Ob otvoritvah novih šol Drugo leto bomo praznovali lahko sedemdesetletnico šolske obveznosti v Sloveniji. Če prebiramo anale iz one dobe, ko so se začeli graditi temelji splošni ljudski izobrazbi in ko se je začel neizprosen boj nepismenosti, bomo s presencčenjem ugotovili, da je bila šolska obveznost Slovencem bolj vsiljena kot pa priborjena po neodoljivi ljudski volji. Izšla je iz programa avstrijskega liberalizma, zaradi česar so se slovenski ljudski zastopniki v tedanjem avstrijskem parlamentu nemalokrat znašli v družbi z nemškimi in drugimi konzervativci v skupni fronti proti tej' libcralni šolski politiki. »Posrečilo« se jim je zato tudi, da so v sledcčih desetlctjih novelirali prvotni zasnutek šolske obveznosti precej na slabše. Res je sicer, da se danes o tcm problemu ne morejo izrckati absolutne sodbe in cbsodbe, ker se da vsako novo gibanje pravično in nepristransko oceniti le s popolnim upoštevanjem sočasnih razmer, vendar pa ostane zgodovinsko dejstvo, da si slovensko ljudstvo ni priborilo splošne šolske obveznosti, marveč mu je bila skoroda oktroirana. Prav zaradi tega dejstva je imela slovenska ljudska šola dolga desetletja pred seboj zclo trnjevo vzgojno pot. Vzdrževanje šolstva in učiteljstva je padlo na občine in dežele ter je občutno obtežilo ramena davkoplačevalcev a novo finančno breme je poleg še načelnega nasprotovanja silno oviralo razvo.j slovenske ljudske šole. Ni potreba še poisebe naglašati, da je najhujšo težo tega odpora moralo nositi zlasti prvo učiteljstvo v Slovencih. Marsikatera učiteljska življenjska pot je bila zaradi tega na gosto postlana z bodečim trnjem in marsikatero učiteljevo življenje je foilo bolj mučeniško, kot onih, ki so jih kot družbi nevarne individuje zapirali med štiri stene državnih zaporov. Toda bodimo filozofi in tolažimo se z resnico, da je bil še vsak začetek težak: vendar pa nočemo, da bi siovcnska javnost popolncma pozabila, da je 'bil ravno učitelj največja žrtev teh začetniških težav. Splošen družabni razvoj je pa korakal nemoteno svojo pot. Žc naslednja slovenska generacija, ki je izšla iz novo osnovane splošne ljudske šole, je gledala drugače na to vprašanje kakor njena predhodnica. Načelna nasprotovanja so se počasi umaknila boljšemu pojmovanju te ustanove, čeravno je ibilo treba zaradi finančnih bremen premagovati vedno in vedno nastopajoče ovire. Razvoj časa, zlasti pa gospodarska nujnost zadnjih desetletij je prepričala še zadnjega zakrknjenega starokopitneža, da se nepismeno ljudstvo dandanes ne more več uspešno boriti za svoj obstanek ter da mora neizobražen narod služiti kvečjemu kot gnoj za kulturo in blagostanje tujih gospodarjev. To je danes obče priznana resnica: potrjujejo jo od zgoraj in od spodaj in ni ugovora proti njej. Učitelj je postal splošno priznan in potreben kulturni delavec in ne več nepotrebno zlo, vsiljeno slovenskemu ljudstvu po sili kake tuje volje in še bolj tuje ideologije. Skratka: kulturna nujnost, uroti kateri se morejo boriti gamo še samomorilni kandidati. Sad tega spoznanja je danes skoraj stoodstotna pismenost slovenskega ljudstva. Vsak nepristranski zgodovinar in resnicoljub bo moral ugotoviti, da je prispevalo k temu spoznanju slovensko učiteljstvo levov del. in da je prav to učiteljstvo položilo na oltar splošne ljudske izobrazbe neštevilne solze, iztisnjene v njegovem življenjskem boju proti goram zle volje in nerazumevanja. Še vedno se grade nove šole; podirajo prvi skromni hramovi ljudske prosvete ter se na njihova mesta postavljajo novi domovi, ki naj sprejemajo vedno nov dotok slovenskega naraščaja, naj mu nudijo vedno več in boljše izobrazbe ter istočaisno higiensko in duševno primerne lokale. Nova doba stavlja večje in večje zahteve na narode in posameznike in tem zahtevam se ne sme zoperstavl.jati nihče, ki noče svojemu narodu ovirati prost in uspešen razvoj v svetovni tekmi. Tudi če bi ljudstvo tcga ne hotelo, bi bila sveta dolžnost slehernega rodoljuba, da mu to pove in zabičuje, če treba tudi sedemdesetkrat sedemkrat. Kako naj se s to dolžnostjo in krvavo resnim dejstvom strinjajo razni govori ob otvoritvah naših novih šol, ko se ne pozablja poudarjati požrtvovalnost ljudstva ob novih bremenih, za katero bi mu moralo biti hvaležno zlasti učiteljstvo. Napredno ljudstvo postavlja prosvetne domove za sebe in ne za učiteljstvo. Ljudske šole dvigajo izobrazbo ljudstva in ne učiteljstva. Dolžnost učiteljstva je skrbeti za to, da bo pomenilo vsako novo šolsko poslopje resnično nov napredek v Ijudski izobrazbi, ni pa njegova dolžnost s hvaležnostjo sprejemati dar, ki si ga je ljudstvo darovalo sebi in ki ni bil, ne more in ne sme biti namenjen učiteljetvu. Slovenski učitelji želimo le, da bi se slovensko ljudstvo spominjalo sebe in svojih kulturnih potreb, da bi si nikdar ne odtrgovalo od duševne hrane ter si tako zagotovilo vsa jamstva svojega kulturnega in gospodarskega blagostanja. V srečnem narodu bo tudi učiteljstvo srečno, ker se bo veselilo njegovc sreče. Iz srca želimo, da bi si moglo v bodočnosti postavljati še lepše in dostojnejše učilnice ter ne bomo prav nič užal.jeni, če ob tej priložnosti tudi popolnoma pozabi na svoje učitelj&tvo.