119presoje ki je sicer zadostno zastopano v slikovnem gradivu. Ni treba posebej omeniti, da temelji uvodna zgodovinska študija na vsem dostopnem gradivu, pa tudi na avtoričinih lastnih raziskavah in pogovorih s še živimi nekdanjimi begunci. Ker v slovenski prostor skozi velika vrata vrača zelo pomembno dogajanje sloven- ske polpretekle zgodovine, lahko Cvetoči klas pelina brez zadržkov razglasim za eno najpomembnejših knjig leta 2015 pri nas. Aleš Maver vSem vSe dAvid SiPoŠ, REžiSER. JAnEZ CERAR, PRodUCEnT. PASTiR: JAnEZ FRAnČiŠEk GnidovEC. MiSiJonSkA dRUžBA, LJUBLJAnA 2015. 32 MinUT. 1. novembra letos smo si na prvem programu nacio- nalne televizije lahko ogledali dokumentarni film režiserja Davida Sipoša in producenta Janeza Cerarja Pastir: Janez Frančišek Gnidovec. V dobre pol ure dolgem igranem doku- mentarcu spoznamo delo in svetniški lik škofa Gnidovca, ki ga kot pripovedovalec osvetljuje Gregor čušin, kot igralec pa predstavlja Janez Evangelist Rus. Dokumentarni film se namenoma izogiba podrobne- mu opisovanju Gnidovčevega življenja in se osredotoča na njegovo delo in sledi, ki jih je pustil za seboj in še danes živijo med ljudmi na obmo- čjih, kjer je deloval. Zato je nje- gova življenjska pot zgolj na grobo orisana s predstavitvijo najpomembnejših prelomnic. Veliko večji poudarek je na njegovi duhovnosti, delu in prizadevanju, da bi postal 'vsem vse'. Gnidovčevo mladost je zaznamovalo predvsem krščansko življenje, »ki sta ga napolnjevala vsakodnevna molitev rožnega venca in obiskovanje svete daritve«. O njegovem bogatem duhov- nem življenju poročajo tudi pričevanja sošolcev iz bogo- slovja, po posvečenju pa je svoj socialni čut še poglabljal kot kaplan v Idriji in Vipavi. Kasneje je nastopil službo rav- natelja v novoustanovljenem Zavodu sv. Stanislava, kjer je ostal do konca vojne. Nato je vstopil v misijonsko družbo, da bi postal ljudski misijonar in voditelj duhov- nih vaj, vendar je bil že ob koncu leta 1924 imenovan za skopsko-prizrenskega škofa. Njegova osrednja naloga je bila, da bi na območju, opus- tošenem od balkanskih vojn in težavnem zaradi mešane narodnostne strukture, obudil krščansko življenje. »S svojim delovanjem je med najza- služnejšemi, da v teh krajih katoliška vera še danes diha s polnimi pljuči.« Za svoje delo je zastavil vse svoje moči: potoval je po škofiji, pridigal, poslušal in gradil. Svoje zadnje dni je Janez Frančišek Gnidovec preživel v Ljubljani, kjer je leta 1939 umrl. Osrednji in najdragocenejši del dokumentarnega filma brez dvoma predstavljajo intervjuji z Gnidovčevimi sorodniki in z ljudmi s Kosova in Makedonije, ki so škofa Gnidovca v svoji mladosti bodisi osebno spoznali bodisi so o njem poslušali pričevanja svojih staršev, starih staršev in drugih. Prav ta pričevanja največ povedo o njegovem svetniškem liku, ki je med ljudmi na območju, kjer je deloval škof Gnidovec, še vedno živ, in tako pritrjujejo 120 TRETJI DAN 2015 9/10 zapisu Matere Terezije, ki je nekoč dejala, da je bil Gnidovec svetnik, kot tudi besedam kardinala Rodeta, ki je izpostavil, da je Gnidovca tako balkanska kot slovenska javnost že za časa življenja, še posebej pa ob smrti, dojemala kot živega svetnika. Drugo pomembno spo- ročilo filma je Gnidovčeva navzočnost in aktualnost v današnjem času. Poleg že omenjenih pričevanj Makedoncev in Kosovcev, ki kažejo, kako velik pečat, ki odmeva še danes, je pustil škof Gnidovec, v filmu lahko slišimo tudi besede papeža Frančiška duhovnikom, naj bodo »pastirji z vonjem po ovcah«. In kdo je bil pastir z vonjem po ovcah, če ne škof Gnidovec, ki je bil blizu prav vsakomur? Nenazadnje pa o Gnidovčevi navzočnosti v našem času govori tudi pričevanje Iva Štera, ki je leta 2005 ozdravel na njegovo priprošnjo. Film Pastir: Janez Frančišek Gnidovec je vsekakor stvaritev, vredna ogleda. Zgodbo podaja na zanimiv in privlačen način. Njegova življenjska pripoved je predstavljena tekoče in brez nepotrebnih podrobnosti, igrani deli in glasba pa pričevanja in zgodbo lepo dopolnjujejo in podpirajo. Leon Jagodic