989 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 82 (2022) 4, 989—1001 Besedilo prejeto/Received:08/2022; sprejeto/Accepted:12/2022 UDK/UDC:305-055.2:27Mahnič A. DOI: 10.34291/BV2022/04/Furlan © 2022 Furlan Štante, CC BY 4.0 Nadja Furlan Štante Žensko vprašanje v času ločitve duhov – ,trn v peti‘ Antona Mahniča The Women’s Issue at the Time of the Separation of Spirits, the “Thorn in the Flesh” of Anton Mahnič Povzetek: Prispevek obravnava problematiko zaznave in analize razumevanja prak - tičnih posledic predsodkovnega, negativno stereotipiziranega pojmovanja žen- ske identitete ter ženskih teles kot simbolov nacionalno-religijske identitete v času in delih enega izmed ključnih akterjev kulturnega boja v Sloveniji – sloven- skega duhovnika in škofa na Krku, Antona Mahniča. V ospredju je analiza vpliva oziroma odtisa negativne konceptualizacije žensk ter družbeno-religijskih kon- strukcij in reprezentacij ženske identitete, ki so se v slovenskem prostoru obli - kovale od druge polovice 19. stoletja do začetkov komunistične revolucije. Ana- liziran je tudi tovrsten vpliv na današnjo konceptualizacijo žensk in spolne iden- titete v slovenski družbi, predvsem v luči pojavljanja sodobnih krščanskih fun - damentalizmov v Sloveniji. Podrobneje bo analizirana konceptualizacija ženske identitete v času ‚ločitve duhov‘ na Slovenskem in posledice neosholastičnih metafizičnih argumentov Antona Mahniča za konceptualizacijo ženske identitete. V tem okviru prispevek posredno opozarja tudi na vprašanje, kako in kje so v slovenski družbeno-religijski sferi vplivi negativne konceptualizacije ženske iden - titete, oblikovani v Mahničevem času in pod njegovim peresom, vidni in zaznav - ni še danes. Ključne besede: žensko vprašanje, Anton Mahnič, ženska identiteta, spolni stereotipi Abstract: The article connects perceptions and analyzes the practical consequen- ces of prejudiced, negatively stereotyped notions of women‘s identity and women‘s bodies as symbols of national-religious identity in the time and work of one of the main actors of the culture war in Slovenia, the Slovenian priest, bishop of Krk Anton Mahnič. The focus is on analyzing the influence or imprint of the negative conceptualization of women and the socio-religious construc- tions and representations of female identity that emerged in Slovenia from the second half of the 19th century to the beginnings of the communist revolution 990 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 on the contemporary conceptualization of women and gender identity in Slo - venian society, especially given the presence of modern Christian fundamen- talism in Slovenia. The conceptualization of female identity during the “separation of spirits” in Slovenia and the influence of Anton Mahnič‘s neoscholastic metaphysical argu- ments on the conceptualization of female identity are analyzed in more detail. In this context, the article also indirectly draws attention to the question of how and where in the Slovenian socio-religious sphere one can still find visible and tangible effects of the negative conceptualization of female identity that emer - ged during Mahnič‘s time and under his pen. Keywords: women‘s issue, Anton Mahnič, women‘s identity, gender stereotypes 1. Uvod 1 Čas kulturnega boja in ločitve duhov na Slovenskem je bil čas korenitih sprememb, ki so bistveno posegle tudi v razumevanje ženske in njene identitete, ki je bila prej stoletja ujeta v predsodkovno, negativno stereotipiziranje – slednje ženske inhe - rentne veljave in vrednosti ni priznavalo. Njena vloga je bila le ob moškem, preko in za moškega – moža. V tem času so se ženske začele pospešeno zavzemati za enakovredno pripoznanje na temelju človeškosti in bogopodobnosti obeh spolov. Vprašanje enakopravnosti med ženskami in moškimi je eno najkompleksnejših tako družbeno-religijskih kot tudi političnih vprašanj. Zato ni nenavadno, da tema enakopravnosti in enakovrednega priznavanja spolov ostaja neizčrpna – in tudi vse bolj aktualna tema različnih znanstvenih raziskav in razprav. Prizadevanja, naj se iz dveh medsebojno različnih bivanjskih totalitet ne vzpostavlja odnosa večvred - no, tj. moško, in manjvredno, ki je bilo vsaj v preteklosti vedno žensko, (p)ostaja- jo osnovni moto feminizacije kot dosledne etizacije in humanizacije sveta. Poskus oblikovanja kulture kot sožitja razlik, ki izhaja iz svobode in enakopravnosti, je mogoč samo kot nekaj univerzalnega – delne emancipacije ni. Pri tem se zdi, da se premalo zavedamo negativnega vpliva predsodkov oziroma spolnih stereotipov, ki ga imajo ti na naš odnos do drugega/drugačnega. Da se lahko slovenska družba v okviru današnje svetovne kulture resnično otrese pat - riarhalne zaznamovanosti, je zato zelo pomembno, da se vpliva negativnih spolnih stereotipov, ki sodelujejo pri oblikovanju spolnih identitet in spolnih vlog, samopo - dobe in vplivajo na podobo ter dojemanje drugega, najprej zave. Negativni spolni stereotipi so namreč prikrit dejavnik, ki izrazito negativno vpliva tako na obliko- vanje lastne identitete ali samopodobe kot tudi na oblikovanje pozitivnega odno- sa do drugega. 1 Članek je nastal v okviru temeljnega raziskovalnega projekta „Slovenska intelektualna zgodovina v luči sodobnih teorij religije: od ločitve duhov in kulturnega boja do komunistične revolucije (J6-3140)“, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 991 Nadja Furlan Štante - Žensko vprašanje v času ločitve duhov Krščanstvo, ki je v svojem nauku izrazito egalitarno, je glede vpliva spolnih stere- otipov skozi zgodovino doživljalo različne spremembe in preobrazbe – in to soraz - merno z vplivom patriarhalne oblasti. Številni predsodki – čeprav niso del veselega oznanila – so skozi stoletja pogled na žensko in moškega obarvali in zaznamovali. Vpliv izrazito patriarhalne družbe, v kateri se je krščanstvo inkulturiralo in razvijalo, je bil v različnih zgodovinskih trenutkih različno močan – to se je odražalo tudi v iz- boru svetopisemskih tekstov, ki se jim v določenem obdobju posveča večji pomen oziroma večjo moč. V svetopisemskih tekstih je mogoče zaslediti dvojnost tradicij. V tekstih tako Stare kot Nove zaveze sta navzoča dva pogleda: patriarhalni in ena- kopravni. Družba in Cerkev sta v različnih zgodovinskih obdobjih izbirali tekste, ki so bolj ustrezali določenemu miselnemu kontekstu in družbeni ureditvi. Prav tako je Cerkev, ki jo vedno zaznamuje tudi družba, v kateri živi, saj je živo in delujoče obče - stvo vernih, v svojo teologijo sprejemala določene znanstvene domneve, ki so ustre - zale vsakokratnim cerkvenim pogledom. Močna patriarhalna zaznamovanost Cerkve je v tem pogledu marsikdaj pospeševala in širila patriarhalne poglede in spolno ti- pizirane podobe ženske in moškega. Marsikdaj pa je nastopala tudi kot katalizatorka miru in odnosov enakovredne priznanosti (Furlan 2006, 113). V tem kontekstu bomo s hermenevtičnim ključem krščanske feministične teo- logije orisali izvor in ideološko funkcijo pogledov Antona Mahniča na žensko. V razpravi se ne bomo ukvarjali z dokazovanjem napačnosti njegovih pogledov, pač pa bomo opozorili predvsem na prisotnost temeljnih negativnih spolnih stereoti- piziranj ženske in njene identitete v prelomnem času ločitve duhov. 2. Anton Mahnič – varuh slovenske pravovernosti in ločitev duhov Za boljše razumevanje Mahničevega odnosa do žensk in ženskega vprašanja je nujen kratek oris pomena in umestitve Antona Mahniča (1850–1920) v čas, ki je bil med drugim močno zaznamovan z iskanjem novega odnosa med Rimokatoliško Cerkvijo in svetom. Ta novi model odnosnosti je začel nastajati na odtisu Corpus Christianum krščanske družbe, torej časa, ko je krščanstvo dajalo slovenski druž- bi glavni ritem in pečat. Slovenska narodna skupnost je stoletja (do konca prve svetovne vojne) živela v okviru Habsburške monarhije s prevladujočo krščansko religijo in Rimokatoliško cerkvijo, ki je delovala kot »samoumevna nosilka prave morale, verska vzgoja pa kot jamstvo za ohranjanje družbenega reda (razrednega, spolnega in nacionalnega)« (Jogan 2016, 13). 2 Duhovniki so v prvi polovici 19. stoletja v javnem in kulturnem življenju ohra- njali pomembno mesto. Vendar je treba opozoriti, da so bili duhovniki zaradi pre - 2 Ob tem je treba opozoriti, da je bil odnos med avstrijsko državo in Rimokatoliško cerkvijo od druge polovice 18. pa vsaj do polovice 19. stoletja tak, da je bila duhovščina izrazito podrejena državi. Tako je vprašljivo, kdo je javno moralo zares narekoval. Seveda so vsi akterji izhajali iz osnovnih krščanskih pogledov, zaznamovanih z duhom časa – vendar bi bilo prestrogo trditi, da bi lahko ,duhovščina‘ državo in družbo ,komandirala‘. 992 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 vladujoče vloge posvetnih oblasti v cerkvenih zadevah nekako ‚degradirani‘ na položaj uradnikov. Mahničevo delovanje v veliki meri izvira prav iz odpora proti takemu stanju (jožefinizmu). Toda delež duhovnikov med izobraženci je začel padati – po mnenju zgodovinar - jev znak napredujoče sekularizacije slovenske družbe. Duhovščina je bila v svojih nazorih precej neenotna. V njenih vrstah je bilo kar nekaj ljudi, ki so zastopali raz- meroma svobodomiselna stališča, hkrati pa videli v razširjanju najrazličnejših znanj – med drugim slovenščine – eno svojih pomembnih nalog. Močan vpliv so ohra- njali privrženci jožefinizma in t. i. ‚janzenisti‘, ki so s strogostjo in nasprotovanjem ljudski pobožnosti prihajali v spore ne le s cerkvenimi oblastmi in verniki, pač pa tudi s pristaši protijožefinskega toka, ki so ga najbolj poosebljali redemptoristi. Vpliv duhovščine in Cerkve na konservativno strujo slovenske politike se je od konca šestdesetih let 19. stoletja povečeval, raslo je tudi število cerkvenih redov in samo - stanov. Toda pri tem duhovniki tudi naprej politično in idejno niso bili enotni. Bilo jih je kar nekaj, ki so bili privrženci jožefinskih idej in t. i. liberalnega katolicizma. Proces družbene sekularizacije je ob tem zlasti po preklicu konkordata leta 1870 naglo napredoval – z liberalnimi zakoni, z manjšanjem cerkvenega vpliva v šolstvu. S krepitvijo meščanstva in laičnega izobraženstva pa se je večal tudi vpliv svobodo- miselnih nazorov. Duhovnik je sicer ohranjal mesto vplivnega narodnega buditelja, duhovnega in političnega usmerjevalca v manjših krajih in na podeželju, v mestih in med meščanstvom pa je njegov vpliv upadal (Vodopivec 2007, 16). Mahničev čas je bil torej čas korenitih sprememb – prelomnic v luči izziva, kako naj v hitro spreminjajočih se časih sekularizacije Rimokatoliška cerkev svoje po- slanstvo še naprej ohranja in uresničuje. Znamenja tega časa je slikovito opisal Stanko Cajnkar: »Slovenija je bila le s posebno skrbjo ograjena greda avstrijskega duhovnega vrta. Ta del vrta je bila nekakšna božja rezervacija. Tako so mislili mnogi. Slovenski duhovniki so ji dali skoraj vse, s čimer se more ponašati. Ohrani- li so jezik, narodno zavest, primeren dokaj skromen ponos, duhovno zdrav- je, čisto etiko in predvsem živo vero. Zato imajo za vse čase pravico, da ji dajejo duhovno hrano in skrbijo za red v njenih mejah. Če se, v velikem Bogu odtujenem svetu, igračkajo z nevarnimi idejami pozitivizma, natura- lizma, evolucionizma, modernizma in reformnega katolicizma, je to zlo, ki ga stražarji slovenske pravovernosti ne morejo preprečiti. K nam pa vihar - ji duhovnih revolucij tega plevela ne smejo prinesti. To je temeljna misel Mahničevega in vsega drugega slovenskega integralizma. Zaradi te svete dolžnosti so bili varuhi slovenske pravovernosti strogi, nepopustljivi in ne- strpni.« (Cajnkar 1976, 10–11) V prizadevanju za vzpostavitev ideala ‚nove krščanske družbe prihodnosti‘ – pobudo zanjo je podal Leon XIII. v „Aeterni Patris“ (1879) – naj bi prenova krščan- ske filozofije potekala po nauku sv. Tomaža Akvinskega, v tem duhu pa je treba dojemati tudi uveljavljanje novega krščanskega družbenega reda. 993 Nadja Furlan Štante - Žensko vprašanje v času ločitve duhov V tem okviru kaže vlogo Antona Mahniča razumeti kot neizprosnega varuha in stražarja slovenske pravovernosti pod geslom: »Vse prenoviti v Kristusu!« – seveda v duhu odpora do podrejenosti cerkvene hierarhije državi in jožefinskemu modelu. Mahnič je sprožil proces dokončne delitve duhov med katoliškim in liberalnim taborom na Slovenskem. Za Slovence je začel idejni spopad nove vrste – proti libe - ralizmu, za uveljavljanje strogih katoliških načelnih stališč – ne le v politiki, temveč tudi v kulturi. Posledično se rodi slovensko katoliško politično gibanje. V tem okvi- ru gre Antona Mahniča razumeti kot ‚nevihto s Krasa‘, kot ga je opisal Simon Gre- gorčič, ali kot ‚orjaka‘, ki je »ves naš narod z rokami svojega silnega duha zgrabil, stresel in prisilil, da se odpove življenju fraz in jokave sentimentalnosti ter prične novo dobo v svojem življenju, ki naj jo označuje odločno katoliško načelo ter resno pragmatično načelo za ljudski blagor« (Pirc 1990, 109). Anton Mahnič je s svojo načelno radikalnostjo postal sinonim za kulturni boj, ki se je v slovensko družbo globoko zasidral. Svoje ideje je izražal predvsem v Rimskem katoliku, v tedanjem času najpomembnejši reviji za teološka, filozofska, kulturna, politična in socialna vprašanja. Njen glavni urednik je bi prav Anton Mahnič; prvič je izšla leta 1888. Egon Pelikan postavlja tezo, da so tako Anton Mahnič kot tudi drugi vodilni pisci v Rimskem katoliku »delovali ujeti v senci psihoze Syllabusa in Pija IX. na eni ter intervencijami Leona XIII. na drugi strani« (Pelikan 2018, 31). Iskanje in umeščan - je odnosa med Cerkvijo in državo je odzvanjalo med radikalnim retrospektivnim integralizmom ‚instaurare omnia in Christo‘ (Syllabus Pija IX.) ter prizadevanji in pozivi Leona XIII. k soočanju z družbenimi spremembami. Rimski katolik je torej naslavljal vsa relevantna vprašanja in izzive konca 19. stoletja in je za Mahniča pomenil učinkovito orodje za boj na ‚notranji fronti‘ – ali kot tolmači Egon Pelikan: »to kar so na ‚notranji fronti‘ Mahniču pomenili libera- lizem, socialna demokracija, vprašanje parlamentarne demokracije, t. i. žensko vprašanje, antisemitizem ali razmerje med vero in narodnostjo, navzven, je na ‚zunanji fronti‘ pomenil odnos do drugih cerkva.« (2018, 41) S svojimi članki v ka- toliških glasilih je povzročil tako imenovano delitev duhov. Z idejo o prednosti vere pred narodnostjo (po njegovem so bili slovenski katoliki bližji nemškim ali katerim koli drugim katolikom kot pa slovenskim liberalcem) je podžigal razkol slovenske politike na klerikalni in liberalni tabor, ki se je večal vse do druge svetovne vojne (izjema so leta ob koncu 1. svetovne vojne, ko se je ta razkol skoraj popolnoma umiril) in se kaže tudi po uvedbi demokracije leta 1990. Svoja stališča radikalnega katolištva je utemeljeval z neosholastičnimi metafi - zičnimi argumenti. Bil je najvidnejši pobudnik ločitve duhov, dejaven v razpravah o kulturi, religiji in tudi ženskem vprašanju. Bil je izrazita javna osebnost, močno navzoča in vplivna v medijskem prostoru – in njegov vpliv je bil v slovenskem kul - turnem prostoru izjemno močan. 994 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 3. Ženska identiteta v času ločitve duhov Da bomo v nadaljevanju lahko Antona Mahniča in žensko vprašanje, ki je močno burilo duhove sprememb v smeri demokratizacije družbe, dosledneje razumeli in umestili, najprej na kratko orišimo vprašanje položaja žensk na Slovenskem v tem obdobju, ki se je umeščalo v pestro dinamiko prizadevanja za žensko volilno pravico ter nastajanja ženskih revij in ženskih gibanj. Predvsem druga polovica 19. stoletja je bilo obdobje bliskovitega vstopanja žensk v javno življenje in odpiranja ,ženskega vprašanja‘, ki je nato v novem stole - tju preraslo v pravo žensko gibanje za enakopravnost. Čeprav je obče veljavni ide- al ženski še naprej prvenstveno namenjal vlogo gospodinje, dobre žene in matere, so bili njihova vloga v ožjem družinskem krogu, vpliv na moža in vzgojo otrok do - sti večji, kot so bila to pripravljena priznati nenapisana pravila, publicistika in ne- nazadnje možje sami. Zlasti je to veljalo za razvijajoči se meščanski sloj, za kate- rega naj bi veljalo, kot pravi Aleš Šafarič, da »bližje elitnemu vrhu je moški, bolj je v svoji družini le ‚finančni minister‘, medtem ko je o ostalih stvareh odločala žena« (Šafarič 2016). Sabina Žnidaršič Žagar v monografiji Ženski so pa vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Podoba in pojavnost žensk na Slovenskem: Slo- venke, od sredine 19. stoletja do 2. svetovne vojne podrobneje analizira, kako se je spreminjala podoba tistih dveh vlog, »ki sta veljali za najbolj ženski, materinstva in gospodinjstva« (2009, 7). Čas pred prvo svetovno vojno je močno zaznamovala modernizacija in hkrati postopna demokratizacija. V družbi, ki je prevzemala meščanske vzorce in vredno- te, so ženske postajale konstitutivni del naroda. Njihova dejavnost na socialnem in kulturnem področju je postajala vse pomembnejša. Tako kot drugod po Evropi se je tudi na Slovenskem število izobraženih in šolanih žensk povečalo. Problem neenake izobrazbe žensk in moških so zagovorniki in zagovornice žen - skega gibanja na Slovenskem izpostavljali že v 19. stoletju. »Toda menili so, da je ženski izobrazba potrebna le toliko, kolikor ji pripomore k ustvarjanju boljših raz- mer v družini (kot materi, soprogi, gospodinji) oz. jo usposobi za njej primeren poklic, če se ne poroči, npr. vzgojiteljica, učiteljica, zdravnica« (Budna Kodrič 2003, 35–37). Prva je pri nas začela načrtno pisati o nujnosti izobraževanja tudi naših deklet dijaška revija Vesna, ki pa, v duhu časa, prav tako ni segla dlje od naravne- ga poslanstva žensk oz. se temu nikakor ni upirala (Žnidaršič Žagar 2009, 63). Na stereotipno ujetost v podobo ženska – mati – gospodinja v preferenčni izobraže- valni agendi v tem času opozarja tudi Vesna Leskošek v monografiji Zavrnjena tradicija, Ženske in ženskost v slovenski zgodovini od 1890 do 1940, v kateri opi- suje prve korake ženskega gibanja za izboljšanje položaja žensk že v 19. stoletju in popisuje vsakdanje življenje žensk, ki ga je določala družbena organizacija žen - skosti in moškosti. Način, kako so zakon, materinstvo, gospodinjstvo ter zasebna sfera delovali in bili koncipirani, je ženske postavljal v odvisen položaj, iz katerega ni bilo izhoda. Vloga Katoliške Cerkve je bila pri tem odločilna, saj je na vsakdanje življenje žensk vplivala bolj kot druge institucije. Vesna Leskošek opozarja na poglavitne 995 Nadja Furlan Štante - Žensko vprašanje v času ločitve duhov negativne spolne stereotipe in predsodke, ki so v tistem času žensko identiteto in njen vlogo v družbenem redu opredeljevali. V navezavi na pomen in nujo enake izobrazbe za moške in ženske pravi, da se tudi zelo pomemben glas emancipacije žensk na Slovenskem, prva dama slovenskega ženskega romana in povesti, Pavlina Pajk (1854 –1901) zavzema za vzgojo ženskega srca in ne razuma, saj trdi, da je edini pravi poklic ženske materinstvo ter s tem podložnost, pokornost in zvestoba možu. Nasprotuje obveznemu šolanju deklic, ker da je učenje matematike, fizike in drugega za deklico mučenje … Ženske so ustvarjene za rojevanje in vzgojo otrok, vendar morajo biti, da lahko vlogo, ki jim jo je namenila narava, opravljajo uspe- šno, tudi malo izobražene (Leskošek 2002, 41–42). Po drugi strani pa Pavlina Pajk v spisu Nekoliko besedic k ženskemu vprašanju (1894) analizira ženski položaj in vlogo žensk skozi zgodovino, vključno s krščanstvom. V krščanstvu vidi etičnega glasnika, ki je moškega in žensko obravnavalo kot dve bitji, ki sta drug drugemu enakovredni in obe postavljeni pred obličje stvarnika. Vendar je to veljalo le za izobražene in krščanske narode, kot pravi: »… pri barbarskih in neizobraženih igra- la je ženska in še vedno igra jako žalostno vlogo.« (Pajk 1894) V petdesetih letih 19. stoletja sledi organizirano vključevanje žensk v narodno gibanje, kar posledično sproži nastanek številnih društev, v katere so se vključe- vale tudi ženske, toda vrata v politična društva so jim ostajala zaprta vse do leta 1918: v Avstro-Ogrski se v politične organizacije niso smele včlanjevati. Delovale so zlasti v karitativnih, narodnoobrambnih in verskih društvih. Protestantke so tako leta 1856 ustanovile Evangeljsko žensko društvo. Sledila so katoliška: v osem- desetih letih 19. stoletja so Slovenke začele ustanavljati ženske podružnice Druž- be sv. Cirila in Metoda (prva podružnica narodnoobrambne Družbe sv. Cirila in Metoda, 1887), nato še stanovska društva (prvo slovensko žensko delavsko dru- štvo: Katoliško društvo za delavke, 1894) in prvo društvo, ki je v programu vsebo- valo zahtevo po ženski volilni pravici: Društvo slovenskih učiteljic, 3 1898. Ženske med drugim za kratek čas srečamo že v začetku sedemdesetih v Sokolu, telovadnem gibanju, ki je stalo na čelu narodnih bojev (Verginella 2014–2020). Zadnje desetletje 19. stoletja je tako prineslo pomembne, korenite premike v ženskem vprašanju. Zagovornikov ženske enakopravnosti je bilo vse več, njihove zahteve so postajale vse glasnejše. To se je odrazilo tudi v ustanovitvi prvega žen - skega časopisa Slovenka, ki je leta 1897 začel izhajati v Trstu, štiri leta (1901) ka- sneje pa mu je sledilo še prvo društvo Splošno slovensko žensko društvo, ki je postalo osrednja slovenska ženska organizacija. Slovenka je najprej izhajala vsakih 3 Leta 1902 je Društvo slovenskih učiteljic oblikovalo zahtevo po volilni pravici. Po prvi svetovni vojni so se vse tri politične sile (liberalna, katoliška in socialdemokratska) zavzele za sprejem ženske volilne pravice. Toda v državnem okviru Kraljevine SHS so bile vse te zahteve zavrnjene. Uradni list je po prvi svetovni vojni 15. maja 1920 uvedel splošno volilno pravico na občinskih volitvah – tako so volili vsi, moški in ženske, ki so bili stari več kot 21 let. S tem je bila v Sloveniji prvič uzakonjena splošna ženska volilna pravica. A liberalci v Beogradu so 17. februarja 1921 to uredbo črtali. Splošna volilna pravica je bila ženskam ponovno dana šele leta 1945, ko so oblast prevzeli komunisti in uvedli enostrankarski sistem. Volilno pravico so imele tudi udeleženke NOB med drugo svetovno vojno. Po drugi svetovni vojni je bil urejen tudi položaj nezakonskih otrok in položaj ženske kot državljanke, saj je prej ženska, če se je poročila s tujcem, državljanstvo izgubila. Enake pravice žensk od leta 1991 v Sloveniji določa 14. člen Ustave Republike Slovenije. 996 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 štirinajst dni kot priloga političnega dnevnika Edinost v Trstu, zadnje leto pa kot samostojni mesečnik. Urednica tega prvega slovenskega ženskega časopisa je bila Marica Nadlišek Bartol. Za daljši čas ji je uspelo uveljaviti ženski časopis, ki je med bralkami krepil zavest o njihovem enakopravnem položaju z moškimi, »a ves čas v člankih srečujemo podobno sporočilo, kakršno najdemo pri Pavlini Pajk. Zahte- vajo boljše, daljše izobraževanje za deklice, vanj pa je nujno treba vključiti tudi gospodinjstvo, ker je prava ženska le tista, ki se ne odpoveduje svojemu poklicu gospodinje.« (Leskošek 2002, 48) Slovenka je kljub poudarjanju stereotipa ženska – mati – gospodinja vzgojila ak - tivne sodelavke in imela tako bolj kot manj izobražene bralke. Imela je pomembno vlogo pri razvoju ženske književnosti kot emancipaciji slovenskega ženstva in nena- zadnje pri ustanovitvi prvega feminističnega društva. Že od začetka si je uredništvo revije za nalogo zadalo pojasnjevanje novih pojmov, ki jih je med Slovenke prinesel nov čas in katerih uresničitev terjajo. Slovenka je kmalu prerasla začrtane okvire poučevanja in narodnega ozaveščanja slovenskih žensk, saj je načenjala najdelikat - nejša vprašanja ter dregala v najbolj žgočo problematiko svojega časa: razpravo o prostituciji in prostitutkah, o spolni vzgoji, o ločitvi zakona, enaki morali za oba spola. Odpirala je torej mnogo perečih vprašanj in tabujev tistega časa (Žnidaršič Žagar 2009, 13). Do leta 1914 je poleg Slovenke izhajalo še več drugih ženskih ča- sopisov: Naša gospodinja, Slovenska žena, Ženski list, Slovenska gospodinja. V boju za enakopravnost je pomembno vlogo odigrala tudi Franja Tavčar, žena znanega liberalnega politika Ivana Tavčarja, ki je med drugim vodila tudi Žensko te - lovadno društvo. To se je leta 1901 po štirih letih delovanja osamosvojilo od matič- nega Ljubljanskega Sokola, ženska telovadba pa se je nato uspešno širila tudi po drugih sokolskih društvih. Zanimivo: nekaj let kasneje je žensko telovadbo izjemoma gojila tudi katoliška telesnovzgojna organizacija Orel – kljub temu, da je katoliški tabor pri ženskem vprašanju vztrajal pri bolj konservativnem pogledu (Šafarič 2016). Vsekakor je Mahničev čas pomemben, razburkan čas, v katerem so imele žen- ske veliko vlogo pri narodnem gibanju: delovale so v različnih ženskih društvih, podpirale ustanavljanje slovenskih šol; med prvo svetovno vojno so zbirale pod - pise za podporo Majniški deklaraciji. Staro se je umikalo novemu – emancipacija tako ni bila več vprašanje, temveč pot, ki je bila na naših tleh že dobro vidna. 4. Anton Mahnič in žensko vprašanje Katoliška stran je v devetdesetih letih 19. stoletja spremembam na področju žen- skega vprašanja izrazito nasprotovala. Anton Mahnič je tako žensko emancipatorno gibanje močno kritiziral: bilo naj bi izraz splošne pokvarjenosti in dekadence, ki je prišla s kapitalizmom in liberalizmom. Pri tem je najpogosteje uporabljal pred- sodkovne argumente ženske ontološke podrejenosti, manjvrednosti in šibkosti njihove narave. 997 Nadja Furlan Štante - Žensko vprašanje v času ločitve duhov Vpliv Antona Mahniča je tudi na področju ženskega vprašanja ter razumevanja ženske identitete in vloge v družbenem redu slovensko družbeno-religijsko sfero močno zaznamoval. A prav žensko vprašanje je ,orjaka‘ Antona Mahniča močno zaznamovalo z izrazitim pečatom radikalnih, mizoginih pogledov na ženskost, žen- sko vlogo in telesnost, ki so s sodobnega vidika (krščanskega feminizma) in priza- devanj za etizacijo posameznika/-ice, religije in družbe v luči komplementarne ena- kovredne pripoznanosti, ki je utemeljena na temeljni bogopodobnosti in enakosti spolov, 4 nesprejemljivi. Tudi Aleš Maver, Dejan Juhart in Janez Osojnik izpostavlja- jo, da je bil Mahnič »praktično vse življenje znan tudi kot nasprotnik žensk in žen- skega vpliva« (2021, 596). To podkrepijo z izpovedjo njegovega tajnika na Krku, Anteja Pilepića, ki pravi, da Mahnič ne trpi ženske ne v hiši ne za mizo, in škofa označuje za ženskofoba (Maver, Juhart in Osojnik 2021, 586). Na mizoginost Mahn- čevih stališč opozarja Egon Pelikan: »Čeprav so nekatera njegova stališča (npr. do Judov ali do žensk) danes videti grozljiva, pa A. Mahniču zagotovo ne moremo oči - tati ignorance, nenačitanosti ali pomanjkanja argumentacije.« (Pelikan 2018, 31) V kontekstu časa, v katerem je Mahnič živel, je razumljivo – a z vidika današn - jega pogleda krščanske enakovredne pripoznanosti žensk nikakor ne sprejemljivo –, da se je Mahnič spremembam glede položaja ženske v družbeno-religijskem redu z vso gorečnostjo upiral. Izzive ženskega vprašanja in posledično sprememb, ki jih to prinaša, jasno opre - deljuje Maca Jogan: »Za zagovornike ‚pravega reda‘ je emancipacija žensk oziroma vstopanje žensk v javni prostor sploh ena od hudih motenj tega ‚naravnega‘ stanja družbe, ‚zlo‘, ki da je vzrok za moralni in siceršnji razkroj družbenih skupnosti. Zo- per to ‚zlo‘ nastopajo v zadnjih desetletjih (v različnih okoljih) tudi mnoge fun - damentalistične organizacije.« (Jogan 2016, 112) Sporno in nesprejemljivo je predvsem Mahničevo nespoštljivo argumentiranje ženske narave in njene družbene vloge. Tako v pisanju Vesne kot tudi v besedilih posameznic je videl nastop velike krize vrednot, ki so jo drugi jasneje zaznali in opredelili šele desetletja pozneje. Pomemben del te krize je bilo tudi t. i. gibanje za ,žensko osvobojo‘ , ki naj bi posegalo v same temelje katoliške ureditve sveta. Sabina Žnidaršič Žagar izpostavlja Mahničevo zgroženost in jezo spričo ženskih priza- devanj: žensko vprašanje označuje kot veliko zaroto: »Ta program je kar od stavka do stavka prepisan iz učnih knjig framasonske lože!« (Znidaršič Žagar 2009, 13) S takimi in podobnimi izjavami je prišel v spor z mnogimi vidnimi izobraženkami. Nazoren je primer spopada Mahniča z glavno urednico Slovenke , Marico Nad- lišek Bartol: »Marica Nadlišek je bila po svojem pisanju in nazorih poznana že leta pred začetkom izdajanja Slovenke in si je že v tistih letih nakopala nemalo zamer (in prav toliko odobravanja); njen vsekakor najzagrizenejši, pa tudi stilno 4 Termin enakost spolov se je oblikoval z namenom uveljavljanja enake prepoznavnosti, moči in udeleže - nosti žensk ter spolov obče na vseh področjih javnega in zasebnega življenja in se nanaša na ustvarjan - je pogojev za uveljavljanje enakih možnosti in enakovredne pripoznanosti žensk v družbi. 998 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 najizbrušenejši nasprotnik pa je bil nedvomno dr. Anton Mahnič. Ne mo- remo si kaj, da ne bi na tem mestu navedli nekaj napadov, sicer za naše razmere tako redkega spoja najočitnejše mizoginije in retorične perfekt - nosti, Mahniča na račun Marice Nadlišek (ta mu je postala prispodoba za vse padle slovenske intelektualke), ki povsem jasno kažejo avtorjev (pa ne le njegov) odnos do žensk in še posebej do (nasledkov vsakršnega) ženske- ga gibanja.« (Znidaršič Žagar 2009, 13) Mahnič nasprotuje praktično vsakršnim ženskim prizadevanjem za emancipa- cijo – ženski tako zapoveduje mesto zgolj v domeni materinstva in domačih opra- vil in ji dodeljuje podrejeno, podložno mesto v smeri uslužnosti možu. Za Mahni - ča je vloga spolov ujeta v model izrazite podrejenosti ženske možu: žena služi možu in sama po sebi nima inherentne vrednosti. Slednje je mogoče razbrati tudi v na- padu na Marico Nadlišek Bartol: »Ženska primi za kolovrat in vreteno pa predi! Pridno mešaj po loncih in kozicah, da se ti ne prismodi in se ne bo mož jezil! […] Da, Marica ostanite pri svojih tj. ženskih opravilih. Ako ste gospa, krpajte možu hlače, pa vmi- vajte in povijajte otroke, če jih imate. Ako ste gospodična, pridno stikajte po zapisniku ženskega okinčja, ki ga najdete na strani 92 Mantagazza-ve knjige Il secolo tartufo, kajti pust je in plesnih veselic v Trstu pa okolici o pustu ne manjka! Pa ker je Marička nekdaj obiskovala žensko učiteljišče, bi smeli soditi, da je zdaj učiteljica. Prav – tedaj naj Marička otroke uči: a, b, c, d … Naj se ne izogiba verskih resnic in naj ne vtepa v glavo nikomur nazorov svojega boga Stritarja itd., sicer bi ‚Drejčki‘ ji vtegnili postreliti se, kaker ‚idealni‘‚ Zorin‘ in ‚Lenčke‘ pobegniti bog ve kam, kaker oboževana njena ‚Lepa Vida‘! Ako je pa otroška vrtnarica, naj vzame v roko Levstikovih poezij II. del, kjer najde npr. mej ‚otročjimi igrami‘ pesenco, kako se otrok uči držati žlico … To je žensko, to je Vaše opravilo – vojsko pa tj. določeva- ti, kaj je idealizem, kaj realizem, kako je krščanstvo Lindnerjevo in kake so doktorske diplome – to vse in kar je enakega blagovoljno prepuščajte nam, možkim; mi se bomo vže o vsem dogovorili. « (Mahnič 1893, 114–115) Mahnič prav tako nasprotuje izobrazbi žensk. Ta se mu zdi nadvse pogubna – zdelo se mu je nemogoče, da bi se »že od narave površno bitje žensko le v en predmet vglobilo«. Mož je bil zanj odsev Božje lepote, žena pa le odsev tega od - seva (Lenard 1922, 517). Mahnič je v svoji teološki dejavnosti javnemu delovanju žensk nasprotoval – in najpogostejši argument zoper žensko gibanje na Slovenskem je bil, da bo eman- cipirana ženska izgubila svojo naravo, jo zatajila in tako spremenila značaj. Mahnič ženske poziva, naj v javnosti molčijo. Poglobljene študije Vesne Leskošek (2002), Mace Jogan (2016), Sabine Ž. Žnidar - šič (2000, 2009) neposredno ali posredno analizirajo ideološke funkcije Mahničevih seksističnih pogledov na žensko ter predsodkovne ujetosti v negativno stigmatizira- nje in stereotipiziranje ženske narave in njene posledične vloge v družbenem redu. 999 Nadja Furlan Štante - Žensko vprašanje v času ločitve duhov Vesna Leskošek poudarja, da je za Mahničevo pisanje značilno, da poudarja dvojnost ženske narave: za nežnostjo in spokornostjo se skrivata razbrzdanost in nenadzorovana strast. V cerkvenih diskurzih o ženskem telesu (iz tistega časa) ne gre za žensko biologijo – ta naj bi bila nespremenljiva –, temveč za njeno naravo, ki je abstrakten, nedefiniran in neskončno raztegljiv pojem. Na prelomu 19. sto- letja so začeli v Slovenki izhajati članki, ki so pogled na žensko telo radikalno spre- menili in so bili predmet javnih razprav cela desetletja. Zadnji dve desetletji 19. stoletja se je tako npr. pisalo o ženski telovadbi, ki bi šibko žensko telo okrepila. Marica Nadlišek Bartol in Anton Mahnič sta se v polemiki, ki se je razvila, ker je Mahnič obsojal nekatera literarna dela, dotaknila tudi telovadbe. Mahnič je telo- vadbo ostro zavrnil, ker naj bi bila za ženske nenaravna in naj bi žalila njihov nra- vstveni čut … (Mahnič 1983, 317–321) Mahnič argumenta Marice Nadlišek Bartol ni zanikal – nasprotno, potrdil ga je. Ona je trdila, da se bo ženska s telovadbo spremenila (enako je trdil tudi on), in da je to zaželeno – le da zanj to ni bilo zaželeno. Marica Nadlišek Bartol pravi, da bo ženska bolj samozavestna in močnejša, Anton Mahnič pa, da bo manj boječa in manj sramežljiva. Oba sta se strinjala, da spremembe bodo, a sta bila idejna nasprotnika. Mahnič namreč želi, da ostane ženska narava nespremenjena in ob tem zopet po- navlja negativno spolno stereotipiziranje ženske narave kot sramežljive in šibke. Kljub njegovemu nasprotovanju ženski telovadbi kompromis je možen: ženska sme telo- vaditi, a ne zato, da bi bila gibčna in močnejša, temveč zato, da bo lažje rodila in bodo otroci bolj zdravi – pa tudi zato, da bo imela lepše telo (Leskošek 2002, 63). Razvoj razprave o telovadbi nazorno kaže, kako se je konstituirala ženskost. Ženske so že zgodaj razumele, da razlike v vzgoji omogočajo podreditev ženske in dominacijo moškega, kar se nanaša tudi na telo. Projekt telesa je spolno določen, vendar ga lahko uporabimo tudi za konstruiranje identitet, ki negativne stereotipe o ženskosti in moškosti razbijajo. Kulture se tako izražajo s podobami telesa, ki odsevajo vse vidike vsakdanjega življenja. Skozi perspektivo in metodologijo krščanske feministične hermenevtike se telo razume kot primarno izhodišče razumevanja, razodevanja in izkušnje Boga (tran- scendentnega). To pa pomeni, da je celoten proces teologije utemeljen na naših izkušnjah utelešenja. Preko telesa smo izpostavljeni in hkrati odprti svetu in dru- gemu – tako kot drugi smo tudi sami preko telesa in po telesu izpostavljeni in ran- ljivi. V tem smislu je ranljivost univerzalni, neobhodni del utelešenja. 5. Zaključek: zloraba napačnega pojmovanja ženske identitete in slovenski krščanski fundamentalizem Na Slovenskem se je ,reševanje‘ ogrožene ,prave‘ ženske identitete in družbene vloge začelo v zadnjih desetletjih 19. stoletja, se nadaljevalo v prvi polovici 20. stoletja, se nekoliko pritajilo, poniknilo v času socialistične ureditve (1945 do 1990) in se spet pojavilo v samostojni Sloveniji (Jogan 2011, 111). 1000 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 Čeprav naj bi povojne razmere škofa Mahniča prisilile k delnemu popuščanju in spremembi stališč tudi glede ženskega vprašanja, se zdi, »da je katoliškim dijakinjam v katoliški dijaški organizaciji dopuščal prostor pod soncem s stisnjenimi zobmi, kajti menil je: ›Razmere moderne dobe so prisilile, da se jugoslovansko dijaško gibanje širi tudi na dijakinje. Jaz popolnoma odobravam ta vaš korak ter želim, da tudi katoliške dijakinje z ozirom na svojo naravo in naloge, ki jo je sama Previdnost odredila ženi v človeški družbi, sodelujejo v katoliškem dijaškem gibanju in se tako pripra- vljajo za svoje poznejše delo pri rekristjanizaciji naše družbe. Previdnost in narava odrejujejo ženi kot glavno nalogo skrb in vzgojo dece.‹« (Maver, Juhart in Osojnik 2021, 596) V krščanstvu je patriarhalno prepričanje našlo plodna tla za širjenje hierarhije spolov v glavnem v treh temeljnih domnevah: prvič, da je bilo prvo bitje, ki ga je Bog ustvaril, moški in ne ženska, ker je obveljalo prepričanje, da je bila ženska ustvarjena iz moškega rebra – in je tako ontološko gledano nekaj izpeljanega in sekundarnega; drugič, da je glavni krivec za izgon iz raja ženska, ki je zagrešila izvirni greh, in da moramo zaradi tega na vse Evine hčere gledati s sovraštvom, nezaupanjem in prezirom; tretjič, da ženska ni bila ustvarjena samo iz moškega, ampak tudi za moškega, kar pomeni, da ima njena eksistenca zgolj instrumental- ni pomen – in ne fundamentalnega. Govorimo torej o treh teoloških vprašanjih, ki so pod vplivom takratne kulturne pogojenosti usodo ženskega spola obarvala in zaznamovala skoraj za dve tisočletji: Kako je bila ženska ustvarjena? Ali je bila odgovorna za izvirni greh prvega človeka/moškega? Čemu je bila ženska ustvarje - na (Furlan 2005, 583)? Mahnič je v svojih prizadevanjih za ohranjanje pravover - nosti v obdobju bliskovite sekularizacije, demokratizacije in liberalizacije slovenske družbe vztrajno ponavljal vse tri zgoraj navedene domneve. S tem je utrjeval bazen nabora negativnih – predsodkovnih – stereotipiziranj ženske identitete v sloven- skem družbeno-religijskem prostoru. Slednji je vir navdiha mnogim slovenskim krščanskim fundamentalistom in tradicionalistom. Nadzor nad žensko telesno av - tonomijo ter nadzorovanje in upravljanje s strogimi spolnimi normami je pogost znak fundamentalistične ideologije, ki presega religijske in geografske meje. Tudi v Slovenskem družbeno-religijskem prostoru se v zadnjem času krepi krščanski fundamentalizem, ki se predstavlja kot ščit prave katoliške vere. Eden takšnih je Alen Koman z Jezerskega; pridružil se mu je duhovnik Andrej Vončina. Menita, da je profesionalni ženski šport perverzija, saj da mlade ženske odvrača od njihovega edinega poslanstva: biti žene in matere v službi možu. Radikalec Alen Koman je pred časom (13. februarja 2022) v medijih napadel nadškofa Stanislava Zoreta, ker je ta čestital smučarskima skakalkama Urši Bogataj in Niki Križnar za olimpijski medalji (Glucks 2022, 36–40). V primeru krščanskih fundamentalizmov gre za zlorabo krščanskega nauka v smeri poudarjanja negativnih spolnih stereotipov in predsodkov na račun žensk in ženske narave, kar je močno predsodkovno zaznamovano. Da bi se krščanskih fundamentalizmov učinkovito ubranili, je treba krepiti religijsko pismenost. Na- 1001 Nadja Furlan Štante - Žensko vprašanje v času ločitve duhov vzočnost negativnih spolnih stereotipov in predsodkov je pomembno ozavestiti in dekonstruirati v luči napredka sodobnega časa – in tudi krščanske agende, ki stre- mi k preseganju predsodkovnih opredeljevanj in podrejanj enega spola drugemu. Izvorni krščanski nauk ne samo uči in ščiti enakopravnost spolov oziroma življenje v enakovrednem spoštovanju in solidarnosti, temveč to postavlja za imperativ in srčiko vseh medsebojnih odnosov. Nenasilno se bori proti patriarhalnosti – na- mesto te izbira ljubezen in v ospredje postavlja enakovrednost vseh človeških bi - tij. Krščanstvo namreč vseskozi uči, da je Kristusovo odrešenje za vse ljudi – ne glede na spol, raso, starost, razred ali narodnost. Ali z besedami apostola Pavla: »Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« (Gal 3,27-28) To je srčika in temelj, ki postavlja v krščanski etos imperativ enakovrednosti in enakopravnosti vseh ljudi. Reference Budna Kodrič, Nataša. 2003. Splošno slovensko žensko društvo 1901–1945. Ljubljana: Arhiv republike Slovenije. Cajnkar, Stanko. 1976. Fran Saleški Finžgar in njegova doba. Celja: Mohorjeva družba. Furlan, Nadja. 2005. Hierarhija med spoloma s teološkega vidika. Bogoslovni vestnik 65, št. 4:571–588. – – –. 2006. Manjkajoče rebro: ženske, religija in spolni stereotipi. Koper: Založba Annales. Glucks, Nenad. 2022. Katoliški fundamentalisti med nami. Reporter 15, št. 7:36–40. Jogan, Maca. 2016. Katoliška cerkev in družbeno zlo. Ljubljana: Založba FDV. Leskošek, Vesna. 2002. Zavrnjena tradicija: Ženske in ženskost v slovenski zgodovini od 1890 do 1940. Ljubljana: *cf. Maver, Aleš, Dejan Juhart in Osojnik, Janez . 2021. Ecce quomodo moritur Iugoslavus: smrt, pogreb in miselna zapuščina škofa Antona Mahniča. Annales: Series historia et sociologia 31, št. 4:589–600. Mahnič, Anton. 1893a. Peti tečaj. Rimski katolik 5:317–321. – – –. 1893b. Listek: Kaj piše ‚Marica‘. Rimski kato - lik 5:114–118. Pajk, Pavlina. 1894. Nekoliko besedic k ženskemu vprašanju. V: Andrej Gabršček, ur. Iz spisov Pavline Pajkove. Gorica: Goriška tiskarna. Pelikan, Egon. 2018. Začetki slovenskega politič - nega katolicizma in ekumenizem. V: Gašper Mithans, ur. Stičišče religijskih svetov: družbeni in politični vidiki ekumenizma na Slovenskem, 29-42. Koper: Znanstvena založba Annales. Pirc, Jožko. 1990. Rimski katolik in ločitev duhov. V: Edo Škulj, ur. Mahničev simpozij v Rimu , 109-126. Celje: Mohorjeva družba. Sveto pismo. 1996. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. Škafarič, Aleš. 2016. Začetki emancipacije žensk na Slovenskem. Zgodovina na dlani. https:// zgodovinanadlani.si/zacetki-emancipacije-zen- sk-na-slovenskem/ (pridobljeno 20. 4. 2022). Verginella, Marta. 2014–2020. Ženske v prvi svetovni vojni. Pot miru. http://www.potmiru. si/zenskevprvi/index.html (pridobljeno 25. 4. 2022). Vodopivec, Peter. 2007. Kulturno-duhovne razme- re na Slovenskem v 19. stoletju. Bogoslovni vestnik 67, št. 1:9–17. Žnidaršič Žagar, Sabina. 2000. Ora et labora – in molči ženska! Socialni položaji in statusi žensk na Kranjskem 1890–1910. Ljubljana: *cf. – – –. 2009. Ženski so pa vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati. Ljubljana: Pedagoški inštitut.