r
Prolog
pri slavnostni otvoritvi deželnega gledališče v Ljubljani,
dne 29. septembra 1892.
|f
Odklenil se je torej dični hram,
Da vanj slovesno se nocoj preseli Umetnost naša, ki pod streho nizko Iskati si je morala zavetja,
Ko jo iz kota onega cel<3,
Kjer bivala sirota je pred leti,
Pregnal požar je ljut ... Še nekaj hipov, In prvič se odkrije pozorišče,
Kjer nam življenja igra izpremembna Kazala bode tragiške prizore,
Kazala tudi mnog vesel obraz . . .
Radost, ki bere se na vsakem lici, Gospoda častna, to poglöd je lep; Nocojšnja obča oduševljenost,
To blagoslov iskren je hiši novi!
Nocoj pač lahko gledamo nazaj,
Ne da bi nam bridkost zalila srca,
Ko dvigajo podobe se pred nami,
Katerih, žal, slovenska zgodovina Iz časov vseh nam kaže sto in sto!
Saj danes nas prešinja ta spomin,
Da öni böj, pogostoma brezupni,
Ki bije ga od davnih dnij naš rod Za sveti jezik svoj, za boljše čase,
Ni bil zaman; zavest obhaja nas,
Da v resni drami naše zgodovine Večer nocojšnji je svetal prizor,
Ko po stoletnem trudu zmagovito Proslavlja svoj uspeh junak-Sloven! . . .
Pred leti sto, kaj bili smo, in kaj Umetnost naša bila je tedanja?
Ponosno v oni dobi govor tuj Zvenel je po slovenskih pokrajinah, Umetniki so tuji nam kazali Na odru slike tuje poezije,
Ker svojih nismo še imeli slik!
A čas je prišel, ko je ded strmeč Zaslišal prvi glas slovenski z odra,
Ko pesem je slovenska kakor sen Objela mu duha, ponižna res,
A pesem, kakor da prihaja z neba! . . . Tedaj umetnost višnja prvič je Na javnem odru govorila z nami,
In na prosvetnem pozorišči našem Bil to prizor je prvi, ko nastopil Naš rod je kot junak, čegar ideja: Ustvariti na rodni zemlji svoji Umetnost si domačo — oh, zajedno Bila je njega — tragiška krivica! . . .
Gospoda moja, slike še nocoj Iz dnij poznejših vidimo vesele,
A žal, prizorov je bridkostnih več,
Ko to umetnost, komaj zasnovano,
Uničiti je htela moč protivna,
Ko skoro mislil je slovenski rod,
Da njega drama se izpremem
V tragedijo, da v böji za idejo Upehan, strt se zgrudi v prah — nikdar, Ne, prišlo ni tako! Požar sic&r Vpepelil nam celo je gledališče,
Kjer nas ljubili niso, le trpeli,
Umetnosti pa naše ni končal!
V zavetje tesno je zbežala tžkrat,
Da ondu željno bi čakala časa,
Ko nam odkrije vse lepote svoje,
Katerih v preponižnem domu onem Razvijati nikdar ni mogla vseh!
Ta čas je tu! . . . Nocoj, v slovesni uri, Ko v naroda slovenskega imeni Poslopje novo posvečujemo,
Izginejo naj vsi spomini drugi,
A ta spomin vsekdär ostani nam:
To gledališče, ki je najprej naše, Ponosna bodi priča, da Sloven Poslednji ni v številu narodov,
Ki kdaj zaščitniki so bili zdušni Jeziku, domu in zato — prosveti.
In če nocoj v minule dni lahko Upiramo pogled, ne da bridkost Zalila bi nam srca, pač takisto Oziramo lahko se v dni bodoče!
Pred nami doba se odklepa nova —
Kaj nam prinese, kdo pove nam to?
A bodi kakorkoli: tega vselej Zavedajmo, gospoda se častita,
Da delo resno le rodi' uspeh!
Potem v sijajni novi hiši tej Učakamo resnično zlate čase,
In upravičeno slovenski rod Ponašal bode se pred tujim svetom: „Poslopje to je viden spomenik,
Da vselej zmaga närod, čegar delo In ako treba je, celo trpljenje,
Prosveti le je bilo posvečeno!“ . . .
Na čast in slavo našega imena Razkrij se torej, pozorišče, zdaj!
Prizori naj vrste se slikoviti,
A mi zakličimo iz duše dna:
„Pozdravljena, slovenska nam umetnost, Tvoj čas je tu — zavesa, kvišku — slava!“
A. Funtek.
Samozaložba. — Tisk >Närodue Tiskarne«.