IVAN BRATKO, DIREKTOR DRŽAVNE ZALOŽBE SLOVENIJE
Bil nam je kot oče
Z Edvardom Kardeljem sem ves povojni čas sodeloval predvsem kot založnik njego-vih številnih knjig. V pripravah vseh teh del je vedno intenzivno sodeloval in često ješe v zadnjem hipu vnašal popravke in spremem-be v svoje tekste. Nikoli mu ni bilo dovolj dobro, kar je napisal. Poznavalci trdijo, da se je neobjavljenih rokopisov ohranilo tako-rekoč še približno toliko, kolikor je znanih objavljenih del. Njegov celotni opus, ki nam ga je zapustil, je potemtakem še enkrat večji kot tisti, ki ga poznamo. BiJ je izredno kritičen do svojega lastnega dela in pisanja. Šele tedaj je dal rokopise iz rok, ko je presodil, da so zares dozoreli. Prvič sem se srečal z njim leta 1933, ko mi je kot matu-rantu-gimnazijcu izročil sveženj ilegalnega gradiva. To je bilo temne julijske noči ob Ljubljanici med Čevljarskim in Šentjakob-skim mostom. Tedaj je imel 23 Iet. Še sanja- ¦ lo se mi ni, da bo ta, tedaj drobni in šibki mladenič bistveno vplival na vse moje na-daljnje življenje, na življenje našega ljud-stva sploh. Najvažnejše pa je najbrž bilo za
nas mlade komuniste to, kar sem sam moč-no občutil, da je gojil do nas vseh topla prijateljska čustva, ki jih je pokazal tako v drobnih stvareh svojega življenja, kakor ob večjih trdih preizkušnjah, ki jih je bilo polno v predvojnem ilegalnem delu. Po letih nam še zdaleč ne bi mogel biti oče, a njegov odnos in vpliv na nas bi še najlažje primerja-li z očetovsko ljubeznijo, polno odgovorno-sti, skrbi in razumevanja. S takimi kvaliteta-mi je oblikoval KPS pred vojno, v vojni in pozneje. To je tudi vzrok, da je partija pre-brodila vse velike preizkušnje, leta 1941, leta 1948 in druge brez izgub ali pa z mini-malnimi izgubami. Cenil je samo ustvarjal-no življenje, tega se je držal pri samem sebi in tako je zahteval tudi od drugih. Intimno čutimo, da se je z Edvardom Kardeljem poslovil od nas največji Slovenec vseh ča-sov, najpomembnejši Titov sodelavec in eden svetovnih graditeljev socialistične družbe sploh. Naj nas njegova smrt ne nav-daja samo z žalostjo, temveč s ponosom, in z močjo za prihodnje delo.