JUBILEJI Ob osemdesetletnici Rozke Štefan Profesorica Rozka Štefan je avgusta lani praznovala osemdesetletnico. Zaokroženo življenjsko obdobje navadno opremimo z bibliografijo, ki — na prvi pogled neosebna — skriva vsebino dobršnega dela avtorjevega življenja in hkrati razkriva, kako so se v posameznih obdobjih večja ali manjša dela nizala v sklenjeno verigo opredmetenih izrazov notranjih nagnjenj. Bibliografija Rozke Štefan je tak odsev — morda najprej potreb in nato nagnjenj — devetinštiridesetletnega dela v slovenski polonistiki, segajočega od tridesetletnega pedagoškega in raziskovalnega dela na slavistiki ljubljanske univerze do prevajalske in popularizatorske dejavnosti, ki jo vneto opravlja še danes. Če smo že začeli razbirati življenjsko zgodbo prve polonistke na ljubljanski univerzi z bibliografskim aparatom, lahko priznamo še to, da je bilo njeno bibliografijo kar težko sestaviti, kajti neulovljiva je bila na začetku — v graditeljskih in optimističnih, v slovanstvo usmerjenih povojnih letih, ko se je kot sourednica pojavljala v novih izdajah Slovenskih beril za tedanje nižje razrede srednjih šol ali kot anonimna prevajalka na bralnih in feljtonističnih straneh Ljudske pravice ali Naše žene, se zanimala tudi za bolgarščino in se ukvarjala z rusko književnostjo — in na koncu pisanega seznama, kjer je bilo treba prav do oddaje tegale rokopisa pripisati še kakšno novo enoto. Po končani gimnaziji v Ljubljani leta 1931 se je z odločitvijo za slavistiko, čeprav bi lahko izbrala tudi kak drug jezik ali celo matematiko, odločila predvsem za pedagoški poklic. Že kot maturantka je namreč imela nekaj let pedagoške prakse, saj je bila znana in iskana inštruktorica za francoščino in matematiko. Zaradi težavnih razmer, ki so bile še posledica prve svetovne vojne — njen oče je umrl na gališki fronti —, si je morala že od svojega dvanajstega leta sama omogočati šolanje. Začetek njenega spoznavanja poljskega jezika, kulture in Poljske same je bil načrten. Kot absolventka slavistike je leta 1938 dobila štipendijo slavističnega inštituta (Studium Stowianskie) na Jagelonski univerzi, ki ga je v tridesetih letih vodil naš veliki rojak Vojeslav Mole, in bržkone so po njegovi zaslugi skozi krakovsko univerzitetno središče že pred Štefanovo spoznavali slovanski svet tudi nekateri Slovenci. Za slaviste so morali biti to pisani časi: na »slovanskih študijah« so se kresala mnenja o pradomovini Slovanov, vsakdo, kije o tem kaj novega napisal in je dal kaj nase, je »pomaknil njene meje ali malo bolj na vzhod ali malo bolj na zahod, pri čemer pa se zadeva v celoti ni prav nič bistveno spremenila«, se je tistih let spominjal Vojeslav Mole. Kdo ve, ali bližajoča se vojna, ki je kruto razbila krakovsko slavistično gnezdo, ni takratne absolventke še močneje usmerila k domoljubnemu izročilu poljskih romantikov. Po zagovoru diplomske naloge v Ljubljani o Mickiewiczu in Čopu načrti o vrnitvi na Poljsko, kjer naj bi nadaljevala že ustanovljeni lektorat slovenščine, niso več prišli v poštev. Pa tudi doma se je morala Rozka Štefan kmalu temeljno odločiti. Ob prihodu Nemcev se je iz Murske Sobote, kjer je bila dobila prvo službo na zasebni trgovski šoli, vrnila v Ljubljano in se pridružila ilegalnemu delu za Osvobodilno fronto, dokler se nekega decembrskega jutra leta 1943 ni znašla med tridesetimi zajetimi aktivisti, bila dva meseca zaprta v Ljubljani in nato odpeljana v nemško žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück, od tam pa 329 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št 7-8 JUBILEJI v njegovo podružnico Barth. Doživetja petnajstmesečnega taboriščnega trpljenja in poniževanja so se čez leta oglasila kot osebna izkušnja pri prevajanju prvih odlomkov iz Mickiewiczeve dramske pesnitve Praznik mrtvih in črtic Medaljoni Zofje Nalkowske. Po vojni je bila dve leti upravnica Slovanske knjižnice v Ljubljani, leta 1947 pa je ob ustanovitvi novega lektorata na ljubljanski univerzi postala lektorica za poljski jezik. V prvem desetletju dela na univerzitetni polonistiki je v širših obrisih že zarisala območje svojega zanimanja, ki se je seveda ujemalo z najnujnejšimi pedagoškimi potrebami visokošolskega poučevanja jezika in književnosti ter s pričakovanji širšega kulturnega prostora, željnega informacij o poljskem literarnem in kulturnem življenju, kateremu je bilo na Slovenskem že od nekdaj namenjeno precej pozornosti. Posebnost takega položaja je zahtevala že v temelju dvosmerno delovanje: na jezikovnem in literarnem področju. Danes je mogoče reči, da je za obe napisala strokovno temeljna dela, iz njih pa razvila tudi posamezne znanstvenoraziskovalne teme. Nastajati je začel Učbenik poljskega jezika, kije upošteval glasoslovna, oblikoslovna ter deloma skladenjska razmerja med slovenščino in poljščino, po izidu v knjižni obliki (1969) pa so ga uporabljali tudi samouki. V lingvističnem krožku Filozofske fakultete je nastopila s predavanji o fonetični in fonološki podobi poljskih nosnikov, o podobnosti in razlikah med knjižno slovenščino in poljščino, s prikazi novejših pogledov na teorijo prevajanja in jezikoslovne vidike prevajanja pa je med prvimi pri nas opozarjala na poseben pomen prevajanja pri spoznavanju, učenju in rabi tujih jezikov. Ob pripravah na celovit pregled poljske književnosti je napisala nekaj literamozgodovinskih razprav, ki so ostale med stalnimi referencami slovenske literarne vede. Osvetljevale so pomembna razmerja med slovensko in poljsko romantiko (Mickiewicz in Čop,NS 1955, Prešeren in Mickiewicz, SR 1963, Juliusz Stowacki, JS 1959), prikazovale posebnosti poljske modeme (Žeromski — Reymont, NS 1955, Stanistaw Wyspianski, JS 1957, Poljski lirik Leopold Staff, JS 1967) ali obveščale o sodobnih tokovih poljske književnosti (O novejši poljski poeziji, NS1959). Napisala je gesla o poljskih pisateljih za leksikone Cankarjeve založbe in poročala o sprejemu slovenskih literarnih del in piscev pri Poljakih (Slovenske pesmi in novele v poljščini, NS 1961, Cankar pri Poljakih, SR 1969). Verjetno jo je povezovanje Mickiewiczeve poezije z beloruskim folklornim izročilom spodbudilo, da se je za hip usmerila tudi k beloruski književnosti, v posebnem članku je predstavila razvojne poteze beloruske literature, kar je pri nas prava redkost. V Minsku je imela na katedri za belorusko književnost predavanje (1975) o vlogi Mickiewicza v slovenski poeziji. Zdi se, da utegnejo biti taki drobci v naših stikih s slovanskimi narodi dragocenejši, kot smo morda mislili doslej. Največ pozornosti pa je Rozka Štefan vendarle posvetila posameznim vprašanjem literarnozgodovinskega procesa v obdobju predromantike in romantike ter nadrobno obdelala tudi literarnozgodovinske stike med slovensko in poljsko književnostjo tistega časa. Tako je vže omenjeni študiji o Mickievviczu in Prešernu odprla še danes zanimivo vprašanje o vplivu Mickiewiczeve poezije, zlasti epov Konrad Wallenrod na Prešernovo ustvarjanje, podrobno prikazala Čopovo Ivovsko dobo in objavila ter analizirala dotlej pri nas neznan Čopov prispevek za poljski galicijski časopis Rozmaitosci (1985), v razpravi k akademijski izdaji Čopovih galicijskih dopisnikov (1989), ki jo je uredila, pa prikazala širok kontekst Čopovega nazorskega oblikovanja v letih 1822-27. Obširno je obdelala tudi drugega »Ivovskega Slovenca«, Martina Kuralta (1990). Omenjena raziskovalna dela, ki so zahtevala dolgotrajno in zbrano preučevanje gradiva, so nastala v zadnjem desetletju, ko je tudi po upokojitvi (1977) ostala zvesta sodelavka pri skupni raziskovalni nalogi Stiki med slovensko in poljsko književnostjo, vključeni v program Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete. Z omenjenimi in za razvoj poljske književnosti najbolj tvornimi obdobji se je ukvarjala tudi kot prevajalka. Slovencem je predstavila poleg celovite pesniške podobe Mickiewicza tudi liriko Stowackega in Staffa, v izborih pa Mitosza, Gatczyhskega, Szymborsko in več kot tisoč petsto verzov vseh predstavnikov poljskih pesniških rodov, ki so pisali poezijo med drugo svetovno vojno (antologija Alarm, Borec 1992). Njen največji prevajalski dosežek je bil gotovo romantični ep Gospod Tadej (1974) — zaradi obsežnosti in zahtevnosti tenkočutnega lirsko-epskega besednega 330 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, ŠL 7-8 JUBILEJI tkiva, zlasti pa zaradi verza, tujega prozodiji slovenskega jezika in našemu romantičnemu lirskemu izročilu. Žal je prevod izšel v času,ki vsaj pri nas ni bil naklonjen intimnemu, rahlo melanholičnemu romantičnemu pogledu na varen, topel dom sicer izgubljene domovine. Tedaj so nam bili bliže brezdomni junaki absurda, večkrat zgubljeni v resničnosti reizma. Tudi Vojeslav Mole se ni mogel veseliti uspeha svoje nekdanje varovanke, oceniti dela, ki se ga sam ni upal lotiti, »ker se ni mogel odločiti glede Mickiewiczevega verza«, kajti umrl je leto dni prej. V svojih razčlembah slovenskih prevodov Mickiewiczevega verza je Tone Pretnar posredno potrdil prevajalkino odločitev za »melodični princip« z ugotovitvijo, da so lahko slovenski prevajalci Mickiewiczev epski trinajsterec (7+6) »substituirali samo z jambskimi in toničnimi ustreznicami in približki«. Leta 1974je jubilantka za svoje delo prejela od poljskega ministra državno priznanje »zaslužna za poljsko kulturo«, naslednje leto nagrado poljskega društva umetnikov ZAIKS, 1977 zlato odličje »OrderZastugiPolskiejRzeczypospolitej«, 1979 diplomo AccademieAdamoMickiewicz iz Bologne in 1980 domače državno odlikovanje red dela z rdečo zastavo. Odlikovanja so bila tudi potrditev njenega poglobljenega pedagoškega dela, zaradi katerega je bilo o poljskem lektoratu mogoče govoriti kot o ljubljanski polonistiki. Številni današnji profesorji, biliotekarji, uredniki in kulturniki so se pri njej navdušili za poljščino, v njej jim je pomagala najti tisto, kar je vsak zase iskal. Da je pri takem delu prihajalo do ustvarjalnih iskric, nas prepričuje nepričakovan odmev sentence »nikt nie wota« v sonetu njenega nekdanjega slušatelja Milana Jesiha (Soneti drugi. Wieser, 1993). Z navdušenimi študenti je pripravljala odmevne literarne večere, z recitalom iz Mickiewiczeve poezije so nastopili celo v televizijskem studiu. Iz današnje časovne razdalje se zdi, da je poljska klasična poezija pomenila povezavo z ozračjem nekdanjega, močno zabrisanega »slovanskega« razpoloženja. Tako je ohranjala aktualnost poljskega jezika in kulture v letih ohlajenih stikov s Slovani iz »ugrabljenega dela Evrope«, pa v sedemdesetih letih, ko je ofenziva slovenističnega študija na univerzi oklestila ure slovanskih lektoratov, in tako ostaja zvesta polonistiki danes, ko ima na delovni mizi poleg sodobnih pesnikov še novoromantika Leopolda Staffa, čigar izbor pripravlja za zbirko Lirika. In tu smo pri tistem drugem, neulovljivem koncu blibliografije profesorice Rozke Štefanove, ko bi lahko z oznako »v tisku« dodali še kaj, a naj to ostane za drugo priložnost. Nič pa nam bibliografija ne razkriva težav zaradi šibkega zdravja niti vloge kirurgov, ki so ji z operacijami vsaj desetkrat reševali življenje. Želimo ji, da bi z izboljšanim vidom doživela še veliko zadovoljstva pri svojem plemenitem delu. Niko Jež Ljubljana 331 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št 7-8 JUBILEJI Bibliografija Rozke Štefan 1945 B O novi poljski poeziji. — Ljudska pravica 6 (1945), 161, 6. Antologija bolgarskih revolucionarnih pesnikov. —Ljudska pravica 6 (1945), 187,4. Adam Mickiewicz. (Ob devetdesetletnici smrti.) —Ljudska pravica 6 (1945), 189,4. - Ponatis Primorski dnevnik 4 (1948), 277. Bolgarska revija »Izkustvo«. — Ljudska pravica 6 (1945), 214,4. D Smimov, A. A., O metodiki ponavljanja. — Popotnik 63 (1945/46), 23, 36^. 1946 B Hristo Botev. (Ob sedemdesetletnici smrti.) —Ljudska pravica 7 (1946), 127, 6. D Wasilewska, Wanda, Iz ljubezni. — Naša žena 5 (1946), 1 do 6, 21-23, 47AS, 71-72, 95-96, 126-128, 150-152. Pi?tak, Stanisl-aw, Fronta na Visli. (Odlomek.) — M/ad/'/ia 4 (1946), 51,5. 1947 C Sodobno berilo za višje razrede srednjili šol, I. zvezek (sourednica). — Ljubljana, DZS 1947. 1948 B Wažyk,Adam, VdežeUšestihrepublik.—iVovi5vef3(1948),319-320. O poljskem literarnem časopisju. — Novi svet 3 (1948), 886-888. Ob razstavi Oprema poljske knjige. —Slovenski poročevalec 9 (1948), 97, 3. 1949 B Juliusz Sl-owacki. (Ob stoletnici smrti.) — Slovenski poročevalec 10 (1949), 82, 3. 1950 C Slovensko berilo I. (sourednica 3., predelane izdaje). — Ljubljana, DZS 1950. 1951 Č Pregled ruske književnosti (skupaj z Vero Bmčič). Skripta Višje pedagoške šole.—Ljubljana, DZS 1951,194 str. 1952 C Slovensko berilo I. (sourednica 4., predelane izdaje). — Ljubljana, DZS 1952. Slovensko berilo n. (sourednica). — Ljubljana, DZS 195Z Slovensko berilo m. (sourednica). — Ljubljana, DZS 1952. 1954 A O poeziji Mlade Poljske. — Nova obzorja 7 (1954), 12, 721-731. C Slovensko berilo I. (sourednica 5., skrajšane izdaje). Ljubljana, DZS 1954. Slovensko berilo ü. (sourednica 5., skrajšane izdaje). Ljubljana, DZS 1954. Slovensko berilo HI. (sourednica 2., skrajšane izdaje). Ljubljana, DZS 1954. 1955 A Žeromski — Reymont (Ob tridesetletnici smrti.) —Naša sodobnost 3 (1955), 5/6, 567-576. Mickiewicz in Čop. — Naša sodobnost 3 (1955), 11/12,983-992. A — razprave, eseji; B — ocene, članki; C — uredništva knjig; Č — učbeniki; D — prevodi. Samostojne knjige in študije h knjigam so uvrščene v skupino A. 332 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, ŠL 7-8 JUBILEJI B Trije poljski jubileji. — Jezik in slovstvo 1 (1955/56), 1, 32. D Wölpe, Henryk, Mickiewicz in dekabristi. —Jezik in slovstvo 1 (1955/56), 4/5,97-104. Žeromski, Stefan, Gozdni odmevi (odlomek). — Naši razgledi 4 (1955), 3, 62-63. Mickiewicz, Adam, Praznik mrtvih, m. del (odlomek). — A^of/ razgledi 4 (1955), 22,541-542. Goszczynski, Seweryn, Poljska vojska ob odhodu iz Poljske (1831). (Pesmi.) —Bori 1 (1955), 4, 209. 1956 A Bolesl-aw Prus. Spremna beseda v: Prus, Boleshaw, Lutka. Prevedel M[arijan] B[regant]. — Ljubljana, DZS 1956,819-828. Adam Mickiewicz. —Nova obzorja 9 (1956), 1,33-45. 1957 A Stanisl-aw Wyspianski. —/eziit in slovstvo 3 (1957/58), 3, 97-102. B Dva portreta iz sodobne poljske književnosti. — Slovenski poročevalec 18 (1957), 214,5. Kongres poljskih pisateljev. —Naša sodobnost 5 (1957), 2,189-192; 3, 281-284. D Gostovanje poljskega Državnega gledališča iz Lodza. Gledališki list Drame 36 (1957), posebna priloga št. 8. Chojnacka, Jadwiga, Gabriela Zapolska, 3-4; Morala gospe Dulske. Vsebina, 4-5; Antigona. Vsebina, 7-8. 1958 B Poljske literarne nagrade. —Naši razgledi 7 (1958), št. 7,175. D Schaff, Adam, Filozofski aspekt procesa sporazumevanja. — Naša sodobnost 6 (1958), 8/9, 802-812; 10,945-950; 11,1024-1032. 1959 A Julij Sl-owacki. —/ezj* in slovstvo 5 (1959/60), 4,97-101. O novejši poljski poeziji. —Naša sodobnosti (1959), 5,452-461. B Iz kronike NOB na terenu Kolezija, Ljubljana v Ilegali I. — Ljubljana, DZS 1959,446^56. 1960 A Poljska književnost. — Ljubljana, DZS 1960,558 str. — Str. 473-536: Bibliografski pregled slovenskih prevodov iz poljske književnosti (sestavili Gregor Kocijan, Jože Koruza in Jože Pogačnik). 1961 B Slovenske pesmi in novele v poljščini. — Naša sodobnost 9 (1961), 5,472-475. D NaHcowska, Zofia, Iz Medaljonov. —Literarna oddaja. RTV Ljubljana, 2.3.1961. Konstanty Grabowski, Mater et Magistra. — Vprašanja naših dni 2 (1961), 18,580-584. 1962 B Zanimiva knjiga o poljski stilistiki. —Jezik in slovstvo 7 (1961/62), 6,188-191,7,220-221. — O knjigi: Halina Kurkowska, Stanisfaw Skorupka, Stylistyka polska. Varšava 1959. 1963 A Zofia NaHcowska in njeno delo. Spremna beseda v: NaHcowska, Zofia, Meda^oni, Ljubljana, CZ 1963, 91-98. Prešeren in Mickiewicz. —5/flvi5ri(?>ia rev//« 14(1963), 1/4, 181-198. Od Reja do Mrožka. — Gledališki list Drame SNG 43 (1963/64), 4,154-171. D NaHcowska, Zofija, Medaljoni. — Ljubljana, CZ 1963,98 str. Jožef Kalera, Dramatska oblika Leona Kruczkowskega. — Gledališki list Drame SNG 43 (1963/64), 4,117-134. 333 JEZK IN SLOVS-rVO, Letnik 39, 93/94, št 7-8 JUBILEJI 1964 B Poljska lirika dvajsetega stoletja.—5o