P R. FRANBRAPAČ Postanek in razvoj prame I. PEL: TRAGEDIJA LJUBLJANA 1931 Postanek in razvoj prame SPISAL P R.FRAN BRAPAČ NA OSNOVI AKAD. PREDAVANJ H. V. ARNIMA. I. PEL: TRAGEPIJ A 19 3 1 ZALOŽILA TISKOVNA ZADRUG A - LJUBLJANA 50X74 ^ - i. 2U, (ftoooflM TISKARNA SLATNAR V KAMNIKU (PREDSTAVNIK RAJKO KOS) Predgovor. Drama je skupno ime za tragedijo in komedijo. Obe sta sicer vzklili v 5. stoletju pred Kristom, obe sta bili del bogoslužja v širšem zmislu in določeni le za enkratno uprizoritev ob Diony-sovih slovesnostih, a vendar sta že njuni koreniki različni. Zato bomo obravnavali postanek in razvoj obeh najprej ločeno, dokler sta si bistveno različni. Od prvih početkov bomo sledili njunemu razvoju v klasični in poklasični dobi, dokler ne dosežemo tako zvane nove, Menandrove komedije, ki je višek razvoja antične drame. Pokazati hočemo, da je grška drama korenika in vzor vsej dramatični poeziji, tudi moderni, dočim je rimska kot imitacija grške samo posredujoč člen v razvoju dramatične poezije; ta razvoj hočemo zasledovati y glavnih, značilnih obrisih prav do moderne drame. Delo je zasnovano tako, da bo lahko umljivo nele strokovnjakom, temveč vsem, ki se zanimajo za dramatično poezijo. V ta namen je sestavljen abecedno urejeni Dodatek, kjer so pojasnjeni vsi nestrokovnjakom neznani pojmi. Upošteval sem vsa moderna dela o atiški drami, v kolikor so mi bila dostopna, in sem jih v tekstu navajal. Predvsem pa so mi za osnovo služila akadem. predavanja H. v Arnima (Gesch. des attischen Dramas), kakor je razvidno iz neštetih citatov. Posebej moram na tem mestu omeniti, da so odrskotehniške razlage pri analizi posameznih dram, predvsem tiste, ki stoje v oglatem oklepaju, skoro vse posnete po Arnimu ali vsaj sestavljene v njegovem zmislu, ker sem se prepričal, da jih je prof. Arnim, upoštevajoč prav vso zadevno literaturd, najpravilneje in naj-točneje tolmačil. Fr.B. TRAGEDIJA. 1. Postanek in razvoj tragedije do Thespida. Za razumevanje grške tragedije je važen in zanimiv njen postanek in razvoj; oba morata biti v organični zvezi. Vsa svojstva, ki jih ima že razvita tragedija, so morala biti kot hjene življenske še nerazvite snovi takorekoč nakopičena že v ko r en i ki, iz katere je tragedija pognala. Zato je tudi jedro, vsebina tragedije, ki vemo o njej, da je črpana iz junaške pripovedke, utemeljeno že v koreniki in Wilamowitz (Herakles L, str. 93.) nima prav, ko trdi, da je šele Aischylos dal tragediji vsebino iz junaške pripovedke in tako ustvaril tragičnost (daš Tragische). Kaj je korenika tragediji? Na srečo imamo glede tega vprašanja najbolj zanesljivo pričo starodavnosti, Aristotela, ki nam v svoji Poetiki, c. 4., podaja sicer kratko, a pri pravilni interpretaciji dovolj jasno poročilo o vzniku tragedije. To, kar nam poroča Aristoteles o postanku in razvoju tragedije, ni podano kot hipoteza, temveč kot rezultat lastnega in starejšega raziskovanja, ki se opira na . listine, kar je dokazal W. Kranz (Neue Jahrbucher XLIV, 1919, str. 145. in si.; gl. M. Pohlenz, Die griech. Tragodie, Erklauterungen, Leipzig 1930, str. 1.). Aristoteles (Poet. 4 p.' 1449 a 10) poroča, da je nastala tragedija apo ton exarchonton ton dithyrambop (od eksarhontov ditiramba). Glede tega poročila se naziranja delijo: nekateri menijo, da znači „eksarchontes" „predpevce", drugi pa „pevce" ditiramba sploh. Prva domneva se opira na to, da pomeni glagol archo v aktivu vobče, da nekdo dejanje začne, drugi ga pa nadaljuje, dočim izraža medium a r c h o m a i, da nadaljuje dejanje isti osebek. Ze H. v. Arnim (Akad. predavanja o zgodovini atiške drame) je opozoril, da ta raba-ni vseobča in zanesljiva. Zlasti sestavljenki exarchein je* prvotrti pomen »začeti" že zgodaj otemnel, tako da izraža exarchein v zvezi z genetivom ali akuzativom substantiva kratkomalo, da nekdo dejanje, izraženo v substantivu, vrši. Tako sem proučil vso Ilijado in Odisejo in našel, da pomeni že pri Homerju prav povsod aktivni glagol archein, da subjekt dejanje začne, a ga drug subjekt nadaljuje (ponajveč se seveda udeležuje dejanja tudi še prvotni subjekt), dočim pomeni medium archomai, da začeto dejanje nadaljuje isti subjekt. Sestavljenka exarchein pa pomeni, da kdo neko dejanje, ki ga je začel, vrši; tako n. pr. se pravi moIpesexarchein »peti (pesem)", bulas exarchein, »svetovati" itd. Tak pomen ima pri Homerju exarchein na vseh mestih, t. j. II. II. spev 273, II. V. spev 51, 316, 606, XXIII. 17, XXIV. 747, 761. (Od. IV. spev 19). Zlasti mesto II. V. spev 606 (Od. IV. spev 19) je značilno, kajti če naj erxarchein pomeni »začeti", je particip praes., ki se tu nahaja, čisto nemogoč; na mestu bi bil le part. aor. (Glej: Bradač, Der Gebrauch von a r c h o u. archomai bei Homer v Philol. Wochenschrift 1930, str. 284.) Torej exarchontes ton dithyrambon so potemtakem tisti, ki pojejo ditiramb. Razen tega je H. v. Arnim v svojih akademskih predavanjih po pravici poudarjal, da je množina exarchontes poleg ednine ton dithyrambon mogoča le, če zapoje po-edino ditirambsko pesem več oseb, sicer bi moral Aristoteles reči — ker stoji objekt v ednini — apo tu exarchontos, ker ima poedini ditiramb le enega „predpevca", ki pesem začne. Tudi v srb.-hrvaščini se rabi »začinjati" i o predpevcih i o pevcih. Aristoteles poroča torej le, da je tragedija nastala iz posebne vrste zborske poezije, iz ditiramba. Napačno je mnenje, ki ga ima Crusius_(Pauly-Wissowa, Dithyrambos), ki vidi v Archilo-chovem fragmentu (Athen. XIV., 628., frg., 77. p. 404 Bgk.) Hos Dionysu anaktos kalon exarxai melos ofda dithyrambon, ofnoi synkeraunotheis phrenas, kjer je rečeno, da zna zapeti lepo pesem, ditiramb, ko mu vino stopi v glavo, poročilo o najpreprostejši, čisto rituelni obliki ditiramba, ter poudarja, da je tu izraženo nasprotje med pred-pevcem in zborom, češ, Archilochos je bil iz plemenitega rodu in je kot tak igral vlogo v orgijah Demeter — Dionysos. Prav pa ima Wilamowitz (Die griech. Tragoedie u. ihre drei Dichter, Berlin 1923, str. 20.), ki ne vidi v tem poročilu nobene zveze s kultom ter pravi, da taka pesem, ki jo je kdo zapel (exarxai), ko mu je vino stopilo v glavo, ni mogla biti prvotna ditirambska pesem, kajti prvotni ditiramb je moral bititkultna pesem.') Zelo važno i za postanek tragedije iz ditiramba i za vsebino tega ditiramba je poročilo Platonovo, h kateremu se bomo vrnili, ko bomo govorili o satirih. Platon (Leg. III. 700 B . . . kai allo [eidos oides] Dio-nysu genesis, oimai dithyrambos legomenos) pravi namreč, da je bila vsebina ditiramba Dionysova genesis, pripovedka o Dionisovem rojstvu, torej junaška pripovedka, a obenem nam to poročilo pravi, da se je ta pripovedka nanašala na Dionysa, O zborskih ditirambih 6. stoletja vemo, da jim je bila vsebina junaška pripovedka. Za postanek tragedije prihajajo v poštev samo ti zborski ditirambi in ti so zajemali snov iz junaške pripovedke (Plut. de mus. 10, Arnim, 1. c., Th- Gomperz, Aristot. Poetik, str. 113.; Christ. — Schmid, Griech. Lit., str. 161.). Prepričevalna so nadaljnja Arnimova (1. c.) izvajanja, ki se tičejo ditiramba. Dognano je, da so ditirambi, ki so jih peli v čast Dionysu, pozneje izgubili svoj prvotni pcgnen in niso bili več samo pesmi v čast Dionysu, temveč pesmi mitološke vsebine sploh, kakor so pesmi drugega dela pri Bakchylidu. Ko so druge oblike zborske lirike izumirale, se je ditiramb ohranil. Bergk (III. 269) meni, da je tragedija postala iz tega ditiramba, češ, ditiramb, iz katerega je postala tragedija, ni onemel. Toda to je pogrešeno. Iz tega ditiramba se tragedija ni razvila j naravno je, da je ditiramb, iz katerega je nastala tragedija, moral izumreti; to je prirodni zakon. Ta ditiramb je bil izrečen zborski spev in bržda je opravičen sklep U. v. Wilamowitza (Herakl. I., str. 81.), ki pravi, da je Aristoteles moral iskati predstopnjo tragedije v , mimetični poeziji, kajti brez mimesis dronton, brez maske k na pesnikovem obličju, ni drame. — Ohranjeno nam iz ditirambov ni nič in že antični poročevalci so vedeli o ditirambih 6. stoletja le toliko, kolikor so bili o njih slišali, in so bili navezani samo 1) Etimološko razložiti besedo dithyrambos še ni nikomur uspelo; beseda je frigijskega izvora, je kultni izraz, kultno ime Dionysa, ki so ga Grki prevzeli iz Azije obenem s tujim božanstvom (Dionysom), in kultna pesem v čast temu božanstvu. na ditirambe Pindarja in njegovih sodobnikov in ti ditirambi so se razlikovali od starih zborskih pesmi le po neki metriški svobodi; te metriške svobode pa vprav ne kaže tragedija, ki je bila takrat že samostojna poleg ditiramba, temveč njene zborske partije kažejo metriške in jezikovne posebnosti ostale zborske lirike, ne pa omenjenih ditirambov. Tudi mimetičen je moral biti (Wilamowitz, Her. I., 81.) tisti ditiramb, iz katerega je postala tragedija. Tak mimetičen ditiramb ima Aristoteles v mislih, ko govori o eksarhontih in o tem, da je tragedija nastala iz satirske igre (gl. str. 11. in nasl.). Te vrste ditiramb je uvedel v Korintu Arion iz Methymne (Herodotos I., 23 . . . Aniona Methymnaion . . . kai dithyrambon proton anthropon, ton hemeis idmen, poiesanta te kai onomasanta kai didaxanta en Kor*fnthoi). S He-rodotom se strinja Pindaros (01. 13, 18), ki navaja Korinthos kot domovino zborskega ditiramba. Dalje čitamo pri Suidi s. v. Arion,! da je Arion izumitelj tragijskega tropa, da je prvi postavil zbor, ki je pel ditirambe, in je to pesem nazval ditiramb; uvedel je satire (gl. str. 12 si.), ki so govorili v verzih|(legetai kai tragiku tropu heuretes genesthai kai protos choron stesai [kyklion] kai dithyrambon aisai kai onomasai to aidomenon hypo tu choru kai Satyrus eisenegkein emmetra legontas.) Arion je povzdignil prvotni ditiramb, ki je že vseboval kot kultna pesem prvine zborske pesmi, v pravo zborsko pesem, ki je bila mimetičnega značaja. Arionov zborski ditiramb — izvaja dalje Arnim — je tista končna zborska pesem, iz katere je postala po Aristotelovem poročilu po daljšem razvijanju tragedija. Ta ditiramb je posebna vrsta zborske poezije.J Da se je ta tragedija razvila res iz zborske poezije, za to imamo tudi sicer dejstva, ki pričajo o tem. Ako pogledamo najstarejše ohranjene tragedije (Aischylove), vidimo, da je bil Aischylu zborski del prav tako, če ne še bolj važen kakor dramatični dialog, saj zavzemajo zborske pesmi izredno velik del celote, dasi je Aischylos zborske speve že omejil in dal prednost dialogu (Aristoteles, Poet. 4 p. 1449 a 15 ... Aischylos ta tu choru elattose kai ton logon protagonisten pareskeuase), iz česar sklepamo upravičeno, da je zborski del pri njegovih prednikih še mnogo bolj prevladoval. Dalje vemo, da so prvotno veljali za zmagalce v sceničnih agonih ob Dionysovem zbori, ne pesniki (Bethe, lndex scholarum Rostock f. S. S. 1894: de scenicorum certaminum victoribus). Posebno tehten razlog za pravilnost Aristotelovega poročila, ki ga je podal H. v. Arnim, je tudi jezik in pesniška mera zborskih partij v tragediji, ki jasno dokazujeta tesno zvezo z zborsko liriko. V zborski liriki 6. stoletja se je udomačilo umetno narečje iz eolskih in dorskih oblik, ker je vzklila lirika v Eoliji, zlasti na Lesbu, cvetela pa potem na krajih dorske kulture, ko je bila Sparta središče moči in umetnosti. Razen tega so pesniki vcepljali v pesmi še oblike lastnega narečja. V tragediji vidimo, da narečja, ki so živela v liriki, v tragediji niso izumrla. Slednjič priča o _ postanku tragedije iz zborske lirike tudi prizorišče dramatičnih predstav, ki je bilo le okroglo tlakovano plesišče, orhestra, kjer so se vršile i dramatične uprizoritve. (Dorpfeld-Reisch, Das griech. Theater), iz česar sledi, da spadajo dramatične uprizoritve prvotno skupaj z lirskimi (zborskimi) in da so le posebna vrsta teh. Tem Arnimovim izvajanjem pripojujem še dejstvo, da so se starejše tragedije začenjale vedno z vstopom zbora na prizorišče, ne s prologom igralca, kakor da bi hotele dokumentirati, da je njih prvotni živelj zborska poezija. Ker je tragedija vzklila iz zborske poezije, iz zborskega ditiramba, ki je črpal snov iz junaške pripovedke, zato je vsebina nele najstarejše tragedije, temveč tudi vse tragedije 5. in 4. stoletja vzeta iz junaške pripovedke v obliki, ki jo je dobila v epu in v zborski liriki. Tragedija je formalno nekaj novega, vsebinsko pa je to stara herojska pripovedka (Wilamowitz, Die gr. Trag. u. ihre drei Dichter, Berlin 1923, str. 66.)./S tem je Wilamowitz korigiral svoje prvotno mnenje, češ,~~da je šele Aischylos dal tragediji vsebino iz junaške pripovedke. Po Arnimovem mnenju je mogla biti vsebina tragedije ali junaška pripovedka ali pa zgodovina — zato, ker je tragedija del bogoslužja v širšem zmislu in ne prireditev v razveseljevanje občinstva. Res je. da je bila junaška pripovedka, ki je veljala za nekaj svetega in častitljivega najprimernejša snov, odnosno vsebina za tragedijo, ki je bila določena, da ob Dionysovem prazniku dvigne veličastnost bogoslužja. Vendar pa Armin nima prav, ako utemeljuje s tem vzrokom pripovedko kot vsebino tragedije. Ne zato, ker je bila tragedija del bogoslužja, ampak zato, ker je tragedija postala iz posebne vrste zborske poezije, ki ji je bila od prvega početka (gl. str. 7.: Dionysu genesis!) skozi ves razvoj od stopnje do stopnje izraziteje vsebinska snov iz junaške pripovedke, je imela tudi tragedija za snov pripovedko in zato tudi zgodovino, kajti tedanji dobi je bila tudi pripovedka zgodovina. Da je najstarejša tragedija, tragedija, ki je pravkar vznikla iz zborske poezije, črpala vsebino le iz junaške pripovedke — poizkusi z zgodovinsko vsebino se niso obnesli—, je tudi nam modernim popolnoma umljivo; težje pa pojmuje moderni človek dejstvo, da je ostala vsebinsko pri junaški pripovedki vsa klasična tragedija v dolgem toku svojega razvoja in da je šele v poklasični dobi tako zvana „nova komedija" ali bolje nova „drama" posegla v življenje navadnih Zemljanov. Trije činitelji so bili, ki niso pustili tragedije s tega tira. 1.) Tragedija je bila del bogoslužja in značilno za bogoslužje vseh časov je stroga konservativnost, ki je utemeljena v bistvu religije in bogoslužja. Kakor se ne more religija in bogoslužje menjavati od danes do jutri, tako je morala tudi tragedija, ki je bila bistven del bogoslužja v širšem zmislu, ostati zvesta svoji bistveni vsebini. 2.) Ne samo v tragediji, temveč v vsej poeziji grški je bil najmogočnejši faktor tradicija, ki je bila tako trdovratna, da so morali nele tragični pesniki, ampak tudi vsi drugi, celo lirični, obravnavati samo mitološke snovi, ki so jih seveda, če so hoteli biti količkaj originalni po svoje prikrojevali. Tako vidimo, da se tradicije niso mogli otresti niti pesniki pozne poklasične dobe, pesniki helenistični, za katere je značilno ime „poetae docti", t. j. ti pesniki so bili razen pesniki tudi učenjaki; študirati so morali mitologijo, da so si našli primernih, novih snovi, ki so jih potem originalno obravnavali. Ne moremo se torej čuditi, da klasični tragiki niso mogli kreniti vstran od junaške pripovedke, 3.) Dejanja, prizorov, idej je nudila junaška pripovedka nebroj. Bila je takorekoč neizčrpna kljub ogromnemu številu tragedij. Razen tega je vsak tragik obravnaval snovi po svojem okusu; nekatere pripovedke so obravnavali kar vsi trije veliki tragiki (Aischylos, Sophokles, Euripides), a vsak po svoje. Tako je bilo v pripovedki še vedno dovolj snovi. To so vzroki, ki so držali tragedijo ves čas v ozkih mejah junaške pripovedke. Nastal pa je zastoj v tragediji — za Euripi-dom nimamo takorekoč nobenega tragika več— a ne zato, ker so bile izrabljene še vse snovi v pripovedki, temveč — kakor pravi Armin v nasprotju s Christom-Schmidom (Gr. Lit. Gesch. str. 392.), ker je nastala v tragediji nepremagljiva disharmonija, ki jo je povzročilo proti koncu 5. stoletja atiško prosvetno gibanje, sofistika. Duševno življenje tedanjega ljudstva se ni dalo več izraziti v okviru pripovedke. In tako bi morala tragedija prenehati biti herojska, če naj bi bila še naprej idealna slika atenskega ljudstva* (Arnim, 1. c.) Troje vemo doslej o tragediji, narrreč da je nastala 1.) iz zborske poezije, in sicer 2.) iz njene posebne vrste, ditiramba. ter 3.) da je ta ditiramb oni, ki mu je dal Arion umetno obliko in so ga peli satiri. Toda poročilo glede Arionovega ditiramba govori le o njega formalni strani, ne pa o vsebini. Kakšna je bila vsebina teh ditirambov, resna ali taka, ki je bila v skladu z razposajenimi satiri, ki so jih peli? Zakaj si je Arion izbral prav satire? Na ti dve vprašanji nisem našel nikjer odgovora. Resna ni mogla biti vsebina teh prvotnih ditirambov, kajti takih ditirambov niso mogli peti razposajeni satiri; vsekakor je morala biti vsebina Arionovih ditirambov vesela in razposajena, kakor satiri, ki so jih peli. Če pomislimo, da je bil tudi bog Dionysos, ki so se mu v čast peli ditirambi, vesele narave, ne moremo dvomiti, da si je Arion izbral prav satire, da mu pojejo in veselo plešejo. Iz citiranega Platonovega mesta (gl. str. 7.) posnemamo, da je bila vsebina prvotnega ditiramba Dion^su genesis. Vse to dokazuje, da se je prvotno nanašala vsebina Arionovega ditiramba na Dionysa. In ker je že pred Arionom zajemal ditiramb vsebino iz junaške pripovedke, je upravičena domneva, da so Arionovi ditirambi črpali iz pripovedke, a le vesele dogodivščine predvsem iz življenja Dionysa. Kostim satirov je bil prikladen, dokler je bila snov teh ditirambov vzeta iz pripovedk, nanašajočih se na Dionysa, dokler je prevladovala grotesknost (Berg. III., 12.). S tem soglaša tudi Aristotelovo poročilo glede tragedije, ki pravi v Poet. 1449 a 19: . . . ek lexeos geloias dia to ek satyriku metabalein opse aposemnynthe to te metronektetrametru iambeion egeneto. to men gar proton tetrametroi echronto dia to satyriken kai orchestikoteran einai ten pofesin, lexeos de genomenes, aute he physis to oikeion metron heu-ren. To je: dejanje tragedije prvotno ni bilo častiljivo resno jr, temu primeren je bil tudi prvotni jezik (lexis geloia), ki je šele polagoma zaradi snovi same postal resen in dostojen, in prvotna mera (trohejski tetrameter) se je pozneje morala umakniti jambskemu trimetru. Torej tragedija je bila prvotno satirska igra, ditiramb, ki so ga peli Arionovi satiri, Aristotelovi exar-ehontes ton dithyrambon. Ta ditiramb korintskih satirov, ki je prišel v Atene v 6. stoletju, je predstopnja satirske igre in tragedije. O tem, da nam Aristoteles ne poroča, kako se je iz te predstopnje razvila Aischylova tragedija, pravi Armin (1. c.) bistroumno in prepričevalno: Aristoteles govori le o drugem igralcu, o prvem molči; toda Aristoteles ni nameraval podati obširne zgodovine tragedije, temveč je opozoril le na glavne momente, ki jih je na kakem drugem mestu ustno ali v spisu natančneje obrazložil, kajti sicer bi bilo nerazumljivo, da omenja da je Aischylos uvedel drugega igralca, ne da bi povedal, kdo je uvedel p r v e g a, ki je za postanek dramatičnega dejanja posebne važnosti in ki pojasnuje prehod iz lirike v dramatiko. Posebno poudarja Arnim, da so učenci, ki jim je predaval svojo teorijo, gotovo poznali njegov dialog Peri poieton (O pesnikih), iz katerega podaja Themistios dopolnilno poročilo o Thespidu (Wilamowitz, die Spurhunde des Sophokles). Aristoteles je smatral za nedvomno dejstvo, da je tragedija vzklila iz zborske pesmi, ditiramba, iz katerega je po mnogih stopnjah, ki niso neznane (h a i metab olaf u le let h asi), nastala tragedija. Thespis je po Themistijevem poročilu izumil prologon kai rhesin (prolog in govor), torej uvedel ton hypokriten (igralca), Aischylos pa je pridejal drugega igralca. Kaj so satiri? Beseda Satyros je grškega izvora; zapadni Grki rabijo za to besedo Tityros. Oba izraza imata isti pomen, namreč pomen „ithyfalla", kar je dokazal Solmsen (S i le nos Satyr os Tityros v Indogerm. Forschungen XXX, 1912, str. 1. si.). Koren besedi je tu »naraščati, otekati, bujen biti": ty-los — žulj, oteklina, kol, ty-mbos = grič, gomila, lat. tu-meo, tu-mulus. Tityros in lastno ime Tityos sta tvorjena z intenzivno redu- plikacijo. S a-t y r o s je sestavljenka iz istega debla, sa — rep, penis, n. pr. sathe penis, saino (iz sani o) —z repom migati itd. Satyros je torej tisti, cui membrum turget. Satire poznajo Atene šele tako dolgo kot Dionysovo slavje. Satiri so prišli s Peloponeza, bili so pevci Dionysovega ditiramba v kotu Korinthos-Sikyon-Phlius. Kakšna je bila njihova zunanjost ? Plutarch. Mor. p. 86:tudesatyrutopyrhosprotonophthe bulomenu philesai kai peribalein ho Prometheus „tragos ephe, „geneion ara pentheseis sy ge" (ko je satir, zagledavši ogenj, hotel ogenj poljubiti in objeti, je rekel Prometheus: „Kozel, brado si boš opalil!") Beseda tragos označuje, da je bil nagovorjeni kozel, in da tu ne rabi ta izraz> kakor misli Loeschcke (Athen. Mitt. XIX, 1894), samo v prenesenem zmislu, češ kot zoološko označenje bi bil tu nagovor brez vsakega dovtipa, dočim je ta beseda kot psovka jako značilna za nespodobnega, vsiljivega in pohotnega nebrzdanca. Ta nagovorjenec je bil, kot bomo čuli, voditelj satirov, Silen. Hipotezo, da je treba plesalce v kozji podobi na atiških vazah 5. stoletja smatrati za satire sta ovrgla Loeschcke (1. c.) in Reisch (Festschrift f. Th. Gomperz 1902, 456). In Frickenhaus (Zum Ursprung von Satyrspiel u. Tragoedie, Jahrb. des K. Deutchen archaolog. Inst. Berlin. Bd. XXII, 1917, str. 3 si.) je na osnovi Pronomove vaze dokazal, da satiri pred helenistično dobo nimajo prav ničesar od kozla, temveč od konja, kakor kažejo rep in ušesa. Ta konjska bitja, ki jih je ustvarila v 7. stoletju jonska umetnost, so prišla kot taka v Atene za časa Solona in so se od 5. stoletja dalje imenovala satyroi. Pravo ime Dionysovega spremljevalca je Silenoa. Solmsen (1. c.) misli, da se imenuje Sil en os (ne SeiTenos) zaradi zavihanega nosa: si-los = si-mos = navzgor zavihan. S i 1 a n o s Silen os je izpeljano odsi-los, si-moss sufiksnim kompleksom - anos — lat. - anus (a k meno s = tisti, ki je y akme, potanos, po t en o s = sposoben za pote (letanje), okriljen, leteč). Tako je Silanos izpeljan iz femin. sila scil. rhis = z zavihanim nosom ali iz mase. silos tisti, ki ima prav pošteno zavihan nos. In res se povsod poudarja Silenova s i m o t e s. Znano je primerjanje Sokrata s Sileni in satirom Marsyjem, ki ga Herodotos 7, 26 imenuje ho Si len o s Marsyes. Kot edino izjemo navaja Solmsen T3 Fran$ois - vazo, skupno delo Klitija in Ergotima, kjer imajo Sile-ni ravne nosove. Toda to ni edino, v čemer greši Klitias proti tradiciji, temveč tudi noge nimajo, kakor sicer vedno, le konjskih kopit, ampak so vse konjske. Silen je doma v Joniji in na Poleponezu, ne pa v Atiki in ostali srednji Grški. Silanos je staro ahajsko ime prirodnega demona na Poleponezu. Zanimiv je vrč iz Caere (Diimmler, Ann. d. inst. 1885, 128 si.), ki ga opisuje Solmsen. Slika na vrču je razdeljena v dve polji. Na enem je pet mož v dveh skupinah : na levi en piskač in en pred njim plešoči mož, na desni dva moža, ki nosita p it h os (velik vrč, kad); eden njiju se ozira po plesalcu, drugi pa je k njemu (plesalcu) obrnjen; nekoliko vstran drži tretji v vsaki roki palico in izteza desnico proti enemu izmed nosilcev. Druga plat slike predstavlja dva moža, ki imata glavo v lesenem jarmu (xylon) in noge v železnih krogih^ eden leži, drugi stoji sključen; k njima stopa žena s skodelo in kruhom v eni in z enakim kruhom v drugi roki. Videti je, da prinaša hrano kaznjencema. Na levi strani zaključuje sliko šest pithov, po dva in dva drug na drugem. Morda sta kaznjenca ista kakor onadva, ki vlečeta na drugi strani pithos, in da trpita tukaj kazen za tatvino, pri kateri ju je zalotil mož z palicama. Vseh pet na prednji strani se ujema sicer v tem, da imajo vsi velik trebuh in veliko zadnjico, toda sicer so si kaj različni. Piskač in plesalec nosita tesno se prilegajoč, do bokov segajoč in pod zadnjico s širokim trakom podvezan jopič, ostali trije pa so nagi. Zadnji, deloma z brado, deloma brez nje, imajo ravne nosove in več ali manj razvit ud. Pri plesalcu, kakor tudi pri piskaču ni uda prav nič videti, za to pa ima prav pošteno zavihan nos, močno brado in velik nazaj zavezan čop las. Vidimo, da imamo Silena in satire v njihovi peloponeški obliki pred seboj. Fiziognomija plesalca (maska) priča, da kaže naša slika mimično predstavljanje, recimo, kak prizor korintske ljudske burke, ki predvaja početje elementarnih prirodnih duhov. O Silenu, ki je doma na Peloponezu, zlasti v gorovju Ma-leji v Lakoniji, dokazuje Pollux (IV, 104), da je ta malejski Silen praoče satirske drame: en de tina kai Lakonika orche-mata dia Maleas, silenoi d' esan kai hyp' autofs satyroi hypotroma (tresejo se pred svojim gospodom — Silenom) orchumenoi. Tukaj so torej Šileni in satiri že V ozki zvezi: Sileni kot voditelji, satiri pa kot tresoči se služabniki. Iz tega pravilno slepa Frickenhaus, da je bil Silen tudi pri Arionovem ditirambu udeležen. Odtod je prišel Silen in satiri v Atene. Exarchontestondithyrambon so torej satiri in Silen. Odkod ime tragedija? Da je v satirski iffri nastopal nekdo s kozjo brado, to nam dokazuje 1. frg. 207. (iMvutJ-u^u/i Prometheus (Nauck); 2.) Ichneutai Soph. (v. 357). Frg. 207 pravi: tu de satyru to pyr, hos proton ophthe, bulomenu philesai kai peribalein ho Prometheus, „tragos", ephe, geneion ara pentheseis sy ge (gl. str. 12. si.) Satira, odnosno pravilno, kakor bomo čuli, Silena s kozjo brado svari Prometheus, da naj si brade ne opali. K temu Ichneutai: Ali' aien ei sy pais' neos gar on aner pogoni thallon hos tragos knekoi chlidais. pauu to leion phalakron hedonei pitnas. Govori nimfa Kyllena. Wilamowitzovo mnenje, da nimfa nagovarja Silena, pri katerem je poudarjanje pleše posebno na mestu, je sklicujoč se na spomenike, podkrepil Frickenhaus (I. c. str. 10), ki pravilno sklepa, da mora to, kar smo našli v Ichneutai, veljati tudi za Prometheja: satir, ki je hotel po Plutarchovem poročilu objeti plamen, je bil v resnici geraitatos satyron (najstarejši od satirov) t. j. Silen, voditelj zbora. Tragoidia se tedaj imenuje po zboru ton tragoidon, ta zbor (h o i tragoidoi) pa po svojem voditelju (tragos). Analogija kitharoidoi in auloidoi opravičuje slutnjo, da je bil tragos prvotno muzikalični spremljevalec svojega zbora, in res je Silen v pripovedki izumitelj dvojne piščali (Arnim 1. c.). Trditev, da so bili satiri sami tragoi, je napačna. Loeschcke in| Reisch ter Frickenhaus (1. c.) so pokazali, da so bili korevti (člani zbora) satirske igre konji, dočim je predstavljal njihov „oče" Silen že od nekdaj kozla in tako povzročil ime tragedije. Uvaževati moramo argument Hugona Rabeja (Rh. Mus. LX1II, 1908, 149) na podlagi Hermogenovega komentarja nekega Johannes-a (Wilamowitz, Die Spiirhunde, str. 470.) Sporočeno je, da je Arion izumitelj zborskega ditiramba in takozvanega tragijskega tropa. K temu pripoiimo omenjeni komentar, o katerem pravi Wilamowitz, da ga(ysmemo omalovaževati, kajti tu imamo citat in citatov se pod nobenim pogojem ne sme sumničiti in o njih dvomiti. Tu imamo besedo Platonovo, da je Homeros praded tragedije, nauk Aristotelov, da izvirata tragedija in komedija iz Aten „tesde tragoidfas proton drama Arion ho Methymnai'os eisegagen — hosper Solon en tais epigraphomenais elegeiais edidaxen — C h ar on de ho Lampsakenos drama phesi proton Athenesi di-dachthenai poiesantos Thespidos". Spričevalo kronista Herodotov,g. dobe o Thespidu torej popravlja tukaj Solona, ki je baje rekel v elegijah, da je Arion prvo drama tragoidias eisegagen. Eisegagen (uvedel), pravi WiIamowitz, ni precizno, toda Arion in tragedija sta vendar za Solona ugotovljena. Kako so se Solonove besede glasile, zastonj ugibljemo, toliko pa moramo verjeti, da je Arion v zvezi z nečim tragičnim; z drugo besedo: Peloponežani si prisvajajo tragedijo ne neupravičeno. Ime tragoidoi je nastalo v kotu Korinthos — Sikyon — Phlius in arkadijski satiri so tu postali pevci Dionysovega ditiramba. (Ar., l.c.) Kar je prišlo iz Korinta v Atene, še ni bila drama, tragedija, temveč le predstopnja. Kako se je iz nje razvila tragedija Aischylo-va, o tem Aristoteles ne poroča, govori le o drugem igralcu, o prvem molči, ker pač ni nameraval, kakor smo rekli, podati celotnega razvoja drame (Armin, 1. c.) Najvažnejše je za nas vprašanje glede nastopa prvega igralca, ki je napravil prehod v dramo. O prvem igralcu imamo poročilo pri Diog. Laert. III, 56: en tei tragoidai proteron men monos ho choros die-dramatizen, hysteron de Thespis hena hypokriten exeuren (najprej je v tragediji igral samo zbor, pozneje pa je Thespis izumil enega igralca). Za gotovo moramo torej smatrati da je bila tragedija najprej satirska igra, obstoječa le iz petja, Thespis pa je uvedel prvega igralca, ki je govoril v jambih, kakor priča Themistios, ko pravi, da je Thespis uvedel prolo gon kai rhesin. Jamb je udomačil že Solon, jonsko - atiški jezik je vladal v dialogu tragedije, dočim kažejo zborske pesmi svoj dorski izvor. (Armin, 1. c.) Kakor je na prvi pogled preokret, ki ga je storil Thespis, s tem da je uvedel r h e s i s (govor) na mesto petja, prenenaden + in težko umljiv, ga vendar moremo razumeti, ako nekoliko preu-darimo, kaj je Thespis našel že v ditirambu, odnosno v satirski igri. Že najstarejši ditiramb je bil mimetičen; videli smo Silena na eni in zbor satirbv na drugi strani. Čim bogatejše je bilo dejanje pripovedke, ki je dala ditirambu snov, tem bolj očita je bila razlika med tem voditeljem in zborom. Ta okolščina, da nam Themistios poroča, da je Thespis uvedel prologon kai rhesin, nam izdatno olajša razumevanje Thespidovega koraka. Prolog in govor sta v tesni kavzalni zvezi. Ker je hotel uvesti! prolog, je moral seči po govorjeni besedi. Prolog pa je uvedel zato, ker je hotel občinstvo uvesti v snov, odnosno v dejanje pripovedke. Čim pa je bil storjen ta korak, ni bilo nič lažje in naravnejše kot domislek, da uporabi tudi v nadaljnem poteku rhesin (govor) za pripovedovanje nekaterih partij (Arnim, 1. c.) Diognes Laert. (1. c.) pa nam poroča le, da je Thespis izumil igralca. Toda kdo je bil ta igralec? Imamo satire in Silena. Je li Silenos "tisti, ki je bil prvi igralec, ki je govoril v jambih ? To trdi Wilamowitz, toda Bethe, (Prolegomena, str. 37. in si.)" mu opravičeno ugovarja, opiraje se na razliko med kostimom zbora in kostimom igralca že v satirski 8fr°b bi bil lahko zraven, kakor so bili grobovi v stari dobi često na trgu. Da je bil grob po zunanjosti gomila, dokazuje v. 657. si., kjer se poziva Dareios, naj pride na vrh gomile (it h' it h' hiku tond' ep' akron korymbon ochthu). Bilo je na prizorišču oboje: hiša in gomila. Hišo je predstavljala oblačilna koliba, griček ali gomila pa je bila, kakor že v Pri-bežnicah, napravljena tako, da se je zdelo, da vstaja Dareios iz njega. Videli smo že v Pribežnicah, da je nemogoče, da bi imela koinobomia (skupni oltar), pa naj je bila še tako velika, prostora za toliko množico (50 + spremstvo). Tudi bi razne omembe v drami, primere itd. bile kaj malo umestne, če bi zbor sedel ali stal po stopnicah oltarja. Saj ni bilo nič laže, kot napraviti iz prsti in ruš resničen grič. Pesnik bi se bil pač lahko izognil verzom, ki tako nazorno kažejo grič (Arnim, 1. c.). Atosa se torej vrne z daritvami in poziva zbor, naj poje pesem zaklinjalko, da se prikaže Dareios in čuje usodo svoje dežele. Pojavi se Dareios na grobni gomili in vpraša, kaj pomeni splošno jadikovanje. Kraljica Atosa mu pove žalostno vest o porazu peržanske vojske. Dareios razodene vzrok nesreče: Peržani so skrunili svetišča in Zevs kaznuje napuh in grehoto; nadaljna nesreča se more odvrniti le, če se ustavi vsak ponovni pohod proti Grški. Duh izgine, kraljica se vrne v palačo. Zbor poje o dobrih starih časih, ko je srečno vladal Dareios. Tu pride Kserkses v raztrgani obleki in duševno popolnoma strt, pozove zbor, naj zapoje žalostinko; nato odide z zborom iz orhestre in gre v palačo. Tudi v Peržanih, ki so imeli samo dva igralca (protagonist igra Atoso in Kserksa, devteragonist sla in Dareja). pogrešamo dramatični element. Nikjer ni volje proti volji, vsi čutijo isto in glavnega junaka nij, kajti glavni junak je ves peržanski narod-Enotnost dejanja še ni dosežena (Arnim). 3. Sedmorica proti Thebam. S tetralogijo, ki jo tvorijo Laios, Oidipus, Sedmorica proti Thebam (Hepta epi Theb s), Sphinx (satir, igra), je dobil Aischylos 1. 467. prvo ceno >hranjena nam je le tragedija Sedmorica proti Thebam (Hepta epi Thebas), od ostalih imamo le neznatne odlomke. Ta tetralogija je vsebinsko tesno sovisla; vse štiri drame veže prekletstvo, ki je tlačilo Labdakide rod za rodom. Snov pripovedke je tale: Labdakov sin in Kadmov pravnuk Laios je bil tebanski kralj. Apollonovo preročišče mu je razodelo, da ga bo ubil sin, ki ga bo imel z Menoikejevo hčerko Iokasto. Ko mu je torej Iokasta porodila sina, mu je dal kralj prebosti takoj po rojstvu gležnja (Oidipus == Oteklonog) ter ga odložiti na gori Kithai-ronu. Toda služabniku, ki je dobil povelje, dete odložiti, se mali Oidipus zasmili in izroči ga nekemu korintskemu pastirju; le-ta ga da svojemu kralju Polybu in njegovi soprogi Meropi, ki nimata otrok. • Sprejmeta ga za svojega ter ga imenujeta zaradi oteklih nog Oidipa. Ko je dorasel v mladeniča, mu je nekdo očital, da ni kraljev sin, ampak podmenek. Vpraša starše, a ne dobi pravega odgovora; zato se napoti v Delfe, da bi mu Apollon razodel skrivnost. Namesto določnega odgovora mu Apollon prerokuje, da bo ubil lastnega očeta in se oženil s svojo materjo. Da ne bi storil strašnega zločina, se Oidipus ne vrne več v Korint, ker meni, da so tam njegovi starši, temveč neko neznano hrepenenje ga žene v Bojotijo. Da je Bojotija njegova prava domovina, ni slutil. V soteski blizu Platej sreča voz; na vozu je sedel starejši mož — bil je kralj Laios, a Oidipus ga ni poznal —, ki so ga spremljali štirji služabniki. Po nesrečnem naključju se je vnel prepir in Oidipus je ubil kralja, voznika in spremljevalce, samo eden je pobegnil. Oidipus je vzel pas in meč mrtvega kralja s seboj ter dospel pred Tebe. Tam je živela Sfinga, ki je dala vsakemu, ki je prišel mimo, uganko; nihče je ni uganil in zato je Sfinga vsakogar pahnila v prepad. Oidipus razvozla zagonetko, Sfinga se sama strmoglavi čez skalo, Tebe so rešene, Oidipus dobi kraljico vdovo za ženo in postane te-banski kralj. Tako se je izpolnila Apollonova preročba: Oidipus je ubil lastnega očeta in dobil za ženo lastno mater Iokasto. Dolgo je srečno vladal in molčal o uboju. Nihče ni ničesar slutil. Nekoč pa sta s kraljico žrtvovala bogovom na Kithaironu; tu ji je odkril svoj zločin in ji pokazal Lajev pas. Kraljica je pas spoznala, obšla jo je zla slutnja, a ni črhnila besede. Tisti čas pa je prišel v Tebe star konjski pastir in povedal kralju vse: kako ga je bil našel in izročil kraljici Meropi. Iokasta se je iz obupa obesila, Oidipus pa si je iztaknil oči. Toda pozneje se je zopet oženil z Eurigamejo in imel ž njo četvero otrok (po Sofoklejevi tragediji „Kralj Oidipus" so bili to otroci Iokastel): Eteokleja, Polynejka, Antigono in Ismeno. Sinova sta zasramovala očeta zaradi njegove usode. Oče ju je preklel: drug naj drugega ubijeta! Brata pa sta hotela očetovo kletev izjaloviti s tem, da sta se med seboj pogodila. Toda pogodbo sta kmalu razdrla in tako je moral mlajši Polyneikes iz Teb v pregnanstvo. V Argib je dobil pri kralju Adrastu zavetje; z Adrastom je šel na čelu vojske proti Thebam, da si z oboroženo silo zopet pridobi dediščino. Tu se začenja naša tragedija, ki je ne otvori več vstopna pesem zbora — kakor Pribežnice in Peržane, temveč prolog Eteokleja, ki kot kralj govori svojemu narodu na odprtem trgu t napeti je treba vse sile, kajti nevarnost sovražnega naskoka je velika; gre za blaginjo domovine; sam je ukrenil vse potrebno in je razposlal tudi ogleduhe. V tem prihiti sel z važnimi poročili, da drvi sovražnik v sedmih trumah proti mestu, in pozove Eteokleja, naj takoj s sedmimi junaki zasede sedmero mestnih vrat. Kralj moli z bogovom in k Eriniji svoje hiše, potem pa zapusti orhestro. Vstopi zbor tebanskih deklet. [Ko je kralj govoril, torej še ni bil zbor navzoč. Komu je torej Eteokles govoril? Kdo je predstavljal meščane (v. 1.s Kadmu polita i)? Gotovo ni govoril v prazno orhestro; bilo bi smešno. Meščane so predstavljali statisti, ki so s kraljem vred zapustili orhestro pred vstopom zbora (Arnim).] Tebanska dekleta so izvedela, da se sovražnik pripravlja, na naskoči mesto. Vse preplašene — to izraža tudi ritem pesmi, ki jo pojo — so prihitele na trg v zavetje kipov bogov zaščitnikov. Vrišč in hrum deklet, ki se zbirajo na trgu, privede kralja Eteokleja zopet nazaj, češ, žensko tarnanje domovini samo škoduje, ker slabi meščanom pogum: žene naj molijo, a naj ne jokajo, mir in red v mestu je pogoj za uspešno branitev. Eteokles obljubi bogato žrtev bogovom, ako rešijo mesto, in hiti kot sedmi branilec na obzidje. [Iz česa sklepamo, da je Eteokles odšel iz orhestre (s trga), preden je vstopil zbor? Iz dvojega: predvsem bi se bil efekt prizora izgubil, če bi bil Eteokles ob vstopu zbora navzoč. Prizor je učinkoval le, ako je kralj prihitel nazaj, ko je čul vrišč obupanih žensk. Dalje je jasno, da so se morali statisti, ki so predstavljali meščane, katerim je kralj govoril v prologu, umakniti zboru, ker bi mu bili samo v napotje in niso imeli nikakega posla več. — Glede prizorišča je omenjeni prizor poučen za vprašanje, ki se tiče vzvišenega odra. Dokazuje, da ni bilo takega odra, ampak, da so igralci nastopali v isti višini kakor zbor. Tam, kjer so bila dekleta, je nastopil tudi kralj. — verz 240. (tand' es akropolin, timion hedos, hikoman) priča, da imamo tudi v Sedmorici oni grič, ki smo ga videli v Pribežnicah in Peržanih, z žrtveniki in kipi bogov (Arnim)]. Eteokles odide, kajti postaviti mora branitelje pred vsaka mestna vrata. Zborova pesem slika grozoto ob zavzetju mesta. V tem nastopi zopet Eteokles, ki bridko toži o prekletstvu Oidipovega rodu. Strašna usoda je hotela, da se mora prav on, Eteokles, spoprijeti z bratom Polynejkom; tako je odločilo žrebanje, o katerem nas obvesti sel, ki med tem nastopi. Nato čujemo o sovražnih vojskovodjah, ki nam jih pesnik slika kot brezbožnike. Sedmi — zadnji — je kraljev brat Polynejkes, ki ga sel nalašč omenja na koncu. Hudo zadene Eteokleja vest, da je žreb prav njega določil, da se postavi bratu nasproti. Čeprav ga zbor prosi, naj tega ne stori, se Eteokles vendar vda v usodo in gre v boj proti bratu, dasi ni jeze v njegovem srcu. Med tem ko zbor žaluje in premišlja strašno usodo kraljevskega rodu, se vrne sel in pove, da je mesto rešeno, da je sovražni napad odbit, a tudi, da sta brata Eteokles in Polynejkes pobila drug drugega. In res — že neso v orhestro obe trupli. Zbor poje pretresljivo pesem: končan je rod, končano je prekletstvo. Tako se vsebinsko in tehnično najbolje konča tragedija. Vendar pa imajo rokopisi še tale prizor: Antigona in Ismena objokujeta smrt bratov in Antigona hoče Polynejka pokopati, dasi jo sel nujno svari. Zbor omahuje: eni so za Antigono, drugi za trezno mislečo Ismeno. Toda ta končni prizor ni pristen, kar nam po Arnimovem prepričanju, ki je brez dvoma pravilno, dokazuje dvoje. Prvič bi morala imeti tragedija, če bi bil ta prizor pristen, tri igralce: sla, Antigono, Ismeno, dočim zadostujeta za to tragedijo le dva igralca. Neverjetno je, da bi bil pesnik uvedel samo za končni prizor še tretjega igralca. Drugič nasprotuje tak prizor na koncu zakonu dramatične kompozicije, nemogoče je namreč, poudarja posebno in po pravici Arnim, da bi se dejanje zopet zapletlo, ko je že dospelo do konca. Za zgodovino dramatike je Sedmorica važna in zanimiva, saj je Eteokles prvi tragični značaj, ki mu je dal AischyIos tako individualne poteze, kakor doslej še nobeni osebi. Zanj je pesnik znal vzbuditi največjo simpatijo, saj je Eteokles starejši in brani domovino; čeprav vidi, da bo moral sam poginiti, se vendar zaveda svoje kraljevske dolžnosti: Tebe morajo biti rešene, če tudi samega sebe ne more rešiti. Tudi glede zborskih partij je v Sedmorici napredek; dočim je še v Peržanih približno polovica zborskih pesmi, so v Sedmorici zborske partije že znatno skrčene.] 4. Prometheus. V Prikovanem Prometheju (Prometheus desmotes) se je Aischylos zopet povzpel za stopnjo više v tehniki. Tudi ta tragedija se začenja ne več z vstopno pesmijo zbora, temveč s prologom. Prometheus je tisti Titan, ki se je zavzel za človeški rod, ko ga je sklenil Zevs uničiti, in mu je podaril ogenj in nado ter mu dal vse predpogoje za kulturni razvoj, dasi je vedel, da ga čaka zaradi tega neizmerno trpljenje, kajti poznal je Zevsa, ki je nepopustljiv in brezobziren, kadar gre za to, da se izpolni njegova volja. Napačno bi bilo, ko bi mislili, da je storil Prometheus človeškemu rodu neprecenljivo dobroto, računaje s tem, da ga Zevs ne bo kaznoval iz hvaležnosti, ker mu je Prometheus pomagal pahniti Krona v Tartaros. Ne, Prometheus je to storil iz ljubezni do ljudi, zato ga nekateri primerjajo v njegovem trpljenju zaradi človeškega rodu s križanim Izveličarjem (Lasaulx Uber den Prometheusmythus, die Sage u.ihr Sinn, Wiirzburgl843). Za kazen je dal Zevs Prometheja prikovati na skalo pri Okeanu. To kovanje vrši v prvem prizoru naše tragedije. Hep-haistos s pomočjo božanstev M o č i" (Kratos) in Sile (Bia). Ko je to delo končano, toži Prometheus v monologu zaradi krivice, ki jo trpi za svojo ljubezen do človeštva. Tu prihite hčerke Okeanove (Okeanide), ki so slišale silne udarce kladiva, in obžalujejo v vstopni pesmi grozno usodo mučenikovo. Celo stari Okeanos prileti, ker bi mu rad svetoval in ga spravil s Zevsom. Toda Prometheus ne mara ne sveta, ne pomoči, češ, saj pride še čas, ko ga bo Zevs nujno potreboval: Prometheus ve, kolika nevarnost preti njegovi samovladi. Voditeljici zbora, ki se nahaja v okriljenem vozu, pripoveduje, kako je Zevsu nekoč pomagal, da je stri sovražnike, in kako ga je sedaj isti Zevs zaradi njegove ljubezni do človeštva, ki ga je hotel proti Zevsovi volji rešiti, kruto kaznoval. Zboru se Prometheus smili, zato mu prigovarja, naj skrbi, da se čimprej reši muk in trpljenja. Prometheus je gluh za besede, hoče pa zboru povedati, kako se bo sukala njegova usoda, ako ostane še nekoliko časa pri njem. Z okriljenega voza, ki lebdi v zraku (kakor naj si ga gledalci mislijo; o tem spodaj), se seveda ne da tako dolgo pogovarjati, zato stopajo Okeanide po vrsti druga za drugo z voza k Prometheju, med tem pa govori z njim Okeanos [kajti premolk ni dopustljiv]. Ko se Okeanove hčerke zbero okrog njega, jim Prometheus pripoveduje, kaj vse je naučil ljudi, ki so doslej prebivali v špiljah; naučil jih je žgati opeko, tesati les, graditi domove, razložil jim je letne čase, števila in črke, naučil jih je krotiti živali, delati ladje, pripravljati in uživati zdravila itd. Tako bistroumni Prometheus, meni zbor, bo pač znal tudi samega sebe rešiti; Prometheus pa pravi, da trpi zaradi Usode, ki je silnejša nego vsa njegova bistroumnost in umetnost, mogočnejša od samega Zevsa. Ko ga bo Zevs zopet potreboval, bo rešen, a do rešitve je še dolga, dolga doba trpljenja. Po drugi zborovi pesmi nastopi Io, ki v blaznosti blodi po širnem svetu, ker jo iz ljubosumnosti preganja Hera. Io prosi Prometheja, naj bi ji razodel njeno prihodnost. Po daljšem obotavljanju ji pove, da bo njen 13. potomec njemu rešitelj. Io zopet pobesni in zdirja naprej. Prometheus ponovi preročbo o nasilju, ki čaka Zevsa. Zbor se boji mogočnega Zevsa in svari Prometheja, toda Prometheus pravi prezirljivo, naj se nikar ne bojijo zanj, kajti, kaj mu more Zevs, saj je neumrljiv kakor on. V ^m pa že prihiti Zevsov odposlanec, Hermes, ki hoče na vsak način prisiliti Prometheja, da mu odkrije nevarnost, ki preti Zevsu. Prometheus pa ostane trd in neizprosen; ničesar noče razodeti, dokler trpi; ko bo zopet svoboden, bo povedal. Hermes poskusi z grožnjami: Zevs bo s svojimi strelami razdrobil skalovje,ki bo padlo na Prometheja in ga pokopalo pod seboj, potem bo po dolgi dobi prišel Prometheus zopet na dan, a Zevsov orel mu bo uiesaril od dne do dne telo tako dolgo, dokler ne pojde kdo izmed bogov sam prostovoljno v Tartaros name- sto Prometheja. Vse zaman, Prometheja tudi to ne gane, da bi zinil in razodel, kar hoče Hermes. Razsrjen ukaže le - ta Okea-nidam, naj odidejo, da tudi nje ne pokoplje skalovje. Te pa pravijo, da ostanejo pri Prometheju. Hermes jim še enkrat zapreti, nato pa čujemo iz ust Promethejevih, da švigajo bliski in udarjajo strele, da se zemlja trese itd. Pod skalovjem izgine Prometheus. * [Nobene druge antične tragedije ne poznamo, da bi v njej nastopala samo božanska bitja, nobene, da bi bil glavni junak od začetka do konca na prizorišču. Kakor je ta tragedija po vsebini in značaju nekaj posebnega, tako je tudi v njeni obliki marsikaj vsaj na prvi pogled izrednega. Bethe (Prolegomena, str. 161.) pravi, da prihod Okeana prekine naravni razvoj dejanja. Toda prav ima Arnim, da je bil njegov prihod iz tehničnih vzrokov potreben: Okeanide so se nahajale po svojem prihodu na ploščati strehi oblačilne kolibe in na Promethejevo prošnjo so morale odtod v orhestro; odmor, ki bi nastal zaradi tega, izpolni vprav prihod in pogovor Okeana. Glede scenerije moramo pojasniti tri stvari: okriljeni voz Okeanid, žival, ki na njej prihaja Okeanos, in konec tragedije. Zbor 12 ali 15 Okeanid naj je priplaval in visel v okriljenem vozilu v zraku ter stopil šele pri v. 280. na tla. Bethe (1. c.) sklepa iz tega, da je ohranjeni Prometheus predelava prvotne tragedije (to mnenje vzdržuje še vedno v najnovejšem delu: E. Bethe, die griech. Dichtung), češ, letalni stroj so uvedli šele po 1. 427. Temu ugovarja pravilno Arnim (1. c.), kajti let 12 oseb v takem vozilu je bil po 1. 427. prav tako nemogoč, kakor 50 let poprej; stroj za letanje 12 oseb bi zmogla komaj moderna odrska tehnika, ne pa tehnika 5. stoletja pred Kristom. Ko poprosi Prometheus zbor, naj ostane pri njem, da mu razodene svojo bodočnost, stopi zbor z okriljenega voza na skalna tla: »priletele smo v krilatem vozu". Dočim omenja zbor okriljeni voz prav zato, ker hoče pesnik povedati nekaj, česar gledalci niso videli, namreč, kako je voz priletel (— tudi sicer nahajamo v stari dramatiki često mesta, kjer nam verzi slikajo, kaj se godi, ker ni bilo mogoče tega pokazati —), smatra Bethe to za dokaz, da je naša tragedija predelava iz poznejše dobe. Popolnoma pravilno je mnenje Arnima, ki trdi, da voz ni priplaval po zraku, temveč da se je nahajal le na višjem mestu nego Prometheus, ki je bil v orhestri. V Pribežnicah imamo grič, v Peržanih grič in hišo. Isto je v Prometheju. Vozilo Okeanid je bilo na ploščati strehi oblačilnice. Prav lahko je, da je del ploščate strehe zakrivala kulisi slična naprava, predstavljajoča skalo, in odtod so porinili voz na strešno pločad, ki je bila vidna. To Arnimovo tolmačenje je gotovo pravilno, zlasti ker besedilo sploh ne govori, da bi bil voz viden, temveč iz besedila posnemamo le, da so Okeanide prišle v okriljenem vozu. Večkratno zborovo poudarjanje vzdušne poti bolj dokazuje, da krilatega vozu ni bilo videti, nego obratno. Zbor je stal na oblačilnici do v. 280., odkoder je stopal polagoma doli k Prometheju, in sicer, kakor Arnim prav domneva, na oni strani, ki ni bila obrnjena proti gledalcem, morda po lestvi. Besedilo pravi le, da je zbor zapustil okritrfjeno vozilo. Drugo je s krilatim konjem (tetraskeles oionos), ki je na njem prijahal Okeanos. Iz v. 286. in v. 394. sledi, da je bilo vse to na prizorišču vidno. Tu je bilo gledališko dvigalo a i o r e m a, ki je dvigalo in premikalo s pomočjo vrvi. Tako dvigalo za eno osebo je gotovo zmogla tudi že tedanja tehnika. Dalje pravijo zagovorniki predelave, da je končni prizor naše tragedije v Aischylovi dobi nemogoč in zato ni AischyIov. Ker ostane Prometheus kljub Hermejevim grožnjam, da bodo Zevsove strele razdrobile skalovje, ki bo pod seboj pokopalo Prometheja, trdovraten, ukaže Hermes Okeanidam, naj odidejo, toda le-te ostanejo. Iz Promethejevih ust čujemo potem, kako se Hermejeva grožnja izpolnjuje. Wilamowitz (Interpr., str.117.) meni, da je bila sredi orhestre neka estrada, nad katero se je dvigala skalna stena s prikovanim Promethejem, da se je zbor približal Prometheju, ga obstopil in se je potem s Promethejem vred pogreznil tako, da so strop te estrade spustili v globočino. B e t h e si misli pogreznitev prav tako, le da se je to zgodilo na strehi oblačilnice, dvomi pa, da bi mogel ves zbor iz orhestre na streho; zato konec ni Aischylov, tragedija je pozneje predelana, ko je bila tehnika že bolj dovršena. K temu pravi upravičeno Arnim: Glede zbora ne pravi tekst nikjer, da ge pogrezne. Kar nam slika Prometheus, se je dalo predstaviti brez pogreze, morda tako, da je stalo ob straneh Prometheja i,.. » , .ii .... , <«. nt>9 j -.<• w yS to h)«« rKreon je že na poti, da odvede Oidipa nazaj v Thebe. Oidipu je žal, da se sinova ne menita zanj, in pravi, da je Kreontova 'namera zaman. ••<» 'A" ' ; i t*» . .<• Zbor pozove Oidipa, naj v gaju daruje Eumenidam. Ker pa sam ne more, prosi hčerki, naj to storita zanj. Antigona ostane pri očetu, Izmena pa odide v gaj. Nastopi kralj Theseus s spremstvom in vpraša Oidipa, česa -želi, češ, da mu izpolni vsako željo. Ko mu OidipUs pov6 edino •željo, namreč, da bi dobil grob v Atenah, in mu sporoči, da bodo čim prej prišli Thebanci, da ga s silo odvedejo v Thebe, mu Theseus obljubi, da ga bo ščitil. Zbor zapoje prekrasni slavospev na ljubko okolico Kolona, s katerim se je Sophokles oddolžil svojemu rojstnemu kraju. Antigona javi očetu, da se bliža Kreon; le-ta res nastopi z vojaškim spremstvom. Prijazno ga prosi, naj gre t njim V Thebe. Oidipus pa ve, da je to le hinavstvo in sebičnost in pravi, da ne pojde. Kreon: „Ismeno sem dal že odpeljati, zdaj zvežite, vojaki, tudi Antigono!" Ko hoče Kreon oditi ter odvesti tudi Oidipa, ga zbor obkoli in ga ne pusti ter kliče na pomoč. Prihiti Theseus s spremstvom, izve, kaj se je zgodilo, ter ukaže Kreontu, naj gre naprej in pokaže, kje sta ugrabljeni deklici. Kreon preti in odide, za njim Theseus s svojim spremstvom. Zborova pesem želi boj med Thesejevim in Kreontovim spremstvom in želi prvim zmago. Prihitita Antigona in Ismena, češ, da ju je rešil kralj Theseus. Pride tudi Theseus, ki mu Oidipus želi božjega blagoslova. Theseus mu sporoči, da je prišel neki tujec in sedi ob Pozejdonovem oltarju ter bi rad govoril z Oidipom. Oidipus kmalu ugane, da je to bržkone njegov sin Polyneikes, in pravi, da ga noče slišati. Šele na prošnjo Antigone privoli, samo odvesti naj ga ne skuša. Theseus odide. Sledi pretresljiva zborova pesem: najbolje je, ne biti rojen; če pa smo rojeni, je najboljše, vrniti se čim prej, odkoder smo prišli, kajti, ko mine mladost, bije usoda človeka udar na udar. Medtem se je približal Polyneikes in milo prosi očeta, naj mu vse odpusti: mlajši brat ga je izgnal; zato je on Polyneikes zbral veliko vojsko s šestimi poveljniki; prosi očeta, naj stopi na njegovo stran, češ, da pravi preročba, da bo tisti zmagal, kateremu bo pomagal Oidipus. Oidipus pa sinu očita, da se ni menil zanj in da bi moral od gladu umreti, da nima hčerk, zato naj kar gre in naj ve, da ne bo osvojil Theb, temveč da bosta oba brata padla v medsebojnem boju. Obupan prosi Polyneikes sestri, naj ga pokopljeta, ako se izpolni očetova kletev. Zaman ga prosi Antigona, naj se vrne z vojsko v Argos. Polyneikes pravi, da je prepozno in da bi bilo sramotno, ter odide. Čuje se grom. Zbor misli, da pomeni to srd bogov, ki pošljejo Atenam nesrečo zaradi slepega Oidipa ali pa smrt Oidipu. Oidipus je prepričan, da se izpolnjuje Apollonova pre-ročba in da ga grom kliče v Hades; zato prosi, naj pozovejo Theseja. Zopet zagrmi; zbor prosi Zevsa, naj bo milostljiv, Oidipus pa nestrpno čaka Theseja, da se mu zahvali. Tu prihiti Theseus s spremstvom, preplašen, kaj pomeni to grmenje. Oidipus mu pravi, da se mu bliža konec življenja; v sveti gaj pojde, tam ga čaka smrt. Nikomur naj ne izdajo tega kraja, odkoder bo dajal Atencem moč zoper sovražnike. Hčerkama reče, naj se ga ne dotikata, kajti zdaj jima bo on vodnik. Želi srečo kralju in vsem ter odide v gaj; za njim gresta hčerki in Theseus s spremstvom. Zbor zapoje pesem, želeč Oidipu večni mir in lahko smrt. Iz gaja pride sel, ki sporoči, da je Oidipus mrtev, in opisuje, kako je umrl: pri „mednem pragu" je obstal in se okopal v čisti vodi; nato sta ga hčerki preoblekli. Pod zemljo je zabobnelo, hčerki sta prestrašeni objeli očetove noge in plakali. Kar se je začul glas: „Oidipus, kaj se obotavljaš?"iOidipus je priporočil hčerki Theseju, se poslovil ter rekel vsem, naj odidejo. Vsi so odšli, le Theseus je ostal. Samo Theseus, ki je klečal in molil, ve, kako je starec umrl. Antigona, Ismena in zbor jadikujejo, Theseus tolaži, nato pa vsi odidejo. [Takoj v začetku tragedije izvemo, kje naj si mislimo Oidipa in Antigono. Slepi Oidipus jo vpraša, kje sta, in to vprašanje da povod slikanju pokrajine: gaj je to, kjer raste^lovor in vinska trta. Torej so gledalci ta gaj morali videti; bil je plastično upodobljen bodisi s pravim drevjem ali pa s ponarejenim, tako da se je v gaj lahko šlo, saj se je Oidipus v gaju res skril. 8. Sledniki (Ichneutai). „Sledniki" so satirska drama, imenovana po satirih, ki nastopajo v njej kot psi sledniki. Važni so predvsem zato, ker so edina ohranjena satirska igra, ki si iz nje moremo ustvariti vsaj približno sliko, kakšne so bile te v razvoju drame tako važne igre. Iz epske poezije je črpal Sophokles tole snov: V votlini na gori Kylleni v Arkadiji se je rodil Hermes. Nekoč se je božansko dete, ki je bilo še v povojih, splazilo iz votline, ujelo želvo in jo privleklo v votlino. Nato je mali Hermes ukradel čredo Apollonovih goved, ki jih je vlekel za rep v votlino, tako, da so bili po tleh videti sledovi, kakor, da so se goveda od votline oddaljevala; s tem je hotel mali prebrisanec odvrniti sum od sebe. Iz govejih čreves je napravil strune, ki jih je napel čez želvino lupino ter tako ustvaril liro. Apollon je seveda iskal tatu in ga slednjič tudi našel v votlini. Bil je kajpak več kot nejevoljen; ko pa mu je Hermes podaril liro, mu je kradež odpustil in je bil zadovoljen. Iz te snovi je spesnil Sophokles svojo satirsko igro. Apollon, ki je bil razsrjen, da mu je nekdo ukradel goveda, je zaman iskal tatu in sledov po vseh pokrajinah; slednjič je obljubil nagrado tistemu, ki bi mu mogel povedati, kje so goveda. Silen, oče satirov, mu obljubi, da jih bo izsledil s pomočjo svojih sa-tirov. Le-ti gredo brž na delo: plazijo se po grmovju po vseh štirih, skačejo in vohajo po skalovju, dokler ne najdejo sledov. Toda sledovi gredo v nasprotno smer, proč od votline, kjer je bil Hermes. Vendar pa se približajo votlini. Kako se prestrašijo, ko čujejo iz nje glasove, ki jim njihovo uho ni vajeno! Hermes namreč brenka na liro. Wilamowitz (Die gr. Trag. u. ihre drei Dichter, str. 109,) hvali domislek Sophoklejev, ki nam slika, kako plašno poslušajo satiri božanske glasove, kako boječe odskaku-jejo, kako jih oče Silen naganja, kako vedno in vedno izgubljajo pogum, dokler Silen sam ne potrka na vrata. Tu pride iz votline gorska vila Kyllena, ki pripoveduje, kdo je v votlini. Najbolj so radovedni satiri, kakšna godba je to, ki odmeva iz kateremu bo pomagal Oidipus. Oidipus pa sinu očita, da se ni menil zanj in da bi moral od gladu umreti, da nima hčerk, zato naj kar gre in naj ve, da ne bo osvojil Theb, temveč da bosta oba brata padla v medsebojnem boju. Obupan prosi Polyneikes sestri, naj ga pokopljeta, ako se izpolni očetova kletev. Zaman ga prosi Antigona, naj se vrne z vojsko v Argos. Polyneikes pravi, da je prepozno in da bi bilo sramotno, ter odide. Čuje se grom. Zbor misli, da pomeni to srd bogov, ki pošljejo Atenam nesrečo zaradi slepega Oidipa ali pa smrt Oidipu. Oidipus je prepričan, da se izpolnjuje Apollonova pre-ročba in da ga grom kliče v Hades; zato prosi, naj pozovejo Theseja. Zopet zagrmi; zbor prosi Zevsa, naj bo milostljiv, Oidipus pa nestrpno čaka Theseja, da se mu zahvali. Tu prihiti Theseus s spremstvom, preplašen, kaj pomeni to grmenje. Oidipus mu pravi, da se mu bliža konec življenja; v sveti gaj pojde, tam ga čaka smrt. Nikomur naj ne izdajo tega kraja, odkoder bo dajal Atencem moč zoper sovražnike. Hčerkama reče, naj se ga ne dotikata, kajti zdaj jima bo on vodnik. Želi srečo kralju in vsem ter odide v gaj; za njim gresta hčerki in Theseus s spremstvom. Zbor zapoje pesem, želeč Oidipu večni mir in lahko smrt. Iz gaja pride sel, ki sporoči, da je Oidipus mrtev, in opisuje, kako je umrl: pri „mednem pragu" je obstal in se okopal v čisti vodi; nato sta ga hčerki preoblekli. Pod zemljo je zabobnelo, hčerki sta prestrašeni objeli očetove noge in plakali. Kar se je začul glas: „ Oidipus, kaj se obotavljaš?" i Oidipus je priporočil hčerki Theseju, se poslovil ter rekel vsem, naj odidejo. Vsi so odšli, le Theseus je ostal. Samo Theseus, ki je klečal in molil, ve, kako je starec umrl. Antigona, Ismena in zbor jadikujejo, Theseus tolaži, nato pa vsi odidejo. [Takoj v začetku tragedije izvemo, kje naj si mislimo Oidipa in Antigono. Slepi Oidipus jo vpraša, kje sta, in to vprašanje da povod slikanju pokrajine: gaj je to, kjer raste^lovor in vinska trta. Torej so gledalci ta gaj morali videti; bil je plastično upodobljen bodisi s pravim drevjem ali pa s ponarejenim, tako da se je v gaj lahko šlo, saj se je Oidipus v gaju res skril. 8. Sledniki (Ichneutai). „Sledniki" so satirska drama, imenovana po satirih, ki nastopajo v njej kot psi sledniki. Važni so predvsem zato, ker so edina ohranjena satirska igra, ki si iz nje moremo ustvariti vsaj približno sliko, kakšne so bile te v razvoju drame tako važne igre. Iz epske poezije je črpal Sophokles tole snov: V votlini na gori Kylleni v Arkadiji se je rodil Hermes. Nekoč se je božansko dete, ki je bilo še v povojih, splazilo iz votline, ujelo želvo in jo privleklo v votlino. Nato je mali Hermes ukradel čredo Apollonovih goved, ki jih je vlekel za rep v votlino, tako, da so bili po tleh videti sledovi, kakor, da so se goveda od votline oddaljevala; s tem je hotel mali prebrisanec odvrniti sum od sebe. Iz govejih čreves je napravil strune, ki jih je napel čez želvino lupino ter tako ustvaril liro. Apollon je seveda iskal tatu in ga slednjič tudi našel v votlini. Bil je kajpak več kot nejevoljen; ko pa mu je Hermes podaril liro, mu je kradež odpustil in je bil zadovoljen. Iz te snovi je spesnil Sophokles svojo satirsko igro. Apollon, ki je bil razsrjen, da mu je nekdo ukradel goveda, je zaman iskal tatu in sledov po vseh pokrajinah; slednjič je obljubil nagrado tistemu, ki bi mu mogel povedati, kje so goveda. Silen, oče satirov, mu obljubi, da jih bo izsledil s pomočjo svojih satirov. Le-ti gredo brž na delo: plazijo se po grmovju po vseh štirih, skačejo in vohajo po skalovju, dokler ne najdejo sledov. Toda sledovi gredo v nasprotno smer, proč od votline, kjer je bil Hermes. Vendar pa se približajo votlini. Kako se prestrašijo, ko čujejo iz nje glasove, ki jim njihovo uho ni vajeno 1 Hermes namreč brenka na liro. Wilamowitz (Die gr. Trag. u. ihre drei Dichter, str. 109,) hvali domislek Sophoklejev, ki nam slika, kako plašno poslušajo satiri božanske glasove, kako boječe odskaku-jejo, kako jih oče Silen naganja, kako vedno in vedno izgubljajo pogum, dokler Silen sam ne potrka na vrata. Tu pride iz votline gorska vila Kyllena, ki pripoveduje, kdo je v votlini. Najbolj so radovedni satiri, kakšna godba je to, ki odmeva iz .-•a*;»wt> rt AniH^r * «• ■•• i*** ftte*1 mm .- AIC? I M«4 ;w.v. */**«» #t . » jtr.r** i , , votline. Vse zavijanje nič ne pomaga: satiri venomer trde, da je Hermes ukradel Apollonova goveda. Sedaj pride Apollon . . . Od tu je tekst izgubljen. Wilamowitz sluti, da je bila vsebina ta-Ie: Hermes je moral priti ven ; ker pa kot dojenček še ne bi znal hoditi, je morala Kyllena pojasniti, da je Hermes v 6 dneh že zrasel v krepkega dečka. Gotovo je Apollon hotel slišati in imeti liro, in konec je bil pač ta, da je Hermes Apollonu zaigral, mu slednjič podaril liro in sta se oba božanska bratca prijateljsko poslovila. Euripides. Na dva antična vira se opiramo predvsem pri določaniu podatkov v Euripidovem življenju, namreč na Euripidovo biografijo, ohranjeno v rokopisih kot „genos JLuripidu" (E. Schvvarz, Scholia in Eurip. I. p. 1—6) in nšTzgodovinarja Philochora. Poročilo tega genosa je kritično najbolje obdelal Wilamowitz v svojem Herakleju (1, 1—42) ter pokazal, da moramo pri datiranju začeti z Euripidovo smrtjo in potem sklepati nazaj, in prišel do zaključka, da je Euripides umrl v začetku 1. 406, ali na koncu 1. 407. Leta 408. spomladi je še uprizoril v Atenah svojega Oresta, nakar se je, nezadovoljen z atenskimi razmerami, odzval povabilu kralja Archelaja Makedonskega in odpotoval na njegov dvor v Pello, kjer je umrl nad 70 (po Philochoru), od-nosno 75 (po Eratosthenu) let star. Točno se rojstno leto ne da določiti; reči moremo le, da se je rodil okoli 1. 481. v atiški občini Phlyji. Vsa obrekovanja, ki izvirajo iz komikov, konservativcev in zato nasprotnikov pesnika moderne smeri, namreč da je bil njegov oče Mnesarch - os (-ides) „kapelos" = „kramar" mati pa „branjevka", moramo odkloniti, ker imamo zanesljivo poročilo resnega zgodovinarja Philochora, da je bila mati iz stare plemiške rodbine, s čimer se ujema ekscerpt iz Theophrasta pri Atheneju, X. 424, po katerem je bil Euripides točaj pri društvu Orchestai, ki je prirejalo ob slavnosti Thargelijah rituelne plese in ki je sprejemalo za člane le plemiče. Dalje poroča Philochoros, da je imel Euripidov oče posestvo na Salanimi, kjer si je dal Philochoros sam pokazati neko votlino z razgledom na morje,. k}6r je Euripides pesnil svoje drame. Euripides je bil baje dvakrat oženjen, a obakrat je slabo naletel. Zato je bil baje sovražnik žensk in jih je v svojih dramah tako obdeloval, da so mu slednjič izpraskale oči. Pa vse to so same izmišljotine komikov. Imel je tri sine: Mnesarchida trgovca, Mnesilocha igralca in Euripida, ki je dal po očetovi smrti uprizoriti Bakche in Iphigenijo Auliško. ' Euripides je živo zasledoval politično življenje in se zanj zanimal, a političnih služb ni opravljal. Dočim se nam slika Sophokles kot ljubezniv in dovtipen družabnik, je bil Euripides baje samotar, ki se je družbi izogibal. Toda samotar je bil morda res v svojih poznih letih, ko ga je življenje bridko razočaralo in si je nažel obilo nezaslužene nehvaležnosti; vsekakor pa kažejo njegova dela, da pozna življenje in družbo tako izvrstno, kot malokdo, kar bi ne bilo mogoče, če bi bil vedno pustež in samotar. Za Euripidove mladosti je začela prosvetna doba sofistike prerajati duhovno življenje v Atenah. Tej novi struji se je i Euripides popolnoma predal. Bil je sofist, a ne v slabem pomenu, temveč pristaš sofistov kot apostolov izobrazbe. Tudi ni pripadal nobeni filozofski sekti, pač pa je sprejemal vase pobude od raznih strani. Ce so ga imenovali stari »filozofa odra", ne smemo tega razumeti tako, kot da je bil ustvaritelj ali pristaš kakega sistema filozofskega, temveč tako, da je bil prijatelj vede, izobrazbe in moderne struje, ki je kritično presojala dotedanje filozofske izsledke. Verska skepsa in antropocentrična smer znanosti sta najgloblje posegli v Euripidovo dušo. Euripides ni ateist, pač pa zametava bogove ljudske vere, ki so v nenravnosti slični ljudem. Zavrgel je vero v nadčloveške heroje in zgodbe o njih so mu bile le naivne pravljice. Iz stare Dionysove igre je hotel napraviti moderno dramo, ni hotel dramatizirati starih mitov, temveč na odru je hotel pokazati sodobno atensko družbo. V ljudski religiji ni našel zadovoljstva; moral se je odločiti: ali držati se stare religije (kakor Aischylos in Sophokles) ali pa se oprijeti racijonalističnega prosvetnega naziranja. Tu je zadel na težkočo, saj so bile tragedije prej in slej del javnega bogoslužja, dočim njihova vsebina ni bila več religijozna. Pri Euripidu imajo stari heroji le še ime in kostim, v resnici pa so to ljudje z vsemi človeškimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Rad bi bil pretvoril staro herojsko tragedijo v družabno dramo, a tega ni mogel popolnoma, ker je bil po tradiciji navezan na junaško pripovedko. Zato — pravi Arnim — gre po Euripidovih delih neka notranja razpoka, Euripides polni stare mehove z novim vinom, a mehovi se potrgajo. Ta razvoj občanske drame se je dovršil šele mnogo pozneje v takozvani novi komediji. Cisto gotovo ni samo slučaj, da nimamo za Euripidom nobenega tragika več, ampak to je posledica notranjega razvoja. Tragiki 4. stoletja so se pozabili. Euripides je bil socijalen duh, socijalen prevratnik, kakor ga dobro označuje Sovre (Bratski spor, str. 6.), ki je svojo dobo za stoletja prehitel; zato ga sodobniki niso umeli, dočim je bil v poznejših stoletjih najbolj priljubljen tragik. Bil je velik mislec in psiholog, ki je videl globoko v človeško dušo. Euripides je tudi prvi, ki je odkril poeziji žensko dušo in žensko naravo v dobrem in zlem. Nikakor ni sovražnik žensk, kakor se običajno trdi, ampak pokazal nam je poleg blodnih, slabih, pogubnih žensk tudi vsaj enako število plemenitih, požrtvovalnih, osreču-jočih žena. O tem in o tehniškem napredku Euripidovih dram se bomo prepričali in govorili pri analizi njegovih del. Euripidova dela. Genos pravi, da so med 92 Euripi-dovimi dramami tri tragedije nepristne, tako da ostane le 89 pristnih tragedij. Do aleksandrijske dobe se je ohranilo 78 dram. Tabelo njegovih dram podaja Wilamowitz v „Analecta Euripidea" in pravi, da so si Aleksandrijci število 92 kar gladko izračunili. V Didaskalijah so našli, kolikokrat je Euripides uprizoril svoje drame in so potem to število s 4 pomnožili, kar pa je napačno, ker vemo o nekaterih dramah, da niso bile uprizorjene v Atenah in torej niso mogle biti omenjene v Didaskalijah* Ohranjenih je pod Euripidovim imenom 19 dram, med njimi satirska drama Kyklops in nepristna drama Rhesos. Dokazano je, da imamo 17 njegovih pristnih dram. Kronologija. Za osem Euripidovih dram so data sporočena, in sicer: 1, Alkestis leta 438. kot četrta drama za tragedijami Kressai, Alkmeon in Telephos; dobil je drugo ceno. 2. Medeia leta 431. obenem z dramami: Philoktetes, Diktys in Theristai. Medeia je bila prva v tetralogiji in je dobila tretjo ceno. 3. Hippolytos (stephanephoros) leta 428. Dobil je prvo ceno. 4. Troades leta 415. kot tretja drama v tetralogiji, v kateri so bili še Alexandros, Palamedes in Sisyphos. Dobile so drugo ceno. 5. Helena leta 412. (shol. k Aristoph. Thesmophoriazusam 1012, 1060); z njo obenem je bila uprizorjena Andromeda (za ostali dve drami ne vemo). 6. Orestes leta 408. (shol. k verzu 371.) 7. in 8. Iphigeneia Auliška in Bakchai, uprizorjeni po pesnikovi smrti (shol. k Aristoph. Žabam 67.) Datiranje ostalih dram je osnovano na kombinacijah, pri čemer je važna dramaturgiška tehnika, politično-zgodovinske omembe in parodije v Aristophanovih komedijah, ki so vse datirane. Za datiranje Euripidovih dram so posebno zaslužni: H. Zirndorfer (De chronologia fabularum Eur., Marb. 1839), Wila-mowitz (Analecta Euripidea, Herakles I. in H. v. Arnim (De pro-logorum Euripideorum arte et interpolatione, Greifsw. 1882.; akad. predavanja). Herakleidai se dajo datirati le približno med 1.429. in 427. (pri tem je 1. 428 izključeno, ker je tega leta Euripides zmagal s Hippolytom, ki ne spada v to tetralogijo), in sicer na osnovi Aristophanovih Os, v. 1160., kjer je parodiran v 1006 iz drame Hekraklidai. Ker spadajo Ose v 1. 422., bi bila Eurip. tragedija uprizorjena najkasneje 1.423. Natančnejši datum dobimo na osnovi prorokovanja Eurystheja (v. 1026.), kjer se nahaja zgodovinska omemba vpada Peloponežanov v Attiko. Ako privzamemo še Thukidida 2, 57 in Diodora 12, 145, pridemo z Eurip. dramo v 1. 429. kot najzgodnejši in v 1. 427. kot najpo-znejši termin. Za Hekabo je terminus post quem 1. 426., ker se omenja obnovljenje Apollonovega slavlja 1. 426., terminus ante quem pa I. 424., ki ga dobimo iz dveh parodiranih verzov v Aristoph. Oblakih (v. 423., 708.), ki odgovarjata Hekabi, v. 162., 1148. Za Herakleja pride Wilamowitz (Herakles I.) na osnovi svojih duhovitih raziskavanjih — njegovo omenjeno delo je metodično nadvse poučljivo — do zaključka, da spada Herakles v zadnja dvajseta leta, med Hiketide (421) in Trojanke (415), Za Hiketide je term. ante quem 1. 422., ker vsebujejo p6litične puščice proti demagogom, odn. proti Kleonu. Elektro datiramo na osnovi historične omembe na koncu drame (Sicilska ekspedicija, Alkibiades, Hermokopidni proces) v 1. 413. t Ion spada nekako v isto dobo kakor Elektra (Wilam., Hermes 18, 242 smatra za t. a. q. sicilsko katastrofo 413/2). P h o i n i s s a i spadajo po skoro soglasnem prepričanju filo-logov v 1. 409. Andromacha bržkone ni bila uprizorjena v Atenah; glede datuma si učenjaki niso edini in kronologija koleba med 1. 423. in 418. (A. Bockh, De trag. gr. princ. 189, Wilamowitz, Gott. Gel. Anz. 1906, Zirndorfer in Th. Bergk, Herm. 18, 490). Iphigeneia Tauriška spada v čas pred Heleno (pred 1.412.) Kyklops spada v dobo po 1. 420. 1. Alkestis. Alkestis je tragedija posebne vrste, nele ker se konča veselo, ampak tudi ker je vsej tragediji primešano mnogo iz vsakdanjega življenja in mnogo komičnega. Euripides sam jo je smatral za nekaj drugega kot ostale tragedije, saj ji je dal v tetra-logiji četrto mesto namesto satirske igre. V marsičem, zlasti pa v tendenci je Alkestis zelo slična novi komediji. Snov je obravnaval že najstarejši tragik Phrynichos, ki je posebno poudarjal burleskne poteze. Morda se je Euripides oprijel iste snovi zato, da pokaže, kaj more iz nje ustvariti moderen napreden umetnik. Predfabula. Apollon je ubil kiklope iz jeze zaradi umora sina Asklepija. Za pokoro mu je Zevs naložil roboto v hiši smrtnika, pri Tesalcu Admetu, ki mu je bila žena Alkestis. Apollon mu je pasel ovce in mu je bil hvaležno vdan. Usoda je Admetu določila prezgodnjo smrt. Apollon pa je znal odvrniti to usodo s tem, da je opijanil Mojre. [Euripides jo zasuče drugače: Apollon ukani Mojre ter jih prisili k obljubi, da bodo prizanesle Admetu, •če bo kdo drug hotel zanj umreti.. Toda nihče ni hotel, niti njegovi priletni starši. Le Admetbva mlada soproga je rekU, da hoče zanj umreti, in Admetos je to ponudbo sprejel.] Dejanje. Vse to izve gledalec iz ust Apollona, ki po Euripidovem načinu v p r o 1 o g u pripoveduje, kar morajo gledalci vedeti. V Admetovi hiši so vedeli za usodni dan. Apollon, ki nastopi v orhestri pred palačo, hoče zapustiti hišo, ki jo je tako zelo vzljubil. Tu nastopi Thanatos (Smrt), da odpelje dušo Alkeste v Hades; prej pa hoče z mečem odrezati Alkesti koder las, da gfa žrtvuje podzemlju. Apollon hoče Thanata (Smrt) odvrniti od njegovega naklepa. Ker pa le-ta ne odneha, mu Apollon pove, da pride junak in mu šiloma iztrga Alkesto. [Posebnost Euripi-dovega prologa je tudi v tem, da se že vnaprej naznači, kako se bo dejanje izteklo.] [Thanatos je tipična oseba; Apollon ga ima za norca.] Apollon odide in Thanatos izgine med vrati, ki peljejo v ženske dvorane. Vstopi zbor, ki ve, da je napočil usodni dan, in'prisluškuje, ali je čuti naricanje. Ker je vse tiho, sklepa, da kraljica še živi, dasi ni rešitve zanjo. Edinega, ki bi mogel pomagati, Asklepija, je ubila Zevsova strela. Nastopi služabnik in miri zbor: Alkestis čuti bližajočo se smrt; okopala se je in nakitila, molila ob oltarju Hestije in je čisto mirna. Le ko se je poslovila od poročne sobe, so ji privrele solze ob misli, da bi mogla stopiti vanjo nova nevesta. Zljubkala je svojo deco in prijazno izpregovorila služabnicam. Soprog obupuje, a prepozno je. Nato pride Admetos in Alkestis z obema otrokoma iz palače. Alkestis prosi za svojo prostovoljno žrtev le eno: naj Admestos ne privede v hišo mačehe deci. Admetos obljubi, obenem pa prisega, da ne bo staršem nikoli odpustil. Nobene gostije ne bo več v hiši, Alkestina slika, ki jo je napravila hladna roka, bo ležala na njegovi postelji in objem mrzle slike mu bo v tolažbo. Tudi v grobu hoče počivati zraven nje. Alkestis je vesela in ko umre, poje sinček prav neotroško žalnico. Admetos odredi splošno žalovanje; celo jahači in kočijaži naj porežejo konjem repe. Zbor naj zapoje posmrtnico. Med petjem spravijo mrliča v hišo. — Nastopi Herakles, takrat Atencem še napol komična figura. Vprav je na poti svojih junaških činov in se hoče mimo- « I ■» o. -J i ^ , ' | - ■. -\tt t i«, l \ V \ f t fri h V >'.*i Ii*/f ... (u ,« . • • j . si... . j .o« 705 grede ustaviti pri Admetu. Ko vstopi v palačo, mu vzbudi pozornost žalna obleka Admetova. Admetos pravi, da je umrla deklica, ki je bila pri njem vzgojevana. Herakles se obotavlja iti v goste, kjer imajo mrliča, a slednjič vendar vzprejme gostoljubje. Služabnik ga odpelje v gostinsko sobo. Zbor zapoje pesem, ki slavi gostoljubnost. Admetos ukaže zboru, naj se udeleži mrtvaškega sprevoda, a tu se nekaj pripeti. Pride Admetov oče, da izkaže gospe poslednjo čast, toda Admetos ga osorno zavrne: očetu bi se bilo bolj spodobilo, da bi z lastno smrtjo rešil sinu življenje, saj je užil že vse radosti življenja. Oče pa mu ne ostane odgovora dolžan: »Predvsem si prepovedujem takle ton. Ti si dobil od mene vse, a kje stoji zapisano, da bi moral oče umreti za sina, tudi jaz ne zahtevam, da bi ti zame umrl. Ti se veseliš življenja, misliš, da se ga jaz ne?!" Ko mu pravi Admetos: »Tvoja smrt ne bo častna", odgovori oče Pheres: »Kaj me briga, če me bodo ljudje zmerjali po smrti!" Sprevod odide, orhestra je prazna. [To je poedin primer v atiški tragediji. Humor Pherejevih besed je v tem, da zasmehuje sinovo ljubezen do življenja, obenem pa zasmehuje tudi svojo. Zato je ta starec humoristična postava. Oče gotovo ne misli resno, ko zmerja sina, da je morilec svoje soproge. Ko se Admetos vrne ves potrt od pogreba, tedaj mu da pesnik šele prave besede na jezik. Ta prizor vsebuje preobrat v Admetovem značaju: očita si, da je sprejel Alkestino žrtev.] Ko se je mrtvaški sprevod oddaljil, pride iz palače sluga, da postreže gostu Hera-kleju. Strašno je hud na gosta, ker zahteva vedno več jedil, vsemu je premalo. »Sedaj sedi in rjove pesmi. Moja gospodarica je zapustila hišo, ne da bi ji bil jaz mogel izkazati poslednje časti." Sedaj pride Herakles sam, pošteno natrkan, iz hiše in očita slugi nedostojno vedenje in izve šele zdaj, da ni umrla deklica, ampak Alkestis. Herakles je ves obupan, ker je spoznal, da je igral nečastno vlogo. Zato sklene, da se skrije blizu groba in bo čakal na Thanata (Smrt), ki ga bo stiskal, da bo kar cvilil. Herakles odide, Admetos in zbor se vrneta. Admetos je neutolažljiv; komaj so ga zadržali, da ni skočil v grob. Zbor ga tolaži v pesmi, ki jo Admetos večkrat z vzkliki prekine. Usoda Alkeste, pravi, je boljša od njegove; nič več ga ne bo veselilo v življenju, vsega bo spominjalo na Alkesto.. Sovražniki mu bodo očitali straho-petnost. Herakles se vrne z groba in za njim stopa, zavita v ten-Čico, Alkestis, ki jo je Herakles osvobodil. Admetos se opravičuje, da je Herakleju zatajil Alkestino smrt; te dame pa ne more sprejeti, ker bi ga vedno spominjala na rajnico. „ Sploh pa, kam naj dam v svoji hiši mlado ženo?" Vidi namreč, da je tujka po postavi podobna Alkesti. Nujno prosi Herakleja, naj odpelje to damo iz hiše. Herakles prigovarja: „Le sprejmi jo, čas bo vse prav obrnil; še oženil se boš." Ko Admetos to odločno odkloni, mu pravi Herakles, da je to sicer lepo, toda neumno. Admetos se slednjič ukloni in odpelje ženo v hišo, a gleda vstran. Alkestis odgrne tenčico in spoznata se. Admetos pa še vedno ne verjame, dokler mu Herakles ne razloži vsega, kar se je medtem zgodilo. Z zagotovilom Admeta, da se začne sedaj boljše življenje, se konča drama. 2. Medeja. Ni je antične drame, ki bi bila tako zelo slika vsakdanjega, resničnega, rekel bi — neherojskega življenja, kakor je Medeja. Zato so jo v vseh časih igrali in jo še danes igrajo malone pri vseh narodih v prvotni obliki s popolnim uspehom in razumevanjem, ker je še vedno takorekoč moderna po svoji vsebini. V dušo žene, prave, resnično živeče žene, se ni vglobil noben stari dramatik tako kakor Euripides. Njegova Alkestis je ljubeča, požrtvovalna soproga, ki umre prostovoljno, da reši smrti svojega moža. V Medeji gre Euripides dobršen korak naprej: slika nam strastno ljubečo ženo, ki je iz ljubezni žrtvovala vse, kar ji je bilo najdražje, a on, ki ga je tako ljubila, jo izda, prelomi zvestobo, zapusti jo in si poišče drugo nevesto. Trpljenja zapuščene, izdane žene ni naslikal še noben pesnik tako izčrpno kot Euripides v Medeji. Grki so se vobče malo menili, ko so sklepali zakone, za ljubezen, zakon jim je bil nekaka pogodba med starši obeh novoporočencev, odnosno za sklepanje zakona so bili odločilni stanovski in premoženjski oziri. Euripidova Medeja pa se je omožila iz čiste, nesebične ljubezni, Jasonu je žrtvovala domačo hišo in domovino ter je sledila le svojemu srcu. Ko pa jo je Jason zapustil, ko ji je postal nezvest, tedaj se je v njej vzbudila nekdanji ljubezni enako strastna maščevalnost. Težko Rajdemo kje globlje pojmovanje tragike zapuščene žene kot tu. Euripides nam je pokazal užaljeno soprogo, ki jo je zadela človeška usoda. Le v končnem prizoru se je Euripides moral vrniti k pripovedki: Medeja po pripovedki ne sme poginiti, zato jo reši nadnaravna sila. Snov je črpal Euripides iz vobče znane pripovedke o Argo-navtih, a jo je po svoje preobrazil. Predfabula. Pelias, gospodar Jolka se je hotel iznebiti svojega nečaka Jasona in mu je zato ukazal, naj gre v Kolchido po zlato runo. Jason si izteše čudovito ladjo „Argo" in dospe z odličnimi grškimi junaki po mnogih pustolovščinah skozi divje skale Bospora, ki so zdrobile skoro vsako ladjo, v Črno morje. Na obali so bivali Kolchijci s kraljem Ajetom, Helijevim sinom. Ajetes je čuval zlato runo in je naložil Jasonu vrsto nevarnih del. Orati mora z ogenj puhajočimi biki in sejati zobe zmaja, ki čuva zlato runo; iz zob vzrastejo oboroženi velikani. Vse to je izvršil s pomočjo Ajetove hčerke Medeje, ki se je vanj zaljubila. Le ta je znala čarati in je storila Jasona neranljivega in neobčutljivega za ogenj strašnih bikov. Svetovala mu je tudi, naj vrže med železne može kamen, zaradi katerega se le-ti med seboj spopadejo. Nato omami s čarom zmaja, ki ga potem Jason usmrti in ukrade zlato runo ter hoče z Medejo zbežati. Ajetes pa ju zasleduje. Pri tem usmrti Medeja svojega brata Apsyrta. Po dolgih blodnjah dospe Jason z Medejo, ki mu je medtem porodila dva sina, v Jolkos. Pelias nadaljuje zasledovanje; Jason se maščuje s pomočjo Medeje. Medeja obljubi Pelijevim hčerkam, da bo očeta pomladila s svojo čarovno umetnostjo, ter jih tako zapelje, da očeta razsekajo in skuhajo. Po tem zločinu mora Jason bežati in pride s svojo rodbino v Korint. — To, kar se godi odslej: da zapusti Jason svojo ženo in se poroči s hčerko kralja Kreonta, da se Medeja maščuje s tem, da umori Kreonta, kraljičino in celo lastna otroka, da bi tako zadala nezvestemu soprogu najhujši udarec, si je Euripides večinoma sam izmislil. Po stari pripovedki ne umori otrok (bilo jih je sedem) Medeja, temveč Korinčani, ki niso hoteli, da bi jim vladala barbarka. Zaradi tega zločina je nastala kuga in proročišče je zahtevalo ainvrtv; i o< vzoaa, aoi> mtvHi. iji . imi.va < ai 'f>s l&& :i .c>n Miv M a 79 ■ ,£čth<*M > ž* .»is .<»tt evta ietaa. a» e ter pove, kako je prišel v Hades; ko uzre svojo mater Hekabo, ki prihaja kot ujetnica iz Agamemnonovega šotora, izgine. Nastopi Hekaba v spremstvu ujetih Trojank, ki tvorijo zbor v tej drami. Bolestne sanje o jelenu, ki ga je raztrgal volk, so jo prignale iz šotora. Vsa obupana kliče svojo hčerko Polykseno, ki je tudi ujetnica sužnja. Le-ta prihiti iz šotora, vsa začudena, zakaj jo mati tako obupno kliče. Med tem že prihaja Odysseus s svojim spremstvom, ter sporoči Hekabi, da je volja Ahajcev, da bo njena hčerka Polyksena žrtvovana na Achillejevem grobu. Hekaba ga spomni na oni dan, ko je prišel poizvedovat v Trojo ter se je v skrajni nevarnosti zatekel k njenim kolenom; očita njemu in vsem drugim nehvaležnost; Polyksena ni storila nikomur nič žalega, vsega zla je kriva Helena, njo naj žrtvujejo. Kakor je nekoč prosil Odysseus Hekabo, tako, ga prosi zdaj ona milosti, naj ne usmrtijo hčerke. Zbor pravi, da bi se moralo omečiti najtrše srce. Odysseus prosi Hekabo, naj ga ne smatra za sovražnika; njo hoče odločno braniti, toda ko je Troja padla, je dejal, da mora biti najboljšemu junaku žrtvovana njena hčerka, ker si je to želel; naj torej Hekaba mirno prenese ta udarec. Mati obupuje in prosi hčerko, naj poklekne pred Odysseja in ga prosi milosti. Polyksena se obrne k Odysseju, a ga ne prosi, temveč mu ponosno pravi, da rada umre, ker noče biti strahopetna. Čemu ji bo življenje, njej, kraljici vseh mladenk nekoč in sužnji sedaj? Nato prosi mater, naj ne ovira njene smrti, kajti bolje je umreti, nego živeti v sramotni sužnosti. Hekaba pohvali hčerko za lepe besede in prosi Odysseja, naj žrtvujejo namesto hčerke njo, saj je ona rodila Parisa, ki je usmrtil Achilleja. Ko pa pravi Odysseus, da zahteva duh Achi-Uejev smrt Polyksene, prosi Hekaba, naj s Polykseno obenem tudi njo usmrte. Polyksena jo tolaži in se hoče posloviti od nje ter prosi Odysseja, naj ji zakrije glavo in jo odpelje, da bo žrtvovana. Odysseus to stori, Hekaba pa se zgrudi in si zakrije obraz. Zbor, ki je med pogovorom Hekabe, Polyksene in Odysseja ves čas izražal svoje sočutje z materjo in hčerko, zapoje obupno pesem, v kateri žaluje nad svojo usodo in nad usodo suženj daleč od domovine. Nastopi glasnik hellenske vojske Talthybios; bridko toži, ko uzre nekdanjo kraljico trojansko kot sužnjo na tleh. Stopi k Hekabi, da bi jo dvignil, Hekaba pa se sprva ne gane, potem pa ga vpraša, kdo je, da je ne pusti, da bi počivala. Talthybios se predstavi, češ, da ga je poslal Agamemnon. Hekaba plane kvišku, zahvaljujoč se mu, ker je menila, da jo odvede na Achillejev grob, kjer bo umrla s hčerko vred. Ko pa ji glasnik pove, da je prišel po njo, da bi pokopala mrtvo hčerko, je Hekaba vsa obupana in ga prosi, naj ji pove, kako so jo usmrtili, ni-li ubožica preveč trpela. Nato ji glasnik opiše hčerkino smrt: vsa grška vojska je bila zbrana in Achillejev sin je peljal njeno hčerko za roko na očetov grob. In ko je potegnil svoj meč, je rekla Polyksena, da umira prostovoljno in rada, ker se sramuje, biti sužnja. Nato si je razgalila vrat in prsi, pokleknila in rekla: »Mladenič, glej, če hočeš zadeti moje prsi, tu so, če hočeš vrat, tu imaš moje grlo I" In Achillejev sin ji je rad nerad presekal grlo; celo umiraje je skrbela za to, da si je sramežljivo zakrila, kar mora dekle zakriti pred moškim pogledom. Ko je izdihnila, so ji vsi Danajci izkazali čast in spoštovanje. Hekaba prosi Talthybija, naj gre in sporoči Argivcem, da se naj nihče ne dotakne mrtve hčerke. Ko le-ta odide, se obrne Hekaba na zbor, naj ji prinese vode iz morja, da umije poslednjič svojo hčerko. Nato odide v šotor, da si izprosi od svojih soujetnic nakita, ki bi z njim okitila mrtvo PoIykseno. V tem se vrne stara služabnica, ki je odšla k morju, z zakritim truplom PoIy-dorja in bridko jadikujoč prašuje po Hekabi; ta se brž pojavi na vratih šotora in se čudi, da je prinesla truplo Polyksene, ko je vendar Talthybios pravil, da se vsi Grki trudijo, da bi jo častno pokopali. Služabnica pa odkrije truplo Polydorja. Hekaba bolestno tarna. Služabnica ji pove, da ga je našla na obali, kamor so ga morski valovi vrgli. Hekaba in zbor žalujeta in strmita nad krutostjo traškega kneza, ki mu je oče poslal mladega Polydorja, da ga ščiti kot stari gostinski prijatelj. Hekaba ga preklinja, ker ji je morda iz pohlepa po zlatu umoril otroka. V tem prihaja Agamemnon, češ, da je prišel po Hekabo, da pokoplje mrtvo hčerko, saj mu je Talthybios javil, da se ne sme nihče dotekniti trupla. Kar zagleda truplo Polydorja; vprašuje Hekabo, kdo je to, a ona molči. Ko pa jo sočutno dalje vprašuje, mu pove, da je to njen sin, ki ga je poslal nekoč oče Polymestorju, da ščiti njega in njegove zaklade. Sedaj pa ga je umoril iz pohlepa in služabnica je našla truplo nesrečnega otroka na obali, kamor so ga vrgli morski valovi. Agamemnon pomiluje nesrečno ženo. Hekaba ga prosi, naj se maščuje namesto nje nad morilcem, ki je tolikokrat bil njen gost. Zdi se, kot da hoče Agamemnon oditi; Hekaba misleča, da so njene prošnje zaman, potiplje Agamemnona za drugo žilico: spomni ga na svojo hčerko Kassandro, ki jo ima Agamemnon v svojem šotoru in jo ljubi. Njej na ljubo naj se Agamemnon usmili matere in naj maščuje sina Polydorja! Agamemnon pravi, da bi to rad storil, samo ko bi vojska ne mislila, da stori to le zavoljo Kassandre in ne zavoljo nje, Hekabe, kajti vojska ima Polymestorja za svojega najboljšega prijatelja. Hekaba uvidi Agamemnonovo zadrego, zato mu reče, da bo vse izvršila sama, on naj ne bo dejansko, ampak le vede udeležen; trojanske ujetnice ji bodo pomagale, da izvrši osveto. Nato odpošlje eno služabnic po Polymestorja, češ, da mu hoče Hekaba povedati nekaj, kar je njemu, ne njej v korist. Agamemnon ji pritrdi, da je prav, če prejme podli morilec zasluženo kazen, in odide s svojim spremstvom. Po kratki zborovi pesmi pride v orhestro traški kralj Polymestor s svojima sinovima in spremstvom. Obžaluje Priama in Hekabo in ubogo Polykseno ter pravi, da ga ni bilo doma in ko se je baš vračal s traških gora, je srečal njeno služabnico, ki mu je javila, da želi Hekaba, naj pride k njej. Hekaba ga niti ne pogleda in pravi, da jo je sram, pogledati mu v oči, ker jo je zadela tolika beda, ne morda iz nejevolje proti njemu. Na vprašanje, česa želi, mu reče Hekaba, da bi rada govorila z njim med štirimi očmi, naj torej odpusti svoje spremstvo. Polymestor ukaže služabnikom, naj se odstranijo. Hekaba ga vpraša, ali še živi Polydoros. In ko ji reče, da živi, da misli na njo in hrepeni po njej, ga vpraša, ali ima še zlato, ki ga je prinesel s seboj iz Troje. PoIymestor ji zagotavlja, da je vse zlato na varnem v njegovi hiši. Še nekaj hoče povedati njemu in njegovima sinoma: njena rodbina ima v Troji v Atheninem svetišču v tleh pod črnim kamenom skrit velik zaklad; razen tega ga prosi, naj vzame v zaščito zaklad, ki ga je prinesla s seboj in ki se nahaja v šotoru ujetnic. Ko mu Hekaba zatrdi, da ni v šotoru nobenega Grka, odide Polymestor s Hekabo in svojima sinoma v šotor. Zbor sluti, kaj se bo zgodilo, in res začuje brž nato iz šotora bolesten krik oslepljenega Polymestorja. Iz šotora stopi Hekaba in govori z zmagoslavim posmehom: o le kriči, le razbij šotor, nikoli več ne bodo gledale tvoje oči, nikoli več ne boš videl svojih sinov, ki sem ju usmrtila! Zboru pove, kaj je storila in stopi vstran, kajti iz šotora pritava oslepljeni Polymestor in toži nad svojo usodo. V tem pride Aga-memnon s svojim spremstvom, češ, da je čul klicanje na pomoč. Polymestor mu pove, da ga je Hekaba z ujetnicami uničila . . . In ko Agamemnon vpraša Hekabo, ali je res izvršila zločin, prosi slepi Polymestor, naj mu pokaže Hekabo, da jo raztrga. Agamemnon ga zadržuje in mu pravi, naj pove, zakaj ga je doletelo toliko zlo. Polymestor mu pove, da mu je Priamos poslal nekoč svojega najmlajšega sina Polydorja v vzgojo, on pa se je bal, da vzraste Polydoros v nevarnega sovražnika Grkom in Agamemnonu ter ga je zaradi tega ubil; Hekaba pa je izvedela usodo svojega sina in je zvabila njega, Polymestorja in oba sina v šotor; tu so jih obkolile ujetnice ter zvijačno umorile sinova, njega pa oslepile. Vse to je utrpel, ker je bil vdan njemu, Agamemnonu. Hekaba ga ostro zavrne, češ, iz pohlepnosti, ne iz vdanosti do Agamemnona je umoril njenega sina; predoči mu vso podlost njegovega značaja. Tudi Agamemnon mu pove v obraz, da je le iz podlih nagibov usmrtil Polydorja in da ga je zadela zaslužena kazen. V ostri stihomitiji med Hekabo in Poly-mestorjem čujemo, da bo Hekaba postala psica, tako je Poly-mestorju prerokoval traški vedež, in tudi njena hčerka Kassandra je zapisana smrti, Agamemnona pa bo ubila soproga s sekiro. Agamemnon ukaže razjarjen svojim služabnikom, naj odvedejo nesramneža na kak samoten otok. Hekabo prosi, naj pokoplje trupli, ujetnicam veli, naj gredo v šotor, sam pa si želi srečno vrnitev v domovino, kjer bo našel svoje drage. Zbor odhaja in toži, kako trda je človeška usoda. 5. Andromacha. Ozadje tvori svetišče Thetide v Phthiji; spredaj žrtvenik. Andromacha sedi ob žrtveniku; vstane in govori prolog. Predstavi se nam za bivšo ženo Hektorjevo, ki jo je usoda Troje napravila za sužnjo Achillejevega sina Neoptolema, ki mu je porodila sina. Zaradi tega jo muči sedaj Neoptolemova soproga Hermiona, češ, da ji je ona začarala, da je brez otrok; celo usmrtiti jo hoče in oče Menelaos ji pomaga. Zato se je zatekla k žrtveniku Thetide. Nastopi Andromachi zvesta služabnica z vestjo, da sta Menelaos in njegova hčerka Hermiona sklenila smrt Androma-chinega sinčka, ki ga je bila le-ta iz strahu poslala od doma. Pp odhodu služabnice toži Andromacha bridko zaradi izgube svojega soproga Hektorja in zaradi usode, ki jo je napravila za sužnjo, in se vrne k oltarju. Nastopi zbor žena iz Phthije, ki sočustvuje z ujetnico. Zdajci pride Hermiona s svojimi ženami in očita Andromachi, da ji je odtujila soproga; zato bo morala umreti, kajti predrznost je, da si je vzela za moža morilca lastnega soproga in mu je rodila celo sina. Andromacha se brani, češ, kakšna slast je, roditi otroke sužnje; njen soprog je (Hermione) pač ne mara, ker ne .zna z njim živeti. Hermiona je gluha za besede Andromache in pravi, da bo Andromacha morala umreti, da ji ne bo nič koristil oltar Thetide; od oltarja jo preženo, še preden pride njen zaščitnik Neoptolemos; nato odide. Zbor toži, koliko zlo je povzročil Pariš. Prihaja Menelaos z Molottom, sinom Andromache in Neoptolema. Menelaos zapreti Andromachi, da usmrti njenega sina, ako ona ne zapusti oltarja. Andromacha mu pravi, da je za . njega, ki je s svojimi premagal Trojo, sramotno, da začenja boj z nesrečno sužnjo: sramota je, če umori njo njegova hčerka. Če pa žrtvuje ona, Andromacha, za svojo rešitev svojega sina, bo pač njegov oče Neoptolemos zavrgel svojo ženo, hčerko Mene-lajevo. Menelaos pravi, da mu je hčerka več kot vsa Troja, zato jo bo ščitil. Se enkrat jo pozove, naj zapusti oltar, sicer usmrti njenega sina. Andromacha tarna in razmišlja, končno zapusti oltar, da bi rešila sina. Menelaos ukaže služabnikom, naj zvežejo Andromacho in ji reče, da bo o njenem sinu odločila njegova hči, ali naj umrje ali ne. Andromacha mu očita zvijačo, s katero jo je spravil od oltarja. Lažnike, varalice, zahrbtnike imenuje Spartance. Menelaos odide, za njim peljejo služabniki Andromacho in njenega sina. Zbor zapoje obupno pesem: nesreča je, če ima kdo dve ženi. Nastopijo zopet Menelaos s spremstvom, vklenjena Andromacha in Molottos; mati in sin čutita, da bosta umrla oba. Na prigovor matere poklekne Molottos pred Menelajem in ga prosi usmiljenja, ta pa ga osorno odriva. Bliža se Peleus s spremstvom in se že oddaleč čudi, s kakšno pravico so vklenili Andromacho in jo peljejo s sinom vred v smrt. Ko se približa, mu pade Andromacha pred noge in mu pove, da so jo s silo iztrgali od oltarja in jo hočejo sedaj z nedolžnim sinom vred umoriti. Peleus ukaže sneti okove, a Menelaos ne pusti. Peleus ga zmerja, da je strahopetec in da je zavoljo žene, ki mu jo je odpeljal nezrel mladenič (Pariš), povzročil nešteto zlo, in sedaj hoče umoriti nesrečno, nedolžno ženo in njeno dete. Menelaos mu skuša dokazati, da ravna prav, kajti ta žena je nesreča za njegovo hčerko; če bi bil Peleus na njegovem mestu, bi prav tako ravnal. Peleus vztraja pri svoji zahtevi, da se mora Andromacha oprostiti in pozove Molotta, naj pomaga sneti materi okove. Menelaos ogorčen odide, Peleus pa odvede Andromacho in njenega sina v pristan. Zbor poveličuje pravičnost vrlega moža. Vstopi dojilja Hermionina, ki javi, da se je hotela Hermiona iz obupa, ker je sklenila smrt Andromachi in njenemu sinu, obesiti, a so jo oteli služabniki. Prosi žene, naj gredo v palačo k njej in naj jo s tolažilnimi besedami odvrnejo od samomora. Zdajci pride Hermiona v raztrgani obleki, za njo služabnice^ obžaluje, kar je storila, obenem pa se boji zaradi tega svojega soproga. Dojilja jo tolaži, češ, soprog je zaradi njenega čina ne bo zavrgel. Zbor javi prihod Oresta. Prišel je iz tujine in vpraša zbor, je-li to palača Achillejevega sina; nato pove, da je Orestes, sin Agamemnona in Klytaimnestre, in bi rad videl gospo, ki mu je prijateljica, Hermiono. Hermiona ga na kolenih roti, naj se je usmili. Orestes je ne razume, dokler ne čuje, da ljubi njen soprog ujetnico, Hektorjevo ženo Andromacho, in da se sedaj Hermiona boji soproga in obžaluje, da se je dala zapeljati po hudobnih ženah, da je storila, česar ne bi smela. Orestes pravi, da je prišel, da jo vzame s seboj, kajti prav za prav je njegova, saj jo je bil njen oče najprej njemu obljubil, pa je pozneje prelomil besedo; z njim naj gre, ko se je usoda tako čudno zasukala. Hermiona pravi, da je odvisno od očeta, koga bo vzela za moža, toda za zdaj naj jo kar najhitreje odvede, preden se vrne njen soprog. Orestes ji pravi, naj se ne boji niti očeta niti soproga, in jo odvede. Zbor toži bogovom, da so pripustili trojansko vojno, ki je rodila vse to zlo. Ves razburjen prihaja s svojim spremstvom Peleus, ki hlastno sprašuje zbor, je-li res, kar je čul, da je namreč ušla zdoma Menelajeva hčerka. Zbor pritrdi in mu tudi pove, da jo je odpeljal Orestes. V tem prihiti sel iz tujine in sporoči, da so Delphijci kruto ubili Neoptolema v Apollonovem svetišču (— pravi krivec je Orestes —) in da vsak hip prineso služabniki njegovo truplo. Zbor vidi že mrtvaški sprevod prihajati in obžaluje mrtveca in starega Peleja. Ko prineso mrtvega Neoptolema, se skloni Peleus nad truplo in obupno narica. Zbor žaluje in tolaži; kar zagleda Thetido, ki se je pojavila v zraku (deus ex machina gl. dodatek). Thetis tolaži Peleja, naj ne obupa, pripominja pa, da ga ni prišla tolažit, ampak naročat mu, naj pokoplje Achillejevega sina v Delphih, da bo njegov grob pričal o sramotnem zločinu Delphijcev; Andromachi naj dovoli, da se vrne s svojim sinom v deželo Molossov in se omoži v Helenom. Njega, Peleja, vzame s seboj; odslej bo bog in bo z njo živel v morskem kraljestvu. Brž naj odide z mrtvim Neoptolemom v Delphe, naj ga tam pokoplje, potem pa naj čaka ob morju, da pride ponj ona, Thetis, ki jo bo spremljal zbor petdesetih Nereid. Nato izgine. — Peleus odhaja s svojim spremstvom, da izvrši, kar mu je Thetis naročila. Tudi zbor odide. 6. Heraklidi. S to dramo, ki je poleg Andromačhe Euripidova najšibkejša in ki nosi ime po Heraklejevi deci, je hotel pesnik slaviti Atene, ki so sprejele v zaščito Heraklejevo deco, ki se je tja zatekla. Scenerija je običajna: svetišče, spredaj Zevsov oltar. Na oltarnih stopnicah sedi deca Heraklejeva z očetovim oprodo Jolajem. Prolog govori Jolaos, ki pove, kdo so on in deca. Mnogo je pretrpel s Heraklejem, sedaj ščiti — sam zaščite potreben — njegovo deco; Eurystheus jim je pretil s smrtjo, zato so zbežali sem. V tem zagleda Eurysthejevega glasnika Kopreja, ki se jim bliža; brž pozove Heraklejeve sinove, naj se ga trdno drže, kajti to je tisti, ki jih neprestano preganja. Kopreja samega in njegovega gospoda kolne. Glasnik ga opozarja, da mu oltar ne bo nič pomagal; z njim naj gre v Argos, da bo kamenjan. Jolaos ga zavrača, glasnik pa ga vrže na tla. Vstopi zbor atenskih meščanov, ki so čuli obupen krik; stari Jolaos jim pove, kako ga je Kopreus odtrgal od oltarja in ga vrgel na tla. Dalje pove, da je Heraklejev oproda Jolaos, ki je pribežal s Heraklejevo deco in prosi zaščite. Vname se živahen razgovor med zborom in glasnikom, zbor ga svari, naj ne dela sile pribežnikom, glasnik pa pravi, da bo to stvar uredil ne z njim, ampak z atenskim kraljem samim, nakar mu zbor pokaže, da kralj Demophon vprav prihaja. Demophon se čudi, kaj se je zgodilo, da se je tu zbralo toliko starih meščanov. Zbor mu predstavi pribežnike in pove, kaj je storil Kopreus. Pozvan na odgovor, mu pripoveduje glasnik, da ga je poslal sem kralj mykenski Eurystheus, da mu privede nazaj ubežnike, ki so po zakonu obsojeni na smrt; zbežali so v Atene, meneč, da bo Demophon tako nerazumen in jih bo edini v vsej Helladi ščitil; zapreti mu celo z vojno, ako mu pribežnikov ne izroči. Oglasi se Jolaos in razlaga, da Eurystheus ni upravičen zahtevati njihovo izročitev; prepričan je, da se to ne bo zgodilo, kajti Atene so svobodna dežela, ki spoštuje pravico nad vse, poleg tega je z otroki Heraklejevimi v sorodstvu. Demophon odgovori, da ga troje sili, ščititi pribežnike: Zevsov oltar, sorodstvo in Heraklejeve zasluge za Atene. Glasniku veli, naj odide v Argos in sporoči vse to Eurystheju. Glasnik pa hoče kljub temu odvesti otroke, a kralj mu zastopi pot in dvigne proti njemu žezlo; razjarjen odide glasnik, grozeč, 'da se vrne z močno vojsko. Jolaos in otroci so kralju in Atenam iz srca hvaležni. Demophon pravi, da skliče takoj skupščino in pripravi vse potrebno za primeren sprejem mykenske vojske, pribežnike pa pozove, naj zapuste oltar in gredo v palačo. Jolaos hoče ostati pri oltarju, dokler Atenci ne zmagajo. Demophon odide s svojim spremstvom, zbor pa zapoje pesem o ošabnosti Arga, ki mu vojna ne bo uspela. Nato nastopi zopet Demophon, ki mu vidi Jolaos žalost v očeh. Kralj mu pove, da se je mykenska vojska utaborila na neki gori, kjer preži na ugoden trenutek, toda tudi Atene so pripravljene za vojno. Vse vedeže je zbral okoli sebe, vse je v redu, toda pravijo, da mora Persephoni žrtvovati deklico odličnega rodu. Kaj naj stori ? Strašno je, žrtvovati lastnega otroka, težko je k temu prisiliti koga drugega. Mnenja meščanov so deljena: eni pravijo, da je treba pribežnike ščititi, drugi menijo, da je nespametno zavoljo njih »toliko žrtvovati. Prosi Jolaja, naj reši sam sebe in Atene obenem. Jolaos toži deci, da jih usoda zopet podi dalje, ko so bili že skoro rešeni; kralju ne zameri, da noče moriti hčera meščanov. Izgubljeni so. Kralja prosi, naj izroči Argivcem njega, njemu ni do življenja; tako bodo rešeni otroci in Atene. Zbor pravi, da bi bila sramota za Atene, ko bi to storile. Demophon hvali njegovo velikodušnost, toda Eurystheus zahteva vprav deco, ne njega starca; zato naj mu da kak drug nasveti Iz svetišča pride Heraklejeva hčerka Makarija, ki je čula bridke tožbe Jolaja. Ko izve, da zahtevajo bogovi žrtvovanje plemenite deklice, se ponudi ona, da reši brate. Jolaos hoče, da žrebajo vse sestre in tista, ki jo zadene žreb, naj umrje. Makarija pa to odkloni, češ, da hoče sama prostovoljno umreti in sicer naj jo žrtvuje Jolaos sam. Ker se Jolaos brani, mu pravi, naj prosi kralja, da umre pod ženskimi rokami. Kralj poveličuje junakinjo in ustreže njeni želji. Makarija se genljivo poslovi od bratov in Jolaja ter odide s kraljem. Zbor poje o vedno se menjajoči sreči in poveličuje žrtev za domovino in brate. Nastopi služabnik Hylla, Heraklejevega sina, in pravi, da prihaja z veselo vestjo. Jolaos kliče v svetišče, naj pride Alkmena (Heraklejeva mati), da čuje veselo vest. Nastopi Alkmena ia sedaj služabnik pove, da se bliža Hyllos z močno vojsko; nato odide in prinese kmalu iz svetišča bojno opremo za Jolaja, ki .hoče po vsej sili z njim na bojišče. Oba odideta. Zbor zapoje pesem, v kateri hrepeni po zmagi. Nato prihiti Alkmenin služabnik z veselo vestjo o zmagi; Jolaos se je boril kakor mladenič. Na Alkmenino željo opisuje potek bitke: Hyllos je stopil z bojnega voza in pozval sovražnega vojskovodjo na dvoboj, a ta se je strahopetno umaknil in Hyllos se je vrnil k vojski; vnela se je bitka, mnogo jih je padlo na obeh straneh, končno pa so Argivci morali zbežati. Jolaos je stopil na Hyllov voz, vzel vajete v roke in drvel za Eury-sthejem. In ko sta ga že skoro dohitela, se je zgodilo čudo: dve zvezdi sta padli z neba in zavili voz v popolno temo; baje je bil to Herakles in Hebe. Ko je tema zopet izginila, je začutil Jolaos mladeniško moč in ujel je Eurystheja, ki ga kmalu pripelje kot vojni plen. Usmrtil ga ni, ker ga hoče ponižanega privesti Alkmeni pred oči. Služabnik odide. Zbor zapoje zmagoslavno pesem in hvali bogove, ki so poplačali pravičnost Aten in kaznovali, nasilje zločinskega kralja. Sel privede vklenjenega Eurysteja. Alkmene ga sprejme z globokim zaničevanjem, saj ji je uničil sina in preganjal njo, starko in njene nedolžne vnuke. Umreti moral Toda sej ji pravi, da ga po pravu te dežele ne smejo usmrtiti, ker so ga živega vjeli; nihče se ga ne bo upal usmrtiti. Tu pravi Alkmena/ da ga bo usmrtila sama. Zbor prosi Alkmeno, naj mu prizanese, ker mesto tako želi. Alkmena še vedno zahteva njegovo smrt. In Eurystheus ji pravi, naj le udari, prosi pa meščane, naj ga pokopljejo blizu svetišča Pallade; tu bo počival v blagoslov Atenam in v zlo Alkmeninim potomcem, ko bodo prišli z vojsko, pozabivši usmiljenje, ki jim ga je izkazalo mesto; tako je prerokoval Apollon. Alkmena bodri Atence, češ, čemu bi se obotavljali, ko jim Eurysthejeva smrt obeta tolike dobrine, in poziva služabnike, naj ga odvedo in vržejo njegovo truplo psom v jed. — Vsi odidejo. 7. Herakles. Dejanje se vrši pred Heraklejevo palačo v Thebah; sredi orhestre je velik žrtvenik, okrog katerega sedita Heraklejev oče Amphitryon in Heraklejeva žena Megara s tremi majhnimi sinčki Heraklejevimi. V prologu se nam predstavi Amphitryon ter nas seznani tudi z ostalimi osebami drame: Herakles je odšel v Hades po peklenskega psa, odkoder se ne vrne več; med tem je tiran Lykos vdrl v Thebe, ubil kralja Kreonta (Megare očeta) ter se sam polastil njegovega prestola in sedaj hoče umoriti Herakle-jevo deco in soprogo ter Amphitryona, da se iznebi maščevalcev za padec Kreontove hiše; zato se je starec zatekel z njimi k Zeusovemu oltarju. Megara je obupana: ne bo mogoče uiti smrti; otroci, pravi, jo vedno sprašujejo, kdaj se vrne oče, ona pa jih skuša zamotiti s tem, da jim pripoveduje pravljice; a kadar se odpro vrata, hite otroci k vratom, meheč, da prihaja oče. Amphitryon jo tolaži in ji daje pogum. Med tem nastopi zbor thebanskih starcev; palice imajo v rokah in pojejo vstopno pesem, v kateri izražajo svojo zvestobo do pribežnikov. Komaj je zbor v orhestri, pride Lykos, ki ga spremljajo njegovi trabantje. Ošabno se postavi pred Amphitryona in Megaro, poudarjaje, da je on gospod in da ju sme vprašati, kar se mu ljubi, ter ju vpraša, čemu se branita smrti, ko ni nobene nade več, da bi se Herakles vrnil. Zasramuje Herakleja, češ, junaka se je izkazal Je v boju z divjimi zvermi, dočim še ni bil v boju junaških mož. Posmehljivo pravi, da ni tako nespameten, da bi pustil, da vzra-stejo v sinovih Megare, ki je njenega očeta ubil in zasedel njegov prestol, krvni maščevalci. Amphitryon ogorčeno zavrne Lykove klevete, ki jih je izrekel proti Herakleju, ter imenuje Lyka strahopetca, ki mu niti njegova domovina Euboja ne more izpričati niti enega junaštva. Zakaj naj umrjejo ubogi dečki, ki niso tiranu storili nič zalega? Seveda tiran se jih boji in njegovo straho-petnost morajo plačati s smrtjo. Ostane naj na prestolu, toda dovoli naj, da odidejo iz dežele brez nasilja, kajti če bo rabil silo, bo sila zadela tudi njega, ko mu obrne sreča hrbet. Thebam in vsej Helladi očita nehvaležnost, ker se ne zavzameta za ubogo deco Herakleja, ki si je pridobil za nju toliko zaslug; edina zaščita jim je on, slabotni starček. Lykos ukaže razjarjen svojim trabantom, naj gredo po drva, napravijo grmado okrog pribež-nikov ter jih žive sežgo, da bodo vedeli, kdo je sedaj gospod v Thebah. Zboru starcev, ki so mu sovražnega mišljenja zapreti najhujšo kazen, češ, on je gospod, oni pa so njegovi sužnji. Beseda sužnji starce raztogoti, da dvignejo palice proti Lyku^ ki ga imenujejo pritepenca, a se morajo umakniti pred trabanti.-Megara se vrlim starcem zahvali, a jih miri, češ, da ne smejo drveti v nevarnost zavoljo nje, očeta in dece; Amphitryonu pravi, da ji je žal otrok, očeta in sebe, toda nespametno je, kljubovati nujnosti. „Umreti moramo in ker moramo, se ne damo sežgati plamenom v zasmeh sovražnikom!" Herakles se ne vrne več, toda s podlim Lykom se ne bodo pogajali.. Zbor obžaluje, da je brez moči; Amphitryon pravi, da mu ni za življenje, le otroke svojega sina bi rad rešil; ker pa vidi, da je to nemogoče, zapusti oltar in ponudi Lyku svojo glavo, naj mu jo odseka z mečem; isto store Megara in otroci. Amphitryon noče milosti, le to prosi tirana, naj usmrti najprej njega in Me-garo, da ne bosta videla malčkov v smrtnem boju. Megara ga prosi, naj jih pusti v hišo, da okrasi deco za smrt, kar Lykos dovoli in odide! Megara gre z deco v hišo; za njimi Amphi-tryon, očitajoč Zeusu, da noče rešiti svojcev. Zbor, ki je ostal sam v orhestri, zapoje pesem, v kateri proslavlja Herakleja in njegova junaštva; slednjič je odšel junak v Hades, odkoder se ne vrne več; njegova hiša je brez zaščite. Iz palače se vrnejo Amphitryon, Megara in otroci, ovenčani in v slavnostnem oblačilu. Megara objema in miluje otroke ter kliče Herakleja, naj jim pride vsaj kot duh na pomoč. Amphi-tryon kliče Zeusa in toži o minljivosti sreče in posvetne slave-Med tem zagleda Megara Herakleja kakor v sanjah. Nastopi Herakles v knežji opremi, pozdravlja svoj dom in se čudi, ko vidi ženo in očeta v solzah, svojo deco pa okrašeno za smrt, ter vpraša Megaro, kaj se je zgodilo. V stihomitiji (Herakles, Megara) izve Herakles, da je Lykos ubil Kreonta in se polastil thebanskega prestola ter sklenil, da morajo umreti ona, oče in deca. Herakles ukaže odvreči smrtni okras in prisega osveto sovražnikom. Na očetovo vprašanje, ali je bil res v podzemlju, mu Herakles pritrdi in pove, da je privedel Kerbera in. rešil iz Hada Theseja, ki je odšel v Atene. Nato odvede svoje drage v palačo. Zbor zapoje veselo pesem Herakleju v čast. Lykos se vrne s svojim spremstvom, iz palače pa stopi Amphitryon, ki mu Lykos veli, naj pokliče tudi Megaro in otroke, kajti predolgo že traja pripravljanje na smrt. Ker se Amphitryon obotavlja, gre Lykos sam s trabanti v palačo, za njim pa Amphitryon. aieilu bv ižihiti b-5rn Jnjlss Zbor plaka od veselja, kar se začuje iz palače bolesten krik Lykov. Zbor poje prekrasno pesem veselja, da se je sreča obrnila. Z zraku se pojavi (gl. Dodatek) služabnica Herina Iris in Lyssa, boginja blaznosti, s kačami v laseh in z bičem v roki. Zbor se prestraši, a Iris jim daje pogum, pove pa jim, da hoče Hera Herakleja sedaj, ko je izvršil v$a junaštva, ki mu jih je naložil Eurystheus, zaplesti v umor lastnih otrok. Pozove Lysso, naj požene Herakleja v blaznost, da bo usmrtil svojo deco. Lyssa jo svari, se obotavlja, a slednjič se vda, nakar obe izgineta. Zbor zapoje žalostno pesem. Iz palače se čujejo bolestni kriki Amphitryona, ki jih spremlja strah in žalost zbora. Tu pride iz palače sel z vestjo, da so otroci mrtvi, ter poroča, kaj se je zgodilo: Herakles je daroval na oltarju Zevsa spravno daritev; v najbolj švečanem trenutku se je hipoma ves izpremenil, pene so mu vrele iz ust in začel se je zmedeno smejati, zblaznel je, slednjič je mislil, da je v Mykenah, in je grozil Eurystheju ter napel lok proti lastni deci, mene, da so to Eurysthejevi sinovi. Ubil je vse tri sine in njihovo mater. Ko pa je hotel še očeta, je stopila vmes božiča Athena, ki je vrgla Herakleju skalo na prsi; zgrudil se je in zaspal. Tedaj so služabniki privezali blazneža na steber, da rešijo Amphitryona. In sedaj spi nesrečnež. Dočim zbor jadikuje, pokaže ekkyklema notranjost hiše: Herakles spi, privezan k stebru, okrog leže puščice, lok itd. ter trupla Megare in otrok. Nastopi Amphitryon, ki z zborom objokuje usodo mrtvih in svojega sina. Herakles se prebuja, Amphi-tryon poziva zbor, naj zbeži, in se umakne, da ga ne bi Herakles videl. Herakles se prebudi, blaznost ga je minila, začuden vprašuje očeta, ki se mu je zopet približal, zakaj se mu umika, zakaj plaka--— Amphitryon mu pokaže mrtve otroke in Herakles sprašuje, kdo jih je umoril. Oče mu pove, kaj in kako se je zgodilo; Herakles je ves obupan ter si zakrije od žalosti in sramote obraz. V tem pride s svojim spremstvom Theseus, da se izkaže Herakleju hvaležnega, ker je čul, da se je Lykos s silo polastil prestola. Osupne, ko zagleda mrtvece. Amphitryon mu vse pojasni. Ko čuje na svoje vprašanje, da je to Herakles, ki sedi zakrit med mrliči, ga ukaže odkriti. Sledi živahna stihomitija med Heraklejem in Thesejem; Theseus ga tolaži, a Herakles je odločen za samomor: Zevs mu je oče, njegova žena Hera ga je črtila in mu pošiljala zlo za zlom in višek zla je umor otrok. Ves svet ga bo klel — čemu torej živeti? Theseus ga tolaži in ga vabi, naj gre z njim v Atene, ter mu prisega dosmrtno prijateljstvo. Herakles pravi, da je v svoji bedi često premišljal, ni li samomor strahopetnost; zato hoče z njim v Atene. Očeta prosi, naj pokoplje otroke in mater ter naj ostane v Thebah. Nato se s pretresljivimi besedami poslovi od mrtvih, od vsakega posebej, in se zopet zgrudi. Theseus ga dvigne ter ga hoče odvesti. Herakles pa se kar ne more ločiti od svojih dragih, ope-tovano se obrne in gleda žalostno na mrtve; srce ga vleče tudi k očetu. Sledi presrčen objem očeta in sina; končno se Herakles iztrga in prosi še enkrat očeta, naj pokoplje njegove otroke: kmalu se vrne iz Aten in vzame očeta s seboj. Herakles in Theseus odideta; na drugo stran odide zbor s solzami v očeh. 8. Hiketides. Ozadje tvori Demetrino svetišče v Eleusini, pred katerim je velik žrtvenik. Visoko na žrtvenikoVi stopnici stoji stara kraljica Aithra mati atenskega kralja Theseja; ob njenih nogah sedi in kleči sedem starih žena, mater sedmerih, pred Thebami padlih junakov, in njihove služabnice. Na tleh leži Adrastos, kralj v Argu, zavit v žalno oblačilo; zraven njega več dečkov, sinov sedmorice. Prolog govori Aithra, ki nam predstavi žalujoče žene, ki žde ob njenih nogah, za matere sedmorice junakov iz Arga, ki so padli pred Thebami, ko je hotel argivski kralj Adrastos svo- jemu zetu Polyneiku izvojevati izgubljeno dediščino. Zmagalec jim ni dovolil pokopati trupel njihovih sinov, zato so pribežale sem'in ona (Aithra) jim hoče pri svojem sinu Theseju izprositi dovoljenje za pokop. Zbor mater poje na stopnicah oltarja žalostno pesem, v kateri prosi Aithro, ki je sama mati, da bi jim izposlovala dovoljenje za pokop sinov. Nato zapleše zbor služabnic divji ples in zapoje pesem: nikoli ne zamre bolest, ki jo občuti mati za svoje dete. Nastopi kralj Theseus s spremstvom in se začudi, ko zagleda mater in žalujoče tujke, Aithra mu predstavi pribežnice, Adrasta in sinove ubitih knezov. Na njegov,poziv vstane Adrastos, ki prosi Theseja, da bi mu pripomogel do trupel junakov, ki so padli pred Thebami; naj se usmili ubogih mater, ki so pribežale sem. Theseus očita Adrastu nepremišljenost, ki jo je zagrešil s svojim pohodom proti Thebam, tako da hoče le-ta z žalujočimi materami oditi. Te pa prosijo kleče Theseja, naj se jih vendar usmili, naj ne pusti njihovih sinov, da bi bili pticam v jed. Aithra prosi svojega sina za nesrečne matere. Theseus ustreže prošnji in pravi, naj ga Adrastos spremi v skupščino, ki naj dovoli, da sme zahtevati od thebanskega vladarja Kreonta trupla nesrečnih junakov. — Zbor je hvaležen in poje pesem, polno nade, da se izpolni, za kar prosi. , Theseus, ki je bil odvedel Aithro, zopet nastopi v spremstvu oborožencev, glasnika in Adrasta. Med tem ko naroča glasniku, da pojde k thebanskemu vladarju zahtevat trupla, pride thebanski glasnik, ki ga je poslal k Theseju Kreon z naročilom, naj Atene ne sprejmejo v svojo deželo Adrasta in, če je že tam, naj ga takoj izženejo in naj ne zahtevajo izročitve trupel, ako se hočejo izogniti vojni. Adrastos ogorčen protestira, toda Theseus ga pozove, naj se ne vmešava, kajti glasnik je prišel k njemu, ne k Adrastu; zato mu bo sam primerno odgovoril. To tudi stori in pravi, da je on popolnoma neutralen, sovražniki Theb so premagani, spor je izravnan, mrtveci se morajo pokopati. Protestira proti grožnjam thebanskega vladarja in pravi, da bo pokop padlih junakov izsilil, če ne pojde drugače. Thebanski glasnik izjavi, da Thebe tega ne bodo nikoli dovolile; glasnik je čim dalje drznejši v svojih grožnjah, nakar mu reče Theseus, naj se pobere iz Aten. Glasnik, odide. Theseus pozove svoje vojaštvo, naj gre hrabro z njim v boj proti Thebam, Adrastos naj ostane v Atenah. Theseus odide z vojaštvom v bojnem pohodu, prepričan, da zmaga njegova pravična stvar. Zbor izraža bojazen, kako se bo Thesejev vojni pohod iztekel. V tem prihiti sel v obleki sužnja. Izkaže se za služabnika Kapanejgi in pove veselo vest, da je Thesejeva vojska zmagala in da bodo trupla sedmerih junakov kmalu tu. Adrastos odide s slom in sinovi padlih junakov mrtvaškemu sprevodu naproti. Zbor zapoje pesem radosti in bolesti obenem. V tem pri-neso vojaki na nosilnicah zakrita trupla. Pred sprevodom stopa Adrastos in sinovi ubitih junakov; za sprevodom Theseus z vojaškim spremstvom. Dospevši na sredo orhestre, postavijo nosači na ukaz Adrasta nosilnice pred žalujoče matere, ki se hočejo vreči na trupla, a jih Adrastos in služabnice zadrže. Pristopi Theseus in pozove navzoče, naj molčijo, zbor naj se odstrani in Adrastos naj stopi naprej. Nato ukaže Adrastu, da pove mladim borcem, odkod so hrabri junaki, katerih trupla leže na nosilnicah. Adrastos karakterizira vsakega posameznega. Nato se sklene, da se trupla sežgo, in mrtvaški sprevod odide; samo zbor ostane na prizorišču in zapoje pretresljivo pesem na svoje sinove. V tem zagledajo na skali grmado za Kapaneja. Njegova vdova Euadna se pojavi na skali, oblečena kot nevesta, ki išče svojega mrtvega moža in se hoče vreči v plamene. V tem pride njen oče, stari Iphis, v spremstvu služabnikov in hiti k zboru, ne da bi opazil Euadne. Prišel je po svojo hčerko, ki je skrivaj odšla zdoma, hoteč se v smrti združiti s svojim soprogom. Euadna se oglasi, češ, da že visi nad grobom svojega soproga, ki mu je zvesta tudi v smrti. Nato skoči v ogenj. Iphis obupan odide. Tu pridejo dečki s Thesejem in Adrastom. Zbor se zopet razdeli v matere in služabnice, dečki, — vsak nosi pepel svojega očeta — stopijo pred matere in izmenoma poje zdaj deček, zdaj mati, žaluje za mrtvimi junaki.. Theseus opominja dečke, naj bodo hvaležni Atenam, kajti Atene so jim priborile pokop očetov. Za dečke se zahvali Theseju Adrastos. Ko odhajajo, se pojavi v zraku Athena (gl. Dodatek), ki pozove Theseja, naj zahteva od Adrasta, da v imenu vsega argivskega ljudstva priseže, da ne bo Argos nikoli prestopil atiške meje kot sovražnik. Dečkom pa polaga na srce, naj se, ko bodo dorasli, maščujejo nad Thebami, nato izgine. Theseus obljubi" Atheni, "darbo slušal njen ukaz in zaprisegel Adrasta, zbor pa odhaja, da z Adrastom položi prisego, ki jo je zaslužil atenski knez in atensko ljudstvo s svojo plemenitostjo. m~ ■ ' ' « ' 9. Trojanke. Naša drama je prav za prav končni prizor strahovite tragedije trojanske vojne, slika neizmerne bede, ki jo je povzročila vojna, slika strašne usode najodličnejših Trojank, ki jih je sovražnik zasužnil. — Dejanje se vrši pred Trojo, na morski obali, v ozadju so šotori, kjer bivajo ujetnice: trojanska kraljica Hekaba, njene hčerke in druge Trojanke. s- - . Hekaba leži apatično pred šotorom; glavo ima zagrnjeno. V ospredju se pojavi Poseidon in govori prolog: prišel je iz morskih globin. Žalostna usoda je zadela Trojo, mesto je razrušeno, Priamos je mrtev, trojanske žene so si razdelili zmagalci po žrebu, te pa, ki niso bile izžrebane, so še tu v šotoru, naj-nesrečnejša med njimi Hekaba; boginja Athena je uničila mesto. V zraku se pojavi Atena (gl. Dodatek), pozdravi Poseidona, spraviti se hoče z njim in kaznovati sedaj Grke, ki so ji one-častili svetišče s tem, da je Aias iztrgal iz njenega svetišča sve-čenico Kassandro; težko in usode polno jim stori vrnitev: Zeus bo poslal deževje, točo in viharje, Poseidon pa naj razburka Egejsko morje, da se bodo naučili spoštovati njena svetišča. Poseidon ji obljubi, da stori vse po njeni želji. — Bogova izgineta. Hekaba se prebudi iz omame in bridko toži o usodi, ki je zadela Trojo, ki je uničila vse in vrgla njo, Priamovo ženo, na ležišče, na trda tla šotora. Nato vstane in kliče iz šotorov trojanske ujetnice. Iz šotorov prihiti najprej prvi, nato drugi polzbor; žene objokujejo s Hekabo usodo, ki jih bo kot sužnje Grkov odvedla iz domovine. Druga za drugo sprašujejo, komu bodo prideljene v sužnost. Kar zagledajo v daljavi grškega glasnika Talthybija, ki se kmalu približa v spremstvu služabnikov in se predstavi Hekabi za starega znanca, ki je često prišel v Trojo kot glasnik Grkov, ter sporoči ujetnicam, da so že izžrebane. Hekabo najbolj skrbi, komu pripade hčerka Kassandra; izve, da si jo je svobodno izbral Agamemnon; druga hčerka Polyksena bo sužnja Achillejevemu grobu, Andromacho si je izvolil za ženo Achillejev sin, ona, Hekaba, pa bo sužnja Odyssejeva. Le-ta je prenesrečna, češ, vprav najpodlejšemu izmed Grkov bo morala služiti. Talthybios ukaže služabnikom, naj gredo v šotor po Kassandro, kar zagleda plamene v šotoru in odide v šotor tudi sam. Hekaba pa mu pravi, da ne gori v šotoru, le njena hčerka Kassandra, svečenica prerokinja, hiti iz šotora. Kassadra pride ovenčana in s plamenico v rokah ter poje ženitvanjsko pesem. Hekaba je vznemirjena, iztrga Kassandri plamenico in jo da služabnici, da jo nese nazaj v šotor. Kassandra prosi mater, naj jo pelje s silo odtod, čeprav sama ne bi hotela, kajti sicer bo pripadla Agamemnonu — tako je dejal Apollon —, in v proroškem duhu vidi, da bo prav ona Agamemnonu in njegovi hiši v pogubo. Talthybios jo pozove, naj gre ž njim, Hekabi pa svetuje, na sledi voljno Odysseju. Kassandra se čudi, kajti Apollon ji je prerokoval, da bo Hekaba tu umrla. Saj se vrne Odysseus šele po desetih letih domov; pove, da bo Odysseus mnogo blodil (Charybdis, otok Kyklopov, Kirke itd,) in končno našel doma neskončno gorje. Prorokuje tudi Agamemnonovo in svojo usodo ter se poslovi od matere. Talthybios jo odvede, Hekaba pa se od žalosti zgrudi in tarna, češ, sinovi so padli v vojni, hčerke, ki jih je vzgajala za plemenite ženine, so postale plen sovražnih tujcev, ona pa, Priamova soproga in Hektorjeva mati, bo na stara leta dekla. Zdajci se pripelje iz Troje Andromacha na vozu, ki je obložen s Hektorjevim orožjem in bogatim plenom; spremljajo jo Neoptolemovi služabniki. Na prsih ji sloni sin Astyanaks. Andromacha stopi z voza in s Hekabo tarnata nad svojo in nad usodo Troje. Strašno zadene Hekabo sporočilo Androma-chino, da je Polyksena padla kot žrtev na Achillejevem grobu; Andromacha jo tolaži, češ, smrt ni toliko zlo, kakor življenje, polno bolečin; Polyksena je umrla in ne čuti ničesar več. Hujša je usoda nje, ki je živela le za svojega soproga Hektorja, pa mora sedaj v tujino kot sužnja tujcu in sovražniku domovine^ Hekaba jo tolaži, pozabi naj Hektorja in naj se vda novemu gospodarju ter vzgaja skrbno svojega in Hektorjevega sina. Zdajci pride Talthybios s služabniki in sporoči sklep Grkov, da mora njen sin ostati v Troji; vrgli ga bodo s trojanskega gradu. Andromacha trdno objame sina, se poslovi od njega s pretresljivimi besedami in ga izroči s krvavečim srcem, sama pa stopi na voz, da jo odpeljejo. Astyanaksa izroči Talthybios služabnikom, ki ga odvedo v Trojo. Hekaba se zgrudi od bolesti. Po daljši zborovi pesmi nastopi Menelaos, ki ga spremlja vojaštvo in služabništvo; prišel je po svojo bivšo soprogo Heleno, ki se nahaja med trojanskimi ujetnicami. Služabniki odidejo v šotor in privlečejo Heleno za lase. Menelaos ji pove, da je vse Hellade želja, da ona umre. Helena se izgovarja in pravi, da je Aphrodita kriva vsega zla, ne ona. Hekaba pa jo zavrne, češ, Helena je kriva sama, a svojo krivdo zavrača na Aphrodito in na Parisa, o katerem pravi, da jo je s silo ugrabil, v resnici pa je sama silila z njim; Menelaju svetuje, naj ovenča Hellado z njeno smrtjo, da bo pomnilo potomstvo, da zasluži smrt vsaka, ki izda svojega moža. Menelaos je prepričan o njeni krivdi. Helena mu pade pred noge in prosi usmiljenja, češ, vsa krivda zadene le bogove, ne njo. Menelaos ukaže služabnikom, naj odvedejo Heleno na njegovo ladjo. Hekaba pravi, da ni prav, če se pelje Menelaos z isto ladjo kakor Helena, ki ga ni nikoli ljubila; Menelaos ji pritrdi in pravi, da bo v Argu Helena umrla za svoje grehe, ter odide v tabor. Zbor želi, da se ne bi Helena nikoli več vrnila v domovino. Prihaja Talthybios; za njim neso služabniki truplo Asty-anaksa in ščit Hektorjev. TaIthybios sporoči Hekabi, da je Andromacha že odplula z Neoptolemom; objokovala je domovino in Hektorja ter prosila, naj se pokoplje njen sin, ki so ga bili vrgli s stolpa. Na očetovem ščitu je želela, da se pokoplje; prinesel je truplo, naj ga Hekaba zavije v oblačila, da ga potem pokopljejo. Ko Talthybios odide, nagovarja Hekaba z najpre-srčnejšimi besedami mrtvega vnuka in pošlje služabnice po nakit za mrtveca. Le-te prineso iz šotora oblačila in nakit; Hekaba ovije truplo v oblačila in ga okrasi; z zborom žaluje nad mrtvim vnukom. Nato odneso služabnice truplo, da ga pokopljejo. Med tem se vrne Talthybios, ki ga spremlja množica vojakov. Ukaže zažgati mesto. Trojanke pa pozove na grške ladje. Hekaba toži vsa obupana, da mora v sužnost kot dekla tuji hiši. Ne, rajši se vrže v goreče mesto, da pogine, toda Talthybios jo zadržuje in ukaže služabnikom, naj jo odvedo k Odysseju. Hekaba toži in od žalosti skoro umira, dočim požar mesta vedno bolj ožarja prizorišče in se čuje, kako hrešče podirajoča se poslopja. Vojne trombe se oglase in pozivajo k odhodu. Hekaba kolne dan sužnosti; vojaki odvedejo njo in njene služabnice. .rtealod bo nungs as scjtfbtt .ojoVl v obevbo 1» .rtioainaei 10. Tauriška Iphigeneja (Iphigeneia en Taurois). Snov za to tragedijo črpa Euripides iz svetiščnih pripovedk. Na vzhodni atiški obali so že od nekdaj častili Artemido — Hekato, ki so ji nekoč prinašali človeške žrtve. V 7. stoletju, ko so Atenci začeli trgovati s Pontom, so zaznali, da so žrtvovali na tauriškem Chersonesu barbari neki boginji vsakega Grka, ki jim je padel v roke. Iz vsega tega je Euripides spesnil pripovedko, da je Agamemnonovo hčerko Iphigenejo, ki jo je oče žrtvoval Artemidi, rešila boginja sama v Taurido ter je odtam s pomočjo brata Oresta prinesla v Attiko sveto podobo. Dejanje. Dejanje se vrši v Tauridi na morski obali s svetiščem boginje Artemide, pred katerim je seveda žrtvenik. Zgodaj zjutraj stopi iz svetišča Iphigeneia ter se predstavi kot hčerka Agamemnonova, ki jo je oče žrtvoval v Aulidi boginji Artemidi, ker mu je vedež Kalchas tako svetoval, češ, drugače ne pomiri viharjev, ki ovirajo nadaljnjo plovbo. Že je videla, kako se je dvignil goli meč, da jo usmrti, kar jo Artemis izmakne ter postavi na njeno mesto mlado košuto, njo pa odnese v Taurido, kjer vlada kralj Thoas barbarskemu ljudstvu. Thoas jo je postavil za Artemidino svečenico, ki mora po davni šegi žrtvovati vsakega Grka, ki stopi na tauriško obalo. Nato nam pove, kaj se ji je preteklo noč sanjalo: prišla je domov v Argos, kjer je dremala med deklami, zunaj pa je bučalo morje in se je tresla zemlja. Skočila je ven in videla, kako se podira hiša. Le en steber je ostal in nenadoma so zrasli okoli glaviča plavi lasje in steber je izpregovoril s človeškim glasom. Poškropila ga je z vodo, kakor je to delala kot svečenica pri smrtni žrtvi, in jokala. Te sanje si tolmači tako, da je umrl Orestes, kajti sinovi so stebri hiše. Zato hoče mrtvemu bratu darovati mrtvaško daritev. Ker pa vidi, da žen, ki jih je naročila, da ji strežejo pri daritvi, še ni, se vrne v svetišče. Med term se priplazita Orestes in Pylades, ki sta priplula iz Arga,, na prizorišče, da ukraideta podobo boginje Artemide in jo odneseta na Grško; tako je ukazal Orestu sam Apollon. Dobro si ogledata skrivaj svetišče in situacijo ter hitita nazaj na svojo ladjo, ki sta jo skrila ob obali, da počakata noči. Komaj sta odšla, se približa svetišču zbor žena, ki jih je bila Iphigeneja naročila, in pozdravlja boginjo. Tu stopi iz svetišča Iphigeneja, ki jo zbor deklet vpraša, čemu ga je pozvala. Iphigeneja poje žalostinko: brat ji je doma umrl, darovati hoče mrtvaško daritev. Dočim opravlja Iphigeneja mrtvaško daritev in pojeta ona in zbor izmenoma žalostinko, prihiti od obale pastir in sporoči, da so našli kopajoči se pastirji dva Grka in ju ujeli, da bosta po stari šegi zaklana kot žrtev Artemidi. Eden se imenuje Pylades, ime drugega ni znano. Iphigeneja sklene žrtvovati oba ujetnika, kakor je njena dolžnost; sicer pa se mora sedaj, ko ji je umrl tudi brat, maščevati nad svojimi rojaki, ki so povzročili njeno usodo. Zbor poje daljšo pesem: kdo sta tujca in odkod, kod ju je vodila pot. Izraža željo, da bi se njegovi gospe Iphigeneji posrečila osveta in da bi tudi njim samim bila dana vrnitev v lepo Grško. Med tem privedejo oboroženi služabniki oba tujca vklenjena pred svetišče, da bosta žrtvovana. Svečenica ukaže odvzeti jima vezi in pripraviti v svetišču vse, kar je potrebno za žrtvovanje. Nato poizveduje, odkod sta tujca. Ko čuje, da je eden njiju, katerega ime doslej ni bilo znano, iz Arga, izprašuje tako dolgo po vsem mogočem, dokler ne čuje, da njen brat Orestes še živi. Toda niti Iphigeneja še ne sluti, da stoji brat Orestes pred njo, niti Orestes, da je svečenica njegova sestra, kajti prepričan je, da je bila sestra že davno žrtvovana v Aulidi. Slednjič predlaga Iphigeneja, naj se odločita, kakor mislita: enemu podari življenje, ako vzame s seboj v Argos njeno pismo. Najprej se obrne s tem predlogom do Oresta, ki je doslej imel glavno besedo in je trdil, da je doma iz Arga. Orestes pa njen predlog odkloni, češ naj izroči pismo Pyladu, on sam pa hoče umreti kot žrtev Artemidi. Iphigeneja občuduje njegovo velikodušnost in odide v svetišče po pismo, ki ga je bila že napisala. Zbor obžaluje v pesmi usodo njega, ki bo moral umreti. Orestes in Pylades ugibljeta, kdo bi bila mlada svečenica, ki ji je Argos tako pri srcu. Pylades zatrjuje, da hoče Orestu kmalu slediti v smrt, ker bi bilo sramotno živeti, ko je prijatelj mrtev. Orestes ga skuša odvrniti od takih misli. Iz svetišča se vrne Iphigeneja in zapriseže Pylada, da bo res izročil pismo njenemu prijatelju v Argu, ter pove vsebino pisma. Brat in sestra se spoznata: nepopisna radost ju objame. Posvetujejo se vsi trije, kako bi se rešili. Predvsem pa poizveduje Iphigeneja, kako je z Orestom in zakaj je prišel v Taurido. Iphigeneja sklene, da bo zvijačno prevarala kralja Thoanta, tako da bo rešena ona in Orestes, obenem pa tudi Pylades, o katerem sedaj ve, da je njen svak; tudi podoba Artemide pride v Grško, kakor je ukazal Apollon. Kralj Thoas mora namreč izvedeti, da je eden obeh tujcev morilec matere, ki se mora pred žrtvovanjem očistiti. Ker pa je zaradi tega omadeževan tudi njegov tovariš, Artemidina podoba in vse svetišče je treba očistiti tudi Pylada, podobo in svetišče z morsko vodo. Med tem ko pojde Iphigeneja s tujcema in sveto podobo na obalo, da bo morska voda očistila oba tujca in podobo, naj skrbi Thoas, da se očisti svetišče. Čiščenje se bo vršilo seveda tam, kjer je skrita ladja, s katero sta tujca priplula. Zbor hoče molčati o nakani. Orestes in Pylades odideta v svetišče, kjer naj bi se vršilo žrtvovanje, za njima Iphigeneja. Zbor izraža v svoji pesmi hrepenenje po Grški in blagruje svojo gospo, ki se bo vrnila v domovino. Tu pride Thoas; Iphigeneja stopi iz svetišča s podobo boginje v naročju in z zvijačnimi besedami prepriča kralja o pravilnosti svoje namere, tako da kralj ničesar ne sluti. Svečenica odide s sveto podobo in s tujcema na obalo (spremljajo jih oboroženi služabniki), kralj, pa ostane; nato vstopi v svetišče, da nadzoruje čiščenje. Zbor ostane zunaj in slavi Apollona. Kar prisopiha sel in sporoči izdajstvo Iphigeneje. Zbor skuša sla zadržati, a sel razbija po vratih svetišča, dokler ne pride kralj, ki izve, da je Iphigeneja prevarala spremstvo ter se s tujcema in sveto podobo vkrcala na ladjo, ki pa še ni mogla odpluti zaradi viharnega morja. Kralj Thoas je silno razjarjen in ukaže zasledovati ubežnike. Toda boginja Athena se pojavi v višini, zadrži kralja in ga po- miri. Ubežniki smejo odpluti, vzeti s seboj sveto podobo. Zbor jim želi srečo in blagoslov. [Dejanje, katerega središče tvori takozvani anagnorizem, t. j. spoznanje brata in sestre, je bogato in živahno ter se naravno, neprisiljeno razvija. Prav poudarja W. Schmid (Gesch. d. gr. Lit., 6. Aufl., 1912, str. 366.], da je Euripides pripovedko mojstrsko obdelal tudi v dramatičnem pogledu, hvali kot vzor nazornega in mikavnega pripovedovanja dolga govora sla, predno so zajeli Oresta in Pylada, dalje česte in živahne stihomitije ter umetnost Euripidovo v izvedbi anagnorizma. Krasni so spevi zbora. — Čudno se nam zdi na prvi pogled le, da se pojavi deus ex machina — Athena, kajti dejanje samo ga ne zahteva: Iphigeneja, Orestes in Pylades so že zbežali, se vkrcali in odpluli; deus ex machina je čisto nepotreben; da je prišel do besede, je moralo viharno morje ladjo z ubežniki vreči nazaj k obali. Pesnik pokaže Atheno le zato, da da božje posvetilo strnitvi pripovedke o Iphigeneji z atiškim kultom Artemide (Scmid, 1. c., str. 366.) Kje se pojavi Athena? Lahko bi se na strehi; toda Athena se v svojem govoru obrne tudi na Oresta, ki pluje od brega in čuje njen glas; iluzija, da vidi Oresta doli ob obali, bi bila tako manjša, nego če se pojavi na letalnem stroju; tudi to, da se obrača boginja zdaj k Orestu, zdaj k Thoantu, se da iz stroja najlaže tolmačiti.]. 11. Ion. Kreusi hčerki atiškega kralja Erechtheja, je bog Apollon zaplodil sina, ki ga je mati skrivaj porodila ter ga izpostavila v neki votlini na Akropoli. Hermes ga po Apollonovem naročilu odnese v Delphe, kjer ga Apollonova svečenica vzgaja kot naj-denčka, po imenu Iona. Kreuso je dobil za ženo Xuthos, sin Aiolov, ker je pomagal Atenam v vojni proti Euboji. Zakon je bil brez otrok, zato potujeta Kreusa in Xuthos v Delphe; Xuthos vpraša Apollonovo preročišče glede potomstva sploh, Kreusa pa ga vpraša tajno glede otroka, ki ga je porodila in ki mu je Apollon oče. Apollon pa je zlorabil svojo oblast ter je izjavil, da je Ion sin Xuthov; to je storil zato, da bi prišel Ion v Atene in postal dedič kraljevega prestola. Kreusa pa uvidi prevaro in skuša Iona zastrupiti; toda skoro bi bil Ion Kreuso umoril, da ni Atena posegla vmes. Kreusa in Ion se spoznata in tako se vse dobro iizteče. Dejanje se vrši pred Apollonovim svetiščem v Delphih. De j an j e. Iz Hermejevega prologa izvemo, da se jeKreusanekoč vdala Apollonu ter porodila sina; nato ga je položila v košaro ter ga izpostavila prav v oni votlini, kjer je bil spočet. Apollon je prosil Hermeja, naj gre v Atene po otroka ter naj ga položi na prag njegovega svetišča. Hermes to stori. Zgodaj zjutraj najde Apollo-nova svečenica otroka; zasmili se ji in ga vzgaja, ne da bi vedela, da mu je oče Apollon; tudi ni mogla slutiti, kdo mu je mati. Tudi dečku so ostali starši neznani. Ko je dorasel v mladeniča, ga je ljudstvo izvolilo za čuvarja svetišča. Medtem se je njegova mati Kreusa poročila s Xuthom, a zakon je ostal brez otrok. Zato sta se zakonca napotila v Delphe, hrepeneč po potomcu. Vse to je delo ApoIIonovo, ki ni pozabil svojega sina. Z nejasno besedo bo preveril Xutha, da je Apollonov lastni sin Ion Xuthov; tako pojde sin v materino hišo in postane dedič kraljevskega prestola. Hermes se odstrani v gaj in Ion stopi iz svetišča z lovor-jevo vejico v roki; pozdravlja jutranje solnce in pojoč prenežno pesem škropi z vodo kastalskega studenca stopnice svetišča ter jih pometa z lovorjevo vejo; z lokom podi ptice, ki hočejo gnezditi v svetišču. Otroška veselost, čistost in vedrina diha iz njegove pesmi. • Vstopi zbor Kreusinih služabnic, ki strme ogledujejo lepoto in znamenitosti svetišča. Ion, ki je bil malo prej odšel v svetiščni gaj, se zopet pojavi in zbor ga vpraša, sme li v svetišče. Ko jim Ion odgovori, da jim to še ni dovoljeno, ga služabnice izprašu-jejo o tem in onem; Ion jim daje pojasnilo resno kot pravi oskrbnik svetišča. Kar vstopi Kreusa, ki se ob pogledu na svetišče svojega zapeljivca Apollona razjoka. Ion jo izprašuje, kdo in odkod je, da joče tu, kjer se vsi drugi vesele, ko gledajo svetišče boga. Kreusa se premaga, pove, da je hčerka Erechtheja, doma v Atenah, in zakaj je prišla, namreč vprašat za svet, ker nima otrok. In ko ga Kreusa vpraša, kdo je on, ji Ion pove, da je služabnik boga, da pa ne pozna ne očeta, ne matere, da je prišel — kakor se govori — sem kot dojenček in da spoštuje Phoibovo svečenico kot svojo mater. Kreusa mu nato pri- poveduje, da se je Apollon združil nekoč z njeno prijateljico, ki mu je porodila sina in izpostavila. Na Ionovo vprašanje, ali izpostavljeni sin še živi, pravi Kreusa, da tega nihče ne ve. Ion sočustvuje z ono materjo, ne da bi vedel, da stoji pred njim ta mati in da je to njegova mati. In ona mati je potem vzela drugega za moža — pravi Kreusa — in njen zakon je brez otrok. Tudi Kreusa ne sluti, da stoji pred lastnim sinom. Ion jo odločno svari, da bi Kreusa v tem oziru vprašala preročišče, kajti Apollon ne bo po svojem preročišču izdal samega sebe. Kreusa pravi, da je to krivica, prav tako kot je storil Apollon krivico njeni prijateljici, ki jo zastopa ona, ako noče preročišče povedati, kaj je z onim sinom; Ion naj molči o vsem, kar sta govorila, ker se bliža njen soprog Xuthos. Nastopi Xuthos, pozdravi svetišče in svojo ženo ter izjavi, da mu je preročišče dejalo, da se ne vrne odtod brez otroka. Nato vstopi sam in Kreusa v svetišče, da izve nadaljnjo preročbo. Ion ostane sam zunaj in premišlja, kar je govorila Kreusa; obhajajo ga slutnje. V teh mislih odide v sveti gaj. Zbor prosi v pesmi za blagoslov otrok svojemu knezu. Po tej molitvi se vrne Ion in tudi Xuthos pride iz svetišča, pozdravi Iona kot svojega sina ter ga hoče objeti. Ion pa se umika. Xuthos mu pove, da mu je reklo preročišče, da je tisti njegov sin, ki ga prvega sreča, ko stopi iz svetišča. Ion meni, da je Xuthos zblaznel in napne lok, da se mu ubrani, toda izve, da je bil Xuthos že nekoč v Delphih in da je zarodil otroka z bakhantinjo, ki je otroka potem izpostavila. Ion pripozna Xutha za očeta, obenem pa zahrepeni tem bolj po svoji materi. Xuthos bi ga rad vzel s seboj v Atene in ga postavil za dediča prestola,-a Ion se upira in ga prosi, naj ga pusti v Delphih. Xuthos mu prigovarja ter ga vabi k žrtveni pojedini; kot gostinskega prijatelja ga hoče vzeti s seboj v Atene, ne kot sina, ker noče povzročiti svoji soprogi Kreusi, ki ji ni bila dana sreča, da bi imela otroke, bolesti; pozneje ga napravi za dediča svojega prestola. Ion se vda, a izjavi, da bo njegovo življenje brez vrednosti, ako ne najde svoje matere. Ion in Xuthos odideta. Zbor toži v pesmi, kako bo bolelo Kreuso, da je soprog našel svojega sina, ona pa ostane brez otrok. Zbor sluti prevaro preročišča. Nastopi Kreusa v spremstvu slabotnega starca, ki ga pelje k preročišču, želeč, da bi ji Apollon prerokoval srečo otrok. Vpraša zbor, kakšen odgovor preročišča je prejel njen soprog. Zbor je preplašen in se obotavlja odgovoriti. Slednjič pa ji vendar pove, da ne bo Kreusa nikoli privijala otroka k svojim prsom. Starec tolaži nesrečno ženo. Ko zbor pove, da je Apollon poudaril s svojim izrekom Xuthu sina, je Kreusa še bolj nesrečna. Kreusa vidi, da jo je Apollon sedaj že vdrugič prevaral, in odkrije skrivnost, ki jo je dolgo časa zatajevala v svojem srcu: ko je trgala cvetlice, je prišel Apollon, jo prijel za roke in odvedel v votlino, kjer ji je izsilil slast ljubezni; reva je potem rodila sina in ga, boječ se matere, izpostavila; ubogo dete je bilo jastrebom v jed. Kreusa kolne svojega zapeljivca, ki je sedaj obdaroval njenega soproga s potomcem. [Vse to priznanje nam Kreusa poje v prekrasni ariji.] Nato pove starcu, ki se čudi in jo izprašuje, kar že vemo, namreč, da jo je Apollon zapeljal, da je rodila sina, ga izpostavila divjim zverem — in da je sin gotovo že mrtev. Izpostavila ga je v obupu, a v trdni nadi, da ga reši njegov oče Apollon. Starec ji svetuje, naj se maščuje nad Apollonom: umori naj soproga. Ko se Kreusa temu upre, ji reče starec, naj usmrti njega, ki ji ga je Apollon vsilil za sina, in sicer naj ga zastrupi pri slavnostni pojedini. Zastrupljenje prevzame sta-Tec sam. Dočim zbor moli, da bi nakana uspela, se je le-ta že ponesrečila. Sel poroča, kako je starec pri slavnostni pojedini ponudil Ionu zastrupljeno pijačo, ki jo je le-ta izlil na tla; golobje so pili in poginili, starcu je bil dokazan poskus umora in Kreuso so kot povzročiteljico Delphijci obsodili v smrt s kamenjanjem. Kreusa plane na prizorišče in obupano pove zboru, da je komaj ušla smrti; nato išče zaščite ob Apollonovem oltarju, kar prihrumi Ion z golim mečem in za njim oboroženi Delphijci. Kreusa ga prosi, naj se ne drzne, da bi jo usmrtil, in sicer zavoljo nje in boga, ki se mu je vdala. Ion hoče k oltarju, da pograbi Kreuso, kar se odpro vrata svetišča in nastopi svečenica Pythija, ki jo Ion pozdravi kot „ drago mater, čeprav ne kot njen sin". Na pobudo boga je prinesla Pythija košarico, v kateri je nekoč našla Iona in odide v svetišče, dočim Ion ogleduje košarico in objokuje mater, ki ga je rodila, iz strahu izpostavila itd. Kreusa spozna košarico in zapusti oltar. Ion jo ukaže zgrabiti, Kreusa pa objame Iona, češ, da je njen sin, ki ga je zopet našla. Ion jo hoče izkusiti ter jo vpraša po vsebini v košarici. Kreusa mu opiše vezenine in drugo, kar je bilo v košarici, ko je Iona izpostavila, tako, da se Ion prepriča, da je Kreusa njegova mati. Mati in sin se spoznata in vriskata od veselja. Ko pa pravi Kreusa, da je oče Apollon, ji Ion otroško prigovarja, naj nikar ne trdi, da je Apollon njegov oče, in naj mu pove pravega, umrljivega očeta. Čeprav mu mati razloži vse, kako ga ga je spočela od Apollona itd., ji Ion ne verjame in hoče sam vprašati boga, ali ga je zaplodil smrtnik ali bog Apollon. Tu se pojavi Athena v zraku nad svetiščem (gl. Dodatek) pojasni vso skrivnost in prorokuje, da bo Ion praoče loncev. [Ion je drama, ki kaže prav posebne lepote in nežnosti. Glede tehnike je Euripides zelo napredoval. Dejanje je zapleteno in vendar enotno. Gledalce drži v vedni napetosti.] 12. Elektra. Elektro je Euripides bržkone spesnil z namenom, da prekosi Aischyla (Choephoroi) in Sophokleja (Elektra), ki sta obravnavala isto snov, Na prizorišču je koča, v kateri stanuje Elektra s kmetom, ki mu je bila prodana. Euripides je namreč pripovedko preokre-nil. Da stori Elektro neškodljivo, jo proda Aigisthos nekemu kmetu za ženo. Naj nastopi kmet, ki pove (v prologu) gledalcem, v kakšni situaciji naj si mislijo dejanje: Agamemnona je umorila žena, zavladal je Aigisthos, Orestes je pri Fočanu Strophiju, Elektra je ostala doma. Aigisthos jo je dal iz strahu pred njenim potomcem — osvetnikom njemu (kmetu); on se je še ni dotaknil, ker ji po rodu ni enak — devica je še. Kaj bo, ko pride Orestes v Argos in vidi, kako revno omožena je sestra Elektra! Pride Elektra z vrčem za vodo: ostrižena je in nosi obleko sužnje. Toži, da je njo in Oresta zavrgla brezsrčna mati. Kmet ji je prijatelj, ki mu hoče lajšati breme: on ima dovolj dela izven doma, ona pa hoče skrbeti za hišo. Nato gre po vodo, mož pa na polje. Nastopita Orestes in Pylades. Sedeta ob poti, skrita v grmovju, ter se razgledujeta; ko pride kdo mimo, bosta vprašala po Elektri. Kar zagledata Elektro z vrčem na glavi — mislita, da je kaka sužnja, ki jo hočeta vprašati. Elektra se bliža, prepevaje žalostno pesem, v kateri toži očetu, ki je v Hadu, svojo usodo. Med tem prihaja zbor argivskih deklet, ki vabijo Elektro na slavnost božiče Here. Med pogovorom z zborom opazi Elektra oba tujca in se prestraši, misleč, da sta razbojnika, ki prežita iz zasede. Orestes ji zastavi pot, Elektra ga prosi, naj je ne ubije. Orestes pa ji pravi, da ga je poslal sem njen brat, ker bi rad vedel, je-li še živa in kako se ji godi. Elektra pove, da je njen mož siromak, a dober; ni se je še dotaknil, ker noče sramotiti njenega rodu. Med nadaljnjim pogovorom izrazi Elektra željo, da bi se Orestes vrnil v Argos, da maščuje očetovo smrt. Ko jo Orestes vpraša, ali bi se osmelila ona ubiti z Orestom mater, odgovori Elektra, da bi to storila z isto sekiro, pod katero je izdihnil oče. Naroča mu, naj pove Orestu, kako bedno živi tu namesto na kraljevskem dvoru, kako se Aigisthos šopiri na prestolu i. dr. Tu zagleda zbor kmeta, Elektrinega moža, vračajočega se s polja. Elektra pove, da sta tujca odposlanca Orestova. Kmet povabi tujca v hišo. Orestes, ki mu dobri mož ugaja, odide s Pjrladom v hišo. Zunaj ostane Elektra, kmet in zbor. Elektra pravi možu, kako vesel bi bil stari vzgojitelj, ko bi vedel, da Orestes še živi. Njen mož je brž pripravljen* da mu gre povedat. Elektra pa naj odide v hišo in pogosti gosta. Elektra gre v hišo, kmet pa gre povedat Orestovemu vzgojitelju, da Orestes še živi. Komaj odpoje zbor svojo pesem, že pride stari vzgojitelj, ki ga pesnik opiše kot sključenega starca, ki toži, da je pot tako strma. Starec prinaša jedil in vina v mehu za Elektrina gosta. Ko zagleda Elektro, se razjoče. Ko ga Elektra vpraša, zakaj mu je oko solzno, pripoveduje starec, da je obiskal medpotoma Agamemnonov grob, kjer je našel koder las, češ, bržkone je to koder Orestov, naj ga le Elektra primerja s svojimi lasmi. Elektra mu odvrne, da ne govori kot moder mož, češ, kako naj bo .moški koder enak kodru, izrezanemu iz moške frizure. Dalje omeni starec sled nog. A zopet mu ugovarja Elektra, češ, da je pač odtisek noge v trdih tleh težko mogoč in da je moška noga jačja od ženske. [To je Euripidova kritika naivnosti velikega prednika Aischyla, kar smo že omenili pri Aischylu.] Prav, ko vpraša starec po tujcih, stopita le-ta iz hiše. Starec spozna Oresta po brazgotini na obrvih. Elektra in Orestes se objameta. Zbor se veseli, Orestes prosi starca za svet, kako naj se maščuje. Starec pripoveduje, da je baš videl Aigistha, kako je pripravljal žrtev junca; Orestes naj gre brž tja, tam bo imel priložnost, da ga umori. Orestes odide s Pyladom in vzgojiteljem v smeri, odkoder je prišel starec. Elektra odide v hišo; po zborovi pesmi jo pokličejo ven, ker je voditeljica zbora čula smrtni krik. Elektra se prestraši, ker misli, da je morda kriknil Orestes. Toda tu pride sel, ki sporoči, da je Orestes umoril Aigistha. Zbor zapoje veselo pesem. Elektra odide v hišo. Orestes se vrne, spremlja ga Pylades. Za njima prineso služabniki Aigisthovo truplo in ga na Oresthov ukaz skrijejo v hiši, da ga ne vidi mati, preden jo Orestes ubije. Elektra zagleda mater, kraljico Klytaimnestro, ki se bliža v kraljevskem sijaju. Orestes odide v hišo, da bo ondi prežal na njo. Kraljica se pripelje, spremljajo jo sužnje. Po daljšem razgovoru z Elektro gre mati kraljica v hišo, za njo Elektra, češ, „sedaj pojdeš v Hades z onim, ki si z njim spala za živa ... to bo os veta za očeta." Zbor zapoje pesem: „zlo se vrača z zlim." Iz hiše čujemo bolesten krik Klytaimnestre. Ven stopijo Orestes, Pylades in Elektra. Služabništvo prinese trupli Aigistha in Klytaimnestre. Orestes triumfira, ker je izvršil ukaz, ki mu ga je dal Apollon. Obenem pa obupava, češ, kam sedaj ? Kdo sprejme ubijalca lastne matere? Slika nam, kako strašno mu je bilo, ubiti mater, ki ga je prijela za roko in ga prosila, naj ji prizanese. Elektri ukaže pokriti materino truplo. Pojavita se Dioskura, Kastor in Polidevkes, in sicer nad hišnim slemenom, kar nam pesnik naivno označi, češ, ti, ki se pojavljajo nad hišo, so bogovi, kajti to ni pot, po kateri hodijo ljudje. Misliti moramo na letalni stroj (gl. Dodatek). Dioskura nas poučita o nadaljnji usodi: Elektra pojde z Orestovim prijateljem Pyladom kot nevesta na svoj dom; z njima pojde tudi kmet. Orestes zbeži blazen v Atene. Odhod zbora ni motiviran { v treh verzih želi odhajajočim srečo; srečo želi tudi gledalcem in odide. [Na Elektri se najbolj vidi, kako je skušal Euripides iztrebiti herojstvo in pokazati ljudi vsakdanjega življenja. — Zanimivo je v začetku drame poudarjanje, da je Elektra še vedno devica, da se je kmet, ki mu je bila prodana, še ni dotaknil. To je potrebno, kajti na zadnje se poroči Elektra s Pyladom, ki ji je stanovsko ravnopraven.] 13. Helena. Za to dramo je Euripides sporočilo o lepi soprogi Mene-lajevi, ki jo ugrabi Pariš in odvede v Trojo, naslonivši se na Stesichora iz dramaturgičnih ozirov prepesnil. Hera je bila nejevoljna, ker je Pariš ni priznal za najlepšo boginjo; zato mu ni privoščila Helene, temveč je neopaženo postavila na njeno mesto le nekako senčno podobo Helene, ki jo je Pariš vzel s seboj v Trojo, pravo Heleno pa je na njen ukaz odvedel Hermes v Egipet h kralju Proteju, kjer je živela nedotaknjena ves čas trojanske vojne. Po Protejevi smrti pa jo je hotel njegov sin Theoklymenos prisiliti, da mu postane žena. Toda Helena je še vedno upala na združitev s svojim soprogom Menelajem; upirala se je Theoklymenu in se zatekla na grob Protejev. Dejanje se vrši pred Theoklymenovo palačo. Helena sedi ob Protejevem grobu in govori prolog, v katerem nas seznani s tem, kar smo povedali zgoraj, ter zatrjuje svojo zvestobo do Menelaja. Z morske strani nastopi salaminski kralj Teukros in se zgraža, ko zagleda Heleno, povzročiteljico gorja, ki je zadelo vse Grke. Iz sledeče stihomitije med Heleno in Teukrom izvemo, da je poteklo že sedem let po razrušitvi Troje in da so viharji zagnali ladjo, na kateri je plul Menelaos s Heleno, ki jo je bil v Troji s silo vkrcal, v neznano smer, da nihče ne ve, kje je. Teukros je prišel sem, da vpraša Theoklymenovo sestro, prerokinjo Theonojo, kako bi mogel ob ugodnem vetru usmeriti jadra svoje ladje na otok Kypros. Helena mu svetuje, naj beži iz te dežele, preden se vrne z lova kralj Theoklymenos, ki usmrti vsakega Grka, če ga zaloti v svoji deželi. Teukros se ji zahvali in ji želi srečo; sicer je podobna Heleni na zunaj, a njeno mišljenje je plemenito. Odide. Dočim Helena tarna, prihaja v orhestro zbor ujetih hellenskih mladenk, ki je čul obupne tožbe Helene in je prišel pogledat. Izmenoma pojeta zbor in Helena pesem žalostinko. Helena toži, da je zavoljo njenega imena uničena Troja, da se je njena mati Leda sama usmrtila, ker jo je bilo sram svoje hčerke, da je mrtev njen soprog in njena brata (vse to ji je povedal Teukros). Zbor jo pomiluje. Helena toži dalje o svoji usodi in sramoti, ki jo je povzročila deloma Hera, deloma njena lepota, ki jo preklinja. Edina nada ji je bil še soprog, ki je mislila, da bo prišel in jo rešil, a tudi ta je mrtev. Ce pride v domovino, jo bodo vrgli v ječo, misleč, da je tista Helena, ki je bila v Troji; če bi živel Menelaos, bi jo spoznal po tajnih znakih, tako pa je izgubljena in edina rešiteljica ji je smrt. Zbor jo tolaži, češ, ni vse res, kar ji je povedal oni tujec (Teukros), vpraša naj Theonojo, ki vse ve, je li njen soprog živ ali mrtev; dokler pa nič gotovega ne ve, naj ne žaluje. Zbor sam jo spremi v palačo k prerokinji. V tem prihaja iz tujine Menelaos, ves raztrgan in z dolgimi razmršenimi lasmi. O da se nisva rodila — toži Menelaos — jaz in Agamemnon, ki sva peljala grško vojsko pred Trojo, kjer je zadelo neskončno gorje Grke in Trojancel Toliko let že blodi po morju, a bogovi ga ne smatrajo za vrednega, da bi se vrnil v domovino; viharji ga zaganjajo zdaj sem, zdaj tja, z razbito ladjo so ga treščili sedaj sem na tujo obal, kjer ne pozna ne dežele, ne ljudi, kdo so. Dolgo se obotavlja, potem pa potrka na vrata palače, iz katere stopi stara vratarica in ga kot nadležnega tujca odganja, češ, ko se vrne kralj, ga bo — Grka — usmrtil. Menelaos jo prosi, naj ga javi svojim gospodarjem kot brodolomca, ki je kot tak nedotakljiv. Vratarica ga še vedno odganja, češ, naj se zateče v kako drugo hišo, kajti tu (pove mu, da je ta dežela Egipet) je palača kralja Theoklymena, ki je smrten sovražnik vseh Grkov zaradi Helene. Menelaos strmi in je ves zmeden, ko mu vratarica pove, da je v palači spartanska kraljica Helena, ki je prišla tja, še preden je odplula grška vojska proti Troji. Kako je to mogoče?! Vratarica se je vrnila v hišo, Menelaos pa hoče pred vrati počakati kralja v nadi, da se njemu slavnemu Menelaju ne more nič zlega zgoditi; težko mu je, njemu kralju, beračiti pri tujih knezih, a beda ga sili k temu. V tem vidi prihajati zbor iz palače in se skrije. Zbor poje o preročbi Theoneje: Menelaos še živi in blodi po morju. Iz palače stopi Helena, vrača se na Protejev grob, ker ji je prerokinja povedala, da Menelaos živi, da pride, ko bo po dolgi blodnji konec njegovemu trpljenju, in da je že nekje v deželi kot brodo-lomec. Menelaos se hoče pokazati, a ko zagleda Heleno, se zopet skrije. Helena, ki je videla razmršenega Menelaja, meni, da jo hoče divjak ujeti, in plane na grob. Menelaos se ji bliža. Helena kliče žene, češ, tujec jo hoče odtrgati z groba in jo izročiti kralju Theoklymenu. Menelaos ji zatrjuje, da ni ropar, naj se ga ne boji. Ko si povesta, da sta oba hellenskega rodu, ji pravi Menelaos, da je čisto podobna Heleni, Helena pa, da je on prav tak kot Menelaos. Ko ji le-ta pove, da je res Menelaos, ga hoče Helena objeti, a Menelaos se brani, češ, da ni mogoče, da bi imel dve ženi; saj je svojo ženo pripeljal iz Troje in jo skril ob obali. Helena mu pravi, naj jo vendar dobro pogleda, pa bo videl, da je njegova žena; nikoli ni bila v Troji, to je bila le senca, zračni prividek, ki ga je ustvarila Hera, da bi njo, Heleno iztrgala Paridu. Menelaos ne more pojmiti in hoče oditi; Helena vzdihuje, dajo zapušča, kar ji je bilo najdražje, in da ne bo nikoli več videla domovine. Zdajci prihiti hellenski starec in sporoči Menelaju, ki ga je že dolgo iskal, da se je zgodilo na obali čudo: Helena, ki so jo stražili v votlini, jih je nagovorila, češ, da je padlo toliko Grkov in Trojancev zavoljo nje, toda ona ni prava Helena, temveč le senčna podoba, ki jo je ustvarila Hera; uboga hčerka Tyndarejeva, resnična Helena, pa je nedolžna; nato pa se je dvignila in izgubila v zraku. Tu zagleda starec Heleno in misli, da je to ona, ki jim je izginila, kot so menili, v zrak. Menelaos uvidi, da mu je žena govorila resnico, in objameta se, vsa srečna, da sta se zopet našla. Helena pove soprogu, da se ni nikdar vdala barbarskemu mladeniču, ampak da jo je Hermes odnesel v Egipet na ukaz Here, ker ni hotela, da bi jo dobil Pariš, ki jo je razžalil s tem, da je prisodil prvenstvo v lepoti namesto njej Aphroditi, ki mu je v zahvalo obljubila Heleno. Na njeno mesto j« Hera postavila ono senčno podobo. Tudi starček bi bil rad deležen sreče in veselja, zato prosi Menelaja, naj mu raztolmači zamotano zadevo. Ko vidi, da je žena, ki stoji pred njim, resnična Helena, ki ni nikdar ničesar zakrivila, zaničuje vedeževalstvo, češ, vedež Kalchas ni nikoli povedal, da bo za- voljo zračnega prividka padlo toliko ljudi; najboljši vedež je pač razum in pamet. Nato odide. Sledi dolga stihomitija med Heleno in Menelajem. Menelaos ji mora popisati, kod je blodil in kako se je rešil. Helena ga po-miluje, še bolj pa jo boli srce, ker se je iz tolikih nevarnosti rešil, a ga čaka tukaj smrt; iz njenih ust izve, da jo hoče imeti Theoklymenos za ženo, ona pa je, zvesta Menelaju, zbežala na Protejev grob, kjer išče zaščite pred nasiljem svojega snubca. Svetuje mu, naj beži iz te dežele, da ga kralj ne da usmrtiti, kajti čeprav nihče ne pozna Menelaja, bo vendar vsevedna Theonoja povedala bratu, da je prišel Menelaos. Zato hoče Helena prositi Theonojo, naj bratu tega ne pove; če pa ne ustreže njeni prošnji in bo moral Menelaos umreti, tudi ona noče več živeti. Iz palače stopi Theonoja, dve služabnici nosita plamenice pred njo, za njo pa gredo druge služabnice. Obrne se k Heleni, češ, ali ji ni prav prerokovala, da bo prišel njen soprog, Menelaju pa pravi, da hoče Hera, da se srečno vrne v domovino, toda Aphrodita ga bo ovirala; od tega zavisi vse, ali bo ona (Theonoja) povedala bratu, da je prišel Menelaos. Helena jo roti pri njenem očetu in pri ženski časti, naj jo reši sramote, da je izdala lastnega moža, naj reši Menelaja smrti, naj bratu ne pove, da je tu. Menelaos pravi, da bi bila sramota zanj, če bi jokal in jo prosil milosti; če se ji zdi, da je prav, naj ji reši ženo, če ne, pa ne. Pač pa stopi h grobu in prosi Proteja, ki počiva v njem, naj mu vrne ženo, ki mu jo je nekoč poslal Zeus, da jo čuva in hrani zanj. Zopet se obrne k Theonoji ter ji priseže, da pozove njenega brata na dvoboj, če pa bi se le-ta ne hotel bojevati in bi njega in Heleno skušal izstradati na očetovem grobu, potem usmrti z mečem najprej Heleno, potem pa še sebe, da bo tekla njuna kri v očetov grob njej in očetu v sramoto; svojo ženo hoče odvesti, če ne v domovino, pa v Hades. Theonoja obljubi, da bo molčala in ju vzpodbudi, naj gledata, kako bi ubežala. Odide v palačo. Helena in Menelaos snujeta načrte za beg in se slednjič zedinita v tem, da bo Helena rekla TheokIy-menu, da je Menelaos poginil v morju, in ga bo prosila, da mu sme izkazati poslednjo čast s kenotafom na morju; prosila ga bo, naj ji da ladjo, da bo odpeljala grobni okras ven v zaliv. Nato odide v palačo, Menelaos pa se skrije za grobom. Po daljši zborovi pesmi pride Theoklymenos s svojim lovskim spremstvom; pozdravi očetov grob, pošlje služabnike s psi v hišo ter govori, da je izvedel, da je prišel v deželo Grk; ne uide smrti, če ga zasačijo. In ko zapazi, da ni Helene več na očetovem grobu, je prepričan, da je ušla. Kliče služabnike, naj brž zaprežejo, da jo bo zasledoval; kar zagleda Heleno, ostriženo in v žalni obleki, pri vratih. Začuden jo vpraša, kaj to pomeni in zakaj plaka. Helena mu pove, da je prišel nekdanji Menelajev tovariš — pri tem pokaže na Menelaja, ki se je doslej skrival za grobom — in ji sporočil, da se je Menelaju razbila ladja in je Menelaos poginil v valovih; tega Grka pa je rešila tuja ladja. Theoklymenos jo vpraša porogljivo, ali bo tudi odslej še iskala zaščite na očetovem grobu; Helena pravi, da nič več in da naj pripravi poročno slovesnost; na kolenih ga prosi, naj ji dovoli, da izkaže mrtvemu možu poslednjo čast. Med tem je Menelaos pristopil že prav k Theoklymenu; le-ta se mu zahvali za veselo vest in ga vpraša, kako pokopujejo na Grškem tiste, ki so umrli na morju. Menelaos pravi, da žrtvujejo najprej podzemskim bogovom krvavo daritev, nato pa odpeljejo orožje, cvetlice, prst itd. z ladjo ven na morje tako daleč, da se z obale komaj še razloči valovje okrog ladje. Kralj vpraša, zakaj tako daleč; Menelaos mu pove, da zato, da ne bi valovje odneslo darov nazaj na obal. Kralj hoče, da bi se to opravilo brez Helene, a Menelaos odgovori, da je to sveta dolžnost matere, soproge in otrok. Theokly-menos torej dovoli, da stori Helena svojo dolžnost, obenem pa hoče nagraditi za veselo vest Menelaja: obleko dobi, ker je ves razcapan, in živeža za pot v domovino. Heleno prosi, naj se ne trapi preveč z žalovanjem: kdor je mrtev, je mrtev. Tudi Menelaos ji prigovarja, naj pozabi mrtvega moža in se z ljubeznijo oklene živega. Helena ga povabi v hišo, da se okoplje in pre-obleče. Vsi v palačo. Odmor izpolni daljši zborov spev, nato stopi Helena iz palače in pove ženam, da se je v palači vse srečno izteklo, ter jih prosi, naj tudi one molče, kakor je molčala Theonoja. Zdajci prideta iz palače Theoklymenos in Menelaos; spremlja ju množica mornarjev, ki nesejo mrtvaška darila. Kralj odpošlje mornarje ter jim naroči, naj slušajo tujca, Heleni pa prigovarja, naj ostane pri njem, kajti boji se, da ne bi od žalosti in hrepenenja skočila v morje. Helena mu odgovori, da bi rada ostala, če bi je ne vezala sveta dolžnost; rada bi sicer umrla s svojim možem, toda kaj bi mu to pomagalo ? Nič se naj ne boji zanjo; tem vdanejša soproga mu bo, ker je naklonjen prvemu možu. Theoklymenos ukaže služabniku, naj gre in jim da ladjo s 50 veslači, ki se morajo pokoravati poveljem tujčevim. Helena ga zagotavlja, da mu bo še danes z ljubeznijo povrnila njegovo dobroto. Theokly-menos pošlje svoje ljudi, da pripravijo svatbo, Menelaju pa naroči, naj po pogrebnem obredu takoj privede Heleno nazaj; v svate ga vabi, po končani pojedini pa se bo lahko vrnil v domovino ali pa ostal, kakor bo hotel. Kralj odide v palačo, Menelaos pa se zahvali Zeusu in odide s Heleno. Zbor zapoje pesem, v kateri želi, da bi ugodni vetrovi gnali ladjo, ter prosi Dioskure, da bi pospeševali plovbo svoje sestre. Komaj je zbor odpel, stopi iz palače Theoklymenos, obenem pa prihiti egipčanski mornar in javi, da je tujec, ki ni bil nihče drug kot Menelaos sam, odplul s Heleno v domovino. Kralj strmi, kako je mogel en sam mož ovladati 50 njegovih mornarjev, da so ga ubogali. Mornar mu pripoveduje na dolgo in široko — kakor je običaj vsem Euripidovim slom —, kako je Helena ob morju objokovala soproga, ki je šel z njo, kako so potegnili lepo sidonsko ladjo v morje in kako je nenadoma prihitelo veliko število Grkov, Menelajevih tovarišev, ki so razcapani in umazani, hlinili žalost zaradi smrti Menelajeve ter se vkrcali z mrtvaškim okrasom za Menelaja. Njemu in drugim mornarjem se je vse to zdelo sumljivo, a molčali so, saj je TheokIymenos dal poveljstvo tujcu. Ko je bilo že vse vkrcano, stopi na ladjo Helena in sede z „mrtvim" soprogom med veslače, drugi Grki pa sedijo na krovu mož zraven moža, skrivaje meč pod obleko. Ko so bili že precej daleč od obale, vpraša krmar, ali naj plovejo še dalje. On (Menelaos) pa stopi v mečem v roki k juncu na krov, ga zakolje, da je brizgala kri v morje, in prosi Poseidona, naj reši njega in soprogo v Nauplijo. Potem zagrmi na tovariše, zakaj se obotavljajo pobiti barbare. Le-ti pa so pograbili vesla in vnel se je boj z vesli in meči, seveda je bil Grkom z meči lažji boj, tako da je bila edina rešitev v plavanju. Mornar (ki to pripoveduje) je po vrvi splezal v morje in se rešil. Odide v palačo. Theoklymenos se jezi, da ga je ukanila ženska zvijača, in hoče v palačo, da kaznuje svojo sestro, ki mu ni povedala, da je Menelaos v hiši, toda zbor ga zadržuje, češ, sestra je dala Heleno onemu, ki ima več pravice do nje, kajti njemu jo je dal oče. V zraku se pojavita Kastor in Pollux (gl. Dodatek), ki pregovorita in pomirita Theoklymena. Nato izgineta in tudi kralj odide, za njim pa zbor. 14. Phoinissai. Tragedija Phoinissai (Feničanke), imenovana po zboru phoi-niških deklet), ki slika končno propast thebanske kraljeve hiše (zaključuje nekako kralja Oidipa), je bila uprizorjena v Atenah 1. 409. pr. Kr. Ze stari so jo cenili kot eno najbolj dovršenih Euripidovih del. Dejanje se vrši pred kraljevo palačo v Thebah, pred katero stoji Apollonov žrtvenik. Iokasta, stara in sključena, vstopi in govori prolog, iz katerega izvemo ves rodovnik thebanske kraljeve hiše od Kadma do Laja, Oidipa in njegovih sinov Eteokleja in Polynejka. [Vse to poznamo že iz Sophoklejevega Kralja Oidipa; (gl. stran 80.) Na koncu prologa nam pove, kako se je Oidipus sam oslepil, kako je preklel sinova. Da se ne bi očetova kletev izpolnila, skleneta sinova, da ne ostaneta vkup, temveč mlajši Polyneikes naj gre prostovoljno v izgon, Eteokles pa naj vlada Thebam, ob letu pa bi menjala. Toda Eteokles noče prepustiti prestola bratu, kot sta se domenila, in izžene Polyneika. Le-ta zasnubi v Argu hčerko kralja Adrasta in gre z močno vojsko proti Thebam. Pred bitko hoče Iokasta oba brata zmiriti in prosi Zeusa, naj pogasi bratski spor. Nato odide v palačo. Na ploščadi palače se pojavita odgojitelj in Antigona in gledata preko ravni, kako se bliža Polyneikes z močno vojsko. Odgojitelj kaže Antigoni sovražne vojskovodje, ki jih vse pozna. Dočim moli Antigona k bogovom, da bi ščitili mesto, zagleda odgojitelj zbor phoiniških deklet, ki se bližajo palači. Odideta v palačo. Zbor phoiniških deklet, ki potujejo iz Tyra v Delphe, se je ustavil v Thebah, kjer je zaradi vojne med bratoma strašna zmešnjava. Njegova pesem izraža vtise spričo žalostnega dogodka. Z mečem v roki prihaja Polyneikes in govori nezaupljivo, češ, da je prišel na prigovor matere v mesto: zaupa ji in vendar — ne zaupa. Najprej vpraša zbor deklet, odkod so. Le-te mu povedo, da potujejo v Delphe kot zaobljubljen dar Apollonu za zmago, a jih je v Thebah zatekla vojna. Na njihovo vprašanje jim tudi Polyneikes pove, kdo je. Zbor ga pozdravi in odpošlje klicat lokasto. Vrata se odpro; ven stopi Iokasta. Veselo objame sina, a brž postane otožna, češ, pust je dom, odkar je odšel Polyneikes; celo slepi oče vedno hrepeni, da bi se brata sprijaznila: Polyneikes pravi, da želja po domu nikomur ne zamre; tudi on je prišel rad domov, čeprav se je bal, da ga morda brat z zvijačo pogubi. Vpraša po očetu in po sestrah. Na materino vprašanje ji pove, kako hudo je, biti zdoma izgnan. Pove ji, kako se je oženil, da je zakon doslej srečen. Nerad je prišel z vojsko nad rodno mesto; zato prosi mater, naj ga spravi z bratom in reši njega tegobe in domovino nesreče. Zbor vidi prihajati Eteokleja. Nastopi Eteokles in vpraša mater, česa želi, češ, da ne utegne gu-biti časa. Mati ga miri, češ, brat je prišel. Nato se obrne k Polyneiku ter ga prosi, naj on začne. Polyneikes pripoveduje, da je šel radovoljno v izgnanstvo ter prepustil bratu prestol za leto dni; potem bi vladal on in tako bi vladala oba izmenoma. Brat mu je prisegel, da se bo ravnal po tem dogovoru, a pogoltnil je obljubo in sedaj vlada sam. Pa kljub temu odpravi svojo vojsko iz zemlje, če pristane brat na to, kar sta se dogovorila. Toda Eteokles ošabno odgovori, da ne da gospostva iz rok; meč naj odloči. Zbor se ne strinja z njim. Mati Iokasta ostro svari Eteokleja in dobrohotno predočuje Polyneiku, da je njegov pohod proti domovini nezmisel: če zmaga, stre domovino, če ne zmaga, bo žel sovraštvo v Argu. Zato naj se oba brzdata in poravnata spor. Zbor prosi bogove, naj odvrnejo nesrečo. Eteokles ostane trd, grdo zavrne mater, češ, da je sit njenih opominov, in reče Polyneiku, naj izgine iz mesta —. Sledi živahna stihomitija med bratoma, ki si očitata vsak po svoje. Polyneikes se vda in se poslovi od matere; vidi, da ni nade na spravo, in poudarja, da kriv je Eteokles, če zadene rodno mesto nesreča: vsiljen mu je boj z domom. Polyneikes odide na levo, Eteokles z materjo v palačo. Zbor ostane sam in prosi v pesmi, naj rešijo bogovi mesto. Vrne se Eteokles v spremstvu perjanikov in za njim pride Kreon. Posvetujeta se o bitki in skleneta, da postavi Eteokles k vsakim izmed sedmerih vrat sovražnemu številu enako število bojevnikov pod vodstvom sedmih poveljnikov. Eteokles želi, da bi mogel v dvoboju ubiti brata. Polyneika ne sme nihče pokopati v thebanski zemlji. Kreon odide; Eteokleju prineso sluge bojno opremo, nakar se le-ta odpravi. Po dolgi zborovi pesmi nastopi vedež Teiresias; vodi ga njegova hči Manto (nema oseba), za njim gre Kreontov sin Menoikeus; še pred Teiresijem pride na prizorišče Kreon. Kreon pove vedežu, da mu je ukazal kralj Eteokles, naj ga pozove za svet, kako bi najlaže oteli mesto. Teiresias pravi, da boleha zemlja, odkar je Laios rodil Oidipa, najhuje pa je, odkar je Oidipus preklel sinova. Najbolje bi bilo, če bi noben Oidipovih ne bil Thebam ne meščan ne kralj. Teiresias hoče oditi, a Kreon ga zadrži. Teiresias mu odkrije, kaj hoče preročišče: Kreontov sin Menoikeus mora v smrt za domovino kot klaven dar. Kreon se prestraši, a Teiresias ne prekliče, kar je rekel, in odide. Kreon pravi zboru, da ne bo nikoli privolil, da bi mu padel sin v klavni dar, rajši umrje sam, da reši dom: Menoikeus naj zbeži čer mejo. Menoikeus se potvarja, ker bi rad odpravil očeta, da mu ne bi oviral sklepa, ki mu je že davno dozorel, namreč, da se bo žrtvoval: pravi, da gre k Iokasti, da jo pozdravi, potem pa na pot. Nato Kreon odide. Menoikeus reče zboru, da gre dat življenje za domovino, in odide. Zbor slavi Menoikeja, ki se hoče žrtvovati za dom. Pride Eteoklejev oproda; kmalu nato stopi Iokasta iz palače. Oproda ji javi, da je Eteokles še živ in tudi Polyneikes. Iokasta si oddahne. Nato poroča oproda, da se je Kreontov sin sam usmrtil državi v rešitev in da je Eteokles dal zasesti sedmero vrat s sedmerimi četami pod vodstvom prednjakov. Nato ji opiše bojne prizore, ki jih je sam videl. Dosihmal je mesto oteto propasti. Iokasta je zadovoljna, saj sta sinova še živa, obžaluje pa Kreonta, ki je izgubil sina. Oproda hoče oditi, a Iokasta ga zadrži in izprašuje dalje. Nerad, a prisiljen izpove, da kanita njena sinova dvoboj, in prosi Iokasto, naj otme sina iz smrtne tekme če ima modro vplivno besedo. Nato odide. Iokasta pokliče Antigono iz palače, češ, življenje njenih bratov je v nevarnosti. Bodri jo, naj gre z njo v tabor, kjer bosta na kolenih prosili, da se brata mirno spravita. Odideta,. Zbor, ki ostane sam, jadikuje zaradi nesrečnega spora. Z desne pride Kreon, ves potrt, žaluje nad sinovo smrtjo;, prišel je po Iokasto, da dene dete na oder. Zbor mu pove, da je Iokasta odšla z Antigono, ker je izvedela, da se sina pripravljata na dvoboj. Pojavi se sel in sporoči, da sta padla oba brata — drug drugega je ubil; ko mati vidi, da sta sinova izdihnila,, izdre meč iz trupla in si ga sune skozi grlo. Sel odide. Mrtva brata in Iokasto prineso na prizorišče. Zbor žaluje, še bolj pa Antigona, ki kliče vsa obupana očeta Oidipa, naj: pride. Le ta se sključen in prepadel pritiplje s palico iz dvorca in vpraša, čemu ga hčerka kliče. Antigona pove, da so mrtvi sinova in žena ter mu opiše smrt nesrečne trojice. Kreon, ki je stal doslej žalujoč ob strani, prosi Oidipa in Antigono, naj nehata žalovati: Eteokles mu je izročil gospostvo Theb za doto Oidipovi hčerki Antigoni, ki je nevesta njegovega sina Haimona. Nato mu pove, da je po Teiresijevi napovedi bivanje Oidipa v Thebah državi v kvar; zato naj zapusti Thebe. Oidipus se preseneti, a vda se v usodo. Toda kaj bo dalje? Kdo ga bo vodil — slepca? Kreon vztraja pri tem, da mora Oidipus iz Theb, in ukaže služabnikom odnesti truplo Eteokleja v dvorec, truplo Polyneika pa vreči brez pokopa preko meje. Služabniki hočejo mrliče odnesti; Antigona jim to zabrani in se upre Kreontu ter ga vpraša, zakaj izganja očeta. Kreon pravi, da dela vse na Eteoklejev ukaz; Polyneikes je bil sovražnik rodnemu mestu, zato se mora vreči psom. Antigona se upre in pravi, da ga pokoplje sama. Ko ji Kreon zagrozi s smrtjo, pravi Antigona, da ji bo čast, počivati ob dragem truplu bratovem. Kreon ukaže slugam odvesti jo v dvorec, Antigona pa se oklene mrtvega Polynejka in pravi, da ga ni, ki bi jo utrgal od mrtvega; tudi Kreontovega sina noče za ženina, in če jo v to prisilijo, bo v poročni noči Danajeva hči. Kreon je presenečen in odide jezno v palačo. Oidipus odkloni sprva Antigonino žrtev, da pojde rajši z •očetom v izgon, nego da postane žena Kreontovemu sinu, a slednjič se vda in jo prosi, naj ga vede k materi, da položi roko na njo. Antigona ga vede k njej. In ko jo prosi, naj mu položi roko na čeli mrtvih sinov, stori Antigona tudi to. Oidipus se spomni nazaj, češ, Apollonov rek dozoreva, da umre (Oidipus) v atenski zemlji kot bloden potnik. Antigona se poslovi od mesta ter odvede očeta; spotoma se starec ustavi in govori mestu v slovo: mogočen veljak je sedaj pognan sramotno iz zemlje, toda človek mora prenašati, kar mu nalože nebesa. 15. Orestes. Orestes je poslednja tragedija, ki jo je Euripides uprizoril v domovini (1. 408.). Hypothesis pravi, da ta tragedija zelo učinkuje v gledališču, da pa jo je treba z moralnega stališča obsojati. Nobena izmed oseb nima ničesar herojskega na sebi. Dejanje se vrši pred Agamemnonovo palačo; minulo je — kakor izvemo iz Elektrinega prologa — šest dni od umora, ki ga je izvršil Orestes s pomočjo Pylada in Elektre. Orestes leži na postelji, zraven njega sedi Elektra. Elektri eksponira takoj situacijo: prejšnji večer se je vrnil Menelaos, ponoči pa so spravili skrivaj Heleno v Agamemnonovo palačo. Helena pride iz hiše, sijajno oblečena, dočim je Elektra precej ubožno. Helena nosi v rokah mrtvaške darove za Klytaimnestro, ne gre pa sama na grob, temveč pokliče Hermiono iz palače ter jo pošlje, da izlije pitno daritev. Elektra vidi prihajati zbor, žene iz Myken, svoje tovarišice. Opominja jih, naj gredo tiho, da ne prebude spečega Oresta. Zbor lahno vstopi in poje po tiho v dvogovoru z Elektro. Orestes se prebudi, ves umazan je, Elektra mu briše oči in mu pogladi lase s čela. Orestes vstane — loti se ga blaznost. Elektro pošlje v palačo, sam pa zopet leže. Zbor oznanja Menelaja, ki nastopi v elegantni obleki in vpraša zbor, kje je Orestes, ker ga ni opazil. Orestes prosi Menelaja, da bi mu pomagal, ker ga bodo Argivci danes sodili: izgnan bo ali pa obsojen v smrt. Pride Tyndareus, v črni obleki, z groba Klytaimnestre in nastopi kot tožitelj Oresta. Po ostrem pričkanju z Orestom odide, za njim gre Menelaos v narodno skupščino. Tu pride Pylades iz mesta in ponudi Orestu svojo pomoč. Tako gre Orestes, oprt na Pylada, v narodno skupščino, da se bo sam zagovarjal. Sledi zborova pesem. Nato nastopi zopet Elektra, obenem pa pride sel, ki ga oznani zbor. Star kmet je, ki poroča, da je skupščina obsodila Oresta in Elektro v smrt. Orestes je obljubil, da se bo sam usmrtil; isto hoče storiti tudi Elektra. Orestes, oprt na Pylada, se zopet vrne. Nato sledi ganljiv prizor med Elektro in Orestom. Pylades izjavi, da hoče z njima umreti, prej pa mora biti kaznovan Menelaos, ki je pustil sorodnika na cedilu. Helena in Hermiona sta v Orestovi moči. Snuje se načrt, kako bosta Orestes in Pylades storila služabnike in Heleno neškodljive in jih usmrtila. Oba odideta v palačo, Elektra pa naj ostane zunaj na straži ter naj čaka Hermiono-Elektra razpostavi zbor v dva dela, ki naj stražita vsak en vhod [polzbora se torej razpostavita ob obeh parodah]. Elektra ponovno vprašuje, ali ni še nikogar videti. En polzbor vidi nekega moža, a ta ne prihaja sem. Kmalu čujemo bolesten krik Helene, ki se ponavlja. Zbor pozivlje Elektro, ki razburjena kriči, naj umori Orestes Heleno, da naj bo mirna. Tu vidi Elektra, da se bliža Hermiona, in reče zboru: „Tiho, naj pade še ona v naše mreže. Delajmo tako, kot da se ni nič zgodilo 1" Med tem seje Hermiona približala in Elektra se obrne k njej hinavsko prijazno ter jo pelje v hišo. Orestes pride pri odprtih vratih ven in potegne Hermiono notri. Tudi Elektra gre v hišo in zbor si daje poguma z glasnim spevom, da bi preglušil vpitje dekleta. Neki Frigijec skoči raz streho in pravi, da je ušel meču Argivcev; ta Frigijec je eden od sužnjev, ki so spremljali Heleno iz Troje v Argos. Le-ta pripoveduje, kaj se je godilo v hiši: Orestes in Pylades sta zaprla posamezne sužnje v razne prostore in sta ogroževala Heleno, ta pa je nenadoma izginila, da je ni bilo videti. On sam je ušel. Iz palače stopi Orestes, da poišče ube-glega sužnja. Suženj ga prosi, naj mu podari življenje; Orestes ga ne umori, le v hišo ga zapodi. Zbor vidi, kako se v hiši dviga dim, in meni, da prižigajo bakle, da zažgo hišo. Pride Menelaos, ki ga oznani zbor, ki kliče onim, ki so notri, naj brž: zapro hišo z zapahi. Menelaos ukaže služabnikom, naj vdro vrata. Tu se pojavi Orestes in pravi: „Kaj delaš, ne dotikaj se zaprtih vrat, sicer ti razbijem glavo, ko razdrobim ves stari zidec!" [Orestes stoji torej zgoraj na strehi; to spominja na situacijo v Medeji, kjer tudi Iason hoče vlomiti vrata.] Menelaos pravi: „Kaj vidim 1 Sijaj bakel in tu gori nje, ki so potegnili meč proti tilniku moje hčerke." Hermiono vidimo sedaj med Orestom in Pyladom; zvlekla sta jo na streho, da pokažeta, da grozi Her-mioni smrt; tako hočeta ostrašiti Menelaja. [Pylades je nema oseba, statist! Kajti ko Menelaos vpraša: „Tudi ti, Pylades, hočeš umoriti mojo hčerko?" odgovori Orestes: „Dovolj je, če ti jaz to rečem."] Sedaj se pojavi Apollon s Heleno v zraku (glej Dodatek), prav v trenutku, ko je dal Orestes Elektri ukaz, naj odspodaj zažge hišo, Pylades pa naj jo zažge odzgoraj. Apollon 'veli Menelaju in Orestu, naj odnehata, in pove, da je on rešil Heleno iz smrtne nevarnosti na ukaz Zeusa, kajti Helena bo večno živela poleg Kastorja in Polluka v večnem etru. [Apollon s Heleno se očividno pojavi v višini, in sicer više od strehe, kajti na strehi stojita Orestes in Pylades.] Apollon nato ukaže, kaj se naj zgodi. Orestes naj gre za eno leto v pregnanstvo; tako bo očiščen in bo prevzel kraljestvo; vzame naj Hermiono za ženo, Pylades pa Elektro. Menelaos naj gre v Sparto. Potem izgine Apollon s Heleno v zraku. Orestes in Pylades ter Hermi-ona stopijo v palačo, Menelaos pa odide v spremstvu zbora s prizorišča, in sicer gre Menelaos v Sparto, žene pa v mesto. 16. Auliška Iphigeneja. Dejanje se vrši v taboru Grkov v Aulidi, pred šotorom Agamemnonovim. Tragedija se začenja s pogovorom Agamemnona in njegovega starega zvestega služabnika, ki ga je Agamemnon, ki je doslej sam hodil pred šotorom gori in doli, poklical iz šotora. [Iz pogovora zvemo, da si misli pesnik ta prizor ponoči, ko še solnce ni vzšlo. Pesnik računa na iluzijo gledalcev.] Solnce vzhaja. Agamemnon hoče poslati starca svoji ženi Klytaimnestri naproti, ki jo je pozval, naj pride s hčerko Iphigenejo v Aulido, in sicer pod pretvezo, da misli hčerko omožiti z Achillejem, v resnici pa je poslal po svojo hčerko, da jo bo žrtvoval, ker je Kalchas izjavil, da je srečen izid mogoč le tedaj, če žrtvuje Agamemnon Svojo hčerko. Agamemnon se kesa, da je poslal po Klytaimnestro in po hčerko, zato pošilja starega služabnika z nasprotnim ukazom. Agamemnon upa, da ju bo starec srečal na poti ter ju pregovoril, da se vrneta. V dolgem govoru slika Agamemnon situacijo [Euripides čuti, da ni naravno, da oče žrtvuje hčer; oče se kesa, hoče odvrniti zlo itd. — to je Euripidov človek; Euripides ne operira z voljo bogov kakor Sophokles] in čita starcu pismo, ki ga naj vzame s seboj. Agamemnon gre v šator, starec pa odide skozi parodo. Nastopi zbor chalkidiških žen. [Euripides fingira, da so chalkidiške žene radovedne, da bi rade videle grško vojsko in da so zato prišle.] Po nastopni pesmi (parados) se vrne starec, ki se prepira z Menelajem, ki ga je srečal in mu vzel pismo. Starec pokliče Agamemnona iz šotora; Menelaos siplje na Agamemnona britke očitke. Tu pa pride sel in naznani prihod Klytaimnestre in Iphigeneje. Agamemnon pošlje sla v šotor, prereka se nato z Menelajem, a prvotni načrt ostane nespremenjen: Agamemnon je pripravljen žrtvovati Iphigenejo, odide v šotor, Menelaos pa gre k vojski. Zbor poje pesem o ljubezni, kar zagleda, da prihaja Klytaimnestra s svojim spremstvom; pelje se na vozu z Iphigenejo in Orestom [morda sledi še voz s poročnimi darili]. Mati in hčerka gresta v šotor, da pripravita vse potrebno za domnevano poroko. Agamemnon odide h Kalchantu. Po zborovi pesmi nastopi Achilles [igra ga isti igralec kot Agamemnona]. Klytaimnestra je v šotoru čula, da je prišel Achilleus, in pride ven ter pozdravi Achilleja kot ženina Iphigeneje. Achilleus ostrmi, se začudi, češ, da ni nikoli zaprosil za roko njene hčerke. Hoče iti v šotor, da mu Agamemnon pojasni zadevo. Tu se pojavi stari služabnik in pouči pred šotorom stoječe, kaj kani Agamemnon, kajti on pozna naklep. [Zanimivo je, da pravi starec: „Saj sta vidva (namreč KIytaimnestra in Achilleus) sama tu pred vrati; vama samima že lahko povem." Starec namreč ignorira zbor, ki je navzoč. Arnim (1. c.) si razlaga to tako, da žene ne stoje prav ob Agamemnonovem šotoru, kar je pesnik motiviral že v začetku, ko je sestavil zbor iz tujk, ki se ne upajo prav k šotoru; da pa zbor vendar čuje, kaj se govori, izvemo iz poznejšega.] Starec pove pravi namen Agamemnonov. Klytaimnestra prosi za pomoč Achilleja, ki gre k svoji vojski. Klytaimnestra se vrne v šotor in zbor zapoje svojo tretjo pesem. Kmalu pride Klytaimnestra zopet iz šotora in čaka na Agamemnona, ki je bil odšel h Kalchantu. Ko se vrne Agamemnon, pokliče Klytaimnestra tudi Iphi-genejo in Oresta iz šotora. Iphigeneja pride vsa objokana. [To je označeno s tem, da si zakriva oči z oblačilom; kajti igralci nosijo masko na obrazu in, če naj jokajoč igralec zbudi pri gledalcih vtisk, da joče, je bila taka gesta potrebna.] Agamemnon konča burno izmeno misli s Klytaimnestro in Iphigenejo s tem, da odločno izjavi, da ne more ravnati drugače, kot da žrtvuje Iphigenejo, kajti od tega zavisi uspeh trojanske ekspedicije, in odide v tabor. Iphigeneja zapoje ganljivo pesem, nato pride Achilleus, oborožen s kopjem. Ko ga Iphigeneja zagleda, hoče zbežati, a vendar ostane. Achilleus pove, da zahteva vsa vojska žrtev Iphigeneje. Tu sklene Iphigeneja, da se ne bo upirala in da uiarje prostovoljno, ter odide, da se žrtvuje, in z njo Achilleus. Klytaimnestra odhiti v šotor. Po kratkem zborovem spevu pokliče Klytaimnestro ven sel, ki je prišel iz vojaškega tabora, ter ji opisuje, kako se je vršilo žrtvovanje Iphigeneje. Nato nastopi zopet Agamemnon, češ, da bodo vsak čas odpluli; Klytaimnestra in Orestes pa naj odideta domov. Zbor odhaja, želeč srečo grškemu brodovju. 17. Bakchai. Dejanje se vrši pred palačo thebanskega kralja Pentheja, sina Kadmove hčerke Agaue. Nastopi Dionysos, ki v svojem prologu pouči gledalce o svoji in o osebnosti ostalih oseb, ki bodo nastopile v tragediji. Dionysos nastopa kot človeški odposlanec pravega boga Dionysa kot azijatski mladenič na čelu bakhantinj. Prišel je, da razširi v Greciji svoj kult, in je v Thebah še živečo Kadmovo hčerko z drugimi thebanskimi ženami navdahnil z bakhantsko blaznostjo. Te naj bodo kaznovane zato, ker so tajile božanski izvor Dionysa kot sina Semele. Kot odposlanec boga preoblečeni Dionysos se obrne na zbor, ki je moral vstopiti med tem, ko je Dionysos govoril, kajti med tem, ko se Dionysos predstavlja kot preoblečeni bog, ni mogel biti zbor navzoč. Dionysos ukaže zboru, naj dvigne tympana (tamburine) in naj udari nanje pred Penthejevo palačo, on pa gre na goro Kithairon. Zbor zavit v srnčneje kože in s tamburinami v roki se bliža, poje v taktu tamburin dolg spev Dionysu v slavo ter pozivlje k bakhantskemu rajanju. Odstrani privede deček slepega vedeža Teiresijo. Teiresias da poklicati starega kralja Kadma, da se oblečeta v kože, si vpleteta v lase bršljan ter se pridružita častilcem Dionysa. Kadmos pride iz palače, vzradoščen od vesti, da pojdeta tudi onadva v gore, kjer bosta kakor mladeniča kljub visoki starosti plesala in slavila Dionysa. V tem prihiti mladi kralj Pentheus, Kadmov vnuk, z oboroženim spremstvom: pri povratku domov je čul, da je v vsem mestu nenadna zmeda; žene so odšle in rajajo na gori ter uganjajo nespodobnosti, misleč, da časte prej Afrodito s svojim nečistim počenjanjem. Pravi, da je nekoliko takih žen že zaprl v ječo, ostale pa da še poloviti, da jim izbije iz glave to lažno češčenje. Tudi tistega Lydijca, ki je prišel v Thebe in se izdaja za boga Dionysa, bo dal ujeti in usmrtiti, saj s svojimi nesramnimi lažmi ne zasluži drugega. Tu zagleda Teiresijo in Kadma, zavita v srnje kože in s tirsom v roki, in se jima smeje: proč naj vržeta vso to navlako. Teiresiju pravi, da je gotovo on tisti, ki je dal pobudo za češčenje novega boga, češ, da ni čuda, kajti zopet bo en bog v Thebah več in take stvari vedežem prinašajo lepe dohodke. Teiresias ga zavrača in pravi, da bo novi bog, ki se mu Pentheus roga, kmalu v vsej Helladi slavljen in čaščen, kajti poleg kruha, ki ga je dala ljudem Demetra, je vino, darilo novega boga, največja dobrota, saj nam lajša breme življenja in nas oprašča skrbi. Pregovarja ga, naj gre tudi on častit Dionysa; ni prav, da se zgraža nad tem, da se tudi žene udeležujejo bakchantskega rajanja, kajti poštena, sramežljiva žena ne bo grešila pri plesu bakhantinj, če pa se katera spozabi, ni tega kriv Dionysos. Tudi Kadmos svetuje vnuku, naj gre z njima, da ga ne zadene božja kazen. Pentheus pa se še bolj razsrdi, ukaže služabnikom, naj gredo in porušijo do tal oni stolp, s katerega opazuje Teiresias ptičji let, ter razmečejo njegove sve-čeniške trakove; potem naj skušajo ujeti onega tujca, ki zapeljuje žene, in naj ga vklenjenega privedejo k njemu. Služabniki vstran, Pentheus pa v palačo. Teiresias obžaluje, da je Pentheju tako zmedena pamet, in pozove Kadma, naj odideta in molita k Dionysu, da bi prizanesel mlademu kralju in mestu. Zbor zapoje pesem, v kateri obsoja roganje Pentheja in poveličuje dobrodelno vino: uživajmo, dokler moremo, življenje je kratko. Tu privede služabnik vklenjenega Dionysa in pove Pentheju, ki pride iz palače, da se je dal mladenič rad vjeti in odvesti; tako je bil ljubezniv in krotak, da je bil on (služabnik) tako ganjen, da se mu je opravičil, češ, da ne dela po svoji volji, ampak na kraljev ukaz. Menade — pravi —, ki so bile v ječi, so že vse na svobodi: samo ob sebi je odpadlo železje z njihovih nog in vrata ječe so se sama odprla. Pentheus zasmehuje mladeniča, češ, da je res čeden dečko in da se ne čudi, če meša ženskam glave. Nato sledi daljša stihomitija med Dionysom in Penthejem; prvi odgovarja, drugi vprašuje. Cujemo, da je mladenič Lydijec po rodu, da je prejel svoj nauk od Zeusovega sina Dionysa, ki ga časti že vsa Azija, da se prav nič ne boji Penthejeve grožnje, kajti naj mu stori karkoli, Dionysos ga bo ščitil in rešil. Pentheus ukaže, ves razjarjen, služabnikom, naj zapro ujetnika v hlev, in odide v palačo. Dionysos, ki ga peljejo služabniki v hišo, grozi Pentheju, da ga bo kaznoval bog, kajti proti bogu greši, če njega zapre. Zborova pesem kliče boga Dionysa na pomoč, da reši zbor in svojega preroka iz rok besnega, brezbožnega Pentheja. Kar začuje zbor, kako kliče Dionysos v hiši menade: jaz, sin Zeusa in Semele, vas kličem, menade. Iz besed Dionysa znotraj in besed zbora zunaj palače čujemo, da se je stresla zemlja, da se šibi tramovje in da ognjeni zublji uničujejo hišo. Zbor se v svetem strahu vrže na tla. Tu stopi Dionysos v svoji človeški podobi iz palače, tolaži zbor menad in pripoveduje, kako ga je rešil bog Dionysos, ki je Pentheju omračil um, da je namesto njega zvezal bika v hlevu. Med tem je bog storil, da se je grad tresel in so švigali plameni iz groba matere Semele. [Ta grob je bržkone nekaj sličnega, kakor smo videli take gričke že pri Aischylu; tu je bilo tako napravljeno, da se je iz njega že od vsega početka dvigal dim. Da bi se dvigali plameni, ni nujno potrebno, kajti v antični drami si pomagajo pesniki s tem, da nam z besedami slikajo to, kar se izrednega godi, a se ne ne da pokazati. Računali so vedno z iluzijo.] Pentheus, misleč, da gori palača, je planil iz hleva da bi gasil. A vse zaman. Nato prihiti Pentheus — pravi Dio- nysos — nazaj z mečem in seka v prazno po zraku —■ kajti bog mu je nastavil utvaro —• dokler utrujen ne povesi meča. Po Dionysu naznanjen pride Pentheus iz palače in ko zagleda Dionysa, hoče nanj, a se brž umakne, strmeč, da je jetnik ušel. Le-ta mu pove, da ga je rešil Dionysos. Ko hoče Pentheus dati zapreti vsa mestna vrata, mu Dionysos pravi, da zidovje bogu ne more biti ovira, naj rajši posluša pastirja, ki mu prinaša poročila z gorovja. Tu pride pastir in pripoveduje, da je videl tam gori tri skupine žen pod vodstvom Autonoje, Agaue (matere Penthejeve) in Inoje, ki so ležale in trdno spale. Mukanje govedi jih je prebudilo, vstale so, si uredile lase, opasale srnčje kože — pasovi so bile kače, ki so se zvijale in sikale — in se ovenčale z bršljanom: ta je udarila s tirsom po skali in privrela je čista studenčnica, ona je palico zapičila v zemljo in privrelo je vino itd. Ce bi Pentheus, pravi pastir, videl vse te čudeže, bi več ne zasmehoval boga. Pastirji, pravi dalje, so se zbrali in sklenili, ugrabiti Penthejevo mater in jo peljati domov. In ko se je zopet pričelo bakhantsko rajanje, so hoteli pastirji iz zasede zgrabiti Agauo, ta pa je samo kliknila in komaj smo ušli me-nadam, dočim so vso čredo na kose raztrgale. Nato so zdivjale naprej in plenile v dveh vaseh na bregu Asopa. Kmetje so prijeli za orožje, toda orožje ni usekalo nikake rane, pač pa je tekla kri, kamor je zadel tirsos menad. Nato so se vrnile k studencem, ki so začeli izvirati po volji boga, in si umile krvave roke. Kdo je bil bog, ki je ženam pomagal, pastir ne ve, a svetuje kralju, naj ga pusti v mesto; čul je, da je ta bog dal ljudem vino, ki odganja skrbi: in kaj bi bila ljubezen in slasti življenja brez vina I Zbor je prepričan, da ni mogočnejšega boga od Dionysa. Kljub nujnemu svarilu Dionysa, da Pentheus ukaz, naj se zbere vsa vojska, da pojdejo nad pobesnele ženske. Ker bi Pentheus rad videl zbrane menade, mu Dionysos svetuje, naj se preobleče v žensko obleko in si opaše srnčjo kožo, drugače bi ga menade raztrgale. Pentheus se težko odloča in odide v palačo, češ, da bo premislil Dionysov odposlanec roti v monologu Dionysa, naj omrači Pentheju um, kajti sicer se ne bo preoblekel za žensko, on pa bi vendar rad videl, ko se mu bodo Tebanci smejali, ko pojde v ženskem oblačilu skozi mesto. Lastna mati naj ga ubije. Ko Dionysos odide v palačo, zapoje zbor pesem: najlepše na svetu je zmaga nad sovražnikom. Nastopi zopet Dionysos in takoj za njim Pentheus, oblečen za menado. Dionysos mu popravlja obleko, ga pouči, kako se mora vesti, in naznačuje v dvoumnih stavkih, da ga bo lastna mati raztrgala (seveda Pentheus niti ne sluti tega). Nato odideta; Pentheus naprej. Po odpeti zborovi pesmi, ki prosi Lysso (gl. Dodatek), naj poblazni menade v gozdu, da bodo raztrgale Pentheja, prihiti sel, ki na dolgo in široko — kakor Euripidovi sli vedno — pripoveduje o smrti Pentheja: splezal je na vrh smreke, da bi bolje videl, kaj počenjajo menade, kar se začuje glas boga, ki poživlja menade, naj se maščujejo nad zasramovalcem; slednjič zgrabi sto menad smreko in jo izdre: prva plane na Pentheja Agaua, njegova mati; zaman jo prosi Pentheus usmiljenja, češ, da je vendar njen sin, Agaua besni in mu odtrga desnico, nato prihite še Autonoe in Ino in druge ter ga popolnoma razmesa-rijo, odtrgane ude pa razmečejo po gozdu, le glavo nese mati Agaua, nabodeno na tirsos in se vrača v mesto. Pastir noče videti groze doma in odide, zbor pa zapoje kratko zmagoslavno pesem. Že se vrača Agaua s sinovo glavo na tirsu. Blazna je, meni, da je usmrtila prav mlado tele, in vabi zbor na gostijo. Ko ji zbor reče, da se mu zdi, da je to glava leviča, je Agaua ponosna še bolj na svoj plen: ponosen bo na njo sin Pentheus in vse Tebe. Kliče Tebance, očeta in sina, naj pridejo gledat plen, ki so ga dobile Kadmove hčerke lovice brez orožja — z golimi belimi rokami. Prihaja Kadmos, za njim neso služabniki nosilnico s pokritimi udi Pentheja. Dočim Kadmos jadikuje, kaj se je zgodilo, se Agaua, ko ga zagleda, ponaša, češ, da je premagala divjo zver, in hoče prirediti zmagoslavno pojedino. Zeli, da pride sin in jo vidi, kako triumfira; čudi se žalostnemu očetu, češ, kaj govori o bolesti in nesreči. Sledi stihomitija med njo in Kadmom; začne se ji polagoma svitati, zdi se ji, kot da se prebuja iz omame, odgovarja prav na Kadmova vprašanja, kdo je bil njen soprog, kdo sin, toda sinovo glavo, ki jo drži v roki, spozna šele, ko ji Kadmos večkrat reče, naj si jo natančneje ogleda. V največji bolesti obrne oči proč in vprašuje, kdo je Pentheja ubil in kako je prišla glava v njene roke. Kadmos ji vse pojasni; ves dom je uničen; s preganljivimi besedami se Kadmos poslavlja od svojega vnuka, ki je tako ljubil svojega deda, in sklene svoj govor z besedami: „Kdor dvomi o bogovih, naj pogleda to smrt, pa bo veren postal." Zbor sočustvuje, vendar pravi, da je bila kazen zaslužena. Z besedami Agaue: „Oče, vidiš, kako se je zame vse izpremenilo ..." se konča tragedija. Nekaj se je izgubilo na koncu, toda tragedija tudi tako mogočno izzveni. 18. Kiklop. Kiklop je edina ohranjena Euripidova satirska drama. Poznamo že njegovo tragedijo Alkestis, o kateri smo rekli, da se konča veselo, da ji je tudi sicer primešano mnogo komičnega in da je bila uprizorjena namesto satirske drame (gl. str. 104.). Pohlenz (Die gr. Tragodie 1930, str. 241.) je mnenja, da je dal Euripides sploh večkrat uprizoriti namesto satirske drame tragedijo v stilu Alkestide, ker se je njegova narava upirala satirski igri. V podkrepitev tega nazora navaja dejstvo, da je bilo med 74 pristnimi dramami Euripidovimi, ki jih je imela še aleksan-drijska biblioteka, le sedem satirskih iger. Snov satirske drame Kiklopa so Odyssejeve dogodivščine pri Kiklopu Polyphemu. Na prizorišču je skalna pečina z jamo. Ob vhodu v votlino se pokaže Silen z železnimi grabljami in govori prolog, v katerem pripoveduje, kako je prišel s svojimi sinovi satiri v votlino Kiklopovo: morski roparji so ugrabili Dionysa in on, Silen, se je s satiri napotil, da ga poišče; vihar je njihovo ladjo zanesel na Polyphemovo obal, kjer so prišli Kiklopu v oblast. Pri Poly-phemu morajo satiri pasti njegove črede, Silen pa mora pometati votlino. Prav slabo se jim godi, a najhujše je to, da tu ni druge pijače kot mleko, niti kapljice vina ne dobe. Med tem ženejo satiri svoje črede domov; veselo skačejo, plešejo in pojejo. Kar zagleda Silen ladjo Odyssejevo. Nastopi Odysseus s svojimi spremljevalci in bi si rad kupil živil za nadaljnjo vožnjo. Silen mu da rade volje mesa in sira, ne mene se za to, da je to last njegovega gospodarja Polyphema. Kdo bi mu zameril, saj je Odysseus ponudil večno žejnemu Silenu za prodana živila ime- riitnega vina! Silen pije iz polne kupe in kar vriska in poskakuje od veselja. Nato gre v votlino po živila, satiri pa izprašujejo o usodi lepe Helene; njihovo vprašanje je vse prej kot dostojno. V tem se vrne Polyphemos in vidi, kako nosi Silen iz votline vprav najlepša jagnjeta in najboljši sir. Silen se debelo laže in prisega pri življenju svojih otrok, satirov, da je nedolžen, in Polyphemos mu verjame bolj nego satirom in Odysseju, ki mu pove po pravici o kupčiji. Polyphemos že komaj čaka, da si bo privoščil slastnega mesa ubogih tujcev. Odysseus ga roti pri bogovih, naj prizanese njemu in spremljevalcem, toda Polyphemos, ki pripoznava le enega boga, sebe in svoj trebuh, je gluh za vse prošnje in odžene tujce v votlino, da jih žrtvuje temu svojemu bogu. Zbor satirov kolne v svoji pesmi strašnega ljudožrca. Nastopi zopet Odysseus, ki je s svojim vinom upijanil Polyphema, ko je le-ta požrl dva njegova tovariša: treba je poskusiti, je-li mogoče pijano pošast oslepiti, kajti potem bi lahko pobegnili. Silen je takoj za ta predlog, samo sodelovati ne more, ker je preveč okajen; zato pa so urni satiri pripravljeni, da bodo z Odyssejem iztaknili, oziroma izžgali Polyphemu oko z gorečim hlodom, in že komaj čakajo, da stopijo v akcijo. Tu se primaja kiklop iz votline, ker bi dal rad tudi drugim kiklopom pokusiti čudovito pijačo. Odysseus pa mu prigovarja, naj rajši ostane in sam naprej pije. Tudi Silen zastavi ves svoj vpliv, da pregovori Polyphema, naj ne razdaje imenitnega vina; saj je vedel za naklep in pa sebičen je, ker ve, da se ga bo tudi sam lahko pošteno nasrkal. In Polyphemos pije in pije in se ga tako naleze, da vidi v debelem Silenu najlepšega mladeniča. Napočil je ugoden trenutek, da izvršijo naklep, toda satiri začno omahovati: tega boli noga, onemu je padlo nekaj v oko, tretji je za to, da bi zapeli neko Orphejevo pesem, tako da bi se morda goreči hlod sam zapičit Polyphemu v oko. Odysseus mora torej sam izvršiti naklep-Šele, ko Odysseus orjaka oslepi, vriskajo ti strahopetci, dražijo in zasmehujejo slepega Kiklopa. * * * Po Sofoklejevi in Euripidovi smrti nimamo v grški literaturi več velikih tragikov. Znano nam je sicer mnogo tragikov, katerih dela so ohranjena kvečemu v neznatnih odlomkih, toda tragedija znatno pada. Temu pa ni toliko vzrok izčrpanost snovi — kakor mnogi domnevajo —, temveč to, da so bili pesniki navezani na junaško pripovedko, ki se ni dala več spraviti v soglasje z modernim naziranjem tiste dobe. Ze Euripides se je boril s to težkočo, kakor smo rekli že zgoraj str. 101. in si., in bi bil rad pretvoril staro herojsko tragedijo v družabno dramo. Toda ta razvoj občanske drame se je dovršil šele v takozvani novi komediji, ki je ne sicer po imenu, pač pa v bistvu naslednica Euripidove tragedije. O tem prehodu in razvoju bomo govorili v II. delu. Dodatek in abecedno kazalo. Pojavljanje bogov v zraku. (Deus ex machina, Theos apo mechanes.) Tragedija je vsebinsko stara herojska pripovedka (str. 9). Videli smo v razvoju tragedije, da so prvi tragiki (tudi še Aischylos) pisali le trilogije, t. j. obdelovali so zaokroženo snov v treh dramah, ki so tvorile celoto. Bogatega dejanja te ali one pripovedke niso mogli, niso tehnično znali strniti v eno dramo. Običaj, da so pesniki pisali trilogije z zaokroženo vsebino, pripisujem predvsem nesposobnosti ali tehniški neizurjenosti pesnikov, da bi znali obširno snov dramatično izoblikovati v eno samo dramo. Prvi, ki je dal svojim dramam vsaki posebe zaokroženo, brez drugih dveh enotno, zaokroženo vsebino in obliko, je bil Sofokles, Euripidu pa je to že pravilo. Le-ta je uvedel v to svrho dvoje: prolog in t. zv. deus ex machina. Za kar so njegovi predniki potrebovali celo dramo (v trilogiji), to je Euripides povedal v prologu, deus ex machina pa je povedal glede bodočnosti to, o čemer je pri prednikih govorila — recimo — tretja drama. Tako je mogel Euripides podajati zanimivo, enotno, strnjeno dejanje z vso napetostjo, ne da bi kršil pripovedke. Deus ex machina pa se ne uporablja pri Euripidu le zato, da nam odpre pogled v bodočnost, temveč tudi zato, da se težko rešljivi konflikti hitreje razmotajo. Na videz je to Euripidova slaba stran in Christ-Schmid (Gesch. der griech. Lit. I. 6, 380) pripisuje to površnosti pesnikovi, češ, Seneca je v posnemanju Euripidove Medeje in Hippolyta mašinerijo, ki je prikazovala Medejo in boginjo Artemido v zraku, z dobrim taktom opustil. Toda, kakor smo že o tem govorili pri analizi teh dram, te osebe tudi pri Euripidu niso bile v zraku in Euripides si tudi tam, kjer se res pojavljajo bogovi v zraku, ni hotel pomagati iz zadrege, temveč je uporabil letalni stroj le zato, da si je s tem ustvaril možnost prikazati dramatično zanimivo dejanje in z le- talnim strojem odstraniti stvari, ki bi sicer živahni razvoj zavlačevale in zadržavale. Prvi napredek v tem pogledu je v njegovi Andromachi, kjer se pojavi Thetis v zraku (prim. v. 1227. in si.). Kako je bil stroj konstruiran, ne vemo, dejstvo je le, da je igralec lebdel v zraku. Medeja se še ni pojavila v zraku; v v. 1313. poziva zbor Iasona, naj odpre vrata in Iason ukaže služabnikom, da to store. Pojavi se Medeja in govori (v. 1320.): govori, če hočeš, dotaknil se me ne boš, kajti ta-le Helijev voz ima čudežno moč, da me brani pred roko sovražnikovo. Če tako govori, je jasno, da ni v zraku, kjer bi je človeška roka ne mogla doseči. Njene besede so razumljive le, ako se nahaja Medeja tik pred Iasonom. Prav tako moremo pojmiti Iasonovo prošnjo, naj mu Medeja dovoli, da se dotakne trupel otrok, samo, ako se nahaja Medeja z otrokoma na takem kraju, da bi bil dotik mogoč (Arnim). (Če govori hypothesis in sholije k v. 1317. in 1320. o tem, da se nahaja Medeja na krilatem vozu zmajev, se nanaša to pač na uprizoritev Medeje na helenističnem odru). [H. v. Arnim, 1. c.]. Prvi primer, da se bogovi res pojavijo v zraku, je Euripi-dova Andromacha. (Konstrukcija letalnega stroja ni znana, gotovo pa je bilo dotično ogrodje napravljeno tako, da ni bilo videti in da so imeli gledalci vtis, da dotični bog res v zraku leti, odnosno lebdi.) V. 1227. in si. (govori zbor) se glase v prevodu: „Kaj se tamle pomika (kekinetai)? Katero božanstvo vidim? Žene, pozor, poglejte! To bo božanstvo, ki plove skozi jasni zrak (leuken aithera porthmenomenos) in se bliža konjerodni ravnini phthijski?" Tu je čisto določno povedano, da se Thetis pojavi v zraku, in sicer da se pomika, plava po zraku in se bliža zemlji. Torej stroj je bil tako prirejen, da se je igralec pomikal po zraku. Doslej v dramatiki tega nismo našli, iz česar sklepamo, da so uvedli tako zvani letalni stroj v dvajsetih letih (gl. Bethe, Prolegomena). V Hippolytu nastopi Artemis še na tleh, zadaj za Hippolytom, in tudi Medeja se ne pojavi na letalnem stroju v zraku, kajti v v. 1313. pravi zbor — kakor smo že zgoraj omenili — Iasonu, naj odpre vrata in bo videl mrtvo deco; Iason ukaže služabnikom, naj to store. In iz Medejinih besed, ki smo jih zgoraj navedli, je jasno, da je morala biti Medeja prav pred Iasonom, sicer bi njene besede ne bile razumljive (— ako bi namreč bila Medeja na stroju v zraku —); prav tako je le tako razumljiva Iasonova prošnja, da bi se smel dotakniti otrok (Arnim). Za Andromacho nahajamo letalni stroj pri Euripidu često. V Herakleju zagleda zbor Irido in Lysso ter ju naznanja z besedami (v. 817. hoion phasm' hyper domon horo) „kakšno prikazen vidim nad palačo?" Torej se boginji nista pojavili na palači, ampak nad njo v zraku. V Hiketidah se z v. 1183. pojavi Athena. Ni sicer rečeno, odnosno izraženo, da v zraku, toda takrat je bil stroj že v navadi in ga ni bilo treba posebe poudarjati. Da se je boginja pojavila v zraku, za to govori po mojem mnenju zlasti to, da ni nikjer rečeno, da odkod drugod prihaja. V Trojankah govori prolog Poseidon na ravni strehi (skeni); sam pravi, da je prišel iz morskih globin; pač pa se na koncu prologa pojavi Athena v zraku. Ker so imeli že letalni stroj, se je gotovo eden pojavil v zraku in naravnejše je, da se je v zraku pojavila Athena, kajti težko je verjetno, da bi se bil pojavil v zraku tudi Poseidon, ki bi moral na stroju viseti, ko leti Athena. Dveh strojev menda niso imeli. Tudi je let za Atheno naravnejši nego za Poseidona, ki biva v morju. Tudi tu ni prilet izražen z besedami, kako smo to videli že v Hiketidah (Arnim). V Iphigeniji Tauriški se pojavi Athena; tudi tu ni povedano, kje, a po mojem mnenju v zraku iz razlogov, navedenih na str. 139. V Ionu se pojavi Athena; naznani jo Ion (v. 1549. si.), ki pravi, da se pojavlja oikon thyodokon hyperteles, t. j. nad svetiščem, ki diši po kadilu (hyperteles znači tistega, ki je prišel čez cilj), torej ne na strehi, temveč više. Da je tu izraženo, kje se pojavi boginja (dasi je stroj že v navadi), je to pač zato, ker je vsebinsko potrebno; Ion pravi, da bo sam vprašal, ali je Apollon njegov oče ali ne; v tem zagleda Atheno in pravi i „Ha, kateri izmed bogov kaže svoje solncu enako obličje gori nad svetiščem, dišečim po kadilu? Bežimo itd." V Elektri (v. 1233.) se pojavita Dioskura v zraku (domon hyper akrotaton) nad hišnim slemenom. Izrečno pravi pesnik, da sta se pojavila v zraku, kajti „prišla sta po poti, po kakršni ne hodijo smrtniki" (gl. str. 145.). V Heleni se pojavita Dioskura; tudi ni povedano, kje, a gotovo v zraku, saj je bil stroj že običajen. V Orestu (v. 1567.) nastopijo Orestes, Pylades, Elektra in Hermiona na strehi palače, pred palačo Menelaos (ista situacija kakor v Medeji, kjer hoče Iason vlomiti vrata). Brezplodna pogajanja prekine Apollon (v. 1625.), ki se s Heleno pojavi en aitheros ptychais (v. 1631.), torej v zraku; tudi če bi ne bilo povedano, kje, je samo po sebi razumljivo, da se je pojavil nad skupino, ki je bila na strehi (prim. Bethe, Proleg.). Važno je, da najdemo letalni stroj prvič v Andromachi in da se pojav v zraku v tej drami najbolj obširno naznanja, dočim vidimo, da se izraža pojav v zraku čim dalje manj, navadno le takrat, če je to vsebinsko potrebno. Datiranje Euripidovih dram (gl. str. 102. si.) in dejstvo, da nahajamo pojav bogov v zraku prvič v Andromachi, nas opravičuje, da sklepamo, da so uvedli letalni stroj okoli leta 420. Agon, tekma (gl. Scenični agoni). Aischylos, gl. str. 35. Aleksandrija, mesto v Egiptu, ki ga je I. 331. pr. Kr. ustanovil Aleksander Veliki, v dobi Pto-lemejcev središče književnosti in znanosti grške. Aleksandrijci, pesniki, književniki in znanstveniki grški v po-klasični (helenistični) dobi, zlasti v dobi Ptolomejev. Anagnorizem, spoznanje; v drami medsebojno spoznanje dveh oseb. Anapest, stopica dveh kratij&ijj, enega dolgega zloga (^jlSJv*-Iz anapestov so zlagali cele kitice (anapestične sisteme) ali speve (koračnice); zbor v dramah je običajno pel pesem vstopnico, kadar je prihajal v orhestro. Anthesterije, pomladni praznik atenski v čast Dionysu (11.-13. dne meseca anthesteriona, februar — marec). Areopag, Arejev grič v Atenah, kjer je sodilo krvavo sodišče. Arhonti, najvišji atenski uradniki. Aristophanes, najznamenitejši grški pesnik komedije (446— 385 pr. Kr.), glavni zastopnik stare atiške komedije. Aristophanes Bizantinski, slavni aleksandrijski filolog in učenjak. Aristoteles, slavni grški filozof (384—322 pr. Kr.). Atreus, v grški pripovedki sin kralja Pelopa, vnuk Tantala, oče Agamemnona in Menelaja (gl. Thyestes). Bakchylides, grški lirik, ki je živel sredi 5. stoletja pred Kr. Choirilos, gl. str. 32. Deus ex machina „bog s stroja (letalnega)", bog, ki se je v stari drami pojavil na letalnem stroju (gl. Letalni s.). V širšem pomenu : razrešitev tragiškega vozla po nenadnem nastopu kake osebe ali slučaja. Devteragonist, gl. str. 28. Dialog, dvogovor, razgovor med dvema ali več osebami. Didaskalije, pri Grkih seznami uprizorjenih dram z navedbo avtorjev, časa in cene, ki jo je dosegel ta ali oni pesnik. Dionysos, (Bakchos), bog zemeljske rasti, zlasti vina in vinske trte, sin Zeusa in te-banske kraljičine Semele, traško božanstvo, čigar kult si je v 8. stol. pr. Kr. priboril sprejem v grško bogoslužje. Dionysove slavnosti, gl.str. 25. Dionysovo, Dionysov praznik, gl. str. 25. Dioskuri, Zevsova sinova Kastor in Pollux. Dionysove slavnost, gl. str. 25. Dionysovo, Dionysov praznik; gl. str. 25. Ditiramb, pesem v čast Dionysu. Ekkyklema, vrtilna naprava, s katero so mogli gledalcem pokazati prizore, ki so se odigravali v notranjosti hiše. Eksodos, gl. str. 31. Epi hypsus, v višini. Erinije, boginje maščevalke, ki zasledujejo zločince, zlasti tiste, ki so prelili sorodno kri. Tako so preganjali materomorca Oresta, dokler jih ni pomirila boginja Athena z ustanovo njihovega kulta in bivališča v Atenah. Odslej so prebivale pod Areopagom in so se imenovale Eu m en i de (= dobrohotne). Eumenide, gl. Erinije. Fallos, gl. str. 17. Gorgone ženski demoni, ženske pošasti s strašnim obrazom; namesto las jim kače opletajo glave. Helenistična doba, grška po-klasična doba po Aleksandru Velikem (323—30 pr. Kr.). Njej sledi rimska doba. Helios, solnce, bog solnca. Herodotos, grški zgodovinar (484—425 pred Kr.) Heros, heroj, junak, hraber voj-ščak; junak davne preteklosti; stari Grki so jih imeli za sinove bogov. Hestija (Hestia), boginja domačega ognjišča, zaščitnica družinskega življenja. Hiketide, gl. str. 38. Horegi, gl. str. 28. Horegija, gl. str. 28. Horevti, člani zbora, plesalci in pevci v zboru. Hypotheseis, uvodi aleksandrij-skih filozofov k dramam, ki podajajo osnovo dejanja, pripombe o prizorišču, zboru, prologu, estetično sodbo itd. Ithyfal (Ithyphallos), moški ud, ime boga vinogradov, vrtov, plodovitosti, tako so se imenovali tudi udeleženci pri slavnostnem sprevodu v čast temu bogu. Kalyptomenos, tisti, ki si kaj zakrije (v drami „HippolytosK." mladenič H., ki si od sramu zakrije glavo). Katarza, (Katharsis), gl. str. 23. Kmetsko Dionysovo, gl. str. 25. Kommos, gl. str. 31. Koturni, gl. str. 30. Kyklop (Kiklop), divji orjaki na obali Sicilije, ki so imeli le eno oko sredi čela. Lenaje, gl. str. 25. Letalni stroj, posebna naprava, ki je omogočala, da je igralec, ki je predstavljal božanstvo, ki se je hipoma pojavilo, da raz-mota tragični vozel, priplaval po zraku, lebdel v zraku in zopet odletel. Lyssa, poosebljena besnost, boginja, ki je povzročala, da je človek pobesnel. Mantika, vedeštvo. Marmor Parium, napisno ohranjena kronika, nastala na otoku Paru 1. 264/3. pr. Kr.; odkrili so jo v Smirni, sedaj se nahaja v Oxfordu. Kronika obsega dobo od Kekropa do 1. 264/3 z navedbo atiških kralje?, arhontov, bogoslužij, zmag pesnikov itd. Marsyas, prvotno maloazijski rečni bog, ki je izumil narodno frigijsko piščal. Pozneje ga je pripovedka napravila za Silena, ki je pozval Apollona k tekmovanju v muziki; Apollon ga je premagal in ga živega odri. Menade, častilke Dionysa. jfp ^ Mestno Dionysovo, gl. str. 26. Mojre, sojenice, boginje usode, ki delijo ljudem nesrečo, srečo, smrt itd. Mykene, staro mesto v"Argolidi, prestolica AgamemnoDa. Nausikaja, hčerka fejaškega kralja Alkinoja, zaščitnica Odysseja. Okeanide, gl. Okeanos. Okeanos, sin Urana in Gaje, svetovni veletok, ki obdaja zemeljsko oblo krog in krog; njegove hčerke Okeanide so morske boginje. Orgije, prvotno vsako tajno bogoslužje, pozneje nasladne in razuzdane, v pijani divjosti se vršeče slavnosti Bakchove. Orhestra, okrogel prostor v obliki gumna, plesišče, kjer so se uprizarjale starogrške drame. Panatheneje, glavni praznik boginje Athene. Paraskenije, gl. str. 30. Paroda (parodos) gl. str. 31. Parska kronika, gl. Marmor Parium. Pheidias, največji grški kipar (500-438 pr. Kr.) Phrynichos, gl. str. 33. Pindar (Pindaros), največji grški liriF(518-442 pr. Kr.) Plutarchos, grški pisatelj (40-120 po Kr.). Polykleitos, slavni grški kipar sredi 5. stoletja pred Kr. Pratinas, gl. stran 33. Prolog, gl. str. 31. Proskenion, gl. str. 30. Protagonist, gl. str. 28. Satiri, gl. str. 12. in si. Satirska igra (drama), prvotna oblika drame, iz katere se je razvila tragedija. Bila je veselega, razposajenega značaja (nastopali so v njej bujni satiri). Po eno satirsko igro so uprizarjali tudi pozneje ves čas, in sicer na koncu, ko so bile odigrane tri tragedije. Scenični agoni, dramatične uprizoritve (tekme), v katerih so tekmovali pesniki s svojimi dramami za prvo, drugo in tretjo ceno. Dobiti tretjo ceno je bilo toliko kot propasti ssvojimi dramami. Sholije, robne pripombe starih filologov k tekstu pesnikov in pisateljev. Skena (scena), gl. str. 30, Stasimon, gl. str. 31. 1 Stephanophoros, tisti, ki prinaša venec. Stihomitija, gl. str. 31. Suidas, bizantski leksikograf 9. stoletja po Kr. Tartaros, podzemlje, kjer trpe Titani in brezbožniki. Terminus ante quen, končni rok (k. leto), pred katerim je bilo kaj napisano ali se je kaj zgodilo. t Terminus post quem, rok (leto), za katerim je bilo kaj napisano ali se je kaj zgodilo. Tetralogija: o Dionysovih praznikih so igrali tri dni zaporedoma drame, in sicer vsak dan po tri tragedije (trilogija) in na koncu eno satirsko dramo (tri tragedije -(- satirska drama = tetralogija). Theologeion, gl. str. 30. Theos apo mechanes, bog, ki se je pojavil v zraku na letalnem stroju. Thespis, gl. str. 32. Thiasos, Dionysijski obhod, svečani obhod in rajanje bakhantov. Thyestes, Pelopov sin, Atrejev brat, Aigisthov oče. (Atreus je dal Thyestu umoriti otroka in ju je predložil očetu v jed. Th. je prepozno spoznal, kaj se je zgodilo, in je preklel ves Atrejev rod.) Thyrsos, tirz, trs, Bakchova palica (lahka, na gornjem koncu z bršljanom ali s trtnim listjem ovita palica, znamenje bakchov-ske službe). Titani, sinovi Urana in Gaje, ki jih je Zevs premagal in pahnil v Tartaros. Tragos, kozel. Trilogija, gl. tetralogija. Tritagonist, gl. str. 28. Veliko Dionysovo, gl. str. 26. Vita, življenjepis. Zeuxis, eden najslavnejših grških slikarjev, ki je živel na koncu 5. in v začetku 4, stoletja pred Kr. Vsebina. Stran 1. Postanek in razvoj tragedije do Thespida . . . 1—24 2. Kdaj, kje in kako so igrali tragedije..........25—31 Dionysove slavnosti......................25—27 Pesniki..............................27 Igralci..............................27—28 Zbor, horegi..........................28—29 Razsodniki.............. Prizorišče . .........................29—31 3. Od Thespida do Aischyla..................32—34 4. Aischylos ............................35—66 Aischylove tragedije...................38—66 1. Hiketide............ . 38-41 2. Peržani...................41—43 3. Sedmorica proti Tebam........ . 43—47 4. Prometheus....................47—54 5. Orestija . . ......... . . . 55—66 5. Sofokles...............67-100 Datiranje tragedij........................69—72 1. Aias..............................72—76 2. Antigona..........................76—80 3. Kralj Oidipus........................80—84 4. Elektra............................84-85 5. Trachinjke..........................87—93 6. Philoktetes..........................93—96 7. Oidipus na Kolonu....................96—99 8. Sledniki (Ichneutai)..........99—100 6. Euripides...............100—167 1. Alkestis..............104—107 2. Medeja..............107—112 3. Hippolytos.............112—116 4. Hekaba ..............116—120 5. Andromacha............121—123 6. Heraklidi.............123—126 7. Herakles.............126—130 8. Hiketides.............130—133 9. Trojanke.............133—136 10. Tauriška Iphigeneja..........136—139 11. Ion...............139—143 12. Elektra..............143—146 13. Helena..............146—152 14. Phoinissai.............152—156 15. Orestes..............156—158 16. Auliška Iphigeneja.............158—160 17. Bakchai.............160—165 18. Kiklop..............165—167 Dodatek in abecedno kazalo.........168—174 Popravki. Str. 16., 2. vrsta: čitaj: „da ga ne smemo omalovaževati". Str. 15., 8. vrsta: čitaj: „to nam dokazuje 1. frg. 207 Prometheus". Str. 16., 19. vrsta: čitaj: „(Arnim, 1. c.)". Str. 19., 10. vrsta: čitaj: „Biebrova (I. c., str. 19 si.)". Str. 19., 12. vrsta: čitaj: „chiton". Str. 20., 24. vrsta: čitaj: „do besede" namesto „do hesse". Str. 35., 28. vrsta: čitaj: „Memnonom". Str. 67., 11. vrsta: čitaj: „Athen". Str. 160., zadnja vrsta: čitaj: „v srnje . . .". r 176