveč. Dovolj je bilo lepih besed, sedaj potrebujemo dejanj! »Delavske Novice« so ves čas svojega obstoja zagovarjale interese delavstva, zato naj jih ne manjka v nobeni proletarski hiši. Poleg skrbi za materijelno blagostanje moramo gojiti duševno stran življenja, ki je predpogoj vsakega napredka. »Delavske Novice« nam dajo tudi duševne hrane, zato: ŽiveleI Rudar.
Tedenske novice.
Beg grškega kralja. Pri volitvah v grško ustavodajno skupščino so zmagali z ogromno večino glasov republikanci in republikansko ori-jentirani pristaši Venizelosa. Na nasvet vojaške vlade je kralj Jurij z ženo zapustil deželo in se odpeljal v Rumunijo. Na pot je dobil 1 milijon drahem. Dasi se ni hotel odreči prestolu, se vendar mora smatrati, da se kot kralj ne bo več vrnil na Grško, ker bo Grčija proklamirana za republiko. To je tem bolj verjetno, ker se je po zadnjih vesteh tudi sedaj najvplivnejši grški politik Ve-nizelos izrekel za republiko ter ni pričakovati intervencije od strani tujih držav. Za prezidenta bo izvoljen znani miljarder Bazil Zaharov ali pa Venizelos.
Poljska republika je priznala sovjetsko vlado. — Te dni so bile izmenjane diplomatske note med obema vladama, v katerih Poljska priznava Zvezo sovjetskih republik. Poljaki bodo na Ruskem ustanovil* več konzulatov, enako tudi Rusi na. Poljskem.
Nova vlada na Poljskem. Po de-
misiji Witoševega kabineta je finančni minister Grabski sestavil vlada iz desnih strank.
Brezposelnost v Nemčiji postaja
vedno hujša in je zdaj že 4 milijone oseb brez dela.
Revolucija v Mehiki. Boji med re-volucijonarnimi četami in armada predsednika Obregona niso privedi* do nobene odločitve. Sedaj je sklenjeno premirje.
Po angleških volitvah. Slovesna otvoritev parlamenta s prestolnirat govorom bo 15. januarja. Demisija vlade se pričakuje za 19. januar, nakar bo bržkone zasedanje odgode-no za 14 dni. Med tem časom bo voditelj delavske stranke Ramsey Mac Donald sestavil delavsko ministrstvo, če mu kralj poveri to misijo.
V Belgradu ni nič novega. Poročajo le, da se klerikalci niso mogli pogoditi glede vstopa v vlado. Tudi vprašanje demisije železniškega ministra dr. Jankoviča ni še definitivno rešeno. Uradniki bodo dobiK z novim letom velikanske plače. Nekateri kar po 20 do 30 dinarjev na mesec več kot doslej. Govori se, da bo odslej vsak državni uradnik lahko zidal svojo lastno palačo ir* si ustanovil svojo posebno bankuw ker ne bo vedel kam dejan velikanskih poviškov, ki ga čakajo v novem letu.
V Ljubljani bo začel izhajati z novim letom nov dnevnik, ki ga bo izdajala Jadranska banka. V tem dnevniku bodo sodelovali radikalci, narodni socijalisti in samostojni kmetje. Vsaka teh strank bo imela eno kolono na razpolago, za katero bo nosila odgovornost. Taka dobimo za novo leto čisto svežo radikalno-samostojno-narodnosoci-jalistično mešano solato, ki jo bo solila in prirejala v zelo užitno jed Jadranska banka. Dober tek!
Komarjevi zapiski.
Zgodovina: Abraham je rodil Izaka, Izak je rodil jakoba, Jakob je rodil Jurčiča, Jurčič je rodil Tavčarja, Tavčar je rodil Praprotnika, Praprotnik je rodil Mojzesa in njegovih dvanajst bratov, iz katerih rodu je bil dan človeštvu dr. Lemež.
Človekoljubje. Poznam gospo, ki je zelo usmiljenega srca. Ni reveža, ni berača, ki bi naletel pri nji na gluho uho in zaprto roko. Zato gredo molitve proti nebu za njeno dobrobit in večno zveličanje. Tudi jaz si.nisem mogel kaj, da je ne bi bil zadnjič prav iz srca pozdravil in pristavil: »Gospa, Vam bo lahek odgovor na sodnji dan, mesto Vas bodo govorili vsi h neznani in nepoznani!« Pa me je skoro lepo pogledala in rekla: »Kaj sodnji dan in berači: eno in drugo mi je odveč! Ampak gledati to jezo in nevoščljivost mojih sosed, ki ne morejo ničesar dati, , to, to, pravim Vam, je užitek, ki odtehta sama nebesa. Popokale bodo od jeze!«
»Vzajemna posojilnica« naznanja, da se je preselila v svojo novo palačo na Miklošičevi cesti. Hvala bogu, vendar enkrat! 'Ze pet let se je vlekla ta nesrečna stanovanjska kriza, da so morali stanovati ljudje po barakah in vagonih, kakor živina na transportu. No in zdaj je konec te nesreče in sramote: kajti dobro nam je znano, da je »Vzajemna posojilnica« človekoljubno podjetje, kar kaže že naslov sam, in smo prepričani, da se ne bi selila »Vzajemna posojilnica« v svoje razkošne prostore, medtem ko bi reveži prezebali po barakah in vagonih — rajša bi jim dala sama svojo palačo zastonj na razpolago. Če se je torej preselila »Vzajemna« v svojo lastno palačo, je to znamenje, da je stanovanjske revščine vendar enkrat konec in da bo vsak ljubljanski prebivalec praznoval Božič v udobnem, prijetno zakurjenem stanovanju. Bog živi dr. Gosarja!
Božično premišljevanje. Bližajo sc božični prazniki, ko se pripravljajo ljudje, da bodo šli krast v bližnje ali bolj oddaljene gozdove smreke, da vredno počaste rojstvo Gospodovo. Nekatere banke zvišujejo ob teh dneh svoj akcijski kapital. Vreme je ob tem času deževno ali sneževno in dan po navadi bolj kratek, da ostane več časa za noč, ko lahko govorijo lučke na božičnem drevescu. Ljudje postanejo zamišljeni in kašlajo, drevje iz.gubi listje, da se bolj postavi s svojo zelenjavo za Veliko noč, če ne pride prezgodaj. Solnčnih in luninih mrkov ni, ker bi jih ne mogli ljudje opazovati, ker so preveč zamišljeni in bi ne bilo mrkov videti, ker bi se godili po noči, kar bi bila velika izguba za znanost. Tudi vHkani prenehajo ob teh časih bruhati, ker jim ie znano, da listi par dni ne izidejo in imajo poleg tega preveč voščil in anons, da bi mogli dovolj dostojno proslaviti vulkanske in potresne izbruhe. Ob tem času sta najbolj na delu ‘Silvin Sardenko in Franc Neubauer, ki zlagata svojo božično pesem: Sardenko za »Domoljub«, Neubauer za »Slovenca«. »Jutro« in »Narod« prineseta pesmi iz prejšnjega leta. Isto je z uvodnimi članki. Tudi trava porujavi in segnije, ker iahko nanovo raste spomladi, da jo ljudje slišijo. Ptice ne pojejo, ker je dan tako kratek, da komaj skrbijo za domačijo in odgodijo to zabavo za spomlad, ko ima dan štiriindvajset ur. Da se to nekoliko izenači, pojejo tem bolj ljudje na Silvestrov večer, zlasti tisto: »Tirolka mu«. To pa predvsem iz veselja nad tem, ker se takrat opolnoči povsod pogasnejo luči in se vsled tega mnogo pridobi pri elektriki in drugih energijah, ki so važne za narodno gospodarstvo. Oblaki dobijo o Božiču bolj temno barvo, zlasti kadar je oblačno. To ima svoj namen v tem, da gredo ljudje lahko z bakljami k polnočnici, ivsled česar navadno nastane požar,
da imajo gasilci dela za celo noč in lep spomin za stare dni. Tudi jd takrat dana zakonskim možem lepa prilika, ki se ne nudi večkrat, da greš namesto k polnočnici v gostilno, kajti zjutraj pride pijan do-nov tisti, ki je bil v gostilni in tisti, ki je šel k polnočnici. Neglede na to, da takraHahko vsak poje v cerkvi in tudi res vsak poje, eden boij, drugi manj ubrano, imajo otroci zlasti bo!j zadaj priliko, da se lahko ves čas nemoteno ščipljejo in la-r.ajo, kar je v šoli po novem zakonu dovoljeno samo učitelju, tako da ta častitljiv slovenski običaj že skoro izumira. Psi so o Božiču tiho, da lahko zalajajo na spomlad, ko gre fant k dekletu v vas in ima postrani klobuk, kar o Bošiču ni mogoče, ker nosi vsled mraza namesto klobuka kapo, če pa že ima klobuk, ga potisne do ušes, tako da ga ne more nositi po strani, poleg tega bi v cle-dcnelih škornjih lahko spodrsnil na lestvi, kar ne bi bilo prav ne zanj niti zanjo. O solncu pa se o Božiču niti govoriti ne da. Prvič zavoljo tega, ker ono sije na pravične in na grešnike, ne pa samo na pravične. Ker pa so o Božiču vsi pravični, kar sledi iz tega, da voščtjo eden drugemu vesele božične praznike, izgubi solnce svoj pomen in se pripravlja na vzvišeno poletno nalogo, ko bo lahko sijalo po letoviščih in kopališčih, kjer bo poleg pravičnih tudi nekaj grešnikov.
*	*c *
Opozorilo. Kakor vsako leto tako bodo tudi letos prinesli slovenski ii-sti za Božič uvodne članke. To ne bi bilo samo na sebi nič hudega, ker se to dogaja tudi o Veliki noči, o binkoštih in včasih celo večkrat v tednu, tako da so ljudje že kolikor toliko utrjeni. Vendar je v icui oziru lavno Božič ravno iako krilicen, kakor pasji dnevi glede griže. Ze več let se je namreč opazovalo, da oboli v Sloveniji ravno za Božič izredno mnogo ljudi na težkih boleznih, ki imajo včasi za posledice smrt ali pa Studenec. Dolgo se ni moglo priti do dna temu pojavu, šele na podlagi natančnega statističnega materijala se je ugotovilo, da tiči vzrok bolezni v uvodnih člankih slovenskih dnevnikov za Božič. Zato so zdravniki mnenja, da naj bi sc članki absolutno ne brali — nevarne so zlasti božične pesmice. — Kdor pa vsled prirojene radovednosti le ne more obrniti svojega pogleda od drevesa skušnjave, ta naj pazi, da bo jemal vase strup v najmanjših dozah, tako da se ga organizem počasi privadi. Najkrajša doba za za-vžitje vsega strupa naj bo od božiča do binkošti. Ali je zdravstvena oblast kaj podvzela v tem oziru, nam ni znano, vendar upamo, da se bo zavedla svoje naloge in ukrenila vse potrebno. Kakor slišimo iz zanesljivega vira, se pripravlja nov kazenski zakonik, ki bo zopet vpeljal kazensko določbo, da se mora s samomorilci postopati na najkrutejši način: truplo položiti na sramotilni oder, kjer ostane 24 ur, nato pokopati samomorilca ponoči kje v kakem grabnu brez zvonenja in križa. In po isti določbi kot s samomorilci se bo postopalo z neprevidnimi in zakrknjenimi čitatelji teh božičnih uvodnikov. Katere bolezni prihajajo od enega lista in katere od drugega, se do sedaj ni dalo natančno ugotoviti, pojavljajo pa se predvsem te-Ie bolezni: smrtonosna zaspanost, verska blaznost, krvava griža in steklost. Tu in tam se pojavlja tudi mrtvoud. Kakor omenjeno, ni go-gnano, kaj povzroča ta in kaj drugi list, ugotovljeno je samo toliko, da pesmice ne glede na list, v katerem so izšle, povzročajo grižo.
m *	*
Mila proSnja. Podpisani se obrača tem potom do vseh človekoljubov in drugih dobrih ljudi, da bi mu dali po svojih močeh dober nasvet. Podpisani je že precej v letih in ker človek ne ve ne ure, ne dneva, zato je iako vznemirjen. Ne da bi se ravno bal smrti, kajti smrt ne more biti nič
hudega, ker jo je do zdaj še vsak prestal. Ampak mogoče je, da podpisani umre nepoznan, tako da ne ve, kaj bo pozneje z njim. Zgodi se mu celo lahko, kakor Prešernu, ki so ga začeli slavili še-le takrat, ko so pozabili za njegov grob, tako da nam ni mogoče ugotoviti, če se je v grobu obrnil. Tega ne maram doživeti, niti doumreti. Zato se obračam do gori imenovanih ljudi s sledečo prošnjo:
1. Ali je že danes gotovo, da bom slaven in na katerem polju (lirik, kemik, vojskovodja)? 2. V slučaju, cla je jasno, da bom slaven, katera pesem se mi bo pela na grobu: »Vigred« ali »Blagor mu, ki...«, kdo bo imel nagrobni govor, kako se bo glasil in kdo bo pisal nekrologe? (Tukaj prosim, da se mi rokopisi pošljejo tako pravočasno, da bom lahko še sam opravil prvo korekturo!) 3. Kdo bo pisal komentar k mojim delom iri izdal čitanko mojih del? (Tudi tukaj bi rad videl rokopis!) 4. Ali dobim spomenik, kje in kakega? (Opozarjam, naj bo spomenik soliden, z verigami v tia pritrjen, da me ne prevrnejo pri prihodnjem prevratu, ali pa dobim celo zimzelen namesto glave, kakor cesar Franc Jožef pred sodnijo!) 5. Kje bo stal moj spomenik? (Moja želja je poleg vsega drugega, da se postavi spomenik v bližini kake gostilne, zato prosim, da se mi da mesto Radetzkega v »Zvezdi«; od tam se pride na različne strani in marsikam.) 6. Ker že postajam slaven, sem dobil zadnjič neko polo od »biografskega leksikona«, naj se opišem in popišem. (Kaj naj zapišem tam notri? Ali lahko pristavim, naj pustijo gospodje ljudi vsaj po smrti pri miru?) 7. Ali lahko na podlagi vsega tega naredim prošnjo na narodno skupščino, da se mi všteje 80 let službe kot delo za domovino (koliko dobim pri teh vštetih 80 letih plače, koliko aktivitetne in koliko draginjske doklade? Ali pridem s tem v prvo grupo prve kategorije
državnih uradnikov?) Komar.
BBEBBBB8H9B9BHISBiSgSBflBBBBBBK
Za smeh in\kratek čas.
Bil je pocestni ropar, ki je imel dobičkanosno navado, da je na samotnih potih ustavljal popotnike in jim jemal denar. Na ta način je ta tolovaj skrbel za svoj vsakdanji kruh. Zgodilo pa se je nekega dne, da je tolovaj naletel na popotnika, ki je bil dobro oborožen in pogumen. Ta popotnik je tolovaja pošteno premikastil, nato ga je za nameček vrgel v cestni jarek. Razbojnik je v svojih bolečinah ogorčeno vzkliknil: »Popotnik, kje ste se pa vi manir učili, ali se Iako ravna s poštenimi ljudmi?«
*	* *
Bila sta nekoč »Glas Svobode« in »Strokovna Borba«, ki sta poštenim ljudem kradla čast. Tatinska obrt jima je šla dobro od rok, dokler sta imela opraviti z neoboroženimi popotniki. Nekega dne pa sta pocestna tatova hotela iz zasede ukrasti čast poštenemu, pogumnemu in do zob oboroženemu korenjaku, ki ga kličejo »Delavske Novice«. »Delavske Novice« so se dobro branile in vrgle oba napadalca v jarek, potem ko so ju pošteno vsekale po laž-njivih žnabljih. Zdaj ležita »Glas Svobode« in »Strokovna Borba« na gnojišču in bridko vzdihujeta: »O, »Delavske Novice«, kje ste se pa
vi	učili manir? Kaj ne veste, da je za naju laž in častikraja vsakdanji kruhek? če nama prepoveste izvrševanje te velelepe obrti, bova ob ves zaslužek in bova bridek konec storila. Bodite usmiljeni in pustite naju, da v miru naprej lažemo in krademo poštenje dostojnim in potrpežljivim popotnikom!« Muha.
* * *
Pred vojno je Avstrija premalo dajala za slovensko šolstvo. Da ne bi naši otroci postali Nemci in Lahi, so rodoljubi sklenili ustanoviti privatne šole sv. Cirila in Metoda, kar
se je imenitno obneslo. Družba sv. Cirila in Meioda je s svojimi nabi- -ralniki čez noč obogalela, državi pa ni bilo treba za slovenske šole izdajati ioiiko denarja, kot bi ga sicer bilo treba.
Ravnajoč se po tem lepem vzgledu, je naš finančni minister, vočigled temu, da plačujemo premajhne davke, sklenil narodnim damam predlagali ustanovitev privatne davkarije, ki bo imela svoje nabiralnike po vseh gostilnah in javnih lokalih. Ta privatna davkarija, ki ima lepi namen s piivaiuo inicijativo preskrbeti g. finančnemu ministru novih finančnih virov, bo prirejala tudi eveiliene dneve, na katerih se bodo prosili milodari za državno blagajno od vseh tistih, ki po svoji pošteni vesli piernalo davka plačajo. Ker seveda mi vsi premao davka plačujemo, se je nadejati, da bodo nabiralne pušice prostovoljne privatne davkarije vedno polne milodarov in da bo tud« pri cvetličnih dneh uspeh nadvse zadovoljiv.
* ♦ *
Agentje provokaterji, ki so jim »Delavske Novice« razkrinkale div-je-revolucijonarno masko, se ne morejo prav uravnotežiti brez te maske. Dva glavna zagrebška pikiča Cvijič Gjuka in I lorvaiin Knmilo, kateri slednji je Cvijiču menda že odpustil, da mu je pri policijski preiskavi podtaknil notes, ker se sedaj zelo dobro razumeta, sta se zmenila, da bosla drug drugemu pripo-pala nazaj na obraz revolucionarno krinko, ki so jo jima strgale z ovčjega obličja »Delavske Novice«. Cvijič izjavlja, da navzlic temu, da se to trdi tudi v Zagrebu, on ni policijski detektiv (morda je le privat-de-tektiv?) liorvatin pa pove v izjavi, ki jo je publiciral Hlebčev časopisni koncern, da Cvijič famoznega dunajskega notesa ni podtaknil prr policijski preiskavi njemu, Horva-iinu, ampak nekemu »drugemu so-drugu«. To se pravi, da Cvijič ru hotel dati zapreti Horvatina, ampak nekega »drugega sodruga«. Cvijič glede vdeležbe policijskega obiska pri s. Simi Markoviču na Dunaju kar lepo molči, misleč: če bo dejal Her-vatin, da sem pošten človek, bo vsakdo verjel. Da pa bodo tudi neverni Tomaži Horvatinu verjeli, sta sklenila, da bo Horvatin vložil pri zagrebški policiji prošnjo, naj ga za par (ne za več) dni zapre, da bo v zaporu dobil več revolucionarne avtoritete. Tako bosta Cvijič in Horvatin prišla do iztrgane ali nadvse dragocene revolucionarne krinke. Drugače bi mogel Vlah na Istoku, da se sjeti. Pričakujemo tozadevnega poročila Hlebčevega časopisnega koncerna.	Muha
Širite „Delavske Novice"!
Iz uprave. Nekateri naročniki nas vprašujejo, zakaj smo še v drugič poslali položnico, ko so že plačali naročnino. Mi vodimo točno evidenco o tem, koliko je kdo plačal. Tu se ni bati ncsporazumljenja. Če je kdo prejel položnico, dasi je že plačal, jo lahko prihrani za prihodnjič ali pa jo naj da kakemu znancu, da se on naroči na-»Delavske Novice«.
S. Franc M...šek v Trbovljah 1.
Mi smo prejeli obe Vaši reklamaciji in smo Vam list redno pošiljali. Če ga niste prejeli, je krivda na pošti. Naročnino 12 Din bomo na Vašo željo šteli od druge polovice decembra do druge polovice februarja.	llpravnišlvo.
BBBBBBBBBBBBBBBBB0EEE2&
Ali ste že poravnali naročnino ?
»■■■■■■BBBBBBflBBBBBB
Lastnik in izdajatelj: Konzorcij. Odgovorni urednik: Lojze Dolenc. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.