Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1? Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1? Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarif u Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Ljubljana, 2. februarja 1940. Pred novim razpotjem Mod tem ko so naše oči uprte sta;lno na razvoj svetovne politike, ki o njej vsi vemo, da 'bo dokončno vplivaila odločilno tudi na našo notranjo politiko, in ki se je istočasno bojimo, da nam ne bi pri nesla nc'pri jetnih presenečenj, gre vendarle polagoma tudi voz naše politike naprej. Škriplje sicer po nevajeni poti v novo smer, vendar gre naprej in je dospel do nove postaje. I Ir vat j e 'so z vztrajno in neodjenl jivo politiko izbojevali sporazum s Cvetkovičem, i:n prvo poglavje tega sporazuma je uresničeno. Mi smo že ob objavi sporazuma povedali svoje prepričanje, da ta sporazum še ne pomeni dokončne rešitve našega notranjega političnega vprašanja, ampak samo načet je. Povedali smo, da 'se bodo pokazale pri izvajanju sporalzuma skoraj (nepremagljive težkoče, vendar smo vedno izražali upanje, da se boido dale z dobro voljo vise te težkoče premagati. Sedaj pri prvi postaji izvrševanja tega sporazuma se je pokazalo, da pomeni ta nujno tudi spremembo vse politike Snbov in Slovencev. Pokazalo se je ikot nujno, da politične stranke, ki so bile bolj ali manj pri lagoden« prejšnjemu vodilu za urejevanje naše notranje politike, ne odgovarjajo več. Ntusialo je živo;li 110 vrvenje med strankami kljub 'temu, dai je zanimanje naroda v veliki meri obrnjeno na zunanjo politiko. Pri tem je nastalo najprej vprašanje, al.i: ne 'bi povratku političnega načrta naše notranje politike k gk> danju na notranjepolitična vprašanja, kakor je prevladovalo pred diktaturo, odgovarjal najbolj ar povratek Ik starim političnim strankam izza e dobe. Nastalo je tudi vprašanje, ali bi bil tak E te uvuv, ,|V tuivu VI/1U1.XHIJC, Či’l I ILfl lili 'UIA povratek mogoč brez velikiii zmešnjav. Politiki, ki so prevzeli svoje dni centralizem in jugoslo-venstvo kot dokončno, nesporno in stalno pravilo za našo notranjo politiko ter obsodili prejšnjo demokratično politiko kot zalblodo, bi v lastno korist najraje zopet prebrodili ta povraltdk kolikor mogoče maloopazno, tako da bi ga naivno ljudstvo niti ne opazilo, kar imajo pri moderni izpopolnjeni propagandni tehniki za mogoče. Velik del javnosti je pa prepričan, da je to popolnoma izključeno. Pri SnbiJi se je lo iskanje nove poti in prilagoditev političnega ustroja noviim razmeram in novemu razvoju začelo zelo vidno in močno kazati v tej obliki, da je nastalo živahno življenje okrog bivše radikalne stranke. Slišali smo gesla: »Srbi skupaj« v tem pomenu,, da je trelba, da se Srbi zopet združijo pod Okriljem te stranke. Nastala jo debata o vprašanju, ali naj se to zgodi, kakor da JI1Z sploh ni, ali na j se izvrši v kaki obliki združitev stare radikalne stranke z JRZ. J.em ne moremo danes še imeti jalsne slike, ker sušimo samo posamezne priložnostne glasove in mnenja, vendar je teh toliko, da lahko sklepamo, da se to vprašanje zelo živahno in krepko rešuje. Zato je jasno, da se nahaja tudi slovenska politika pred razpotjem. Večkrat se je že resno zatrjevalo, da se resno uvažuje kombinacija slovenske J HZ v najožji zvezi s staro radikalk V tem času se je čul že resen apel iz Zagrelha, ali hoče slovenska politika zopet mimo Zagreba, kakor da Hrvatov ni. Razumemo in upoštevamo, da je rešitev tega vprašanja za Slovence zelo kočljiva stvar. (jo tov o je resna im 'težka naloga sedanje slovenske politike ob razpotju najti pravo razmerje do rvaitov in hribov. Gotovo je, da postane lalhko ta naloga .silno težko izvedljiva* Prav najtežjo na-loge ^ iso pa prilika, da se bistre politične glave izkažejo v vsej veličini. Za nas, kot ^brezkompromisne demokrate, bi bilo zelo težko, čo bi se to reševalo kot kabinetno vprašanje, pri katerem bi narod ne imel nikake soo da so odločala upravna sodišča ali državni svet, pojasnjuje dobro namen in smisel sedanje uredbe. S to uredbo je bil četrti odstavek (in peti) člena 12. zakona o varstvu države razveljavljen, v ta zakon pa je bil uvrščen za členom 12. nov in od člena 12. neodvisen člen 12a, ki uvaja ustanovo konfinacij ne več kot ukrep, ki spremlja sodno kazen zapora* temveč 'kot samo-s.^°j.en u,krep, ki ga smejo izreči upravne ali policijske oblasti brez ozira na to, ali je proti doti čnemu kako sodišče ali upravno oblastvo izreklo sodbo, kakor tudi brez zveze s prestopki potepa- n j a, pijančevanja, razuzdanosti ali nepoštenega ali dvorni j ivo-poštenega preživljanja. Opustitev zveze s členom. 12. im s pogoji, kakršni so veljali v luči raizJsodb upravnosodnih stopenj, je velikega pomena; ona je naravnost pojasnita prizadevanja, ki jili je vlada z izdajo te uredbe hotela doseči. Uredba je namreč skrajno lakonična in posnema iz prejšnjega člena 12. prilastek. »ki motijo red in mir«, ne da bi določila, kdaj nastopi ta primer. Ker ni več zveze s prej omenjenimi prestopki, je blizu misel, da je želela vladaš tem ustanoviti prosti preudarek upravne oblasti, to je dati upravni oblasti prve stopnje (glavarjem ali policijskim komisarjema, oziroma policijskim upravam) pravico, da po svobodnem preudarku pošljejo' osebo v drug kraj, če po svobodnem preudarku ugotovijo, da moti javni red in mir. Taka razlaga pa ni prav nič utemeljena, ker predpisuje uredba izrečno, da ima prizadeti pras vico pritožbe na upravno oblast druge stopnje, in še poudarja, da 'ima hkrati nadzorstveno pritožbo na notranjega ministra. To načelih upravnega prava pa ni prostega preudarka upravne oblasti, če je po zakonu zoper njen ukrep dlovolljena pritožba — izven nadzorstvene pravice ali poleg nje. Kajti kadar je po zalkonu dovoljena redna pritožba, je dovoljena tudi tožba na upravno sodišče. Čeprav torej odstopa nova uredba od tega, da bi bila konfinacija samo spremiljevanje sodne ali upravne kazni, je gotovo, da nima namena, podeliti upravnim oblastvom glede presoje, kdaj in proti komu. ali zaradi katerega konkretnega dejanja odredijo konfinacij o, prosi i preudarek, temveč je nasprotno poudarila, da imajo prizadeti ne samo pravico redne pritožbe (v upravnem postopanju seveda), temveč tudi poljubno pravico nadzorstvene pritožbe na notranjega ministra. Za redno pritožbo skrčuje uredba normalni rok 15 dni na 8 dni. Nekateri vidijo v tem poostritev in otežkočenje obrambe prizadetih, kajti izjeme se rade spregledajo in — zamudijo!. Mi vidimo v olkolnosti, da je bil ta rok skrčen, napotilo za neko drugo sklepanje. Postopanje oblasti v predmetih kombinacije ni kazensko postopanje, saj ne izreče nikakršne kazni, temveč mu je cilj varnostni, ukrep čisto upravne koristi. Kolikor ne odreja nova uredba česa drugega, velja torej zakon v občeuipravnem poslovanju, in ta določa v § 119., da mora oblastvo takojšnjo izvršljivost svojih ukrepov posebej utemeljiti in obrazložiti, iz česar sledi, da je po zalkonu mogoče tudi odredbo takojšnje izvršljivosti posebej napasti v pritožbi. Ker pa nova uredba v tej smeri ničesar ne spreminja, temveč skrčuje samo rok za redno pritožbo — nadzorstvena pritožba ni vezana na nobene oblikovnosti —, smemo reči, da je uredba s skrčenjem roka hotela nakazati, da je te zadeve iz ozirov na prizadete šteti za nujne in da se na drugi strani odredba prisilnega, 'bivališča v drugem kraju ne sme izvršiti, preden ni pravomiočna. Odredba prisilnega, bivališča v drugem kraju brez predhodne sodne kazni in celo brez predhodne upravne kazni zaradi določenega delikta je tako daljnosežen poseg v svobodo in obstojne pogoje posameznika, da je pač po sebi umevno, če razlagamo uredbo o konfinaeijah utesnjevalno in če domnevamo, da je hotela uredba mod odredbo in med izvršitvijo vriniti še preskušnjo pravilnosti s pravnim sredstvom redne (in poljubne nadzorstvene) pritožbe. Želimo torej, da bi bila praksa po tej uredbi v smislu teh izvajanj. Šidor. Izidor Koštrun: Pred novim koledarjem (Razredčeno in pospešeno nadaljevanje.) Petek, 20. 1. 1940. — V Belgradu pripravljajo predpise o osrednjem skladu za elektrifikacijo in o osrednjem skladu za ceste kot novih pripravnih sredstvih za povzdigo elektrifikacije in cest — in števila osrednjih skladov. Tudi borba proti mo-nopolizaciji učil jo uspešno končana z odredbo, ki dokončno uveljavlja osrednjo monopolizacijo učil v državni tiskarni v Belgradu. Nazadnje je razvidno iz poročila prometnega ministra, da je zavladal v tej stroki svež duh, ki pa se ustavlja na meni direkcije državnih železnic v Ljubljani. Vse to posnemamo iiz uvodnika »J utra«, ki je očitno spremenilo svoje stališče nasproti osrednjim skladom itd. — »Slovenec« poroča, da ustanavlja dr. Dragoljub Jovanovič »ljudsko fronto« proti — opoziciji. V uvodniku pa pravi, da si’ je deimOn centralizma, ki še vedno gospodari, »sedaj postavil v glavo, da mora postaviti v Belgradu eno največjih državnih tiskarn, kar jih je v Evropi. V svoji velikopoteznosti je izdal za njo že 60 mili.) onov ...» (Ta tiskarna bo dograjena in slovesno odprta o Božiču 1959, slavnostni govor pa bo imel takratni stavbeni minister.) Sobota, 21. I. 1958. — »Jutro« se jezi nad »Tlr-vatskim dnevnikom«, ker ugotavlja razcep v vrstah JNS, in taji, da bi bilo to res. (Tajilo bo samo do razpisa volitev v državni zbor.) V zameno pa poroča o »homatijah pril sv. Antonu«; tako se imenuje namreč neko pogrebno društvo v Zagrebu. Nedelja, 22. I. 1958. — Z mešanimi občutki, v katerih je tudi nekaj veselja, poroča »Jutro« o »zabavni intrigi«, ki oibstaja v trmastem zatrjevanju »Obzora«, da so »jugoslovensbi nacionalisti med Slovenci v resnici 'samo maskirani slove-noborci«. — V Ljubljani praznuje Oton Župančič šestd eset I etn i co. staro preizkušeno demokratično pot popolne avtonomije in 'svobodnih volitev, je bil stavljen samo predlog za imenovanje členov uprave, revizijskega odbora in razsodišča.« Iz nekoliko temačnega poročila bi sledilo, da se sokolstvo gledle členov upravnega odbora, revizorjev in členov razsodišča v društvu še ni povrnilo na preizkušeno staro demokratično pot popolne avtonomije in svo'i>od;nih volitev, temveč si pridržuje to storiti nekoč v bodočnosti. — »Slovenec« posveča »usodi JNS in njenih voditeljev« pazljiv sestavek, kjer trdi meti drugim, da so dopolnilne volitve v senat dokazale posebno nazorno obupno pomoč (?, ali ni bolj prav: nemoč) nekdaj vsemogočne JNS, ki je bila prva od strank, ki so odkrito odvrglo demokratično načelo, se ponudile diktaturi in dejansko vladale več let na diktatorski način. Nedelja, 29. I. 1958. — V »Slovenc •u« se pojavi spet »pesek v našem čevlju«, in sicer v zvezi z monopolizacijo šolskih knjig. — »Samouprava« se spet k oda j zaleti v ».svobodno J Irvaško«, razni govorniki J KZ v Sloveniji pa napovedujejo sporazum med J KZ in dr. Mačkom. Iz uradnega lista sledi, da zamenja v banskem svetu v Ljubljani Vesenjak — Visenjaka. — Načelnik županske zve-ze Nande Novak zakliče ob izidu volitev v senat: »Izvolitev dr. Schaubacha bodi uvod v dobo novega razmaha slovenske samouprave.« — »Jutro« omenja, da se je uredniški odbor »Samouprave« vštevši Franceta Smodeja, razhudil, ker je pred dnevi »neki slovenski listič«« (to bo pa že — »Slovenija«, katere imena se »Jutro« boji ko hudič križa) napadel bel g rajsko čaršijo. »Samouprava« sicer ne bere slo venskih l i sto v, i o pot pa je vzela čaršijo v obrambo, češ da se »pomen čaršije prečenj uje, vendar je vedno delala za narodno svobodo in zedinjenje breiz ozira na žrtve, ki sojih od nje zahtevali«. — »Hrvatski dnevnik« objavlja uvodnik o radikal nositi in brezkompromisnosti HSS. Ponedeljek, 50. t. 1938. — O občnem zboru »Agrarne mi,sli« v Belgradu poročata »Ponedelj-ski Slovenec« in Avala uradno, da se ga je udeležilo 607 odposlancev 80 velikih organizacij poleg tistih 200 manjših organizaci j, ki nimajo'pravice do odposlancev. Občni zbor sc je vršil v znamenju agrarne genialnosti dr. Milorada Nedelj kovica, glavnega ravnatelja Poštne hranilnice, ki je bil v družbi dr. Bojana Pirca izvoljen vnovič za predsednika »Agrarne misli«. — Isti viri oznanjajo številne uspešne shode J KZ v Belgradu in Vršcu. na 'katerih je nastopil I) j ura Jankovič, da se pobavi z razdiralnim delom opozicije ter o Oko In osti, da shoda »staroradikalov« v Ljubljani ni bilo, ker so oblasti zvedele, tla pripravlja opozicija razračunavan je, in so shod prepovedale. (Dalje prihodnjič.) Ob notranji razdelitvi in razmejitvi Ponedeljek, 25. 1. 1958. — Dr. Milan St oj ud in o-vič se vrača iz Nemčije in »Slovenec« mu toplo čestita k uspehom. — Inž. Kabalin prestopi v J KZ. Sreda, 25. 1. 1958. — »Slovenec« se veseli uspeha slovenskih učnih knjig, ki se bodo v slovenskem jeziku tiskale v Belgradu. — »(Jasnile J KZ za 'savsko banovino« toži čez teror na Hrvaškem. Četrtek, 26. 1. 1958. — Ker ugotovi dekan Šker-bec v svoji knjigi o šenčurskih dogodkih, da dr. A. Korošec zaradi punktaci j — ki jih tako ni nihče podpisal — ni bil postavljen pred sodišče, temveč samo interniran, 'se razvije med »Slovenskim narodom« in »Slovencem« besna polemika o pomenu te ugotovitve. Petek, 27. 1. 1958. — »Slovenec« poroča, da je rumunska vlada ukrotila volilne boje, v uvodniku pit razpravlja o »križevem potu slovenske šolske knjige, kateri je hotel režim jugoslovanske unitaristične diktature ipred osmimi leti (to je leta 1929!) izpodkopati tla s famoznim šolskim zakonom«. — »Domoljub« razmišlja o ustanavljanju različnih osrednjih skladov in trdi, »da je naš centralizem vprav neverjetno iznajdljiv. Tako smo plačali Slovenci leta 1956. v gozdni sklad 258.906 din, dobili pa smo iz njega 50.000 din.« Sobota, 28. 1. 1958. — Pod rubriko »Le naprej, brez miru! ...« poroča »jutro« o »lepem napredku sokolstva v Kranju« in pravi o občnem zboru sokolskega društva v Kranju med drugim: »Ker se je sokolstvo glede tehničnih organov že vrnilo na Najpomembnejši dogodek v notranji politiki zadnjih dni sta gotovo izjavi dr. Mačka in Dragiše Cvetkoviča o sporazumu in J KZ. Dr. Maček je namreč — spet kedaj! — kar najbolj uradno .in slovesno ugotovil, da je sklenil sporazum s Cvetkovičem kot predsednikom vlade, ne pa morebiti s kakšno stranko. Zato da n uživanj e J KZ o sporazumu in njegovih nasledkih ni odločilno. Vladni predsednik Cvetkovič pa je to Mačkovo uradno izjavo prav tako uradno potrdil. JRZ da sploh ni sodelovala pri pogajanjih in razgovorih. Zakaj sta podala to izjavo predsednik^ in podpredsednik vlade prav v teli dneh. ni težko uganiti. Kajti zdajci kar mrgoli Ijudii. ki so imeli vse mogoče zasluge za sporazum, tako da bi se skoraj zdelo, kakor da bi ne Mačka ne Cvetkoviča pri sporazumu,sploh zraven ne bilo. A ta hladni curek vode je bil potreben. Tudi ob prihajajočih volitvah je treba ostati zmera j na mleli dejstev. Sicer je treba poudariti, da nista ne dr. Maček ne Dragiša Cvetkovič s terna, izjavama prav nič novega povedala, Kdor je samo površno zasledoval zgodovino sporazuma, je lahko že takoj ob njegovem sklepu videl, da je prišlo do njega breiz sodelovanja J KZ. Hrvatje so že dolgo prej izjavljali, da se z j KZ že zaradi njenega unitarističnega programa ne mislijo razraivnavati. Kajti oni iso nasproti temu programu zmeraj zastopali načelo hrvaške narodne samobitnosti. Prav iz istih razlogov jim tudi tista krinka za centralizem, namreč od JNS in podobnih organizacij podedovana »široka samouprava«, ni mogla, biti dovolj. Ko so torej videli, da JRZ ni za; resničen sporazum, da marveč samo zato govori o njem. da: se zavleče, ko je celo govorila da bi tudi Hrvatje morali sprejeti unitaristični program, torej tistega, zaradi katerega so bili prav v opoziciji, takrat je izjavil v imenu Hrvatov dr. Maček, je povedalo tudi. hrvaško glasilo »Hrvatski dnevnik«, da se z JRZ sploh ne bodo pogajali. Neglede na te izjavi pa je tudi iz razvoja dogodkov samih bilo vsakomur jasno, da J KZ ni imela na sporazum nobenega vpliva. Postavljena je bila marveč pred izvršeno dejstvo. Še več, prišel ji je popolnoma nepričakovano, tako da niso bili njeni voditelji — Cvetkovič tukaj po lastni izjavi ne šteje — prav nič pripravljeni nanj. Tako jih je iznenad.il, da vso morali na primer nekateri šele začeti premišljevati, kalkšna naj bi bila tista samostojno«), ki naj bi jo dobila Slovenija, in če se izplača. Šele zelo ostro, 'naravnost grobo vprašanje »Hrvatskega dnevnika«, če meni kdo, da bo Slovenija živela na tuje stroške, je povzročilo, da je šlo premišljevanje nekoliko hitreje od rok. Zdaj so začeli ustanavljati razne komisije, da preučujejo stvari, ki bi morale biti že zdavnaj preučene in dognane, višaj za tistega in tiste, ki so slovensko avtonomijo resno jetmialli, Sicer je bila pa JRZ prepričana, da do resnične avtonomije, iki bi zahtevala 'spremembo ustave, v doglednem času ne pride, kar da je tako gotovo kakor umen. v očeinašu. Vse to je bilo tudi popolnoma v skladu z drugim njenim delom, Hrvate je zlasti nemalo razburjal njen finančni centralizem, ki je bil hujši kakor kedaj prej. Sicer je pa prejšnji predsednik J KZ javno rekel, da ga ločijo od JNS samo osebe in ne načdla, in ne samo da ga zaradi teh besed ni nihče klical na odgovor, ostal je še dolgo na svojem mestu in bi bil še danes, če bi ne bilo medtem hrvaško vprašanje pritisnilo s tolikšno silo in če bi ne bil postajal hkratu zunanjepolitični položaj 'bolj in bolj za-homota.11. Že zaradi obstanka in varnosti države sla morala princ regent in predsednik Cvetkovič zagrabiti stvar pri korenini. V tem pogledu je poučno, kar je zapisal »Hr-vaiski dnevnik« kmalu po volitvah, in kar smo sporočili tudi. mi našim bralcem, da namreč poslej ni bila več glavna ovira sporazuma JNS. Kam je s temi besedami meril, res ni težko uganiti. Bolj ko vse drugo pa potrjuje popolno stvarnost obeh izjav dejstvo, da je Hrvaška dobila svojo notranjo samostojnost, čeprav je bila. njena razmejitev dovolj zah omotano vprašanje in je še danes, in čeprav so bili Hrvatje nasproti J KZ v najostrejši opoziciji, da je pa ni dobila Slovenija, četudi je J KZ dobila v Sloveniji največ glasov in četudi bi bila njena razmejitev najbolj preprosta stvar: obnoviti njene meje, kakor so ‘bile po p1'0'’" vratu, in katerih pravičnosti in osnovan osti 'tako noben resen človek ne oporeka. Pri tem naj tudi opozorimo na pisanje h rvaški h listov, da je 'slovenska notranjepolitična samostojnost preprosita, stvar 'in da niso Hrvatje krivi, če je še ni. Toda »Hrvatski dnevnik« piše dne 28. p. m. tudi, da še ni dolgo, ko je pisal »Slovenec« o »tako imenovanem« hrvaškem vprašanju«, ali pa 'divomil nad njim; s tem, da ga je deval v narekovaje. Jasno je. da tudi: te besede merijo na unitaristično politiko, ki jo je vodila |KZ brez vsakega notranjega nesoglasja zoper H rvate. V tej zvezi je velike notranjepolitične važnosti tudi vprašanje, kaj prej, volitve ali nova razdelitev državo. Mi smo o tem svoje mnenje že povedali. Kakor smo tudi že povedali, zahtevajo Hrvat je najprej volitve, da se izreče l judstvo samo, kakšno državno razdelitev hoče imeti. Zraven pa opozarjajo hrvaški listi 'tudi zmeraj posebej, da vprašanje razmejitve in ustanovitve slovenske enote ni prav nič zahomotano in tla se lahko izvrši' ocl danes nai jutri. Vse kaj druigega pa je z vprašanjem drugih pokrajin. I Irvatje so takoj oib sklepu sporazumaMpovedali, da z ustanovitvijo hrvaške banovine še ni dokončno rešeno vprašanje njenega obsega. Kajti po njihnem mnenju teži ic njim še mnogo ikra jev izven njenih današnjih mej. Z lasi L omenjajo vojvodinske i'n bosanske Hrvate, prepričani so pa tudi, da 'bi se večina mohamedanskih Bosancev izrek!a zanje. Sicer pa navajamo raje nekaj stavkov iz »Hrvalt-skega dnevnika« z dne 29. letošnjega januarja, ki jih moramo šteti za nekakšno poluradno izjavo sedanjega podpredsednika vlade. Takole pravi med drugim: Ni Hrvata, ki ibi mogel pristati na sedanjo prostorno pristojnost Hrvaške olb predpostavi, da se bodo oblikovale samo tri leniote. Ne smemo pozabiti,, da se kraji, kjer iprebivajo m uisl.imani, ne smejo šteti za miikogaršno deželo, ki bii se naj prepustila 'zaisedbi sedanjih 'bojevnikov za nepravilno rešitev državnega vpraišam ja. Taka ravnava z muslimani vznevoljuje vsakega Hrvata, ker muslimani ne morejo biti državljanu druge vrste Morda poreče kdo, da muslimani niso .nalrodno Opredeljeni, toda na to odgovarjamo, da morejo samo muslimani odgovoriti na vprašanje, v katero banovino hočejo priti, lo pa je ftiogoče doseči samo z volitvami. Razvoj naših notranjih razmer gne v smeri federacije. Za federacijo se je izjavila talko Demokratska stranka kakor JBjZ. Pri tem pa .ne smemo pozabiti neke okoliščine. Ko je ruski car Aleksander 1. leta 1805. prosil predsednika Arne rilskih zedinjenih diržav Jeffersona, da ga seznani z ameriško federalno ustavo, ga je ta opozoril na »oiemogooosit, da hi federalizem deloval brez svobode«. Tudi južnoameriišlkie države so ^>ile organizirane na federalistični podstavi, in nekatere so po obliki še daneis federacije, toda federalistična misel je bila dejansko pokopana, ko je bila odpravljena demokracija. Sovjetska zveza je tudi po Obliki zvezna država, ki sestoji iiz It zveznih republik, 22 avtonomnih ‘republik, devet samoupravnih pokra-jin in devet narodnih okrajiev. To so pravi, da je Sovjetska zveza sestavljena iz 51 avtonomnih enot. Toda vsakemu je znano, kako majhna je neodvisnost teh enot, četudi se lahko vsaka od njih po 'besedah ustave iz 1936. leta odcepi od Zveze. To jo zato, iker vlada v Sovjetski zvezi diktatura. Ne more 'biti torej federacije brez svobode i;n demokracije. Zato je potrebno najprej uvesti svobodo iin demokratizem, pa šele potem postaviti vso državno skupnost na zvezno podstavo. Kdor se izmika volitvam, temu mi niti do federacije niti do demokracije. Nnitoliio se ne 'da tem ll>eseda'm v nobenem pogledu in z nobene strani prigovarjati. Samo s stališča 'praktične politike bi dodali dvoje pripomb. Prvai je ta, cla brez svobodoumnih političnih zakonov 'ne more biti besede o demokraciji, torej tudi. o federaciji ne. Čemu volitve, ki; bi ise vodile, ne da bi se smeli poučiti volilci o njih pomenu v svobodno ustanovljenih političnih organizacijah, Ji a svobodnih zborovanjih in po svolbodnem tisku. Zlasti brez zadnjega nima pomena, govoriti o Svobodnih volitvah. Zdi se pa, da bi, gai radi neka t eri preprečili s sklicevanjem na zunanjepolitični položaj. Povedali smo že, da se ta po- mislek lahko upošteva na ta način, da naj bi ibiila svoboda tilska omejena v zunanjepolitičnih 'stvareh, v notranjepolitičnih ipa naj Ibi take omejitve ne bilo. S tem bi bili vsi resni pomisleki zoper novodoben tiskovni zakon brez osnoive, če bi pa kdo le še hotel omejitev, bi samo 'dokazal, da mu za svoboden tisk sploh ni. Druga je tpa stvar glede notranje razdelitve države. Mi Slovenci, vsaj pravi, demokratični Slovenci, ne moremo želeti drugega, kakor da pride v vseh pokrajinah ljudska. volja: do veljave. Dokler tega ni, 'bo tudi naša samostojnost in svoboda zmeraj ogrožena. Zaito se ne smemo gnati, da bi se zdajci osnovala kaka, enota, ki bi bila zoper voljo prizadetih. Pomislimo samo na Vojvodino, na Rosno, pa tudi na južno Slabijo! Nakopali bi si samo po nepotrebnem očitek prignali jaštva za tuje koristi. Naj si torej urede te stvari Hrvati in Srbi med seboj! Mi pa raje pometajmo pred svojim pragom. Saj 'se je nabralo že (oliko prahu im nesnage pred njim, da že v lastno hišo ne moremo več. Zato se nam zdi, da bi si najprej priborili 'ta vstop. Namesto, da bi mešetarili okoli in se šli veliko politiko zunaj, vzemimo lopato in pospravimo vse celostne smeti, ki nam jih je zapustil nacionalni centralizem na levi in desni strani vhoda. Iz totalitarnega podzemlja V Ljubljani izhaja tednik »Straža v viharju«. Izdajajo ga ljudje, ki so jim od vsega začetka jasna in dognana vsa vprašanja, nad katerimi si belijo glave drugi na tem svetu. Noben dvom jim ne razjeda duš. Z vdanostjo ovčic hodijo za vodnikom, ki se jim je postavil na čelo. Taka stvar seveda ni 'kdo ve kaj težavna, treba je zan jo samo nekih posebnih lastnosti razuma in zrnaičalja. Tako jim je mnogo prihranjenega,, kajti čudna so včasih pota na tem svetu, in težka je odločitev. Njim n,i mar takega iskanja. Kod gre pot in kje se neha, ni njihna stvar in ne njihna odgovornost. Njihna stvar je samo, dbmeketati tiste, ki se jim zdi, da imajo pravico, razmišljati o poti in cilju, ali ki se celo povzpenj-ajo na vzpetine ob potu, da vidijo, če in kje je tam spredaj prepad, ki drvi čreda vanj. Razgovarjati se z njimi nima pomena: ibrž ko imaš svoje misli, te ozmerjajo-. »Straža v viharju« in ljudje za njo so seveda' brezpogojno v službi določene stranke. Kar ta dela, je dobro, je celo najboljše. Zato pa je seveda slab tisti, ki ni zanjo, a še slabši, sploh najslabši, ki je zoper njo. Razlogi? Čemu! Da ljudem take zvrsti »Slovenija« ni všeč, je samoobsebno. Nemogoče je celo, da bi bilo drugače. Mi. ki zmeraj vabimo h kritičnosti s stališča slovenske skupnosti, ki nismo in ne bomo klecnili pred nobenim malikom, pa če ga nam malgari postavijo na oltar, ne 'moremo biti dopadljivi takim, ki so se kritičnosti in lastni sodbi odpovedali. Zato se seveda s »Stražo« ne mislimo prerekati. Za razloge ni njim, za zmerjanje ni nam. Ali — našim bralcem moramo vendar prav na kratko povedati, za kaj gre. »Straža« ise je namreč zaletela v nas. češ glejte jih, drugače misli jo kakor mi, in spoznavale,i in oznanjevalci večnih političnih resnic, kakor jih razlagajo gospodarji naših misli, nočejo biti. Sicer pa, ko smo zaznamovali njen značaj in značaj ljudi-, ki so za njo, bi bilo prav za prav čudno, če bi se ne bila zaletela v nas. Kako naj dela drugače iz svojega duha vdane podložni.ške pokorščine, tega sicer res 'ne najlepšega, a prav gotovo naj izrazitejšega slovenskega izročila ? Kaj se ogleduješ z vzpetin, kam pelje pot? Mair ne vidiš, da že gre vodnik po 'njej? Kaj ti je mar cilja, ki nisi poklican, da ga iščeš? Cil j je dan, in naš vodnik ve zanj. Razlogov torej nimajo. Zato zmerjajo. Vsak, ki nima razlogov, pa bi se rad pokazal, zmerja. Tak je zakon duše. In v zmerjanju in samo v zmerjanju so nes precej nadarjeni: žabja perspektiva, listič, zvitorepka, zlagani naslov, smeti... Ali vendar, naše zaznamovanje bi ne bilo popolno, če bi ne dali nekaj dokazov zanj. »Straža v viharju« na primer imenuje naš list neslovenski. Zato menda, 'ker ni. nihče bol j dosledno držal slovenske zastave pokoncu, kakor mi. Pač pa je seveda slovenska ona. Umsko in nravstveno raven 'tega lista pa podamo najbolje, če navedemo 'dvoje dejstev. V lanski številki z dne 29. decembra smo prinesli uvodnik za 150 letnico Linhartove veselo-ig"re »Županova Micka«. Sestavek govori o pomenu tega prvega odrskega dela v slovenščini, ki se je z njo dvignila na raven omikanega; j čistka. S temile podčrtanimi besedami pasmo hoteli še posebej opozoriti Slovence na gledališko predstavo: 28. decembra t. I. je uprizorilo v režiji dr. Bratka Krefta slovensko »Narodno gledališče« v Ljubljani »Županovo Micko« z izvirnim Linhartovim besedilom. Ugotavljamo, da v vsem sestavku ni bilo nobene druge besede o dr. Kreftu, s čimer pa seveda ne mislimo reči, da bi ga ne bili tudi večkrat omenili, če bi bilo za stvar in njeno razume vanj e kakor koli potrebno. »Straža v viharju« pa je stvar takole ponaredila: »Slovenije« ini motilo, da ne ibi [bila] ob s topot desetletnici »Županove Micke« posvetila uvodnika 7, mastmi m vložkom slavospeva marksističnemu »kulturniku«, našemu dr. Kreftu. Nič nam ni treba, Ibi rekli, dostavljati tej ponaredbi, ki se oiznamenjuje sama po nravni, pa še skoraj bolj po umski strani. Sicer pa, kakor že povedano, če izvzamemo prav izredno nizko raven, nas vse te stvari niso iznenadile ob razmerah, ki živimo v njih. Neveselo znamenje je najbolj, da so navsezadnje študentje, ki so potegnili zaveso pred vsakim samostojnim iskanjem. A spet je veselo znamenje, da je takih študentov talko malo, da ne štejejo, razen kot. privesek. Ošlak Ferdinand: Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v 1.1918-1920 (Nadaljevanje.) Ameriška vojna misi j« v Radgoni. Na. dan 20. januarja 1919 je prišla, v Radgono %ie riška vojaška misija z nalogo, da se po naročilu antante na, kraju samem prepriča o narodnostnih, upravnih in obmejnih razmerah. Šel misije, višji generalštabni častnik armade Zedinjenih držav Severno Amerike, je prišel iz ranciije. Spremljali so ga general Maister, za-s opniiki' ljubljanske in graške deželne vlade za neinsko-avstrijsko Štajersko ter še nekaj izvedencev. Imel sem pravkar službo v gairmizi ji, ko je uvto omenjeno družbo pripeljal na trg pred magistratom. Stopil som pred Amerikanca ter se mu naznanil kot postajni častnik v službi. Bil je pa °(itno slabe vol je. Na moje poročilo ni reagiral Hiti s pogledom. Gospodje so nato odšli v mestno posvetovafl-ni-co. 1 a.m so_-pod,ali Amierikaneu porciT-i-1a. in sicer naš poveljnik nadporočnik Zeilhofer. župan Ko-aoliic:, okrajni 'glavar grof Stiirgh, v glavnem pa na J hol j prepričevalen protest podžupan dr. Kam-n’ker, da se zasedba nemške Radgone in n jenega okraja po slovenskih četah preneha. Kamniker je že prej, iko je izvedel, zakaj gre, po svojih zaupnikih alarmiral civilno prebivalstvo z nasvetom, da se naj zbere na trgu pred iiiagistraitom. Tega radgonskim Nemcem ni bilo treba dvakrat reči. V pelili minutah je bilo vse Pred mestno hišo, in ko je med konferenco, na *”'gljaj -šega nastopa. Po dovršeni nalogi se je ameriška misi ja od magistrata napotila peš proti hotelu »Kaiser von Oesterreich«, spremljana, s »heil« kričanjem vseli tam zbramih Radgončanov. Vsebine poročila1, ki ga je po povrnit k u v Pariz podal šef misije o Radgoni in radgonskem okraju, si ni težko predstavljati. Prebivalstvo' se mu je legitimiralo z nemškimi zastavami in kriki »heil«, okrajni glava,r in mestni župan pa podžupan so se mu pa predstavili in protestirali v imenu svoje nemško-avstrijske Vlade zoper krivično zasedbo nemškega ozemlja po Slovencih'. Ameriikanec in na njegovem mestu, vsak drugi tujec, ki ne pozna razmer im ne more vedeti, da je druga polovica Radgone tako imenovana Gornja Radgona, kakor tudi okolica, na primer Po-trna, ki je predmestje Radgone ter Prekmurje itd., ki leži pred nosom Radgone, po 98% slovenska, je moral v pol ure svojega bivanja v Radgoni dobiti vtisk, da se je tam Nemcem zgodila krivica, 'ker Slovenci segajo po nemškem ozemlju, ga zasedajo in silijo vanj. Glavna hiba pri, vsem je bila, da ni bilo one- mogočeno rovar jem je najbolj nevarnemu dr. Kam-nikerju in da je 'bila dopuščena dvojna uprava. Vojaški zasedbi bi bila, morala nujno slediti, takojšnja odstavitev občinske, politično-upravne, sodne in davčne uprave ter postavitev naših uradnikov z istočasno podreditvijo vsega tega pod ljubljansko deželno vlado. Vzrok, da se to z naše strani ni zgodilo, je pa iskati v takrat prevlada-jočem mnen ju, da borno Slovenci na mirovni konferenci, ki bo določala meje, dobili vse, kar koli bomo zahtevali. Razstrelitev broda čez Muro pri vasi Lutverci, ki leži ob cesti med Apačami in Gornjo Radgono. lako kol navedeni naslov se je glasilo povelje', ki sem ga dobil nekega večera, menda nekaj cini pred bitko v Radgoni, torej v času, ko je ozračje že precej dišalo po smodniku. Šlo je za. brod, ki bi omogočil prevoz sovražnih oddelkov iz sosedne strani čez Muro, pot, po kateri so baje skrivaj že večkrat prihajali nemški ovaduhi, poslužujoč sei ga za odda jan je svojih poročil poljskega telefona, ki so ga v nočnih urah napeljali ob železni vrvi zraven broda. B i la je mrzla zimska noč, ko sem z oddelkom kakih 20 mož v visokem snegu ogledoval prevozno napravo. Težke ledene plošče so skoraj zakrivale deročo strugo, ki je tam bila začasna meja ali po takratnem demarkacijska črta. Prvotno sem nameraval izvršiti povelje tako, da bi naprave malo poškodoval in izročil pritrjeni brod valovom, ki bi ga naj zanesli v sredino reke, in obenem odstranil pripomočke, da bi brod kdo dosegel. Ker mi pa vkljub energičnemu nastopu in grožnjam na naši strani tik ob Muri stanujoči brodar Bauer ni hotel izročiti kl jučev, s katerimi je bil brod zaklenjen in priklen jen, mi ni kazalo drugega, kakor da sem razdejal napravo samo. (Dalje prihodnjič.) Opazovalec Dr. Pavle Grošelj f V ponedeljek 29. prosinca t. 1. so položili v grob pri Sv. Križu v Ljubljani honorarnega profesorja medicinske fakultete slovenskega vseučilišča dr. Pavla Grošlja, slovenskega naravoslovca. Dr. Pavle Grošelj je umrl zaradi operacije v grlu na zagrebški kliniki, kamor se je napotil pred kratkim. Rojen v Ljubljani 9. svečana 1883 je postal po promociji na dunajskem vseučilišču profesor na ženski gimnaziji v Ljubljani. Ker je že zgodaj začel pisati zraven leposlovnokritičnili sestavkov tudi naravoslovne stvari — spisal je leta 1909. tudi večje naravoslovno delo za izdajo zoološkega zavoda na Dunaju v nemškem jeziku — je zaslovel kot znanstvenik. Že leta 1917. ga je povabilo zagrebško vseučilišče, da ibi prevzel službo proiselktiorja v bioIoško-morf ološkem zavodu in ga je na to leta 1919. imenovalo zagrebško vseučilišče za honorarnega predavatelja. Ko je po svetovni vojni postalo vprašanje slovenskega vseučilišča spet aktualno, je bil dr. Pavle Grošelj eden izmed tistih, ki so z vso srditostjo odklanjali vse predhodnje stopnje za slovensko vseučilišče in pa začasno ustanovitev slovenskih vseučilišikih stolic v Zagrebu ter se je z vso njemu lastno duhovitostjo zavzemal za takojšnjo ustanovitev Eopolnega slovenskega vseučilišča v Ljubljani, eta 1922. je bil imenovan za docenta biologije na medicinski fakulteti slovenskega vseučilišča, zraven tega je ostal profesor na ljubljanski ženski gimnaziji. Urejeval je tudi znanstveni obzornik »Proteus«, v katerem je priobčeval naravoslovne sestavke, ki so bili v znanstvenem in leposlovnem pogledu na višini, Dr. Pavle Grošelj je bil odločen in brezobziren Slovenec, kar je treba poudariti še posebno zato, ker ga nekateri hočejo postaviti na manj slovensko stran. Nikoli ni bil jugosloven. Bil je v vseh znanstvenih stvareh podkovan, slovenski kulturni človek in pa pravi Ljubljančan. Nenavadno duhovit je z bistro in ostro satiro obvladal vsako družbo, v katero je zašel. Delal je pozitivno za slovenstvo. Naj počiva v miru v slovenski zemlji na Ljubljanskem polju! Razstava slovenskega krajinarja Eda Deržaja V ljubljanskem umetnostnem paviljonu je razstavil slikar Edo Deržaj 120 svojih del, samih pokrajin. Lanskega aprila je pa priredil pri Ul-richu v Zagrebu razstavo, ki je dosegla med Hrvati popoln uspeh. E. Deržaj, ki je živel daljši čas v Angliji, kjer so pripoznali njegovo slikarsko kakovost, jo planinec in njegova slikarska dela poveHčujejo slovenska gorovja in planine. Zraven oljnatih slik je razstavil tudi okoli 40 akvarelov, dovršenih v tehniki, ki ise jim pozna angleška šola, Med njimi so naravnost delikatne stvari n. pr. »Zimski dan« s temačnim razpoloženjem. Deržaj, sili kar slovenskih alp, podaja motive iz triglavskega pogorja in motive ob Savi okoli Šmarne gore, prav kakor naš največji in daleč po Evropi znani slikar naših visokih alp Marko Pernhart (Pernat) pred 90. in 80. leti. Če je pa Pernhart slikal stvarnost in objektivnost, slika Deržaj izprememlbe v naravi, Tudi v akvarelih išče mogočnost oblik naših visokih Alp, n. pr. v »Studorju«, »Uskovnici«, »Kamni iz Uskovnice« itd., v kamenitnom miru in spet v južnih sapah, ki vale oblake — vse to v zelenih, rdečkastih, sivih in črnkastih odtenkih. Med temi akvareli vpliva »Špik« posebno mogočno, medtem Iko »Po dežju« spominja na lahkoto japonske slikarije. Deržajev© oljnate slike so delane s čopičem in z nožem, kakor nanese predmet in kakršno je občutje, ki naj ga podaja. Med njimi so mogočni, monumentalni gorski pogledi n. pr. »Mišelj vrh« z veličastnimi skalnatimi skladi iin mirnim ozadjem, »Frdamane police« v ozadju z divjimi višavami, spodaj z jutranjimi meglami, »V snegu« (Zelna-rica s Hribairic), »Pesem gora« z divjanjem gorskih elementov, »Tesnoba« z divjimi oblikami, »Privid« v ozadju s Triglavom, ki ga je zapadel poletni sneg itd. Držajev© alpske pokrajine bo razumel popolnoma tisti, ki pozna naše alpe in ki se je vživel v naravo visokih pogorij. Ker podaja Deržajev čopič in nož impresije naše zemlje in tistega njenega dela, ki daje človeku duhovno ravnotežje, če se mu prepusti, posebno pa še v današnjih zmedenih časih, ko se tudi v oblikujočo umetnost vrivajo zopernaturne spake, se nam zdi potrebno, da poudarimo, da je Der-žajevo umetnost treba upoštevati in pripoznati tudi zaradi tega, ker je zdrava in raste iz slovenske zemlje. Pripomnimo le še, da je Deržaj raz-zaistavil tudi še nekaj akvarelov, tki jih je svoje dni napravil v Londonu, in pa nekaj novejših akvarelov in risb s peresom iz Skopi ja, kjer je bil nekaj časa pri vojakih. —a—. Poljska na novi poti V Parizu je dne 23. p. m. zboroval poljski narodni svet. Za predsednika je bil izvoljen Pa-derewski. prvi predsednik poljske republike po vojni. Zaznambe vredine so besede, s katerimi je prevzel predsedstvo. Glede, prihodnje državne oblike je menil, da se bo pač prilagodila pogojem, ki. bodoi dani po zmagi. Ostro je obsodil poljske vlade zadnjih let, ki da so največ odgovorne za usodo, ki je doletela Poljsko. Toda žrtvovana, kri in udarci usode, ki so zadeli domovino, morajo biti Poljakom v poduk. Najti morajo političen sestav, ki bo družil načela demokratične enakosti in osebne svobode in stalno, močno vlado. Ta obsodba nesposobnih političnih visokomer-cev, ki so pognali Poljsko v prepad, mora razveseliti vsakega demokratično mislečega človeka, zlasti vsakega demokratičnega Slovana. Toda spet se vprašuje človek, ali je bilo treba tistega prav tako divjega kakor neumnega centralizma, s katerim so' samozvani poljski šlahčiči hoteli vladati poljsko državo? Državo, v kateri je bilo kaki <1 ve petini narodnih manjšin in v kateri SO' bile povrh še velikanske kulturne in gospodarske razlike, komaj kaj manjše, kakor v Jugoslaviji. Mar je res treba, da dobi nekaj nepresodnih, ljudstvu tujih in njegovo dušo in omiko nerazumevajočih ljudi pod raznimi državotvornimi gesli vso oblast nad državo', da jo potem pripelje v pogin? Poljakom želimo, zaradi njih bodočnosti jim želimo, da uresničijo besede svojega prvega predsednika. A uresničili jih ne bodo. če ne nared e trdnega sklepa, da nima nacionalistična svojat, nesposobna in ikoruptna, nobenega mesta v prihodnji .svobodni Poljski, razen v tistih taboriščih, v katere so spravljali resnične poljske domoljube. Potem pa ne bo več zginila Poljska, tudi s političnega zemljevida ne. Film ali gledišče Že se je nekoč pri nas reklo z vidnega mesta: film služi zabavi, gledišče za estetično in moralno vzgojo ter za umetniške pobude. To ostane načelo, četudi je danes, žal, večkrat narobe, kar je t ud i že bilo ugotovljeno. Kako pa razume te stvari naša mladina, ta »up naroda« in bodočnosti? Včasih so se dijaki postavljali s tem, da so znali na pamet celega ali del Prešerna ali Gregorčiča. To so bile namreč izvenšolske, zasebne zadeve dijaka. Daljo so bili dijakom priljubljeni posebni strogi izpiti iz narodne zgodovine (takrat pač, žal samo avstro-ogrske zgodovine). Kar oa delajo dandanašnji dijaki v prostem času? Moški do brezumja trenirajo in lomijo svoje ude, pa so še manj odporni kot so bili stari, dijakinje pa ure in ure rišejo, študirajo in zbirajo filmske »dive« in »zvezdnike«. V ta namen so naročene na posebne »strokovne« obzornike, kjer najdeš med drugim globokoumno »študijo« o zvezdnikih pod naslovom »Kdo je komu mož in kdo koimu žena«. Kaj takega bi pač morala oblast, čei druga ne, vsaj šolska, najstrožje prepovedati. Res ni v tem nič takega, kar bi mogel naš zakon naravnost preganjati, a tratenje časa, v teh posebej naših razmerah, s takimi neumnostmi (primernega izraza za te stvari slovenščina niti ne premore ali pa ga ne najdem) je več kot samo kaznivo. V tihi uri sem se večkrat trudil, da bi si pred-očil kak motiv ali doživljaj ali misel ali podobo iz filmov, ki sem jih videl — a zaman! Videl sem vsaj tiste tako zvone dobre, zelo obiskane in hvaljene filme, ki so mi' bili takrat celo všeč. Že čez nekaj ur je bilo izzvenevan ja v doživljanju konec! Stroj pač ne ustvarja živih bitnosti. Največ veselja so mi napravili še žurnali; z naravnimi posnetki, ki bi pa morali biti številnejši. Zato vem, da me film umetniško (vtiskov na slikarja ali glasbenika ne morem poznati) ne opla ja kot n. pr. življenje samo ali knjiga, gledišče, podoba ali pesem. Menim, da bo to morda edina in največja ovira do zadnjega, umetniškega vzpona filmskega uspeha. In če pri tem pomislim, da so danes pri nas (in najbrž povsod) pokolenja mladine, ki se vzgajajo izključno samo ob filmu (kdo pa bi še danes Našim prijateljem! Naš tednik »Slovenijo« je treba razširiti kar največ mogoče. Prepričani smo, da to žele ne le naši dosedanji naročniki, ampak vsi prepričani Slovenci. Zato prosimo vse naše naročnike in prijatelje, da naj nam pridobivajo novih naročnikov. To zato, da list tvarno podpro in pa da se slovenska misel čimbolj razširi. Našemu tedniku je treba že zaradi kritja stroškov, ki so veliki, novih plačujočih naročnikov, da ne omagamo. Uprava tednika »Slovenija« sedel pri obsežnih romanih Sienkiewiecza ali Tolstega?!), me je strah vprašanja, kako bo ta mladina kdaj ustvarila kaj duhovnih vrednot n. pr. čisto umetnost... NB. Izrabim to priliko in izrazim željo, da bi rad videl več ž um alov, ki naj prinašajo čim več posnetkov naravnih znamenitosti iz vseh delov sveta, pa tudi človeških znamenitosti in dogodkov, ne pa same parade in zopet parade, samo vojsko in aeroplane in pa tiste politične dogodke, ki služijo samo propagandi in izzivajo pri mirnem, zrelem gledalcu le odpor. S. Mali zapiski Slovenci, učite se slovenščine! Napadi na slovenski uradni jezik niso nova stvar! Zdaj, ko smo ob 20 letnici Jugoslavije »lir šali toliko lepega o napredku v Sloveniji, da bi kdo mislil, da smo bili pred dvema desetletjema res še nomadi, si pa obnovimo bežno še1 napredek slovenskega jezika v uradih. Ugotoviti se da le eno dejstvo: vedno huje! V vlogah strank in celo podrejenih uradov mrgoli izrazov kot: broj, mini-starstvo, srednja nastava (sklanja: se seveda po slovensko!); posebno se odlikujejo naši športni klubi s svojimi poročili 'in prošnjami', kjer slovenskih izrazov sploh ne poznajo kot je videti (skok u vis itd.). Hudo je, da morajo slovenski uradniki sprejemati takšne vloge, še slabše, da naša oblastva podpirajo in nagrajajo takšne posameznike i:n društva! Vidi se zopet, kako je pri nekaterih seme unitarizma padlo na plodna tla... V opoziciji tako, na vladi pa tako. J ugoslovensbi »Narodni list« se prereika z »Ob-zorom« o raznih samoupravah. Pri (enn dela reklamo za svojo demokratičnost, češ da je njegov glavni urednik dr. B. G. Angjelinovič 12. aprila leta 1932. interpeliral zaradi uvedbe samouprav. Mi se danes ne 'bomo ukvarjali z vprašanjem, če bi bila taka samouprava, kakor jo je predlagal Angjelinovič, zadostna in prava. Toda zanimiva je, da se pehajo jugosloveni za samoupravo zmeraj samo takrat, kadar so v opoziciji. Brž ko so na vladi, pa pozabljajo na viša lepa načela im obljube. Kajti tudi za največjo uimsko preproščino mora biti očitno, da je pač najpametneje, biti za samoupravo takrat, ko ima človek mogo-čost, da jo izvede in uresniči. Če pa kdo ne izvede kake stvari takrat, ko jo lahko, mu nihče na. svetu ne bo verjel, da je zanjo takrat, ko je breiz moči. Zlasti še, ko je bila vsaktereimu. danega časa na pretek, da jo napravi z vso lagodnostjo in kore-nitostjo. Še več, takih interpelacij ne bo imel noben presoden človek za resne. Res pa je, da jugosloveni Angjelinovičeve zvrsti niso edini, k,i imajo talk© politične navade. Pričakovanje ob sporazumu V »Delavski politiki« beremo tele besede o dvomih in, upih spričo sporazuma in njegovih nasledkov: Od sporazuma smo pričakovali vsi jasnost, svobodo in demokracijo. Mislili ismo, da (bo mogoča takoj svobodna resna obravnava o viseh važnih vprašanjih, ki je bila nad deset let zatrta, je mogel posamezni državljan 'le skrivaj ugibati to iin ono. Sprejetje sporazuma je 'bilo res pravo olajšanje 'te duhovne more in če bi bili sporedno s 'sporazumom dobili tudi svobodo mnenja in besede, bi bila prejšnja duhovna stiska že domala prebredena. Sporazum jo razvozlal misli, iniciative, zbudil je voljo aktivnosti v sodelovanju v javnem življenju. Tvorni duh je bil takrat v najboljšem razpoloženju, da pospešuje dobrobiti sporazumu. Ni se pa zgodilo talko, 'kakor smo pričakovali. — Razproščeni duh, voilju in energija naroda ise zaradi neizpremenjenih razmer niiso mogli uveljavljati, kar ima zopet ta nasledek, da se vsa narodova volja in energija razgublja po razkrojenih silali naroda. Za šalo L Znana ljubljanska tvrdika s palpirjem prodaja odjemalcem med drugim toaletni Pa1>'r, ki pa ima na ovitku veliko neslovensko reklamo. Ali so morda odjemalci tega blaga številnejši na jugu?! Včasih tam papirja še rabili niso. .. 2. Pred kratkim se je podražil celo toaletni papir. Nekdo je pripomnil, da zato, ker ga izvažajo (Jugoslavija mora namreč izvažati v neko sosedno državo, poročajo listi) na zahodno fronto... Mogoče sedaj že tudi na severno...?! Nacionalen sklep Francoski vojni minister je dejal baje lanskega aprila nekemu zaupniku nemškega pariškega poslanika, da je vojna z Nemčijo neizogibna zaradi njene politike nasproti Češki in Poljski. Iz te ugotovitve izvaja nemški dnevnik »Vbl-kischer Beolbachter«, da je imela Francija že davno namene, izzvati vojno z Nemčijo. Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana. slovenske enote ni prav n iv zamotano in dai se lahko izvrši od danes na jutri. Vse kaj diuigega pa je /. vprašanji drugih pokrajin Hrvatje so takoj ob sik lep u sporazuma povedali, da z ustanovitvijo hrvaške banovine še ni dokončno rešeno vprašanje njenega obsega. K či j t i po njihneni mnenju teži k njim še mnogo'krajev izven njenih današnjih mej. /lasti, omenjajo vojvodinske in bosanske Hrvate, prepričani so pa ludi, da 'bi se verina niohcimeicfiiTislvili l5osa'nccv izrcikla zanje. Sicer pa navajamo raje nekaj stavkov iz »Hrvat skegai dnevnika« z dne 2‘). Ictošnjega januarja, 'ki jih "moramo šteti na nekakšno poluradno izjavo sedanjega pod predsednika vlade. Takole pravi med drugim: Ni Hrvata, ki ibi mogel pristati na sedanjo prostorno pristojnost Hrvaške olb predpostavi, da se bodo oblifkovale samo tri lenote. Ne sunemo pozabiti., da st' kraji, kjer prebivajo m ms Lima ni. ne smejo šteti za nikogaršmo deželo, ki l)i sc naj prepustila zasedbi sedanjih 'bojevnikov za nepravilno rešitev državnega vprašanja, laika ravnava z muslimani vznevoljuje **8akega Hrvata, ker muslimani ne morejo biti državljani druge vrste Morda poreče kdo. da muiali- inani niso nairodno opredeljeni, toda na to odgovarjamo. da morejo samo m ušli mani odgovoriti na vprašanje, v ikatero banovino hočejo priti. lo pa je mogoče doseči samo z. volil vami. Razvoj naših notranjih razmer gne v smeri federacije. aZ federacijo se je izjavila talko Demokratska stranka kakor JR/.. Pri tem pa .ne smemo pozabiti neke okoliščine. Ivo je ruski car Aleksander I. leta 1803. prosil, predsednika Ameriških zedinjenih držav Jeffersona, da ga seznani z ameriško federalno ustavo, ga je ta opozoril na oemogočost, da bi federalizem deloval brez svobode?.. 1 udi južnoaoieriiiškie države so hik' organizirane na federalistični podstavi In nekatere so po obliki še danes federacije, toda federalistična misel je bila dejansko pokclpana. 'ko je bila odpravljena demokracija. Sovjetska zveza je tudi po dbliiki zvezna država, ki sestoji iz II zveznih republik, -2 avtonomnih republik, devet samoupravnih pokrajin in devet narodnih okrajev, lo se pravi, da je Sovjetska zveza sestavljena iz >1 avtonomnih enot. I oda vsakemu je znano, kako majhna je neodvisnost teh enot, četudi se lahko usaka od njih po 'besedah ustave iiz 1936. leta odcepi od Zveze. I o je zato. iker vlada >ovjci 'tiski zvezi diktatura. Ne more 'biti torej federacije brez svobode in demokracije, /ato je po-trieibno najprej mesti svobodo in demokratizem, pa šele potem postaviti vso državno skupnost na zvezno Podstavo. Kdor se izmika volitvam, temu ni niti do federacije niti do demokracije. N ničel n<> .se ne da lem besedam \ nobenem 'pogledu i'ii z nol!>eine strani prigovarjati. Samo. s stališča praktične politike bi dodali dvoje pripomb. Prva je ta. do brez. svobodoumnih političnih Zakonov 'ne more biti besede o deinolkraciji, torej Midi o federaciji ne. Ceniti volitve, ki bi se vodile, »e da bi se smeli poučiti volilci o njili pomenu \ svobodno osnovanih političnih organizacijah, na svobodnih zborovanjih in pci svobodnem tisku, /lasti brez zadnjega nima pomena, govoriti o svobodnih volitvah. /tli se pa. tla bi .ga radi nekateri preprečili s sklicevanjem na zunanjepolitični položaj. Povedali simo že, da se ta pomislek lahko upošteva na ta način, da naj bi 'bila svoboda tiska omejena v ztinanjepoliiičnih stvareh, v notranjepolitičnih pa na j Ibi take omejitve r'e bilo. S tem bi bili vsi resni pomisleki zoper novodoben tiskovni zakon 'brez osnove, če bi pa kdo le še hote1.] omejitev, bi samo dokazal, da mu za svoboden tisk sploh mi. Druga je pa stvar glede notranje razdelitve države. Mi Slovenci, vsaj pravi, demokratični Slovenci, ne moremo želeti clrugeag, kakor cla pride v vseli pokrajinah ljudska, volja; do veljave. Dokler tega ni, bo tudi naša samostojnost in svoboda zmeraj ogrožena, /ato se ne smemo gnati, da bi se zdajci osnovala kaka, enota, ki bi bila zoper voljo prizadetih. Pomislimo samo na Voj- ki vodimo, na Bosno, pa tudi na južno >! Na- kopali bi si samo po nepotrebnem očitek p rigali jaštva za tuje koristi. Naj si torej urede te stvari Hrvati in Srbi med seboj! Mi pa raje pometajmo pred svojim pragom. Saj se je nabralo že toliko pralni in nesnage pred njim. da še v lastno hišo ne moremo več. /ato se nam zdi. da bi si najprej priborili ita vstop. Namesto, da- bi mešetarili okoli in se šli veliko politiko zunaj, vzemimo lopato in 'pospravimo vse celostne smeti, ki nam jih je zapustil nacionalni centralizem na levi in desni strani vhoda. Iz totalitarnega podzemlja V Ljubljani izhajal tednik »Straža v viharju«. Izdajajo ga ljudje, ki so jim od vsega začetka jasna in dognana, vsa vprašanja, nad katerimi si belijo glave drugi na tern svetu. Noben dvom jim ne razjeda duš. Z vdanostjo ovčje črede hodijo za vodnikom, ki se jim je postavil na čelo. Talka st var seveda ni 'kdo ve kaj težavna, treba je zanjo samo nekih posebnih lastnosti, razuma in značaja'. Fak o jim je mnogo prih ra njenega, kajti čudna so včasih pota na tem svetu, in težka je odločitev. Njim ni mar takega iskanja. Kod gre pot in kje se neha. ni njihiia stvar in ne nji lina odgovornost. Njih na stvar je samo, obmeketati tiste, ki se jim zdi. da imajo pravico, razmišljati o poti in cilju, ali ki se celo po vzpenjajo na vzpetine ob potu, da vidijo, če in kje je tam spredaj prepad, ki drvi čreda. vanj. Hazgovarjati se z njimi nima pomena: brž ko imaš svoje misli, te ozmerjajo. »Straža v viharju« in ljudje za njo so seveda brezpogojno v službi določene stranke. Kar ta dela, je dobro, je celo najboljše. Zato pa je seveda slab tisti, ki ni zan jo, a še slabši, sploh najslabši. ki je zoper njo. Razlogi? Čemu! Da ljudem take zvrsti »Slovenija« ni všeč, je samoobsebno. Nemogoče je celo. da bi bilo drugače. Mi. ki zmeraj vabimo h kritičnosti s stališča slovenske skupnosti, ki nismo in ne bomo klecnili pred nobenim malikom, pa če ga nam maigari postavijo na oltar, ne moremo 'hiti dopadljivi takim. ki so so kritičnosti in lastni sodb odpovedali. /ato se seveda s »Stražo« ne mislimo prerekati. /a razloge ni njim, za zmerjanje ni nam. Ali — našim bralcem moramo vendar prav na kratko povedati, za kaj gre. »Straža« se je namreč zaletela v nas, češ glejte jilv, drugače mislijo kakor mi, in spoznavale! in oznanjevalci večnih političnih resnic, kakor jh razalagjo go-spodarj naših misli, nočejo biti. Sicer pa. ko smo zaznamovali njen značaj in znača j ljudi, ki so za njo. bi bilo prav za prav čudno, če bi se ne bila zaletela v nas. Kako na j dela drugače iz. svojega duha vdane podložniške pokorščine, tega sicer res ne na j lepšega, a prav gotovo naj izrazitejšega slovenskega izročila. Kaj se ogleduješ z vzpetin. kam pelje pot? Mar ne vidiš, da že gre sodnik po njej? Kaj ti je mar cilja, ki nisi poklican, tla. ga, iščeš? Cii je dan, in naš vodnik ve zan j. I Razlogov torej nimajo, /ato zmerjajo. Vsak. ki nima razlogov ,pa bi se rad' pokazal, zmerja. Tak je zakon dušo. In v zmerjanju in samo v zmerjanju so res iprecej nadarjeni: žabja perspektiva, listič, svitorepkai. zlagani naslov, smeh. Ali vendar, naše zaznamovanje bi ne bilo popolno. če Ibi ne dali nekaj dokazov zanj. »Straža v viharju« na primer imenuje naš list neslovenski. Zato menda, ker ni nihče bolj dosledno držal slovenske zastave pokoncu, kakor mi. Pač pa je seveda; slovenska ona. ko se puli za unitaristično stranko, ki v svojem naslovu še slovenskega imena ne pozna. In ki so jo svoje dni nacionalistični »Pohod« in njegovi dediči v jugoslovenstvu že kar z dopadenjein omenjali. Umsko in nravstveno raven tega iiisat pa podamo najbolje, če navedemo dvoje dejstev. V lanski številki z dne 29. decembra smo prinesli uvodnik za 150 letnico Linhartove veseloigre »Županova Micka«. Sestavek govori o pomenu tega prvega odrskega dela v slovenščini, ki so je z njo dvignila na raven omikanega, jezika. S temile podčrtanimii besedami pa smo hoteli še posebej opozoriti Slovence na gledališko predstavo: 28. decembra t. 1. je uprizorilo v režiji dr. Bratka Krefta slovensko »Narodno gledališče« v Ljubljani »Županovo Micko« z izvirnim Linhartovim besedilom. Ugotavljamo, da v vsem sestavku ni bilo nobene druge besede o dr. Kreftu, s čimer pa seveda ne mislimo reči, tla ibi ga ne bili tudi večkrat omenili, če bi bilo iza stvar in njeno razumevanje kakor kol potrebno. »Straža v viharju« pa je stvar takole ponaredila: »Slovenije« ni motilo, da ne ibi (ibila) oda stoipetdesetleliniei »Županove Micke« posvetila uvodnika z mastnim vložkom slavospeva marksističnemu »kulturniku«, namreč dr. Kreftu. Nič •nam ni treba, bi rekli, dostavljati tej ponaredbi, ki se oiznamenjuje sama po nravni, pa še skoraj bol j po umski strani. Sicer pa, kakor že povedano, če izzvamemo prav izredno nizko raven, nas vse te stvari niso iznenadile ob razmerah, ki živimo v njih. Neveselo znamenje je najbolj, da so navsezadnje študentje, ki so potegnili zaveso pred vsakim samostojnim iskanjem. A sipet je veselo znamenje, da je takih študentov tako malo, da ne štejejo, razen kot privesek. In skoraj ise nam zdi, da so prav za prav marali dobiti za to stvar nalog od gospodarjev svojega prepričanja, nalog, ki nas spravlja v isto vrsto z jugoislovansko-nacionalno »Našo mislijo«. Še tole: »Slovencu« se je zdelo, da to umsko in nravstveno nizkost poda v poudarjenem tisku! OSIak 1'crclinand: Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v 1.1918-1920 (Nadaljevanje.) Ameriška vojna misija v Radgoni. Na dan 20. januarja 1919 je prišla v Radgono ameriška vojaška misija z nalogo, da se po naročilu antante na, kraju samem prepriča o narodnostnih. upravnih in obmejnih razmerah, v p1 ■ višji generalštabu i častnik armade /, rnj.ei i držav Severne Amerike, je prišel iz 1'fatHiJc. Opremljali so ga general Maister, zastopniki ljubljanske in graške deželne vlade za iiemško-avst rijsko štajersko ter še nekaj izvedencev. Imel sem pravkar službo v garniziji, ko je avto omenjeno družbo pripeljal na trg pred magistratom. Stopil sem pred A meri kanca ter se mu naznanil kot postajni častnik v službi. Bil je pa °eitno slabe volje. Na moje poročilo ni reagiral niti s pogledom. Gospodje so nato odšli v mestno posvetovall-n'co. Tam so podali A merilc a neti poročila, in siicer 'Jaš poveljnik nadporočnik /eilhofor. župan Ko-C'°Jič, okrajni glavar grof Stiirgh. v glavnem pa ''ajbolj prepričevalen protest podžupan dr. Kam-'>iker, da se zasedba nemške Radgone in njenega »kraja po slovenskih četah preneha. Kamniker je že prej, ko je izvedel, za kaj gre. Po svojih zaupnitkih alarmiral civilno prebival-* v o z nasvetom, da 'naj /.boe 11*1. trgu »prcrl magistratom. Tega radgonski,ni Nemcem ni bilo treba dvakrat reči. V petih minutah je bilo vse pred mestno lvišo, in ko je med konferenco' na migljaj dr. Kammikerja magistralni sluga na magistrat nem stolpu razobesil nemško zastavo, so po naprej pripravljenem načrtu razobesili tudi. vsi ostali hišni posestniki nemške zastave. Ta po Kamnikerju organizirana agitacija; ka-tere namen je bil, da ameriškemu častniku kot odposlancu antante, ki bo določala meje, dokaže, da je Radgona ki so jo zasedli Slovenci in jo zahtevajo zase. nemška in da želi ostati v mejah Nemške Avstrije, je lomu prebrisancu v našo skotlo seveda prav lepo uspela. Ko so visele nemški' zastave, so zbrani Radgončani v kričanjem heil podpirali Kaimnikerjeve trditve, ki jih je utemeljeval pred misijo. Celo popisano akcijo so Radgončani uprizorili titko rekoč pred očmi naših čet, dobro se zavedajoč. tla se v navzočnosti Amerikanca ni bati našega nastopa. Po dovršeni nalogi se je ameriška misija od magistrata napotila peš proti hotelu »Kaiser von Oesterreich«. spremljana s »lieil« kričanjem vseli tam zbranih Radgončanov. Vsebine poročila, ki ga je po povratku v Pariz podal sef misije o Radgoni in radgonskem okraju, si ni težko predstavi jati. Prebivalstvo se mu je legitimiralo z nemškimi zastavami in kriki »heil«. okrajni glavar in mesit ni župan pa podžupan so se 11111 pa predstav li in protestirali v imenu svo je nemško avstri jske Vlade zoper krivično zasedbo nemškega ozemlja po Slovencih. Amerikanec in na njegovem mestu vsak druigi tujec, ki ne pozna razmer in ne more vedeti, da je druga polovica Radgone tako imenovana Gornja Radgona, kakor tudi okolica, na primer Po-trna. ki je predmestje Radgone ter Prekmurje itad.. ki leži pred nosom Radgone, po 98% slovensko, je moral v pol ure svojega bivanja v Radgoni dobiti vtisk, da se je tam Nemcem zgodila krivica, ker Slovenci segajo, zasedajo in silijo v nemško ozemlje. Glavna hiba pri vsem je bila, da; ni bilo onemogočeno rovarjenje najbolj nevarnemu tir. Kamnikerju in da je bila dopuščena dvojna uprava. Vojaški zasedbi bi bila morala •nujno slediti, takojšnja odstavitev občinske, politično-upravne. sodne in davčne uprave ter postavitev naših uradnikov z istočasno podreditvijo vsega tega pod ljubljansko deželno vlado. Vzrok, da se to z naše strani ni zgodilo, je pa iskati v takrat prevlada-jočem mnenju, da borno Slovenci na mirovni konferenci, ki bo določala meje, dobili vse, kar koli bomo zahtevali. Razstrelitev broda čez Muro pri vasi Lutverci, ki leži ob cesti med Apačami in Gornjo Radgono. Tako kot navedeni naslov se je glasilo povelje, ki sem ga dolbi 1 nekega večera, menda nekaj dni pred bitko v Radgoni, torej v času, ko je ozračje že precej dišalo po smodniku. Šlo je za brod, ki bi omogočil prevoz sovražnih oddelkov iz sosedne strani čez Muro. pot, po kateri so baje skrivaj že večkrat prihajali nemški ovaduhi, poslužujoč se afti za oddajanje svojih poročil poljskega 'telefona, i so ga v nočnih urah napeljali ob železni vrvi zraven broda. Bila je mrzla zimska noč, ko sem z oddelkom kakih 20 mož v visokem snegu ogledoval prevozno napravo. Težko ledene plošče so skoraj zakrivalo deročo strugo, ki je tam bila začasna meja ali po takratnem demarkacijska črta. f Opazovalec Dr. Pavle Grošelj f V ponedeljek 29. proLsinca I. I. so položili v grob prj Sv. Križu v Ljubi jami honorarnega, profesorja medicinske fakultete slovenskega vseučilišča dr. Pasla Grošlja, slovenskega naravoslovca. Dr. Pavle Grošelj je umrl zaradi operacije v grlu na zagrebški klinilki, kamor se je napotil pred kratkim. Rojen v L jubljani 9. svečana 1883 je postal po promociji na dunajskem vseučilišču profesor na ženski gimnaziji v Ljubljani. Ker je že zgodaj začel pisali zraven lepoislovnokritičnih sestavkov Iudi naravoslovne stvari —- spisal je leta. 1909. tudi večje naravoslovnim delo za izdajo zoološkega zavoda na Dunaju v nemšikem jeziku — je zaslovel kot znanstvenik. Že leta 1917. ga je povabilo zagrebško vseučilišče, da ihi prevzel službo proiseiktmrja v biol oško-mor f o loš kem za*-vodu in ga je na to leta 1919. imenovalo zagrebško vseučilišče za honorarnega predavatelja. Ko je po svetovni vojni postalo vprašanje slovenskega vseučilišča spet aktualno, je bil dr. Pavle Grošelj eden izmeri tistih, ki so z vso srditostjo odklanjali vse predhodnje stopinje za slovensko vseučilišče in. pa začasno ustanovitev slovenskih vseučiličkih stolic v Zagrebu ter se je z vso njemu lastno duhovitostjo zavzemal za takojšnjo ustanovitev popolnega slovenskega vseučilišča v Ljubljani. Leta 1922. je Ibil imenovan za docenta biologije na medicinski lakulteti slovenskega vseučilišča, zraven tega je ostal profesor na ljubljanski ženski gimnaziji. Urejeval je tudi znanstveni obzornik »Proteus«, v katerem je priobčevali naravoslovne sestavke, ki so bili v znanstvenem in leposlovnem pogledu na višini. Dr. Pavle Grošelj je bil odločen in 'brezobziren Slovenec, kar je treba poudariti še posebno zato. ker ga nekateri hočejo postaviti na manj slovensko stran. Nikoli ni bil jugos loven. Ril je v vseh znanstvenih stvareh podkovan slovenski kulturni človek in pa pravi Ljubljančan. Nenavadno duhovit je z bistro in ostro satiro obvladal vsako družbo, v katero je zašel. Delal je pozitivno za slovenstvo. Naj počiva v miru v slovenski zemlji na Ljubljanskem polju! Razstava slovenskega krajinarja Eda Deržaja V ljubljanskem umetnostnem paviljonu je razstavil slikar Edo Deržaj 120 svojih del, samih pokrajin. Lanskega aprila je pa priredil pri IJ1-richu v Zagrebu razstavo, ki je dosegla med Hrvati popoln uspeh. E. Deržaj, ki je živel daljši čas v Anglij i, ikjer so pri poznali njegovo slika rsko kakovost, je planinec in njegova slikarska dela poveličujejo slovenska gorovja in planine. Zraven oljnatih slik je razstavil tudi okoli 40 akvarelov, dovršenih v tehniki, ki se jim pozna angleška šola. Med njimi so naravnost delikatne stvari n. pr. »Zimski dan« s temačnim razpoloženjem. Deržaj, slikar slovenskih Alp podaja motive iz triglavskega pogorja in motive ob Savi okoli Šmrane gore. prav kakor naš največji in daleč po Evropi znani slikar naših visokih alp Marko Pernluiirt (Pernat) pred 90. in 80. leti. Če je pa Pernhart slikal stvarnost in objektivnost, slika Deržaj izprememlbe v naravi. Tudi v akvarelih išče mogočnost oblik naših visokih Alp, n. pr. v »Studorju«, »Uskovnici«, »Kamni iz Uskovni.ee« itd., v krasnem miiru in spet v južnih sapah, ki vale oblake — vse to v zelenih, rdečkastih, sivih in črn kast ih odtenkih. Med terni akvareli vpliva »Špik« posebno mogočno, medtem ko v »Po dežju« spominja na lahkoto japonske slikarije. Derža-jeve oljnate slike :so delane s čopičem in z nožem, kakor nanese predmet in kakršno je občutje, ki naj ga podaja. Med njimi so mogočni, monumentalni, gorski pogledi n. pr. »Mi.šelj vrh« z veličastnimi skalnatimi skladi in mirom ozadjem, »Frdamane police« v ozadju z divjimi višavami, spodaj z jutranjimi meglami, »V snegu« (Zelna-rica s Hribairie), »Pesem gora« z divjanjem gorskih elementov, »Tesnoba« z divjimi oblikami, »Privid« v ozadju s Triglavom, ki ga je zapadel poletni sneg itd. Držajevo alpske pokrajine bo razumel popolnoma tisti, ki pozna naše Alpe in ki se je vživel z naravo visokih pogorij. Ker opeva Deržajev čopič in nož impresije naše zemlje in tistega njenega dela. ki daje človeku duhovno ravnotežje, če sc mu prepusti: polsebno pa še v današnjih zmedenih časih, ko se tudi v oblikujočo umetnost vrivajo zoper.uaturne spake, se nam zdi potrebno., da poudarimo, da je Deržajev o umetnost treba upoštevati in pripoznati tudi zaradi tega, krc jo zdrava in raste iz slovenske zemlje. Pripomnimo le še, da je Deržaj raz-zastavil tudi še nekaj akvarelov, ki jih je svoje djii napravil v Londouiu, in pa iu^kaj novejših akvarelov in risih s peresom iz Skoplja. kjer je bil nekaj časa pri vojakih. u__J Poljska na novi poti V Parizu je dne 23. p. m. zboroval poljski narodni ■svet. /a predsednika jo bil izvoljen I a-derevvski. prvi predsednik poljske republike po vojni. Zaznambe vredne so besede, s katerimi je prevzel predsedstvo. Glede prihodnje državne oblike je menil, da se bo pač prilagodila pogojem, ki bodo dani po zmagi. Ostro je obsodil poljske vlade zadnjih let, ki da so največ odgovorne za usodo, ki je doletela Poljsko. Toda žrtvovana kri in udarci usode, ki so zadeli domovino, morajo biti Poljakom v poduk. Najti morajo političen sestav, ki bo družil načela, demokratične enakosti in osebne svobode in stalno, močno vlado. Ta obsodba nesposobnih političnih visomercev, ki so 'pognali Poljsko v prepad, mora razveseliti vsakega demokratično mislečega človeka, zlasti vsakega demokratičnega. Slovana. Poda spet se vprašuje človek, ali je 'bilo treba tistega prav tako divjega, kakor neumnega centralizma, s katerim so samozvani poljski šlahčiči hoteli vladali poljsko državo? Državo, v kateri je bilo kaki dve petini narodnih manjšin in v kateri so bile povrh še velikanske kulturne in gospodarske razliki*, komaj kaj manjše, kakor v Jugoslaviji. Mar je res treba, da dobi nekaj nepresodnih, ljudstvu tujih in njegovo dušo in omiko nerazumevajočih ljudi pod raznimi državotvornimi gesli vso oblast nad državo, tla jo potem pripelje v pogin? Poljakom želimo, zaradi njih bodočnosti jim želimo, da uresničijo besede svojega prvega 'predsednika. A uresničili jih ne bodo ce^ne nared c trdnega sklepa, da ni maj nacionalistična svojat, nesposobna in koruptna .nobenega mesta \ pti-hodnji. svobodni. Poljski, razen v tistih taboriščih, v katere so spravljali resnične poljske domoljubi'. Potem ipai ne bo več zginila Poljska. I ud i s političnega zemljevida tu*. Film ali gledišče Že sc je enkrat pri nsa reklo z vidnega mesta: film služi zabavi, gledišče za estetično in moralno vzgojo ter za umetniške pobude, lo ostane načelo, četudi je danes. žal. večkrat narobe, kar je tudi že bito ugotovljeno. Kako pa razume te stvari naaš mladina, ta »up naroda« in bodočnosti. Včasih so se dijaki postavljali s tem, da so znali na pamet celega ali del Prešerna ali C,re-gorčiča To so bile namreč izvenšoLske. zasebne zadeve dijaka. Dalje so bili dijakom priljubljeni posebni strogi izpiti iz narodne zgodovine (takrai pač, žal samo avstro-oguske zgodovine). Kaj na delajo dandanašnji, dijaki v prostem časui? Maski do brezumja trenirajo in lomijo svoje ude. pa so še manj odporni kot šobili stari, dijakinje pa uto in ure rišejo, študirajo in zbirajo filmske »dive in »zvezdnike«. V ta namen so naročene na posebne »strokovne« obzornike, kjer najdeš met drugim globokoumno »študijo« o zvezdnikih pot naslovom »Kdo je komu mož in kdo kontu zena«. Kaj takega bi pač morala oblast, ce druga tu. vsaj šolska, najstrožje prepovedati.. Res m. v teni nič takega, kar bi inogel nas zakon naravnost preganjati: a tratenje časa v teh posebej naši t razmerah s takimi neumnostmi (primernega, iz* raza za te stvari slovenščina niti ne premore alt pa ga ne najdem) je več kot samo kazim o. V tihi uri sem se večkrat trudil, da bi st predeči I kak motiv ali doživljaj al. mrsel ali podobo iz. filmov, ki sem jih videl - a zaman! V.del setu vsa j tiste tako zvane dobre zelo obiskane m hvaljene filme, ki so mi bili takrat cclovsec. že eez nekaj ur je bilo izvencivanja v doživljanju konec. Stroj pač ne ustvarja živili bitnosti. Največ veselja so mi napravili še žurnali; z naravnimi posnetki. ki bi pa morali biti številnejši Zato vem. da me lilm umetniško (vtiskov na slikarja ali glasbenika ne morem poznati) ne oplaja kot n. pr. življenje samo ali knjiga, gledišče, podoba ali pesem. Menim, da bo to morda edina, i n naj večja ovira do zadnjega .umetniškega vzpona filmskega uspeha. In če pri tem pomislim, da so danes pri nas (in najbrž povsod) pokoleuja mladine, kr se vzgajajo izključno samo ob f i lun u, (kdo pa In se danes sedel pri obsežnih romanih Sieitkicvviecz.a alt I ol-*>iega?!). me je strah vprašanja, kako bo ta mladina kdaj ustvarila kaj duhovnih vrednot n. pr. čisto umetnost .. . NB. Izrabim to priliko jn izrazim željo, da bi rad videl več žurnalov, ki naj prinašajočim več posnetkov naravnih znamenitosti, iz vseh delov sveta, pa tudi človeških znamenitosti in dogodkov, ne pa same parade in zopet parade, samo vojsko j n a c rop la ne in pa tiste politične dogodke, ki služijo samo propagandi in izzivajo pri mirnem, zrelem gledalcu le odpor. Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik „Slovenije“! Mali zapiski Slovenci, učite st* slovenščine! Napadi, na .slovenski uradni jezik niso nova stvar! Zdaj. ko smo ob 20 letnici Jugoslavije sl F šali toliko lepega o napredku v Sloveniji, da hi kdo mislil, da smo bili, pred d verni desetletji res sc nomadi, si pa: obnovimo bežno še napredek slo-venskega jezika v uradih. Ugotoviti se da le eno dejstvo: vedno huje! V vlogah strank in celo pob rejenih uradov' mrgoli izrazov kot: broj. mi*1' starslvo. srednja nastava (sklanja se seveda, p° slovensko!): posclbno se odlikujejo naši športni klubi s .svojimi poročili in prošnjami, kjer slo; venskih izrazov sploh ne poznajo kot je videt' (skok u v is itd.). Hudo je, da morajo ■slovenski uradniki sprejemati takšne vloge, še. slabše.