Smisel stanovske organizacije učiteljic. (Referirala tor. Angela Todetora na ob^nem zbora DrnštTa nčiteljie.Nelogično — vsaj na prvi mah — se zdi dejstvo, da spričo današnje politične, še bolj pa stanovske enakopravnosti obstojajo skoro v vseh državah v večini stanov posebne žen=> ske strokovne organizacije, ali pa vsaj žen» ske sekcije v skupnih organizacijah. V Nem= čiji n. pr. so nameščenke vseh kategorij or= ganizirane zase. a tudi delavke imajo poseb« ne sekcije v svojih strankah. Isto je v Fran* ciji, na Češkem, v Avstriji, v Angliji. Neka bančna uradnica iz Grčije mi je nedavno iz= javila, da imajo ženske nameščenke sedaj mnogo ugodnejše stališče, odkar so organi^ zirane ločeno. Skoro izgleda, da čimbolj se v teoriji poudarja enakopravnost, tembolj pokazuje praksa potrebo po samostojnem uveljavlje* nju s strani žen — službojemalk. Vzrok tej emancipaciji nedvomno ne leži samo v_ kon» kurenčnem boju za eksistenco, temveč ga je iskati globlje. To potrjuje zlasti dejstvo, da so celo učiteljice kot pripadnice stanu, kjer je praktično izvedena skoro popolna stanovs ska enakopravnost, v večini držav združene v posebnih ženskih stanovskih organizacijah, čeravno so poleg tega navadno tudi članice skupne stanovske organizacije. Zanimivo je, da imajo učiteljice v An« gliji popolnoma samostojno stanovsko orga= nizacijo, ne da bi bile obenem včlanjene tudi v skupni organizaciji. Vzrok temu je pred« vsem dejstvo, da niso v službi popolnoma enakopravne s svojimi moškimi tovariši, dasi uživajo tam ženske vse politične pravice. Iz« javljajo, da se proti temu nenormalnemu sta* nju mnogo uspešneje bore v lastni organiza" ciji, ker se ne morejo na nikogar zanašati. Ali je to stališče pravilno, o tem je nam težko soditi, ker premalo poznamo mcntali« tet angleških žen, zlasti še učiteljic. Meroda« jen je tudi duh, ki vlada v moški organiza* ciji. Spričo današnje gospodarske situacije v Angliji nedvomno igra vlogo tudi kruhobors stvo. ki je morda tudi eden vzrokov ceplje* nja. Toda v splošnem se lahko trdi, da ma» terijelna borba nikakor ni edini vzrok samo> stojni organizaciji učiteljic, kajti njih delo očituje tudi globlje vidike. Uspešno se udej« stvujejo v raznih odsekih, zlasti v stanov skojpolitičnem, v odseku za žensko strokov* no šolstvo, posebno pa v prosvetnem. ki skr» bi za samoizobrazbo ter za prosvetno delo med ženstvom. Tudi avstrijske učiteljice imajo močno stanovsko organizacijo, ki jih je vedno vzpodbujala k javnemu, zlasti prosvetnemu delu. Znano je, da so avstrijske učiteljice kul» turno razmeroma na najvišji stopnji. V ma» terialnem in službenem pogledu so popolno> ma izenačene s svojimi moškimi tovariši, iz česar lahko sklepamo, da vrši društvo pred* vsem kulturne naloge. Za vzgled nam lahko služi stanovska or» ganizacija češkoslovaških učiteljic. ki so se vedno v polni meri zavedale svojega kultur« nega poslanstva; delale za osvobojenje če» škega naroda skupno z najboljšimi možmi in nato pomagale graditi državo. Voditeljica čeških žen Plaminkova je bila učiteljica. Da* nes je senator v češkoslovaškem parlamentu in prvi mož republike Masarvk visoko ceni njeno delo za narod. Ob priliki nekega med* narodnega ženskega kongresa v Pragi je re* kel: »Mnogo smo ustvarili odkar imamo sa» mostojno državo, a za uspehe se imamo za» hvaliti v veliki meri ženam.« Večino social* nega dela so vzele žene v svoje roke in povs sod se odlikujejo med njimi učiteljice. Da morejo svoje delo uspešneje vršiti, imajo tudi one samostojno organizacijo: »Državna osredna jednota učiteljic na Češkem«. Zani« majo se in aktivno sodelujejo pri reševanju stanovskih, pedagoških, političnih in sociaU nih problemov. Imajo tudi lastno glasilo, iz» vrstno urejevan »Časopis učiteljic«, ki izhaja Hdnevno z mesečno prilogo »Šolska refor« ma« ter prinaša izvrstne članke o najrazlič* nejših vprašanjih, ne samo pedagoškega, temveč tudi splošno kulturnega značaja. To» rej tudi organizacija čeških učiteljic ne služi v prvi vrsti borbi za stanovske interese, temveč ima tudi višji smoter: delo za sploš« nost. Učiteljice v Nemčiji imajo poleg skupne stanovske organizacije istotako samostojno žensko stanovsko društvo, ki izvrstno uspeva ter se popolnoma jasno zaveda potrebe svoje eksistence, vsled česar mu tudi nihče ne osporava pravice do obstoja. Ker sem imela sama priložnost vpogle* da v delovanje tega društva, naj se nekoli« ko dalje pomudim tu. Že ime ustanoviteljice Helene Lange nam jamči o globljih smotrih tega društva. In res, to ni običajna stanov« ska organizacija, kajti njeno pedagoško, sta» novsko^politično in socialno delovanje ter duh, ki vlada v njej od vsega početka, po* menja vstajenje ženine stanovske zavesti, zavesti o njeni vrednosti v poklicnem živ* ljenju ter o njeni nalogi v delu za narod. Helcna Lange jc s sugestivno silo ustvarila iz mnogih nemških učiteljic osebnosti, do* volj močne, da so preoblikovale duševnost nemške žene. Nedvomno je njena osebnost tako silna vsled dejstva, ker je postala to kar je? popolnoma sama iz sebe. Izobrazila se je sama, brez šole, brez voditelja zgolj iz notranjega hrepenenja po spoznanju res* nice. Nikdar ni bila deležna kake obvezne izobrazbe, zato je instinktivno izbirala iz zakladov znanosti ono, kar je imelo po njeni sodbi vrednost v odnosih do ljudi in do živ* ljenja. Vse njeno delovanje je pričalo. da bogastvo njene duše ni mrtev kapital. Njene ideje so prešle v življenje, njen stremeči duh je ožanal tisoče njenih učenk in poznejših sodelavk. Ze kot usmerjena osebnost je ny pravila v Berlinu učiteljski izpit — prej ie bila vzgojiteljica ter je dobila mesto učite= ljice v Berlinu. Tu je kmalu našla idealna delavka tudi idealen delokrog: postala je voditeljica seminarja za učiteljice ki je bil tedaj (okrog leta 1890.) najvišje žensko iz* obraževališče v Berlinu ter je bila obenem duša društva učiteljic. Tako je lahko vršil.i smotreno svoje delo, vplivala je na svoje gojenke, ostala je še nadalje ž njimi v kon= taktu potom društva, vzgajala je sodelav.<e in sobojevnice. Ona je vzgojila najmarkan*:' nejše ženske osebnosti sedanje Nemčije. Eod njenim vodstvom je društvo priborilo spopolnitev ženske izobrazbe v praktično smer, na društveno pobudo so se pričela že* Tiam odpirati vrata na vseučilišče. čeprav spočetka le kot izrednim slušateljicam. Duh, ki je zavel s Heleno Lange v dru* štvu nemških učiteljic, ga preveva še danes. Kajti nemške učiteljice se v polni meri za=> vedajo svoje naloge v delu za kulturno in šocialno pbvzdigo svojega naroda. Koliko smisla imajo za vzajemno delo, priča zlasti dejstvo, da so v skupni organizaciji zdru« žene učitetjice vseh kategorij. od otroških vrtnaric, voditeljic zavetišč in mladinskih do= mov, osnovnošolskih ter strokovnih učiteljic do univerzitetnih profesoric. Celo privatne učiteljice imajo svbjo sekcijo v društvu, ki se bori za izboljšanje njih eksistence, jih pod pira ter skuša reševati zlasti vprašanje enot« rie izobrazbe, gmotnega izboljšanja ter sta* rostnega zavarovanja. — V skupnem glasilu se jasno odraža njih stremljenje in delova* nje. Problemi. ki jih obravnavajo posamezni članki so mnogovrstni, često tudi taki, ki segajo v globino znanstvenih razmotrivanj. Vprašanja o socialni zakonodaji, socialnem zavarovanju, zaščiti dece, gospodinjskem šolstvu itd.. obravnavajo navadno s sploš* nega stališča, a če je umestno, ga objasne tudi s posebnim ozirom na ženske naloge, oziro= ma interes. List se zanima tudi za uspehe drugih ženskih strokovnih organizacij, z za= nimanjem spremlja njih borbo za eksistenčni minimum ter napredek v strokovni izobrazbi, z zadoščenjem beleži vsak uspeh. Toda list se nikakor ne postavlja na kako ekskluzivno feministično stališče, temvec vneto zasleduje vse delovanje skupne stanovske organizaci* je, informira svoje čitalce o vsem, kar je važnega za ves stan ter zavzema k vsem pojavom, predlogom, sklepom, ter vobče k vse=> mu življenju v organizaciji precizno svoje stališče. Podobno kakor v drugih državah so tudi pri nas organizirane učiteljice v skupni organizaciji, a poleg tega po posameznih ženskih stanovskih društvih s sedeži v Ljubljani, Ma* riboru, Zagrebu in Beogradu. kakor znano, so pn nas društva samostojna ter so med* sebojno le v prijateljskih odnošajih. Ce zasledujemo delovanje in stremljenje vseh teh ženskih učiteljskih organizacij, se kmalu prepričamo, da so cilji povsod enaki, četudi je ponekod bolj poudarjeno eno, po* nekod zopet drugo vprašanje, kakor jih pač trenutna potreba tira v ospredje. Toda glob* Iji smoter, to je oni, ki daje ženskemu sta* novskemu društvu pravico do trajnega ob« stoja, je in mora biti povsod isti. Tega se moramo z.avedati tudi me, slovenske učiteljice, in sicer kot društvo in kot posameznice. Rakor vemo, je bilo društvo slovenskih učiteljic v Ljubljani ustanovljeno pred 30 leti ob priliki, ko se je začelo med učitelji samimi agitirati za to, da bi prejemale uči* teljice manjšo plačp nego učitelji. Učiteljice so morale seči po samoobrambi. Danes naši tovariši vsaj javno priznavajo geslo: za ena* ko delo enako plačilo in se — upamo — ni bati, da bi se nam iz skupne organizacije osporavala pravica na enako plačo, kakor se je to zgodilo pred 30 leti. Tudi priznavamo. da je v UJU v glavnem vsaj teoretično iz« veden osnovni princip vsake stanovske or* ganizacije, na podlagi katerega morajo biti združeni vsi pripadniki enega in istega stanu na principu enakopravnosti, brez ozira na spol in seveda tudi na politično prepričanje, oziroma svetovni nazor. Toda teonja je eno, praksa je drugo. Nifrče ne more tajiti. da se moški ne morejo otresti svoje tradicijo* nalne dedščine, to je zavesti svoje absolutne premoči nad žensko in da često manifestirajo to svojo premoč tudi v svojih dejanjih. Po* udarjam, da tega ne navajam kot očitek, temveč kot konstatacijo nekega stanja, ka* tero pomagajo v veliki meri ustvarjati žeri* ske same, v našem slučaju učiteljice. ki stoje, dasi so v večini, pasivno ob strani in se ne brigajo niti za vprašanja, ki ravno nje v živo zadevajo. Tudi to ni očitek, kajti to je pristno ženska lastnost, ki je posledica že* ninega podrejenega položaja. Toda kljub vsemu je žena primorana, da se poteza za iste službe kot moški, za iste plače, skratka: za iste pravice. Logično bi torej bilo, da pos kaže za isti delokrog tudi enako zanimanje ter enako aktivnost. Nedvomno je res, da so učiteljice v šoli navadno bolj natančne. oziroma vestne kot njih moški tovariši. To* da danes nikakor ne zadostuje samo delo v šoli in popolnoma pogrešena je samozado* voljna izjava: »Samo, da storim v šoli svojo dolžnost, ostalo me ne briga.« Če tako govo= rimo, potem ni čudno, da nas tovariši oraalovažujejo. Vsaj je mnogo vprašanj izrecno stanovskega znac;aja, ki učiteljico celo bolj tangirajo kot ijčitelja. Vzeijiimo samo vpiišanja, ki so ravno sedaj aktUalha, n. pr. iz= enačenje draginjskili, doklad poročenih uč;teljic, namesčanje učiteljic' za ženska ročna dela, vprašanje glede stanarine učiteljic, ki so poročene z meščansko=šolskimi učitelji, celibat učiteljic itd. Navadno se tudi v ti« kih slučajih zanašamo na stanovsko solidai-« nost tovarišev. ki urede zadevo po lastni pres udarnosti. Šele, ko smo postavljene pred iz* vršeno dejstvo često uvidimo. da nismo po* vsem zadovoljne. Še manj nas seveda zanimajo vprašanja notranje ureditve organizacije, ki so ravno sedaj tako aktualna, n. pr. pravila UJU. Inr ali poznamo temeljne principe deklaracije? — Priznati moramo, da nas večinoma ne za= nima delo skupne organizacije, kar smo v ostalpm že večkrat ugotovile. Ponavljam: smo sicer enakopravne s tovariši v službe* nem oziru in v organizaciji. toda ta enakoi pravnost je le papurnata, dokler je ne bomo doživele same v sebi in uveljavile iz svoje notranje potrebe. K temu vzgojiti učiteljice, je ena bistvenih nalog društva učiteljic. Trsj* no eksistenčno upravičenost pa ima društvo ueiteljic v smotrenem in poglobljenem delu za kulturno povzdigo naše žene. Iz prejšnjih izvajanj je razvidno, ild imajo isto stremljenje tudi učiteljice v driu gih državah lri baš na podlagi tega smotra se uveljavljajo njih samostojna društva. Tu= di na naših občnih zborih se je že večkrat govorilo o teh nalogah kot o bistvenem deiu našega programa. Istotako je skupna orga* nizacija započela slično akcijo. Toda po« treba ni zrasla iz nas samih, zato delo tii uspevalo. Šele če bomo me same iz lastnega nagiba spoznale našo nalogo ter skupno or^ ganizirale delo, bomo imele uspeh. Z delom med narodom bomo povzdignile ugled naše= ga stanu ter si priborile resnično enako' pravnost, ki nam jo more dati samo zavest o naši lastni vrednosti. Če govorimo o enakopravnosti in enako* vrednosti, nikakor ne smemo misliti, da je že vse doseženo, če bomo le znale moške posnemati. (Vzgojiti se moramo marveč v samostojne osebnosti, da bomo presojale z lastnimi možgani pojave okoli sebe. Šele rc daj bo naše delo uspešno, a uspešno bo tudi naše sodelovanje z moškimi. Pravilno bomo presojale prednosti in napake moškega deia, z ženski lastnim intiiitivnim razumom bomo korigirale hibe in regulirale njihovo delo, ne da bi pri tem hodile po njihovih stopinjah in jih nekritično posnemale. Treba je, da se zavedamo zlasti me uči= tel|ice, ki smo v najožjem kontaktu z narodom, da je čas sam postavil ženo v ospredje narodovega življenja, vsled česar mora žena spoznati važnost svoje haloge' v vsem nje* nem obsegu in v vsej njeni globini. A te naloge se inoramo -zavedati predvsem me same kot vzgojiteljice naroda. To spoznanje bo ustvarilo etično podlago našemu gibanju in našemu delu ter dalo globlji smisel tudi našemu društvu, ki ga bo povzdignilo visoko nad običajno stanovsko organizacijo ki zasleduje le vprašanja eksistenčne borbe ;n šolske ureditve. Naše društvo bodi nekako duhovno žas rišče vsega ženskega udejstvovanja ki bo dajalo inic'ativo in smer vzgojnemu delu. in siccr predvsem v lastnih vrstah, a vzporedno med ženstvom v narodu. Zato se mi zdi na« men današnjega zborovanja nad vse važen: vzbudi naj v nas zavest o potrebi in smislu našega društva. pokaže naj notranjo vez med obema bistvenima momentima našega dela. to je med samovzgojo in vzgojo. Samovzgoja in samoizobrazba nas bosta predvsem privedli do samostojnosti, do not« ranje usmerjenosti in ubranosti, ki je za vsako vzgojno vplivanje absolutne važnosti. Šele tedaj bomo mogle dati našemu kultur* nemu delu med narodom duhovno vsebino. Pa naj sc to delo vrši v kakršnikoli obliki: v gospodinjskem tečaju, dekliškem krožku, izobraževalnem društvu, ali naj pbstoja v navadnih razgovorih, v socialni pomoči, v skromnem dejanju ljubezni do bližnjega — vedno naj nas spremlja zavest o našem po» slanstvu: vzbuditi našo ženo, dvigniti njen kiirturni in etični nivo, vzgojiti iz objekta subjekt, osebo, ki se zaveda polnovrednosti svojega človeškega dostojanstva, predvsem pa svoje vzvišene naloge roditeljice in vzgo* jiteljice novega rodu. To je naloga našega društva, naš pro= gram v jedru. Da bo pa moglo društvo izvesti svoj program, je treba predvsem, da članice čisto jasno spoznajo, kdo je društvo in komu pri* pada dolžnost izvesti program društva. Pred* vsem je potrebno, da se organizirajo vse učiteljice. ter da se vsaka posamezna članica zaveda, da je enakovreden del celote, da je torej dolžna po svojih močeh sodelovati za dosego društvenega smotra. Popolnoma na» pačno je naziranje, da more in mora par oseb, ki tvorijo odbor, izvesti program dru* štva, zlasti če je v svojem jedru idejnega značaja. Odbor ima nalogo, da daje inic:ati» vo; izvedejo naj pa idejo tovarišice širom naše pokrajine. Nasvete in želje glede orga* nizacije dela naj javijo zlasti tovarišice z dežele. ker je mnogo odvisno od poznavanja lokalnih razmer in potreb. Vsekako je po* trebno, da se delo organizira, zlasti pa pro=> paganda med učiteljicami. V vsakem sre« skem društvu naj prevzame ena agilna tova* r šica nalogo, da na. ali še bolje po vsakem društvenem zborovanju zainteresira svoje ko= leginje za delo, da se razgovori ž njimi, sku« sa izvedeti njih mnenje, možnost dela. vzroke neuspehov. Vodi naj pregled o vsem delu svojega okraja in poroča društvU. Če bo imel odbor jasen pojm o razmerah po deželi. o možnosti in načinu dela, skratka: negativna in poz:tivna pofočila tedaj bo tudi veliko lažje to delo organiziral. Vselej, kadar je več prostih dni, naj se skliče sestanek — na željo tudi izven Ljub* liane —. da se pogovorimo o naših težnjah. Zavzemimo s poročili naše mesto v »Učit. Tovarišu«, ki nam je gotovo na razpolago. Vsakemu tečaju ki je namenjen teoretični ali praktični izobrazbi učiteljic dajmo tudi duhovno vsebino. Upamo, da nas bodo to* variši v tem našem stremljenju podpirali. vsai z ozirom na tehnična in materialna sredstva. Če bomo uspele v tem našem stremlje« nju. bomo imele največ koristi me same: ne samo, da s; bomo pridobile ugled in spošto;* vanje med ljudstvom, temveč obogatile bomo lastno življenje z notranjim zadovoljstvom.