Mila prošnja.                    *
Povedale ste, ljube Novice, v 13. listu tega leta, de se boste prihodnjič tudi z nami vselej kaj hasniga pomenile, zatorej vas prosimo, dopustite, de se tudi mi rokodelci in kmetje kaj z vami pomenimo. Oznanujete nam boljši čase, kdo jih bolj želi kakor mi? in se tudi iz serca z vami veselimo. Razložile ste tudi, de zdej vsak svobodno piše, kar zoper zdajne postave ne bo, in občinsko korist v sebi ima, zatorej vas prosimo, tudi naše želje razglasiti, ker mislimo, de nismo nič zabredli. Oznanile ste tudi gerdo obnašanje nekterih razvujzdanih kmetov, in se zastran tega močno čudite. — Res je, gerdo je to od sicer pobožnih Krajncov slišati; ali ven-der rečemo: ne bi se ve toliko čudile, ako bi na tanjko vedile, kako se po kmetih godi, kako se z nami dela, pometa, mlati in klati. Časi do zdej so bili taki, de je gospoda kmeta jezdarila, kmet jije pa mogel kakor Lahu mirkovca igrati in plesati. — Ce mi reve pomislimo, odkod živež, obleka, bogastvo in varnost dežela pride, če ne posebno z Božjo pomočjo od kervavih žuljev in vedniga vpiranja siromaških rokodelcov in kmetov, ker posebno kmet vse da, kar pridela in zredi, razlagati tega vam ni treba; če mi pomislimo, kako gerdo se večidel z nami obnaša, kadar mi čiste, snažne in zveste reči na prodaj prinesemo; dalje, koliko moramo prenesti in preslišati, kadar prinesemo svoje odrajtila ali davke natanjko tisti dan in tisto uro, kakor nam je zapovedano bilo , pa nas proč z gerdo besedo in s kletvijo odžene, pridi — pravi — drugi dan, ali tretji, če pridemo — spet pravi — poberi se, pridi ta dan, in potlej če se prestrašeni približamo, pravi, ali te je že spet hudič prinesel; oj, če to pomislimo, kako mile in vroče solze se morajo po naših potnih obrazih vtreniti! Revež pa tisti, če nima okrogliga pri hiši, kmalo bi mu še vrata prodali. Kolikrat moramo po snegu, dežji, blatu, hudimu vremenu po hribih in dolinah zastonj capljati, v pisarnici nam pa vrata pokažejo, in srečen je, kterimu se s čevljem viin ne pomaga; med tem časam pa zmirej sekacjon teče. Ali je morebiti pri grajsinah in oskerb-nikih kaj boljši? kteri še zraven priganjavce imajo, de nas kakor v Egiptovski sužnosti po herbtu ali še clo po glavi božajo? Sej nas cepce in bate imenujejo, ali se je čuditi, če cepec ali bat po svojim namenu tudi kakšni-krat vdari? — Vender tega Bog vari, v luknjo s takim! Radi bomo davke odrajtovali, in tudi, kar bo spoznano, tlako spolnovali, ali to vas prosimo, de bi saj radi denarje vzeli, kadar jih prinesemo, in de bi nas kakor svoje podložnike, kakor človeka, kakor svojiga po Božji podobi v edini namen vstvarjeniga brata sprejeli in ne več od nas tirjali, kakor kar vam gre. Zatorej ne moremo častitljiviga in učeniga gosp. Matija Majerja zadosti zahvaliti, ki so z gorečim sercam priporočevali, de naj se slovenski jezik v pisarnice vpelje, bomo saj tudi mi kaj razumeli, in saj tako gosposko dobili, ktera se slovenskiga ne sramuje in ktera bo saj kaj ljubezni do svojiga rodii imela! —
Lepo družtvo zoper terpinčenje žival, ktero nam lepe nauke daje in je že tudi veliko hasna prineslo, se je že zdavnej začelo, kaj pa, dragi! čakate, ali bi pa ne bilo še desetkrat bolj prav, ako bi se tudi družtvo zoper terpinčenje ljudi zjedinilo? — Nekteri živino ljudem enako štejejo in povzdigujejo, drugi pa ljudi še menj kot živino obrajtajo; gospa psa po naročji nosi in gospod
bi dostikrat raji hlapca, kakor psa tepsti dal. Slišali smo od nekima razsvitljenja tega stoletja, ali vender tega še ne vemo, v čim to razsvitljenje obstoji! — Častitljivi gospodje duhovni stare može spoštujejo, zato pa tudi upanje in ljubezen do njih imamo; tam nam pa mlad fantaliii, ki še peresa ne zna prav deržati, gerdo odgovarja, nas kolne, se zadira, misleč, de v tem možtvo in častitljivost obstoji — oj takrat bi marsikteri izmed nas rad cepec bil, de bi pomlatil take spake; tode umni kmetje kaj taciga ne storimo, ker nismo puntarji, ampak mirni podložniki gosposk in presvitliga Cesarja, ki nam bojo po storjeni obljubi naš stan, dozdej toliko zaderg-njen, polajšali. Veliko, veliko nas še teži, vender za zdej zamolčimo, ker vemo, de tudi drugi z nami veliko opraviti imajo. To Vas pa še enkrat prosimo, storite po svoji moči kaj za poboljšanje našiga zatcrtiga stanu. Na prošnjo veliko kmetov in rokodelcov
Jelenčan.
71