NACE JUNKAR - POJOČIVEVČAN
Petje je poklic in konjiček
Prav gotovo ste prepoznali obraz, ki zre v vas s časopisne strani. Pogostokrat, zlasti zadnje čase, ste ga že videli na televizijskih ekranih, še večkrat pa ste slišali njegov glas, za katerega ljudje pravijo, »da je v njem nekaj več«, kadar hočejo povedati, da jim je všeč njegova polnost, zven. Z njim ste se srečali tudi v Operi ali Cankarjevem domu, najbrž pa ga pod preobleko, ki je v navadi v gledališču, niste prepoznali. Nace Junkar je to, Vevčan, ki ga na Vevčah ne boste pogostokrat srečali, saj preprosto ne utegne na kratek sprehod in klepet po svojem rojstnem kraju. Nace Junkar slavi letos pomembno obletnico: pred desetimi leti je namreč začel peti v Operi. Prav pred nedavnim pa je na festivalu Melodije morja in sonca, ki je bil 11. avgusta v Portorožu, skupaj s Heleno Blagne zapel pesem Vrniva se na najino obalo, ki je prejela prvo nagrado občinstva. To sta prav gotovo dovolj pomembna vzroka za pogovor z njim.
Kot prvo najbolj običajno vpraianje: kdaj ste začeli peti?
Že kot otrok sem prepeval na proslavah v OS Polje, tudi v tej zeleni hiši, kjer se pogovarjava, sem že pel, nadaljeval sem na Po-Ijanski gimnaziji, hkrati pa sem ves čas obiskoval nižjo glasbeno šolo v Mostah. Tu sem se učil harmo-niko, tudi igral sem v hannonikar-skem orkestru. Na gimnaziji so me sošolci navdušili za študij solo petja, ki sem se ga potem učil privatno pri Kseniji Videli Zebre. Po končani gimnaziji sem vpisal študij slovenskega jezika in knjiž-ničarstva na Pedagoški akademiji v Ljubljani, hkrati sem končal tudi študij petjain se zaposlil v ljubljan-ski Operi.
Kako se spominjate teh prvih začetkov v Operi?
V  ljubljanski Operi je bilo tek-movanje, na katerem so se lahko predstavili mladi pevci. Profeso-rica me je poslala nanj; ko so me v Operi slišali, so mi takoj ponudili delo v opemem zboru. Najprej tega nisem hotel sprejeti, potem pa se mi je le zazdelo, da me nekaj vleče tja. V Operi sem se zaposlil leta 1979 in letos imam desedet-nico dela v tej ustanovi.
Kot ste rekli, ste najprej začeli peti v opernem zboru, nato ste dobivali tudi manjše in srednje vloge...
... in pri tem je tudi ostalo. Včasih so bili v Operi dirigenti, ki so delali z mladimi pevci, danes je drugačen čas, za solistične vloge imamo predvsem pevce, ki niso pri nas doma. Ta položaj, ki ga imam v Operi, mi ustreza, kajti če bi se usposobil za petje glavnih vlog, bi moral pustiti zabavno glasbo.
Kdaj ste se pričeli ulcvarjati tudi z zabavno glasbo?
V letih 1980-1981 sem bil v voj-ski skupaj z Otom Pestnerjem in to je bil usodni trenutek. Prej to zvrst nisem poskušal peti. To sodelova-nje je rodilo prvo pesem, prvo malo ploščo, veliko ploščo, festi-vale, delo na radiu in televiziji. Napravil sem tudi nekaj velikih projektov, to je velika plošča in kaseta skupaj. Zadnji projekt je izšel junija letos, ima naslov Moje najlepše kancone, v njem pa so zbrane   najbolj   uspešne   pesmi. Prva pošiljka te plošče in kasete je bila takoj razprodana.
Kakšno zvrst glasbe najraje po-jete?
Najbolj mi odgovarja stil itali-janske kancone. To so skladbe, ki niso več zabavna glasba, niso pa tudi opere ali operete. Zdi sc mi, da lahko v njih največ pokažem.
S katero pesmijo mislite da ste dosegli največji uspeh?
To je pesem Moja kancona, ki pomeni vrh mojega usrvarjanja. Bila je že v mojem drugem pro-jektu Melodije, moje bogastvo, po-novno pa sem jo uvrstil tudi na to zadnjo ploščo ob deseti obletnici petja.
Kakšni pa so načrti za naprej?
V jeseni bom izdal novo ploščo in kaseto, verjetno pa tudi lasersko ploščo.
Po zmagi na festivalu Melodije sonca in morja ste postali še bolj znani.
Zdaj me kličejo na vse konce in kraje, ampak ne da se, treba je delo uskladiti; Opera pa je tista, ki ima prednost. Vabili so me že tudi k raznim ansamblom, vendar sem precej navezan na Slovenijo in na Ljubljano, na našo obalo, na Do lenjsko, od koder so moji starši doma. Imel sem povabilo za Ka-nado, takrat je bila zima, in me tjakaj ni preveč vleklo. Ampak še je čas, ne?
Nace Junkar najraje poje pred množico Ijudi, pred polno dvo-rano, na festivalih, velikih prire-ditvah. Uživa v tem, da poje vsa-kikrat malo drugače. Pel je že po vsej Sloveniji, tudi dnigje po dr-žavi, čeprav malo manj, z oper-nim zborom pa tudi zunaj naših meja. Le v naši občini, denimo v Španskih borcih, še ni imel pri-ložnosti zapeti. Pa bi rad, saj je tu doma. Pa tudi prav bi bilo, saj je eden naiih občanov, ki ni anoni-nem, je znan tudi dnigje. Zakaj ga ne bi spoznali tudi doma?
DARJA JUVAN