Oton Župančič:
Konec igre.
.jpah!" — „„Dobro."" — „Šah!" —,„E vraga!"« — „Šah in mat! Kraljestvo tvoje pred menoj je v prahu."
—	„„Kako le to? Poglej no še enkrat: Tvoj kralj je vendar že izdavna v šahu,
pa nisva vedela ne jaz ne ti in sva igrala dalje igro krivo . ..""
—	„No, pa nazaj poteze." — »»To nič ni.""
—	„Pravilno je." — „„A ni več zanimivo.""
Vojeslav Mol£:
Lotto
^ßela, bela vsa poljana, v peči ogenj prasketa, v srcu pesem razigrana v zvokih divnih trepeta.
Bele dlani, drobne dlani rože v tihi mrak neso, izza njih za pajčolani sinje vame zre oko.
voce.
Vame zre in vse cvete j o rože v tajnostnih dlaneh. Daleč, daleč misli grejo . . . V srcu sanje, sreča, smeh.
Ti pri meni, Ela, Ela? Divno srce trepeta . . . Zunaj sanja zima bela, v peči ogenj prasketa.
E. Verhaeren:
Drevesa.
%
(Iz cikla: Les Soirs.)

^adar ožgana polja v purpurju plaintijo pod smrtnobleditni večeri poznih dni, križpotje sivo, monotono tone sred ravni, drevesa-romarji v neskončno dalj hitijo.
.Ljubljanski Zvon" 2. XXXI. 1911.
In romarji gredo, — neso melanholijo —, zamišljeno, pobožno na večerno pot, ogromni, tihi romarji in vsepovsod na tla z otožnim plačem listi jim šumijo.
In romarji hitijo v dalje razgorele vsak dan, v dveh vrstah, ah, pač koliko že let? vsak dan ... tja kliče jih despotičen magnet, obzorje nepremostno, glorije uvele.
Blesteča je svetloba plašče jim ovila, obseva solnca jih gasnočega smehljaj, in zde zaviti v zlatih se oblek sijaj, idoč po cesti, polni praha in kadila.
In romarjem vrhovi stari vsi šumijo; zamišljeni kraj svoje večne zro poti mistična znamenja in tajnostne vasi, ki klanjajo v molitvi se in v mrak klečijo.
(Preložil Vojeslav Mote.)
Rad. Peterlin-Petruška:
Čudna nevesta.
Vsaka deva svatov čaka, čaka, da k nji ženin pride, ena sama prikoraka, nima rad, kdor ž njo se snide.
Mrzli so poljubi njeni, trdo, grenko mu postelje, kadar v mesec ga medeni ženitvanjsko pot odpelje.
A ta mesec dolgo traja, dni nikdo mu ne prešteje, in kdor s tako ženko .raja," njega ples več ne ogreje.
Hči grofa Blagaja.
Roman. Spisal Rado Murnik.
2.
bednica je bila poleg orožarnice največja soba v gradu. Precej visoke stene so krasile pisane preproge z vtkanimi podobami in tri jako velike slike: Apolon z muzami, Jezus v templju in prizor iz viteške bojne igre. Nad obema vratoma sta se lesketala svilen in zlatovezen grb grofov Ursini - Blagajevih z medvedom in levom ter bisernobelo-modro-rdeči grb kranjskih stanov: višnjev orel z voj-vodskim klobukom. V dolgi vrsti so viseli otemneli, skoraj očrneli portreti pradedov, grofov in grofinj, v čudnih oblekah in frizurah. Tukaj osuplo, naivno, tam osorno, preteče, so gledale oči iz davno minulih stoletij v novo, tujo dobo. Raz bogato pozlačeni strop je viselo petero bronastih lestencev. Ob stenah so stale široke mize in klopi, na levi pri vratih pa težka kredenca s krožniki, posodami in obedno pripravo. V gorenjem koncu je bila pogrnjena posebna obiteljska miza. Beli prt, ob ogalih in med njimi večkrat naguban, je segal malone do tal.
Med obedom je govoril vitez Ahac Doljanski početkoma le malo. Držal se je tako modro, kakor da premišljuje najbolj zavozlano vprašanje viharnega petnajstega stoletja.
Stoloval je na dolenjem koncu mize, nasproti starega grofa Felicijana Blagaja, ki je sedel na gorenjem kraju med sinom Maj-nardom in sneho Milo. Skoraj sedemdesetletni gospod z izredno močnimi belimi obrvmi je bil še zmerom čil in krepak. Lahno zardela lica so obrobljali kodrasti siv: lasje; svetla srebrnobela brada mu je deloma pokrivala široke prsi. Njegovo obličje ni kazalo več nekdanje stroge, svoje volje velmoža, ni kazalo več odločne moči rojenega gospodarja; pozna leta so mu oblažila odporne poteze in milile oči. Na čelu ob levem sencu je rdela dolga brazgotina za-celjene rane. Dolga črnobaršunasta suknja z visečimi širokimi rokavi mu je bila opasana z rdečim svilnatim pasom, ki je na njem bleščala lična zlata zapona. Ob njega nogah je prežal hrt Jupiter na ostanke.
Poleg grofinje Mile je obedovala mala komtesa Alijana. V levi roki je nežno pestovala lepo napravljeno novo punčko s trpežno leseno glavico in včasi preko mize spoštljivo pogledala molčljivega
5*
starega duhovnika grajskega. Juraj pop Draganovič, doma iz sosednje Hrvaške je bil skromen droban možek, dobrih deset let mlajši od grofa Felicijana Blagaja.
Vitez Ahac je sosedoval obema drugaricama grofinje Mile. Njemu na desni se je šopirila dolgovratna baronesa Virida Ober-burgova. Srečno je bila učakala že petdeset predpustov. Že so ji siveli lasje; že so se pokazovale tukaj in tamkaj izdajalske gube in gubice; že so ji izpadli nekateri zobje — toda žoltopolta suhljata samka se je štela še vedno med nadobudne mladenke: še vedno je pričakovala viteza-odrešenika. Njen ozebli nos je bil izvirno dolg in na spodnjem kraju izvirno rdeč, kakor bi ga bilo sram, da je tak silen korenjak. Ponosno so se dvigale velebujne prsi proti vratu; ali ustvaril jih ni bil ljubi Bog, marveč umetniška roka baronese Viride Oberburgove. Sama si je sešila dve debeli žogi od beneške svile in si ji previdno pripela pod obleko, da ne bi bila katera morebiti že opoldne kje drugod kakor zjutraj. V laseh, pobarvanih z orehovim oljem, se je svetil zlat šapelj. Pred ušesi jih je spletala na vsaki strani v dvoje pokoncu štrlečih klobasic, zadaj pa v kito.
Gospodu vitezu na levi se je bila usidrala dvajsetletna velika pa debela gospodična Genovefa plemenita Mačerolova. Njej ni bilo treba nobenih upodabljajočih umetnosti. Vsi njeni monumentalni čari so bili popolnoma pristni. Srečna brezmiselnost, blažena maloumnost se je smehljala z njenega okroglega obraza. Nobena zdravju zoprna duhovitost, mbeno škodljivo premišljevanje ni kalilo miru te nepokvarjene, skoraj animalske naravi. Dočim je priletna baronesa Virida oprezno tiščala ustne skupaj, so bila Ge-novefina usta malone ves dan lahkomiselno odprta in kazala zlasti gorenje zobe, bele, velike, močne. Njena glava je bila pravtako ljubka, nedolžna in prazna, kakor bele zvončice v njenih rjavih laseh.
Za grofom Felicijanom je dremal drugi paže Udalrik, debele Genovefe debeli nečak. Bledolični fant je bil zmerom zaspan in zaraditega užival odlični priimek Polh. Za širokim vitezom Ahacem pa je stal poredni paže Otokar. Bistro je gledal naokoli, donašal in nalival, nalašč potrkaval s krožniki ter čakal ugodne prilike, da bi ponagajal vitezu Ahacu ali pa vsaj zaspanetu Polhu.
Po vsej sobi je močno dišalo po muškatovih orehih, žrebicah, po rožmarinu, majeronu, cimetu in drugih jakih dišavah.
„Jajčja juha je bila izborila," je izpregovoril vitez Ahac in se takoj obrnil h gospodični Genovefi. „Hm — žlahtna gospodična Mačerolova, dovolite dobrotljivo svojemu vdanemu častilcu in za-
maknjenemu sužnju, da vas vpraša z veselim spoštovanjem: kako ste kaj spančkali, dušica draga?"
„Oh, kdaj sem že vstala, gospod vitez! Bila sem že ob šestih v grajski kapeli pri maši."
„Jaz tudi!" seje naglo pohvalila baronesa Virida, dasi se vitez Ahac ni menil skoraj nič zanjo.
„Že ob šestih?" se je začudil bujni Genovefi. „Kdo bi si mislil, da ste tako pridni in pobožni, dušica srebrna! Jaz sem spal davi do devetih. Sanjalo se mi je pa nekaj res čudnega in lepega!"
„Kaj pa, gospod vitez?" je radovedno vprašala srebrnaGenovefa.
„Zdelo se mi je, da sva se srečala in izprehajala midva na grajskem vrtu," se je lagal vitez Ahac dokaj gladko. „Držala sva se prav modro in se pogovarjala čisto pametno, zdajci pa —"
„Pazimo, zdaj pride nekaj strašnega!" je ušlo baronesi Viridi Oberburgovi. „Ah . . ."
„Naenkrat pa popade plemenita gospodična Mačerolova svojega jako vernega in jako zamaknjenega sužnja tam pod lepim brestom za roke!" je nadaljeval vitez Ahac tiše. „In privije ga k sebi, kolikor tudi se je brani on, reva neumna —"
„Ah, bežite no kam!" je šepetala Genovefa in si pokrila obraz, z rokama pa radoznalo gledala skozi prste.
„In žlahtna gospodična pritisne vitezu plamteč poljub na usta, potem pa še enega, pa še enega, pa še —"
„Nehajte no, lepo vas prosim!" je dejala sramežljiva Genovefa. „Kako se vam more sanjati kaj tako . . . kako bi le rekla? — kaj tako prismojenega!"
„Ne morem pomagati. Tako je bilo, pa nič drugače ne, dušica zlata! Jezi me še zdaj, da sem se vas branil. Kar sram me je, da sem se obnašal tako zarobljeno. Kadar se mi bo sanjalo spet kaj takega, vam ne bom delal nobenih sitnosti, dušica božja! Poljubim vas na vaše ustne, tako lepo rdeče kakor redkvica pa tako prijetno dehteče ko jagode."
„Kaj pa se menita vidva tam doli?" je vprašal grof Felicijan.
„O redkvici pa o jagodah," je odgovoril vitez Ahac, name-žiknil plemeniti gospodični Mačerolovi in se okrepčal iz majolike.
„Gospod vitez Doljanski pripoveduje svoje davišnje sanje," ga je zatožila zavidljiva baronesa Virida.
„Povejte jih še meni, pa na glas, prosim!" je velel stari grof. „Zanimajo me sanje."
„Z največjim veseljem, gospod grof!" je odvrnil vitez Ahac radostno.
„Nikarte!" ga je prosila gospodična Genovefa, dočim se je natihem veselila nevoščljiva baronesa Virida.
„Sanjalo se mi je, da so Turki oblegali naš grad !" se je jel lagati vitez Ahac glasneje. „Sam sultan Mohamed Drugi je bil zvedel o čudoviti lepoti naše baronese Viride Oberburgove in se zaljubil vanjo kar oddaleč. Po vsej sili jo je hotel za ženo. Po poslancih ji je obetal vse najbolje in ji ponujal devetero velblodov, težko otovorjenih z zlatnino, biserjem in dragulji. Vse zastonj: baronesa ga ni marala in se ni prikazala izza nobenega ogala. Zato so nas oblegali Turki. Bilo jih je vse polno, turban do turbana, kakor bi jih nasejal. Predla nam je prebito slaba. Jedli smo že hrastovo skorjo. Naposled nam je pošlo tudi vino, vino! Sem pa šel k svojeglavni baronesi in zastokal: Usmilite se nas in uslišite zaljubljenega ko-prnuha! Saj je vzela Mara, sestra celjske grofinje Katarine tudi Turka, sultana Murada Drugega. — Te besede so omečile našo lepotico. Pa bodi v imenu božjem, je rekla, hitela k oknu in prijazno pomigala sultanu. Komaj pa so jo Turki zagledali, že so obrnili konje in tako dirjali proti Kolpi nazaj, da so se kovale iskre in jim užgale hlače. V reki so sicer pogasili tlečo obleko, vendar so bili vsi hudo osmojeni. Najbolj pa se je opekel sultan sam. Sila močna je bila poljska princesinja Cimburga, pozneje druga soproga Ernesta Železnega, očeta našega cesarja Friderika; trla je orehe med prsti ter zabijala žeblje v zid brez kladiva, kar z golo roko. Ali mnogo jačja je naša baronesa Virida, ki je zapodila s samim migljajem vso turško vojsko v beg. Vivat Viridis!"
Vsi so se smejali, le baronesa se je po sili držala modro, skrivala zobe in povešala oči na svoje takoimenovane prsi.
Pažeta sta prinesla na mizo kuretine in srnine, pečene na ražnju. Vitez Ahac je vstal, prestavil veliki stekleni in srebrni solnjak in vzel dvorogljate vilice pa oster razrezalnik. Spretno in naglo je razrezal pečenko v primerne kose.
„Alijanica, kaj si pa delala dopoldne?" je vprašal grof Felicijan svojo vnukinjo.
„Danes sem pisala prvikrat na pergamen," je odgovorilo dete tiho. „Rajši pišem z zlatim pisalom na voščeno tablico."
„Ali je bila pridna?" se je okrenil grof Majnard k vitezu Ahacu.
„Prav pridna. Pisala sva imenitno črko o, ki je tako lepo okrogla kakor sod."
„Kaj si bil pa prej tako tiho, ljubi svak?" je vprašal grof Majnard. „Kaj si pa premišljeval ?"
„Vojska bo!" se je odrezal vitez Ahac modro in važno. „Vojska bo, pa še na dve strani! Ali se ni pokazala letos repatica? Dunaj-čanje se puntajo proti cesarju. Njegov rodni brat Albreht iznova rije in ruje proti njemu. Mi se bomo lasali med sabo, Turki pa porabijo ugodno priliko in obiščejo spet naše kraje."
„Bog nas varuj vojske in vseh hudih časov!" je vzdihnil duhovnik.
„Jaz pa mislim, da Turka ne bo tako kmalu k nam," je dejal grof Majnard. „Bilo bi dvakrat žalostno, ako bi pridivjal letos, ko kaže letina tako lepo."
„Tako dobre letine pa menda ne bo izlepa več, kakor pred tridesetimi leti," je pripomnil grof Felicijan. „Takrat, leta 1432. sem bil v Ljubljani. Spominjam se še prav dobro, da je bil mernik pšenice po šest, sedem soldov, mernik rži pa po vinarju. Jajec je bilo dvanajst za en sold. Tovor najboljšega vipavskega vina, kar ga je mogel nositi konj, je veljal trideset grošev. To bi bilo kaj za vas, vitez Ahac!"
„Škoda, takrat sem menda komaj dobro izhodil," je žalostno zagodel vitez Doljanski. „Pa reci kdo, kar hoče: v starih časih je bilo vse boljše. Aha, notranji glas mi veleva, da bi še eno ma-joliko! Otokar!"
Po pečenki in paštetah so segli drugi po sadju. Vitez Ahac pa se je previdno ogibal ovočja, da si ne bi pokvaril žeje; pač pa si je privoščil francoskega sira.
„Kdaj pa so bili Turki poslednjikrat na Kranjskem, gospod grof?" je vprašal vitez Ahac. „Videl sem jih pač v Benetkah, tukaj pa še ne. Dolgo jih že ni bilo pri nas."
„Dolgo, dolgo, hvala Bogu!" je kimal grof Felicijan. „Prvikrat so pridrevili v naše kraje leta 1408. Takrat sem dovršil komaj petnajsto leto."
„Rojeni ste potemtakem 1393. leta," je izračunil vitez Ahac in spoštljivo pogledal starčka. „Kako pa je bilo takrat, ko so se pokazali prvi neverniki?"
„O tem ni mnogo pripovedovati," je dejal grof Felicijan. „Takrat niso imeli Turki nobenega vladarja. Po smrti „Bliska" Bajesida so se njega starejši sinovi dolgo prepirali za prestol. Begi, poveljniki posameznim četam, niso imeli v onih letih razpora in zmešnjave ne dela ne plače. Zato se ropali po sosednjih deželah. Ali kdo bi si bil mislil, da prihrujejo k nam iz take daljave skozi Bosno, skozi Hrvaško! Bilo je jeseni, meseca oktobra, na svetega Dionizija dan. Naenkrat so bili Turki tukaj! Kakor vihar! Kakor vihar! Napadli so
Metliko in Črnomelj, divjali, palili, plenili po okolici. Posekali so mnogo ljudi, druge so ujeli in prodali v sužnost, menda na Grško ali v Malo Azijo in severno Afriko. Ali hudo so jo izkupili, ko so pridivjali drugič k nam."
„Hvala Bogu!" je vzkliknil vitez Ahac.
„Temu bo zdaj že več nego trideset let," je nadaljeval stari grof. „Nad osemtisoč teh divjakov je prihrulo skozi Hrvaško. Prebrodili so Kolpo. Kakor napade tolpa krvoločnih volkov prestrašeno čedo ovac, tako so navalili kroti jezdeci nemudoma na zbegane Metličane. V hiše, v strehe so streljali goreče puščice, ovite z žve-plenimi nitmi in ozlicami. Leseno, slabo utrjeno mestece je kmalu gorelo na vseh koncih in krajih. Nepripravljeni meščanje se niso mogli dolgo braniti. Že so bili Turki v mestu. Plenili so in ropali, poklali Metličane in kmete iz okolice, moške in ženske, staro in mlado, vse, vse. Daleč naokoli so slišali skriti deželani jok in krik obupanih žrtev. Turki so pograbili vse, kar so mogli dobiti v naglici, odgnali živino, kar je ni zgorelo. Paleč in moreč so se bližali Novemu mestu. Ulrik Šenk Ostroviški, naš tedanji deželni glavar, je takoj sklical kranjske in tudi koroške plemenitaše. Sklenili smo, da neutegoma planemo na sovražnika. V malo dneh smo zbrali štiritisoč mož jež in peš: koroških kirasirjev, kranjskih lahkih konjenikov, lokostrelcev in topničarjev. V treh dneh smo zagledali Turka pred obleganim Novim mestom. Bojeval sem se proti Benečanom, Ogrom, Husitom, proti celjskim grofom, toda ne prej ne slej nisem videl tako divjega, nečloveškega sovražnika kakor ta dan. Vnel se je grozovit boj. Jaz sem jahal takoj v prvi vrsti. Nikdar ne pozabim trenutka, ko je deželni glavar Ostroviški zagrabil in dvignil našo rdečo zastavo s križanim Kristusom in belo-modro-rdečim kranjskim orlom na drugi strani ter zaklical: „V imenu svetega križa — za mano, junaki!" Tresla se je zemlja in bobnela od konjskih kopit. Kakor besni in blazni se zakade Turki proti nam in kriče: „Udri krsta! Alah il Alah!" Na holmu grme naši topovi. V Novem mestu zvone vsi zvonovi. Posekamo prvo sovražno krdelo. Ali že trčimo ob drugo, mnogo večjo četo. V divjem bojnem metežu zagledam pred sabo velikega, grozovito tulečega Turka. Na njegovi sulici je nabodena krvava glava mladega dekleta z vihra-jočimi dolgimi lasmi. Dvignem meč. Zdajci se mi spotakne konj ob turški tarči, pade na kolena. Kriva sablja mi zablisne pred očmi. Zaskeli me na čelu tukajle. Vse se zavrti okoli mene. Ugrezam se v neizmerno temo... Zavedel sem se šele po bitki, v našem šatoru.
Povedali so mi tovariši, da so sijajno premagali Turke. Mnogo so pomagali topovi. Naši so pobili in posekali nad štiritisoč peklenskih sovražnikov. Rešili so Novo mesto, vse ujete .rojake, ves plen, iznova so zvonili novomeški zvonovi -»- jaz pa sem se jokal od samega veselja, ako tudi me je zelo pekla moja huda rana."
Staremu grofu so žarele oči; razigrala se mu je duša ob takih spominih. Poslušalci so molčali. Spodaj na dvorišču je kričal pav.
„Kaznovali ste jih prav občutno, da mirujejo že tako dolgo!" je povzel vitez Ahac.
„Bog daj, da jih ne bi bilq nikdar več v naše kraje!" je dejal duhovnik tiho. „To bi bila strašna pokora za naše grehe."
„Mamica, bojim se!" je zašepetala kointesa Alijana in se plaho pritisnila h grofinji. Otroku je šlo na jok.
„Le pomiri se, Alijanica!" ji je prigovarjala mlada mati. „Nič se ne boj, saj si pri meni!"
„Ponoči . . . Turki!" je zaihtela hčerka in spustila punčko na tla. Jok ji je zapiral glas.
„Saj jih ne bo," jo je tolažila grofinja in jo božala po obledelih licih. „Čakaj, zapojem ti pesem o golobici. Udalrik, harfo!"
Zaspanega tovariša pa je prehitel paže Otokar. Pobral je Alijani punčko in že je smuknil iz obednice. Debeli Udalrik je le nerodno stopal za njim in mu delal napotje v drugi sobi, dokler ga ni po-dregal in odrinil Otokar z lepo izrezljano labodjo glavo na prednjem koncu glasbila.
Grofinja je odmaknila svoj stol od mize, vzela harfo iz rok uslužnega Otokarja in jela rahlo prebirati strune. Blažilno, pomirjevalno so pluli sanjavi zamolkli zvoki po dvorani. Igralka je dvignila glavo nekoliko više in zapela preprosto narodno pesem:
Pridi, golobica zala! Dete mi boš varovala, dete zlato, dete malo, da bo mirno, sladko spalo.
Priletela ptica zala, moje dete je zibala. Dete zlato, dete malo sanje rajske je sanjalo.
Izborno se je ujemal zvonki jasni glas pevke s tožno zamolklimi akordi. Grofinja Mila je bila kakor izpremenjena v drugo, višje bitje. Iz njenih krasnih modrih oči je sijala vsa milina materine
ljubezni. Blažen, komaj viden nasmeh je ozarjal njen obraz s čudovito lepoto. Skoraj začudeno jo je gledala Alijana, nepremično, ne da bi trenila z očmi. Tudi vsi drugi so nemo motrili pevko in molčali še potem, ko je umolknila ona in zamirajoči akordi mi-lotožnih strun.
Mala komtesa pa je naslonila glavico na materino roko in vzkliknila iskreno: „Ah, mamica, da bi te mogla zmeraj, zmeraj tako poslušati!"
Grofinja se je sklonila k hčerki in jo poljubila na nežna usta. Vsi so pohvalili zdaj njeno petje, celo brat Ahac. Nato je vstal duhovnik in odmolil. Alijana je poljubila očetu in staremu očetu roko. Grof Felicijan se je vzdignil in za njim so odšli tudi vsi drugi iz obednice.
3.
Počasi jo je mahal vitez Ahac v drugo nadstropje. Votlo so odmevali njegovi težki koraki na kamenitih ploščah po dolgem obokanem hodniku in po stopnicah. Konec mostovža je odprl zadnja vrata, stopil v svojo spalnico in zagnal baret na klop.
Ondukaj je bilo vse navlečeno. Vitez Doljanski si ni rad dal pospravljati. Na hrastovi mizi so ležale bukve z okovanimi ogali in zapenci, pisalnu orodje, čelada s čapljino perjanico, zodiak, podobe ozvezdja, pisan horoskop s skrivnostnimi čačkami in druga astrološka navlaka. V kotu ob omari je stala na šestih nogah ogromna, jako visoko postlana postelja z nebom in zagri-njali med lesenimi stebri. Ob zidu sta visela na debelih železnih kljukah vitezov meč s prestrežnim klinom in njegov ščit z zlato-kljunim krokarjem, ki je držal sabljo v krempljih, nad klopjo pa lovski rog, debela sokolarska rokavica in posebno široka Čutara. Na edinem stolu pri postelji je stal bronast svečnik v obliki pokončnega leva z odprtim žrelom, na pruki pa kositrna skleda in velik vrč vode, toda le za umivanje.
Iz spalnice je šel vitez Ahac v sosednjo okroglo sobo ogalnega stolpa, v svojo delavnico. Tudi tukaj je bilo vse narobe. Ob prašni peči je ležalo oglje, žveplo, kovinasti kosi, meh, klešče, cinaste žlice, ponve, tehtnica, talilniki in druga alhimistična šara. Kraj peči je počival samostrel na raztrganih mrežah za ptičji lov, tul s puščicami, boben in nerodna zarjavela puška z viličicami na kljuki.
Vitez Ahac je stopil k lesenemu zaboju pod oknom, odmaknil preluknjani pokrov in izvlekel mladega poljskega zajca za ušesa iz njegove ječe.
„Kako pa že kaj, Hanibal?" je prijazno nagovoril dolgouhca. „Dolgčas ti je samemu, kajpada? Zato se hočeva zdaj malo pozabavati! Prišla je ura tvojega vsakdanjega pouka. Le priden bodi in ubogaj me, prijatelj, pa te bodo letali gledat radovedneži vesoljnega sveta !"
Nesel je zajca k bobnu in pobobnal z njegovima sprednjima nogama.
„Tako. No, zdaj pa sam! Lepo bobnaj, Hanibal, da te bo vesel tvoj dobri učitelj!"
Ali Hanibal je zamahnil z nogama le po zraku.
„No, prijatelj? Kaj me gledaš tako debelo in neumno, ko si vendar pameten in nadarjen zajec! Mene že ne boš goljufal, ti hinavec potuhnjeni! Bobnaj! Ali se res že tri tedne zastonj mučim s tabo, da mi ne bi ostal tako preprost divjak, kakor so tvoji tovariši ? Se ti ne ljubi! Lenoba! Grdoba! Katilina! Kar čisto nobene gorečnosti, nobene častilakomnosti ne kaže ta svojeglavec nemarni! Plenus venter non studet libenter — sit trebuh rad pase lenobo, pravi že Ciceron, če ne pa kdo drug. Le čakaj, Hanibal! Za pokoro ne dobiš danes nobene deteljice, nobenega peteršiljčka. Kar sram te bodi, bestia infernalis, zverina peklenska! Alo, nazaj v karcer!"
Spustil je zajca v zaboj; sedaj je slišal korake na mostovžu. Prišel je grof Majnard Blagaj. Vitez mu je ponudil edini stol in prestavil svečnik na mizo.
„Hvala, ljubi Ahac, ne bom sedel, saj opravim vkratkem. Prihajam zaradi vabil. Naveličal sem se že pisati. Prosim te zatorej, bodi tako prijazen in povabi še barona Gradnikarja, Gregorijanca in Jankoviča pa viteza Anžeta Mačerola, Otona in Andreja Semeniča in Kozjakove. Piši jim kratko, da bomo devetega junija vezovali mojega očeta. Tudi lovili bomo, in to s sokoli. Podpiši kar mene! Stoj, pozabil sem ti imenovati viteza Frauensteinerja, našega najbližjega soseda. Povabi tudi njega in sestro. Vsega skupaj bo treba zdaj še sedem pisem."
„Erazma Frauensteinerja ?" se je začudil vitez Ahac.
„Zakaj ne?" je vprašal grof mirno.
„Ne vem — v njegovem obrazu je nekaj, kar mi ne ugaja. Pa rdeče lase ima in rdečo brado."
„Zastran tega utegne biti vseeno poštenjak."
„Ali njegov obraz! In njegov glas! Vitez Erazem Frauensteiner je hud hinavec. Verjemi mi, dobro polovico tvojih jelenov pohrusta on! Ali ga nismo zalotili lansko jesen kar dvakrat zaporedoma?"
„Bilo je ob meji, ljubi Ahac."
„Pravijo, da hodi s svojimi hlapci na Hrvaško prežat v zasedo in da je oropal in pokopal že marsikaterega potujočega trgovca v hrvaških šumah ali v Kolpi. Njegov brat na Gorenjskem je pač poštenjak, naš vitez Erazem Frauensteiner pa je Satanas generis masculini. Prav tak je, kakor hudič, ki ga je naslikal moj prijatelj Andrea Mantegna, slavni slikar v Benetkah."
„Morda te je žalil, da govoriš tako zoper njega?" je vprašal grof Majnard jako resno.
„Ne, mene ni žalil nikdar," je zagotovil vitez Ahac in pokašljal nekoliko v zadregi. „Oprosti, ljubi svak, moratn ti povedati, kar mi je na jeziku. In — Erazmova sestra Salda, ona je šele prava ptica! Satanas generis feminini! Slišal sem, da zna kuhati posebno tečen — strup!"
„Mačkam," se je nasmehnil grof debelemu vitezu.
„Morebiti tudi mačkam, lisicam, volkovom. Nevarna ali vsaj sumna kuharica je na vsak način."
„Le kar povabi obadva!" se je iznova nasmehljal grof Majnard in odločno zamahnil z roko. „Človek ne sme verjeti vsem govoricam, ki jih trosijo zlobni opravljivci o svojih nasprotnikih. Kolikokrat si bil že sam na Frauensteinerjevem gradu, pa se ti ni zgodilo nič hudega!"
Grof Majnard je še enkrat narekoval svaku imena povabljencev in odšel.
Vitez Ahac je sedel za mizo, vzdignil pokrov velikega roženega črnilnika, zamišljeno pomočil gosje pero in jel pisati:
Dragi prijatelj! Prosim Te, počasti me devetega tega meseca gotovo s Svojim obiskom. Sokolarili bomo in obhajali god mojega očeta Felicijana. Tukaj smo, hvala Bogu, vsi zdravi, posebno pa moj preljubi svak, vitez Ahac, ki je zmerom židane volje. Drobil Vam bo take, da Vam popokajo oklepi in pasi! Z veselim pozdravom
Tvoj prijatelj Majnard grof Ursini Blagaj.
Troje podobnih pisem je spisal vitez Ahac, potem je odložil pero-
„Tri bom pa jutri in naslove tudi," je premišljal. „Saj se ne mudi tako. Soseda Frauensteinerja pojdem pa sam vabit. Dedec ima včasi prav pitnega vipavca v svoji kleti! Morebiti ga opravljajo res le po nedolžnem — toda meni se nikakor ne zdi vreden prijetne časti, da bi pil našo malvazijo . . . Zdaj pa — zdaj začnimo pisati kroniko! Vitez Ahac, prišal je veliki trenutek! Treba bo novega peresa. Muza, pomagaj!"
Urezal in preklal si je z nožem drugo pero, se naslonil na stolu in trpeče pogledal proti stropu, koder je pajek vrebal na muhe. Vneti kronist si je gladil nagubano čelo in preudarjal v potu svojega napetega, širokega obraza, kako bi začel. Kako bi začel! Po kratkem, toda sila mučnem trpljenju je nastavil pero, naredil nekaj umetnih zavojkov in zank ter moško zapisal:
In nomine Domini. Amen.
„Kar nič se mi ne ljubi!" se je jezil sam nase. „Prevroče je. In pero je slabo urezatio. Pa kaj! Zdaj mi ne more očitati nihče več, da nisem začel pisati oljubljene kronike. Toliko zadostuj za danes! Ne smem se preveč zaleteti takoj početkoma, da ne omagam prekmalu!"
Po hodniku so se bližali lahni koraki.
„Ojej, Mila prihaja!" si je dejal in ni nič kaj veselo pogledal proti vratom. „Karala me bo. Da le ne bi besedičila predolgo. Pameten kristjan ljuoi kratko pridigo pa dolgo klobaso."
Vstopila je sestra Mila in tiho sedla na klop.
„Kako imetno se mi godi!" je vzkliknil vitez Ahac, odložil pero in se obrnil na stolu k njej. „Obiskujejo me sami grofi in grotinje. S čim pa ti more ustreči tvoj vdani brat, ljuba sestra?"
„Moram ti reči, da s tvojim poučevanjem nisem posebno zadovoljna," je začela nejevoljno. „Kako si naučil Alijano šteti! Ta način je neprimeren in neroden — da ne rečem kaj drugega."
„Tako-o-o?" se je začudil vitez Ahac in si gladil oba repka svoje brade. „To je moja metoda! Cisto nova metoda, ljuba moja!"
„Ostani rajši pri stari!" je velela grofinja pikro. „Oprosti! Ako bom slišala še kaj enakega, izberem Alijani drugega učitelja!"
„Kaj, kaj, kaj?" je strmel vitez Ahac in se nemirno premikal na stokajočem stolu. „Ali ti nisem nemara dosti izobražen, jaz, ki sem poučen in physicis et mathernaticis, jaz, alhimist in astrolog, ki poznam vse zvezde in njih vpliv na človeka in še marsikaj drugega ! Pomisli vendar, prijateljica, koliko sem študiral! V šenklavški šoli ljubljanski sem odlično dovršil trivium: gramatiko, retoriko in dialektiko — pa tudi quadrivium: glasbo, aritmetiko, geometrijo in astronomijo. Na dunajskem vseučilišču sem poslušal mimo drugih doktorja in profesorja kanonskega prava, gospoda Bernarda iz mesta Kranja, magistra Andreja iz Ljubljane in še dva magistra iz Kranja, gospoda Konrada in Gregorija. Kaj ? V Italiji pa sem poslušal učenjake Poggija, Donata, Acciajuola in peripatetika Argi-ropula, na padovanski univerzi pa zlasti slavnega pravoslovca Frančeska Aretina. A ? Kaj ? Izpita res nisem naredil nobenega. Tega
mi ni bilo treba, ker sem naposled vedel in znal več nego vsi magistri, doktorji in profesorji skupaj. Pomisli tudi, draga prijateljica in sestra, kaj bo potem, ko se mi posreči, da najdem magisterium in začnem delati ž njim zlato! Potlej ne bom štel cekinov, ampak meril jih bom z merniki in vagani!Kaj praviš?"
„Pravim, da se mi zdiš zdaj hudo podoben bahatemu baronu v pravljici, ki si jo pripovedoval dopoldne," mu je odgovorila jedko.
„Zdaj so začele celo ženske duhovititi!" je godrnjal vitez Ahac. „Zdaj bo pa kmalu konec sveta — finis finalis!"
„Opozoriti te moram še na nekaj drugega!" je nadaljevala grofinja malo tiše. „Prosim te, nehaj toliko piti! Lepo te prosim, Ahac, poboljšaj se!"
„Zdaj še ne, ljuba sestra! Zdaj je prevroče."
„Pusti šalo!" je dejala žalostno. „Saj si moraš vendar misliti, kako hudo mi je zaradi moža. Vedno se bojim, da mi bo očital, kakšen lahkoživček je moj brat".
„Oho!" je ugovarjal vitez Ahac pogumno. „Grof Majnard se tudi preveč ne brani kapljice božje. Seveda je treba nepristransko pripomniti, da njegova žejica pač ni vredna resne primere z mojo žejo, ki je neminljiva — aere perennius!"
„Ah, da si tak!" je vzkliknila jezno. „Saj ti iz vsega srca privoščim vina, kolikor ti ga je res treba. Ali ti piješ preko mere!"
„Vidiš, ti ne razumeš tega!" se je zagovarjal brat. „Zato ti ne smem zameriti neprijaznih očitkov. Vino je zdravilo duši in telesu. V vinu pozabiš vse gorje tega sveta. Poštena mera malvazije ali pa tudi ciprca je najslajša tolažba nesrečnega srca. Po žlahtni kaplji je sirota - človek vesel, hraber, duhovit. Čuj, Mila! Ako bi imel hčerko, bi jo imenoval Majoliko. Majolika plemenita Doljanska — ali ni to ime krasno in blagoglasno? Doni tako mehko, tako prijetno, kakor bi te božal baršun po ušesih. Oj — Fiametta! Fiametta! Moja prva, moja edina ljubezen! Ti najlepša vseh lepih Benečank! Tako vroče ni ljubil ne Dante svoje Beatrice, ne Petrarka svoje Lavre, kakor je ljubil Achatius eques de Carniola svojo čarobno Fiametto. Kako srečen sem bil, ko sem poljubljal tebe, svojega angela! Kakšen junak sem bil tedaj! Kako je bilo takrat vse drugače, vse lepše na svetu! Poezija mladosti, prva ljubezen! Kako naglo si minila . . . kako naglo! Izginila si . . . brez sledu . . . kakor zarja na jutranjih oblakih."
Umolknil je in nagnil glavo. Sočutno ga je gledala grofinja. Jel se ji je smiliti in jako ji je bilo žal, da je bila prej nekoliko osorna.
„Fuit Ilium, fuimus Troes — to se pravi po naše: svoje dni smo bili ptiči, zdaj pa je vse naše glorije konec!" je nadaljeval vitez Ahac in zopet dvignil glavo. „Oj, nepozabna ljubica moja! Kolikokrat sem splezal po pleteni lestvici k njej na balkon. Najine poljube in objeme so videle samo nebeške zvezdice in mila luna, nekoč pa žalibog tudi Fiamettin oče Carlo Santarosa, bogat pa-tricij in senator republike svetega Marka. Ta gospod me ni mogel živega videti, ker sem bil ultramontanus, tujec. Smatral je vsakega prekogorca za bedaka, celo mene. Tem rajši pa me je imela moja zlata Fiametta! Odurni dedec mi je prepovedal plezati na balkon. Poslej sem popeval v gondoli pod oknom svoje ljubice vsako noč, ako je bilo le količkaj lepo vreme. Stari Carlo pa se je jezil, da ne more spati. Čudak ni ljubil ganljivega petja. Večkrat je metal name fige in pomaranče, ki niso bile čisto sveže. Lepega večera sem le spet splezal proti balkonu. Ali ondukaj sem zagledal pošastno Fiamettino teto Dulcibello. Ta petdesetletna deklica mi je naznanila, da je moja Fiametta že omožena doli v Kalabriji. Povera mia Fiametta! Kakor od strele zadet, sem padel v laguno. Brrr! Še danes se čudim, da nisem nič obolel, ko sem popil toliko zani-karne vode!"
„Premisli moje besede, ljubi brat!" je dejala grofinja resno in vstala. „Upam, da se spametuješ in poboljšaš! Zlasti pa te prosim, da ne boš več popival po tujih gradovih in tam klepetal vsakojakih neumnosti. Obnašaj se tako, da bom mogla biti ponosna na brata! Vedi se tako, da bi te bili veseli najini rajni starši! Pomagaj ti Bog, ljubi brat!"
Grofinja je odšla. Vitez Ahac je debelo gledal na vrata, ki so se zaprla za njo. Potem pa je skočil pokoncu in udaril z nogo ob tla.
„Presneto me je dajala danes!" je mrmral. „Kaj? Da ne bi smel hoditi, kamor bi hotel? Da ne bi smel piti in govoriti, kar in kolikor bi se mi ljubilo? Da bi bil pokoren ženski, ko niti nisem oženjen? O-o! To bi bilo pa preveč narobe! Ako bo naša Mila prodajala take sitnosti, jo bom moral slabo opisati v kroniki! Zdaj pa nalašč takoj obiščetn viteza Erazma Frauensteinerja in njegovo zlobnooko sestro. Sanjarila je nekdaj, da bo ona grofinja Blagajeva, pa se je morala umaknit naši Mili. Zdaj je po tako dolgem času zopet vabljena v blagajski grad. Ali bo gledala Salda, ko ji naznanim to nepričakovano novico!"
Popravek. Na 10. strani v 2. vrsti beri: fazani, ne pa: purani. /?. M.
Epilog k jubilejni umetniški razstavi.1
totijconcu prošlega stoletja, ko je silen vihar stresel upodabljajočo umetnost zopet k zavesti, ko so se začele poditi ideje, tradicije umetniške resnice in načela v splošni zmedenosti navzkriž, vzbudila se je tudi beseda. Mnogo se je začelo pisati in govoriti o upodabljajoči umetnosti. Na Nemškem na primer se je razvila kar cela literatura o tej stroki. Poleg umetniških zgodovin, ilustrovanih monografij in listov izdajajo se v velikanski množici knjige polemičnega značaja, v katerih se razmotrivajo s strastno vnetostjo naj-raznovrstnejša vprašanja. Tu se eden bori z vznesenimi frazami za edino zveličalno antiko ali renesanso, tam govoriči zopet drugi o modernem divizijonizmu, simbolizmu, stilizmu, individualizmu, pri-mitivizmu, feminizmu, arhaizmu, tretji opeva mistično razodetje linije; razpravlja se o pravi in o napačni, o narodni, ljudski, stari in novi, znotranji in zunanji umetnosti, o praktični umetnosti itd. . Spravljajo se v stik umetnost, otrok, šola, morala, vera in sploh • vse, kar je le količkaj združljivega z umetnostjo. Umetniki bi se morali vsekako veseliti, da se jim tako odvzame delo, o katerem so do zdaj mislili; da ga morajo sami izvrševati in sicer le potom svojih umotvorov.
Vjiovejišem času seje pojavilo tudi pri nas zanimanje za taka vprašanja. Tudi pri nas se govori o novi in stari, o ljudski, o narodni
in o pravi umetnosti, le s to razliko, da prepuščajo umetniški učenjaki to delo večidel samoukom in drugim estetično navdahnjenim dušam.
Dostikrat prinašajo naši listi tudi prav lepe, poučljive in k premišljevanju povzbujajoČe življenske opise posameznih umetnikov. V splošnem pa si vendar ne moremo napraviti nikakršne prav jasne slike, najsi bo o umetniških dobah prošlih stoletij ali o umetniškem stanju sedanjega časa. Poznamo sicer imena kakor Langus, Wolf, Šubic, vidimo tudi slučajno tu in tam eden ali drugi njihovih umotvorov, ne vemo pa pravzaprav, po čem so ti umetniki stremeli, kaj so umetniško dosegli in kako so vplivali na sodobnike in potomce in na razvoj domače umetnosti sploh. Umetniška literatura ne
1 Spis je izšel tudi v katalogu umetniške razstave v proslavo cesarjeve osemdesetletnice: „80 let upadabljajoče umetnosti na Slovenskem". Umetniški paviljon R. Jakopiča v Ljubljani.
more, tudi ne s pomočjo nekaterih reprodukcij pojasniti taka vprašanja. Če hočemo umetnika spoznati, moramo se vglobiti v celotno delo njegovega življenja, vsaj videti moramo njegova najintimnejša in najznačilnejša izvirna dela. Isto je potrebno za razumevanje cele umetniške dobe, kakor sploh tudi za reševanje vsakega umetniškega vprašanja. Razumno in vdano motrenje proizvoda je edina pot, ki nas dovede do naravnega spoznanja vseh tistih teorij, radi katerih si belijo učenjaki svoje glave.
Ta misel me je navedla do sklepa, da priredim v svojem paviljonu razstavo retrospektivnega značaja, ki nas naj seznani z daljšo dobo domačega umetniškega življenja. Kakor je pri nas že » običajno, da se mora izvršiti vsako podjetje s silnim naporom, tako * tudi uresničenje te misli ni bilo lahko. Večina umotvorov se nahaja v privatni lasti, zato je bilo njih nabiranje združeno z marsikaterimi • neprilikami, zlasti ker sta mi delali mlačnost in nemarnost mnogo wv ovir. Toliko večjo zaslugo pa imajo oni, ki so me popolnoma ^ nesebično in z veliko vnemo podpirali s tem, da so mi ali prepustili svojo umetniško last, ali me opozorili na nekatere po deželi raztresene umotvore, ali ki so mi pomagali pri napornem delu, v pjrvi vrsti gospod P. Žmitek, ki je mojemu podjetju žrtvoval mnogo časa in truda.
Razstava sicer ni bila popolna. Nekatere praznine bi se bile dale še izpolniti, vendar pa je mogoče na podlagi razstavljenih umotvorov se seznaniti z ono dobo, katero naj nam razstava pred-očuje, zlasti pa, ker je mnogo v to dobo spadajočih umotvorov, kakor na pr. freske in altarne slike pristopnih vsakemu, proučevanje modernih umetnikov pa s tem olajšano, da so že znani iz prejšnjih razstav.
Za^boljše razumevanje in vpoštevanje razstave so potrebna nekatera razmišljanja splošnega značaja.
Življenje slovenskega naroda se je razvijalo vedno le pod tujim vplivom. Stoletja in stoletja smo morali deliti srečo in nesrečo s .. svojimi gospodarji. Vsa naša kultura je sezidana na latinskem in * germanskem temelju. Ni torej čuda, da se je tudi upodabljajoča * umetnost na Slovenskem gibala v istih smereh kakor povsod drugod. Preletela je skoraj enočasno z drugimi evropskimi narodi vse faze od poroda, razcveta, viška, do oslabljenja in popolnega propada.
Zdaj ko stojimo na pragu novega življenja, zdaj ko imamo namen, postaviti lastno poslopje na lastnih tleh, moramo se ozreti brez srda in strahu v preteklost, ogledati si previdno svojo sedanjost
.Ljubljanski Zvon* 2. XXXI. 1911.	6
in 'obrniti s skromnostjo svoj pogled v lastno dušo, da si pridobimo moč spoznati, v čem obstoji naša sloboda. Šele tedaj, ko smo zmožni zreti resnici brez plašnosti v obličje in naše želje zediniti z resničnim življenjem, šele tedaj bomo mogli doseči svoj cilj. Majhen narod kakor smo mi, ne more tekmovati v gospodarskem oziru z večjimi narodi, zlasti ako mu dežela ne nudi v obilici za to potrebnih sredstev. Edino polje, na katerem bi se mogli Slovenci meriti z vsakim kulturnim narodom, je duševno polje. V vedi in umetnosli ne gre nikdar za kolikost ljudstva, ampak le za kakovost posameznikov in v tem oziru ni nikakega vzroka, da bi zaostajali za drugimi evropskimi narodi. Zatorej se oklenimo trdno tega prepričanja, ker se to strinja z dejstvi resničnega življenja. Vsak naj torej gleda z odprtimi očmi v življenje, vedoč, da vsebuje le ono vse tiste bogate vire, iz katerih mora črpati, ako hoče vsestransko razviti svojo osebnost in tako prispevati k razvoju svojega naroda.
Iz zgodovine razvidimo, da je vsak narod imel takrat svojo najbogatejšo kulturo, kadar je iskal svoja sredstva neposredno v življenju in da se je tudi umetnost le takrat najlepše razcvetela, če so njene korenine segale v resnično življenje. To vidimo pri vseh starih narodih, tako na pr. pri Asircih, Egipčanih, Grkih in naposled pri Italijanih.
Mi srno vajeni imenovati čas razcveta italijanske umetnosti, ki je vplivala na razvoj vse evropske umetnosti, renesanso ali preporod antike. To je napačno, ker ukvarjanje z antiko je bila le prikazen postranskega pomena in le gotova doba učenja. V resnici se je začel razcvet italijanske umetnosti takrat, ko so umetniki pokazali hrbet tradiciji in obrabljeni šabloni in se zatekli zopet k naravi. Nova načela, ki so jih Cimabue, N. Pisano, Duccio koncem 13. stoletja slutili in v trajnem boju s starimi umetniškimi predpisi v svojih umotvorih tudi odkrili, so prevzeli Giotto, G. Pisano, Masaccio, Donatello s popolno zavestjo in samostojnostjo in jih zmagovito uveljavili. Tako se je umetniška individualnost preborila, dokler ni dosegla v Leo-nardu, Michelangelu in Corregiu najvišjo in najsijajnejšo zmago. Odslej umetnost ni več praznovala takih velikih zmag, vendar pa se še ne more govoriti o propadu, ker so jo Tizian, Tintoretto in drugi vzdrževali še na višini ter jo še celo v marsikaterem oziru obogatili. V drugih narodih se je vršil in sicer večidel pod vplivom italijanske umetnosti podoben proces.
Doseženi so bili zdaj vsi cilji, ki si jih je postavila ta slavna umetniška doba; vse možnosti te dobe so bile do skrajnosti izko-
riščene. Delo je končano; polagoma se nagne umetniška pot proti propadu. Hiperkultivirano uživanje pretrga vse zveze z naivnim in izvirnim in za to silnim pojmovanjem življenja. To se kaže posebno občutno v umetnosti. Veselje nad umotvorom in njegovo intenzivno uživanje moreta še za nekaj časa varati čez duševni ban-kerot oslabljenega plemena. Nastajajo še umotvori, ki pa nimajo svojega izvira v naravi, ampak v umetnosti slavne preteklosti. Naposled opešajo še te duševne moči, oblika izgubi popolnoma svojo vsebino in preide končno v šablono. To dobo imenujemo barok. Vedno globočje in hitreje gre umetnost proti svojemu propadu, katerega tudi dražestna doba rokokoja ne more zadržati.
Proti koncu 18. stoletja "prešine ves olikani svet gnus nad razuzdanostjo baroka, ker zavedal se je praznote v življenju kakor v umetnosti. Nove ideje, ki jih je Evropa takrat prevzela iz Francije, so se tudi v umetnosti začele razodevati. Razkošno življenje se je moralo umakniti strožjemu naziranju. Francoski enciklopedisti, katerih nauki so bili povsod z navdušenjem sprejeti, so sicer učili povratek k naravi, a čas je bil preslaboten, da bi mogel iti pot, ki je bila že od stoletij zasuta: moral se je zateči k zgodovinskim vzorom. Ta potreba je rodila klasicizem, tako v življenju, kakor tudi v umetnosti in pozneje, ko se je vzbudilo zopet hrepenenje po mehkejšem čuvstvovanju in njegovem izražanju — romantizem. Kakor si je poiskal klasicizem svoje vzore pri Grkih, zatekel se je romantizem k renesansi in preletel vse njene pojave, kakor preleti umirajoči v duhu še enkrat vse faze svojega življenja, predno za večno izdihne. Pa ravno tako, kakor zadnje vzplamenenje duha ne more vrniti umirajočemu življenja, tako tudi te struje niso bile zmožne oživeti umetnosti k novemu razcvetu, ker njih korenine niso segale v življenje, in ker so bili zastopniki teh struj preslabotni se povspeti više kakor samo do nekega estetičnega hrepenenja. Edino svetlišče tega časa je biedermeierstvo, to je tisti zlati čas naših dedov, ki nam dehti nasproti kakor nežna bajka. Na preprostem temelju postavljeno bi nas moglo dovesti zopet k naravnem žitju in s tem k zdravemu pojmovanju človeškega življenja, ako bi tehnične iznajdbe 19. stoletja ne treščile v počasni razvoj in izmaknile ves svet iz svojega tira.
V zgoraj opisano žalostno dobo pade umetniško delovanje , starejših umetnikov naše razstave. Tudi slovenski umetnosti tega časa je vtisnjen pečat propalosti. Tudi ona je žela, kar so predniki -sejali. Malo je zrna in še to je prepojeno s tujim sokom. Vse struje 1
6*
k so tu zastopane: slabotnost umirajočega baroka se križa s klasicizmom, čutijo se sledovi rokokoja, med tem ko sili mimo bieder-meierstva romantizem v ospredje.
Najstarejše delo te razstave je J. Egartnerjev „Družinski portret". Vsa skromnost življenskega naziranja biedcmeierstva se zrcali v tej preprosti sličici. Plaho se umetnik bliža materi naravi, manjka mu pa moči zreti slobodno v njeno veličastno lice. Sličica vpliva izredno prijetno in ljubeznivo, kakor jecljanje otroka. Sicer je Egartner slikal večidel svete podobe pod popolnim vplivom propalega baroka, ki pa nimajo toliko umetniške vrednosti, da bi spadale v to razstavo. Kar se je v tem času še storilo, je izvzemši A. Haynejevih pokrajinskih slik za umetnost brez pomena.
Razumljivo je torej, da je umetniški nastop M. Langusa učinkoval. Langus je bil najbolj iskani slikar svojega časa. Ustvaril je veliko množico svetih podob, deloma freske, deloma altarne slike, pa je tudi mnogo portretnih naročil.' Pa njegova umetnost ne presega mej, ki so bile začrtane tedanji umetnosti. Njegovim freskam so vtisnjeni vsi znaki mrtvega baroka. Pod prisiljeno monumental-nostjo se skriva duševna onemoglost. Pojmovanje je običajno, risba surova, barve puste. Nekoliko ugodnejše učinkujejo nekatere njegovih ■ altarnih slik, ali zaman iščemo v njih duha, ki bi jim vtisnil znak ~ svete podobe. Portreta sicer tudi ne prevladuje — in vendar ravno iz nekaterih portretov sili nekaj na dan; zdi se nam, kakor da bi umetnika prešinilo nekako hrepenenje — ali morda kak spomin ? Ali je sanjala njegova duša njemu nezavedno svežo trpkost domačih gora in nepotrto krepkost njegovega naroda? Ko gledamo v rezko podobo starega Poklukarja, nam je, kakor bi jo obdala nežna glorija in neka miloba nas obide. Toje njegova sveta podoba.
Langus je imel več posnemovalcev, učencev in učenk, izmed katerih pa ni bil nobeden zmožen začrtati umetnosti nova pota. Blodili so brez umetniških ciljev od ene struje do druge. V njih delih straši še vedno barok (A. Bizjak), tudi spomin na rokoko še ni izginil, opaža se zlasti na risbah J. Gosarja; klasicizem se razodeva v risbi H. Langusove „Sv. Cecilija", portreti M. J. Strussove pa so najsirovejše posnemanje mojstra Langusa. Naivno pojmovanje bieder-meierstva se opaža v delih kiparja F. Zajca. Drugačen je M. Stroj. Pod vplivom biedermeierstva je ustvarjal z rafiniranim okusom elegantne feministične portrete, iz katerih nam žalostno sije gizdalinstvo njegove umetnosti. Še mnogo domačih_ imen je nam ohranjenih iz teh časov in to nam dokazuje, da je bila takrat potrebščina po
umotvorih jako velika. Malo__pa jih je.presto£ilo_mejo rokodelstva ; kajti umetniško pojmovanje je bilo tačas na nizki stopnji, zato so tudi umetnjške^ zahteve prav skromne. Naročevalci so se večinoma zadovoljili s povsem rokodelsko izvršenimi izdelki. Na izvirnost ali kako duševno vsebino umotvora se ni polagalo mnogo važnosti. Za domače potrebe so splošno zadostovali portreti s približno podob-nostjp, kopije gorskih pokrajin in svetih podobic; za javna poslopja, posebno cerkve pa so izpolnjevale svoj namen zopet kopije in če tudi slabejše vrste. Tako so živeli umetniki in občinstvo v najlepši slogi in nobena disharmonija ni motila te prijazne idile. — Zdaj je drugače! Sicer — umetniške zahteve občinstva se niso zvišale, spremenile so se samo v toliko, da domačih umetniških potrebščin zdaj v splošnem ne krijemo več z ročnimi deli, ampak s fotografijami in s cenimi, navadno zelo neokusnimi barvenimi tiski, — le umetnike je prešinil drugačen duh. Pa to le mimogrede. Torej naročil je bilo takrat dosti, celo toliko, da so se vsled tega naseljevali v Ljubljani umetniki iz tujih krajev. Kurz pl. Goldenstein je pripotoval iz Solnograda z neko glediško družbo. Ostal je tu, ker so se mu zdele razmere prav ugodne. Bil je dekoracijski slikar, kar je ostal tudi skoraj v vseh svojih slikah. Kasneje se je naselil v Ljubljani P. P. Klini iz Češke, precej spreten slikar, ki pa ni ustvaril kaj mnogo izvirnega. Naslikal je več altarnih podob, bandercev in pokvari] s svojim restavriranjem .nekaj^ starejšjh slik. Med njegove boljše slike spada „Angelovo oznanjenje", ne morem pa jamčiti za izvirnost tega dela.
Kakor jasna zvezda sije v to mračno noč čisto ime Janeza Wolf a. Prišel je iz onih slavnih krajev, kjer so pred stoletji kraljevali Tizian, Tintoretto, Veronese, iz krajev, kjer so sanjali romantiki z vernim srcem o preporodu umetnosti. Navdahnjen z enakimi idejami je prišel z radostnim srcem v domovino, ne da bi si tu iskal denarnih virov s svojo umetnostjo — to bi se mu bilo drugod bolje posrečilo — ampak, da bi razlil med svoj narod vse lepote, s katerimi je^bila prenapolnjena^njegova duša. V njegovih žilah seoni pretakala kri, napojena s trpljenjem sužnjega naroda, njegove oči'niso gledale ran, ki jih zadaj^&raTbratu, njegov duh ni spoznal hinavstva, bojazni in laži, ki so objele njegov narod kakor težke sanje. V glo-bočine svoje notranjosti je obračal pogled, in v širokih svetopisemskih kompozicijah namje razlagal zgpd^ svoje bogate duše. Z vzneseno fantazijo je ubiral rahie strune svojega srca in opeval lepoto skritega, tajnostnega sveta. Pa njegov narod je šel mimo njega, kajti duh
ošabuosti ga je prevzel, zače) se je namreč zavedati, in z ljubeznijo in občudovanjem se^ je zagledal v svojo neznatnost, ne meneč se za njega, kf;je prišel v domovino, da jo obdari z vso lepoto svoje duše. V njegovem žalostnem obrazu berem tiho zgodbo tega trpljenja ; njegove pohlevne oči mi razodevajo vse veliko gorje, v katero se je zagrnila njegova duša. In ko je zazrl oduren obraz resničnosti, omahnila mu je roka, ker njegova umetnost ni bila življena z vročim sokom življenja, ampak hrepenenje je bila in sanje iz minulih slavnih časov. Usmiljena smrt mu je raztrgala s hitro roko spone, v katere x je bilo vkovano njegovo tožno življenje.
Kako je narod častil umetnikov spomin, priča spaka, sloneča ob steni, katero je pred leti krasila ena izmed najlepših Wol-: fovih fresk:	^v^čt^^^o.- f&Oz	"7>^r^y^
Wolfov sodobnik in' prijatelj A. Kar i riger Tli imel zmisla za " idealni svet svojega prijatelja. Njegova umetnost se je gibala v drugačnih smereh. Obsežne, umišljive kompozicije niso bile njegova stroka. Z izbranim okusom si je iskal svoje motive v neposredni okolici ter jih nam podal s preprosto eleganco. Od narave obdarjen z^izredno^finim občutkom za barveno lepoto izpolnjeval je ta svoj dar s proučevanjem starih mojstrov. Voljno se je vdal njihovemu vplivu, kajti prelepi so umotvori Rembrandtovi, predelikatne barve francoskih mojstrov 18. stoletja, da bi se mogel ločiti od njih. Slavne postave prošlih stoletij so mu zapirale prosti izgled v naravo in tako je postal tudi on romantik — romantik barve.
Dolg sprevod kulturnih delavcev iz dobe romantjzma se pre-miče mtmo nasTh se izgublja y~pozabnost. Le" tü m tam' se še loči kaka značil neiša osebnost iz te enoličnosti. Njih imena so: M. Pern-hart," F7 Globočnik, X Jurčič, J. Tavčar, Ed. pi. Wolff, I. Franke, Janez Šublc.
M. Pern hart je poleg A. Karingerja najboljši pokrajinar te dobe. Njegove slike se odlikujejo po enotnosti tona in ubranosti barv. Tudi J. Tavčar je v svojih boljših dneh naslikal marsikatero čedno pokrajino, pa njegov talent je bil kmalu uničen vsled neugodnosti domačih razmer. J. Jurčičje domovino ostavil. F. Globo čn i k je pustil delo svojega življenja v tujini, domovina ni imela kaj drugega za njega, kot učno mesto na svoji realki. Njegov naslednik na istem zavodu je bil I. Fninjce, fino obdarjena umetniška narava, katere dela so dajala najlepše upanje za bodočnost. Žal, to upanje se ni uresničilo; umetnik je zdaj star mož, ki je svoj čopič že zdavno^položil iz rok. Tudi njemu, kakor njegovemu prejdniku ni
zalegel domači zrak in vprašanje je, če bi produktivni E. pi. Wolff ustvaril množico, deloma jako solidnih umotvorov, ako bi bil mesto _
"7*	«■	O w ^	-
profesor v Trstu profesor v Ljubljani.v/7^T-^ y^om^ vt^^cx
Zdi se, kakor da bi bil imel slovenski narod terii manj prostora za svoje umetnike, čim bolj je napredoval v svojem razvoju — čudna prikazen, ki nam jo morda enkrat pojasni filozofija zgodovine, katera pa je zadostovala, da so nekateri J. Wolfovi učenci utekli domovini.
J. Wolfov najstarejši učenec in najzvestejši pristaš je Janez Šubic. Tudi njegov svet je svet fantazije. In čeravno opazujej^azne prikazni v naravi in ga tudi najpreprostejši predmet izpodbada k izpopolnjevanju svojega znanja, mu vendar ni dano se preriti do samostojnega pojmovanja narave — v svojih slikah ostane vedno romantik. Njegovi sujeti so alegorije, heroični prizori, fantazije in nabožne podobe. Pozneje, ko se je mnogo ozrl po svetu in spoznal različne načine umetniškega izražanja, si je pridobil mnogo tehničnega znanja; največ pa se je učil pri iV\akartu, čigar umetnost je bila tudi odločilnega vpliva za njegov končni razvoj, kar se vidi zlasti v njegovih manjših slikah. Vendar pa diha iz njegovih boljših podob še vedno Wolfov duh. Sledil je zvesto do smrti načelom starega orla, katerega pa v njegovem visoke m poletu ni mogel doseči.
Umetniško delo njegovega življenja ni zaključeno, in jie^vemo, .. kako bi se bila njegova umetnost še razvila, če bi ga n'e'^prehitela smrt v njegovem najmarljivejšem delovanju. Umrl je na Nemškem, kjer se je bil v Kaiserlauternu^udomačil.
Umetnost njegovega mlajšega brata Ju rja se je razvijala na drugačen način, kar je posledica njegovega od Janeza razlikujočega se_značaja, Y_prvj_vrst[ pa njegovega bivanja v Parizu, kjer so se ravno ob tem času pripravljali veliki umetniški prevrati, merodajni za celo umetnost našega stoletja. V njegovih nabožnih podobah se sicer opaža še vedno način Wolfovega proizvajanja, vsa druga njegova dela pa stoje v znamenju različnih oficijalnih pariških struj. Slikal je z veliko spretnostjo, včasih z virtuoz nostjo dekorativne podobe, — tudi njegovi portreti so večidel dekoracije, ukvarjal se je tu in tam z ilustracijami, z nekaterimi manjšimi slikami pa je prispeval tudi 011 svoj delež, da so se odprle naturalizmu duri salona.
^Tudi on je umrl v najlepši moški dobi in to je škoda, ker je imel podati še mnogo lepega, sicer ne svojemu narodu, ampak^.tujini, kj_mu je postala druga lepša domovina.
Ob tistem času, ko je žel Jurij Šubic v Parizu svoje uspehe, umiral jc tam mlad, nadepoln slikar. Ime mu je J. Petkov še k. Vedoč, da so šteti dnevi njegovega življenja, zagnal se je s strastnim poželjenjem v vrtinec umetnosti. Njegove napol dovršene, rezke genreske podobe pričajo o silnem hotenju, in slutimo, da smo v njem izgubili velikega, nenavadnega umetnika.
Najmlajši J. Wolfov učenec, ki si je tudi iskal sreče v tujini, je A. Ažbe. Četudi navidezno najbolj oddaljen od umetnosti svojega mojstra, je vendar nosil njegov ideal lepote zvesto v svoji duši. Öd narave obdarjen z izrednim estetičnim čutom, iskal je v svoji umetnosti vedno le zadoščenje tega čuta. In ko ga je tok novih idej zavlekel v nove tire, se ni nikdar brezpogojno in neposredno vdal razmotrivanju narave in življenja; njegov od tradicije življeni estetični čut mu je branil hoditi skrivnostna in včasih prav trda pota, ki vodijo do večne lepote. Njegovo oko ni moglo prodreti v glo-bočine človeškega življenja, ampak oprijelo se je le njegove površine, — ostal je oboževalec umotvora in njegove lepote. Naslajal se je na okusnih potezah čopiča, na elegantni pozi modela, na zaokroženi kompoziciji, na materiji barve; bil je torej bolj čuteč in uživajoč estetik — umetniški gourmand, - kakor pa samostojno ustvarjajoč umetnik. Radi tega je bil svojim učencem rojakom sicer dober učitelj, ki jim je mogel razodeti marsikatere finese rokodelstva, ljub prijatelj, — v deželo njihovega hrepenenja jih pa ni mogel popeljati. Prisojeno jim je bilo, da si morajo sami najti pot v njo.
Ažbe se je domovini popolnoma odtujil, in_šele po njegovih učencih" je bilo zanešeno njegovo ime med slovenski narod. Kakor brata Šubica je končal tudi on, predno je dovršil delo svojega življenja.
Omeniti nam je še dveh Wolfovih učencev, ki se pa nista upala v tujino in raje ubogala nemški pregovor: „Ostani doma in preživljaj se pošteno!" Ta dva sta L^Grilc in Si^Ogrin. Tudi ona sta morda nekdaj stremita po najvišjem, morda sta tudi stezala svoje roke po zvezdah. — L. Grilc je mrtev. Preživljal se je pošteno s tem, da je slikal portrete po fotografijah inkopiral Fiihrichov križev pot za razne cerkve. S. Ogrin je še med Živimi, in on sam bo najbolje vedel, kako se je prilegel njegovi umetnosti domači zrak.
Tako se konča za slovenski narod umetnost 19. stoletja. Kaj prinese prihodnost? — Kdo ve?	z
—	•	^ ' o^orMvv-v «A" vH^f
Z-O fcjlz _ 3r/
Križev pot Petra Kupljenika
Zgodovinska povest. Spisal Pastuškin.
Prva postaja.
IV.
ahaha! Kaj vam nisem rekel? O, ti prenapeteži so vsi taki,
/ vsi po vrsti, poznamo to zalego. Kakor otroci. Bodi past še tako očitna — štrbunk vanjo kakor mušica v vino. Torej je šel v zanko? Izvrstno, izvrstno, čestitam na izbornem lovu, hahaha!4
Arhidijakon je bil po navadi precej dostojanstven in nikoli da bi se reklo naravnost hrupen, nekaj, kar je dišalo nekoliko po „ex cathedra", je bilo vedno bistven «lel vse njegove zunanje prikazni. Če se je čuvstvo v njem danes tako razmahnilo, so morali biti pač tehtni vzroki.
,In kje imate sedaj tega krivoverskega srakoperja s pristriženimi perutmi?'
»Kjer prej."
,Prav tako. Zdaj že lahko potrpežljivo čaka odrešenja. Vi pa, gospod glavar, sestavite nemudoma krasno poročilo o izbornem obnašanju svojega ujetnika in ga pošljite toškemu oskrbniku Ho-henburgu in nadvojvodi, da bosta vedela, kako malo sta se motila v svojem dosedanjem postopanju.4
„Ali kako da se vi tako zavzemate za nadvojvodo, ko vendar veste, da je kruh, ki ga jeste, umešen z oglejskim kvasom?
,Moj Bog, vi ne veste, da sem jaz navdušen Avstrijec?'
„Ne, do danes mi je bilo to neznano."
.Ali prijatelj: jaz imam svoje mesto v Avstriji. Kaj me briga, če gleda nadvojvoda patrijarhu na prste — in kdo bi ne, če je od Ogleja do Benetk tako blizu? Mi glejmo, da kar se da ublažimo nasprotstva med obema moči željnima sestrama, cerkveno in posvetno oblastjo,. da bo vsaka v svojem delokrogu neodvisna — to skušajmo doseči!'
„Že, že . . . Toda . .
,Nič toda. Vi sestavite poročilo in po kosilu mi ga daste v pregled. Zbogom.4
Glavar je gledal za odhajajočim:
,Tega človeka še vedno ne razumem. Vedno se mi zdi, da mu je v tej igri nekdo napisal čudno, a važno vlogo, ki jo igra
kakor igralec, gotov popolnega uspeha, in da vleče tudi mene v to vlogo, toda tako, da mi pokaže vedno samo tisti dve vrstici, ki odpadeta name.'
Med tem je stikala doli pod gradom vaška otročad za robidnicami, drnovci in borovnicami. Kotarjev Jaka je bil že zmerom tak, da je hotel biti povsod prvi. Če so zasledili gada in so se spravili nadenj s kamenjem — 011 ga je ubil, njegov kamen mu je razčesnil glavo. Če so stikali za gnez di — on je splezal, kamor si živ krst ni upal. Če so se kopali v Soči — on je skakal z najvišjih skal po glavi v največjo globočino. Tako tudi danes. Hotel je nabrati največ jagod, ne v družbi, sam zase, da jih potem preseneti s polnim klobukom in se bo smejal njih dolgim obrazom in zavidnim očem. Brž v začetku se je odcepil od družbe in lezel vedno više. Ko je imel že pol klobuka, se znajde mahoma pod grajskim obzidjem. Tain je zasledil tudi lešnike — hajd po njih! Stika po grmovju, stika in zadene prav pri tleh grajskega zidu ob luknjo, zarastlo s plevelom. Velika mačka bi z lahkoto smuknila skoz njo, človek nikoli, tudi sedemleten dečak, kakor je bil Jaka» ne. Toda Jaka ni bil izmed tistih, da bi se dal ugnati od- samega premisleka. Poskusimo! Poril je plevel, skril skoro poln klobuk v nizko bukovje in vtaknil glavo v luknjo. Pritisnil je ob zid dva polža in nekaj druge gomazni, se zleknil po tleh, z rokami počistil plevel pred seboj in se začel vleči skoz luknjo. Jaka je bil za svoja leta nenavadno širokopleč, to ga je ustavljalo. No, preokrenil se je dvakrat, stisnil ramena naprej, pobrcal z nogami v tla in ob drobna leskova debelca in je bil z gla vo v gradu. Napel je še enkrat mlade kite, nategnil prožne ude in se z nemalim naporom ves upehan in potan izvlekel na drugi strani iz luknje. Bil je v gradu. Doma je slišal včasi pripovedovati, kako lepo je v gradu, veliko lepše kakor na vrtu gospoda župnika. Pa je debelo gledal, ko je videl vse še bolj zanemarjeno kakor zunaj. Visoka trava je pokrivala tla in bohoten plevel je silil iz špranj v zidovju. In ozko je bilo vse, in nobenih vrat, in senčno, tako pustohladno, da se je Jaki tam blizu srca nekaj stisnilo. Eno samo okence je opazil v pritličju, majčkeno, kakor jih je videl Jaka doma in po vsi vasi zadosti pri kravjih hlevih. Bo že tudi to kak hlev. Klavrn hlev, če se pomisli, da je grajski. Tukaj da so zobali oves tisti iskri konjiči, ki so jo tolikokrat tako fletno drobili skozi vas? Spoštovanje, ki jim ga je Jaka dozdaj izkazoval, je začelo kopneti. He, tam moli nekaj kosmatega skoz* okno, kravji rep ali kali? Hušk! Jaka se je stisnil k zidu in se
plazil po prstih proti oknu. Ko se je toliko približal, da ga je ločila od okna samo še razdalja enega komolca, je stegnil roko in — čap! zgrabil je tisti kravji rep in ga povlekel na vso moč proti ven. Pretresljiv javk mu je vdaril v tistem hipu skozi okno na ušesa. Pogledal je bliže — kaaaj? Človek? In kravji rep — brada? Popustil je z roko in obstal kakor odrevenel. Da, skozi okno je gledal človek. Tema je bila okoli njega, a skozi pajčevino in železje se je kradlo vendar toliko svetlobe, da je bilo mogoče razločiti globoke razorje v izmučenem licu, in ko je dvignil glavo, je Jaka zagledal pod njegovim vratom kolar. Morebiti sam gospod grajski kaplan? — Tukaj? Jaka je boljinbolj zijal.
,Kaj si človek ali si zverina?" je oni za oknom bolj zastokal kakor zavpil. Otipaval si je zardele čeljusti in zobovje. Izpod levega podočnika se mu je cedila črnikasta kri, ki si jo je brisal z rokavom.
„Mislil sem, da je rep, pa je bila vaša brada.'
Pri vsej skeleči bolečini se oni znotraj ni mogel ubraniti lahkega usmeva spričo tolike prešerne odkritosti.
,Kod pa si prišel sem?'
„Tam skozi luknjo."
,In te nikdo ni videl?'
„Ne."
,Veš zagotovo?'
„Kdo me bo videl v hosti in plevelu?"
,A iz gradu?'
„Okna ni videti tukaj nobenega razen vašega."
Dečko mu je vedno bolj ugajal. Te jasne, rjave oči so gledale tako naravnost, tako odkrito. Oni za železnimi klini je nekoliko pomolčal, nato je nadaljeval:
,Čegav si?'
„Kolarjev. Doma mi pravijo Jaka."
,Jaka, ti si dober dečko; stopi bliže, ne boj se.'
„O saj se ne!"
,No vidiš. Tako. Čuj, Jaka, ali je luknja v zidu velika?'
„O ne. Komaj, komaj sem se zdrsal skozi; k letu se gotovo ne bom mogel več. Še komolec sem si obdrgnil, glejte."
,Tvoj oče bi ne mogel skozi?'
„O ne. Še naša Tinica ne, ki ima petnajst let."
Bradač, ki ga je Jaka gledal kakor čudo božje, se je zamislil, nato je začel znova:
,Jaka, še bliže stopi. Čuj, ali poznaš gospoda kapelana?'
„Kaj bi jih ne? Še zadnjo nedeljo so mi dali podobico, ker znam tako lepo pri maši streči, so rekli, in so me pogladili po laseh."
,Ti tudi pri maši strežeš? To je lepo. Jaka, ali bi šel do gospoda kapelana in ga prosil, naj se potrudi priti s tabo do luknje?'
„Zakaj ne?"
,Na, tukaj imaš križec za spomin. Stopi doli in reci, da želi govoriti ž njim Peter Kupljenik. Kako porečeš?,
„Dober dan, prečastiti gospod kapelan. V gradu želi govoriti z vami Peter Kupljenik in ine pošilja, da vas spremim do luknje v grajskem zidu."
,Da, tako mu poveš, toda natiheni, zapomni si, in da ne bo nikdo slišal. Nikomur ne smeš praviti, da si bil tukaj in da si govoril z mano. Kakor hitro črhneš komu le besedico, se ti križec, ki sem ti ga podaril, spremeni v ostudno črno kačo, ki te tisti hip piči na smrt/
Jaka je prebiedel.
„Nate svoj križec. Če spi v njem taka strupena kača, nočem raje nič."
,0, le potrpi, Jaka, to ni tako, kakor misliš. Tudi če pustiš križec tukaj ali če ga vržeš od sebe, se spremeni v kačo, Če le zineš o tem, kar si videl in slišal v gradu, na mah oživi, plane za tabo, v hipu te dohitti in umori.4
„Škoda, da sem prišel sem."
,Bodi pameten, Jaka. Ali je tako težko molčati?'
„O ne, ni, pa vendar . . ."
,Potolaži se. Glej, ako boš molčal, ti da križec tako moč, da te nikdo nikoli ne zmaga.'
„Saj me zdaj tudi ne. Sosedov Štefucelj se me še zdaj ogiba, odkar sem ga premikastil, ker je lučal našega Kastorja."
,Dobro. A križec ti da še več. Če ga boš nosil okoli vratu, se te nobeden kačji pik ne prime, in tudi če boš plezal po nažagani veji, se ti ne bo vlomila. Vsi te bodo radi imeli, in česar se lotiš, se ti posreči. Ali hočeš?'
Jaka je prikimal.
,Torej pojdi, bodi previden, molči in stori, kakor sem ti rekel. Če boš priden, dobiš darov od gospoda kapelana — a da te živ krst ne vidi!'
„Gospod, najbolje, da mi daste še en križec, ki me stori nevidnega, in enega tudi za gospoda kapelana, da bova bolj brez skrbi."
,Rad bi te uslišal, Jaka, a glej, potem te tudi gospod kapelan ne bo videl/
„Saj res. Kako sem zabit. Zbogom."
Peter se je naslonil ob železno ograjo in je čakal. Zdaj se bliža torej ura, ki mu odvzame težke dvome, porojene snoči gori na oknu. Da se mu beg prav lahko izjalovi, na to je bil pripravljen, to ga ni potrlo; a če bi bila opravičena bojazen, ki mu je zalila srce tik pred begom, če bi se izkazalo, da je resnica, kar mu je zaplesalo snoči, ko je gledal doli h kapelanu, samo kot grozna slutnja pred očmi, če bi — Peter si ni upal misliti naprej. Skušal se je raztresti. A kako v tej ozki enoličnosti? Da bi imel vsaj kako knjigo, sv. pismo najraje, kakor včeraj. Kdo ve, morebiti leži kaj v kakem kotu, v temi ni videti ničesar. Stikal je po kotih, zaman. Otipaval je le mokrotnohladne, pri tleh s kosmato plesnijo prevlečene, stene, pajčevino, tuintam kakega hišnega ščurka. Vrnil se je zopet na okno, strmel v nasprotni zid, skušal šteti martinčke, ki so po-kukavali iz številnih razpok v zidu, hodili drug k drugemu na obiske in se podili gorindol po steni. Raztresenja ni bilo, vedno in vedno se mu je vsiljevala skeleča misel, ki se mu je snoči zagozdila v možgane, da mu je glava brenčala od nepoznanih bolečin. Kakor kača-sesača mu je kljuvala v srce in pila in pila. Stiskal se je na levo stran okna, da bi z očesom dosegel luknjo v zidu; bila je predaleč v stran. Napenjal je uho, če je za zidom veja udarila ob vejo ali če je kuščar premaknil droben kamenček, že je mislil, da je Jaka; pa ga ni bilo. Šele čez dobro uro je tam na desni nekaj zaropotalo, po travi so se začuli pridušeni koraki in pred oknom je stal Jaka.
V.
Kapelan je čakal pred luknjo. V zidu je vtrgal travnato bil in je zamišljeno žvečil. Trije, štirje žarki, ki so se bili ukradli skozi zeleno plast leskovega listja, so mu v žarkem plesu migotali pred nogami in strepetavali s travice na travico. Poleg zamišljenosti je kazalo vse njegovo kretanje tudi nestrpnost. Dvakrat, trikrat se je sklonil k luknji — nič. Šele ko je peto bil korenito prežvečil in jo izpljunil daleč od sebe, je začul iz jame:
,Gospod kapelan/
Počenil je v travo, pokleknil v profilu in skloni glavo, tako da mu je desni uhelj izginil v odprtini:
,Govori.'
„Peter Kupljenik bi rad vedel, ali ste še njegov prijatelj." ,Še.'
„In bi se rad pomenil z vami o važnih rečeh, če ste na času."
»Sem.1
„Ker ne more semkaj, želi, da bi jaz posredoval med vama. Pravi, da dobim od vas cekin."
,Dobiš ga/
„Jaz bi ga rad videl."
,Na ga/
Kapelan je segel v žep in iztegnil roko do komolca v luknjo. Od druge strani ji je prišla naproti drobnejša in bolj umazana roka, na sredi sta se srečali in iz kapelanove pesti je zdrsnilo v ono malo nekaj svetlega.
„Hvala lepa, gospod kapelan. Peter misli to tako: jaz vam bom nosil njegova vprašanja in vi mu boste po meni odgovarjali.
,Dobro/
Jaka je hodil od okna k luknji in od luknje k oknu in Peter Kupljenik se je razgovarjal s kapelanom.
,Od kdaj imate tukaj arhidijakona?'
„Bil je že pred mano tukaj — kakih sedem let."
,Ali te nič ne nadleguje?'
„V dveh letih sem bil trikrat pri njem."
,In ti ni govoril o novi veri?'
„Seveda. Namignil mi je, zakaj so me premestili."
,Zakaj?'
„Da bom bolj pod nadzorstvom. Tam v tisti kranjski luknji sem se jim zdel presamostojen."
,Pa obhajaš še vedno sub utraque ?'
„Če kdo želi."
,In te župnik in naddijakon ne zgrabita?'
„Župnik je prizanesljiv, kakor so vsi, ki jim celibat ne diši."
,Ali je oženjen?'
„Ne; pa je bil. Ženo in otroke mu je Porcia pregnal nekam na Koroško."
,A naddijakon?'
„Ta ima drugih opravil do vrh glave, nikar da bi hodil gledat kako jaz obhajam. Zaupanja nima pri ljudstvu nobenega."
Kapelan je čakal novega vprašanja. Pa je pridrvil Jaka na vso sapo in smuknil skozi luknjo.
»Gospod kapelan, hitro, hitro odtod !'
„Za Boga, kaj pa je?"
,Hitro, hitro!'
Jaka je zagrabil kapelana za roko in ga vlekel za seboj. Drvila sta po rebri nizdol in Jaka je izbiral vedno tako pot, ki je bila najbolj obrastla in skrita. Veje, ki jih je odmikal pred seboj in jih tik nato zopet izpušal, so udarjale po obrazu opotekajočega se kapelana, ki se mu je dopetni talar zapletal med kora ke, se zadeval ob štrleča debla in štore. Toda Jaka ni vpošteval takih neprilik. Kakor da je hipoma postal iz otroka mož, je stiskal krčevito kape-lanovo roko, da so se njegovi neobrezani nohti zarili v posvečeno in maziljeno meso. Spodaj pri studencu je Jaka obstal in prsi so mu plale kakor meh v kovačnici.
,Govori vendar!' je silil kapelati.
„Ne, ne, preblizu hiš sva. Gospod kapelan, tu sem jo zavijva k vam na dom, nikar skozi vas, tam vam povem."
Molče sta stopala proti kaplaniji. Spotoma je potegnil Jaka ponovno mali križec iz žepa in ga motril s skrbnim očesom. Prvikrat se tnu je že zazdelo, da steguje izza trnjeve krone Zveličarjeve huda kačica svoje dvokrako želo in toliko, da ga v hipnem strahu ni spustil na tla. Toda ne, nič ni bilo — nikdo ju ni slišal.
Ko je kapelan doma zaklenil duri, je rekel Jaka:
,K Petru so prišli gospoda. Ko je pred vrati zaslišal stopinje, je imel ravno še toliko časa, da mi je ves preplašen šepnil: „Teci! Drevi prinesi pilo! Gredo! Teci! Molči!" Videl sem, da so se vrata odprla, in zbežal; če je mene kdo videl, ne vem.'
Tisti večerje Peter zopet slonel ob železni ograji. Iz bližnjega gozda je prihajalo skovikanje. Iz teme se je izluščil otroški obraz, bled, z bliskovitimi očmi, in za obrazom cela otroška postava. Desnica je segla za srajco in vtaknila podolgovato orodje skozi okno, levica je tiščala križec. Iz okna je šepetalo:
,Jaka, jutri zjutraj. In pomni, kaj sem ti rekel o križcu.'
Bledi obraz je utonil v temi kakor prikazen in kmalu nato je sipljalo v noč kakor črvovina z razjedenega tramu raskavo, enakomerno praskanje. Od časa do časa je vtihnilo kakor črv, ki je privrtal skozi in začne drug rov. Nato zopet ista pesem, enakomerna in enolična. Najprej je prihajala čisto od spodaj pri oknu, v desnem kotu. Čez dobre pol ure pa se je zazdelo, da se je skrivnostni pevec prestopil za ped proti levi in čez druge pol ure zopet in tako trikrat, dokler ni prišel čisto v levi kot. Zdaj se je pomaknil za ped navzgor. In zopet je pelo in praskalo. Naenkrat pade lunin žarek tjakaj in kakor bi presekal, kakor bi zmotil skrivnostnega pevca, je pesem mahoma utihnila. A že čez nekaj minut se je začelo
zopet prejšnje cvrčanje in v bledem svitu je bilo razločiti nekaj svetlega — drsalo je po klinu železnega omrežja od znotraj proti ven in zopet nazaj. Bledikavi prsti so se svetlikali iz teme in so očividno vodili enakomerno gibanje, ki so bile vprte nanj velike, zelene oči. Zdajpazdaj so se prsti ustavili in potipali klin, zelene oči so se ponižale, da so se pokazale na ozadju upalega obraza kakor dvoje zvezd strmečih v oblačni noči skozi modro zaplato v sivem nebu. Takrat so se ustne skoro dotaknile klina in odpihnile svetločrnikast prah, ki se je bil med praskanjem nabral.
Drugo jutro je stal Jaka zopet pred oknom. Peter mu je naročal:
,Reci mu, naj pride sam k odprtini, brez tebe. Kadar opraviš, pridi mi povedat, ali ti je obljubil. Trikrat naj zaskovika, kadar pride, razumeš, drevi ob desetih. Misli na križec!4
Pod večer se je nebo mahoma stemnilo in z nočjo je prišla nevihta.
Peter je gledal pri oknu in je bil utrujen in potrt. Kapelan je sicer obljubil priti, toda v takem . . . Neurje se je bolj in bolj razvnemalo. Bliski so sledili drug drugemu s tako naglico, kakor bi se kosali, kdo bo prej zažgal temo, da prasne kakor suha slama in je ne bo nikoli več. Naliv je vršal zunaj po listju in vejah in burja je hotela odnesti grad s holma. Tresk je padal na tresk, kakor da mlati na nebeškem gumnu vsa vražja žlahta.
Petru se je zazdelo, da je slišal skovikati. Torej vendar? Napel je uho, da bi slišal še v drugo in v tretje. Toda debel grom se je. prevalil od vzhoda na zapad, da ni mogel vedeti, ali je vtonilo v njem tudi morebitno skovikanje. Vsekakor je bolje se prepričati. Snel je prepiljeno železno ograjo, jo prislonil k zidu na tla in splezal skozi okno v veter in dež. V zelenem svitu bliskov je videl golčati skozi odprtino potoček umazane deževnice, ki se je zbirala na ozkem prostoru in drla šumeč in žuboreč po rebri proti vasi.
,France, ali si ti?4 je zaklical v potok. Ni se mu bilo bati, da ga bo v tem trušču slišalo nepoklicano uho. A niti poklicano ga ni čulo; drugi in tretji klic sta ostala brez odgovora kakor prvi.
Do niti premočen se je vrnil v ječo in zopet zaslonil okno z omrežjem. Tik nato so se odprla vrata, stražnik mu je prinesel večerjo. Peter, ki je videl, kako vse curlja od njega, se je umaknil v kot, da bi stražnik v motnem svitu baklje tega ne opazil. Toda stražnik se je začudil, kako da je mizica vsa oškropljena.
,Dež je udarjal skozi okno,4 je razlagal Peter.
Stražnik je zmajal z glavo. Razdalja med oknom in obzidjem je komaj korak velika in obzidje je tako visoko, da ne more nobena burja, naj pride od koderkoli, zanesti najmanjše kapljice v okno.
Burja je žvižgala. Deseta ura se je bližala. Ali pride ali ne pride? Čudni glasovi so se mešali v šum viharja, veje, ki so se lomile v gozdu za zidom, so treščale in padale hrupno na tla. A nobeden teh glasov ni bil podoben skovikanju. Polagoma se je vrvež nekoliko udobrihal, vihar je postal veter, grom je bolj in bolj odbobneval prek Kolovrata doli proti Čedadu in dež, ki je lil prej korcema, je ponehaval. Kmalu je piš in vršanje tako oslabelo, da je bilo slišati razločno rog ponočnega čuvaja: enajsta!
Kapelana ne bo.
Pst. Skovir. Dvakrat — trikrat! Po bliskovo je Peter stekel k luknji. Droben curek je še vedno žuborel skoz njo.
»France?4
„Da."
,Glej, Ločan me je dal uloviti. Tukaj ostanem morda samo še nocoj. Od tukaj me spravijo v Gorico, potem pa ne vem kam, ali v Oglej ali v Videm, nekateri menijo celo da v Rim. Za našo stvar sem jaz mrtev in zato te zaklinjam, spominjaj se najinega prijateljstva in delaj. Od tebe ni že dolgo ničesar slišati. Samo enkrat se je govorilo, da omahuješ, da nisi več tisti France, ki sem te poznal pred štirimi leti. Jaz nisem verjel, a . .
„Prav si imel, da nisi. Tisti, ki so to raznesli, nočejo poznati razmer. Mar misliš, da bom tukaj, naddijakonu pred očmi, pridobival očitno in hrupno za resnico ljudi, ki zanjo še niso zadosti pripravljeni? Tako se godi tam pri vas. Kaj nas učijo katakombe, prijatelj? Ah razsajati po ulici? Misliš, da je naši stvari v prilog, če tebe zdaj odženejo, pa če ostaneš makar desetkrat stanoviten? Stanoviten in prost, prijatelj, to velja!"
Peter je vzdihnil. Kapelan je nadaljeval:
„Zato pa je treba previdnosti. Ljudi pridobivam pomalem, osebno, natiho, najprej tiste, ki so videli kaj sveta, obrtnike, rokodelce — kmet, veš, je bolj trda kost, a tudi teh imam že nekaj. In naddijakon vsega tega niti od daleč ne sluti. To se pravi delati, premišljeno, pametno delati."
,Toda enkrat boš moral vendar na dan.'
„Ko bo stvar zadosti daleč, zakaj ne! Zrelo pšenico bomo seveda omlatili, zelene pa ne, kakor delate vi tam po Kranjskem. Kolikokrat sein vas svaril: natihem, dokler nimate tal! Vi pa ne in
.Ljubljanski Zvon" 2. XXXI. 1911.	7
ne, in zmerom bum-bum in tra-tra; potem pa imate. Tekate po lečah, rogovilite — no, in potem... kakor tisti Vašang, ali kakor ti —"
,Ne sodi krivo, France! Vašanga ti ne poznaš in ne veš, kako je bilo z njim/
„Eh, ne vem, ne vem — kazal se je preveč, kakor ti.*
,Pustimo to, France. Nekaj drugega me je nagnilo, da sem te povabil sem. Saj veš, ko si prišel sem, je prišla s tabo tudi moja Štefanija.'
„Da."
,Ti praviš samo: da, prijatelj? In vendar veš, kako sem jo ljubil in negoval, kako težko sem se ločil od nje. Ah, ti nisi oče in ne poznaš očetovske ljubezni/
„Ne govori, Peter! Vem, rad si jo imel in rad bi slišal o njej. A jaz, glej, bi rad molčal. Žalostno."
,Govori, France, zaklinjam te, govori!'
„Nerad govorim, a če ukazuješ. Cuj: dobro se je bila izurila v gospodinjstvu. Videl sem, da boljše gospodinje ne dobim in sem ji pred letom odkril svoje namene in jo vprašal, ali mi hoče postati družica skozi življenje."
,In ona?'
„Najprej se je obotavljala."
,In potem? Govori! Tisti otrok —?'
„Kaj tisti otrok? Ali kaj veš?"
,Govori, ali si ti oče in ona mati —?'
„No, da . . ."
,Lopov!'	(Dalje prihodnjič.)
Anton Debeljak:
V zimskem jutru.
aj v obzorju, solnce, bahaš se s škrlatom! Moj pogled je zmagovalec nad teboj, in trofeje so sneženi mu kristali. Leta živel dolga sem v minutah danes, da osivel ves sem ko stoleten starec, zimska skrb obelila črni plašč je moj. Mlad še — kot očak grem skušen sključen v mrazu, a ko snežna se razperutila sladka nežna misel na Snegulko — devo drago — in zapredla me v opojen je zavoj.
O nekaterih pobijanih pravilih slovenske
pisave.
nogo se je že pisalo o glagolih s končnico -irati, ki so jo
nekateri začeli nadomeščati s končnico -ovati. Naposled se
je te stvari vnovič doteknil v „Antibarbaru" na strani 63. in 64. g. dr. Josip Tominšek. On uči, da se moramo glagolov na -irati izogibati s vsemi sredstvi: ako imamo za nje domačinke, rabimo te, sicer pa pritikajmo na izvirno (ne le nemško), če le mogoče samostalniško podstavo končnico -ovati, češ, ta ni tako smešna, kakor se komu zdi. Samo kjer bi glagol s končnico -ovati postal neblagoglasen, ostanimo pri tujem -irati. Glavna stvar je torej Tominšeku blagoglasnost; saj prvi zahtevi njegovi, da pišimo domače glagole za tuje, se pač še ni nihče in nikoli uprl.
Drugače pak je z zahtevkom, da pišimo končnico -irati tedaj, kadar je glagol s končnico -ovati neblagoglasen. Gospod Tominšek je naštel nekaj takih „neblagoglasnih" glagolov. Kaj je blagoglasno, kaj ne, to je in ostane — kakor vsako vprašanje o ukusu — vedno nerešeno vprašanje; jezik sam tudi ne vprašuje po tem. Kar meni ali mojemu narodu doni lepo, to je neblagoglasno morda sosedu: Nemcu njegov Pfropf ni neprijeten, mi ga kar slišati ne moremo. Toda zakaj naj bi nam isto bilo zdaj blagoglasno, zdaj neblagoglasno, to je pačnedoumno: če je blagoglasno d o ko v a ti „fertig schmieden", je prav tako blagoglasno d o ko v a ti „docieren". Da se nam to zadnje vendar upira, zato mora tičati vzrok drugje in ne v blagoglasnosti. Če bi jezik res imel kak glagol promovo-vati za pro m ovirati, bi ga bil kajpada že davno premenil v *promovati, toda ne zavoljo blagoglasnosti, ampak da si prikrajša nepotrebno napenjanje govoril; kazal bi s tem prej svojo — lenobo, kakor pa kak poseben občutek za blagoglasnost (filologi imenujejo to prikazen haplologijo).
Blagoglasnost torej nima ob reševanju našega vprašanja prav nič opraviti. Če hočemo določiti, katera omenjenih končnic je pri nas opravičena, moramo pregledati in preskusiti, kako si narod pomaga, kadar prevzame kak glagol iz tujine. Pri tem pa se ne
Dr. K. Štrekeij. 2. Marševati ali marširati?
smemo omejiti na glagole s končnico -irati, ampak nam je vpoštevati vse tuje glagole sploh.
O tem je v svojem času, leta 1899., pisal v tržaški „Edinosti" (štev. 223, 224 in 249) ob pretresavanju Levčevega „Slovenskega pravopisa" (§§ 444—446) neki gosp. Ivanov in se uprl Levčevemu nauku o glagolih na -irati. On uči: Kadar je podstava glagolu romanska, tedaj moramo tuj (nemški) glagol prikrojiti tako, kakor prikraja italijanske glagole istrska čakavščina, za katero je našel D. J. Trnoplesar-Budivoj v „Slovanskem svetu" (1898, str. 261, 1899, str. 89) pravilo, da nastopa v nji za -are naš -ati, za -čre in -ire naš -iti, za -ere pa -ati ali -iti. To zadnje pravilo res velja, toda samo za italijanske v hrvaščino sprejete glagole; veljä pa ne samo v Istri, ampak tudi drugod, kjer je vplivala laščina na slovanščino neposredno. Tako se lehko o resničnosti tega dejstva prepričamo glede Dalmacije, če vzamemo v roke katerega koli dalmatinskega pisatelja, ki piše naroden jezik. Našli bomo le malo izjem, katerih večino pa moremo razložiti drugači. Na videž se na primer upirajo temu pravilu v dobrovniškem narečju: škrimati, kar pa moramo razlagati iz scher m are in ne iz schermire; skomponjat kaže že po prefiksu, da ni pravi odsev ital. coinponere (comporre), kar bi dalo le *komponiti, iz katerega je tudi res nastalo. Ko je namreč narod napravljal k njemu nedovršnik, ga je naredil tako, da samoglasnika o v korenu ni podaljšal, ampak ga pustil nespremenjenega, ker bi bil sicer tujo besedo moral tako premeniti, da bi več ne bila razumljiva; in ko je hotel potem imeti dovršnik, je pozabil na prvotni *komponiti ter si ga napravil vnovič iz komponjati s pre-fiksom s. Enako si moramo razlagati glagole: man ten j ati iz m a n t e n e r e, i n t r a v e n j a t i iz i n t r a v e n i r e, in enako d e s p o-ii j a t i iz de spon i ti (disporre = disponere). Da je res hotel narod tudi izposojenim glagolom nadeti pomen dovršnosti ali nedo-vršnosti, vidimo iz primerov, v katerih je bil ital. 5 (iz lat. ex) pošte-van za slovanski prefiks s- (51.); prim, pengjati, namesto speng-jati iz spendere in nakogjati poleg skogjati iz scodere (scuotere): oba ta glagola sta bila prvotno pač sprejeta v obliki s p e n d i t i, škoditi (ta se je še ohranila na Rabu poleg iter, skägjat, prim. Kušar, Rapski dijalekat v Radu 118, 25). Iz te oblike je bil narejen najprej nedovršnik spengjati, skogjati in iz teh še le, ker sta se ta glagota v tej obliki štela zavoljo začetnega 5-za dovršna, je bil napravljen nov nedovršnik pengjati in *ko-gjati, ki ga imamo samo v nakogjati (prim, tudi Budmani, Du-
brovački dijalekat v Radu65,167). Enako kakor s pen g jati si moramo razlagati ofengjat in reprengjat iz *o f e n d i t i (offendere) in *r ep rend it i (riprendere). Vendar je v dalmatinščini nekaj glagolov, ki se ne strinjajo z danim pravilom. V Dobrovniku se namreč govori za ital. leggere, pingere, fingere, frigere ne morda le j iti (iz legjiti) itd. kakor v istrski čakavščini, ampak legat, (tudi v rezijanščini la jat) pengat, fengatin fengjat, p rigat. Nekateri štejejo te oblike za prav stare izposojenke iz romanske dalmatinščine, v kateri se guturala g in k nista mehčala pred mehkimi vokali; mogoče je, da bi bilo res tako, vendar se meni zdi bolj verojetno, da nam pri teh izposojenih glagolih ni izhajati od nedoločnika (ker bi potem pričakovali vsaj *legiti itd.), ampak od sedanjika v I. sg. in III. pl. in pa iz konjunktiva. To mnenje opiram na to, ker vidim tudi pri glagolih, ki privzemajo v italijanščini infiks -sc- (= sk), da se v dobrovniškem narečju končujejo na -eškati, -iškati (prvo je starejše, prim. Meyer-Ltibke, Grammatik der rom. Sprachen II. 242), ne pa na -iti, oziroma -šiti. Primerjaj: bandeškati — bandire bandisco, pateškati — patire patisco, reuškat rebuš-kat — riuscire riesco (v dobrovniškem glagolu je pomešan ital. sedanjik z ital. nedoločnikom), divertiškat — divertire di-vertisco, oferiškat — offer i re offerisco, spediškat — spedire spedisco, tradiškat — tradire tradisco, appa-rire apparisco, Hpariškat (ti domač prefiks za ad-) itd. To so izjeme od Trnoplesarjevega pravila v Dalmaciji. Pravilo velja pa tudi za slovenščino, das i nima ta, če ne gledamo na rezijansko narečje, toliko laških glagolov kakor dalmatinščina in istrščina. Kakor v teh, je tudi v nji še najbolj zastopana I. (a-) konjugacija n. pr.: barantäti— barattare, bendemäti — tržaški vendemare, ca vata t i — zavatare, čakaršti — chiacchierare, čenčati — cianciare (povdarek govori za to, da zadnje tri besede niso od samostalnikov ca v ä ta, čakara, čenča), du rati — durare, frmäti — fermare,govrnäti — governare, konte n a t i se iz ko nten ta t i (ker bi se trije zlogi zaporedoma začenjali z istim soglasnikom) — contentarsi, koštati — costare, ukordätj se — accordarsi, krepäti — crepare, krgäti—caricare, krnäti -catenare cade nare, lamentäti se — lamenta rsi, mencati — minuzzare, meritäti — meritare, mandäti trte — mundare, pasäti — passare, pečati se — (im)pac-ciarsi, pensati — pensare, peštati—pestare, proväti — provare, štentati — štentare, šti mati — stimare, štram-
boläti — part. furl, strambaläd it. strampalato, tentäti — tentare, tokäti —toccare, tomboläti — (capi)tombolare in še nekateri drugi. Iz IV. (i-) konjugacije pozna slovenščina faliti (pregrešiti) iz starega fall ire, pač ne iz fall žre ali iz današnjega fallare; o partiti pa ni gotovo, ali je ital. partire ali pa domača tvorba iz tujke part, ital. parte (po deliti). Od II., (III.) konjugacije (ere, 6re) imamo samo kompliti „končati" — complere, cömpiere.
Glede laških v naš in hrvaški jezik prevzetih glagolov je torej Trnoplesarjevo pravilo res vtemeljeno v dejstvih; toda zastran tega vendar še ne smemo z g. Ivanovim zahtevati, da je na isto kopito devati tudi glagole, ki so prevzeti iz nemščine, dasi so ti prišli v zadnjo iz romanskih jezikov. Pridobi li jezik s tem, ako rečemo, ta in ta beseda je iz italijanščine in ne iz nemščine? G. Ivanov ni italijanskim izposojenkam zelo nasproten, ljubše so mu od nemških. Meni pa se zdi, da so obojne iste vrednosti in zaslužijo isto „ljubezen" ali „sovraštvo". Če si kaj izposodim pri Lahu, je to ravno tako malo moje, kakor če si kaj izposodim pri Švabu: zastran prvih izposojenek ne bo moj jezik čistejši, tudi mi zato ne bo Italijan v narodnem oziru bolj prizanesljiv kakor drugi, ampak oba se bosta bratovski trudila, kako me spravita podse. S tem, da si izposodim besedo, ne izkazujem dotičnemu narodu še nobenega če-ščenja; njega to prav nič ne boli, še toliko ne, kakor če komu komar pušča, meni pa je pomagano. Občutljivost je v tem oziru popolnoma neumestna, tako tudi napačna sramežljivost. Smešno je, če hrvaški ali srbski pisatelj išče rajši neznanih turških besed, kakor da bi mu ušla iz peresa laška ali nemška ali celo — domača. Kdo neki more narodu zapovedovati, kje naj si izposodi, česar potrebuje, kdo mu ukazovati, kje in pri kom mora prvič videti tujo stvar in slišati nje ime? In vendar si to domišljajo naši „filologi", ki uče, kako moraš prikrajati nemške glagole na -ieren in kako se izogibati zloga -ir\ Narod ti izpreminja tujo besedo le v toliko, v kolikor je treba, da jo more rabiti v svojem jeziku, to je, da jo more sklanjati ali spregati; sprva ji pusti navadno celo tujo razvrstitev glasov, katera se šele ščasoma več ali manj vravna po domači. Pri nominih premeni torej narod kvečemu zadnji vokal ali zlog, pri glagolih odvrže končnico tujega nedoločnika ali osebno končnico, več pa si nikakor ne upa, ker bi s tem tujka izgubila preveč svojega lica. Kaj je prvotni sufiks, kaj koren, tega narod ne more vedeti, saj še strokovnjakom to ni vselej jasno! Recimo, da bi res kateri slo-
vanski narod zlog 4r v nemških glagolih na -ieren štel za nepotrebno končnico in bi jo res izmetal v nemških izposojenih glagolih, ter bi n. p. iz v a c i e r e n (izgovori po nemški f a c I r n) napravil f a c o v a t i ali facavati, iz studieren pa študovati itd., bi li potem ne moral prav tako iz verzieren napraviti *f reo vati, free vati? In kaj naj bi napravil iz irren (prim. „Zakaj se pa iraš, Nežca ti?" SNP. I. 211)? Kako naj bi vedel, da -ier v zadnji besedi ni isti kakor v prvi, ampak da je del korena? Preprostemu narodu ne moremo vendar podmetati stvari, ki jih ve strokovnjak. Narodu, ali bolje rečeno, tistim njegovim članom, ki izposojajo zanj in znajo dva jezika, š čimer pa še ni rečeno, da so Bog ve kako izšolani, je jasno samo to, da je za nemško nedoločnikovo končnico en (staro an, 6ri) postaviti v slovenščini ati. S tem je nemški glagol že presajen na naša^tla, vsi drugi poskusi so a priori izključeni. Če je torej narod napravil iz zwifeln — cviblati, iz tanzen — tancati, iz kochen — kuhati, iz püwen — puvati povati, iz achten — ahtati, iz zieren — cirati, potem je popolnoma dosledno, da je napravil iz exercieren — ekserciratiali šeljcirati, iz fallieren — f a 1 i r a t i, iz marschieren — marširati, iz mi-nistrieren — ministrirati, iz radieren — radirati, iz se-kieren — sekirati, iz studieren — Študirati, iz spazieren — špacirati ali špancirati itd. itd. Vsaka druga pretvorba je nemogoča, ker narod vendar ne more znati, da je do-tični glagol tudi v nemščini izposojen in da je -ier- v nemščini sprejet pravzaprav po nepotrebnem, ker tudi stari Nemci niso prav vedeli ločiti nedoločnikove končnice od glagolovega debla v starofran-coskih glagolih. Enako sta Srb in Bolgar po grških s-aoristih (-r/ra, -?a), v katerih sta največkrat slišala tuji glagol, sprejela z glagoli tudi ta isa, -sa in ga nista morda odtrgala: zato pravita pedepsati in ne *p e d e p a t i ali p e d e v a t i (iz s-at^s-^r*), k a 1 e s a m in ne morda "kalčjem (od	ta -sa sta priteknila pozneje, kakor Nemec
tuji -ier-, celo domačim glagolom. Enako je tudi Dubrovčan italijanske glagole z infiksom -sc- sprejel ž njim vred, ker se mu je ta infiks zdel celovit njih del. Podobno so dalje ogrski Slovenci napravili iz madžarskega pro testä 1 ni „protestieren" svoj p ro te š tal i vati, iz sillabizälni „buchstabieren" svoj šilabi zalivati (Zobrisani Sloven 61, 11). Nasproti so, kakor Nemci frc. -ier, Škipetarji sprejeli slovansko nedoločnikovo obliko -iti v svoj jezik tako, da se -it šteje za celovit del glagola: gostit „ich bewirte" ; današnji Grki pa so zopet kakor Nemci iz francoščine -ier, sprejeli iz italijanštine -are: iptßfyw
„ich komme anw iz a r r i v a r e, ps/.o(AavS«p<o recommandare; kar je torej popolnoma na isti stopinji kakor nemški recommandieren; dalje je ta ital. -ire, -are sprejela tudi škipetarščina kot celovit del glagolov n. pr. succidirti „folgte", pensarti „dachte" itd. — Če so torej Slovenci in drugi Slovani sprejeli nemške glagole na -ieren s to končnico, so ravnali popolnoma pravilno; oni še niso šli niti tako daleč kakor Nemci glede svojega -ieren, novi Grki glede svojega -are, Škipetarji (Albanci) glede svojega -ar, -ir, -it, Srbi in Bolgari glede glagolov na -sati, -isati. Potemtakem tudi ne gre Slovencem prikrojati glagolov na -irati tako, kakor uči dr. Tominšek, pred njim g. Ivanov (in deloma Bežek), da moramo namreč poiskati italijanski (romanski) glagol in ga pretvoriti tako, kakor se pretvarjajo izposojenke iz italijanskega jezika, to je: namesto fabricirati moramo po italijanskem f abb r i care napraviti fabrikati; namesto konfi-scirati po confiscare pa konfiskati in podobno. S tem bi se mnogokrat za nas izgubila že vdomačena in vsem razumljiva oblika, dostikrat pa tudi pomen, ki ni še eo ipso vedno enak italijanskemu, če je romanska beseda prišla k nam po Nemcih. Taka umetna popravila narodovega jezikovnega delovanja so nepotrebna in samo motijo; tujka je narodu umljiva samo v obliki, v kateri jo je on sprejel, ne pa v popravku tega in onega jezikovnega mojstra.
(Konec tega poglavja prihodnjič.)
QP
OD
Janko Glaser:
Pred
TTT
JLako neizmerno prežalostni so dnevi pri nas — a kaj je ljudem, ki tu mimo gredo v ta mračni čas?
Utrujeni so — in obraze imajo nizko v tleh:
ukopan na ramena pretežki dan trdo je kot greh.
tovarno.
Utrujeni so — in ne vidijo, kako razsut
neba je večernega dih nocoj do umazanih rut.
Ne vidijo — topo, brez srca mimo sopö:
svoje ljubezni več nimajo, čez tujo gredo . . .
Z naših poljan.
1. Čez noč ...
Spisala Marica.
nS rečala sta se sredi neba siva megla in temen oblak. Morda je ^r bilo hrepenenje, ki ju je zbližalo na dolgi poti, kateri ni nikjer konca, morda strah pred samoto. — Drhte je padla megla oblaku v naročje in mehak je bil objem, da so se jima od mehkobe orosila lica in so kanile solze sreče tja doli na grešno dolino. In kdo ve, kam so padle? In kdo ve, so li prinašale blagoslov ali prokletstvo? A bile so solze sreče. Krog njiju pa je zavihralo veselje in praznovala se je svatba sredi neba. V divjem diru so prijezdili gostje in se mešali krog velike, s sivo plahto pogrnjene mize. Zaigralo je in zapiskalo po zraku, udarjal je mogočen boben, blestele so žven-ketajoče čaše in šumel je peneč napoj. In sredi tega veselja ni sijalo solnce.
Globoko tam spodaj pa so se ozirali prestrašeni pogledi v ono stran vrvenja in kipenja. Preko poljane je škripal voz, visoko naložen s snopjem. Kmet je poganjal konja in v njegovem glasu je trepetal strah. Držal se je sključeno kakor starec, dasi še ni bil. Hi-i! Prasknil je z bičem po konjih in voz je poskočil, da se je zazibalo. Zadaj sta hitro stopali žena in hči, da so široka krila veselo frfotala po zraku. Ko so padale prve kaplje, je bil že voz pod slamnato streho in v sobi ljudje zasopljeni in utrujeni.
„Vidiš, Anka,M je povzel kmet, „še tako nas je komaj dovolj za delo, a ti siliš venomer proč. Kako pa naj potem? In neumno je to, pravim ti, neumno, saj vem, da te stari ne pričakujejo z veseljem."
„E, kaj pa ti veš!" je zavrnila žena. „Kaj bije ne bili veseli! Tako delavne, kakor je ona, ni več v vasi. In kar tako brez ničesar tudi ne bo."
„Jaz že vem, kako je. Sosedje pravijo, da se to ne zgodi, da si mora poiskati sin drugo. In Tine, — hm, kdo ve, kako bo Tine."
„On misli resno, oče," se je vznemirila Anka, „in jaz ne maram drugega, on mora biti moj, mora, slišite, oče!"
„Slišim. Naj bo, če hoče; pa ne bo, boš videla, da ne. Tudi jaz sem mislil, da bo, pa sem srečal ljudi, ki so mislili drugače-
A kakor sem rekel, ostala bi še nekaj časa doma, malo nas je za delo in fant bo moral k vojakom, Tilka pa je še slaba."
„Bo že kako, jaz sem še čvrsta in zdrava," je zaključila žena, vstala iri odšla v vežo. V duši pa ji je sedel strah, kaj, ko bi bilo nemara le res, kar modruje stari, in skrb za srečo otroka ji je stiskala srce.
Tudi možu je bilo danes malo tesno in ni mu bilo do smeha; a drugače je bil vesel človek in je včasi ob praznikih zagodel na harmoniko, spomin iz fantovskih časov.
Pa čemu se je prikradlo ravno danes v njih duše, čemu sta prišla skrb in dvom ravno ob tej uri, ko so praznovali visoko zgoraj sredi razigranega razkošja svatbo?
Padle so solze in se lesketale po travi in rožah preko poljan. Razšli so se, ki so rajali tam zgoraj, in posijalo je solnce, da bi videlo biserno poljano. Bilo je hrepenenje v njegovih pramenih in hrepenenje je bilo v solzah na drhtečih travah in rožah. Nagibalo se je solnce, kakor bi hotelo žejno izpiti biserne kaplje, in pogreznilo se je slednjič sredi hrepenenja, da v njem umre.
Anka je slonela ob vrtni ograji in njena duša je bila tako polna pričakovanja kakor nebo, ko padajo inrakovi v tih večer . . . Tuje, čudotvome rože so jo zrle, in nevidne ustnice so poljubljale njena lica z razigrano nežnostjo; otožnost ji je lesketala v očeh in v mehkoobokanih ustnicah ji je igrala življenja pijana veselost. Obenem pa je čutila v duši hrepenenje po življenju. Vse se ji je zdelo tako resnično in obenem ironično, tako deviško in obenem poželjivo, tako smehljajoče in obenem resno.
„Pride li?" je mislila. „O, pridi, pridi!" je klicala njena duša.
Takrat, ko so padli mrakovi in se je prismejala izza gozda luna, je prišel.
Prišel je veselega obraza, gledal ji je naravnost v oči in kakor bi umel vse, kar je plamtelo v njih, jo je pograbil burno in privil nase tesno, da je zavzdihnila. Privzdignil ji je glavo in jo poljubil na mehki ustnici z vročim, dolgim poljubom. In v tem poljubu je drhtelo razkoštiosladko, tajnostnopoželjivo in obetajoče . . .
Pozabila je vse, kar mu je mislila povedati; hotela ga je vprašati, pa čemu bi zdaj vpraševala. Poljubi so sladki, vprašanja grenka, in v sreči je najbolje molčati. Ko je stala luna že visoko, sta se poslovila. A ona ga ni vprašala. —
Bila je jesen in odpadalo je listje. Anka je šla otožna čez polje, v duši je nosila žalost in dvom. Ni ga bilo včeraj iti ne oni
dan. Zadnjič pa je bil v otožni zadregi, ko ga je sprejela z ljubeznijo, veseljem iti hrepenenjem. Ni ji odgovoril na vprašanje in postal je hladen in dolgočasen. Sredi dolgočasnosti se je spomnil, da se mu danes mudi in se je poslovil.
„In če več ne pride," je pomislila Anka, „potem pa je nemara res, kakor so rekli ljudje. Poišče si jo, kakršna bo ugajala njegovim starim, a jaz, — kaj pa jaz? Sovražila bi ga, zelo bi ga sovražila in —r Ah ne, ne bi ga sovražila, on morda ni kriv. Toda, čemu se mučim s temnimi slutnjami, morda —"
Za njo je zašumela trava in plašno se je ozrla. „Ti?!a
„Čemu se pa čudiš in kaj si se ustrašila, saj je o belem dnevu? Pa tako resno in modro se držiš, kaj pa misliš?"
„Veš, spomnila sem se, zakaj si se domislil zadnjič sredi dolgočasnosti, da se ti mudi. Se ti tudi danes mudi?"
„No, no, tako užaljeno! Čemu pa to? Ne morem za to, če me doma takoj pogrešajo in se jeze, če se predolgo mudim. Tako, veš, tne zbadajo katerikrat, in tega ne morem prenesti. Zato sem včasi dolgočasen in se mi mudi."
„Radi mene te zbadajo, vse vem. Ne trpijo me in nočejo, da me imaš rad, pa tudi ne bodo hoteli, da me vzameš."
„Vidiš, vidiš. Odkod pa veš vse tako natanko? Morda od kake dobre mamice, od kake velikodušne Lenke?"
„Vseeno ti bo, odkod. Le reci, če ni res. Danes mi povej, ker ne morem živeti v takih dvomih."
„Dekle, kaj pa ti naj še pravim, če vse veš? Misli si, da je resnica, če boš potem mirna, če ne, pa narobe. Res ne vem, kako se zgodi, vem samo to, da te imam rad. Ti ni dovolj?
„Dovolj? Kako si čuden, ne razumem te. In nekega dne se bo spomnil tvoj oče, da je čas, da se oženiš." —
„To vendar ni nič hudega."
„A on ti bo prepovedal, — on ti bo sam izbral ženo, in ti boš ubogal, jaz pa —"
„Ne bodi klavrna! Tako jokavo se držiš danes, pa res nimaš vzroka."
„Nimam? Že dva dni te ni bilo in ljudje mi pravijo žalostne reči."
„Dolgčas jim je, pusti jim veselje in bodi vesela! Ko pade prvi sneg, pridem po tebe in te popeljem pred oltar. Boš srečna tedaj in vesela?
„Srečna!" je dahnila komaj slišno in blede rože na njenih licih so zardele. On pa je pozabil, da je sredi polja in v belem dnevu, objel jo je in gorko poljubil. Nato je odšel. —
Bila je jesen, odpadalo je listje in venele so rože, Anki pa je bil svet v pomladnem zelenju in cvetju. In ono noč je sanjala čudne sanje.
Šla je po beli cesti, ki ji ni videla nikjer konca, in ob nji so rasle rdeče rože, kakor bi tekla dva krvava vira s cesto naprej v daljavo, in onostran krvavih rož so rasle košate lipe. Po njih deblih se je vil zelen bršljan kakor solze hrepenenja in v njih vejah je šumelo in šuštelo s tajnostnimi glasovi in vabilo v senco. Dolga je bila pot in vroče je peklo solnce, zato je bil spehan njen korak. In stopila je s ceste, stopila je preko rdečih rož in legla v senco. Takrat pa je hipoma izginila bela cesta, izginile so rdeče rože in krog nje je bila velika senca, ki je segala daleč tja do za-pada in se dotikala neba. In ta senca je zakrila solnce, a Anka je počivala pod lipo, ki se je po njenem deblu vil bršljan.
„Svetel dan je že, Anka, vstani!"
„O, ne vstanem ne, bojim se sence, one velike, temne sence, ki sega do zahoda in se dotika neba. In ne vidite, kako se vzpenja na vse strani in še solnce je pobegnilo pred njo? O, ne vstanem ne. Takole si potegnem odejo čez oči, pa je ne bom videla."
Mati je gledala s prestrašenim začudenjem. Tilka je tekla iz sobe, da pove bratu, kako smešna je danes Anka.
„Pa jo vidim, pa jo vseeno vidim. O, strah me je, skrijte me! . . . branite me! ... po meni sega . . . hu!M Skočila je iz postelje in zbežala naravnost na podstrešje.
„Za božjo voljo, kaj se je zgodilo z našo Anko? Snoči je legla zdrava, in danes je vsa zmešana. Prav gotovo je sijala po noči luna nanjo ali pa je imela hude sanje. O ti moj Bog, pomagaj! Anka! Anka! Pridi no doli, saj ni nič, nobenega strahu, to si samo sanjala. In kaj bi se sence bala! Pridi doli in boš videla božje solnce po svetu, pa te ne bo več strah!"
Anka pa ni prišla. Sedela je sključena na stari skrinji, njene ustnice so se premikale v tihem šepetanju in oči so ji nemirno bliskale v mraku. Ko je ugledala mater, ki je prilezla po stopnicah, je zakričala in se stresla v strahu. „Anka!" je klicala mati z ža-lostnoobupnim glasom, „ne boj se, saj sem jaz. Glej, prišla sem po tebe, z mano pojdi in videla boš solnce, pa te bo minil strah!"
„O, solnce je pobegnilo, solnca ni več. Le glejte tu le, skozi to špranjo poglejte, kako hodi nekaj črnega z velikanskimi nogami preko polja; glava sega tam na zapadu do neba, roke pa mahajo na široko od juga do severa. Solnce je pobegnilo in pride zopet,
kadar pade prvi sneg. Vse belo bo tedaj, bela bo tudi ona črna pošast in solnce se je ne bo več balo. Takrat, mati, takrat bo zasijalo solnce preko belega polja in zacingljalo bo zunaj na cesti: cink, cink, cink. Nekdo se bo pripeljal v saneh po Anko, o takrat bo sijalo solnce!"
„Anka, to si sanjala nocoj, vse to so sanje! Pojdi, Anka, boš videla, da so sanje!"
„Vi mislite, da ga ne bo? Grde misli imate. Tako ne smete. On pride, gotovo pride; ko pade prvi sneg, bo pocingljalo zunaj na cesti: cink, cink, cink."
„Da, da, saj pride, a zdaj pojdi z menoj, zajtrk te čaka."
„Ne grem ne, pustite me, ne maram!" Počasi se je spravila mati po stopnicah in vse se ji je zdelo težak sen. Oče je hodil s sklonjeno glavo okrog in v očeh mu je bila zapisana temna skrb pred temno slutnjo.
„Kako je?" je vprašal s plašnim glasom.
„Ne vem, ne razumem. O križ božji, kaj je z našo Anko ?" Tilka in Janko sta gledala od daleč in se čudila. Potem so molčali; nobeden ni vedel, kaj bi govoril, na vseh je ležalo nekaj težkega, nerazumljivega. Opoldne pa se je odpravila gospodinja in odšla, nihče je ni vprašal, kam.
Ko pa je zahajalo solnce, je zacingljalo zunaj na cesti in Anka je prihitela s podstrešja.
Pridirjal je na dvorišče kmečki voziček in mlad voznik je skočil na trato, pritrdil vajeti in odhitel v hišo.
„Ali si prišel? O, jaz sem vedela, da prideš, pa so rekli, da te ne bo. Pa kako, da si prišel že zdaj, saj Še ni snega in solnce se še skriva in črna senca še hodi po svetu. Te ni bilo nič strah?"
„Mislil sem na tebe, Anka, pa me ni bilo strah."
Fant ji je odgovoril ljubeznivo in nežno. Rad bi jo bil še vprašal, kako se je zgodilo, a srce se mu je krčilo, oko se mu je za-solzilo in molčal je, da bi ne slišala v njegovem glasu žalosti. In Anka ni videla in ne slišala žalosti v njegovi duši. Oči so ji žarele in govorila je hitro in drhteče, kakor v sladki razburjenosti.
„Glej, iskala sem te na beli cesti, ki ji ni bilo konca nikjer. Ob nji so cvele rdeče rože in solnce je sijalo in žgalo, da sem se spehala in utrudila in sem težko hodila naprej. Tam za cesto, onostran rdečih rož, pa je vabilo, klicalo in šepetalo tako prijetno, ah — tako prijetno! Stopila sem preko rdečih rož in legla v senco pod šelestenje lip. Takrat pa se je zamajalo nekaj črnega
po zemlji in solnce je zbežalo, mene pa je bilo strah. Spomnila sem se, da prideš, ko pade prvi sneg, in sem te čakala. Pa so rekli, da te ne bo, a jaz sem vedela, da prideš. Zdaj grem s teboj, Tine, kaj ne?"
„Z mano pojdeš. Popeljeva se daleč, daleč, tja, kjer sije solnce in kjer te ne bo več strah. Obleci najlepšo obleko, ker naju bodo srečavali ljudje."
Hitro se je okrenil, da bi mu ne videla solze v očesu, potem je stopil s pijanim korakom pred hišo. Oče in mati sta bila pripravljena. V plašnih očeh so jima igrale solze.
„Kako se je zgodilo?" je govoril Tine sam zase. „Tako se je torej končalo vse, kar sem imenoval srečo, tako mora umreti sladko upanje, tako se mi zagreni življenje!"
„Ne, ne, tako ne sme ostati! Ozdravili jo bodo in naša Anka bo spet kakor prej; vesela in brhka in srečna bosta," je tolažila mati.
Iz sobe je zazvenela pesem. Anka je pela. Bila je pesem o hrepenenju, tako strašna, tako srce pretresujoča in tako mračna ko noč, a obenem je plamtela v njej ljubezen, paleča, polna razdivjane sladkosti in obenem tihe vdanosti.
Ko se je delala noč, se je odpeljal voz po beli cesti proti mestu. Stara sta se ozirala zdajpazdaj boječe na Anko, ki je bila mirna in gledala veselo. Vranca sta žalostno povešala glavi, kakor da bi vedela, da peljeta k pogrebu. Na nebu so gorele zvezde,
kakor solze so se lesketale in v gozdu je skovikala sova.
* *
*
Sedela sta ob peči in njuni pogovori so bili žalostni. Govorila sta o Anki.
„Kdaj se le vrne Tine? Morda pa bo še vse dobro. Vedno prosim Boga; tako mi je hudo včasi, da bi se kar odpravila in bi šla pogledat k njej. Kako se ji neki godi? Morda trpi, reva. Bogve, kako jo mučijo. Slišala sem nekoč, da spravijo takega človeka v ozko sobico, potem pa ga nenadoma polijejo skoz odprtino v stropu z mrzlo vodo. To da ga tako prestraši, da je kar naenkrat pameten in pozabi vse prejšnje neumne misli."
„Ej, kaj bi verjela take reči, to si izmislijo ljudje. Če bi bilo tako, pa bi jih kar doma ozdravili, zakaj jih pošiljajo potem tja. — In da je naša Anka morala priti tja! Vedno je toliko mislila in skrbela za Tineta; kaj pa, če se ji je zato zmešalo?"
„Beži, beži, kaj se ji bo zmešalo radi tega! Saj jo je imel rad — nisi videl solze v njegovih očeh — in tisto, kar so pravili ljudje, je pač ni mnogo skrbelo. Pa če bi ji tudi on sam rekel, da je ne mara, bi se ji zato ne bilo treba zmešati. Bog sam ve, kako je to prišlo."
„Pa vendar je že včasi ljubezen naredila kako nesrečo."
„O, tisto so pa drugi ljudje. Mi navadno nismo tako rahločutni. In če bi ti nekdaj ne bil prišel po mene, vem gotovo, da se mi ne bi bilo zmešalo. Prišel bi bil drugi in menda bi imela ravno tako življenje, polno dela in skrbi."
„Anka pač ni te vrste kakor ti in jaz. A sedaj ne pomaga nič, počakati bo treba. Slišiš? Ravno prihaja Tine."
V sobo je stopil Tine. Malo se je nasmehnil, a bil je žalosten nasmeh.
„Dober večer!"
„Bog ga daj! Kako je, Tine?"
„Žalostno je, žalostno. A zdravniki pravijo, da je upanje. Jaz pa ga nimam, prav nič ga nimam."
Tine si je zakril obraz z rokami in je zajokal.
Krog hiše je zažvižgala burja in vmes je ječalo in jokalo v sneženo noč. Tine ni rekel ničesar več in stara ga nista ničesar več vprašala.
Odšel je s povešeno glavo, truden in potrt skozi vas. Zgodaj zjutraj se je napotil spat. Sanjal je, kako se je vračala v pomladnem dnevu iz preranega groba njegova mladost. Trnjevo krono je imela na glavi in bleda lica so ji bila orošena s krvavo srago. Oblečena je bila v dolgo belo haljo z rdečimi rožami. Razprostrl je drhteče, onemogle roke, objel jo in pobožal po bledih licih. Pokleknil je pred njo, objel njene noge in pozabil vstati. Stisnilo se mu je srce v pričakovanju, zapljuskalo mu je v duši koprnenje. Prijela ga je za roke iz vzdignila. Takrat šele je zagledal njeno trnjevo kron o in se ustrašil.
„O, moja mladost, kdo te je okronal s trnjem?"
In ona mu je odgovorila: „Plakal si na mojem grobu, tvoje solze so padale nanj in vzraslo je iz njih trnje. Glej, ker si me klical s solzami, me dolgo ni bilo. Moral bi me bil klicati s smehom in radostjo, moral zapeti na mojem grobu veselo pesem, — in vstala bi bila ob isti uri. Obriši solzo in zasmej se, kakor se smeje polje tam zunaj pod solnčnim nebom!"
Tine se je hotel zasmejati, pa je zaihtel in se prebudil.
„Zunaj se smeje polje pod solnčnim nebom," je pomislil in pogledal skozi okno, pa je videl belo, iskrečo ravan.
„Lagala je moja mladost, ne smeje se polje pod solnčnim nebom, temveč plaka pod ledeno in sneženo skorjo." Stresel se je
Tine, svet se mu je zazdel tako samoten kakor grob.
* *
*
V maju se je vrnila Anka. Pa ni bila nič več tista kakor nekdaj. Tavala je okrog kakor v pozabljenju in njeno srce je bilo brez hrepenenja. Prišel je Tine in bilo mu je dolgčas pri njej, pa se je spomnil nenadoma, da se mu mudi. Nič se ni začudila Anka in nič ni vprašala.
„Izpremenila se je; nič ne ve, da sva se imela še jeseni, ko je listje odpadalo, rada," je pomislil Tine in bilo mu je grenko v duši.
„Vse je zaspalo v njej in ne zbudi se nikoli več!" je zavzdihnil.
Z žalostnim in potrtim srcem se je napotil Tine čez polje, ki se je smejalo pod solnčnim nebom. In prišlo je veselje v njegovo srce. Kako bi ne prišlo, ko je še tako mlado!"
„Komu naj sije solnce, komu naj se smeje polje? Samo drugim? Čemu samo drugim? Mar nisem zaslužil tudi jaz svetlega solnca in smejočega polja?"
Takrat je ozdravelo njegovo srce. Kaj bi iskalo grenkosti in križa — sreče, sladke sreče naj išče na zemlji! Tine je šel skozi bukov gozd in svetel dan se mu je smejal skozi šelestenje košatih vej.
„Lep je danes gozd", je pomislil in legel v mah. Zašumel je gozd zvenečo pesem in Tinetu je bilo v duši sladko, otožno in brezkončno hrepeneče. Zajokal bi in obenem zavriskal, objel bi svet in ga pritisnil na razigrano srce. Tedaj ga je pobožalo mehko po obrazu, zaprl je oči in spoznal je svojo mladost.
„Popelji me, vodi me!" je prosil, vstal je in šel ž njo.
Ko so padali mrakovi in se je solzila trava, je ukal Tine skozi vas. —
Sredi zvezdne noči je poljubljal koprneče ustnice v tolažbo in radost. Posušile so se njegove solze in oči so se mu smejale v pomladno jutro. —
Tine se je oženil z lepo Ivanko in napravil veselo gostijo. Zgodilo se je to v maju, ko se je smejalo polje pod solnčnim nebom.
In ko je prišla jesen in je listje odpadalo ter se osul zadnji cvet, je umrla Anka. Na grob so ji vsadili rdečih rož . . .

o o o
Književna poročila
o o o

Zeyer Julij, Jan Marija Plojhar. Roman. — Preložil Podlimbarski. Založila in izdala .Matica Slovenska" (Prevodi iz svetovne književnosti, VII. zvezek). V Ljubljani 1910. 8'. 307 str.
S to knjigo je podala „Matica Slovenska" našemu občinstvu eno najznamenitejših del češke pripovedne literature in brez dvoma najboljše delo Julija Zeyerja. Zeyer je Slovencem skoraj neznan. Razen „Mavričnega tiča* in .Blagorja na vrtu cvetočih breskev" nismo imeli ničesar obsežnejšega v slovenskem prevodu.
Julij Zeyer (1841—1901) je bil v času plitvega materializma in sirovega naturalizma edini osamljeni predstavitelj nove romantike med Čehi: mehka, sanjava duša z vsemi solnčnimi in senčnimi stranmi romantizma. Iz trezne realnosti vsakdanjega življenja beži v davne čase in v daljnje, tuje kraje. Vsa njegova umetnost pa je kakor k nebu kipeča gotična katedrala, — izliv večnega hrepenenja po Neskončnem.
Roman Jan Marija Plojhar (nastal 1. 1887 in izšel v „Lumirju" 1. 1888) je sad pesnikove globoke duševne krize, kakor n. pr. Goethejev .Werthers Leiden". Sujet romana nas spominja na srednjeveško pripovedko o Tristanu in Isoldi, kakor jo je obdelal R. Wagner v svoji muzikalni drami; obema deloma sta skupna indijski, budistični koren in moderna erotična senzitivnost. — Plojhar je potomec imovite češke rodbine, ki se posveti, sledeč svojim romantičnim nagnenjem, častniški službi v avstrijski mornarici. Na Grškem doživi strasten roman z demonično, zapeljivo gospo Dragopulos, ki ga zaplete v svoje mreže. Na dopustu v Pragi je . nemški nadporočnik kruto razžalil njegov češki narodni ponos; v prepiru se spo- . padeta s sabljami in težko ranjeni Plojhar nikoli več popolnoma ne okreva. Že ^ jetičen potuje po Italiji in pride v Rim, kjer se seznani s Katarino, potomko ubo-žane rimske aristokratske familije. Preseli se v njeno vilo na Campagni. Tu se razvnamc v obeh idealna ljubezen, tu pa tudi dogori že pojemajoča luč njegovega življenja. Katarina izpije strup in umrje ž njim.
To je okvir zunanjih dogodkov. Roman prepleta več krasnih epizod, kakor n. pr. prizor, ko se odiči Katarina z lišpom iz groba davno umrle etrurske žene, ki je šla z ljubljenim možem v smrt, ali pa globoki motiv iz indijskih „Upanišad", ki nas pripravlja na konec, na smrt. „Življenje in smrt sta le dve različni fazi razvoja, prava modrost je v spoznanju vesoljne enotnosti". Tako se glasi rešitev uganke o smrti, tako je bilo takratno svetovno naziranjc pesnikovo (Panteizem). — F. V. Krejči poudarja v svoji znameniti študiji o Zeyerju, da je Plojhar s svojo poezijo sušice dekadent, ni pa tip češkega dekadenta, kakor so nekateri trdili. Zato je preveč aristokrat po čuvstvovanju in družabnem stališču. Češka dekadenca ne izvira iz prenasičenja, ampak iz bolesti plebejcev in proletarcev, iz nenasičenega gladu po pestrejšem življenju in višji kulturi. Tip češkega (in tudi slovenskega) dekadenta bi bil človek, rojen za duševnega aristokrata, a po socialnih razmerah obsojen k eksistenci majhnega človeka, n. gr^utadnika ali literata, ki bedno životari. Tudi ta umirä za sušico, pa ne v lepi vili pri Rimu; da bi pa šla krasna žena ž njim v smrt, .Ljubljanski Zvon' 2. XXXI. 1911.	8
o tem si niti sanjati ne upa. Tudi Plojharjevo rodoljub je ni za Čeha tipično. To_rodoJiubjc je čisto aristokratično in romantično ter spominja na poljske pesnike. Narod pa se demokratizira in tip „plojharstva" je vedno bolj osamljen. — Vse to pa ne jemlje romanu njegove velike umetniške vrednosti. Glavna, uprav sugestivna njegova moč je v občutju, ki preveva vse delo, posebno pa konec. .Neskončna žalost ločitve za zmirom, groza pred zijočim nič in sladka udanost ljubezni; nenasitna ljubezen k življenju, ki se bliža koncu in ostekleneli pogled umirajočega, ki zre na nas iz zadnjih strani knijige: — v teh emocijah je vtisk romana v resnici mogočen. — Ne poznam v celi naši literaturi knjige, ki bi bilo v nji več plemenitosti čuvstva, nežnosti in ponosa.' (F. V. Krejči.)
Zeyerja prevajati ni lahko. Prelagatelj se je s prevodom sicer mnogo trudil,
-	vendar ga ne moremo v vsakem oziru pohvaliti. Posebno kazi prevod mnogo nepo-trebnih čehizmov, ki čitatelja, ako slučajno ni vešč češčini, včasih tudi zavajajo k na-
-	pačnemu umevanju teksta. Navesti hočem le par primerov. „Turistovska zaplava" (str. 13; v orig.: .turiste zaplavuji" t. preplavljajo) za slov. povodenj; z a bran v občudovanje (16), krčeč ramena (19), obro vske sohe (22), odporovala vsemu .. . (23), pri čini t i (18, 24) namesto povzročiti, z vlago zatlačenih solz (28); češ. „odpor" ni isto kakor v slov.; propast (31) za prepad, protiven (36) za zoprn, plahte brodovja („plachty") za jadra; podobali so se ti zvoki (84); vede se Vam sedaj bolje (113), svojo znalost (157), beda tebi! (256), vjela ga do ene svojih mrež; vok. „Jene" od .Jan" Slovencem nebo umljivitd. Oddelki, katere sem primerjal z izvirnikom, so mi odkrili več netočnosti in pogreškov. Zey_er je posvetil svoje delo ,Parnatce svč matky", to_je „Spominu svoje matere", ki je že umrla, nepa »Svoji materi v spomin" ; „čarovne vidiny* niso .čarobni vzori" (12), ampak čar. prikazni. Obelisk in Rim ne .čepita" (22, 36); „čnčti" je vendar „dvigati se, vzpenjati se", kakor je pravilno prevel na str. 27. „samostan se je vzpenjal"; češ. „rozmčry" = dimenzija, torej ne .čudovite razmere" (26). „Pegasto meglo" ni „perlet'ovou mlhu"; namesto „kočujočega cigana" (65) bi bilo bolje reči .potepajočega se cigana, cigana potepuha". .Čutila je v sebi celo zlobo" (162) namesto: jezo, srd, kakor zahteva vsebina; .oči, ki se ji je bledi o v njih" (164), manj banalno in bliže izvirniku bi rekli: .oči, ki je sanjarila o njih". .Čaka na odpoved (273) nam. „čaka na odgovor"; slov. .odpoved" vendar ni češka „odpovčd"; namesto .strahovit" v pomenu „gespensterhaft" („strašidelny") bi bilo pač bolje reči „pošasten" (306), mesto „propadla je v temo nebitja" (.propadla se") pa .pogrez-nila se je" (306) itd. Vjprevodu se šopiri par nepotrebnih hrvatizmov, kakor „Sobe, natrpane s pohištvom" (49), „milosrdna (!) sestra" za slovenske usmiljenke. —
. Ne trdim, da je prevod radi tega v celoti slab, pač pa, da bi bil pri večji pazljivosti lahko boljši, in to bi zaslužilo tako znamenito delo, kakor je Zeyerjev roman Jan Marija Plojhar.	Dr. Vinko Zupan.
Iz Kastelčeve zapuščine. Rokopisi Prešernovi, Kastelčevi in drugi. Objavil Ivan Grafenauer. Pomnožen in popravljen ponatisk iz „Časa", letnik IV. (1910). Ljubljana 1911. Založila Kat. tiskarna. Leks. 8°, 124 str. Cena 3-30 K. (Konec.)
Zelo zanimivi so rokopisi, ki jih je objavil Grafenauer, tudi za oceno delovanja Kastelčevega. Tega vredniški posel se je dozdaj navadno podcenjeval; bili smo vajeni, šteti ga pri KČ. bolj za založnika in razpečevavca in pa za nekakega „odgovornega vrednika" ali vredniško senco, v kateri sta se skrivala Prešeren in spi-ritus agens Čop. Toda premnogi Kastelčevi popravki celo v pesmih Prešernovih,
zlasti pa v pesmih Zupanovih in drugih sodelavcev, katere je Kastelic čisto popolnoma prelil v novo obliko, da ni ostalo od stare nič drugega ko mera, nam kažejo vsled Grafenauerjeve objave v njem moža, ki je bil tudi zares vrednik. Kajpada ni . ceniti njegovega pesniškega talenta posebno visoko, vendar ga moramo mimo Pre- • šerna vpoštevati bolj kakor katerega koli njegovih vrstnikov ter ga staviti na stran • vsaj J. Žemlji; zlasti pa presega Zupana, čegar rimarije so ne samo brez vsake * poetične cene, ampak tudi v jezikovnem oziru polne najhujših samovoljnosti in ^tigrač, ki se jih ni hotel otresti navzlic dobrim svetom.1 Ker je g. Grafenauer že objavil v hiši Kastelčeve hčere najdeno ostalino, bi bil prav storil, ko bi bil ž njo spojil tudi tisto, ki se hrani v licejski (študijski) knjižnici ljubljanski med Kastel-čevimi (?) Slovenskimi narodnimi pesmimi.' Tako bi imeli vsaj vso tvarino združeno.
1 Njegova manija, zlagati pesmi brez c in s, zavoljo katere ga je tako lepo pošegačal Prešeren, najbrž ni zrasla na njegovem zelniku. Že okoli 1. 1700. je neki knez Wisniowiecki pisal lirične pesmi brez črke r, ker glasu zanjo ni mogel izgovarjati. Učenjak Zupan je morda to sam doznal iz kake knjige ali pa je stvar slišal od Čopa, poznavatelja poljskega slovstva.
* Tam nahajamo namreč tudi nekaj listov iz rokopisa I. bukvic KČ. str. 63 in 73—77, kjer se nam kaže v svoji trdokornosti Zupan, ki se nikakor noče udati "^utemeljenim in potrebnim popravkom. — Tudi II. bukvic je nekaj listov, o katerih misli Grafenauer na str. 30. (rokopis od 65 str. d.), da so se izgubili. Na njih nahajamo med Grabnarjevimi pesmimi nenatisnjeni pesmi „Plač z' uteha" in „Jesenska*, poleg njih pa rokopis pesmi istega pesnika, objavljenih v KČ. II. 7—10 („Domu me mika', „Večer" in .Umirajoča"); dalje str. 57 in 58 (= KČ. H. 66—67 [Ljuba hč6r! vzami tergovca! — Ti ne ljubiš menej); potem pesmi: „Nevesti" (KČ. II 90—91, ne Nezvesti, kakor piše Grafenauer 30—31), ki kaže popravke dvojne roke; .Fantovskim" (KČ. II. 92, v rokopisu .Ponošeno blago"), .Napak lepota smert prave" (KČ. II. 92, v rokop. „Slepa ostaje, prava umira lepota"); na hrbtu pesmi „Ponošeno blago" je pisana „Zreli" (.Cveta leto pojemluje") in pod pesmijo „Slepa ostaje, prava umira lepota" pa pesem .Dobra vabi k sosedi Beržanka". Vse te pesmi so Kastelčevo blago. — Od rokopisa III. bukvic KČ. se hrani v študijski knjižnici rokopis pesmi „Damon Meliti" (KC. III.". 27) in pa „neohranjeni" list (Gra-fcnauer 103), na katerem so se nadaljevale s Kastelčevo roko pisane Zupanove „Pšice" (KČ. lil.1 51—54); tam je tudi konec „nadgrobja Erazmu", ki ni natisnjeno: („Miš Erazem tu počiva,* Gledal Brune je strašno,*! Kar mu grede, zadobiva," Od červ6v oglodan bo!" Nadaljna epigrama imata vsled tega številko 10 in 11 Za III. bukvicc KČ. je v ljublj. knjižnici še Oglarjev rokopis njegovih pesmi .Lesica s kužetom" in „Povračilo" (izprva „Čbelica"), oboje s popravki Kastelčevimi, sprejetimi pozneje v KČ. III.3 59—62. — Malo je tam rokopisne snovi za IV. bukvice KČ., namreč: Levičnikovo „Hrepenenje" (iz Schillerja) in „Sonet (Čast nedolžne device)", oboje z mnogimi popravki (KČ. IV. 32—34, prim, tudi Grafenauer str. 56). Drugo je iz licejskega rokopisa za IV. bukvice KČ. (str. 89—90 KČ. IV. 64—65) omenil že Grafenauer na str. 65.
Od drugih Kastelčevih rokopisov v ljublj. knjižnici bi bilo omeniti še (nemški pisano) slovensko pripovedko o „Steni svetiga Štefana" (Grotta di S. Stefano in Istrien) in pa Kastelčevo prigodnico „Poslancam na Dunej" iz 1. 1848, ki nam kaže Kastelca neizmerno nasilnega demokrata, kakor jih nahajamo v današnjih dneh le v najbolj revolucionarnih vrstah. Za poskušnjo bodi:
Pri Grafenauerju na str. 99. omenjeno Potočnikovo .Družinsko" (»z nemškega prestavljena": .Säj ztniraj tako bit ne more') je zložil Kotzcbuc; preložil jo je na slovenščino tudi Slomšek (Pesmi št. 70, Ahacel8 59: Zmir [Vselj] tukaj ne more tak biti, Zdaj dokler se mesene mladi . . .). Prošnja .do noči" (Grafcnauer 120-121: „Ljubomirna, tajnosčnčna,* Neumljivo sladka noč" . . .) je jako razblinjcna preloga znane Lenauove pesmi .Bitte" (.Weil auf mir, du dunkles Auge, Übe deine ganze Macht . . ."). — Pesem .Cula v goši tam leži, *Zraven nje gorjača" (Grafenauer 119) je pesem tihotapcev-tobakarjev (prim, v VO. t. 308: »Perrajžali smo fantje mi, *Korajžno z našmi punkelni . . . Zdaj nas po hribah jišejo, *Da že prav težko dišejo: *Pite, hrvaške ljubcc zdaj, *Potl gremo mi naprej".).
Neprijetno se zadira v gramatično uho oblika .je pre ga nil list" ,pre-ganjen list" (Grafenauer 17, 84) nam. pre g nil, pregnjen ali prcgnjfen, — sedanjik prčgnem, vel. p reg ni ali prčgni. Kakor druge besede tega debla (zgenem itd.) se je beseda pomešala z glagoli korena gad-(gadati, goditi), oziroma (preginjen) s svojim interativom gyb- (gybati).
Ker je Grafenauerjeva knjiga pomnožen in popravljen posebni natisek, ne more izhajati brez nje nihče, kdor se hoče natančneje baviti z našo slovstveno zgodovino za Prešernovih časov. Zato jo prijateljem naše slovstvene zgodovine prav toplo priporočamo.	K. Štrekelj.
Popravki. Verze pred „Lepo Vido" (LZ. 51, sem po pomoti štel za G. t Kastelčeve; zapeljala me je v to nekoliko zverižena pisateljeva konstrukcija: .Verzi 3-4 so s svinčnikom prečrtani (bržkone Kastelic [!))." Na isti str. je v 12. vrsti od spodaj brati kaze nam. kaže, na str. 52 v 4. vrsti od sp. pa 57 nam. 37. — Str. 52 v v. 20. od zg. beri nam. Ko p i tal prav Kopitar, v 25. v. pa (navzlic Grafcnauerjcvemu citatu) perfututa (—- confututa), ker le to daje pravi zmisel.	Š. K.
Časopis za zgodovino in narodopisje. Izdaja Zgodovinsko društvo v Mariboru. Urejuje Anton Kasprct. Maribor 1910. 7. letnik, 3.-4. snopič.
Zadnji dvojnati snopič .Časopisa" posvečuje Zgodovinsko društvo .Spominu Stanka Vraza". Med jubilejnimi zborniki zadnjih let zasluži ta obsežna publikacija častno mesto. Brez slavnostnih fraz nam je pojasnil marsikatero stran Vrazovega življenja in delovanja. Dr. Ivan Prijatelj je opisal „Vrazova potovanja po Slovenskem" (145 -190) in priobčil iz njegove zapuščine v zagrebški vseučiliški knjižnici pisma nekaterih Vrazovih slovenskih dopisnikov (287—307), namreč dvoje
Nar pervo vaše delo	In zlodjevih sejiša zmot,
Z pobožnostjo de se perčne	Verige prostim v njih kovale,
In večno bo slovelo —	V jarim bistre glave utikvale.
Minihain, nunam koj odpre
Obilno premoženje,
Naj vir svobodne prave sreče -	w ^ sc y rid „ _
Jih s kloštrov reši: ležke ječe.	Kraljestvu bo rešenje,
Le trotov neperljudnih	Ki dolg razdjati ga — perti!
So gnjezda nepotrebne, kot	Poslanci le srečno se vprite,
Raznih napak ostudnih —	Zapahe kloštrov razdrobite! itd.
Za odpravo samostanov nasvetuje pesnik reformo vojaštva, zahteva pravične plače in davke, odpravo policijske vlade, manjše število vojakov: — toda nikjer ni v njegovem prozajičnem — skoraj bi rekel — uvodnem članku govora o zahtevkih narodnih, če sc ti morda ne skrivajo v verzu: „Pravice vsim vterdite!"
Ravnikar-Poženčanovih, troje Malavašičevih in dvoje Ant. Žaklja, Jak. Krašne, Lov. Pintarja in Luke Jerana. Dr. Fr. K i dr i č je napisal štiri .Paberke o Vrazu" (191—231), in sicer izpopolnjuje prvi, .Vraz prvič v Ljubljani", Prijatelja,uvodni članek, v drugem nam slika Vjaza kot malo srečnega jurista v Gradcu; študijski neuspehi so pospešili njegov odhod v Zagreb. Za zgodovino slovenske narodne pesmi pomemben je oddelek.fiVffljiiJn[Grünu (prim, tudi „Herzog kot srednik med Vrazom in Griinom" na str. 320); v četrtem je očrtal razmerj^mcd Vrazom in Korytkom. Velike važnosti je Kidričeva .Bibliografija Vrazovih spisov in korespondence", ki obsega kronološki seznamek Vrazovih tiskov in alfabejski seznamek tiskane Vrazove korespondence. Drugi del bibliografije izide v eni prihodnjih številk .Časopisa" in nam prinese literaturo o Vrazu, ki naj pokaže, .kako je raslo in se v raznih prilikah izražalo zanimanje za Vraza, in kake ideje so se porajale v tej zvezi" (322). Kdor je imel kdaj opravka s podobnim zamudnim in nehvaležnim delom, ta bo vedel ceniti trud g. nabiratelja. Absolutna popolnost je v takih slučajih seveda izključena. Po mojih zapiskih nosi pismo M. Kastelca Vrazu (372) datum: 5. lil. 1837 ter ni „neprijazna sadržaja", kakor pravi Markovič. L. Jeran je pisal Vrazu tudi 5. II. 1845, ohranjenih je torej devetero Jeranovih pisem. Izmed Razlagovih pisem se nahajajo v ostalini sledeča: 24. X. (?). 1846, 4. III. 1847, 24. I. 1849 in 12. III. 1849. Konec pri D. Trstenjakovi korespondenci (381) bi se moral najbrž glasiti: Izmed ostalih pisem je eno nedatirano, drugo z dne 14. (?19). XI. 1841, potem 22. V. 1850 in 14. IX. 1850. — Sploh..I>aJejnujno^otrebno, d^.Jzda zagrebška akademija v „Gradji" vso Vrazovo korespondenco. - D. Bera nič je pregledal .Vrazove zapise narodnih melodij" (233—270) ter prišel do zaključka, da Vrazovi zapisi niso vzorni in tudi ne popolnoma zanesljivi, smatrati jih moramo za koncepte, .Vraz je bil izredno muzikaji£en, toda_.njcgova glasbena izobrazba je_bila nedostatna" (269). — Dr. M. Murko je objavil in komentiral „Vrazove za tisk_£ripray)jene slovenske pesmi" (271—286). Razlago .oglasa" (274) je popravil dr. Kidrič na str. 323. Ti Vrazovi slovenski prvenci, namenjeni za „Kranjsko Čbelico", so „v marsičem zanimivi in vsa njegova slovenska pesniška ostalina zasluži, da se'/-^^;-enkrat kot celota preišče in tudi izda" (286). Iz spominske knjige, ki jo hraniyfcjfa^j?
župnišče v Solčavi, je prof. Murko objavil izvirne in A. Mickiewicza verze, katere je Vraz v njo zabeležil 1. 1837., ko je obiskal Ojstrico (.Ostravicu"). — Dr. K. ŠtjieJk^elj je napisal par .Drobnosti o Vrazovem delovanju" (307-318), ;da je namreč začel Vraz zapisovati narodne pesmi že 1. 1832., in da je nabral nad 300 melodij. Objavljena odlomka slovenskih pesniških poskusov Vrazovih sta brez cene, enako tudi .Razstanak", do zdaj nepoznana hrvaška pesem Vrazova. Natisek Bra-tuličevih istrskih narodnih pesmi v Kolu III. nam kaže, da je V£az_ravnal s hrvaškim^ narodnim gradivom precej samovoljno. Kot zadnjo drobnost je Štrekelj ponatisnil neradi koncept Vrazovega zagovora gajice. — Vrazov zbornik dela čast Zgodovinskemu društvu in našemu znanstvu sploh.	S—r.
----
f Igo Kaš. V Badnu na Nižjem Avstrijskem je v začetku januarja t. I. umrl Igo Kaš, učitelj v privatnem učnem zavodu. Doma je bil iz Vojnika na Štajerskem, kot častnik je par let služboval na slovanskem jugu in od tu je najraje zajemal
.—-2/?,-___9
o o o
Razni zapiski.
o o
snovi za svoje spise. Kot e. kr. stotnik v Badnu je rad zahajal na Dunaj in v .Slovenskem klubu* čital svoje razprave. V Kresu je objavil črtico „Osveto" (1882) in svoje .Popotne spomine' iz Hercegovine (1883). V Slovanu je priobčil (1.1887) „Ostaline nekdaj slovenskih naselbin okoli Dunaja" in etnografsko črtico o naselbini „Arbanasi" pri Zadru. V Ljubljanskem Zvonu (1890) je opisal izlet na Bosanko pri Dubrovniku, v „Črticah iz južne Dalmacije- (1891) nas popelje v Ercegnovi in dolenje Krivošije. Kot spretnega beletrista se je pokazal v svojih osmih „Dalmatinskih povestih' (Lj. Zvon 1891 in 1892), ki so vzbudile pri slovenskem občinstvu zaradi živahnega pripovedovanja in krasnega sloga mnogo zanimanja. V Ilustro-vanem narodnem koledarju za 1. 1894. čitamo njegove romantične „Spomine iz jugovzhodne Bosne" na burno leto 1878. V sledečem letniku (1895) je po Kačiču in drugih pesniško orisal „Skenderbega (Juro Kastriota)", junaškega borilca za vero in svobodo Arbanasov proti Turkom. Pisal je tudi feljtone v praško Politiko in Reformo ter prevajal slovenske pesnike v nemščino. Kaš je bil nadarjen in naobražen pisatelj, zato je obžalovati, da se je tako zgodaj poslovil od slovenske beletristike.
Dr. J. Š.
t Prof. Jos. Apih. Dne 19. januaja t. 1. je umrl v Celovcu odlični Zvonov sotrudnik, zgodovinar Jos. Apih, star 57 let. Ker mu postavi vešča prijateljska roka dostojen literarni spomenik, naj sledi na tem mestu le bibliografski pregled važnejših njegovih del. Doba njegovega službovanja na deželni višji realki v Novem jjčjnu je bila izredno plodonosna. Ob tisočletnici Metodove smrti je opisal „Vele-grad" (Lj. Zvon 1885), sedanje svetišče in usodo starega mesta. V Zvonu je objavil znamenito študijo »Plemstvo in narodni razvoj" (1887), K zgodovini „Popotnika" (1888), spomin na 1. 1848.; podal je statistiko članov „Matice Slovenske' (1889) in „Statistično črtico dijaštva avstrijskih visokih šol" (1890) ter je ocenil knjigo M. Černega o slovanskem shodu v Pragi 1848 (1889). Za Zvonov XII. letnik je pripravljal „Črtice iz slovenske zgodovine XVIII. veka", za katere je nabral gradivo v arhivu naučnega ministrstva na Dunaju; toda razprava je izšla zaradi svoje obsežnosti v Letopisu Matice Slovenske (1894 in 1895) pod naslovom: „Ustanovitev narodne šole na Slovenskem*. Razen te zgodovinske študije je prinesel matični Letopis temeljito biografijo o Žigi Herbersteinu (1885), etnografsko razpravo o židovstvu (1886), za domačo zgodovino važen prispevek: „Deželni stanovi kranjski od 1818 — 1847" (1892). — Najbolj znano in znamenito Apihovo delo pa je knjiga „Slovenci in 1848. leto", bogata zakladnica za vsakega izobraženega Slovenca, ki se hoče poučiti q našem političnem življenju. Pisatelj je napravil za nemško občinstvo iz te knjige posnetek („Die Slovenen und das Jahr 1848") in ga objavil v „österreichisches Jahrbuch" (1890 1896). Za cesarjevo vladarsko petdesetletnico je napisal obširno spomenico „Naš cesar", katero je Mohorjeva družba v lični opremi dala svojim udom. — Apih je bii v začetku tudi sotrudnik „lz vesti j muzejskega društva". Iz arhiva naučnega ministrstva je pobral par drobtinic „K zgodovini novomeški v 18. veku" (1892) kot dopolnilo Vrhovčevi knjigi. Enako zanimivi so njegovi doneski „K obrtni politiki 18. veka" (1894). Za „Realno knjižnico' Slovenske Šolske Matice je sestavil „Zgodovinsko učno snov za ljudske šole" (snopič I—IV). — In tako j c vestno in pošteno oral ledino na našem znanstvenem polju, dokler ni omagal in se utrujen podal k počitktr na tisto nepovratno, skrivnostno pot, ki sta jo nastopila pred njim stanovska mu tovariša, Vrhovec in Rutar. Blag mu spomin!	- _
Ä^z-M( i ■	Go~U/£(-.' Or.J.JL
Ljubezen in zakon pri Slovanih. — V znani zbirki „Kosmos" je izdal Ferd. Freiherr von Reitzenstein 9 zvezkov »Bilder aus der Kulturgeschichte der Liebe und Ehe", opremljenih z mnogimi ilustracijami. V 5. zvezku te zbirke, ki se zove .Liebe und Ehe im europäischen Altertum", govori v posebnem poglavju na str. 86 do 98 o ljubezni in zakonu pri Slovanih. Pred vsem moramo reči, da je v tej stvari in v delu takega obsega teh dvanajst strani premalo, posebno, če pomislimo, da je pisatelj posvetil tem stvarem v vzhodni Aziji in stari Ameriki (pred Kolumbom) kar celo deveto knjigo, da jtorej pozna Azteke in Pcruancc boljše ko Slovane, ki so mu sicer takorekoč pred nosom. Saj ima pisatelj, ki hoče pisati o tem predmetu injne ve nobenega slovanskega jezika, v nemščini dovolj gradiva, če že ne drugega, nemške prevode slovanskih narodnih pesmi, posebno srbskih. Reitzenstein se je opiral v glavnem na tri avtorje, ki pa so pisali vsi o najmanjšem delu Slovanov: na Valvasorja (on ga piše Valvator), Hacqueta in Krausa. Pač čudna družba! Enciklopedist Valvasor iz XVII. stol., "prosvetljenec Hacquet iz XVIII., iz XIX. pa znani Friederich Salomon Kraus, ki se mu je posrečilo dobiti ministrsko podporo za etnografske študije pri južnih Slovanih, ki pa je med znanstveniki klavrno pogorel in ki špekulira sedaj s svojo zbirko .Antropophyteia", zbirko takih stvari, da se ta knjiga ne sme javno prodajati in da je vseučiliške knjižnice ne posojajo. Plod teh njegovih etnografskih študij pri južnih Slovanih je nova znanost, ki jo je Kraus inauguriral, namreč .skatalogija" — nauk o napisih po straniščih. — Kaj čuda, da se pozna vse to tudi na Reitzensteinovem članku. Saj večkrat ne vemo, ali velja to, kar pripoveduje, za vse Slovane, ali samo za Hrvate, ali celo samo za kako posamezno selo. V citatih je toliko napak, da večkrat niti izvežban slavist ne bo vedel, kaj naj pomenijo. Če že omenja krščanski vpliv na stare običaje in verovanja, bi lahko omenil tudi zanimivo fazo, v katero so stara verovanja prestopila danes in povedal kaj o bosenskih vdovicah in „volkodlaku". Nemški literat, ki piše o enakih stvareh, pa bi se že zaradi Goetheja moral dotakniti tudi Asan Aginice, enega največjih ljubezenskih in kulturnih problemov, kar jih imajo južni Slovani. - Tako je spis, sicer simpatično pisan, ostal precej nezanesljiv in zelo nepopolen osnutek. Naj bi izpodbodel kakega Slovana, da bi v celoti in popolno obdelal to zanimivo snov.	J. A. Glonar.
Laška knjiga o Slovencih. (Bibliografska drobtina.) Leta 1 893. je izšla v Clausenovi zalogi v Palermu (presso Clausen) knjiga „La vita degli Sloveni". Njen avtor je profesor Fr. Musoni — po rodu beneški Slovenec. Zaman sem iskal kake besedice o tej folklorski knjigi v .Zvonu", Simoničevi bibliografiji^ Glaserjevi slovstveni zgodovini in Rutarjevi „Beneški Sloveniji" — nikjer ni omenjena. Ker je torej doslej med Slovenci neznana, neopažena, bodo morda marsikoga zanimali izpiski iz nje. Jako obširno je poglavje o mitologiji (str. 10 in nasi.) O Vilah pravi: Dobrotljive device, ki so bivale po gorah, sredi gozdov, po jezerih, ob rekah, v morju ter so varovale posebno mladino in vse dobre ljudi; nazna. njale so kmetom ugodni čas za setev, presajanje in druga poljska opravila. Dandanes so izginile zaradi hudobije ljudi ter se povrnejo Šele, kadar bodo ljudje boljši. Rojenice ali Sojenice so ženske, ki pripravljajo otrokom usodo ob rojstvu; v ta namen prihajajo, ne da bi jih kdo videl, v hiše, kjer jim polagajo ljudje darila na mizo, da bi si rojenice naklonili. Gorje mu, kdor bi pozabil! Novorojenčku bi se namenila neblaga usoda. Tudi vera v Škrata ali Škratca je povsod razširjena; prebiva rad v gozdu, na gorah in straži zaklade, ki so tam zakopani; nosi skrivoma denar in vse, kar si želi, tistemu, ki je prodal Škratu samega sebe ali ženo ali
svoje otroke. Prikazuje se o mraku po „Češčenasimariji", jako majhen je in nosi na glavi rdečo kapo. Škratec je zlasti otrokom strašilo. — Čatež, napol človek in napol kozel, večji od Škrata, nosi hladne vode drvarjem in jagod pastirjem po gorah; a gorje ti, ako bi se mu rogal ali mu kazal „rogove" s prsti; grozno bi se razsrdil Čatež ter bi te usmrtil z velikanskimi skalami. — Divji mož biva v gozdu, krade dečke in deklice, nagaja na razne načine najbližjim prebivalcem ter jih sili, da mu nosijo hrano v brlog, kjer stanuje. — Povodni mož stanuje v palači, ki je zgrajena pod vodo, večidel tam, kjer se stekata dve reki, ali na dnu jezer ali ribnikov in kdorkoli se približa, tega potegne noter; zlasti hlepi po dekletih. Zato pride večkrat, oblečen kot velik gospod, na plese ter se dobrika najlepšim in najošabnejšitn dekletom, dokler se mu ne posreči katero zapeljati; to odnese v svojo palačo, odkoder se dekle več ne povrne. —Tatrman je povodni duh. Potem slede podrobni podatki o volkodlakih, mori, pol konjih, („specie di centauri"), peso-glavcih, torkah ali torkljah (zelo obširno), krivopetah in movju (navju).
Od Furlanov okoli Čedada in Vidma so beneški Slovenci prevzeli vero v skrivnostne ljudi, „balandanti" imenovane, o katerih Musoni piše, da hodijo vsled neke notranje sile v božični noči čez polja, se srečavajo na križiščih in se tam gostijo s kravo aH volom. V furlanščini je belandänt (tudi benandänt) isto kot 6rkul, t. j. ponočni duh, ki se prikazuje v različnih podobah, pa je tudi čarovnik (erbolätt, arbolät), ki pripravlja iz zelišč (jarbiš, jčrbis) čarodelne pijače. Iz furl, belandänt (= kdor lepo hodi) je nastala po znani vokalni harmoniji beneško-slov. oblika bfllandänt. — Na str. 14. čitamo, da po mnenju ljudstva nevihto povzročuje zmaj, ki se zaganja proti zemlji, bljuva ogenj ter s svojim repom ruši palače in stolpe. Krotiti ga morejo samo črnošolci („ccrne sole dijaki"), ki imajo z duhovniki edini moč točo delati in jo preprečevati. V zvezdnih utrinkih vidi ljudstvo svetnike, ki se med seboj obiskujejo, in Če se utrinek razprši, je to ropot nebeških vrat, ki so se zaprla. — Na str. 16.—28. razpravlja Musoni o božičnih šegah, poprtnjaku, o sv. Štefanu, patronu goveje živine, o šentjanževcu in tepežnem dnevu, piruhih in drugih velikonočnih šegah, o sv. Jurju, patronu čred in volčjem gospodarju, o pogrebnih običajih itd.	Ivan Koštidl.
Najnovejša slovenska beseda. Znano je, da se besedišče vsakega jezika izpreminja; marsikaka beseda se tekom časa opusti in pozabi, a uvede se tudi marsikatera nova. To se godi na dva načina: aH po knjigi, ali po govorici. Znamenitih slovotvorcev-slovstvenikov nimamo; vendar bi bila zanimiva študija o tistih besedah, ki so jih stvorili in uvedli naši pisatelji na pr. Fr. Levstik, Stritar, Cankar, Murnik i. dr. Dokaj besed, posebno tujih, pa sprejme narod sam in jih dostikrat po svojem jezikovnem čutu tako preobrazi, da dobi nova tvorba domače lice in vsaj v nečem znači bistvo dotičnega predmeta ali pojmas^To so besede, ki so nastale. po takozvani ljudski etimologiji. Nekatere dobe šaljiv značaj, na pr. „luka-matija" za tujko .lokomotiva";-druge pa zaznamenuje kak bistveni znak: „rženka" = viržinka, smotka z rženo slamo; „gomazin" magazin, shramba, kjer blaga kar gomazi; „mazelin" vazelina (vaseline), mast za mazanje, „motovil" za avtomobil i. t. d. V naših dosedanjih slovnicah pogrešamo poglavje o prosto-narodni etimologiji. Najnovejša taka tvorba pa, nastala vsled uvoza argentinskega mesa ob vladajoči draginji, je pač — .dragetinsko" meso, beseda, kakor sem jo čul iz ust svoje matere in tudi med občinstvom na trgu	t** 1