156
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
57. Madjarski kmet.
(Dalje.)
Oprava madjarskega kmeta je preprosta in cena, ali
jako malerična. Možaki nosijo belo laneno srajco s širokima rokavoma,   široke  prtene hlače,   ki   so spodaj z
resami obšite, in visoke škornje. Kedar gredo z doma, denejo na-se suknen telovnik, ki je nagosto nabit z drobnimi cinastimi gombi. Po zimi, ali ob posebnih svečanostih obuvajo še ozke, ožnorane hiače iz take robe, iz kakoršne je telovnik, in ob slabem vremeuu se ogrnejo z bundusom, to je, z dolgim plaščem iz ovčjih kožic. Pokrivajo se z malim, okroglim, črnim filcem, ki ima močno zavihane kraje, in za dolg črni trak vtaknejo pero. Ženske si krojijo obleko iz platna, katuna, volne, in čim bolj pisana je roba, tem bolj ugaja. Obutev nosijo skoro tako kot možaki.
Taka oprava se vrlo podaja madjarskim kmetom in kmeticam, ki so lepi, vitki ljudje, fino urezanega obraza in iskrih oči.
Najoavadnejša hrana madjarska je „goleš", kakor mi pravimo, potem svinjina, tikve in razne močnate jedi. Pijo izborno domače vino, pa slivovec. Madjarke so dobre kuharice, to priznavajo tudi Poljaki, o katerih gre glas, da se samih Francozov ne ustrašijo v prirejanju okusnih jedi.
Kmetje madjarski se vsled svojih opravil razlikujejo tako jasno in določno, kakor nikjer drugej. Poljedelci so prvi, potem konjski pastirji ali čikoši, na to goveji pastirji ali guljaši, za temi ovčji pastirji, in naposled svinjski pastirji. Oglejmo si te pastirje. To so krepki, zdravi ljudje, utrjeni za vse nezgode na pusti. Zime so na Ogerskem zelo ostre, s snegom mede po nepreglednih planjavah, da je Bog pomagaj, po letu besne viharji, ki nosijo oster prah ljudem v obraz, in iz močarin puhti nevarna kužnina. Ali pastirji madjarski se ne zmenijo dosti za te in take neprijetnosti. Po zimi stanuje pastir v vasi, na spomlad gre na pusto, kjer ostane do pozne jeseni; še le sneg in mraz ga pripodita nazaj v vas. Ti divji pastirji se ne brigajo za drugo, kakor za konje, govedo, ovce in prašiče. Kar je naši deci v mestu lesena igrača ali knjiga s podobami, tisto je sedemletnemu paglavcu pastirjevemu mlado jagnje ali prašiček. Ker je živinarstvo na Ogerskem jako razvito in do-naša znatnih dohodkov, toraj imajo tamošnji pastirji veliko večo veljavo, kakor njih tovariši po drugih pokrajinah.
Čikoš ali konjski pastir pase konje, navadno po 300 do 1000 glav. Plemiči in veleposestniki imajo svoje pastirje, in srenje tudi svoje. Veleposestniki imajo prav žlahtno žival, taka čreda je toraj mnogo vredna, in glavni pastir, ki mu jo zaupajo, ni in ne sme biti čisto navaden, površen in nepazljiv človek. Skoro vse leto je s čredo zunaj pod milim nebom, pase jo ondi, koder so mu odkazali. Čikoš je najrajše na konju, ker tako laglje
nadzoruje in strahuje čredo. Kedar je treba konja privaditi ježi, on mora ta posel prevzeti, kar stane dosti truda, in je zelo nevarno. Madjar jako čisla čikoša, vzlasti še zategadelj, ker sodi tako, da mož brez konja sploh nič ne velja; zato ti pešca prezira ali pomiluje. Ni moči povedati, kako predrzni so čikoši, kedar love konje na pusti ali jih uče ježe. Kar je Arabcu pustinja, tisto je madjarskemu čikošu pusta. On živi, je, pije in tudi pudremlje na konju. Hrana njegova je največ kruh in prekajen špeh. Obleka čikoševa je čisto preprosta, ali lahka. Debela srajca, široke prtene hlače, moder telovnik, visoke škornje z ostrogoma, pa okrogel klobuček s trakom iu peresom, to je vsa oprava njegova. V roki nosi dolg bič.                                             (Konec prih.)