90 let
Ivane
Droftina
Mislim. da se v življenju še nisem tako dolgo odpravljal h kakemu staremu človeku, kakor k njej. Enkrat mi je zatajil motor, zopet drugič je nagajalo vreme, ali pa sem v poplavi drugih načrtov preprosto pozabil nanjo. Ne-navadno topli septembrski dnevi z obiljem gob v guzdovih, pa so bili kot nalašč za izlet na njeno samotno domačijo na samem robu Šenl-jošta. S horjulskim učiteljem Jožetum Pra-protnikom sva kar peš grizla v strmi, z jazbina-mi in lisičinami polni gozd nad Kladniki, in zvrhana košara gob, ki sva jih uspela nabrati, je bila imenitno plačilo za trud, še preden sva prišla do pravega cilja.
Tudi častitljivo Ivano Droftino, h kateri sva bila namenjena, sva našla v gozdu. Vsa drob-na, a še vedno živih zvedavih oči, je stala tik nad domačo hišb. a ni bila preveč zadovoljna.
»Šla sem malo za gobami, pa sem dobila samo nekaj malega lisičk in tole,« je dejala in dvignila vrečko, v kateri je ždelo tudi za prgiš-če užitnih golobic. »Ne vem, kaj je to. a naši otroci pravijo, da je dobro.«
Ivana Droftina, ki je letos dopolnila 90 let življenja. je že od nekdaj zaljubljena v gobe. Že tam pri svojm šestem letu jih je nabirala. pravi. Vendar pa je bilo to le postransko vese-lje. »Ej, včasih smo morali delati, ni bilo vse tako lahko kot danes,« se je razgovorila. ko smo prišli do njene domače hiše, ki ji pravijo tudi pri Glavtari in je sedla na klop. »Služila sem tu gori v Šentjoštu, potem pa sem srečala moža in kar tu gori ostala. Zdaj sem že 53 let tu. Prej pa sem bila pri Svetem duhu na Ostrem vrhu, kjer sem doma. To je tam blizu avstrijske meje. O, stara sva že bila z možem, ko sva se vzela, zato tudi ni bilo nič otrok. Ni nama bilo dano to vesclje. Vendar pa se prav nikoli nisva skregala.«
Ivana je izgubila moža pred kakimi štirimi leti. Pri hiši so ostali le njegovi svojci. A se je sprijaznila z usodo. Zdaj je. kot pravi, najtežje ker ne more več delati. Vsaj tako ne^ kot je včasih. Zato pa toliko raje bere. »Se zdaj vidim brez "špeglov". pa čeprav sem že tako stara,« pravi. Nikoii nisem bila pri zdravniku. Se nemško znam brati, pa čeprav ne razumem kaj prida. Sicer pa najraje berem sveto pismo in o papežu. O. samo da bi bog dal svetemu očetu zdravje.«
Kaj ji bo prinesla prihodnost, o tem Ivanka Droftina za zdaj šene razmišlja. Pa vendar se potem, ko jo pripravimo, da stopi pred foto-aparat, sama pri sebi nasmehne: »Ce bo bog dal, bom dočakala tudi sto let.«
BRANKO VRHOVEC