Štefan Tonkli:
Cerkvica.
V dalji je sinila cerkvica bela — za cerkvico to mi je duša vzdrhtela,
Svetila se v solncu je cerkvica bela, ob nji mi je nada moja živela.
Kot kri je cerkvica daljna vzžarela, tnene je žalost objela.
Ko je zavzdihnila cerkvica bela, mene mrzla smrt je vzela.
In zajokala je cerkvica bela,
na mojem grobu je roža vzcvetela.
Pa se je zrušila cerkvica bela — na mojem grobu je roža zvenela.