Ni iasa ...! Kadarkoli iščemo organizačnih delavcev bodisi za odbpre sreskih društev, bodisi za odseke pri sekciji, smo vselej v največji zadregi. Članstvo se izmika delu v organizaciji in navaja za utemeljitev skoraj vednp isti razlog: »Ne morem, nimam časa!« Učitelj sc udejstvuje danes na vseh poljih javnega življenja na deželi in v mestu, svoje sile posveča vsem mogočim društvom in ciljem, na njegovp iniciativo in z njegpvo pomočjp so zrasli sokolski in gasilski domovi, učitelj ustanavlja in vodi naše čebelarske in sadjarske podružnice, je uvaževan faktor v našem zadružništvu, deluje v karitativnih, kulturnih in sportnih društvih in prireja predavanja, tečaje in dramatične prireditve. Kako je mogoče, da člani stanu, ki se je vsega predal delu .za dobrobit bližnjega, ne najdejo časa za delo v lastni organizaciji, v prospeh vsega stanu in samega sebe? Ni časa? Ali ga resnično ni? Na to vpra* šanje moremo odgovpriti točno le tedaj, če se poglobimo v naše organizačno življenje. Ozrimo se predvsem na zborpvanja sreskih učiteljskih društev! Iz poročil v Učit. Tovarišu razvidimo udeležbo: 50, 60, 70, 80 %. Le redkokdaj je udeležba večja, pač pa se je že zgodilo, da je padla na :kakem zborovanju pod 50 %. Na deželi, kjer žive poedinci daleč od svpjega društvenega središča, je izostanek često ppravičljiv in to iz terenskih, vremenskih in iz gmotnih ozirov. Vse to v mestu odpade. In vendar moramo presenečeni ugotoviti, da je povprečna letna procentualna udekžba na zborovanjih podeželskih učit. društev v mno* gih primerih večja od udeležbe društcv, čijih teritorij je zaključen z mejami mestnih občin. Neprijetnp nas dirne dejstvo, da je v vsakem društvu gotpvo število članov, ki se zborpvanj sploh ne udeležujejo. To so naši »plačujoči« člani in so prepričani, da izpol* njujejo s plačevanjem članarine vse dolžnosti do organizacije in stanu. Oni ne čutijo nikake potrebe po strnjenem delu v organizaciji in za to tudi ne najdejo nilkdar potrebnega časa. Poleg toh ima vsako društvo nekaj ta= kih, ki prihajajo na zborovanja redno prekasno, sede ves čas kakor na trnju z edino željo v srcu in edino mislijo v glavi, da bi bil že skoraj konec! Ti se še pred končanim dnevnim redom tiho umikajo proti vratom in izginjajo neopaženo drug za drugim. Ne= kateri od njih zato niti ne sedejo, marveč stoje ves čas na pripravnem mestu blizu izhoda. Ppedinci od te naše »umikajpče se vojske« se šc pred odhodom v ozadju zborovalnc dvorane šepetaje razgovore in se umaknejo potem s pozorišča že z določenim ciljem. Zadnje četrt ure pred koncem opazimo mcd članstvom čudno nervozno razgibanost. Še preden je mogel predsednilk izreči svojo zahvalo za udeležbo in tako oficielno zaklju* čiti zborovanje, je nad polovico članov že pri izhodu. Dvorana, ki se je tako počasi nappU nila, je prazna v trenutku. Ali se nam resnično tako mudi? Posebno poglavje so večerna zborovanja v mestih. Spominjam se, da se nas je zbralo ndvoč od 200 članov komaj nekaj nad deset. Odšli smo seveda, ne da bi zborovali. Na poti proti domu sem stopil v kavarno, kjer sem našel tovariša, ki ga prav za prav niti nisem iskal. Udobno je sedel pri okrogli mizi in čital časopis. Vprašal sem ga, zakaj ni prišel na zborovanje. Pa saj sem vedel! Ni bilo časa! Tpvariš, ki radi prezaposknosti ni mogel priti na zborovanje, kjer razmotrivamo vprašanja skupne stanovske kpristi, kjer presojamo pota in u!krepe za dpsegp čim boljšega položaja in čim večjega kosa kruha za vse in vsakogar, ki trosi svoje živIjenjske sile za ljudsiko prosveto in blagor naroda v naših vrstah, si je kupil v kavarni za bore tri dinarje ure in ure časa, povrhu Pa je dobil še skpdelico črne kave, časopise in vso udobnost! In naši občni zbori! Pri volitvah v društvene odbore je leto za letom ista slika. Društvo šteje 100, 150 in več članov, pa s!koraj ne more postaviti odbora. Stari odborniki bi radi odložili svoje funkcije, mlajši člani dela ne sprejmejo. Povsod in vselej navajajo isti vzrok: Nimam časa! Takp se zgodi, da pade delo in odgovornost vedno na iste osebe, ki se spričo svojega idealizma dobesedno irtvujejp za stan. Kje sp tisti časi. ko je članstvo smatralo udeležbo na zborpvanjih za svojo stanovsko dplžnost, pdborniška mesta pa za častne funkcije in je zato s ponosom delalp v druŠtvenih pdborih? Kadar govorimo p času in interesih naših Članov za prganizacijo in njenp delp, mora= nip vselej načeti tudi vprašanje našega staHovskega glasila. Sp člani, mislim, da ne pre« tiravam, če trdim, da tvprijo ti polovicp vse^ Sa našega članstva, 'ki ne znajo ali pa npčejp Oceniti važnosti »Učiteljskega Tovariša«. Oni 8e ne zavedajp, da je prganizacija, čije člani so raztrescni na tako velikem teritpriju, ki torcj nimajo bližjega kontakta med sebpj in med svojo centralp, mrtva. Oni ne vedo, da je Tovariš glasnik našega dela, našega hptenja in stremljenja, torej tista vez, ki nas kljub oddaljenpsti veže v kpmpaktno enoto, ne razumejo ali pa nočejo razumeti, da sta* novsko glasilo ne obravnava stanovsikih in šplskih vprašanj le za nas, za člane in pripadnike stanu, marveč da sp članki v »Učiteljskem Tovarišu« istočasno namenjeni naši širši javnosti, torej tudi oblastvom in psebam, ki so po svojem položaju dolžne, se s temi vprašanji baviti in jih z zakonom utrditi. Nam pa ne more in ne sme biti vseeno, ali poznajo oscbe, ki delajo na nas in naš stan v kakršnemkoli pogledu zadevajc čih zakonih in zakonsikih določbah, naše težnje ali ne. Vsaka organizacija stremi za psnovanjem lastnega lista. Med našimi člani pa je toliko takih, ki jim je stanovsko glasilo le potrebno zlo. Ne vzamejo si tistega časa, da bi ga prečitali. Zato ne poznajo in ne morejp prece« niti našega pravega stanovskega položaja niti prganizačnega dela za izboljšanje obstoječih razmer. Vsa vprašanja presojajo zgplj s svojega najožjega psebnega stališča. Tp sp člani, ki sprejemajo stanovskc liste le zato, ker je fclanarina nelpčljivo vezana z n-irofc> nino. To so tisti člani, ki neprestano tožijo o višini organizačnih dajatev. To so tudi tisti, ki nikoli ne utegnejo priti na zborovanja, tisti, ki po pol ure zamujajo in odhajajo še pred koncem, ker jim je vsako zborovanje predolgo in premalo zanimivp, to so končno tisti čiani, čijih izraziti tip je tpvariš, ki ni utegnil na večerno zbprovanje, ki pa je dobil v kavarni za tri dinarje časa po svobodni volji. Ravno iz vrst tega članstva izhajajo tisti nezadovoljni kritikastri, ki iznašajo svoje neosnovane kritilke o organizačnem delu vselej in povsod ob vsaki priliki in ne= priliki in to na povsem neodgovornih mestih. Taki člani so mrtvi za organizacijo in za stan in ni čudno, da smatrajo vsakp, tudi najmanjšo organizačno dajatev za težko bre* me. Le temu dejstvu je pripisovati izvor osamljenih glasov, naj bi izhajal Tovariš štirinajstdnevno. Čuje se, da naše glasilp premalo pišc o aktualnih vprašanjih, zlasti o našem slabem gmotnem položaju. Tovariši! List Je last organizacije, tprej last nas vseh. Vsi imamo dp njega enake pravice — pa tudi dplžnosti. Prispevajte! Vsak stan dela predvsem za se, za svoje lastne interese in se šele v drugi vrsti posveča delu za druge. Pri nas je povsem obratno; učiteljstvo dela za druge, za se pa — nima časa. Tovariši in tovarišice! Časi, v ikaterih žU vimo, so resni in težki. Za reševanje perečih vprašanj, ki nam režejo v mesp, moramo dpbiti časa in volje. Ne časa, zanimanja in vplje za delo v stanovskih vrstah nam primanjkuje. Ta ktargija velikega dela našcga članstva je naša tiha ofganizačna kriza. Za njeno ozdravljenje pa moramo na delo vsi, zakaj čas je, da spoznamo, da rodi uspeh le intenzivno delo v strnjenih vrstah. Zato na svidenje že pri naslednjem zborovanju vsi in vse! mk—.