Literarna zgodovina narodnega gospodarstva. Izbranl eseji. Spisal V. L. Tum». Stari rek. Zgodovina narodnega gospodarstva se vobče pričenja s prvimi viri, ki so nam znani o človeškem rodu. Tako so delali ?si nemški kameralisti v osemnajstem stoletju. Oeconomische Fama (Frankfurt 1729) nam razlaga v prvem poglavju Vom Zustand des Oecono- *) To ne more biti reslU r e d n. mischen Policej- und 0ameral-Wesens vor der Siindfluth, potem pričoe Von desselben Wesens Zustand nach der SUudfluth, insonderheit bey den Israeliten itd. Tako mora pričeti vsak gospodarski zgodovinar tudi danes. Literarna zgodovina narodnega gospodarstva se prične tam, kjer se pokažejo prvi pričetki zistematičnega premišljevanja o ekonomskih pojavih. Na kateri stopnji človeškega razvoja lasledimo to prvo sled? Gotovo ne poprej, dokler si ni izrolil človek gotovega kraja kot svoje stalno birališče. Šele iz udruženega biranja nastanejo taki konflikti: posamezni dogodki sumirajo v enoten tipičen pojav in postanejo s tem predorainujoč Faktor t to ali ono smer. Iz tega izvira, da se ne moremo baviti z narodi divjaške ali barbarske stopnje, kar je temveč naloga etnologije, in ravno tako ne z narodi-pastirji ali nomadi, komunisti ali zadrugarji, kakor so bili prri Slovani. Gorej omenjeni gospodarski konflikti so se pokazali šele na tisti stopnji civilizacije, ko so prodrli posamezni gospodarski elementi ozko hišno mejo in postali s tem samostojea pojav v splošnem družbenem življenju. Delitev dela je predpogoj človeški civilizaciji in kulturi. Vir in početek le-tem iščemo v Aziji. Eitajci 30 so nam do danes znani kot narod x najstarejšo civilizacijo, stara Indija nas navdaja z občudoTanjem s svojo veliko kulturo. Ali literarno vemo o teh narodih do danes razmeroma malo. Težičče našega prvega zanesljivega znanja je potisnjeno nekoliko proti zapadu v skupino, h kateri prišteva tudi stari Egipet. V teh orientalskih teokracijah se pričenja prvo razmišljevanje o gospodarskih pojavih. Že pojav kast sam na sebi nam kaže velik korak t razvoju delitve dela. Eai so skrbeli za vsakdanji kruh, drugi so bili vojščaki in branili zemljo in rod pred sovražnimi napadi, tretja kasta je bila duhovniška. Ako se bavimo z etnološkim študijem današnjega primitivnega človeka Afrike, Avstralije in raznih Arhipelov, se nam ne bo zdelo posebno čudno, ako si je pridobila poslednja tako mogočen vpliv nad vsemi drugimi. Izmed vseh kast je ostala do danes duhovniška povsod najkonservativneji element rsake družbe. Cerkev je hotela vedno zbirati, konsolidirati in organizirati, zvezati rodove v močne skupine, vojna in politika razdira, snuje novo in zato napreduje. Take orientalske teokracije so se nam ohranile v centralni Aziji do danes, in če upoštevamo konserrativnost njih vodilnih duhovniških elementov, potem jih smemo pričakovati tam tudi še čez tisoč let na razmeroma ravno isti stopnji, kakor so danes in kakor so že več tisočletij nazaj. Duhovniška kasta si je prva postavila svoja stalna bivališča. Že njih stavbe nam izprižujejo, da niso bile sezidane le za miraogredoč pomen: cerkev zida povsod najmočnejše in najtrdnejše, zakaj ona hoče tam ostati, kjer se nastani, preživeti hoče vse drugo. Okolo močnih samostanov orientalskih menihov so nastale prre stalne naselbine človešt?a. Duhovniki varujejo stare običaje, ki so jim dali oblast, ljudstro hočejo obvarovati pred novotarijami: tako predpisujejo t teh teokracijab. čas, način in vrsto produkcije do danes. Globoka notranja zveza med vero in filozofijo, kjer se ne izčrpuje religija v šabloni kulta ia postaue s tem takorekoč le borba za vsakdanji kruh, ampak je t prvi vrsti ravno tako vprašanje srca kakor razuma, iz te notranje zveze pravzaprav šele izhaja — — iz tega neprestanega iskanja po moralični popolnitvi čloreka nam je lahko umeti, ako so duhovniki teh teokracij do danes proti posvetnemu bogastvu, ako žive sami kot reveži in se posebno bojujejo proti pohlepnosti in lakomnosti, ker po njih versko-filozofskera spoznanju odvrača to dvoje najbolj človeka od božanstva. (Dalje.)