#
NARODNA BIBLIOTEKA. -
S PI § J 3EL
j3. Jh. IKLAVEC.
Natisnil in založil J. Krajec.

Noč na starega leta dan.
Bilo je v mrzlej noči na starega leta dan. Stari Aleksij, imajoč čez sedemdeset let, slonel je pri oknu svoje koče. Žalostno je povzdignil oči k nebu, ki je bilo posuto z nebrojnimi zvezdieami, globoko je vzdihnil, ter potem zopet povesil oči k tlam. Mislil je vbogi starček, kako kratko je človeško življenje, jedva ga je začetek, že zopet ga je konee. A mislil je tudi na smrt, ki ne prizanaša sivej starosti, ter seli druaega za drugim iz tč solzne doline. In smrt — ta ni bila več daleč od njega, kajti Aleksij je prestopil že sedemdeseto leto svojega življenja, ali namesto počitka in prijaznih spominov, stal mu je grozen spomin pred očmi, spomin britkosti in zlih del, katerih je bilo polno njegovo življenje. Zdravje njegovo je bilo
i*
le na videz, duša potrta, srce prenapolneno žalosti in grenkobe. Lica so mu bila bleda in strhla, a oči so svedočile, da je že nekatera solza kanila iz njih. Dnevi minule mladosti so mu stopili pred oči. Spomnol se je onega pre-važnega trenotka, ko so mu dali oče dva pota na izbiro: „Prvi teh potov", rekli so mu, „pripelje te do sreče in dušnega miru, a drugi te popelje v brezno, iz katerega ni več nobene otetbe."
Gor j 6! tesnoba se mu je polastila srca, strup mu je zaprl usta in še le zdaj so se mu odprle oči, da je spoznal, kateri pot si je odbral.
Vnovič povzdigne oči k nebu, ter globoko vzdahne. „O povrnite se dnevi moje mladosti! Oče, denite me vnovič na razpotje življenja, da si odberem pravo pot!" — Ali zaman! Mladost je že davno minula in oče že davno niso več živeli. Zapazil je zdaj Aleksij dva bleda ognja, ki sta začela goreti v močvirnej dolini, a naglo sta zopet zginila izpred njegovih oči. To videč rekel je sam v sebi: „Takšni so bili dnevi moje odločbe!" Vgledal je potem zvezdo, ki se je vtrnila z jasnega neba, vzletela in se naglo zgubila v neizmernem podnebnem prostoru. „Tako
se pojde iz tega sveta", zaklieal je Aleksij in vest ga je začela vnovič skleti in srce mu je jelo krvaveti. — Zdaj se spomne vseh onih, ki so bili ž njim enakih let, ki so se otroci nekdaj igrali ž njim, a Bogu služeč v mladosti, dobri in pošteni so zdaj ljudje, srečni očetje, živeč v miru in zadovoljuosti. Kako veselo ti zdaj skon-čujejo staro leto in pozdravljajo novo, ki ravno prihaja ... V tem trenutku vdari kladvo ob zvon, ter obznani nastop novemu letu. Krepko zadoni ta glas na ušesi starega Aleksija. Ta oarodejni odmev spomne ga na preljube starše, spomne na <Jne njihove prošnje, katere so vsa-cega leta ob tej dobi pošiljali do ljubega Boga za svojega sina; spomne ga naukov in opominov, katere so mu dajali, in blagoslova na smrtni postelji, katerega ni bil vreden! . . . . Pobit žalosti, bridkosti in sramote ne more dalje gledati v jasno nebo, kjer bivajo njegovi dobri rajni starši, povesi oči k tlam in iz njih se za-lesketajo goste solze, tihi vzdihljeji se mu izrijo iz prs in še jedenkrat zakliče: „Povrni se ljuba mladost, o povrni!"
In mladost se je povrnila, ker vse to so bile le bridke sanje, ki so mučile Aleksijevo
sreč v mrzli noči pred prvim dnevom začenjajočega se mladega leta. Aleksij je bil še čvrst mladenič v najlepšem cvetji svojega življenja — starost je bila zgolj domišljija, ali bledej resnici podobna. Prebudivši se, vstane iz postelje, pade na kolena in hvali Boga za veliko milost, da zamore še zapustiti pot pregrehe, ter se vrniti na pot kreposti, ki osrečuje človeka in mu daje pravo srečo. Povrnil se je Aleksij na pravo pot in je našel srečo, mir in zadovoljnost.
Povrnite se tako tudi vi mladi čitatelji, kateri ste morda zgrešili pravo pot svojemu življenju. Aleksijeve sanje bodo kedaj vaš oster sodnik. In če bodete kasneje v stiski in velikej bridkosti znabiti klicali: „Povrni se, ljuba mladost, o povrni!" — verujte mi, da se vam ona nikoli več ne povrne. —
Ne zametuj darov božjih.
V nečem kraji je živel prosjak Lenart. Ljudjč, katere je s prosjačenjem nadlegoval, bili so se ga že naveličali, ker malo je bilo stvari, ki bi jih bil vbogajme sprejemal. Tudi se ni znalo, od kod je prišel v ta kraj ia ker je zopet kmalo izginil, mislili so ljudjč, da živi v jednem kraji le dotlej, dokler mu kdo vbogajme daje kaj taeega, kar mu je všeč.
Ne daleč od tega kraja je bila široka reka. Samo jedno mesto je bilo pripravno za prevožnjo, in tu je prebival ribič Jakob, katerega posel je tudi bil: prevažati ljudi preko široke reke.
Necega dnč, ko se mu je bil drog ulomil, sel je v bližnji gojzd, da bi si ondu poiskal druzega. Ko je vže dljč časa hodil po gojzdu, čuje, da nekdo govori na vrhu griča, na katerem se gozd razprostira.
Stopi bliže, ter posluša. Slišal je dobro iti po glasu tudi spoznal Lenarta, ki je poluglasno govoril sam seboj. „Ha, ha, naveličali so seme že ljudjč! Ead bi znal, zakaj bi naj zdaj zobal
črni kruh, ko so mi poprej ljudje radi dajali mesa in klobas! Hahaha, zdaj bi naj bil zadovoljen s črnim kruhom? Tega pri meni vže ne doživč!"
Nastane molk. Ribič je se vedno poslušal, ker si je mislil, da še kaj več poizve od tega čudnega človeka, ki mora, ako sodiš po njegovem govoru, imeti hudobno sreč. Kmalo začuje zopet naslednje besede:
„Beženjak jakelj, <	Idi v moj žakelj!
Ovsenjak slabi
Naj leži v grabi!"
Pri teh besedah je priletela kepa črnega kruha malo ne ribarju Jakobu v glavo in za njo še več drugih. — Kosove kruha je Jakob pobral, ter jih nesel domov.
Ni bil še dolgo doma, da se prikaže tudi prosjAk Lenart, ter prosi Jakoba, da bi mu dal kaj vbogajme in ga potem prepeljal preko reke.
„Prepeljati vas že hočem, a vbogajme vam nimam kaj dati", reče Jakob, ter se bliža s čolnom k bregu.
Lenart vstopi v čoln in Jakob odrine od brega. Ko privesla do srede reke, kjer je mo-
lela iz vode precej visoka in prostorna skala, izpregovori kakor osupel k Lenartu:
„Prijatelj! stopite tukaj malo ven, glejte čolnu se dno odtrguje! — Hitro!"
Lenart, dasi ni ničesar opazil, vendar je hitro izstopil, ker je videl Jakoba nekako ustra-šenega.
Komaj da izstopi iz čolna na skalo, upré se Jakob zopet ob njo, ter odvesla proti svoji bajtici.
Lenart, meneč, da bo Jakob čoln doma popravljal, čakal je nekaj časa mirno. A ko se Jakob le ne povrne, začel je na večer vpiti in razsajati.
A vse je bilo zamán. Jakob ga ne sluša.
Zjutraj, ko je bilo solnce vže precej visoko, vzame veslo, ter odvesla k skali, kjer je Lenart vže zopet klical, prosil in klel vse ob enem.
Jakob natakne na drog kos črnega kruha, in priveslavsi k skali, pomoli ga Lenartu, rekoč: „Nú, da vés, zdaj dobiš prvi kos, ana skali te hočem imeti takó dolgo, dokler ne sneš zadnji kosec, ki si jih včeraj po grmovji in grapah razmetal. Prej ni rešitve, bodi miren, ali nemiren.
Lenartu je bilo obupati. Zdaj je še le spoznal, da je Jakob slišal njegove besede, ko je menil, da ga nihče ne sliši. „Potruditi se hočem, da kruh kmalo snem", mislil si je sam v sebi, ter se spravi na delo. Večkrat pokliče Jakoba, ter ga prosi, naj mu prinese kruha, ker mu ga je že zmanjkalo in je gladen.
Ali Jakob se ni prenaglil. — Videč naposled, da je Lenartu kruh res hitro potekal in ga je ta zadnjič že na kolenih prosil, naj ga za božjo voljo reši samote, pripeljal je zopet čoln do skale in Lenart je ustopil.
Prepeljavši ga na breg, pokaral ga je in mu rekel: „Ali vidite, kako je bil zdaj kruh ovsenjak dober! Glejte, da nikoli več ne storite kaj taeega, kar ste storili 6ni dan v gozdu; sploh pa ne zametujte darov božjih, da Bog zaradi vas ne kaznuje tudi nas druge, ki vam dajemo kruha vbogajme."
To rekši se poslovi od prosjaka Lenarta in od tega dnč ga ni nikoli več videl v svojem kraji.
Kralj in oglar.
V sila davnem časa je bil kralj, ki je dobro vedel, da se kraljeva sreča samo takrat da najbolje utemeljiti, ako so vsi narodje zadovoljni in svojemu kralju pokorni. Dasi je kralj to dobro vedel, vendar se ni, posluževal v ta namen primernih pripomočkov. Kralj se postara, onemore in zelo nevarno izboli. Bolezen je prihajala od dnč do dnč hujša in njegovi najboljši zdravniki so imeli le malo upanja, da bi se kraljevo stanje zboljšalo, ako Bog sam s kakim posebnim čudežem ne pomaga. — Ne-cega dn6 je bilo kralju naznanjeno, da v gozdu daleč, daleč od mesta živi star puščavnik, ki se posebno dobro umeje na različna zdravila, ter je že mnogim bolnikom rešil življenje. Kralj takoj pošlje svoje služabnike do starega puščav-nika, ki ga tudi pripeljejo k bolnemu kralju. Puščavnik, stopivši h kralju, preišče njegovo bolezen, potem odkima z glavo in reče: „V ve-likej smrtnej nevarnosti si že, o kralj! Vendar poznam jedini pripomoček, ki te še smrti reši
in ti ohrani življenje. Poslušaj me tedaj in zapomni si: Ako na svoje telo oblečeš srajeo popolnoma srečnega človeka iz svojega kraljestva, potem ne bodeš še umrl in vladal boš svoje ljudstvo v sreči in zadovoljnosti."
Kralj pošlje služabnike na vse strani svojega kraljestva, da bi poiskali popolnem srečnega človeka in mu prinesli njegovo srajco. Služabniki se podado najprej v mramorne palače plemenitnikov, ter vprašajo vsacega posebej, da li se ne čuti popolnem srečnega? Toda kraljevi služabniki dobe od vsacega le nasprotni odgovor. Jedni jim pravijo, da mnogo plemenitašev vživa večje spoštovanje od kralja nego oni, drugi zopet, da jim kralj ne odkriva tolikanj prijateljstva, kolikor si ga zaslužijo; a tretji: da niso tako zdravi in čvrsti, kakor bi si želeli. Vsak ima nekaj, kar ga dela nesrečnega in nezadovoljnega. Ko pri plemenitaših v mramornih palačah kraljevi služabniki ničesar ne opravijo, podajo se žalostni dalje, da bi drugje poiskali popolnem srečnega človeka. Na svojem potovanji se navrnejo k bogatinom in drugim veljakom v državi. Ali tudi pri teh ne najdejo nobenega, ki bi bil popolnem srečen in zadovo-
ljen s6 svojo osodo. Vsak bi bil rad prvi in najveljavniši v državi. — Zdaj gredo kraljevi služabniki do meščanov, obrtnikov in poljedelj-cev. A tudi pri teb niso dobili, česar so tako željno iskali. Vsak se je pritoževal o vsakdanjih potrebščinah in o pomanjkanji. Služabnikom zdaj ni prekostajalo druzega, nego potrkati na vrata siromakov in prosjakov. Toda tukaj se je še le začelo pravo trpljenje! Jedni vzdihujejo, drugi se jočejo, tretji preklinjajo, ter v najžalostnej-ših barvah slikajo svoje revno življenje. Kraljevi služabniki vidčč, da jim ni mogoče dobiti človeka, ki bi bil popolnem srečen in zadovoljen sč svojim stanom, vrnejo se v stolno mesto, da bi bili vsaj navzoči pri kralj evej smrti. A domov idočim, treba jim je jezditi preko gosto zaraščenega gozda. Prišedši do srede velikanskega lesovja, zaslišijo na drugej strani poleg ceste veselo moško petje. „Aha! tukaj najdemo gotovo popolnem srečnega človeka", reko kraljevi služabniki, ter gredo, od koder se je slišalo veselo petje.
Na desno idoč, pridejo na lepo zeleno planjavo, na katerej je stala ogljena kopa, katero je veselo prepevajoč kuhal začrneli oglar. Ne
daleč od njega je stala revna, se slamo pokrita bajtica.
„Da si nam zdrav, oglar!" pozdravi ga vodja kraljevih služabnikov. „A povej nam najprej , si li popolnem srečen in zadovoljen pri svojem težavnem delu v tej pusti samoti?"
„Popolnoma sem srečen in zadovoljen", odgovori mu ubožni oglar, „in zakaj bi tudi ne bil? Vedno živim veselo kakor ptiček v zraku. Vse, česar potrebujem, da preživim sebe, ženo in otroke, pridobim si pošteno s kuhanjem oglja. To kar po leti in v jeseni zaslužim, zadostuje nam tudi za zimo, da nikoli ne trpimo pomanjkanja na hruhu. Zakaj bi tedaj ne bil srečen in zadovoljen?"
Ko kraljevi služabniki zaslišijo te besede ubozega oglarja, neizmerno se razvesele, da so dobili človeka, kakoršnega so zastonj iskali po vsem kraljestvu svojega gospodarja. Veselo toraj pristopijo k oglarju, ter mu povedo, kaj jih je pripeljalo do njega. Ko mu vse izpovedo, poprosijo ga, da bi jim dal srajco, katero nosi na svojem životu, ker le ž njo je mogoče ohraniti kralju življenje.
Pri teh besedah stopijo ubozemu oglarju solze v oči in z žalostnim glasom jim govori: „Oh, preljubi moji, kako žal mi je, da ne morem ustreči želji svojega ljubega kralja, ker te spodnje hlače in jopič, ki ga vidite na meni, so moja j edina obleka, in srajce, katero bi vi radi imeli, moje telo še nikoli ni imelo na sebi!"
Žalostni se vrnejo služabniki v kraljevo palačo. Kralj jih je že komaj pričakoval. Ko mu pa povedo, da v celem kraljestvu nima človeka, ki bi bil popolnem srečen in zadovoljen, razjoka se kralj čez svojo osodo in kmalo potem umrje.
Pa tudi ubogi oglar od tega časa ni bil več srečen in zadovoljen. Dosihdob siromak še znal ni, da drugi ljudje nosijo tudi srajco na sebi in vedno ga je mučila nesrečna misel, kako bi bil on zdaj lahko najsrečnejši človek v cčlem kraljestvu, ako bi bil rešil dobremu kralju življenje, kateri bi ga bil gotovo bogato obdaroval.
Iz te pripovedke, dragi čitatelji, se lahko učimo, kako redek dar da je sreča na temu svetu. Ne pravijo toraj pesniki zastonj, da sreča je „kakor cvet z jablane", ali: da je podobna mesecu, ki nikoli ne kaže rad ljudem cčle svoje podobe, temveč rajši le rogč. Drugi
l
zopet primerjajo srečo krasnemu metulju, ki leta s cvetke na cvetko, ter se pri nobenej dolgo ne mudi. — Samo jedno pravo prepričanje pa je, in to je gotovo: da pravo srečo uživa mladina v krogu svojih ljubih starišev. Najboljša in najsladkejša sreča na tem svetu je: Očetovsko, materina in bratovska ljubezen. O, da bi jo le vedno prav ceniti in uživati znali! —
Drevesa v jeseni.
Necega dne pozne jeseni sedi mladi Aleksij na vrtu in premišljuje, kako je to in uno. Drevesa so bila sadja že popolnem gola, ostanke listja je trgal ž njih veter. — „Tedaj vse v naravi ima svoj konec!" vzdihne mladi Aleksij, „vse mora poginiti! Te drevesa so, tega še ni davno, prelepo cvetela, veje so bile pokrite z zelenim listjem in pripogibale se pod tčžo sladkega sadu .... A zdaj? .... Tako
bo tudi znabiti kmalu z mojim osivelim očetom! . . . Močno ganen ni mogel dalje govoriti. Sklone glavo, oči se mu napolnijo se solzami in v roki si skrije obraz. Ali vtem, ko sta mu roki vpadli, stal je pred njim ljubljeni oče, ki je ne daleč od tod se prehajajoč slišal tožbe mladeniča, ter mu djal: „Sin! čimu se žalostiš ? čimu so tvoje solzč? Ima li večno biti zima? Mar pomladi ne bode več? Glej, tako so tudi ta drevesa izvršila svojo nalogo; pognala in oddala menjajoče se listje, cvet in sadje, a zdaj si odpočijo, da kmalo zopet prejmo novo obleko. Temu podobno zgodilo se bo tudi s tvojim očetom. Dokončavši svoje življenje, vležem se v grob, a kmalu zopet vstanem, ter živim na veke." — Mladi Aleksij povzdigne glavo in vesela nada mu prežene žalost.
Nar. bibl.
2
Slabo vreme.
„Cimu je ta ostra zima? Čimu ta mrzel veter? to polje in drevesa — gola? čimu to slabo vreme? zakaj ni vedno zeleno in gorko?" vprašal je Audrejček očeta iz šole prišedši. — „Zato", odgovori mu oče, „ker je potrebno, da škodljiva zelišča zmrznejo, da se zrak izčisti, zemlja odpočije in se nam milejša pomlad povrne. Radovednost tvoja, moj sin, to že vidim, daleč sega; ni še dolgo tega, ko si me izpra-ševal, čimu so ljudje nadložni, bolehni inubožni? zakaj ni človek vedno zdrav in srečen? — Glej, to je zaradi tega, ker je treba, da si njegova duša novih moči nabira; da svoje zmotnjave spozna; da čedalje bolj sovraži zlo in si lepih čednosti pridobiva. Veruj mi, moj sin! da ne pristoji človeku pritoževati se in čuditi čez to, česar ne umeje; vse v prirodi ima svoje prave vzroke, vse je modro uravnala roka stvarnikova in če mi tudi ne umemo popolnem vsega, kriva je tega le naša slabost."
Ne odlašaj dela.
Pri nekem vrtu na kmetih bil je velik kos zemlje popolnem zanemarjen; sredi kamenja je rastel sam osat in plevel. — „Sosed, mi vam ta kos zemlje lahko iztrebimo", rekli so necega dne trije bratje posestniku; „dajte ga nam na eno leto! — „Rad!" odgovori sosed, ter razdeli oni kos zemlje na tri dele. Bilo je to proti koneu meseca marca in že se je dalo delati na polji. Dnevi so bili lepi in ugodni za poljsko delo. Bratje so pričeli svoje delo in dva starejša sta že v enem tednu svoj del zemlje popolnem strebila kamenja in plevela. A mlajši brat se je rad zabaval, ter ni delal. Prvih dveh bratov delo je bilo že končano, ko je mlajši svoje delo še le začel. Ko mu je sosed to odlašanje očital, odgovoril je: „Zdaj je še le komaj začetek pomladi, časa je še dovolj!" V tem je pak potekel dan za dnevom in Fran je še vedno odlagal delo svoje za drug ugodnejši čas. Nastopilo je leto in z letom vročina;
kadar koli je šel na delo, lil mu je pot s čela
2*
20
S pisje.
in moral je prenehati. „Ko nastopi jesen", tak6 je dejal sam sebi — „takrat bo vreme za to delo najboljši." Prišla je jesen in eden dan je zapiral Franu veter oči, drugi dan ga je zopet dež močil. „Ko pride zima", rekel je, „bodo dnevi lepi in jasni in jaz svoje delo lahko v trenutku izvršim." Prišla je zima in Fran se je spravil na kamenje, premrzneni osat in plevčl. Ali kaj? vse je bilo primrzneno, da Fran niti delati ni mogel.
Kakor se je motil nepremišljeni Fran, tako se moti vsak, kdor delo na ugodnejši čas odlaga samo zarad tega, da praznuje. Kar imaš storiti, stori tak6j danes in ne odlašaj na jutri. Danes znabiti še ugaja tvojemu delu, a kdo ti je porok za jutri? Ako bodeš čakal vedno ugodnejšega časa, lahko te pograbi smrt, predno položiš roko na delo.
Ptičice po zimi.
„Bog skrbi za vsako, tudi najmanjšo stvar, niti najmanjše ptičiee ne pozabi; vsem stvarem je pripravil in dal, kar jim je treba v življenje." — Tako je učila pobožna mati edino dete svoje. — „Oprostite, ljuba mati, da ne verujem tem vašim besedam", pretrgal jej je nežni sinek besedo; „le poglejte, kakšen mraz je zunaj na dvorišči in kdo se briga za ubožne ptičice, ki zunaj zmrzujejo in lačne živeža ne dobodo." — „Motiš se, sinko", odgovori mati, „ali ne vidiš v tej svojej domišljiji modre previdnosti božje? Idi z menoj!" — In sla sta. Mati je vzela perišče prosa v zastor in na dvorišče stopivša potresala je zrnje na tik. Urno prileti ptiček, za njim drugi in tretji in kmalu jih je cela množica na dvorišči, ki so sč svojimi drobnimi kljunčki pobirali zrnca po tlčh. — „Ali vidiš zdaj, ljubo moje dete, kako Bog skrbi za življenje teh živalic v hudej zimi ? Ravno tako skrbi tudi za vse druge svoje stvari na zemlji. Nam se sicer dozdeva, kakor da bi bil
Bog tega ali unega prezrl, ker je svoje darove različno razsipal med nas, svoje otroke. Temu je dal mnogo, onemu malo; tega je prezrl na premoženji, 6nega na telesu, druzega zopet na njegovemu umu. A ravno s to modro svojo na-redbo je vzbudil na tisoče lepih čednosti v naših srcih, ter je vse ljudi skupaj povezal s sladko vezjo sočutja in hvaležnosti. Resnično, ako bi uboštva, telesnih pomanjkljivosti in trpljenja ne bilo, polovica plemenitih občutkov in lepih dejanj bi počivala še dandanes popolnem neznana v človeških srcih."
Župnik in kmet.
Pobožen župnik v nekej vasi, sprehajajoč se po polji, srečal je mladega kmeta. Kmet je bil zelo zamišljen, ter je žalostno gledal po og6-nih. — „Kaj ti je, prijatelj moj, da tako žalostno gledaš po polji?" — vpraša župnik mladega kmeta. „Žalim se", odgovori kmetic, „ker moj ječmen noče zelenčti." — „Prazne in ne-
potrebne so te tvoje skrbi!" reče gospod župnik; „čimu se brigaš za stvar, katero drugače narediti ne premoreš? Naj bi tudi ves dan tukaj stal in žaloval, mar misliš, da bo zarad tega kako zrnice kali pognalo? Tudi moj ječmen še ni pognal iz zemlje, ali jaz se zaradi tega ne mučim. Dobro obdelam njivo, očistim jo plevela, izročim jej čisto zrnje, ostalo pak prepuščam Bogu. Pomni, ljubi moj, da izorat in posejat zna in more ubožni človek, ali rast in cvet, to je v rokah božjih. Nam ljudčm je treba izpol-novati samo to, kar nas zadeva, a vse druge skrbi in sad našega truda prepustimo dobremu Bogu v nebesih. On zna, česar nam je treba, ter pozna tudi našo nezmožnost."
Cvetje sadnih dreves.
„O, kako ta ostri veter stresa to lepo belo cvetje z sadnih dreves in razmetava drobne listke po zemlji, kakor sneg po zimi! O, kako mi je žal teh lepih cvetličic!" — tako je dejal Via-
dimirček svojemu učitelju iz šole gredoč. Ali učitelj mu reče: „Ti bi mar rad, da bi bilo drevje vse leto s cvetjem pokrito?" — O ne, to bi bilo preveč", odgovori Vladimirček, „tudi sladke hruške in rudeča jabolka imam rad." — „Čimu ti je tedaj žal, da odpada belo cvetje, ki dela prostor sladkemu ovočju", reče učitelj, „ako si želiš sladkega sadja, treba je, da se odrečeš prijetnemu cvetju, kajti vsakej večji dobroti treba je, da posvetimo manjšo."
Janko muzikant.
Prišlo je to stvarce na svet nežno, slabo. Botre, ki so se zbrale pred posteljo matere, majale so z glavami kakor nad materjo tako nad detetom. Kovačica Simonova, ki je bila najmodrejša, začela je bolnico tolažiti.
„Pustite", — pravi — „da vam prižgem blagoslovljeno svečo; vže bo skoraj po vas, moja kuma; potreba se vam je podati na uni svet in poslala bi po duhovnika, da bi vam grehe odpustil."
„Da!" — pravi druga, „pa fanta bo mahoma treba krstiti; on še duhovnika ne dočaka, nikar toraj čakati na poslednje vzdihljeje."
Takó govoréé je prižgala svečo in potem vzemši dete, poškropila ga z vodo, da je počelo kar mižati in še rekla:
„Jaz te „krstim" v ime Očeta in Sina in svetega Duha in ti dajem ime Jan(ez), a sedaj pak duša krščanska idi, od koder si prišla. Amen!"
Toda duša krščanska ni imela nikakor volje oditi od koder je prišla, ter zapustiti slabotno teló, marveč začela je škrabati z nogami tega telesa, kolikor je mogla, ter plakati, da si tudi takó slabo in žalostno, prav kakor so dejale botre: „ko bi ga kdo odiral, ali kaj!"
Poslali so po duhovna, ki je prišel, storil svoje in odšel; bolenici se je zboljšalo. Čez teden je vže šla žena na delo. Deček pa je komaj životaril, toda živel, in četudi je v četrtem letu okukala ga kukavica še bolnega, se je konči nekoliko popravil in nekakšnem takošnem zdravju dospel v deseto leto svojega življenja.
Bil je vedno beden in opaljen z napetim trebuhom in upadlega obraza; lasi je imel kakor
konoplje, skoraj bele in vsipajoče se mu na jasne, velike oči, ki so gledale na svet kakor vprte v nekako brezskončnost. Po zimi je sedel za pečjo in plakal tiho vsled mraza a časih tudi od gladu, ako mama ni imela kaj deti v peč ali vložiti v rangeljc; po leti je hodil v srajci, prepasani z krajnikom in se slamnikom, izpod katerega obrobljene strehe je gledal kakor ptič z glavo navzgor. Mati, revna najemnica, živeča od dni do dni, kakor lastovka pod tujo streho, ga je morebiti tam po svoje tudi ljubila a tudi često bila in imenovala ga navadno „sprevržek." V osmem letu je vže hodil kot črednik za živino, ali, ako v bajti ni bilo kaj jesti, za borovnicami v goad. Da ga tam volk ni pojedel, branilo je usmiljenje božje.
Bil je to fante brezi živahnosti in kakor vaški otroci, pri govoru prst v usta pokladajoč. Ljudjč si niso obečevali, da se odgoji, a še manj, da bi si mati zamogla učakati pri njemu tolažbe, kajti tudi za delo je bil zanikern. Ni znano, odkod se je to vzelo, ali na eno stvar je bil res pravi volk, na godbo. Povsod je tudi godbo slišal in ko je nekoliko odrastel, vže tudi o ničemur drugem ni mislil. Ako je šel v les za
živino, ali z eajnico po jagode, vrnil se je obično brez jagod in rekel ves prevzet: „Mati! kako je tamkaj v gozdu „grlalo." Oj, oj!"
In mati na to:
„Zagodem ti jaz, zagodem! ne boj se!"
In res mu je napravila časih z brezovko godbo. Fante je kričal, obetal, da tega več ne bode in tudi mislil, da je nekaj tam v gozdu igralo ... Kaj ? Je mar on vedel ? ... Smreke, bukve, brezje, javori, vse je godilo: ves gozd in hosta!
A tudi jek . .. Na polji mu je igrala kobilica, na sadonosniku pod bajto so čvrčljali vrabci, da so se kar češnje tresle! Na večer je poslušal glasove, kar jih je bilo slišati na vasi in si mislil, da vsa vas igra. Ko so ga poslali na delo, naj bi gnoj na njivi razmetoval, pa mu je igral celo veter v vilah.
Opazil ga je tako enkrat nadzornik stoječega z kodrastimi lasmi in poslušajočega veter v lesenih vilah . . . pak je odpasal jarmen in mu dal nekaj za spomin. Toda kaj je to pomagalo! Ljudje so ga imenovali: „Janko mu-zikaot!"... Na pomlad je utekel iz doma delati piščalke poleg struge. Po noči, ko so začele
regijati žabe, a čvrčki na lokah čvrčati, murni po rosi brneti; ko so peli petelini za plotmi: tudi on ni zamogel spati, marveč je le poslušal in Bog sam v6, kakšno godbo je on v tem vsem zaslišal ... V cerkev ga mati ni zamogla jemati, kajti ko bi zadonele orgije in zapeli z sladkimi glasovi, pa bi se mu kar temno storilo in oči bi mu zrle kakor iz druzega sveta ...
Čuvaj, ki je hodil v noči po vasi, ter da bi ne zaspal, prešteval zvezde na nebu, ali se pogovarjal natihoma s psemi, videl ni le enkrat Janka v belej srajci, bližajočega se v temi k krčmi. Toda dasitudi fantč v krčmo ni hodil, vstopil se je pred njo. Tam je stisnivši se k zidu, poslušal. Ljudjč so plesali in časih je kaki mladih pozakričal: U-ha! Slišati je bilo topotanje škorenj ali spet glas dekleta: „Kaj?" Gosli so pele tiho: „Bodemo jedli, bodemo pili, bomo se veselili", in bas je z globokim glasom ponavljal; „Kak je Bog dal! Kak je Bog dal!" Okna so se žarile od svetlobe in vsak predmet v krčmi, zdelo se je, da drhči, poje in igra, a Janko je poslušal! . . .
Kaj bi on dal za to, ako bi zamogel imeti takošne gosli, tenko pojoče: „Bodemo jedli, bo-
demo pili, bomo se veselili." Take pevajoče deščice. D&! ali od kodi jih dobiti? kje delajo takošne ? Da bi mu dovolili najmanj vsaj enkrat vzeti v roke kaj takšnega!... Kako tudi! Dovoljeno mu je bilo samo poslušati in to je tudi poslušal, dokler se ni oglasil za njim glas čuvajev v temi:
Ne boš šel vže domu, ti trapez?"
Takrat je še le tekel sč svojimi bosimi nogami proti domu in za njim je bežal glas gosli: „Bodemo jedli, bodemo pili, bomo se veselili" in resnobni glas basa: „Kak je Bog dal! Kak je Bog dal! Kak je Bog dal!"
Kedaj je le zamogel slišati gosli, ali na požinkih, ali na kakšnej veselici, to je bilo zanj veliki praznik. Zlezel je potem za peč in nič ni govoril po cele dni, spogledajoč kot maček z blisčečimi očmi iz teme. Na to si je sam napravil gosli iz skodle in konjskega repa, toda niso hotele gosti tako lepo kakor one v krčmi, škripale so tiho, jako tiho, skoro kakor mušice ali komarji. Godil je na nje od jutra do večera, če tudi je za to dobival jih toliko po plečih, da je naposled izgledal kot nekako nedozorelo jabelko. Toda takšna je bila njegova narava.
Fante je hujšal neprestano huje, trebuh je imel vedno večji, lasi čedalje gostejše in oči čedalje široke je odprte in tudi najpogostejše z solzami zalite; toda liee in prsi upadale so mu čedalje globleje ...
Povsem ni bil takšen kot drugi otroci, bil je bolj podoben njegovim goslim, ki so komaj škripale. Naposled je tudi umiral od gladu, kajti živil se je največ z svežim ovočjem in od težnje posedanja gosli.
Toda ta težnja mu ni dobro izpadla.
V dvoru je imel gosli lokaj in igral na nje po cčlo uro, da bi se služkinji dopadal. Janko se je časih priplazil pod drevjem k odprtim vratom sobe, da bi si jih bližje ogledal. Visele so na steni naproti dverim, toraj je bo-rak pošiljal od tam vso svojo dušo k njim z očmi, kajti zdelo se mu je, da so zanj nekaka nedosegljiva svetost, katere se niti dotakniti ni vreden; da je to njegovi najdražji mik. In vendar jih je poželel. Hotel bi jih imeti najmanj vsaj enkrat v roci, vsaj enkrat ogledati si jih bližje ... Bedno malo fantovsko sreč je kar sko-prnelo pri tej misli od sreče.
Neke noči ni bilo nikogar v sobi. Gospoda je vže od davna bivala za granicami, dom je bil zapuščen, toraj je lokaj presedoval na drugej strani po gospej sobarici. Janko, potuhnjen pod drevesi, gledal je vže dolgo skozi široko odprte dveri na cilj svoje težnje. Mesec je bil bas v šipu in pošiljal belo svojo svetlobo skozi okno v sobo, odbijajočo se v podobi velicega jasnega čveterokotnika na nasprotnej steni. Toda ta čve-terokotnik približal se je polagoma do gosli in naposled razsvetlil je popolnem. Takrat v glo-bokej temi se je videvalo, kakor bi bila njih svetlost srebrna; zlasti nabubreli strunonosnik osvetljen je bil tako močno, da je Janko komaj zamogel gledati na nje. V ovim blesku bilo je videti vse do podrobnega: držaj, strune in ločen. Natezalniki na njih so se svetili kakor kresnice in ločen poleg kakor srebrni prod . . .
Ah, vse je bilo lepo in v resnici čarobno; Janko je tudi pogledoval čedalje poželjivejše. Prituknen v mračini, z lakti vprtimi ob shujšane kolena in odprtimi usti je le gledal in gledal. A strah ga je zadrževal na mestu, pa nekakšna nepremagljiva moč gnala ga je naprej. Je li bilo to čarodejstvo ali kaj ?... A v tej
jasnosti so gosli se dozdevno nekako približevale in kakor plavale k otroku . .. Časih je njih žar ugašal, da bi se čez hip vnovič še bolj raz-plamtil. Čari, pravi čari! Med tem je zašepetal veter; zasumele so tiho drevesa, zalopotale za-grinjala, in Janko, kakor bi bil določno zaslišal:
„Idi, Janko! v sobi ni nikogar . . . idi, Janko! ..."
Noč je bila svetla, jasna. Na grajskem vrtu nad stavbisčem začel je peti slavec in požvižgaval tiho, pak glasneje: „Idi, pojdi, vzemi!" Ponočna lastovka priletela je tiho in švignila okrog fantove glave, ter zaklicala: „Janko, ne, ne!" Toda lastovka je odletela in slavec ostal a pregrinjala so čedalje določnejše šepetale: „Tam ni nikogar!" Gosli so se razplamtile vnovič ...
Bedna, mala in sključena postava pomikala se je polagoma in previdno naprej in med tem je slavec tiho požvižgaval: „Idi, pojdi, vzemi!"
Bela srajca prihajala je čedalje bližje k izbinim vratom. Vže mu jih ne zakrivajo črne preproge. Na pragu sobe bilo je slišati urno dihanje bolnih prsij otroka. Trenutek še, bela srajca je zginila in le ena bosa noga še ostala
za pragom. Zaman priletaš lastovka še enkrat in kličeš: „Ne, ne!" Janko je vže v izbi.
Velike žabe v kaluži na vrtu so zaregljale, kakor od koga prestrašene, a zopet utihnile. Slavec je prenehal požvižgavati, drevesa šepetati. Med tem se je plazil Janko tiho in previdno , a vedno ga je strah navdajal. Pod drevjem se je začutil kot divja zverjad v hosti, a tukaj kot zverjad v kletki. Gibanje njegovo postalo je urno, dihanje kratko in piskajoče in pri tem obdala ga je tema. Tihi poletni blisk, preletevši med rshodom in zahodom, osvetil je še enkrat notranjost sobe in Janka pred goslimi z glavo molečo navzgor. Toda blisek je preminil, mesec zakril oblak in vže ni bilo nič videti, niti slišati.
čez trenutek stoprav došel je teme glas tih in plačljiv, kakor bi se kdo nepozorno strun dotaknil — in naglo . ..
Surov, nekako zaspani glas, prihajajoč iz kota sobane, povprašal je jezno: „Kdo je?"
Janko je zatajil oddih v prsih, toda surovi glas je vprašal vnovič: — Kdo je?"
Vžigalnica je jela migljati po steni, storilo se je svetlo in potem... Ej, Bog! Slišale so
Nar. bibl.	S
se kletve, udarci, plakanje otroka, klicanje: O za Boga! lajanje psov, migotanje luči po spalnicah, trušč v cčlim dvoru ...
Na drugi dan je bedni Janko stal vže pred sodni j o pri vaškem sodniku.
Imeli-li so ga tam soditi kakor tata? ... Gotovo. Pogledovali so tam nanj sodnik in porotniki, kako je stal pred njimi s prstom v ustih, z izbuljenimi zateklimi očmi, mali, reven razcapan, pobit, ne vedoč kje je in kaj hočejo od njega? Kako soditi takšnega boraka, ki ima stoprav deset let in jedva na nogah stoji? Poslati ga mar v ječo , ali kako? .. . Potreba je pri tem imeti nekoliko usmiljenja nad otroci. „Naj ga vzame čuvaj, naj mu da okusiti brezovke, da bi drugokrat ne kradel in proč je vsa reč."
„Da, gotovo!"
Poklicali so Staha, ki je bil čuvaj.
„Vzemi ga ti in daj mu nekaj na spomin!"
Stah je pokimal se svojo mršavo, živalsko glavo, vzel Janka pod pazduho in ga kot mačko odnesel k skednju. Dete, ali ni razumelo, za kaj tu pojde, ali pak se preveč prestrašilo; dosti da se ni oglasilo z eno besedo, marveč le gledalo, kakor bi gledal ptič. Mar on ve,
kaj ž njim store ? Še le ko ga je Stah pograbil v skednju s pestjo, raztegnil na zemlji in dvig-nivši košuljo jel mahati po njem, je Janko kričal:
„Mati!" in bolj ko ga je bil, bolj je vpil: „Mati, mati!" a čedalje tihejie, slabejše, da je čez kratko časa povsem vtihnil in vže ni klical več matere . . .
Nesrečne, zlodjeve gosli! . . .
Ej neumni, hudobni Stah! kdo otroka takd tepe? Ysaj je bilo tako malo, slabotno in komaj, komaj še živo.
Prišla je mati, pobrala otroka, toda morala ga je nesti domu . . . Drugi dan Janko vže ni več vstal in tretjega na večer je počival spokojno na posteljci pod maternim ogrtačem.
Lastavice so čvrčale v črešnji, ki je rastla pod oknom; žar solnca je vhajal skozi šipe in oblival z jasnostjo zlato, razkodrano otročjo glavo in lice, v katerem ni ostala kaplja krvi. Oni žar je bil kakor prod, po katerem bi imela fantova duša oditi. Dobro, da je vsaj v času smrti vhajala po širokej solnčnatej poti, kajti v življenji je hodila istinito po (poti) trnjevi. Ta čas so se shujšane prsi zganile še enkrat po oddihu in obličje otroka je bilo kakor za-
3*
maknjeno v te vaške glasove, ki so vhajali skozi odprto okno. Bilje večer, toraj so dekleta, vračajoča se od sena, prepevale: „Oj na zelenem travniki!" in od strani dohajajo na ušesa piskanje piščalk. Janko je poslušal nocoj po-slednjokrat, kako vas igra... Na polici pred njim so ležale njegove gosli iz skodelj.
Naglo se je razjasnilo lice umirajočega otroka, in iz zbledelih usten je prihajal šepet: „Mati!.. . " „Kaj je, sinko?" oglasila se je mati, katero so dušile solzč ... — „Mati, Bog mi da v nebesih gotovo prave gosli?"
Da ti, sinek, da!" odgovorila je mati; toda ni zamogla dalje govoriti, kajti naglo je iz nje trdih prsij izbruhnila presunljiva žalost, toraj je zaječala samo: „O, Jezus, Jezus!" ter padla z licem na skrinjo in počela vzklikati, kakor bi zgubila pamet, ali kakor človek, ki vidi, da ne more zbaviti smrti svojega zaljubljenja. ..
Pak ga tudi ni otela, kajti ko je dvignivši se vnovič pogledala na otroka, so bile oči malega virtuoza sicer odprte, toda nepremične, lice pak jako važno, mračno in zategneno. Solnčni žar je tudi odšel... — Pokoj ti Janko!
Iz spomeniške knjige poljskega učitelja.
.... Svetloba svetilnice, če tudi mežeče, budila me je in često sem še ob dveh ali treh po polunoči videl Miheca še delajočega. Mala in slabotna njegova postava, oblečena v samej srajci, bila je sklonjena nad knjigo in v gluhi nočnej tišini je vtrujeni glas mehanično ponavljal sklanjanje latinske in grške z takšno enoličnostjo, kakor se v cerkvi ponavljajo besede litanij. Ko sem zaklical nanj, naj bi šel spat, mi je fante odgovoril: „Ne znam še naloge, gospod Lovro!" Deloval sem ž njim na nalogi od četrte do osme in potem od devete do dvanajste, ter nisem šel leč sam, predno se nisem prepričal, da že vse zna; toda istinito, tega vsega je bilo preveč. Skončavši poslednjo nalogo, pozabil je fantč prvo in sklanjatve grške, latinske, nemške in imena različnih krajev, spravila so njegovo bedno glavo v takšno zmočenost, da ni mogel spati. Zlezel je toraj izpod odeje, prižgal svetilnico in zasedel vnovič k mizici. Ko sem ga karal, prosil je in plakal. Potem sem
se že tudi sam privadil teh nočnih posedanj, svetlobe svetilnice in izrekanja sklanjatev tako, da ko jih je zmanjkalo, tudi nisem zamogel spati. Znabiti mi je bila dolžnost ne dovoliti, da bi se dete črez silo mučilo, toda kaj sem imel storiti? Moral se je vsekako naučiti vsaki dan kako tako naloge, ker inače bi bil izpah-nen iz šol, in Bog sam v6, kakšen udarec bi bil to za gosp6 Marijo, katera je vstavši vdova po možu z dvema sirotama, vse svoje nade v Miheca stavila. Položaj bil je istinito brez izhodišča, kajti na drugej strani sem videl, da brezmejni napori spodkopujejo fantekovo zdravje in utegnejo biti celo njega življenju nevarni. Treba je bilo naj poprej ga fizično vtrditi, gim-nastikovati, ukazati mu dolgo hoditi ali s konjem jezditi, toda časa ni bilo za to. Dete je imelo toliko opraviti, toliko se na izuat naučiti, toliko vsaki dan napisati, da z roko na srcu govorim: ni bilo časa. Vsak trenutek, potreben za oveseljenje, zdravje in življenje fantekovo, pobrala je latinščina, grščina in nemščina. V jutro, ko sem mu polagal knjige v torbo in ko sem videl, kak6 so se njegova ramena prigibala pod težo teh bizantinskih zvezkov, se mi je srce
naravnost stiskalo. Časih sem poprosil zanj pri-zanašbe in obzirnosti, toda profesorji so mi le odgovarjali, da fanta razvajam in mehkužim; da Mihec očevidno zadosti ne dela, da ima slovenski priglas in da mu je vsaka malenkost zo-perna. Sam sem bolan na prsih in rahločuten, toraj so mi ti izgovori marsikateri trenutek ogre-nili. Jaz sam sem najbolje vedel, ali Mihec dosti dela, ali ne! Bilo je to dete srednjih zmožnosti, toda takó vztrajno in pri vsej nežnosti takó nadarjeno s silo značaja, kakor to nisem opazil v nobenem drugem fantu. Bedni Mihec bil je odločno in slepo vdan materi, in ker mu je bilo povedano, da je mati jako nesrečna, bolna in če se bo on se slabo učil, jo to celó ob življenje pripravi; toraj je fante zgrozi vsi se nad to mislijo presedaval po céle noči nad knjigo, da bi si le matere ne zamoril. Spustil se je v jok, ako je dobil kedaj slab red, toda nobenemu ni prišlo v misel, zakaj je jokal in v kakó strašnej odgovornosti se je v takošnih trenutkih začutil. Da, kaj jim je bilo mar za to. Imel je slovenski priglas in dosti! Jaz ga nisem mehkužil ali razvajal, samo razumil sem ga bolje oddruzih, trudil se, ga potolažiti, kar
je vže moja šega. Sam sem t življenju se vže dosti narabotal, trpel glad in bedo, nisem bil srečen in ne bodem srečen in — naj to bes plentaj! vedno tudi zobov več ne stiskam, ko na to mislim; ne verjamem, da bi bilo vredno živeti; toda znabiti da imam baš zarad tega pravo sočutje k vsakej bedi. Jaz sem vsaj v Mihčevih letih, ko sem letal za golobi po ulicah, ali se igral z mladino na dvorišči, imel svoje čase zdravja in veselja. Kašelj me ni mučil; ko sem bil tepen, sem jokal, dokler je padalo: v ostalem pak sem bil svoboden kakor ptič, ne marajoč za ničesar. A Mihec niti tega ni imel. Življenje ga je položilo na nakovalo ter bilo z kladvom; in tolikanj več bi mu jih bilo zadajalo , kolikanj večkrat bi se bil malčnček nasmi-haval temu, kar otroke bavi, zabavljal se in razvedroval na prostem v solnčnih žarkih. Toda takšne spojitve naporov z detinstvom nisem imel pred očmi. Nasprotno: videl sem otroka, po-hajajočega v šolo in vračajočega se iz nje mračnega, sključenega pod težo knjig, vtrujenega; z solzami v kotu očes, zadrževajočega neprestano nekaki prisilni izbruh joka — toraj sem sočutil ž njim in hotel sem mu biti zavetje.
Sam sem učitelj, če tudi zasebni in ne včm, kaj bi delal na svetu, ako bi še zgubil vero v prospeh naukov in na hasen, ki iz njih izvira? Mislim pak vsekako, da nauk ne smč biti za otroke tragedija in latinščina da ne zamore nadomestiti svežega zraka in zdravja; a dober ali slab priglas nima odločevati nad osodo v življenju malih bitij.
Mislim tudi, da pedagogika bolje izpolnuje svojo zadačo, ako se čuti otrok sprovajan od nje nežno, ne pak kot bi mu nje noge tlačile prsi in poteptavale vse, kar je bilo navajeno spoštovati in ljubiti doma ... V tem sem tako uverjen, da gotovo svojega mnenja v tem obziru ne spremenim, kajti vtrjujem se v njem čedalje bolj, kadarkoli se spomnem svojega Miheea, ki sem ga takti prisrčno ljubil. Od šestih let bil sem njegov učitelj, naj poprej kot guverner in potem je pošel v drugi razred, kot korepetytor; imel sem toraj čas se navezati nanj.
Rodbina Mihčeva bila je nekdaj jako premožna, toda — preveč so bili radodarni. . . toraj so različne okoliščine razdrle srečo in to, kar je ostalo, ni ravno pomanjkanje, toda v primerjanji z nekedanjim le — zmernost. Mihee
je bil poslednji iz rodbine, pa ga je tudi Marija ljubila ne samo kot svoje dete, marveč kot vso svojo nado za prihodnost. Na nesrečo je v zaslepljenju obično materam, videvala v njem nenavadnih zmožnosti. Fante sicer istinito ni bil glup, toda spadal je v kategorijo otrok, čijih zmožnosti, iz početka srednje, razvijajo se še le pozneje vkupno z telesnimi močmi in zdravjem. V drugih okoliščinah zamogel bi bil skončati šole in vseučilišče, ter postati koristen delavec na vsakem polju. V teh pa se je le samo mučil in zna-joč o visokih namenih, ki jih je mati ž njim imela o njega zmožnostih, se tudi brezvspešno trudil.
Mnogo so na svetu vže vidile moje oči in privadil sem se, ne čuditi se ničemur, toda priznavam, da sem s težavo verjel, da bi zamogla obstajati taksna zmota, v katerej bi otroku na zlo se obračala njegova vztrajnost, jakost značaja in delavnost. Je v tem nekaj nezdravega in ko bi mi besede zamogle poplačati žalost in grenkobo, pak bi istinito rekel z Hamletom, da na svetu se dogajajo reči, o katerih se ni sanjalo filozofom.. .
Deloval sem z Mihecem, kakor bi od teh redov, ki jih je za svoje napredovanja dobival*
bila tudi moja lastna prihodnost odvisna. Vsaj sva ob& z mojim dragim fantekom imela eden smoter, eden cilj, namreč: ne žalostiti mater, pokazati jej dobre rede, privabiti smehljaj sreče na njena usta. Ko se mu je posrečilo dobiti dober red, je malčnček prihitel iz šole ves raz-veseljen in srečen. Zdelo se mi je, da je v takšnih trenutkih naglo rastel in postajal jači; njegove navadne mračne oči smijale so se ta čas od prisrčnega otročjega veselja, ter žarele kakor dva oglja. Hitro je odvrgel torbo, prenapolneno s knjigami raz pleč in pomižikajoč na-me, mi dejal že na pragu:
„Gospod Lovro! Mati bode zadovoljna ! Dobil sem danes iz zemljepisja . .. nu uganite kaj ?"
In ko sem ugibal, da ne uganem, pritekel je k meni in s ponosnim obličjem objevši me okolo vratu govoril kakor na uho, pa jako glasno: „Petko! r resnici petko!" Bili so to za naju oba presrečni trenutki. Na večer takega dneva Be je Mihec razkoračil in si predstavljal, kaj bode, ako dobi vse rede izvrstno, ter govoril napolo k meni, napolo sam sebi: „Na Božič se popeljeva v Zalesje; sneg bo padal — kakor navadno po zimi, toraj se po-
peljeva na sančh. Prispemo tjekaj po noči, ali o! mati bo na-me čakala, stisne me in poljubi in popraša potem po spričevalu. Jaz bom nalašč natezal mračno obraz a mama bo čitala: iz vero-nauka: izvrstno; iz nemščine: izvrstno; iz latinščine: izvrstno; same izvrstno! O, gospod Lovro!"
In bednemu fantu vstopile so solze v oči in jaz, namesto ga zadrževati, bežal sem sam v domišljiji k hišici v Zalesju, predstavljajoč si njeno važnost, mir ter ono višje plemenito bitje, ki je tam gospa, in srečo, ki jo jej napravi vrnitev fanta z izvrstnimi redi.
Uporabil sem takšne trenutke in dajal Mi-hecu nauke, pojasnovajoč mu, da je materi veliko mar za njegov uk, a še več pak za njegovo zdravje, naj toraj le ne plaka. ako ga popeljem kedaj na sprehod, naj spi toliko, kolikor mu ukažem, ter se ne trudi pri nočnem sedenju. Razveseljeni malenček me je stiskal za šijo in ponavljal:
„Dobro, moj zlati gospod, zdrav še bodem, da bo strah; in postanem še tako velik, da me niti mama, niti mala Sola spoznali ne boste."
Sprejemal sem tudi često pisma od Marije, naročevajoče mi, naj bi čuval nad zdravjem
otroka, toda z žalom sem se sleherni dan prepričeval, da spojiti nauke z zdravjem, bilo bi naravnost nemogoče. Ako bi bili v naloge podani predmeti težavni, našel bi bil pomoč, pre-stavivši Miheca iz druzega razreda v prvega, toda on je te predmete, kakor tudi jalove, popolnem razumil; toraj tukaj ni šlo za nauk, marveč zgolj za čas in za ta nesrečni nemški jezik, katerega ni zadostovalno ovladal. Za to tudi nisem zamogel tukaj nič storiti in računil še jedino, da ko dojdejo prazniki, bodo počitnice dopolnile to ščerbinjo v fantovskem zdravju, ki mu jo je povzročalo neizmerno delo.
Ako bi bil Mihec malomarnejši, brigal bi se bil manje za-nj; toda on je še živejse čutil vsako neposrečenje kakor razsodnost. Trenutki radosti in onih petk, vže omenjenih, so bili na nesrečo jako redki.
Tako sem se naučil citati raz njegovega obraza, da je le jedva vstopil in vže sem pri prvem pogledu razbral, kaj se mu je pripetilo.
„Si dobil slab red?" povprašam.
„Tako je!"
„Nisi razumel?"
Časih je rekel: „Nisem", — a še pogostejše : „Sem razumil, pa nisem zamogel povedati."
Kakor je mali Ovicki, prvak iz druzega razreda, katerega sem nalašč privabljal, da bi se Mihec ž njim učil, povedal, je Mihec dobival slabe rede največ za to, ker se ni znal dosti izraziti.
V meri, kolikor več se je začutilo dete zmučeno duševno in telesno, tolikanj več so se ponavljale tudi neposrečenja. Opažal sem, da ko je izjokavši se, zasedel zopet k nalogi, bil tih in nekako miren, da je ipak v tej podvojeni eneržiji tičalo nekaj vročinskega in strastvenega. Včasih je tudi vstopil v kot, stiskal glavo z obema rokama in molčal; prenežni taute si je domišljeval, da koplje grob pod nogami ljubljene matere in ni vedel, kako jo pred tem ubraniti ter se sploh čutil zahomotanosti, iz katere ni bilo izhodišča.
Njegova nočna posedanja postala so pogostejša. Boječ se, da ko se prebudim, ukažem mu iti spat, je nosil svetilnico v vežo, jo tam prižgal in zasedel k delu. Predno, da sem ga odgnal, prebil je tam nekaj noči med mrzlimi stenami. Ni bilo druzega soveta, nego vstati,
poklicati ga v sobo in preučiti ž njim se enkrat vse naloge, da bi ga prepričal, da jih je raz-nmil in bi tako po nepotrebnem ne prezebaval. On sam vže naposled ni vedel, kaj je znal in kaj ne. Otroče je izgubljalo moči, hujšalo, ru-menčlo in hiralo čedalje huje. Časih se je na-ključilo še kaj tacega, kar , me je prepričalo, da ni le zgolj delo samo tratilo njegove moči. Enkrat, ko sem mu pojasnoval zgodbo, ki jo je „Stric sinovcem pripovedoval", kar sem na zahtevo Marije vsaki dan storil, se je Mihec zganil z iskrečimi očmi in istinito sem se prestrašil, ko sem vgledal zvedav in surov izraz njegovega lica, ko je zaklical:
„Gospod! tedaj pak to ni nikaka basen ? ker . . .
„Kaj, ker, Mihec ?" povprašam z začudenjem.
Namesto odgovora je stisnil zobe in konči spustil se tako tožljivi plač, da ga dolgo nisem zamogel utolažiti.
Povprašal sem Ovickega po vzroku tega joka, pa ali ni vedel, ali pak tudi ni hotel povedati in domislil sem si ga sam. Ni bilo nobenega dvoma, da je moralo poljsko dete slišati v nemškej šoli mnogo reči, ki so ranile njegova
najglobokejša čutila, in ki so bile opovrženje, ali zasmeha in onečastenje kraja, jezika, domovinskih tradicij; s kratka vsega, kar je bilo naučeno doma spoštovati ia ljubiti. Takšne psovke zginevale so pri drugih fantih brez sledu, ne puščajoč za seboj nič, nego globoko sovraštvo k učiteljem in vsemu njih rodu; toda fantek tako rahločuten kakor Mihec, začutil je to bolestno, in ni se smel zoperstaviti, ako bi tudi imel večkrat voljo zakričati od bolu, pak se je le razburjal in stiskal zobe. In tako se je k grenkobi, s katero so ga napajala neposrečenja in slabi redi, pridružila še nepopisljiva grenkost in raztrganost moralna, v katerej je vedno živel. Dve sili, dva glasa, katera poslušati je bila dolžnost otroka in ki bi imela se vsled tega tudi strinjati, trgala sta tukaj Miheea na dvoje Da sprotnih strani. Kar je ena imenovala belo, čednostno, ljubljeno, je druga naznačevala za prod ostrupljeDja in smešnosti; kar je ena imenovala čednost, druga prestopek. Toraj je v tem razdvojenji šel fante za tem glasilom, h kateremu mu je bilo navezano srce, a pri tem pak moral dopuščati, da je sliševal tudi besede nasprotne, moral jih poslušati od jutra do ve-
čera in živeti v tej mučnej prisiljenosti dneve, tedne, mesece ... Kakšen čuden ta položaj —otroka! ...
Čudna je bila osoda Mihčeva. Življenja drame začenjajo se navadno pozneje, ko vže prvo listje z drevesa mladosti odpada; zanj pa se je vse to, kar meri na nesrečo: moralna pri-siljenost, tajna grenkoba, nemir, brezvspešni napori , borba s težavami, vedno večja izguba nade, vse to pričelo vže v jednajstem letu življenja. Niti njegova slabotna postava, niti njegove slabe moči niso bile zmožne zoprstati tej teži. Minuli so dnevi, tedni; borak je podvajal moči, a vspehi so bili čedalje manjši, čedalje večjega obžalovanja vredni. Pisma gospe Marije, kakor so bila tudi sladka, pripodajala so še več teže k temu bremenu.
„Bog te obdari, Mihec, z nenavadnimi zmožnostmi", pisala je mati, „kajti upam, da me ne vkaniš v nadi, ki sem jo v tebe vložila in da postaneš meni in domovini veselje."
Ko je fante sprejel prvokrat takšen list, pograbil me je ves zmočen za roke in komaj braneč se joku, počel ponavljati:
„Kaj naj storim, gospod Lovro! kaj zamo-rem jaz storiti ?"
Nir. bibl.	4
Istinito, kaj je zamogel storiti? Kaj zamo-gel on za to, da ni prišel na svet s prirojeno lahkoto k jezikom in da ni znal se po nemški izraziti ?
Prišel je čas poskušnje o vseh Svetih in četvrtletna eenzura je bila povsem nezadosto-valna; iz treh glavnejših predmetov imel je primerno. Na njegove presilne prošnje in zakli-njanja nisem poslal spričevala gospej Mariji.
„Dragi gospod!" — je zaklical, sklopivši rokč „mama ne ve, da se dajejo o vseh Svetih spričevala in do Božiča se morebiti še Bog usmili nad menoj."
Bedno dete mamilo se je z nado, da še te slabe rede popravi in resnica: mamil sem se tudi jaz. Sodil sem, da se spoprijazni z ukom, privadi k vsemu, si osvoji jezik in konci pogodi priglas, a pred vsem, da bo čedalje manj časa potreboval za učenje. Ako bi ne bilo to, davno bi bil vže pisal gospej Mariji in jej stanje stvari pojasnil. Tč nade v to se niso dozdevale biti prazne. Brzo po vseh Svetih je dobil Mihec tri rede izvrstno, od teh enega iz latinščine. Od vseh učencev v razredu vedel je le on sam, da od gaudeo, minuli čas je gavisus sum, in
znajoč da je dobil vže poprej dvoje izvrstnih, vprašal me je, kaki se imenuje latinski: se veselim. Mislil sem, da ga bo od veselja konec. Napisal je list do matere, začenjajoč se z besedami:
„Mama najdražejša! veš li ti moja najlju-bejša, kak je perfectam od gaudeo? gotovo ne veš niti ti, niti malaSola, kajti v vsem razredu sem le jaz edini to vedel."
Mihec je naravnost oboževal mater. Od tega časa me je vsaki hip povpraševal za razna per-feeta in partieipia. Dobiti vse izvrstno, bila je sedaj zadača njegovega življenja. V kratkem pak je nesrečni poljski akcent zopet razdrl to, kar je napora sezidala in nezbrojna množina predmetov ni dopuščala otroku posvetiti vsakemu ž njih toliko časa, kolikor je to zahteval njegov vtrujen spomin. Slučaj je pripomagal še k povečanju neposrečenja. Mihec in Ovicki sta pozabila mi povedati o enej pismenej nalogi in je nista napravila. Za Ovickega, kot prvega je bilo prav, ker ga niti vprašali niso po njej, toda Mihec je bil v šoli očitno grajan s pogrožnjo, da ga bodo izpahnili.
Reklo se je, daje navlašno vtaji! pred mano nalogo, da bi je ne bilo treba nap.aviti, toda
4«
fantek, ki ni bil zmožen najmanjše prevare, ni bil tudi zmožen izpričati se svoje nedolžnosti. Zamogel bi bil sicer povedati v svojo obrambo, da je tudi Ovicki ž njim enako pozabil na njo, toda to mu ni dopuščala šolska čast. Na moj ugovor so odgovarjali Nemci trditev, da navajam otroka na lenuštvo, To me ni stalo malo srda, pa še več nemira mi je povzročil pogled na Miheca. Na večer tega dne, sem ga videl, kako je stisnivši glavo z obema rokama šepetal, misleč, da ga ne slišim: „boli, boli, boli!" Pismo od matere, ki je drugo jutro došlo in v katerim ga je mati obsipala s poljubi za one izvrstne, bilo je zanj novi sunljej.
„O lepo tolažbo napravim materi" — je za-klical, pokrivši si lice z rokami.
Naslednjega dnč, ko sem mu naložil torbo z knjigami na pleča, omahnil je in malo, da ni padel. Nisem mu hotel pustiti iti v šolo, pa dejal je, da mu ni nič; ter me le poprosil, naj bi ga spremil, ker se boji, da bi se mu ne za-smotilo. Vrnil se je opoludne vnovič se slabim redom. Dobil ga je za nalogo, katero je sicer dobro razumil, pa vstrašil se je tako, da ni zamogel besede spregovoriti. Utrdilo se je o njem
mnenje, da je to zanikrn fant z „nazadnjaškimi nágoni in intrigami", top in len.
S tema dvema psovkama, za katere je vedel , boril se je kakor vtapljajoči se z valovi — strastno, toda brezvspešno.
Naposled je zgubil vso véro v sebe, vso upanje v svoje lastne moči; prišel do prepričanja, da so vsi nápori in delo brezvspešni, da si on nikdar ne prisvoji akcenta (priglasa), da se mora slabo učiti in ob enem si je še predstavljal, kaj poreče na to mati, kakšen bo to za njo bol in kakó ji to zamore spodkopati njeno slabo zdravje.
Duhoven iz Zalesja, ki mu je tudi včasih pisal, človek jako naklonjen, toda brezobziren, skončal je list z besedami:
„Mihec naj sedaj pómne, da ne samo radost, marveč tudi zdravje matere odvisi močno od njegovih napredkov v nauku in nravnosti." Pomnil je, da spominal se vže preveč, kajti celó v spanju je ponavljal: „mama, mama:" kakor bi jo prosil odpuščenja.
Ali dobival je vedno slabejše rede. V tem času se je Božič urno bližal in gledé spričevala se ni bilo več mamiti. Napisal sem pismo gospej
Mariji, hoteč jo na to pripraviti. Povedal sem odkrito in določno, da dete je slabotno in pre-obleženo, da pri vsej svoji marnosti ne zamore si pomoči in da bo najbrž treba po praznikih vzeti ga iz šol, ter ga obdržati v domu in pred vsem ojačiti njegovo zdravje. Ce tudi sem iz odgovora razbral, da je bila njena lastna materina ljubezen ranjena, je ipak odpisala kakor pametna žena in ljubeča mati. Miheeu nisem povedal nič o tem listu in o namenu, vzeti ga iz šol, kajti bal sem se pri njem vsakega iz-nenadenja; marveč mu le opomnil, da naj izpade kakor rado, mati vže ve, da dela in bo tudi znala neposrečne brevzvspehe razumeti. To mn je napravilo očevidno olajšavo, kajti izjokal se je dolgo in srčno, kar se mu najbrž že dolgo ni posrečilo. Plakajoč je ponavljal: „Oh, koliko trap jaz narejam materi!" Vendar pri misli, da pojde v kratkem na deželo, da bo vgledal mater, malo Solo, Zalesje in duhovnika Mašinskega, nasmihaval se je skozi solze. Tudi meni je vže sreč kopernelo za Zalesjem, kajti v resnici vže nisem zamogel gledati na fantovo stanje. Tam jo čakalo nanj srce matere, prisrčnost ljudi, tihlina in pomirjenje. Tam je imel nauk zanj
domače privoščljivo obličje, ne pak tuje in od-pahajoče; tam je domače in čisto vse ozračje, katero edino le so zamogle dihati otročje prsi.
Z obzirom na to pogledoval sem na praznike kot na njegovo rešitev in številil na prstih trenutke, ki so nas še od njih ločili, ki pak so Miheeu prinesli še nove grenkosti. Zdelo se je, da se je vse zaklelo proti njemu. Vsled tolikanj večje pri vaje učnega jezika je bilo otrokom prepovedano rabiti druzega med seboj. Mihec je enkrat na to pozabil in bil za ta prestopek zopet očitno grajan. Bilo je to že tesno pred prazniki, toraj tem večjega pomena. Kako je moral ta naključek prenesti nežni in rahločutni deček — ne drznem si opisati; kakšno zahomo-tanost je moralo to povzročiti v njegovi misli! Vse je vrelo v teh otročjih prsih in pred očmi je videl namesto svetlobe — temo. Gugal se je kakor klas po vetru. Naposled je lice otroka dobilo izraz naravnost tragičen; izgledal je tak6, kakor bi ga dušil v vratu neprestani jok; oči njegove so gledale, kakor oči trpečega ptiča; potčm pak ga je prevzela prečudna zamišljenost in zaspanost; njegovo gibanje je postalo kakor nevedno in glas čudovito počasen. Postal je ne-
navadno tih, miren in mehanično ubogljiv. Ko sem mu dejal, da je čas iti na sprehod, ni se protivil, kakor nekedaj, marveč vzel kučmo in šel molče za menoj. Bil bi skoro vesel, ako bi bila to prava malomarnost; pa videl sem, da pod njenim plaščem krila se je dušljiva, bolestna resignacija. Posedaval je pri nalogah, delal jih, kakor poprej, toda vse le bolj iz navade. Očevidno je bilo, da ponavljajoč mehanično skladanje, mislil je o nečem drugem, ali bolje, da ni mislil o ničemur. Enkrat, ko sem ga vprašal, je li vže vse skončal, mi je odgovoril sč svojim počasnim glasom, kakor v sanjah: „Jaz mislim, gospod, da bi vse to nič ne zdalo." Bal sem se omeniti pred njim matere, da bi še ne prenapolnoval ta kelih gren-kosti, iz katerega so pila njegova otročja usta.
Čedalje bolj sem se tudi bal za njegovo zdravje, kajti hiral je neprestano in naposled postal skoraj prezoren. Pletivo nežnih žilic, ki so se mu nekdaj, kadar se je prav oživil, pojavljala na sencih, videvalo se je sedaj zmiraj. V lice je bil naposled povsem podoben nekakšni sliki. Zal mi je bilo zreti na to otročjo glavico, napolo angeljsko, ki je predstavljala podobo
venečega cvetu. Sicer se ni videlo, da bi mu kaj bilo, toda ginil je in izgubljal moči. Ni zamogel vže nositi vseh knjig v torbi, toraj sem jih vdeval notri le nekoliko, ostale pak nesel sam, ko sem ga vsaki dan spremljal tjekaj in nazaj iz šole.
Naposled so prazniki prišli. Konji iz Za-lesja čakali so vže dva dni in pismo gospe Marije , ki je prišlo ob enem ž njimi, nam je pričalo, da nas tam vsi z nestrpljivostjo pričakujejo. „Slišala sem, da ti, Mihec, težko ide; skončala je gospa Marija, in ne nadejam se vže izvrstnih, a hotela bi samo, naj bi tudi tvoji učitelji mislili tako kakor jaz, da si storil vse, kar je bilo v tvoji moči, in da se z dobrim vedenjem trudiš nadomesti nezadostno napredovanje."
Toda učitelji so mislili v vsakem obziru drugače, toraj je spričevalo skazilo tudi to pričakovanje. Poslednja javna kara tikala se je naravnost fantovega obnašanja, o katerem je gospa Marija imela tudi nasprotne pojmove. V opominji nemških profesorjev se je le tisto dete dobro obnašalo. ki je se smehom pritrjevalo njih porugi iz „poljskega vpadka", jezika in tradicij. Vsled takih etičnih pojmov, je bil Mihec, kot nedavajoči nade, da bi znal v prihodnje nauke
s prospehom poslušati, ter le zastonj tesnobo dela, iz šole izpabnen. Ta odlok je prinesel na večer. V sobani je bilo vže temno, kajti obilen sneg je padal na dvoru, toraj nisem zamogel vgledati njegovega lica. Videl sem samo, da je vstopil k oknu, stal pri njem in brez misli gledal na snežene cape, zvijajoče se v ozračju. Nisem zavidal boraku misli, ki so se v podobi teh cunj morale vrteti mu po glavi, ter tudi nisem menil govoriti ž njim o spričevalu in odloku Na ta način nama je minulo četrt ure v popolnem molčanju in med tem se je tudi povsem stemnilo. Jel sem toraj spravljati reči v zaboj, a videč, da Mihec še stoji neprestano pri oknu, rečem naposled:
„Kaj delaš tam, Mihec?"
„Jelite" — je odgovoril z glasom, ki se mu je tresel in zadrževal se na vsaki črki, — „da mati sedi sedaj z Solo v zelenej čumnati pred ognjem in misli na-me?"
„Vsekako. Pa zakaj se ti tako trese glas? znabiti si bolan?"
„Nič mi ni, samo zebe me močno."
Razoblekel sem ga in ga urno položil v postelj, a pri razoblekanju sem se sočutjem gle-
dal na njegove sbujsane kolena in roke tako tanke kakor stebličje trsa. Ukazal sem mu napiti se čaja in pokril ga, kolikor je bilo mogoče.
„Ti je zdaj vže topleje?"
„Pač! Samo glava me nekoliko boli."
Uboga glava imela je od česa razboleti. Utrujeno dete je v kratkem zaspalo in težko dihalo sč svojimi ozkimi prsi, a tudi jaz sem nehal pospravljati njegove in svoje reči, potem, ko se tudi nisem čutil prav zdrav, sem se tudi mahoma vlegel. Upihnivši svečo sem tudi hipoma zaspal.
Okolo treh po polunoči sprebudila me je svetloba in čno enolično, dobro mi znano izrekanje sklanjatev. Odprl sem oči in sreč mi je nemirno zadrgetalo. Na mizi je gorela svetil-nica, pred njo pak je sedel pri knjigi Mihec v samej srajci; njegovo lice je gorelo, oči je imel zaprte kakor vsled boljega natezanja spomina, in glavo nekoliko nazaj nagneno, a zaspani glas je ponavljal:
„Conjuetivus: Amem, ames, amet, amemus, ametis..."
„Mihec!"
„Conjuetivus: Amem, ames ..."
Potresem ga za ramena:
„Mihec!"
Prebudil se je in začel gledati široko z očmi od začudenja, zrvši na-me, kakor bi me ne poznal.
„Kaj vendar delaš? kaj ti je, dete?"
„Gospod" — odgovoril je z nasmehljanjem: „Ponavljam vse od početka, jutri moram dobiti izvrstno..."
Vzel sem ga na roke in zanesel v postelj, njegovo telo me je žgalo kakor ogenj. Na srečo bival je zdravnik tudi v tej hiši in hitro ga pripeljem. Ni mu bilo treba dolgo pomišljati. Samo nekoliko je opazoval žilobi tj e, pak položil otroku roko na čelo: Mihec je imel vnetje možgan.
Ah! premnogo zanj reči se očevidno ni za-moglo v njegovi glavi vrediti.
Bolezen je urno delovala in zahtevala vso brzost. Poslal sem poročilo gospe j Mariji in drugi dan je zvonček v veži naznanjeval mi njen prihod. Ko sem odprvši dveri, videl jo pod črnimi haljinami bledo kakor platno, so se nje prsti vprli z nenavadno močjo v mojo ramo in vsa duša ji je vnišla v nje v mene vprte oči, ko je kratko povprašala:
„Še živi?"
„Da. Zdravnik je rekel, da je boljše."
Odvrgši ogrtač, na katerem je visel srež od sape je pribežala v fantekovo sobo. Lagal sem. Mihec je sicer še živel, toda ni mu bilo bolje. Celo matere ni poznal, ki je sedla pri njem in ga poprijela za roko. Še le ko sem mu obložil glavo z svežim ledom, je začel gibati trepavnice in s težavo zreti v nad njim sklonjeno lice. Misel njegova je delovala, ter se borila z vročnieo in blodnjo, usta so drgetale, nasmijal se je enkrat, dvakrat in naposled so zašepetale njegova ustna: „Mama!" ....
Ona ga je poprijela za obe roki in presedela tako pred njim nekoliko ur, ne odloživši niti popotne svoje obleke. Še le ko sem jo opomnil na to, je rekla:
„Zares. Pozabila sem sneti klobuk." Ko ga je snela, se mi je stisnilo sreč po prečudnih občutljejih, kajti med plavimi lasmi, krasečimi to mlado, lepo glavo, svetile so se goste srebrne niti. Morebiti jih še pred tremi dnevi tamkaj ni bilo.
Spreminjala je sedaj sama okladke fantu in mu podajala zdravila. Mihec jo je spremil z očmi, kamor koli se je ganila, toda vnovič
je ni poznal. Na večer se je vročinica zvečala. Ponatihoma je deklamoval pesem o Zolkovskem iz pesnij Niemcewicza, a hipoma spet govoril v latinskem učnem jeziku. Odhajal sem, kadar le mogoče, iz sobe, ker nisem zamogel tega poslušati. Ko je bil še zdrav, učil se je tajno ministranture, hoteč mater pri prihodu domu iznenaditi — in sedaj me je prevzemala groza, ko sem v večernej tišini slišal to ednajstletno dete ponavljati pred smrtjo z enakomernim oslab-ljajočim glasom: Deus meus, Deus meus, quare me repulisti et quare tristis ineedo dum afligit me inimicus!
Ne znam povedati, kako tragično so delovale na-me te besede. Bil je večer pred Božičem. Iz ulie je dohajal ljudski trušč in žven-gotanje zvoncev pri sančh. Vse mesto se je spreoblekalo praznično in veselo. Ko se je popolnem stemnilo, bilo je videti skozi okno na drugi strani ulic božično drevesce, iskreče se od sveč, poovesano zlato in srebrno bliščečimi se orehi in naokrog njega otročje glavice jasne in temne z bujnimi kodri, prosto se vsipajoeimi. Okna so žarela od svetlobe in vsa notranjost je odmevala krikov radosti in začudenja. Med gla-
sovi, dohajajočimi iz uliee ni bilo druzih nego veseli in radost je postajala splošna, samo naš malenček je ponavljal z veliko žalostjo: Deus meus, Deus mens, quare me repulisti? Pred vratmi so se vstavili fantje z zvezdo in v kratkem se je zaslišalo njih petje: „V jaslih leži, kdor pohiti!" Noč rojstva božjega se je bližala, a mi pak smo se bali, da bi to ne bila noč smrti.
Čez trenutek se nam je dozdevalo, da se je fant zavedel, kajti začel je klicati Solo in mater, ali to je le kratko trajalo. Njegovo urno dihanje je časih povsem prenehalo. Ni se bilo več mamiti! Ta mala njegova duša bivala je le na pol še med nami. Njegova razsodnost je odletela, in sedaj je tudi on sam vže odhajal v nekako temno daljavo in brezkončnost; ni videl vže nikogar in tudi ni čutil, celo materine glave iJfe, ki je ležala kakor mrtva na njegovih nogah. Postal je malomaren in ni se ogledal po nas. Vsak njegov oddih ga je nekako oddaljal in kakor odpravljal v mrak. Bolezen je ugaševala nevtegoma iskre življenja. Roke otroka, ležoče na odeji, bile so vže popolnoma brez vlade, nos njegov se je poostril in lice dobivalo nekak hladen izraz. Dihanje je
64
y p i s j e.
bilo čedalje hitrejše in naposled postalo podobno teku žepne ure. Trenutek še, jeden še oddih in ostalo zrnce peska imelo bi spasti iz peščene ure: imel je biti konee.
Okolo polunoči zdelo se nam je določno, da vže vmira, kajti začel je hropsti in ječati, kakor človek, kateremu voda usta zaliva in potem naglo umolknil. Toda ogledalo, ki mu ga je doktor k ustom priložil, se je še prevle-kalo z meglo. Za uro pozneje se je vročinica naglo zmanjšala: mislili smo vsi, da je rešen. Sam zdravnik imel je nekako nado. Revnej Mariji postalo je slabo.
V teku dveh ur bilo mu je neprestano bolje. Proti jutru, ker sem vže četrto noč brez spanja pri njem prebedel in me je kašelj čedalje huje mučil, šel sem v vežo in položivši se v naslonjač, zaspim. Sprebudil me je gflas gospe Marije. Mislil sem, da mene kliče, toda v nočnej tišini slišal sem odločno: „Mihec, Mihec!" Lasje so mi vstali na glavi, ker razumil sem ta strašni priglas, s katerim je klicala otroka, a predno sem se opravil, prihitela je sama v vežo in z roko zastirala svečo, ter z drhtečimi ustni pošepetala:
„Mihec je . .. umrl!"
Hitro pohitim k fantovemu ležišču. Res je tako. V vajšnico zarita glava, odprta usta, oči steklene in nepremično v eden smer gledajoče, ter zategnenost vseh črt ni dopuščalo najmanjšega dvoma: Mihec je umrl.
Pokril sem ga z odejo, ki jo je mati po-begnivši od postelje iz njegovih shujšanih telesnih ostankov izpotegnila in zaprvši mu oči, moral sem potem dolgo vzdramljati gospo Marijo. — Prvi dan minul mi je s pripravami na pogreb, ki so bile strašne za-me, ker ona se ni hotela odmakniti od trupla in je neprestano omedlevala. Omedlela je, ko so prišli ljudjč jemati mero za krsto, potem, ko so začeli ga preoblekati in konči, ko se je naredil oder. Njena tuga stikala se je hipoma z malomarnostjo pogrebnega služoištva, .privajenega na takšne prizore, ter prehajala v blaznost. Sama je polagala treske v trugi pod atlasom, govoreča kakor v vroči-nici, da bi dete ne imelo glavo prenizko. In Mihec je ležal v tem času oblečen v novo opravo in v bele rokavice, raven, malomarno in ugodno. Položili smo naposled truplo v trugo in jo postavili na odftr in naokrog dve vrsti sveč. Soba,
v katerej se je bedno dete naučilo tolikanj latinskih besed in izdelalo tolikanj nalog, spremenila se je kakor v kapelico, kajti zaprta okna niso spuščala notri dnevne svetlobe in žolti migljajoči lesk sveč nadajal je stenam nekakšno cerkveno in svetiščno podobo. Nikdar tudi od tistega časa. ko je dobil poslednje izvrstne (rede) nisem videl Mihčevega obraza tako mičnega. Nežni njegov poluobraz obrnen v strop, nasmi-haval se je prijetno, kakor bi se fante v tej večni preobnovitvi smrti našel zadovoljnost in čutil se srečnega. Migljauje sveč pridodavalo je njegovemu licu in nasmehu podobo življenja in spanka. Polagoma so se jeli fantje, njegovi tovariši, ki niso šli na počitnice, shajati.
Oči otrok so se razširile od začudenja pri pogledu na sveče, oder in trugo. Bili so lahko tudi začudeni nad njegovo osodo. Vsaj je bil še pred nedavnim med njimi, pripogibal se kakor oni, pod težo tovora, preobloženega z nemškimi knjigami, dobival slabe rede, bil kregan in očitno grajan, imel slab priglas; vsak od njih ga je zamogel potegniti za lasi, ali uho; a sedaj je ležal tako višje od njih, čaroben, miren, obdau od lučij, vsi so se približali k njemu s spoštova-
njem — in celo Ovicki, če tudi prvi, sedaj proti njemu ni mnogo značil. Fantje, drezajoč se z laktmi, so si šepetali, da sedaj on vže za ničesar več ne mara in ko bi celo „Herr Inšpektor" prišel, bi se ga on ne vstrašil, marveč nasmijal bi se tako mirno — da on tamkaj popolnem, popolnem svobodno sme delati kaj hoče, hopkati kakor hoče in govoriti če tudi po poljski — z malimi angeljei s krilami pod šijo.
Tako šepetajoč so se bližali zarji lučij ter voščili: „večni pokoj Mihecu . .
Druzega dne se je prikrila truga s pokrovom , pritrdila z žeblji in bila odnešena na pokopališče, kjer so jo grude prsti pomešane z snegom v kratkem skrile pred mojimi očmi. . . na zmiraj! Danes, ko to pišem, minulo je od tega vže blizo leto (časa), toda spominam se te in žal mi je za teboj, moj mali Mihec, moja cvetlica prerano uvenela. Imel si slab priglas, toda pošteno srce. Ne včm kje si, in če me slišiš , a vem le samo, da tvoj davni učitelj kašlja čedalje huje, da mu jc čedalje težje in samot-nejše in da morebiti v kratkem odide, kakor si ti odšel.
Kazalo.
Stran
Noč na starega leta dan........3
Ne zametnj darov božjih........7
Kralj in oglar..........11
Drevesa v jeseni .........16
Slabo vreme...........18
Ne odlašaj dela ...........19
Ptioice po zimi..........21
Žnpnik in kmet..........22
Cvetje sadnih dreves ........23
Janko muzikant..........24
Iz spomenioke knjige poljskega učitelja	37