 
 
 
 
 
 
RIKOSS 
 
 
Poljudnoznanstvena revija s področja ljudi z okvaro vida 
 
številka 3 / 2018  
 
1 
 
KOLOFON 
 
 
RIKOSS  
 
Poljudnoznanstvena revija s področja ljudi z okvaro vida  
letnik 17, številka 3 / 2018  
ISSN 1854-4096 
 
Izhaja 4-krat letno v elektronski in zvočni obliki in je brezplačna.  
Spletna stran: http://www.zveza-slepih.si/rikoss/ 
Izdaja: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije 
 
Odgovorni in tehnični urednik: Marino Kačič 
Uredniški odbor / sodelavci: Aleš Kuhar, Brane But, Matjaž Mihelčič, Metka Pavšič, 
Safet Baltič, Slavica Bukovec Zupanič  
 
 
V reviji se objavlja priporočila in izsledke testiranj nove specialne IKT opreme, 
strokovne članke o spoznanjih z relevantnih področij, možnostih za izobraževanje, 
delo, prosti čas, o izkušnjah v povezanosti/vključenosti, o osebnih življenjskih in 
delovnih izkušnjah ljudi z okvaro vida, njihovih svojcev, strokovnjakov vseh podpornih 
služb in drugo. Vsi prispevki so avtorizirani, avtentični in se nanašajo na področje 
"ljudje z okvaro vida". 
 
 
================================================================ 
 
Avtorske pravice za prispevke, sprejete v objavo, pripadajo reviji Rikoss. Uredništvo 
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele besedila, če tako zahteva jasnost in 
razumljivost, ne da bi o tem prej obvestili avtorja. Avtorji prispevkov so odgovorni za 
avtentičnost besedila in svoja stališča. 
 
© Revija Rikoss (ime, oblika in vsebina) je zaščitena z zakonom o avtorskih pravicah. 
Revija ali katerikoli njen del ne smeta biti razmnožena ali spremenjena v kakršni koli 
obliki (elektronski, zvočni, tiskani ali drugi obliki) brez predhodnega pisnega 
dovoljenja lastnikov avtorskih pravic: © Revija RIKOSS in Zveza društev slepih in 
slabovidnih Slovenije.  
 
Domov   Uredništvo   Naročite brezplačen Rikoss 
 
================================================================ 
 
 
2 
 
KAZALO 
 
UVODNIK: Bela palica za slepe in slabovidne ljudi 
Marino Kačič 
 
AVTOPORTRET: Slavica Bukovec Zupanič 
Svet v barvah je lepši 
 
POPOTNIŠKI UTRINKI: Družinsko popotovanje po Barceloni 
Urh Štrakl 
 
INTEGRACIJA: Je moč besede v temi večja, kot na svetlobi? 
Slavica Bukovec Zupanič 
 
INVALIDSKO VARSTVO: S 1. januarjem 2019 se bo začel 
uporabljati novi Zakon o osebni asistenci 
Brane But 
 
DOBRO JE VEDETI: Skrb za slabovidne v Evropi 
Barbara Krejči Piry, članica delovne skupine za slabovidne pri 
EBU 
 
PAMETNI TELEFONI: Aplikacija Safari (internetni brskalnik) 
in aplikacija Siri  (za govorno ukazovanje) 
Safet Baltič 
 
NAMIGI IN NASVETI: Nedeljivi presledek v Wordu, Pretvorite 
kar koli v kar koli 
Brane But 
 
 
3 
 
NOVIČKE: novi USB HID standard za brajeve zaslone, 
Google Lens in Microsoft Seeing AI – aplikaciji, ki slepim 
olajšata vsakodnevna opravila, spletni klepetalnik Skype 8 
odslej dostopnejši, v Zadru mednarodni tabor s področja 
IKT tehnologij za slepe in slabovidne, prva brajeva 
pametna ura 
Aleš Kuhar in Jožef Gregorc  
 
 
  
4 
 
UVODNIK: Bela palica za slepe in slabovidne ljudi 
Avtor: Marino Kačič  
Lektoriranje: Albert Kolar 
Pošlji komentar 
 
 
Mednarodna zveza slepih je leta 1970 razglasila 15. oktober za mednarodni dan bele 
palice in ji s tem podelila poseben status v družbi. Danes je bela palica za slepe po 
svetu priznana kot pripomoček, ki omogoča človeku z okvaro vida samostojnost in 
varnost. Je pa tudi simbol slepote. V članku prikažemo povzetek rezultatov raziskave 
o aktivnih uporabnikih bele palice (Kačič 2018). Objavljamo pa tudi tri intervjuje o 
procesu sprejemanja in izkušnjah aktivne uporabe bele palice. 
 
Zgodovina bele palice 
 
Bela palica se je med ljudmi z okvaro vida uveljavila šele v dvajsetih letih minulega 
stoletja. Prvi naj bi jo uporabil britanski fotograf in glasbenik James Biggs, ki je zaradi 
nesreče oslepel leta 1921. Prav on naj bi se domislil, da bi svojo palico pobarval v 
belo, da bi ga vozniki v domačem kraju, polnem prometa, bolje videli, kadar je 
prečkal cesto. V Združenih državah Amerike pripisujejo uvedbo bele palice Georgeu 
A. Bonhamu iz kluba Lions Club International. Leta 1930 naj bi opazoval slepega 
človeka, ki je prečkal ulico s črno palico, ki je bila motoristom zaradi temnega 
cestišča komaj vidna. V klubu Lions so se zato odločili, da mu palico zaradi boljše 
vidnosti prebarvajo v belo (Mihelič in Čufer 2005, Wikipedija 2018).  
 
Prvi posebni predpis o beli palici so sprejeli decembra 1930 v Teoriji, Illinois (ZDA), ki 
je nudil slepim pešcem z belo palico zaščito in prednost v cestnem prometu. 
Naslednji korak se je zgodil leta 1964, ko je ameriški predsednik Lyndon B. Johnson 
razglasil 15. oktober za dan varnosti z belo palico. Končno je leta 1970 Mednarodna 
zveza slepih isti datum razglasila za mednarodni dan bele palice, s čimer je 
spodbudila sprejem predpisov v posameznih državah po vsem svetu (Kačič 2006, 
The white cane 2006). 
 
Uporabnost bele palice 
 
Belo palico si lahko predstavljamo kot podaljšek prsta ali roke, s pomočjo katere 
uporabnik bele palice skenira oziroma pridobiva informacije o tehničnih ovirah iz 
okolja (nekakšna kamera za slepe), kar nadomešča zbiranje istih informacij s 
pomočjo vida. Ko pridejo informacije v možgane, lahko zapolnijo zemljevid – 
predstave o okolju, ki si jih prej zgradi, ko se uči hoditi v nekem prostoru ali poti 
(Stančić 1991). V bistvu je osnovni princip procesa enak, kot pri videčih ljudeh: oba 
pridobivata informacije iz okolja. Eden preko vidnih zaznav, drugi preko tipnih. 
Razlika je v zaznavnem načinu. Obema te informacije zapolnijo (pred)vgrajen 
zemljevid okolja in tako ustvarijo predstavo, kaj se v tem okolju nahaja in kje v tem 
okolju je on. Velika razlika pa je v tem, da je pri uporabniku bele palice zaznava 
5 
 
informacij omejena na širino in dolžino palice. Medtem ko pri videčem človeku 
praktično ni omejitve, razen če ima težave z vidom. 
 
Bela palica pa nima le vloge pripomočka za zaznavo tehničnih ovir oziroma 
pridobivanje informacij iz okolja (nekakšna kamera za slepe), ima tudi vlogo 
informiranja ljudi v okolju oziroma sporočanja, da ima oseba s to palico hudo okvaro 
vida (deluje kot prometni znak za videče). Vsak od teh dveh se mora naučiti, kako 
ravnati in tudi sprejeti pravila svoje vloge. Vloga ima imanentno predpisana pravila 
ravnanja, ki to vlogo v družbi definirajo. S tem dobi bela palica še tretjo funkcijo in to 
je simbolična vrednost, ki definira položaj uporabnika bele palice v družbi. 
Tradicionalno je bela palica definirala uporabnikov položaj precej nižje na družbeni 
lestvici glede na ostale v okolju. Iz tega izhajajo temu primerni stereotipi, občutek 
manjvrednosti ali večvrednosti, nemoči ali premoči, vsiljevanje mnenj in oblik pomoči 
ipd (Barnes et al. 1999, Goffman 2008, Kačič 2008, Zaviršek 2000). 
 
Bela palica v praksi 
 
Na tem video posnetku (Kako slepi ljudje uporabljajo belo palico 2018) si lahko 
ogledate uporabo bele palice in kaj doživlja videča oseba, ki poskuša uporabljati belo 
palico, da bi bolje razumela aktivne uporabnike bele palice. 
 
Obstaja veliko napisanega in še več pričevanj na osnovi izkušenj o tem, kaj dobrega 
in kaj slabega prinese aktivna uporaba bele palice. Da bi prišli do določenih 
spoznanj, je bila opravljena raziskava z aktivnimi uporabniki bele palice. Ključna 
spoznanja te raziskave (Kačič 2018) so: 
 
- da proces, ki vodi do ponotranjanja oziroma sprejemanja aktivne uporabe bele 
palice, poteka različno dolgo in pri tem se kažejo trije različni vzorci: takojšnje 
aktivne uporabe, aktivne uporabe s krajšim zamikom in aktivne uporabe z velikim 
zamikom ali zavračanjem. Vsak od teh ima specifična ravnanja. 
- Da obstajajo v procesu sprejemanja bele palice trije različni vzorci kot rezultat 
boja med miselnim in čustvenim delom procesa: vzorec koristnosti, vzorec nuje in 
vzorec zavračanja (vsak od teh ima specifičen potek). 
- Da obstajata dva temeljna razloga, zakaj so se odločili za aktivno uporabo bele 
palice: samostojnost (ta veča tudi neodvisnost in zaupanje vase) in informiranje 
okolja (to vodi k boljšemu razumevanju s strani okolja, pomoč in večji varnosti). 
- Da obstajata dve obliki odnosa okolja do uporabnika bele palice: distanca 
(nekateri to doživljajo pozitivno, drugi negativno) in aktivna odzivnost okolja (tudi 
to nekateri doživljajo kot pozitivno, drugi pa negativno oziroma vsiljivo). 
 
Izkušnje uporabnikov bele palice 
 
V nadaljevanju članka objavljamo še tri intervjuje v celoti. S tem upamo, da bo 
olajšano razumevanje procesov in omogočen vpogled, kako uporabniki bele palice 
doživljajo svoj proces ponotranjenja (sprejemanja) bele palice in kako doživljajo 
kasneje, ko so aktivni uporabniki bele palice. 
6 
 
 
 
Intervju s Terezo Ziherl Škrbec (uporabnica bele palice)  
 
1. Kdaj ste začeli uporabljati belo palico in kako ste se učili? 
Belo palico sem začela uporabljati na rehabilitaciji v Škofji Loki, nekako pol leta po 
prometni nesreči v kateri sem oslepela. Stara sem bila 17 let, večkrat tedensko sem 
imela ure orientacije po mestu s tiflopedagogom. 
 
2. Kako ste na začetku doživljali sebe z belo palico in kako ste premostili težke 
trenutke? 
Orientacija z belo palico mi je bila skrajno odvratna, palice najraje niti ne bi prijela v 
roke. Bilo mi je izredno mučno, ker so ljudje zijali vame, ker je palica ropotala in sem 
zbujala pozornost. Zelo sem bila vesela, kadar je padal dež in so ure orientacije 
odpadle. Palico sem uporabljala le v času orientacije s tiflopedagogom, sicer pa ne - 
vedno sem si uredila spremstvo. Bela palica mi je bila kot Davidova zvezda – oznaka 
za žide, nekaj odvratnega, ničvrednega, ponižujočega. 
 
3. Koliko uporabljate belo palico in kaj vam danes pomeni? 
Danes belo palico uporabljam vsak dan. Po nekaj letih sem namreč končno 
ugotovila, da mi palica nudi več prednosti kot slabosti. Spočetka sem se mučila s 
hojo na pamet in tipala z nogami, počasi pa sem vendarle ugotovila, da mi gre s 
palico bolje, hitreje in varneje. Ljudje, ki zijajo, tudi pomagajo, če imaš belo palico, se 
natanko ve, za kaj gre. Mogoče so prej ljudje menili, da sem motena ali pijana. 
Danes ne dojemam bele palice kot nekaj nezaželenega, ampak kot pripomoček, ki mi 
koristi.  
  
4. Kakšen je odziv okolja do vas, kadar v družbi uporabljate belo palico? 
Odziv je zelo različen. V domačem okolju me poznajo, nič več vsi ne utihnejo, ko me 
zagledajo, ljudje ne zijajo, veliko staršev opozori otroke, da naj se mi umaknejo s 
poti. Spomnim se, da sem prav na začetku rehabilitacije doživela, da je ženska, ki je 
hodila za menoj, začela jokati, ker sem tako mlada in slepa. Lani se mi je v 
nudističnem kampu na Hrvaškem primerilo, da so otroci (Slovenci) šli gledat za 
menoj, češ ta je slep. Sem mislila, da se v nudističnem kampu da videti kaj bolj 
fascinantnega. Palico uporabljam vsak dan, ker je meni boljše, pa naj ljudje rečejo 
karkoli, po več kot 20 letih slepote tudi nisem tako občutljiva na razne opazke, kot 
sem bila na začetku. 
 
 
Intervju z Metko Pavšič (uporabnica bele palice)  
 
1. Kdaj ste začeli uporabljati belo palico in kako ste se učili? 
Začela sem pri petindvajsetih letih, ko se mi je nenadoma močno poslabšal vid. 
Sprva sem upala, da se bo stanje vida povrnilo, pa se ni. Počasi, a vztrajno in brez 
dvoma se je vame vraščala želja oz. odločitev, da ne želim postati odvisna od drugih. 
Ker sem bila ravno sredi študija, na kako rehabilitacijo še pomislila nisem. Izkušeno 
7 
 
kolegico Sonjo sem prosila, naj mi pokaže, kako se z belo palico sploh hodi, vedela 
sem namreč, da neka pravila, tehnike obstajajo. Zlahka mi je pokazala osnovne 
stvari, se z mano veliko pogovarjala in skupaj sva jo mahnili na kratek potep po 
Ljubljani. Aha, da ne pozabim, palico sem zaradi nočne slepote že davno prej kupila 
na našem društvu slepih, a je seveda ždela v omari.  
 
2. Kako ste na začetku doživljali sebe z belo palico in kako ste premostili težke 
trenutke? 
Zame je bilo to zelo težko obdobje. Na eni strani želja ostati čim bolj samostojna, na 
drugi strani se je rojevalo kup vprašanj in dvomov. Odločila sem se, da jeseni ne 
zaprosim več za služben prevoz do doma upokojencev, kjer sem tedaj delovala kot 
prostovoljka. V meni pa so se bohotili strahovi, se rojevala številna vprašanja; kako 
bodo name gledali sokrajani, še posebej moški, ki so me bili doslej vajeni kot 
slabovidne, kako bodo vsi zijali vame, kako težko bo to sprejela moja družina, kakšne 
stiske bodo ob tem doživljali, in nazadnje, zdaj se bom »označila« za slepo osebo, 
kar sem vsem zanikanjem navkljub dejansko tudi postala.  
 
Po neprespani noči sem odšla proti službi. Palico sem držala v roki, šele v zadnji 
četrtini poti sem jo raztegnila. Šla sem takorekoč na pamet. Občutek, da vsi gledajo 
le vame, je bil strašanski. Notranja napetost je bila tako velika, da sem se ob prihodu 
v dom, v pisarni samo sesedla in se razjokala. Kolegice so mislile, da se podira svet, 
ker tudi njim prej svoje odločitve nisem zaupala. Za nekaj časa sem s paličnimi 
podvigi prenehala. Odlašala sem z nadaljnjim korakom, vse dokler ni prišlo do 
odločilnega pogovora s psihoterapevtom Marinom. Zaupal mi je svojo izkušnjo, izrazil 
svoja pričakovanja in povedal, da ti zoprni občutki počasi zbledijo. To je bila točka 
preobrata. Pogovarjala sem se še z nekaterimi drugimi prijatelji, ki so uspešno šli 
preko ovir v glavah in se počasi, ne brez zoprnih občutkov, ki pa so vse bolj bledeli, 
spustila na pot.  
 
3. Koliko uporabljate belo palico in kaj vam danes pomeni? 
Postala je moja sopotnica, moja pomočnica. Vedno jo imam, četudi je morda 
trenutno ne uporabljam, med drugimi stvarmi v torbici. Če jo slučajno kdaj kje 
pozabim, se počutim nekam ranljivo, negotovo. Znana sem po tem, da sem skorajda 
vedno brez dežnika v torbici, a ne brez bele palice. Postala je moj stalni »nakit«. 
Mimogrede, skrbim tudi za to, da je čista in ne preveč oguljena. Z njo vsak dan 
odidem v službo, trgovino, na avtobus, po različnih uradih... Z leti sem ugotovila, da 
sem postala z uporabo bele palice bistveno bolj sproščena in neobremenjena, 
drugače kot sem bila v letih slabovidnosti. Z njeno uporabo so odpadle večne igre, 
sprenevedanja in napetosti, povezane s tem, da vidiš bolje kot v resnici, da okolica 
ne ve, kaj je s teboj in zaradi tega marsikdaj nehote boleče reagira.  
 
4. Kakšen je odziv okolja do vas, kadar v družbi uporabljate belo palico? 
Najpomembneje mi je, da se z odzivi v veliki meri sploh ne ukvarjam več, le bolj 
bežno. Ljudje so prijazni, po najboljših močeh pomagajo. Mimogrede jih tudi kaj 
malega poučim. Šoferji se prej zaustavijo na prehodu za pešce, nekdo mi pomaga 
najti pravi avtobus, tretji mi na daleč pove, da je prehod prost in naj kar grem preko 
ceste, trgovke mi ponudijo potrebno pomoč. V mojem kraju je to postalo nekaj 
samoumevnega za vse. Včasih v službi med stanovalci še slišim med kak bežen 
8 
 
komentar, češ, kako korajžna sem, da ne verjamejo, da ne vidim, tako fajn, da sem, 
a tako uboga. V pogovorih s kolegicami pa mnogokrat povedo, da sem jim za 
nekakšen zgled, vir moči, kajti tudi oni se soočajo s sprejemanjem palice za starejše, 
hojcami, prehodi na invalidski voziček. O svojih težkih začetkih in kaj me je v tej 
situaciji dvigovalo ter me opogumljalo, po potrebi tudi večkrat spregovorim. 
 
Včasih me še stisne, ko slišim, da kak otrok sprašuje mamo, zakaj imam to palico, pa 
mu mama le nekaj pridušeno šepeta in ga skuša utišati. Vse več pa je tudi jasnih in 
spontanih odgovorov. Naj zaključim s humornim dogodkom, ko sem šla pred časom 
po ulici. Za mano hodita mama in majhen otrok. Nenadoma otrok vpraša: »Mami, a 
ta pa vodo išče?« Zanj sem očitno postala junakinja iz neke risanke. Tako so me 
kasneje poučili sodelavci.  
 
 
Intervju z Ivano Jug (uporabnica bele palice) 
 
1. Kdaj ste začeli uporabljati belo palico in kako ste se učili? 
Že na očesnem pregledu po prebolelem očesnem herpesu in stalno prisotnem 
glavkomu leta 1996 mi je zdravnik jasno povedal, da bom počasi popolnoma izgubila 
vid. Takrat sem še imela malce ostanka nekako 3 %.  
Na društvu sem si tako za vsak slučaj izposodila palico in si jo pospravila v torbico za 
hujše čase. Nisem je znala niti pravilno uporabljati. Takratne palice še niso imele 
rolke in je bila tehnika mahanja z njo veščina, ki se je ne naučiš čez noč, temveč le z 
dolgoletno prakso. Sram me jo je bilo uporabljati. Raje sem hodila cikcak kot kaka 
pijandura, kot da bi si palico raztegnila in varno hodila po poteh. Redno sem še 
hodila v službo in to na mejni prehod v Vrtojbi. Najprej je bilo treba priti do najbližje 
postaje mestnega prometa, vstopiti na avtobus, se odpeljati do želene postaje in še 5 
minut pešačiti do same stavbe, kjer sem delala. Čeprav so vsi moji sodelavci imeli 
drseč delovni čas, so mojega prilagodili tako, da sem imela prevoz na delo in nazaj. 
Zgodilo se je nek petek, ko so vsi moji sodelavci odšli domov uro prej in sem ostala 
čisto sama. Pripeljal naj bi avtobus, tako kot običajno, a ga ni bilo. Kaj pa zdaj? 
Vedela sem le, da moram pripešačiti do Šempetra. Od tam sem imela prevoz vsako 
uro do Nove Gorice. Vzela sem iz torbice palico in šla na pot. Le približno sem 
vedela, kako priti do tja. Vso pot so mi lile solze. Jaz sem pa kar šla in niti dobro ne 
vem, kje sem blodila. Vem le, ko sem prečkala glavno cesto, polno kamionov, so mi 
uvidevno ustavljali in niti ne vem, če sem šla preko na prehodu za pešce. To je bila 
zame avantura in lekcija, ki je zagotovo ne bom pozabila.  
 
2. Kako ste na začetku doživljali sebe z belo palico in kako ste premostili težke 
trenutke? 
Ko ti nekdo pove, da bo bela palica od tega trenutka naprej tvoja stalna 
spremljevalka, niti ne dojameš dobro, kaj ti je sploh želel povedati. Vsega skupaj ne 
jemlješ resno in se zanašaš na tisto malo vida, ki ti je še ostal. Ko pa steče voda v 
grlo, se sproži v tebi neka nadnaravna moč, da splavaš. Šele po premaganem strahu 
stečejo solze.  
V nadaljnjem osvajanju same tehnike so mi bili v veliko pomoč tisti, ki so že 
uporabljali belo palico, in gospa Mirjana, čudovita tiflopedagoginja, ki me je naučila 
9 
 
same tehnike, mi je položila v srce ogromno spodbudnih besed, ki jih jaz morda 
takrat nisem tako dojela, a so se kasneje izkazale za najboljše.  
 
3. Koliko uporabljate belo palico in kaj vam danes pomeni? 
Pred petimi leti sem popolnoma izgubila vid. Tako je bela palica danes moja stalna 
spremljevalka. S pomočjo le te osvajam nove in nove poti. Vsak dan grem novim 
izzivom in dogodivščinam naproti, le redko kdaj se pojavijo nevšečnosti, ki pa jih 
rešim sproti, seveda s pomočjo ljudi.  
 
4. Kakšen je odziv okolja do vas, kadar v družbi uporabljate belo palico? 
Bela palica mi je pomagala, da sem samozavestnejša in da ne potrebujem za vsako 
figo spremljevalca. Rada sem samostojna. Tako vsako jutro odidem na telovadbo 
Šole zdravja. Kar mi ljudje povedo: me občudujejo in jim dam neko nevidno moč, da 
tudi oni zmorejo, ko jim ne gre vse gladko. Kar toplo mi je pri srcu, ko kakšen malček 
vpraša, zakaj pa ima ta teta palico in z njo maha. Starši na lep način obrazložijo 
nadobudnežu, da jaz ne vidim in moram s palico potipati pot, po kateri hodim, da 
lahko pridem, kamor sem namenjena. Veliko ljudi me kar na cesti ustavlja in želijo 
govoriti: če se je težko naučiti hoje z belo palico, če me je kaj strah, kako vem, kje 
sem, in še tisoč drugih vprašanj mi zastavljajo. Vesela sem, da me ljudje opazijo, da 
vedo, da smo tudi mi nevideči lahko prijetni in predvsem, da smo tu v resnici in da 
nismo nek tabu, pred katerim bi se morali ljudje skrivati in si zatiskati oči.  
 
 
Viri 
 
Barnes, C., Mercer, G., Shakespeare, T. (1999). Exploring disability: a sociological 
introduction. Cambridge: Polity Press. 
 
Goffman E. (2008). Stigma – zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: 
Aristej. 
 
Kačič M. (2006). Bela palica - mednarodni dan bele palice. Rikoss, 5, 3: 3-7. 
 
Kačič, M. (2008). Izstopanje iz družbene vloge invalida : invalidizacija identitete in kaj 
storiti, da bi se ji izognili. V: [Socialno delo za enake možnosti za vse] : [3. kongres 
socialnega dela, Maribor 2007]: 47, 3-6; 145–153. Ljubljana: FSD. 
 
Kačič M. (2018). Bela palica - pripomoček za samostojnost in simbol za slepoto (v 
rokopisu).  
 
Mihelič, B., Čufer, B. (2005). Podaj mi roko; 85 let organiziranega delovanja slepih in 
slabovidnih na Slovenskem. Ljubljana: ZDSSS. 
 
Stančić V. (1991). Oštećenja vida - biopsihosocialni aspekti. Zagreb: Školska knjiga. 
 
10 
 
Zaviršek, D. (2000). Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: CF. 
 
How Blind People Use A White Cane (Youtube stran obiskana, 7.9.2018): 
https://www.youtube.com/watch?v=HoeUyyCpStA 
 
White Cane Week Magazine. (stran obiskana 1.8.2006)  
http://www.ccbnational.net  
 
White cane – Wikipedia (2018). Stran obiskana 15.8.2018.  
https://en.wikipedia.org/wiki/White_cane 
 
 
Na vrh 
 
  
11 
 
AVTOPORTRET: Slavica Bukovec Zupanič 
Svet v barvah je lepši  
Lektoriranje: Albert Kolar 
Pošlji komentar 
 
Zapisati dobrih 60 let življenja na nekaj strani ni ravno 
mačji kašelj. Ne, ne delam še obračuna! A če 
potegnem črto pod vsem, lahko rečem, da ni manjkalo 
dogodkov, ki bi jih bilo bolje pozabiti, pa tudi onih ne, 
ki se jih z veseljem spominjam. Še sreča, da ne vemo, 
kaj nam v življenju prihaja naproti in da čas celi rane. 
Čeravno o sebi ne pišem najraje, bom poskušala 
svojo prehojeno pot pretvoriti v čim zanimivejšo 
zgodbo.  
 
Naj se ta začne z vpisom v domačo osnovno šolo na 
Hajdini pri Ptuju, kajti tistega davnega leta 1963 sem 
zaposlenim na njej povzročila nemalo skrbi. Brez 
dodatnega pedagoškega znanja in brez kakršnekoli 
strokovne pomoči so morali učitelji dobesedno čez 
noč ugotoviti, kako poučevati otroka z le nekaj odstotki vida. A z lastno iznajdljivostjo 
so zadevo rešili z enim samim pomikom klopi bliže tabli in tako je ostalo vse do 
konca osemletke. No, skoraj do konca. Nekje v šestem ali sedmem razredu so se na 
šoli in pri mojih starših doma kar naenkrat pojavili neki ljudje iz Zavoda za slepo in 
slabovidno mladino ter začeli vse povprek pregovarjati, češ, da bi bilo dobro zame, 
če bi nadaljevala šolanje pri njih. Ne učitelji, ne doma, se seveda s tem nismo 
strinjali, kajti v šoli mi je šlo prav dobro, celo tako dobro, da sem bila najboljša 
učenka v razredu. A pritisk te tako imenovane mobilne službe je postajal čedalje hujši 
in na koncu je tudi ravnatelj Pucko, ki me je vseskozi vzpodbujal in je bil največji 
nasprotnik mojega odhoda, popustil temu nadlegovanju.  
  
V Zavodu sem tako ostala nekaj mesecev in na ta čas nimam ravno lepih spominov. 
Zame je bil to povsem nenavaden svet in obnašanje zavodskih otrok je bilo tako 
drugačno od onega, ki sem ga poznala od doma. Začasno bivanje med slepimi in 
slabovidnimi, pa še pubertetniška občutljivost povrh sta pripomogli, da je ob prihodu 
na ptujsko gimnazijo v meni dokaj hitro dozorelo spoznanje o moji drugačnosti. 
Nikakor se seveda ne pritožujem nad sošolci, ti so bili zares pravi prijatelji. Tudi o 
profesorjih le vse najboljše, vsak se je po svoje potrudil, kako bi mi čim bolj približal 
učno snov. To so bila res najlepša leta.  
  
A moja drugačnost je ves čas štrlela ven tudi v domačem, močno stereotipnem 
kmečkem okolju. Pa ne samo zaradi slabovidnosti; veliko bolj se je to odražalo v 
mojem begu h knjigam ter sodelovanju v dramski skupini in v ostalih krajevnih 
društvih. Od kmečkega otroka se pač pričakuje kaj bolj koristnega. Ob tem, da mi je 
domače okolje postajalo čedalje bolj utesnjujoče, me je v belo Ljubljano vlekla še 
želja po znanju. Čeprav je bil skozi gimnazijska leta moj cilj le študij logopedije, me je 
12 
 
po maturi kar odneslo na takratno Fakulteto za sociologijo, politične vede in 
novinarstvo. 
 
A Ljubljana ni v celoti uresničila mojih sanj. S samim študijem je sicer šlo vse po 
načrtu, a čedalje bolj se je pojavljalo vprašanje, kako preživeti. Od doma namreč ni 
bilo ne moralne, ne finančne podpore. Zaradi večjega napora, predvsem študija v 
nočnih urah, pa se je začel oglašati tudi glavkom, moja, že ob rojstvu pridobljena 
diagnoza. Močne očesne bolečine in posledično slabšanje vida sto bili moji zvesti 
spremljevalci nadaljnjih skoraj 20 let. Kar naporno je bilo vsak nov dan pričeti s 
pogledom skozi okno in preveriti, če oko še uzre izbran cilj; in potem je vsake toliko 
časa sledilo razočaranje, ko ga ni bilo več v vidnem polju. In spet je bilo treba za 
nekaj časa izbrati novo točko na obzorju.  
  
Leto 1988, ko je Slovenija začela doživljati demokratične spremembe, je bilo 
prelomno tudi zame; s partnerjem sva namreč dobila hčerko Vesno. Vsa moja 
pozornost je bila zdaj osredotočena na družino in očesne težave so bile začasno 
porinjene ob stran, čeprav niso mirovale. Na začetku 90-ih let sem se zaradi njih 
morala celo invalidsko upokojiti, preprosto se ni dalo več tako naprej. A razburljivih 
dogodkov s tem še ni bilo konec. Nasprotno, začelo se je pravo burno obdobje. Čez 
nekaj let najprej razpad partnerske zveze in čez čas še tisto najhujše, popolna izguba 
vida. Čeravno za slepoto ni noben čas pravšnji, se ta res ne bi mogla pojaviti v bolj 
neprimernem trenutku. Zgodilo se je namreč, ko je moja hči postala prvošolka. Zdaj 
se je bilo treba odločiti, ali dati prednost lastnim težavam ali otroku. Seveda sem se, 
kot večina mam, odločila za slednje. Moj cilj takrat je bil, da mora življenje teči 
neovirano naprej. Hčerkine besede, da se ne spomni, da bi se v njenem življenju 
karkoli spremenilo zaradi moje izgube vida, potrjujejo, da sem ga dosegla. Sreča v 
nesreči pa je bila, da je bila takrat hči že toliko stara, da je v neki meri razumela 
nastalo situacijo. Z vloženim trudom ter ob medsebojnem zaupanju in spoštovanju 
sva težave kar dobro obvladovali. Teh res ni nikoli zmanjkalo; kako otroku pomagati 
pri domači nalogi, kako ga pospremiti na različne aktivnosti, ga odpeljati k zdravniku, 
oditi z njim na igrišče itd. Ja, vsaj za nekaj je dobro, da čas hitro beži!  
  
Minila je osnovna šola, gimnazija, prišla so študentska leta in hčerkin odhod na študij 
v tujino. Ta je zahteval od mene, da sem se digitalno opismenila. Če hočeš biti z 
otrokom vsakodnevno v stiku, je komunikacija prek računalniške tehnologije 
najcenejša. V tistem trenutku je bilo preveč drugih izdatkov. Čeprav je bila hčerkina 
odsotnost le nekajmesečna, sem se morala na nek način ponovno prilagoditi, kot da 
bi slutila, da bo kmalu po diplomi in zaposlitvi odšla na svoje. Spet ena življenjska 
prelomnica, sem si rekla. A sindrom praznega gnezda zame k sreči ni bil tako 
stresen, saj sva s hčerko ostali močno povezani in zdaj hodiva ena k drugi na kavo. 
Tudi kak golaž ali ričet je zmeraj dobrodošel. Lep občutek in vesela sem, da mi je 
uspelo.  
  
Tako sem zdaj upokojenka, ki nima kaj dosti prostega časa. Čisto zares poskušam 
ostati čim bolj dejavna. Že ko je bila hči v srednji šoli, sem se ponovno začela 
posvečati svojim hobijem. Kot v mladosti, sta gledališče oziroma kultura nasploh ter 
branje knjig ostali vse do danes med mojimi najljubšimi početji. Redno se udeležujem 
dogodkov v Finžgarjevi galeriji in Gledališkem muzeju, navdušujejo pa me tudi ogledi 
13 
 
razstav in muzikalov ter spoznavanje tujih krajev, o čemer redno poročam v 
časopisih Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Bralci Rikossa lahko 
prebirate moje prispevke že kakšno desetletje.  
  
Zadnja leta sem kar nekaj truda in časa posvetila področju ozaveščanja širše javnosti 
o slepoti. Zelo pomembno je namreč, da se ljudem, predvsem otrokom, na primeren 
način predstavi, kako živimo osebe z okvaro vida. Šele na ta način bomo počasi 
začeli razbijati stereotipe o slepoti. Na podlagi lastnih izkušenj dobro vem, kakšen je 
svet na tej in oni strani vidnega in mi je morda zaradi tega to lažje predstaviti.  
  
V obdobju po izgubi vida je prav spoznanje o različnosti teh dveh svetov pri meni 
zastavljalo številna filozofska vprašanja, na katera si nisem znala odgovoriti. Danes 
sem dokaj samostojna. V Ljubljani se res dobro znajdem, domači so mi tudi mestni 
avtobusi. K hitrejšemu prilagajanju je nedvomno prispevalo dejstvo, da sem okolje 
poznala iz časov, ko sem še videla. Lahko torej rečem, da sem slepoto sprejela, 
čeprav občasno, sploh v povezavi z neuspehom, postanem nemočna. Ko me 
vprašajo, kaj pogrešam iz vidnega sveta, je moj odgovor tak, da mi najbolj manjka 
tista svoboda gibanja, ki jo posamezniku daje vid. Oditi kadarkoli in kamorkoli to zdaj 
pač ni mogoče, večino poti je potrebno načrtovati, predvsem dobiti primerno 
spremstvo. Poleg tega še pogosto sanjam, kako vozim kolo, da držim knjigo v roki in 
slišim šelest obračajočih se listov v njej, kako občudujem cvetoče travnike in zrem na 
zasnežene planine… Ja, svet v barvah je zares mnogo lepši, a k sreči, podobe še 
ostajajo v meni! 
 
 
Na vrh 
 
  
14 
 
POPOTNIŠKI UTRINKI: Družinsko popotovanje po Barceloni 
Avtor: Urh Štrakl 
Urejanje rubrike in lektoriranje: Metka Pavšič  
Pošlji komentar 
 
 
V tokratni številki revije RIKOSS vam bom predstavil naše potovanje po Barceloni, ki 
ga ne bom nikoli pozabil. To je bilo moje prvo potovanje z letalom. Toda jaz se nisem 
veselil le-tega, temveč sem se veselil obiskati eno mojih najljubših mest tudi zaradi 
nogometnega kluba Barcelona. V mestu smo videli ogromno objektov, muzejev, 
spomenikov in še več. Torej, užival sem in to je najbolj pomembno. 
 
Sem Urh Štrakl in sem star enajst let, že od rojstva pa sem slep. Imam sestrico Ulo, 
ki me spremlja že od mojega tretjega leta. Ker sem slep, se po mestih in vsepovsod 
gibljem z belo palico, ki mi vedno pomaga in predvsem okolico opozori, da ne vidim. 
Veliko si pomagam tudi s sluhom in z vonjem, kjer je to potrebno. Všeč mi je glasba, 
ukvarjam pa se tudi s tehnologijo. Vsemogoče aplikacije in vsa socialna omrežja so 
moj velik hobi. Lahko rečem, da je z razvojem tehnologije tudi nam slepim marsikaj 
bolje dostopno in malce lažje. Nadvse rad pa imam potovanja in ravno zato sem se 
odločil, da vam opišem to naše potovanje. Mami dela v turistični agenciji in od 
malega spremljam njeno delo in sodelujem v pogovorih in izbiri naših izletov. 
 
Za Barcelono smo se odločili skupno z našimi prijatelji. Moja starša sta tam že bila in 
sta vsa navdušena opisovala lepote mesta in temperament ljudi. Ker se cene 
letalskih kart zelo spreminjajo, smo se odločili, da bomo mene in sestrico vzeli malo 
iz šole. Bilo je ceneje kot med počitnicami in tudi dopust nam šolarjem po novem 
pripada. In to kar pet dni… 
 
V petek 16. 2. 2018 sem še bil v šoli, po šoli pa smo odšli od doma. Najbolj od vsega 
sem se takrat veselil letala in podzemne železnice. Šli smo s prijatelji in verjel sem, 
da več kot nas je, boljše bo. Pri njih je prišlo do majcenega zapleta z avtomobilom, 
zato smo se dobili kar na letališču v Benetkah. Bil sem zelo nestrpen. Kar nisem 
mogel dočakati trenutka, ko bomo vstopili v letalo, saj še nikoli prej nisem letel s 
potniškim letalom. Preden pa smo šli na letalo smo morali oddati našo prtljago in 
opraviti check in. To mi je bilo kar všeč, čeprav bi raje videl, da bi bili že takrat 
vkrcani. A ni trajalo dolgo, ko je prišel moj trenutek. Vkrcali smo se na letalo in kar 
nisem mogel verjeti, kako super je tam notri. Najbolj so me privlačili sedeži, ki so bili 
res super, sploh zato, ker so bili usnjeni. In odleteli smo. Bilo je fantastično in tega 
občutka ne bom nikoli pozabil. Let je trajal približno dve uri. Srečno smo prispeli v 
Barcelono. Stanovali naj bi v nekakšni hiši s stanovanji. A ker je bila hiša daleč smo 
se do tja peljali s podzemno železnico, ki me je navdušila. Kupili smo posebno 
kartico, na kateri smo imeli skupaj naloženih sedemdeset voženj za štiri dni našega 
potovanja. Izmučeni smo končno ob 1.30 zjutraj prispeli do centra Barcelone, poiskali 
stavbo v kateri je bilo naše stanovanje in v pričakovanju novega dne smo vsi takoj 
zaspali. 
 
15 
 
V soboto sem se zbudil že zgodaj. Bil sem poln pričakovanj in novih doživetij v 
naslednjih dneh. Že takoj smo se peš odpravili do glavne ulice mesta La Rambla. Ob 
prvih korakih po mestu sem ugotovil, da je to velemesto in da v njem prebiva več kot 
milijon šesto tisoč ljudi, medtem, ko ima širša metropolitanska okolica celo več kot 
šest milijonov prebivalcev. Na ulicah je bila totalna gneča a po mojem predvsem 
zaradi turistov, saj jo letno obišče več kot dvaintrideset milijonov raziskovalcev. 
Vsepovsod se je slišal promet. Na La Rambli smo si najprej ogledali tržnico, ki je 
super velika in na kateri so prodajali ogromno sadja, zelenjave in drugih stvari, ki so 
značilne za tržnico in v tem primeru Katalonijo. Odpravili pa smo se tudi na kosilo. Po 
kosilu smo še dolgo časa hodili po mestu in se razgledovali. Ravno ta dan so imeli 
karnevalsko povorko in navdušeni smo spremljali plesalce in glasbenike, ki so 
spremljali povorko. Nato pa je prišel večer in srečni smo se odpravili v stanovanje. 
Samo ta dan smo prehodili okoli 25 km in ja, bili smo zelo utrujeni. A stanovanje smo 
imeli res lepo, kar s štirimi spalnicami, dvema balkonoma, teraso in dvema 
kopalnicama. In gospa, ki je oddajala stanovanje, nam je pripravila zelo lepo 
dobrodošlico v košari, kjer so bile dobrote. Gospa je bila Angležinja in to se mi je 
zdelo zanimivo. 
 
V nedeljo smo dopoldne še nekaj časa hodili po mestu, nato pa smo odšli vsak na 
svoj konec. Odšli smo tudi v špansko vas pod hribom Montjuic, kjer je uprizorjena 
celotna Španija. Polno različnih zgradb, v različnih slogih, predstavljene tudi 
bikoborbe, pa praznik paradižnikov, kjer se veliko ljudi v mestu obmetava s 
paradižniki… Polno zgodovinskih podatkov in vsega je tukaj zbranega na mali 
površini. Seveda pa nismo spregledali niti trgovin, ki so kar mrgolele okrog nas. Nato 
smo se sprehodili še mimo olimpijskih objektov na vrh hriba in se zopet spustili na 
glavno ulico La Rambla in vse do morja, kjer je ogromen spomenik Krištofa Kolumba. 
Pravzaprav je spomenik na vrhu petdeset metrskega stebra in s kazalcem kaže proti 
Ameriki. 
 
Skupaj s prijatelji smo šli tudi v muzej priznanega slikarja Picassa. Pablo Picasso je 
eden največjih slikarjev vseh časov. V muzeju mi je ati skoraj pred vsako sliko 
razlagal in opisoval kaj je na sliki pred mano. Ali ste vedeli, da se Picassove slike 
uvrščajo celo med najdražje slike na svetu? Ena izmed njegovih slik je bila na dražbi 
prodana za 104 milijone dolarjev. 
 
Zvečer pa se je zgodilo nekaj zelo smešnega, kar mi bo tudi ostalo v spominu. Ko 
smo hodili mimo tržnice smo srečali Jamajčana, ki je ljudem prodajal zanimiva očala, 
ki se svetijo in se z njimi tudi slikal. Bil je zelo, zelo smešen, zato smo se z njim slikali 
tudi mi. Meni pa je dal tudi svetleča očala in svetleč prstan. A kaj, ko vse 
preprodajalce v Barceloni preganjajo policaji. Tudi tega so ravno med pogovorom z 
nami policisti oglobili za nekaj malega evrčkov, ki jih pa je verjetno za vogalom že 
pokasiral nazaj. Zaključil se je še ta dan in ja, bil mi je tudi zelo všeč. 
 
V ponedeljek smo se odpravili na ogled muzeja La Pedrera, ki je razstavljal stvari, ki 
jih je izdeloval znani arhitekt Gaudi. Ker pa sem slep, je vsak od nas dobil posebnega 
avdio vodiča. Tako smo se sprehajali po muzeju s slušalkami in je bilo izvrstno, še 
sreča, da prav dobro razumem angleško. Tisti dan smo si ogledali tudi cerkev 
Sagrada Familia, ki jo gradijo že več kot 70 let. Ogromna zgradba, ki navdušuje 
16 
 
obiskovalce iz celega sveta. Tisoči detajlov so na njej in resnično je biser Barcelone 
in stvar, ki je ne smeš spregledati. Bil je zadnji večer, preden smo odleteli domov in 
res sem bil malo žalosten, ker smo že morali oditi. 
 
Zadnji dan smo se zbudili že ob petih zjutraj in takoj odšli s podzemno železnico na 
letališče. Let smo imeli v jutranjih urah in po opravljenih formalnostih ter vkrcavanju 
smo se dopoldne že znašli v Benetkah. Da pa ta dan ne bi šel v nič, smo ga še malo 
izkoristili in si ogledali še mesto Benetke. Z vodnim taksijem smo se zapeljali po 
Grand Kanalu in odložil nas je direktno na Markovem trgu. Po kratkem sprehodu po 
okolici trga smo se počasi peš prebijali do parkirišča. Vmes smo prehodili več kot 
petdeset mostov, sprehodili smo se seveda čez most Rialto, ki je najznamenitejši in 
najvišji most čez Grand Kanal. Bližal se je večer, zato smo krenili proti domu. 
 
Polni energije in novega znanja ter doživetij smo se vrnili domov. To potovanje si 
bom za vedno zapomnil in res si želim, da bi bilo takšnih potovanj še več. 
 
In kot bi rekli Španci: »Hasta pronto« ali po naše: »Se vidimo kmalu!« 
 
 
Na vrh 
 
  
17 
 
INTEGRACIJA: Je moč besede v temi večja, kot na svetlobi? 
Slepi in slabovidni v temi interpretirali pesmi iz pesniške zbirke 
Saške Strnad 
Avtor: Slavica Bukovec Zupanič  
Lektoriranje: Albert Kolar 
Pošlji komentar 
 
 
Slovenski terminološki slovar obravnava besedi svetloba in tema kot protipomenki. 
Oba izraza radi uporabljamo tudi v simboliki; medtem ko svetloba odraža nekaj 
pozitivnega, tema predstavlja negativno plat življenja. Že od nekdaj pa je med ljudmi 
veljalo prepričanje, da imajo dogodki, ki se dogajajo v temi, nek poseben čar. Velja to 
tudi za interpretacijo poezije? 
  
Ko govorimo o temi, se pri ljudeh nehote spodbudi asociacija na slepoto. To 
povezavo je začutila tudi moja tokratna sogovornica, še več, v temi je našla 
priložnost za poseben kulturni dogodek. Saška Strnad, pesnica, slikarka, fotografinja 
in vsestranska umetnica se je namreč odločila za senzorično predstavitev svoje 
poezije. Na dogodku, ki se je zgodil 9. junija v kleti gradu Žužemberk, so pesmi iz 
njene pesniške zbirke Čarne predstavili slepi in slabovidni recitatorji, in to v popolni 
temi. Irena Temlin, Ana Oražem, Simona in Miha Jakopin ter Luka Pavlin so bili 
junaki tega večera. Umetnica pa nam je v pogovoru zaupala marsikaj zanimivega o 
sebi in o razlogih za izvedbo omenjenega dogodka.  
  
 
Vprašanje: »Najprej vas prosim, da našim bralcem predstavite sebe in svoje 
umetniško delovanje. Kje najdete ali morda celo iščete motive?« 
 
Odgovor: »Na začetku bi rada pozdravila vse bralce in se vam zahvalila za 
priložnost, saj ste nam s povabilom v vaši reviji omogočili, da lahko predstavim 
projekt Čarne, ki se je razvil in poletel s krili v obzorje javnosti po dobrih treh letih. 
 
Kdo sem? Že od nekdaj upodabljavka domišljije v vseh oblikah, začenši z jutrom, ki 
me vsak dan pozdravlja. Z umetnostjo sem že od nekdaj povezana, lahko bi celo 
rekla, da ne poznam trenutka, ko ta ni prisotna. Res pa je, da se pojavlja v različnih 
oblikah: od slikanja, fotografiranja, pisanja, plesa, opazovanja, poslušanja, branja in 
igranja. Nisem ravno športen tip, bolj rekreacijski, zato si za vsako stvar, ki si jo 
zamislim, vzamem čas. Velikokrat se ideje rodijo spontano, v nekakšnih prebliskih, 
kot da bi me obiskal komet repatec, me požgečkal, skuštral misli in že je tu Heureka! 
Imam idejo! In nato sledijo razmišljanja, kako zamisel izvesti. 
 
Motiva nikoli nisem iskala. Ta je vedno našel mene oz. sva se srečala na poti, jaz 
sem se v njem le prepoznala. 
 
18 
 
Za mano je več zanimivih projektov, če začnem pri delovnih izkušnjah, ki so se 
začele na radiju, televiziji, v marketinški agenciji, mednarodnem podjetju, do 
Šentjakobskega gledališča, ob katerem sem si svoj prosti čas plemenitila na 
skupinskih slikarskih razstavah, ob nagrajenih fotografijah, z režijami in scenariji za 
različne prireditve ter gledališke uprizoritve, s sodelovanji na mednarodnih festivalih 
poezije, izidu prvenca - pesniške zbirke Beneška čipka in zadnjega projekta Čarne.«  
 
Vprašanje: »Kako je nastal projekt Čarne in kaj beseda čarne sploh pomeni?« 
 
Odgovor: »Prvoten delovni naslov je bil Črne, ker so se pesmi pisale v trenutkih 
omahovanja. V tišini, daleč stran od vseh. Na srečo nisem kot ekvator, z mislimi 
vedno na enakem mestu. Moja razpoloženja so v različnih odtenkih in tudi v barvah. 
Lahko ga zalijem z betonom, a pobegniti mu ne morem, mojemu srcu. Ponavadi se 
okolici in javnosti pokažemo v izbranem stilu, ne pa z vsemi strahovi, stiskami, 
tesnobami. Sploh zadnje čase imam občutek, da nas na nek način na vsakem vogalu 
čakajo knjige s pozitivnimi afirmacijami, lepimi in prijetnimi slogani, iluzijami, da je vse 
v redu – pa ni. Tako je narejen tudi sam sistem, začenši v vrtcih, šolah, kjer nas niso 
nikoli spodbujali izražati samega sebe, vedno smo morali nekomu slediti, za kom 
ponavljati ali koga kopirati...  
 
Jaz sem imela srečo, meni so ustvarjalno razmišljanje razvijali in spodbujali moji 
starši, in to z zavedanjem, da se je v sistemih bolje prilagoditi, kot izstopati. In kje je 
potem polje, kjer lahko poletiš kot ptica? Jaz sem ga našla v umetnosti. Ta me 
regenerira, hrani in nahrani.  
 
In zato poklon temi, ker sem v njej spregledala, se očistila strahov in v njej ponovno 
zbrala moči, da grem korak naprej. Ni mi bilo lahko, saj mi je bila tema tuja. Včasih 
sem imela občutek, da so strahovi večji in mogočnejši, kot jaz. Bala sem se vsega, 
kar me je objemalo in se v tej koži nisem dobro počutila, tudi zato, ker se prej nikoli 
nisem srečala s tem tako blizu.  
 
In ta tema, ta črna luknja, ki me je potegnila vase, je postala zame čarna. Moj oče je 
iz Prekmurja, z Goričkega, in beseda čarne izhaja od tam. Pomeni pa očarljivost, 
čarobnost, čudodelnost in tudi črno. Zgodila se je čarovnija. V temi ugašajo iluzije. 
Rodi se človeška pristnost. V temi si sam in če si prisluhneš, lahko slišiš samega 
sebe. Začneš si zaupati in se krepiti. V tebi se prebudijo glasovi, ki ližejo rane ali kot 
sem zapisala v eni izmed pesmi: »V temi si nebo in zemlja spet stisneta roke, ki so 
se za hip zrahljale.«« 
 
Vprašanje: »Zakaj je drugače, če vaše pesmi interpretirajo slepi, zakaj v temi?«  
 
Odgovor: »Namen uprizoritve je bil prav izvedba večera poezije s slepimi in 
slabovidnimi. Ti so najbolj domači v popolni temi, v kateri se ne da goljufati. V njej so 
gosti enakovredni nastopajočim; oz. so slepi celo v prednosti. Oni namreč temo 
obvladajo, za goste pa je bilo to nekaj novega. Za vsaj nekaj trenutkov so se ljudje z 
vidom postavili v kožo slepih in slabovidnih in se soočili s posebnostmi in ovirami, ki 
19 
 
jih običajno ne opazimo ali jih na pot nevede celo sami postavljamo. Poleg tega se v 
temi osredotočimo na besedo, ona sedi na prestolu večera.« 
 
Vprašanje: Vaša poezija deluje mračno. Sama sem začutila, da se v njej neprestano 
prepletata svetloba in tema. Bo držalo?« 
 
Odgovor: »Se vam zdi? Všeč mi je, kako ljudje različno prepoznavamo in začutimo. 
Jaz sama nimam tega občutka. Morda daje sprva tak vtis. Vendar če ji slediš od 
začetka do konca, lahko v tem ciklusu pesmi prepoznaš notranji boj, kjer se med 
seboj borita svetloba in tema, močan in šibki jaz. Na koncu ne zmaga noben od njiju, 
se pa odločita in zgradita nevidni most. V dialogu s seboj sem spoznala, da 
potrebujem oba.« 
 
Vprašanje: Bi poslušalci pesmi doživljali drugače, če bi bili nastopajoči videči? 
Občutek imam, da se je večina zdaj fokusirala na občudovanje nastopajočih. Ni 
morda poezija zato ostala malce v ozadju?« 
 
Odgovor: »Želela sem stopiti v ta svet. Črka je tudi slepa, vendar nam da videti. 
Pomembno mi je bilo, da pridobim izkušnjo dela s slepimi in slabovidnimi, ker tega 
sveta prej nisem poznala. Sodelovanje z Ano, Ireno, Luko, Mihatom, Simono in 
Boštjanom me je prebudilo, premaknilo naprej, da sedaj gledam na svet tudi z 
njihovimi očmi. In to izkušnjo sem želela deliti tudi z drugimi. 
 
Z zasnovanim projektom sem slepim in slabovidnim želela povrniti prostor v družbi, 
dokazati, da niso nič drugačni, kot mi, in da zmorejo enako, kot mi. To so zdravi 
ljudje, samo vidijo ne. Sicer pa veliko videčih ljudi ne vidi dobro, ker ne znajo gledati, 
še manj opazovati. Ne verjamete? Kar naredite test, sem popolnoma prepričana, da 
vam bodo slepi bolj podrobno zaznali stvari v okolici kot videči ljudje.  
 
Izvedba literarnega dogodka v popolni temi pa je prinesla še eno spoznanje. V temi 
si se osredotočil edino na besedo. Misli ti niso uhajale k čedni sosedi ali fantu, ki sedi 
malo pred teboj, vzorcem na oblekah, čevljem, ki jih ima obute sosed ob tebi, itd., 
lahko si se popolnoma sprostil in se prepustil vsebini večera.  
 
Po dogodku je k meni pristopilo veliko ljudi z solzami v očeh, ker so se v pesmih 
prepoznali. Poleg tega so mnogi izrazili, da bi bilo dobro vse literarne večere izvajati 
na tak način, saj le tako pride beseda na plan.  
 
Vprašanje: »Začutite vi svojo poezijo v temi drugače kot pri svetlobi?«  
 
Odgovor: »Se mi zdi, da ni posebne razlike. So le različna razpoloženja, ki narekujejo 
ritem in tematiko. Morda raje ustvarjam ponoči, zaradi tišine, miru, ko vsi spijo in me 
nihče ne kliče, prekinja, ali pa na kakšnem kraju, kjer nisem ravno dostopna. Čas 
tišine je pomemben, v mili tišini se zaveš napak in v plešoči tišini prideš do spoznanj. 
Rada poslušam svoj notranji glas, ustvarjanje zvoka na tipkovnici in drgetanje pisala 
na belini papirja.« 
20 
 
Vprašanje: »Kako so potekale vaje in koliko časa je trajala priprava za nastop?« 
 
Odgovor: »Vaje so potekale po sklopih. Vsako pesem smo obdelali zelo natančno, 
tako, da je prišla približno ena na vajo, saj sem jim želela razložiti, kaj sem s pesmijo 
hotela povedati, kakšno je ozadje pesmi, zato da jo bomo lahko v nadaljnjih fazah 
oblikovali z izražanjem ter ritmom. Vsake vaje pa so se začele z ogrevanjem glasilk, 
ustnic in jezika, s posebnimi vajami, ki krepijo govorno tehniko. Sledila je druga faza, 
ko sem vsebinsko razdelila posamezne sklope in zadnja faza, ko smo se učili 
ponavljanja in postavitve v prostoru skupaj s tehnično vajo. 
 
Vse vaje so bile prikupne in bilo nam je prijetno, nismo pa se nikoli razšli brez 
nasmeha.« 
 
Vprašanje: »Je bila lokacija (grad) izbrana namenoma? Tudi za predstavitev 
Beneških čipk ste izbrali grajsko poslopje. Je v njem morda simbol moči?« 
 
Odgovor: »Morda, nikoli nisem razmišljala v tej smeri. Bolj se mi zdi pomembno, da 
tem prostorom, ki so osamljeni, povrnemo nazaj vsebine, ki so na nek način 
ekskluzivne. Sam prostor poznam že od prej in mi je od nekdaj dajal domač in topel 
občutek, čeprav bi moral biti hladen, ker je temen in ves iz prečudovitega barvnega 
kamna. Nekako sem od nekdaj slutila, da moram tu nekaj narediti, samo takrat nisem 
vedela, da bo to projekt Čarne. Obrnila sem se na kolege iz Turističnega društva 
Suha krajina in na Občino Žužemberk, saj z njimi sodelujem že več let in prošnja za 
izvedbo projekta je bila odobrena, za kar sem jim še danes hvaležna. Kot kaže, bo 
prišlo do ponovitve v jeseni najmanj z dvema dogodkoma, saj je interes po doživetju 
iz dneva v dan večji.«  
 
Vprašanje: »Nastopajoči med nastopom niso stali skupaj, ampak so bili razpršeni po 
celotnem prostoru. Tudi verze v pesmih so interpretirali izmenjaje. Zanimivo in malce 
nenavadno?« 
 
Odgovor: »Želela sem senzorično uprizoritev, ki bo z glasovi držala zbranost 
obiskovalcev. Tekst sem razvrstila po njihovih barvah glasu in tem, kar po naravni 
poti zmorejo dati od sebe. Zdi se odlično, kar so dosegli skozi vaje, in le pohvalim jih 
lahko, saj so presegli vsa moja pričakovanja ter dokazali, da znajo uprizoriti 
senzorično predstavitev poezije na profesionalnem nivoju.« 
 
Vprašanje: »Kakšen odziv publike ste doživeli kot avtorica pesmi in kakšnega kot 
avtorica izvedbe dogodka?« 
 
Odgovor: »Težko je opisati z besedami, kaj vse sem doživljala. Pesmi so 
navsezadnje osebna izpoved in želela bi si, da bi se več ljudi izražalo s pisanjem; 
verjamem, da bi bila družba zaradi tega bolj pestra in zanimiva. Vsekakor pa sem 
bila kot avtorica pesmi in izvedbe projekta čustveno vznemirjena, v dobrem pomenu 
besede in od same sreče so mi priplesale solze na obraz in plesale so še dolgo v 
noč.«  
  
21 
 
Enako kot umetnica so bili tega večera ganjeni tudi obiskovalci v kleti gradu 
Žužemberk. Ko sem se po dogodku sprehodila med njimi in jih povprašala po 
občutkih, so vsi v en glas zatrjevali, da bi prav vsak posameznik moral to doživeti, 
kajti beseda je v temi res pokazala svojo pravo moč.  
 
 
Na vrh 
 
  
22 
 
INVALIDSKO VARSTVO: S 1. januarjem 2019 se bo začel 
uporabljati novi Zakon o osebni asistenci 
Avtor in sodelavec: Brane But 
Lektoriranje: avtor 
Pošlji komentar 
 
Zakon o osebni asistenci ureja osebno asistenco za osebe z dolgotrajnimi telesnimi, 
duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki zaradi invalidnosti potrebujejo 
pomoč pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno osebno in družinsko 
življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev, in sicer v obsegu od 30 ur 
na teden do 24/7. Zakon posebej ureja osebno asistenco za slepe, gluhe in 
gluhoslepe osebe v obsegu 30 ur na mesec.  
 
Zakon o osebni asistenci (ZOA) je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 10/17 in št. 
31/18. Veljavnost zakona je nastopila 15. dan po objavi, uporablja pa se od 
1. 1. 2019. Pravilnik o osebni asistenci, izvršilni predpis tega zakona, je bil objavljen v 
Uradnem listu RS, št. 57/2018 z dne 24 08. 2018.  
 
Zakon ureja pravico do osebne asistence in način njenega uveljavljanja. Namen 
zakona je omogočiti uporabniku z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi 
ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi 
enako kot drugi polno in učinkovito sodelovala v družbi na vseh področjih življenja - 
enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, 
skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov. 
 
Osebna asistenca po tem zakonu je pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in 
dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, 
a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in 
je enakopravno vključen v družbo. 
 
Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri 
komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, 
pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in 
izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je 
uporabnik vključen. 
  
Vsakemu, ki izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje, ne glede na njegov dohodek 
ali premoženje, je zagotovljena osebna asistenca pod enakimi pogoji. Uporabniku je 
zagotovljena prosta izbira izvajalca osebne asistence in osebnega asistenta. 
 
Do osebne asistence je upravičen uporabnik, ki izpolnjuje naslednje pogoje: 
- da zaradi invalidnosti potrebuje pomoč pri opravljanju aktivnosti, vezanih na 
samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in 
zaposlitev; 
23 
 
- da je državljan Republike Slovenije s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji ali 
tujec, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji; 
- da je star od 18 do 65 let; 
- da živi ali bi želel živeti v samostojnem ali skupnem gospodinjstvu zunaj celodnevne 
institucionalne oskrbe; 
- da potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko. 
 
Zakon omogoča osebno asistenco slepim osebam, torej tistim, ki imajo izgubo vida 
nad 95 % (3., 4. in 5. skupina po definiciji slepote in slabovidnosti). 
 
Če je upravičena oseba uveljavila pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. 
letom starosti, je lahko upravičena do osebne asistence tudi po tem, ko dopolni to 
starost. V tem primeru se ponovno oceni potreba po osebni asistenci in odloči o tej 
pravici. Šteje se, da je vlagatelj, ki je starejši od 65 let, uveljavljal pravico do osebne 
asistence, če je bil pred uveljavitvijo zakona vključen v program osebne asistence.  
 
Storitve osebne asistence so opredeljene v prvem odstavku 7. člena zakona, 
podrobnejšo opredelitev storitev osebne asistence določi minister, pristojen za 
invalidsko varstvo. Zakon opredeljuje naslednje storitve: 
 
a) storitve, namenjene osebni pomoči uporabnika: 
pomoč pri oblačenju in slačenju ter zagotavljanju ustrezne telesne temperature, 
pomoč pri uporabi stranišča oziroma pri odvajanju, pomoč pri umivanju, kopanju ter 
vzdrževanju osebne higiene, pomoč pri hranjenju in pitju, pomoč pri gibanju, 
posedanju, premeščanju, vstajanju ali nameščanju v ustrezen položaj, pomoč pri 
namestitvi, upravljanju in uporabi ortopedskih in tehničnih pripomočkov, vodenje in 
pomoč pri orientaciji slepe in gluhoslepe osebe, obvezna prisotnost pri uporabniku v 
primerih najtežje invalidnosti (čiščenje dihalnih poti, dajanje injekcij, kateterizacija), 
priprava in dajanje zdravil idr.  
 
b) storitve, namenjene pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih: 
pomoč pri pripravljanju hrane in kuhanju, pomoč pri čiščenju in vzdrževanju bivalnih 
prostorov (sesanje, pranje perila, likanje, brisanje prahu, čiščenje oken in tal, 
opravljanje drobnih hišnih opravil idr.), pomoč pri oskrbi in negi otroka 
uporabnika/starša ob njegovi prisotnosti in navodilih, pomoč pri urejanju osebne 
dokumentacije, pomoč pri oskrbi hišnih ljubljenčkov, pomoč pri vsakodnevnih 
nakupih in nakupih predmetov trajne rabe idr.  
 
c) spremstvo: 
vodenje in pomoč pri orientaciji v prostoru, vožnja avtomobila (osebno spremstvo in 
osebni prevoz), pri vključevanju v športne, rekreacijsko športne in kulturne 
dejavnosti, pri ohranjevanju zdravja v zdraviliščih in na drugih krajih, druga pomoč, ki 
se nanaša na spremstvo v situacijah, kjer uporabnik pri spremstvu potrebuje pomoč 
idr.  
 
d) pomoč na delovnem mestu in v izobraževalnem procesu: 
24 
 
namestitev opreme in pripomočkov ter delovnih in študijskih sredstev, pri urejanju in 
vodenju dokumentacije, branju in pisanju, spremljanje na šolske in izven šolske 
aktivnosti ter spremljanje na izobraževanja in druge aktivnosti v okviru 
izobraževalnega ali delovnega procesa pomoč pri uporabi informacijsko 
komunikacijske tehnologije idr.  
 
e) pomoč pri komunikaciji: 
pri branju besedil v prilagojenih načinih sporazumevanja (knjig, strokovne literature, 
časopisov, literature po izboru uporabnika), pri komunikaciji preko različnih 
informacijsko komunikacijskih tehnologij na zahtevo uporabnika, prenos vseh 
informacij iz in v okolje na zahtevo uporabnika, tolmačenje in prenos informacij 
uporabniku na podlagi slikovnega materiala. 
 
Kako pa zakon določa sofinanciranje uporabnika stroškov osebne asistence? V 
primeru, da je uporabnik upravičen do prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo 
oziroma do drugih denarnih prejemkov zaradi potrebe po tuji negi in pomoči, se mu 
polovica tega prejemka nameni za sofinanciranje storitev osebne asistence. 
 
O pravici do osebne asistence odloča krajevno pristojen center za socialno delo (po 
stalnem prebivališču prosilca), kjer uporabnik oziroma njegov zakoniti zastopnik vloži 
vlogo za pridobitev pravice do osebne asistence.  
 
Vlagatelj, ki prejema dodatek za pomoč in postrežbo ali drug denarni prejemek zaradi 
potrebe po tuji negi in pomoči, ob vložitvi vloge podpiše izjavo, da se zavezuje, da bo 
polovico denarnega prejemka namenil za sofinanciranje osebne asistence izbranemu 
izvajalcu osebne asistence.  
 
Center za socialno delo iz liste izvedencev imenuje dvočlansko strokovno komisijo, ki 
izdela mnenje o vsebini storitev osebne asistence in številu ur osebne asistence za 
posameznega vlagatelja. Komisija ugotavlja upravičenost do osebne asistence na 
podlagi osebnega razgovora z vlagateljem ali njegovim zakonitim zastopnikom na 
njegovem domu. Za ugotavljanje upravičenosti glede osebne asistence in izračuna 
števila ur osebne asistence na teden komisija uporabi standardizirano ocenjevalno 
orodje (ZOjA).  
 
Na podlagi mnenja komisije center za socialno delo izda odločbo o pravici do osebne 
asistence, ki med drugim vsebuje število ur osebne asistence na teden, ki so 
uporabniku priznane, in sklope storitev osebne asistence, do katerih je uporabnik 
upravičen.  
 
Uporabnik ali njegov zakoniti zastopnik za izvajanje pravice do osebne asistence 
izbere izvajalca osebne asistence izmed izvajalcev osebne asistence, ki so vpisani v 
register osebne asistence, ki ga vodi ministrstvo in je objavljen na spletni strani 
ministrstva.  
 
Na osnovi odločbe centra za socialno delo uporabnik osebne asistence oz. njegov 
zakoniti zastopnik in izbrani izvajalec osebne asistence pripravita pisni izvedbeni 
25 
 
načrt o storitvah osebne asistence. Uporabnik, izbrani osebni asistent in izvajalec 
osebne asistence podpišejo dogovor o izvajanju storitev osebne asistence.  
 
Posebej za osebno asistenco za slepe, gluhe in gluhoslepe osebe je predvsem 
pomemben 8. člen Zakona o osebni asistenci, ki določa komunikacijski dodatek, in 
sicer: 
Ne glede na pogoj iz pete alineje drugega odstavka 6. člena tega zakona (da 
potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko) se lahko gluhemu, slepemu ali 
gluhoslepemu uporabniku, ki potrebuje izmed storitev osebne asistence iz 7. člena 
samo pomoč pri komunikaciji in spremstvu, tudi če ne izpolnjuje pogoja najvišje 
starostne meje iz tretje alineje drugega odstavka 6. člena tega zakona (starost do 65 
let), odobri osebna asistenca v obsegu 30 ur na mesec. Uporabnik lahko namesto 
osebne asistence izbere denarno nadomestilo v višini dodatka za pomoč in 
postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, ki je določen v zakonu, 
ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje (polovica dodatka za pomoč in 
postrežbo za slepo osebo).  
 
Vlagatelj vloži vlogo za uveljavljanje pravice do komunikacijskega dodatka iz 8. člena 
zakona na pristojnem centru za socialno delo.  
 
Vlogi priloži dokazilo o slepoti, navedbo, da izmed storitev osebne asistence 
potrebuje pomoč pri komunikaciji in spremstvu ter izjavo, ali želi uveljavljati pravico 
do osebne asistence v obsegu 30 ur na mesec ali denarno nadomestilo v višini 
dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb,  
 
Če želi uporabnik uveljavljati pravico do osebne asistence v obsegu 30 ur na mesec 
in če prejema denarni prejemek, ob vložitvi vloge podpiše izjavo, da se zavezuje, da 
bo polovico navedenega denarnega prejemka namenil za sofinanciranje osebne 
asistence izbranemu izvajalcu osebne asistence.  
 
Center za socialno delo izda uporabniku odločbo o pravici do osebne asistence v 
obsegu 30 ur na mesec ali odločbo o pravici do denarnega nadomestila. Če 
uporabnik uveljavlja pravico do osebne asistence v obsegu 30 ur na mesec ali 
pravico do denarnega nadomestila, ni treba pridobiti mnenja komisije.  
 
Centri za socialno delo začnejo sprejemati vloge za priznanje pravice do osebne 
asistence z dnem uveljavitve Pravilnika o osebni asistenci, to je z 8. septembrom 
2018, osebna asistenca pa se začne izvajati s 1. januarjem 2019.  
 
Vir:  
- Zakon o osebni asistenci (Ur. l. RS, št. 10/17 in št. 31/18) 
- Pravilnik o osebni asistenci (Ur. l. RS, št. 57/18) 
 
Na vrh 
 
  
26 
 
DOBRO JE VEDETI: Skrb za slabovidne v Evropi 
Avtor: Barbara Krejči Piry, članica delovne skupine za slabovidne pri EBU 
Lektoriranje: Albert Kolar 
Pošlji komentar 
 
 
Evropska zveza slepih (EBU) skrbi za slepe in slabovidne v Evropi. Že več kot deset 
let sodelujem pri njenem delu, zadnjih sedem let na področju slabovidnosti. Minimalni 
standardi za rehabilitacijo slabovidnih so rezultat poglobljene raziskave stanja in 
večletnega dela na tem področju. Evropska konferenca o slabovidnosti, ki smo jo 
organizirali junija letos v Laškem, je bila namenjena vzpostavljanju minimalnih 
rehabilitacijskih standardov za slabovidne v vseh evropskih državah. 
 
Vse od svoje ustanovitve leta 1984, Evropska zveza slepih, (v nadaljevanju EBU), 
uradno enakovredno skrbi za slepe in slabovidne ter ščiti in promovira pravice in 
interese obojih. Ugotavljamo pa, da je tako v EBU kot tudi v nacionalnih 
organizacijah, slabovidnost v primerjavi s slepoto nekoliko podcenjena in v njeni 
senci. Saj razumemo, vendar si tudi slabovidni želimo ustrezne obravnave. V 
uradnem imenu EBU slabovidnost sploh ni omenjena. Šele na generalni skupščini 
leta 2003 je bilo sprejeto geslo »glas slepih in slabovidnih ljudi v Evropi«, ki se vedno 
uporablja skupaj z logotipom EBU. Tudi spremembe statuta, s katerimi je bila 
slabovidnost uvedena v celotno besedilo statuta, so bile sprejete šele na generalni 
skupščini v Antaliji v Turčiji leta 2007, ko je bilo ob generalni skupščini prvič izvedeno 
plenarno zasedanje na temo slabovidnosti, z namenom motivirati nacionalne 
organizacije, da med svoje področje dela dejansko sprejmejo tudi skrb za slabovidne.  
Ocenjujemo, da je v Evropi okrog 30 milijonov slepih in slabovidnih, od tega je velika 
večina, okrog 90%, slabovidnih. S staranjem prebivalstva naj bi se število ljudi z 
okvarami vida le še povečalo. 
 
Od popolne slepote do slabovidnosti s 30 odstotnim ostankom vida, ki v skladu z 
definicijo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) že pomeni slabovidnost kot 
invalidnost, je zelo veliko odtenkov. Kot slepota je opredeljen vid, ki je manjši od 5 
odstotnega vida. V ZDA je ta meja od 10 % navzdol in se imenuje legalna slepota. 
Slabovidnost pa je med 5 in 30 % ostanka vida. Od 5 do 10 % vida pomeni hudo 
slabovidnost, od 10 do 30 % vida pa predstavlja zmerno slabovidnost, upoštevaje 
vidno ostrino. Pomembno pa je tudi vidno polje, ki glede na to, koliko je zoženo in 
kakšno je, tudi lahko pomeni slepoto ali slabovidnost. Vidna ostrina in vidno polje sta 
medicinska kriterija za oceno slepote in slabovidnosti, vse bolj pa so pomembni 
dodatno tudi drugi funkcionalni kriteriji, ki jih je pri ocenjevanju prizadetosti vida nujno 
preveriti. Ti funkcionalni kriteriji, ki jih je sprejela tudi EBU, pa so: nizka občutljivost za 
kontrast, občutljivost in prilagodljivost na svetlobo, občutljivost na bleščanje, 
ločevanje barv, nočni vid, fiksacija, povečava, ki je potrebna za branje časopisa. 
Preveriti je treba tudi morebitne izpade vidnega polja in motnjave pri vidu. Pri sicer 
dobri vidni ostrini je možna tudi dvojna slika ali odsotnost zlitja slike. Možna je tudi 
popačena slika. Možno je tudi, da je vodilno oko slabše od nevodilnega, vse našteto 
pa onemogoča dober vid. Pogosta je tudi kronična utrujenost zaradi slabega vida, ki 
27 
 
ji največkrat ne posvečamo posebne pozornosti. Vse te kriterije skupaj smo 
poimenovali kriterije 9+. 
 
Slabovidnost je lahko posledica različnih bolezni, kot so diabetes, glavkom, 
katarakta, retionopatia pigmentosa, degeneracija makule, uveitis, albinizem, tumor ali 
poškodbe očesa. Lahko se pojavi tudi kot stranski učinek jemanja zdravil. 
Slabovidnost lahko prizadene otroke in odrasle v vseh starostnih obdobjih, zelo 
pogosta pa je pri starejših od 65 let kot posledica starostne degeneracije makule.  
 
Slabovidni lahko zelo različno vidimo, imamo zelo različno količino in kakovost vida, 
vsekakor pa želimo svoj preostali vid uporabljati, kolikor je le mogoče dolgo, četudi 
se zavedamo, da se bo lahko še poslabšal. 
 
KAKO SEM POSTALA PROSTOVOLJKA EBU 
 
Z EBU in njenimi aktivnostmi sem se prvič srečala leta 2007, ko sem se kot 
predstavnica ZDSSS udeležila foruma slepih in slabovidnih žensk v Antaliji v Turčiji. 
Forum je bil organiziran neposredno pred generalno skupščino, ki jo pripravijo vsake 
štiri leta. Po tem forumu sem se vključila v delovno skupino za ženska vprašanja in jo 
od leta 2009 do 2011 tudi koordinirala. V tem obdobju smo med drugim obnovili 
mrežo slepih in slabovidnih žensk ter leta 2010 organizirali konferenco slepih in 
slabovidnih žensk na Cipru, ki je bila odmevna in na kateri smo sprejeli Ciprsko 
deklaracijo. 
 
Leta 2011 sem se po generalni skupščini EBU v Fredericii na Danskem odločila za 
sodelovanje na področju slabovidnosti in bila s strani vodstva EBU naprošena za 
koordiniranje tega delovnega področja. Slabovidnost me je zanimala, saj sem sama 
slabovidna, poleg tega pa sem v tem delu videla izziv, saj se je vse od ustanovitve 
EBU veliko posameznikov in delovnih skupin ukvarjalo s tem področjem, veliko časa 
in truda so vložili v svoje delo, da so opozorili na probleme in potrebe slabovidnih ter 
ponudili rešitve in da so bili slišani v EBU. Tudi zato se mi je zdelo, da je treba z 
delom na tem področju nadaljevati. Na novo smo oblikovali mrežo slabovidnih v 
okviru EBU ter delovno skupino, ki se je takoj lotila dela. Že predhodna delovna 
skupina s tega področja, ki jo je koordinirala Alenka Bera Gajšt, je zastavila raziskavo 
stanja na področju skrbi za slabovidne v Evropi, naša delovna skupina pa je 
raziskavo leta 2014 dokončala. 
 
Raziskava stanja skrbi za slabovidne v Evropi je pokazala, da v tretjini evropskih 
držav ni na voljo rehabilitacijskih storitev za slabovidne, kjer pa so na voljo, je 
kakovost teh storitev med posameznimi državami zelo različna. V razvitih državah so 
storitve na visoki strokovni in storitveni ravni in so brezplačne in dostopne vsem, v 
manj razvitih državah so omejene, v nekaterih evropskih državah pa storitve za 
slabovidne skoraj niso na voljo. Prav tako se pogoji za dostop do storitev za 
slabovidne razlikujejo od države do države. Tudi definicija slabovidnosti po evropskih 
državah je različna. Nekaj manj kot polovica držav je povzela definicijo slabovidnosti 
po WHO, marsikje pa upoštevajo le hudo slabovidnost, zmerne pa ne. So tudi 
države, ki slabovidnosti sploh ne upoštevajo in kar ena tretjina držav sploh nima 
sprejete uradne definicije slabovidnosti. Raziskava je še pokazala, da več kot 
28 
 
polovica evropskih držav nima sprejetih smernic ali standardov za rehabilitacijo 
slabovidnih, v petini evropskih držav pa slabovidni sploh ne morejo postati člani 
organizacij slepih.  
 
MINIMALNI STANDARDI ZA REHABILITACIJO SLABOVIDNIH  
 
Zaradi marsikje zaskrbljujočega stanja na področju rehabilitacijskih storitev za 
slabovidne, smo v delovni skupini leta 2014 s strokovno pomočjo dveh optometristk, 
Susanne Trefzer iz Švice in Joyce van Boven iz Nizozemske, oblikovali Minimalne 
standarde za rehabilitacijo slabovidnih v Evropi, ki jih je sprejel upravni odbor EBU in 
so naslednji:  
 
1. pravica do rehabilitacije slabovidnih temelji na 26. členu konvencije ZN o 
pravicah invalidov in mora biti v državah članicah uzakonjena   
2. nujno je upoštevanje osebnih potreb in okoliščin slabovidnega posameznika 
3. ocena vida mora biti opravljena s kriteriji 9+ 
4. dobro sestavljen program rehabilitacije je pogoj za dobro izvedbo in uspeh 
5. rehabilitacijo naj izvaja tim dobro usposobljenih strokovnjakov  
6. storitve morajo biti na voljo pravočasno in stalno  
7. storitve morajo biti krajevno lahko dostopne in  
8. zastonj ali po dostopni ceni  
9. javnost je treba ozaveščati o potrebah in težavah slabovidnih 
10. nujni so programi preprečevanja in zgodnjega odkrivanja okvar vida.  
 
Minimalne standarde sem kot predstavnica EBU predstavila na mednarodni 
konferenci o soglasju WHO o rehabilitaciji vida, decembra 2015 v Rimu.  
 
Za tem smo leta 2016 izdelali posebno navodilo, imenovano »orodja«, z vsemi 
podatki, pomembnimi za vzpostavljanje Minimalnih standardov za rehabilitacijo 
slabovidnih po državah članicah EBU. 
 
Leto za tem pa smo, tudi z namenom uvedbe sprejetih minimalnih standardov za 
rehabilitacijo slabovidnih v Evropi, pripravili promocijski video o vseh vidikih 
slabovidnosti in o minimalnih standardih, s predstavitvijo nekaterih uspešnih 
slabovidnih ljudi z različnimi okvarami vida oziroma boleznimi, iz različnih evropskih 
držav. Brošuro z Minimalnimi standardi, orodja in video si lahko preberete in ogledate 
na spletni strani EBU.  
 
V novem mandatnem obdobju 2015 – 2019 EBU deluje projektno, kar pomeni, da 
nima več stalnih delovnih skupin kot v preteklih obdobjih, temveč za vsak predviden 
projekt ustanovi projektno skupino, ki izpelje zastavljeni projekt. Denar za izvedbo 
projekta priskrbi EBU preko razpisov Evropske komisije, posamezni projekt pa izvede 
v sodelovanju z eno od nacionalnih organizacij slepih in slabovidnih.  
 
29 
 
Tako je Birgitto Blokland bila EBU v letih 2015 in 2016 kot aktivna partnerica 
vključena v obsežen evropski projekt z več partnerji iz Italije in Španije. Projekt se je 
imenoval PRO4VIP, (Procurement for Visually impaired persons – skrb za ljudi z 
okvaro vida), s kolegico pa sva vseh 18 mesecev, kolikor je projekt trajal, aktivno 
sodelovali kot svetovalki pri projektu. Soorganizirali sva tudi tri delovna srečanja 
ciljnih skupin slabovidnih, ki so na delavnicah ugotavljali dejanske potrebe 
slabovidnih na vseh življenjskih področjih. Eno delavnico z 20 udeleženci sva s 
Polono Car izvedli v domu oddiha ZDSSS v Izoli, ostali dve pa je izvedla kolegica 
Birgitta na Nizozemskem in na Cipru. O izsledkih srečanj ciljnih skupin sem poročala 
na konferenci v Trstu v Inštitutu Rittmeyer, ki skrbi za slepe in slabovidne v regiji 
Furlanija-Julijska krajina.  
 
EVROPSKA KONFERENCA O SLABOVIDNOSTI 
 
Ker je slabovidnost zaradi vzpostavljanja minimalnih rehabilitacijskih standardov v 
posameznih evropskih državah ostala ena od prednostnih področij EBU tudi v tem 
delovnem obdobju, poleg tega pa je bilo sklenjeno, da bo EBU vsako leto 
organizirala tematsko konferenco, vsako leto na drugo aktualno temo, je bilo 
odločeno, da bo prva od takšnih tematskih konferenc prav konferenca o 
slabovidnosti. Ustanovljena je bila projektna delovna skupina za slabovidnost v 
sestavi Elaine Howley (Irska), Birgitta Blokland (Nizozemska), Polona Car in moja 
malenkost, ki naj bi konferenco organizirala. Ker sva bili dve članici iz Slovenije, 
ZDSSS pa je novembra lani na Okroglem za EBU odlično organizirala konferenco o 
Marakeški pogodbi, se je tudi tokrat kot možna gostiteljica konference o slabovidnosti 
Slovenija kar ponujala. Z morebitno konferenco v Sloveniji je soglašal tudi predsednik 
ZDSSS Matej Žnuderl. Koncem leta 2017 smo izvedeli, da je EBU uspela na razpisu 
in pridobila sredstva za organizacijo konference o slabovidnosti, ki jo je treba izvesti 
že v letu 2018. Hitro smo se lotile dela, ki ga je bilo kar veliko. Kolegica z Irske je 
sicer prevzela koordiniranje skupine, vendar je večino organizacijskega in 
logističnega dela opravila Polona Car, s kolegico Birgitto pa sva poskrbeli za program 
konference. Vse delo smo opravile prek elektronske pošte in s pomočjo skypa. Veliko 
usklajevanja je bilo treba in kar veliko dela, da smo lahko načrtovano uresničile.  
 
Tako je bila od 14. do 17. junija v hotelu Thermana v Laškem konferenca z naslovom 
STORITVE ZA SLABOVIDNE, PRAVICA VSEH – VZPOSTAVLJANJE EVROPSKIH 
STANDARDOV. Kot že rečeno, je konferenca potekala v organizaciji EBU in ZDSSS. 
 
Konference, ki je bila namenjena čimprejšnji vzpostavitvi minimalnih standardov za 
rehabilitacijo slabovidnih v vseh evropskih državah, so se udeležili predstavniki iz kar 
23 evropskih držav, ki so bodisi sami slabovidni ali pa so strokovnjaki za to področje. 
Več kot 60 udeležencev je z zanimanjem prisluhnilo štirinajstim govorcem, ki so s 
svojimi strokovnimi ali izkustvenimi predstavitvami z različnih vidikov osvetlili 
slabovidnost, večina predstavitev pa je bila povezana z vzpostavitvijo desetih 
minimalnih evropskih standardov za rehabilitacijo slabovidnih.  
 
Konferenco je uradno odprl predsednik ZDSSS Matej Žnuderl, na kratko pa je 
udeležence pozdravil tudi Safet Baltić. S strani EBU sta udeležence pozdravili 
Barbara Martin Munoz, druga podpredsednica EBU in Elaine Howley, koordinatorka 
30 
 
delovne skupine. Pričakovali smo nagovor dr. Ane Medved, državne sekretarke z 
Ministrstva za zdravje, ki pa je opravičila svojo odsotnost zaradi drugih službenih 
obveznosti. Za uvod v konferenco smo predvajali video z naslovom »Vpliv in akcija«, 
za tem pa sem poročala o vsem do sedaj opravljenem delu v EBU na področju 
slabovidnosti in predstavila minimalne rehabilitacijske standarde. Dr. Makedonka 
Atanasovska Velkovska z Očesne klinike UKC v Ljubljani je predstavila Nacionalni 
center za rehabilitacijo slepih in slabovidnih, ki je lani jeseni zaživel na Očesni kliniki 
v Ljubljani in ki nudi storitve na visoki strokovni ravni tako slepim kot tudi slabovidnim. 
Susanne Trefzer, optometristka in terapevtka za slabovidnost iz Švice nam je 
predstavila funkcionalen vid in potrebo po ustrezno usposobljenih terapevtih za 
slabovidne. Sledila je zanimiva interaktivna delavnica na temo slabovidnosti v 
kombinaciji z drugimi invalidnostmi ali boleznimi. Zanimivo je, da se slabovidnost 
velikokrat pojavlja skupaj s kako drugo invalidnostjo ali boleznijo oziroma kot njena 
posledica (sladkorna bolezen, artritis, naglušnost…), zaradi česar je v času 
rehabilitacije in tudi sicer potrebno sodelovanje terapevtov in strokovnjakov z obeh 
področij. Delavnico, v katero so bili vključeni dva udeleženca konference, kolegica iz 
Španije pa se je v pogovor vključila preko skypa, je vodil Krister Inde s Švedske, 
strokovnjak za slabovidnost in tudi sam slaboviden. Krister Inde je kasneje razložil še 
metodo treh korakov, ki jo uporabljajo pri rehabilitaciji slabovidnih različne stopnje in 
različne starosti na Švedskem. 
 
O zelo zanimivi temi, kronični utrujenosti zaradi slabovidnosti, ki močno vpliva na 
življenje slabovidnega posameznika, je spregovorila Joyce van Boven, optometristka 
in terapevtka za slabovidnost z Nizozemske. Predstavila je izsledke raziskave in 
primere iz prakse. 
 
Alenka Gajšt je kot koordinatorka pomoči pri Društvu študentov invalidov Slovenije 
predstavila probleme slabovidnih študentov ter pomoč, ki jim jo nudi društvo. Anja 
Uršič pa je kot slabovidna študentka iz Slovenije predstavila svojo izkušnjo 
študentske izmenjave Erasmus Plus v Španiji ter nam poročala o izobraževanju, ki 
ga je EBU pripravila lani v Tireniji v Italiji za mlade slepe in slabovidne iskalce 
zaposlitve in se ga je z veseljem udeležila. 
 
O ovirah, s katerimi se srečujejo slabovidni iskalci zaposlitve na Irskem, nam je 
povedala Mary Theresa Cahill Kennedy z Irske, dr. Filippo Amore, oftalmolog in 
direktor Nacionalnega centra za rehabilitacijo vida v Italiji, pa je predstavil 
mednarodne standarde za rehabilitacijo vida, ki jih je na konferenci o soglasju v Rimu 
leta 2015 sprejela WHO.  
 
Sledile so tri zanimive praktične delavnice. Prvo o poteku rehabilitacije s 
predstavitvijo praktičnega primera je vodila Joyce van Boven, drugo o vajah vida pri 
različnih razlogih za slabovidnost je vodila Susanne Trefzer, tretjo o tem, kako 
vzpostaviti in voditi vrstniško podporo in pomoč novim slabovidnim članom 
organizacij slepih in slabovidnih, pa je pripravila Susanne Tarp, tudi sama slabovidna 
in vodja regijskega invalidskega sveta in regijske organizacije slepih in slabovidnih 
Frederiksberg na Danskem. Vse tri delavnice so bile navdihujoče in zelo dobro 
sprejete. 
31 
 
Sledile so predstavitve primerov dobre prakse. Dario Sorgato, slaboviden in hkrati 
naglušen Italijan, ki živi v Nemčiji, je predstavil svoji pobudi »Noisy Vision« (Hrupen 
vid) in »Yellow the World« (Rumeni svet), s katerima ozavešča širšo javnost 
dejansko in preko spleta o problemih slabovidnih in naglušnih oseb. Organiziral in 
vodil je že več gorskih pohodov, trekingov in kolesarjenj za slepe in slabovidne. O 
tem, kako oblikovati okolje, dostopno za slabovidne in kako označiti ovire, je 
spregovorila Andreja Albreht, krajinska arhitektka iz Slovenije. Susanne Trefzer je 
predstavila program za usposabljanje terapevtov za rehabilitacijo slabovidnih, po 
katerem so usposobili marsikaterega terapevta v Evropi. Primere dobrih praks so 
predstavili tudi udeleženci konference iz Bolgarije, Italije, Nizozemske, Norveške in 
Nemčije.  
 
Geraldine Neill z Irske zveze organizacij, ki zagotavljajo rehabilitacijo vida (VISPA) je 
še predstavila trinajsto mednarodno konferenco VISION, ki bo v Dublinu na Irskem 
leta 2020, za tem pa sta Elaine Howley in Barbara Martin Munoz zaključili 
konferenco. 
 
Konferenco, ki je potekala v angleškem jeziku brez prevajanja, smo prenašali v živo 
prek spleta, omogočena pa je bila tudi vključitev v živo prek skypa v konferenčno 
dogajanje, za kar smo hvaležni tehničnim sodelavcem ZDSSS, še posebej v imenu 
kolegice iz Španije, ki se nam je med konferenco pridružila prek skypa, saj zaradi 
bolezni ni mogla priti v Slovenijo.  
 
Konferenca je bila financirana iz REC programa Evropske komisije in izvedena z 
veliko logistično podporo ZDSSS, za kar se vodstvu zveze, posebej predsedniku, 
tajnici in vodji programov Poloni Car pa tudi vsem sodelujočim iskreno zahvaljujem. 
 
Konferenca, ki je vsestransko uspela, pomeni pomemben korak naprej pri promociji 
in vzpostavitvi minimalnih evropskih standardov za rehabilitacijo slabovidnih. Vendar 
nas v prihodnosti čaka še nekaj dela, predvsem v državah članicah EBU, kjer storitve 
za slabovidne niso na voljo in kjer slabovidni sploh niso vključeni v tamkajšnja 
društva in zveze slepih. 
 
 
Na vrh 
 
  
32 
 
PAMETNI TELEFONI: Aplikacija Safari (internetni brskalnik) 
in aplikacija Siri (za govorno ukazovanje) 
Avtor in sodelavec: Safet Baltič 
Lektoriranje: Albert Kolar 
Pošlji komentar 
 
 
Kot sem opisal v prejšnji številki Rikoss-a, se današnji pametni telefoni s pomočjo 
različnih aplikacij prelevijo v prenosne računalnike. Poleg že opisane aplikacije za 
delo s elektronsko pošto je velikokrat za to potrebna tudi aplikacija za delo na spletu. 
Na Iphone se ta aplikacija imenuje Safari. Glede na to, da je Iphone pametna 
naprava, skriva še eno zelo uporabno aplikacijo za delo ne zgolj za videče osebe, 
temveč še posebej za slepe in slabovidne in le-ta se imenuje Siri. 
 
Safari 
 
Safari je torej spletni brskalnik , ki je prednaložen na sleherni Applovi napravi, od 
telefonov, tabličnih računalnikov do prenosnih ali namiznih računalnikov tega 
proizvajalca. Na Iphone se aplikacija nahaja v takoimenovani doc vrstici na dnu 
zaslona nad gumbom Home (domov). Zato vam bom v spodnjih vrsticah opisal delo z 
njo. 
 
Ko odpremo aplikacijo Safari, se nam na zaslonu prikažejo naslednji predmeti, in 
sicer v zgornjem levem kotu zaslona pod statusno vrstico se nahaja tekstovna vrstica 
z imenom Address (naslov) in če jo dvakrat na hitro kliknemo, lahko vnesemo naslov 
spletne strani, do katere želimo dostopiti. Pod naslovno vrstico pa se nahajajo 
priljubljene spletne strani, pod pogojem, da smo jih dodali v priljubljene. Na dnu 
zaslona nad gumbom Home (domov) pa se nahaja orodna vrstica z naslednjimi 
možnostmi po vrstnem redu od leve proti desni strani zaslona: 
 
 Gumb Back (nazaj), če dvakrat na hitro kliknemo ta gumb, se vrnemo na 
prejšnjo stran, 
 Gumb Forward (naprej), če na hitro dvakrat kliknemo na ta gumb, se 
premaknemo na naslednjo že obiskano stran, 
 Gumb Share (deli), če dvakrat na hitro kliknemo ta gumb, nam aplikacija 
ponudi možnost Air drop recipient (Brezžični prenos), kar pomeni pošlji 
spletno stran na drugo napravo v bližini s pomočjo povezave bluetooth. 
 Gumb Show bookmarks (prikaži označene), če kliknemo ta gumb, nam 
aplikacija prikaže priljubljene in spletne strani v zgodovini obiska. 
 Gumb Tabs (zavihki), če kliknemo ta gumb, nam aplikacija prikaže zgodovino 
obiskanih spletnih strani, katere na željo izbrišemo ali pa jih uporabljamo kot 
bližnjice. 
 
33 
 
Sama uporaba aplikacije je zelo preprosta in slepim in slabovidnim z uporabo 
bralnika zaslona Voice over omogoča tudi hitro brskanje po spletnih straneh. Da bi 
vklopili vse možnosti Voice over za hitrejšo navigacijo po spletnih straneh, se 
moramo podati v nastavitve bralnika zaslona. To storimo tako, da na osnovnem 
zaslonu odpremo aplikacijo Settings (nastavitve) z naslednjimi možnostmi: 
 
 General (splošno), 
 Accessibility (dostopnost), 
 Voice over, 
 Rotor. 
 
Pod postavko Rotor nam nastavitve bralnika zaslona omogočajo, da označimo ali 
odznačimo možnosti, ki dovoljujejo celovito upravljanje s pametnim telefonom. Da bi 
bili pri delu v aplikaciji Safari čim bolj učinkoviti in hitrejši, si označimo naslednje 
možnosti: 
 
 Headings (glave), 
  Links (povezave), 
  Visited links (obiskane povezave), 
  Non visited links (neobiskane povezave), 
  Buttons (gumbi), 
  Text fields (polja za vnos besedila), 
  Search fields (iskalna polja) 
 
Torej, s pomočjo Rotorja si olajšamo delo v aplikaciji Safari in pohitrimo navigacijo po 
spletnih straneh. 
 
Siri 
 
Siri omogoča delo s telefonom z glasovnimi ukazi. Na vseh Applovih napravah je 
prednaložena in jo lahko pričnemo nemudoma uporabljati. Pred tem jo moramo 
aktivirati v Settings (nastavitve). V nastavitvah kliknemo na možnost Siri & search in 
ponudijo se naslednje možnosti: 
 
 Listen for hey Siri off (Pričakuj ukaz Hey Siri - izključeno), če kliknemo ta 
gumb, bomo vklopili možnost, da se nam Siri oglasi že po izrečenem Hey Siri. 
  Press Home button for Siri (pritisni gumb Home za vklop Siri), če označimo to 
možnost, bo Siri pričela delovati, ko bomo pritisnili gumb Home. 
  Allow Siri when lock (dovoli Siri delo pri zaklenjenem zaslonu), če vklopimo to 
možnost, bo aplikacija delovala tudi, ko je zaslon zaklenjen. 
  Language (jezik), tukaj izberemo enega od kar 41 različnih jezikov za 
ukazovanje Siri, med katerimi pa na žalost ni slovenščine, kar pomeni, da 
moramo glasovne ukaze izgovarjati v tujem jeziku, ki smo ga izbrali. 
34 
 
  Siri voice (glas Siri), tukaj izberemo med različnimi glasovi določenega jezika, 
bodisi ženskih ali moških govorcev. 
  Voice feedback (glasovni odgovor), tukaj izberemo, če naj po glasovnem 
ukazu Siri odgovori, ali ne. 
  My information (moje informacije), tukaj nastavimo naše ime in druge 
podatke, tako da bo Siri vedela, s kom poteka dialog. 
 
In kaj lahko delamo s pomočjo Siri? Aplikacija ima zelo širok spekter delovanja, in 
sicer poleg zelo osnovnih možnosti, kot je glasovno klicanje bodisi izgovorjene 
telefonske številke ali pa imena shranjenega stika, se Siri lahko pohvali tudi z 
iskanjem in branjem podatkov s spleta, aktiviranjem aplikacij na napravi na podlagi 
glasovnega ukaza in še več. Zelo uporabna je, če želimo izvedeti, katera pesem se 
predvaja na radiu in sicer jo zgolj vprašamo in po par sekundnem poslušanju nam 
prebere ime tako izvajalca kot pevca. Zelo uporabna je za pošiljanje tako kratkih 
sporočil SMS ali pa kar elektronske pošte, kar naredimo tako, da ji povemo, komu 
želimo poslati sporočilo in nas bo vprašala, kaj želimo napisati kot sporočilo in po 
našem odgovoru sama zapiše besedilo ter odpošlje sporočilo.  
 
Z njeno pomočjo lahko preverjamo tudi vremenske razmere in aktiviramo navigacijo 
ter še veliko več. Aplikacija se med pogovorom z njo s poslušanjem našega glasu 
nauči naše izgovorjave besed in lahko, če se naslednjič zmotimo pri izgovorjavi, 
predvidi pravilno besedo. Sama aplikacija je zelo uporabna v primerih, ko so naše 
roke zasedene z drugim delom in lahko z govorom upravljamo z našo napravo. Na 
žalost pa, kot že povedano, med jeziki ni slovenščine, kar pomeni, da lahko z 
aplikacijo upravljamo zgolj v tujem jeziku. 
 
 
Na vrh 
 
  
35 
 
NAMIGI IN NASVETI: Nedeljivi presledek v Wordu, Pretvorite 
kar koli v kar koli 
Avtor in sodelavec: Brane But 
Lektoriranje: avtor 
Pošlji komentar 
 
 
Uporaba nedeljivega presledka v Wordu omogoči, da ostane zapis npr. datuma v eni 
vrstici in ne pride do preloma vrstice na tem mestu, kot bi se lahko zgodilo pri uporabi 
navadnega presledka. Če ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste nujno morali pretvoriti 
kakšno datoteko v drug format, potem bo storitev CloudConvert kot nalašč za vas, 
saj podpira pretvorbo med več kot 200 različnimi formati.  
 
 
117. Nedeljivi presledek v Wordu 
 
Če pri zapisu datuma ali med številom in oznako merske enote zapišemo navadni 
presledek, lahko pride do težav zaradi možnega preloma vrstice na tem mestu 
oziroma do samodejnega preskoka v novo vrstico. Tej nevšečnosti se izognemo z 
uporabo nedeljivega presledka. 
 
Presledki nastopajo v vseh pisnih besedilih, a jih v bistvu niti ne zaznamo, čeprav so 
nujni za razumevanje! Če bi pisali besedila brez presledkov, bi bilo branje zelo 
otežkočeno. Torej, presledek kot znak ni nobena posebnost. Pravila njegove uporabe 
so jasna: pišemo ga med posameznimi besedami, za ločili, pri navedbi merskih enot, 
pri datumih ...  
 
A ravno pri datumih in merskih enotah se pogosto zalomi, ko nagaja prelom vrstice 
oziroma samodejni preskok v novo vrstico in je število napisano na koncu prve 
vrstice, oznaka merske enote pa v naslednji, ali pa imamo del datuma napisan v eni 
vrstici, del pa v naslednji.  
 
Pravilno bi bilo seveda, da je na primer "10 cm" ali "10 %" ali "15. 10. 2018" pisano 
skupaj s presledkom v naslednji vrstici. Da se izognejo prelomu vrstice na takšnem 
mestu, mnogi med številom in oznako merske enote ali v zapisu datuma presledka 
sploh ne označijo, kar pa seveda ni pravilen zapis. 
 
Word nam takšen zapis omogoča, le namesto navadnega presledka moramo vstaviti 
tako imenovani nedeljivi presledek. Vstavimo ga s pomočjo kombinacije tipk:  
Ctrl + Shift + Preslednica 
 
Pritisnemo in zadržimo tipki Ctrl in Shift ter pritisnemo preslednico. 
 
36 
 
Videz nedeljivega presledka je enak navadnemu, a ne upošteva samodejnega 
prehoda v novo vrstico, ne omogoča torej preloma vrstice na tem mestu. 
 
Vir: https://www.b2.eu/sl/racunalniski-tecaji/racunalniski-nasvet/word-vstavimo-
nedeljivi-presledek-2018-05-23 
 
 
118. Pretvorite kar koli v kar koli 
 
Če ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste nujno morali pretvoriti kakšno datoteko v drug 
format, potem bo ta storitev kot nalašč za vas. Najboljše pa je, da je brezplačna - 
vsaj deloma.  
 
Storitev CloudConvert podpira pretvorbo med več kot 200 različnimi formati avdio, 
video dokumentov, besedilnih dokumentov, e-knjig, arhivov, fotografij, preglednic in 
predstavitvenih zapisov. Datoteko naložimo na njihove strežnike, kjer nato izberemo 
format, v katerega želimo datoteko pretvoriti. Storitev nam omogoča do 25 pretvorb 
brezplačno na dan, datoteka pa mora biti manjša kot 1 GB.  
 
Storitev je torej vsaj deloma brezplačna, lahko pa za majhno doplačilo glede na 
količino ali za mesečno plačilo povečamo možnosti pretvorb. Vsaka pretvorba 
zavzame vsaj eno minuto. Kupimo lahko paket že od 500 minut dalje za 8 € ali pa se 
naročimo mesečno za 1000 minut in plačamo prav tako 8 €. Seveda lahko izberemo 
tudi več. Edina razlika je ta, da pri enkratnem nakupu ni nujno, da porabimo vse 
enote na enkrat, saj nam ne propadejo, medtem ko pri mesečnih te zapadejo. 
 
Pretvorba se odvija na strežniku, namesto na našem domačem računalniku. To 
pomeni, da bomo na račun prišli vsi tisti, ki nimamo dovolj zmogljivih računalnikov za 
pretvorbo velikih datotek. Storitev prav tako ponuja, da datoteko naložimo kar iz 
oblačnih storitev in jo tja po pretvorbi tudi shranimo. 
 
Povezava: https://cloudconvert.com/ 
Vir: https://www.racunalniske-novice.com/ 
 
 
Na vrh 
 
  
37 
 
NOVIČKE: novi USB HID standard za brajeve zaslone, 
Google Lens in Microsoft Seeing AI – aplikaciji, ki slepim 
olajšata vsakodnevna opravila, spletni klepetalnik Skype 8 
odslej dostopnejši, v Zadru mednarodni tabor s področja 
IKT tehnologij za slepe in slabovidne, prva brajeva 
pametna ura 
Avtorja in sodelavca: Aleš Kuhar in Jožef Gregorc 
Lektoriranje: Albert Kolar 
Pošlji komentar 
 
 
Sprejet novi USB HID – USB human device standard, ki pokriva brajeve vrstice 
 
V maju je bil dokončno potrjen enotni USB HID standard za prepoznavo brajevih 
vrstic ob priklopu na računalnik. To zelo poenostavljeno pomeni, da bodo vsi 
operacijski sistemi, ki so pod pokroviteljstvom velikih igralcev, kot so Apple, Google 
in Microsoft, brajeve vrstice prepoznavali na enak način, kot prepoznavajo miške, 
tipkovnice in druge standardne vhodne ali izhodne naprave. To dolgoročno pomeni 
lažji razvoj tehnologij, povezanih z brajico, saj nobenemu igralcu ne bo več treba 
razviti lastnega vmesnika in gonilnika prav od začetka, temveč bo gonilnik obstoječe 
brajeve vrstice ali vmesnik v bralniku zaslona, ki komunicira z njim, samo prilagodil 
potrebam modela. Iz tega jasno sledi, da je v standardu dogovorjena implementacija 
najbolj pogostih in uporabnih funkcionalnosti, vsaka vrstica pa lahko ima tudi svojo, ki 
se dodaja k obstoječim, prav tako pa lahko tudi bralnik zaslona doda kakšno svojo 
funkcionalnost. Najprej bodo novi standard upoštevali popolnoma novi modeli vrstic, 
za obstoječe pa bo treba gonilnike prilagoditi, če izdelovalec za njih še ponuja 
programske nadgradnje in posodobitve strojne kode. 
 
Vir: www.usb.org/press/USB-IF_HID_press_release_FINAL.pdf 
 
Google Lens in Microsoft Seeing AI – aplikaciji, ki slepim in slabovidnim olajšata 
vsakodnevna opravila 
 
Pred časom smo vsi uporabniki novejših mobilnih naprav s sistemom Android 
samodejno prejeli novo aplikacijo z imenom Google Lens. Gre za aplikacijo, 
zasnovano na umetni inteligenci, ki nam s pomočjo vgrajene kamere dobesedno 
pove, kaj stoji pred nami, razloči pa tudi podrobnosti, kot so vrsta hrane na mizi, 
prepozna tudi drevesa, znamke avtomobilov in podobno. Aplikacija je na voljo zgolj 
za novejše mobilnike, izdelane na principu umetne inteligence z novejšim 
operacijskim sistemom Android, kot je na primer 7.1, ni pa še povsem dodelana. 
 
Na podoben način deluje tudi Microsoft Seeing AI, le da je izdelana zgolj za Applove 
naprave, deluje pa tudi zanesljiveje. Razvoj za Android še poteka. Aplikaciji nam 
38 
 
služita predvsem takrat, kadar nimamo ob sebi osebe, ki bi nam lahko bila v pomoč 
pri katerem od opravil, saj nam lahko podata tudi informacijo o tem, kakšne barve je 
določen predmet in še kaj, kar nam služi za uspešno opravilo. Sta pa to samo dve 
izmed večjega števila aplikacij, ki skušata bolj ali manj uspešno pomagati slepim in 
slabovidnim s pomočjo računalniškega vida in umetne inteligence v najširšem 
pomenu besede. 
 
Vir: https://blindportal.si/google-lens-prepoznava-hrano-avtomobile-drevesa-in-se-
mnogo-vec/ 
http://www.microsoft.com/en-us/seeing-ai 
 
Spletni klepetalnik Skype 8 odslej dostopnejši 
 
S 25. julijem je vsem uporabnikom bralnikov zaslonske slike na voljo posodobljena 
različica priljubljenega klepetalnika Skype 8.2. Na njo opozarjamo, ker ni bilo mogoče 
uporabljati vseh predhodnih različic osme izdaje s sodobnejšim izgledom in novo 
strukturo. Trenutno so pri Microsoftu razvili program do te mere, da lahko opravljamo 
vsa osnovna dela, kot so sprejem in prekinitev tako avdio klica, kot klica s podporo 
za video, pregledujemo seznam stikov in jih tudi dodajamo ter pošiljamo in 
prejemamo datoteke. Nekatere podrobnosti so še v postopku razvoja. Gre predvsem 
za konferenčne klice. 
 
Čeprav so ob izdaji osme različice klepetalnika Skype pri Microsoftu najavili konec 
podpore sedmi različici s prvim septembrom letošnjega leta, bodo to do nadaljnjega 
na željo uporabnikov podaljšali in nas sproti obveščali o spremembah. 
 
Vir: https://blogs.msdn.microsoft.com/accessibility/2018/07/25/4975/ 
https://answers.microsoft.com/en-us/skype/forum/skype_newsms/skype-7-skype-
classic-to-be-discontinued-soon/28c3578a-128c-40eb-a99b-
f3985c925176?messageId=ecf362c4-917d-4133-a33a-3572b2e39277&auth=1 
 
V Zadru je potekal mednarodni tabor s področja IKT za slepe in slabovidne 
mladostnike 
 
Že vrsto let organizacija pod nazivom ICC – International camp on communication 
and computers s sedežem v avstrijskem Linzu organizira 10-dnevni tabor s področja 
IKT za slepe in slabovidne dijake in študente, namenjen pa je mladostnikom med 18. 
in 23. letom starosti. Gre predvsem za delavnice, kjer se lahko omenjeni seznanijo z 
uporabo bralnikov zaslona, osnovnimi glasbenimi programi, delom s preglednicami v 
urejevalniku Excel, delom s podatkovnimi bazami, predvsem pa gre tu za 
spoznavanje mesta oziroma področja, kjer tabor poteka, druženje med udeleženci ter 
sklepanje novih prijateljstev in poznanstev. Letos je bila lokacija še posebej mikavna, 
saj je tabor potekal v prostorih Univerze v Zadru, zato so bile prostočasne dejavnosti 
ter izleti obarvani z morsko tematiko, organiziran pa je bil od 22. do 31. julija. 
 
39 
 
Tabora se je udeležila tudi ekipa šestih dijakov Ljubljanskega Centra Iris ter dva 
učitelja. 
 
Vir: http://www.icc-camp.info 
 
Na voljo je prva brajeva pametna ura 
 
Končno lahko tudi slepi uživamo v uporabi sodobnih tehnologij na področju pametnih 
ur, saj nam je na razpolago elegantna brajeva pametna ročna ura z imenom Dot 
Braille smart watch. Združuje vse funkcije sodobnih pametnih ur svetovno znanih 
gigantov, kompatibilna pa je z vsemi platformami; tako Android, kot iOS, zaenkrat pa 
jo je mogoče kupiti v sivi barvi. Poleg sodobne oblike in velikega zaslona vsebuje štiri 
brajeve celice, ki slepim služijo kot mala brajeva vrstica. Najpomembneje pa je, da so 
celice izdelane na povsem novem principu, saj se pike prikažejo in spreminjajo le 
takrat, ko se s prstom dotaknemo ene izmed celic. Tako tudi ni opazno, da je 
naprava izdelana za osebe z okvaro vida. Cena se giblje okrog dvesto evrov. 
 
Vir: https://www.applevis.com/reviews/braille-devices/bit-braille-road-honest-review-
dot-watch 
https://dotincorp.com/ 
 
  
Na vrh 
 
 
 
© 2002-2018  Vizitka RIKOSS  Uredništvo, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije