LJUBLJANSKI ČASNIK. S t. 97. V petih .%. Grudna. M8&1. ,Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, m s.cer vtorik in pet,k. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert i i. \ JC' • P° 0 pobijanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 1 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 4a kraje. - Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti. Vradni del* Oznanilo. Gospov doktor BIeiweis mi je za mlinarja iz Tacna, AndrejaMalenšeka, kterega je po-vodenj tako liudo zadela, 3. novembra 1851 nabirek 13 gold. in 20 kr. poslal. S tem, da se za te milodar dariteljem ser-čno zahvalim, in nesrečnega mlinarja, kije po povodnji po cenitni za 5833 gold. 20 kr. škode terpel, še prihodnjej pomoči priporočim, še pristavim, da se pomočki brez odloga imenovanemu Malenšeku pošiljajo. Ljubljana 28. novembra 1851. Tomaž Glančnig, s. r. C. k. okrajni poglavar. Oznanilo. Gospod Mihael šusteršič, žitni kupčevavec v Ljubljani mi je za Krajnce in Korošče, ki so po letašnjej povodnji v škodo prišli, potem za Černomljane, ktere je toča hudo zadela 34 gold. z navkazom na 30 mernikov tur-šice, potem gospod Mihael Ambrož, pervi svetovavec ljubljanskegs županstva za mlinarja iz Tacna, kteremu je povodenj toliko škodo storila........31 gold. Net radni del. Peter Petrovič II. (Iz Bčele.) gus. Skupej . . 65 gold. poslal. S tem, da se imenovanima gospodoma za railodare v imenu nesrečnih zahvalim, in še za daljno pomoč prosim, le to še pristavim, da se bo z denarji, kakor tudi z žitom po volji dobrotnikov natanjko ravnalo. Ljubljana 26. novembra 1851. Tomaž Glančnik, s. r. C. k. okrajni poglavar. 25. novembra 1851 je bil v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju LXIX. del občnega deržavnega zakonika in vladnega lista, in sicer v edino-nemškem, kakor tudi v vsih devetih dvojnih izdanjih izdan in razposlan. Zapopade pod Št. 244. Cesarski patent od 6. novembra 1851 , veljaven za vse kronovine deržave razun eolnega izjema, s kterim se s pervim februarjem 1852 novi eol za vpeljave in skoz-peljave vpelje. Št. 245. Razpis ministerstva denarstva od 15. novembra 1851, s kterem se dovoli od kavcij od notarjev v gotovini vloženih v pla-čevavne denarnico deržavnega dolga, obresti dajati. Št. 246. Ukaz ministerstva notrajnih oprav od 16. novembra 1851, za vse kronovine, zadevajoč prepoved bo združitve tako imenovanih prijatlov luči, deutschkatliolikov, svobodnih kristjanov in drugih takih družb. Dunaj 24. nojembra 1851. Od c. k. vredništva občnega deržavniga zakonika in vladniga lista. Na britk o žalost vsih Slavjanov je zameri 31. oktobra t. I. ob devetih zjutraj v svojem stolnem mestu, Cetinje imenovanem, Peter Petrovič II. Njeguš, vladika černogorski in berdski, po kratkej bolezni, če je ravno že delj časa na svojem zdravju bolehal. Menil je to zimo spet na Dunaju preživeti in si tam za svojo bolehnost leka in pomoči iskati. Vendar božja previdnost je drugači sklenula. Nje na volja je bila, da bi njega kosti v zemlji svojih očetov, v krilu svojega ljubljenega naroda počivale. Ravno dva dneva pred smertjo je zlo nevarno zbolel. Hotel se je še do Ko-tora prenesti dati in tam lekarske pomoči vži-vati. Pa to mu ni blo dovoljeno. Še predenj je lekar iz Kotora prihitel, je že stal na bo-žjej pravici. Prej da o njegovem živlenju kaj povemo ,jse hočemo še o njegovej česti in do movini malčkaj zmeniti. Vladika pomeni v slavenskej cerkvi toliko, kakor v iatinskej škof ali biskup. On je v Černigori naj višji svetski in cerkovni vladar. Al vladika se nikar svobodno ne voli kakor pri nas; temuč ta čest je privezana od konca XVII. stoletja na rodbino Njeguš. Iz te rodbine si vladajoči vladika vselej jednega za svojega naslednika izvoli inskerbi za njegovo izobraženje. Tako je tudi zamerli vladika jed nega iz svoje rodbine na Dunaj poslal, da bi tam svoje navke dokončal in se v potrebnih vednostih izobrazil. Cernagora, ki v Černogoro in Rerdo razpade , je skalnata in visoko ležeča krajina proti iztoku jadranskega ali sinjega morja in obse že okoli 100 □ mil s 127,000 serbskimi stanovniki, ki se vsi k pravoslavnej slovanskej cerkvi spoznajo. Ko so Turci po bitvi na Ivosovem polju 15. junija 1389Serbstvo podjarmili in vkončali, so si Cernogorci s svojim neobičajnim junaštvom do današnjega dne ohranili svojo političko neodvislost proti mnogoterim strašnim napadom divjih Muselmanov. Kolikor je v Černigori možev, toliko junakov. Vsaki je oborožjen in posebno dober strelec. K temu so Černogorci silo velike postave in nad mero pogumna deca narave brez vsake dalje omike. Sicer stoji Černagora pod posebno ohranbo ruskega cara, od kterega tudi vladika letno plačilo dobiva. Peter Petrovič II. je rojen leta 1811 iz slavne rodbine Njegušev na Černigori. Ril je bratrovec vladika Petra Petroviča I. ki je 18. oktobra 1830 zameri, in tudi od njega vopo-roci za naslednika imenovan. Ljudstvo mu je voljno zvestobo zapriseglo, če je ravno šele 18 let imel, in ga 30. oktobra 1830 pod imenom Petra II. za svojega vladika pozdravilo. Perva leta njegovega vladarstva so bila dokaj nemirna. Turški sultan si je na vso moč prizadjal, ga na svojo stran spraviti; vendar on se je krepko soperstavil vsim željal in va- bilom neverne porte kakor tudi orožju nje divjih tropov leta 1832. Toliko bolj je zdaj rasel v ljubezni svojega naroda. Na to se je podal v Petrograd, kjer je bil 6. oktobra 1833 za vladika posvečen. Ko se spet na svoj dom poverne, je začel na vso moč za izbraževanje naroda skerbeti in nove naprave upeljevati. Najimenitniše njegovo delo je ustrojenje Černogorskega starešinstva , ktero vladiku pri zpravljanja zemlje na strani stoji in iz jednega predsednika (bra-trovca) in 12 starešin obstoji, ktere si vladika vsako leto voli in potverduje. V tem starešinstvu se vsreduje znotrajna sprava Čer-negore ; za zvunajne zadeve je vladiku poseben minister dodan. V pervej mladosti je imel zamerli vladika serbskega pesnika Milutinoviča za učitelja. Iz tega je posebno izvirala njegova naklonjenost k pesništvu, kleremo je do poslednjega časa zvest ostal. Izšlo je od njega več pesniških del, ki so pravi kinč serbske-slovanske literature. Zercali se v njih najverniše živ-lenje černogorskih Serbov. Naj imenitniša so: „Ogledalo serbsko" sbirka serbskih junaških spevov, „Luča Mikrokozma", potem „Kula Džuričiea in Čerdak Aleksiča", dalej »Gorski Vienac", „Pustinjak cetinjski" „Liek jarosti Turške", „MoIitva Černogorach k Rogu" in poslednjič dramalički epos „Lažni car Ščepan mali". Slovansko rodoljubje in svest junaškega bojnega roda veje v vsih njegovih pesmih Založil je v Cetinji tudi malo tiskarnico, kjer je od 1835 nekoliko let zabavnik „GerIica" izhajal. V ostalem je bil rajnei vladika tako visoke postave in krepkega in krasnega telesa, da so ga clo na Černigori za naj večega in naj lepšega moža imeli. Bil je visoko izobražen in vmikan. Govoril je zvun slovanskih jezikov tudi talianski, francozki in nemški. Zatorej je bil spoštovan od svojega ljudstva, ktero je po malem k evropejskej omiki napeljeval in tudi od vsih drugih, ki so ga poznali. Zrniraj je bil iskren Slavjan. Na če-sto je vzdihoval nad zapadnim Slovanstvom in se tresel za njega prihodnost. Zatorej se njegova smert ne obžaluje samo po Černogori, temuč po celej obširnej slavjanskej domovini. Lahka mu žemljica! Kako se učenci učijo zajedno pisati i brati Ž (Spisal And. Einšpieler.) Slišali smo, kako zamore učitelj po glasko-vanju svoje učence hitro i kratkočasno brati čitati) učiti. Spet kej novega: dones bode-mo vidili, kako zamore učitelj svoje učence zajedno pisati i čitati učiti. Ovi način učiti ni nov; že Ratich (rojen 1571) je tako učil; pri Francozih je že leta 1755 znan bil; na Nemškem je ga pa sloveči detovodja Graser izbudil i priporočil. Sedaj se je te način, otroke učiti, začel razširovati i od vsih stran priporočevati; zato je dobro i koristno, da naši učitelji tudi v slovenskem jeziku od njega kej slišijo. Učitelj, ki želi svoje učence zajedno pisati i čitati učiti, naj se tega nauka takole poprime : i. Kadar otroci v šolo stopijo, ima se učitelj š njimi naj prej pridno i velikobart pogovarjati od njim že znanih reči. Tako si on pridobi serce, ljubezen i zaupanje otročič, in oni bodo radi in pridno v šolo hodili. Ukaži otrokam, da tudi oni poskusijo, najprej besede i sčasoma tudi kratke stavke ponavljati i lepo izgovarjati. Ne posabi učencc tudi učiti, besede u slovke, i slovke v pismena razgla-bljovati (razstavljati). Postavim ; Učitelj pokaže na oko, i vpraša: Kako je temu ime? Oko. Kader rečem : oko , kolikokrat usta odprem? Dvakrat. Kteri glas se sliši, kadar pervokrat usta odprem ? Glas: o. Ali še kej kaki drugi glas zraven? Ne; čisto nič druze ga. Glejte, ljubi otroci! tako pisme, ki se samo za se, brez kakega druzega glasa lepo i glasno izgovarja, tako pisme se pravi: samoglasnik. Kako se taj imenujo pisme ? o ? Samoglasnik. Zakaj se pisme o imenuje, sa moglasnik ? Pisme o se imenuje samoglasnik zato, ker so pisme o samo za se lepo i glasno izgovarja. Kadar rečem: oko i usta drugokrat odprem kaj pa slišiš? Glas: ko. Le poslušajte; ka dar rečeni: ko , kaj slišati ? Alite ! da slišite glas: o i še nekaj druzega zraven, to je glas; k. Glas k se nemore glasno i lepo izgovoriti, le samo tiho i nekako na pol; ali ga hočem glasno i lepo izgovoriti, moram kak drugi glas pridjati, postavim glas : o. Glejte, otroci! tako pisme, ki se samo za sc ne lepo i glasno izgovori, temoč le tedaj, ako drugi glas, kaki samoglasnik pristavim, tako pisme se pravi soglasnik. Kako se taj pravi pisme: k? itd kakor zverhaj pri pismenu o. Tako opisuje i razlaga učitelj učencem znane, domači reči; otroci se prav kratkočasno učijo pravilno govoriti, glase pismen spozno-vati i razločevati, samoglasnike in soglasnike imenovati, slovke i besede razglabljovati. 2. Zraven tega nauka ima učitelj otročiče učiti risati, kar jim veliko veselja i kratek čas dela, Vsak otrok naj ima svojo kamenito al pokamenelo tablico ali kako drugo černo diljico Učitelj napiše na tabli debelo i počasi, da otroci vidijo, pike, čerte, ravne i okrogle koleseca, vogle i drugo robo, i ukaže, da učenci ravno te reči na svojo tablico ali diljico narisajo. Se ve, da mora učitelji pri tem risanju veliko poterplenja s detci imeti, i velikokrat tudi čire čare pohvaliti. Otroci tako svoje oči i perstice vadijo, in se na pisanje pripravljajo. 3. Za tim še le učitelj začne učiti, podobe pismen delati, to je: pisati. Najprej zapiše na tablo samoglasnike, jednega za drugim,— naj več po dva — tri na den, lepo zaporedoma, najprej ložejši, potem težji, in bolj zavite : i, u, e, o, a. Vse, kar učitelj na tablo zapiše, morajo učenci tudi na svojo ta blico ali diljico zapisati. Kadar učenci že vse samoglasnike pisati znajo, ima njim učitelj po kazati, kako se samoglasniki — dva po dva — sostavljajo, pišejo i izgovarjajo, postavim iu, ei, oa, ia itd. 4. Za samoglasniki jih učitelj uči pisati so glasnike, naj prej jednostavne i take, kteri se naj ložej pišejo. Otroci, ki so se poprej učili i vadili, slovke a pismena razglabljovat i glase samoglasnikov i soglasnikov že poznaj i izgovarjajo, taki otroci bodo tudi podobe pismen lehko i hitro u glavi obderžali. 5. Ako otroci že vse soglasnike i samoglas nike pisati i izgovarjati znajo, začne učitelj samoglasnike in soglasnike vezati i sostavljati. Najprej po dva tako, da samoglasnik stavi pred soglasnik, postavim: in, em, ur, os itd.; jo tem tako, da samoglasnik stavi za soglasnik, postavim: ni, me, ru, so itd.; vaditi jih mora učitelj s vsimi pismeni prav dobro. Sča-som postavi samoglasnik med dva soglasnika, postavim: mim,dim,nos\ dobro je, da učenci )erve dve pismeni tako dolgo vlečejo, dokler učitelj na tretjo pisme pokaže. Vse i vselej morajo učenci na tablici pisati. 6. Kadar učenci jednosložne besede že hitro i pravilno pisati i čitati znajo, je čas pisanje i čitanje razdeliti, i vsako posebej dalje učiti i vaditi. Otroci začnejo uabecednici čitati, i na papirju pisati. Vendar se ne sme pisanje čisto od čitanja odločiti; oboje mora vedno u nekakej vozkej zvezi ostati. Zakaj koristno je, ako otroci to, kar so u knjigi či-tali, spet iz glave napišejo, i tako se u pra vopisu vadijo. Resnica je, da tisti otroci, ki se zajedno pisati i čitati učijo, od začetka počasnejši na-iredujejo, kakor ti, kteri se samo čitati uče Ja to velja samo na kratek čas,samo od začetka; prej, da jedno leto mine, bodo uni že lepo pisali i čitali, dokler ti še komaj čitali bodo. Resnica je, da ti novi način učiti posebno za začetnika ni brez težav i brez truda; pa vsaki učitelj, ki ima dobro i terdno voljo, sčamom vse premaga. (Bčela.) Nekaj od šole V „Danici" in v v Planini na Notranjim. „Novicah" se je bralo že od nekterih šol in šolskih poskušinj na Notranjim; naj se tudi od šole v Planini kaj pove. V četertik 28. velikiga serpana je bila ondi šolska poskušnja. Zaderžali so se otroci celi čas poskušnje tako lepo, de jih kar nič ni bilo opominjati treba, in de so jih visoko častiti g. tehant sami očitno za to pohvalili; tudi na vprašanje poklicani so se prav čedno obnesli. Pri keršanskim nauku se je zlasti na to, kar je nar potrebniši, gledalo, de otroci prav razumejo, de se jim v serce vtisne, in de se po tem živeti vadijo, kar se uče. Ve-dili so pri spraševanju keršanskiga nauka take primerne prigodbice tudi od naših časov pripovedovati, ko so jim po njih okoljšinah nar jolj koristne in podučljive. Posebno so bili opomnjeni, gerde kletvinje varvati se, ktere se zlasti pri velikih cestah obilno sliši, in se je nekteri tolikanj navadijo, de jim je zmiram naprej na jeziku, in je mende že za greh več nimajo, ali vsaj tolikšin greh ne, kakor je, ker se je ne varujejo , in odvaditi se nič ne skerbe. Taki ne vedo ali pa ne pomislijo , kaj sv. pismo pravi: „Kdor kolne, sam svojo dušo kolne;" ne pomislijo, de med tiste, kteri Bo-žjiga kraljestva dosegli ne bodo, s. Pavi tudi preklinjevavce šteje. Tako je prav, otroke keršanskiga nauka učiti; le tako naprej, gospod Janez ! — Zmed druzih reči pa nam je nar bolj to dopadlo, de so nekteri otroci iz slovenske slovnice pripovedovati, ter imena, priloge, zaimena i. t. d. pregibovaii znali; samo to bi pri tem opomnili, de naj bi se pomote, ki jih pri tem še naredijo, otrokam po pravile — pa saj se bo to gotovo v prihodno zgodilo. Po razdelitvi šolskih daril je nekaj učeneov in učenk tudi zavolj pridnosti v sad-joreji pohvaljenih, in od v. č. gospod tehanta za njo še bolj spodbujenih bilo. Koliko družinam bi pač sadjoreja k obilnišimu dobičku in lahkejšimu preživitku pripomogla, posebno v tacih krajih, kjer ljudi bolj revšina tare, ali kjer jim za živež hudo gre. Planinski šolarji in šolarice se tudi v petju lepih, primernih pesmic vadijo, in tudi v cerkvi pri sv. maši pojo. K sklepu šolske po- skušnje pa so to leto po dokončani molitvi sledečo pesmico lepo zapeli: Čast in hvala Bodi Teb', o Bog! De daješ nam učenike, Res dobrotnike velike ; Ker vsa skerh do nas otrok Pride s Tvojih rok. Vam , gospodje ! Tudi hvala gre — Vam, k' nas tu ste počastili, Vam, k' ste skerbno nas učili, Nani oblažiti serce, Bistriti glave. Bog Vam plati Trud Vaš vedni čas I Le še pridno nas učite , V strahu Božjim i zredite : To otroci pro8'mo vas. Bog usliši nas! (Danica.) Austrijansko cesarstvo. Krajnska. Bčela prinese sledeči Književni oglas. Koj po novim letu bo izšel pervi svezek slovanskih narodnih pesem po nadpisom: »Cvetje slovanskega naroda." Obsegel bo v per-vem razdelku slovenske narodne pesme, ki še nikjer natisnjene niso in v drugem naj lepše narodne pesme vsih slovanskih rodov poslovenjene in zraven tudi v izvirnem jeziku. Trem ali štirem pesmam bodo tudi napevi pridjani. Cela knjižica bo obsegla okoli i00 strani. Kdor do novega leta naročnino pošle, dobi vsaki svezek za 20 kr. sr. Kdor se na 10 svezkov naroči, dobi ednajsti poverh. Imena častitili naročnikov bodo vsakej knjižici prid-jane. Serčno poprosim vse častite rodoljube, me v izdavanju po mogočosti podpirati, bodi si s obilnimi naročili ali s slavjanskimi narodnimi pesmami za omenjeno knjižico. Ni dvomiti, daje to pervi pot, predrage Slovence narodnim pesništvom Slavjanov, od kterega slavni nemški jezikoslovec J. Grimm pravi: nad njega krasoto bi Evropa ostermela", s njih jezikom in pravopisom (s latinico in cirilico) soznaniti in si v jeziku čedalje bolj približati. Na koncu še poprosim Novic in Ljubi. Časnika okrajšanemu) svoje lista ročnino prejemati. *f) častita vredništva, temu oglasu (vsaj odpreti in tudi na- Anton Janežič. * 13. p. m. je bil zbor katehetov in učeni-kov Loške tehantije v Loki. Predsednik zbora so bili visokočastiti tehant in šolski ogleda Franc Kramer. Najpred smo odgovorili to, kar smo bili od si. deželnega šolskiga nadzor-ništva vprašani: „Kako naj se v tacih šolah uči, kjer so vsi učenci od 6. do 12. leta skupej? Pomenili smo se po tem še veliko druziga , kaj in kako bi se v naših šolah bolje napredovati moglo, med drugim tudi o tem, ktere bukve naj bi se sedaj kupile za učiteljsko bravnico , ktera se je po hvalovredni prizade-vi šolskiga vodja g. V. Majerja že precej narasla. Poslednjič smo odločili, v prihodnjim zboru se pogovoriti: kako bi se v šoli slovenščina z nemščino naj bolje združila, da bi se nobeni krivica ne godila. Ako Bog da, bomo počasi že šole poravnali, da bo prav, — ako bi le še enkrat tudi učitelji kaj svojiga dobili! Poterpimo še malo, znabiti, da bo kmalo! A. Praprotnik. (Novice.) *) Z velikim veseljem. Koroško. Iz zapisnika družtva za povestnico jugosla-vensko nam prineso: Narodne novine 30. li-stopada med druzimi imenitnimi vestmi tudi tole: Jedan rodoljub iz Rieke postavlja za spisanje diela, ko je bi obče koristno i potre-bito bilo, 100 carskih dukatah, i izražuje svoje mienje, da bi poviestnica čoviečanstva s osobitim obzirom na Slavjanstvo a ponajprie na Jugoslavene ilite Ilire verlo nužna bila. U ostaiom ostavlja konačnu odluku ravnitelj-stvu družtva za poviestnicu i starine jugosla-venske, i izjavlja, da če 100 dukatah uložiti u hervatsko - slavonsku štedionicu , kako za odlugn ovoga ravniteljstva saznade. Poslie zrelog prelresanja i posavietovanja bi iznadjeno, da ovo ravniteljstvo uz mnienje gori rečenoga rodoljuba sa svime pristaje, i da če izraditi potanji program o načinu, ko-jim treba to dielo napisati, čim bude nagrada za najbolje napisanje poviestnice čoviečanstva u štedionicu uložena i štedionička knjižica blagajniku družtva predana. Štajarska. 30. nov. smo doživeli v Celju vesel večer^ kakoršnega že dolgo ne pomnimo. Vidili smo slovensko igro „ Dobro jutro" tako izverstno igrati, da nam je serce veselja poskakovalo. Oj! prijetni domači glasi, kak milo so mi serce presunili, da nisim vedil ali bi veselja ukal ali ginjenja se zjokal! Teško bi bilo razsoditi , kdo de je boljši igral memo druziga. — Živijo vsi! Vunder mi gospodje ne bojo za zlo vzeli, ako gospodičnam še posebno hvalo dam, ki so se nam zraven prijetniga igranja še tudi z lično narodsko obleko prikupile. Slava in hvala pa vsim, gospodam in gospodičnam , za serčno veselje, ki so nam ga napravili in ob enem nesrečnim bratom slovenskim nekoliko pomagali, ker glediše je bilo polno milodarnih rodoljubov — hvala tudi ča-stitimu pevskimu družtvu, ki je primoglo k ti veselici z lepim petjem,— hvala posebno gospodu Jeretinu , ki je pervi blago misel slovenske igre sprožil! Srečni v tem, da smo z domačo besedo svojim revnim bratom nekoliko pomagali, se nadjamo kmalo veselo novico zvediti, da tudi Ljubljančanje in Celjovčanje so v pomoč svojim rojakom domačo igro napravili. (Nov.) #Iz Gradca. Tudi tukajšni Slovenci so napravili 26.nov. „besedo" v pomoč revnim povodnjen-camna Štajarskem, ktera je znesla 115 fl. 33 kr.; veseli so poslušali Slovenci in Nemci mile slovenske pesmi do pozne noči. Slavni gledišni tenor Ellinger se je posebno prikupil. — Odbor Štajarskih deželnih stanov je povodnjen-cam na Štajarskim 10,000 11. podaril. (Kaj pa Krajnski stanovi za svoje deželane?) (Novice.) Istrija. Če pogledamo od nas proti Krajnskim, vidimo od dalječ vaše bele snežnike, ki nam pričajo, da imate že snega dovelj. Pri nas ga dosihmal še celo nič ni bilo, le merzla burja nas je že zlo sukala; pretekli mesec je 2 tedna zaporedama deževalo, tudi je od Kovina (Rovigno) proti Vodnjanu (Dignano) toča vinograde na prostoru kacih 4 ur hudo pokončala. Vedro dobriga vina velja že zdaj tukaj 8 fl.; dobi se scer tudi po 7 in 6 11., pa slabo in z voda keršeno. Kar se je malo-kterikrat primerilo, se je zgodilo letos, da so že na mošt barke čakale; premožni posestniki pa vino še ziniraj prideržujejo. Horvaška. Iz Zagreba se bere v „Sfidsl. Zeitung",da je rusovska vlada austriansko vprašala: ali pripusti jeziko-slovni zbor v posvetovanje ve-soljnoslovanskiga jezika v Zagrebu? Ako pri- pusti, se bojo tudi rusovski jezikoslovci tega posvetovanja vdeležili. Dosihmal se še odgovor na to vprašanje ne ve — pravi „Sudsl. Zeit." — nadjati se pa je — meni — da bo čisto literarni zbor vlada dovolila. Avstrijanska. Slavni g. profesor Mikložič pripravlja za natis svoj spis: primerjajoče zvukoslovje slovanskih jezikov, za kterega je letos, kakor je bčela omenila, od c. k. akademije navk darilo prejel. To bo pervi del večega spisa, ki bo dalej celo primerjajočo slovnico slovanskega jezika obsegel, kakor je jo v nemškem jezuku Jakob Grimm spisal. * Postava, ki pride kmalo za praznovanje praznikov na dan, se opira večidel na staro postavo od leta 1803. * Vso gojzdnarske reči pridejo pod ministerstvo kmetijstva. * Bere se, da bojo po vsih nemških der-žavali porotne sodbe jenjale; prihodnjič sodbe bojo scer javne ostale, pa zbor sodnikov bo sodil, ne ba porotniki. * Po naznanilu časopisa „Blahovest" se posvetuje sedaj predlog škofov za poboljšanje večidel revnih dohodkov kaplanskih. * Število učenikov na vsih austrijanskih gim-nazjih je bilo lani 1136, učeneov pa 19,759. * Tudi na Marskim leži še veliko krompirja, repe in korenja pod snegam. Ceska. Slavno znani češki spisatelj g. F. Šumavsky v Pragi bo izdal prihodnje leto slovansko-ncm-ski besednjak, v kterim bo vsaka beseda v 4 poglavnih slovanskih narečjih in v staroslo-venskim jeziku naznanjena. Naročnikov se manjkalo ne bode. ** Dopisovavec iz Krakoviga v„Blahovestu" pravi: Mene močno obhaja misel, kako lahko bi Celii djansko pripomogli, de bi se vera med našimi brati Sloveni v Turkih povišala. Pri vas imate tako lepih in bogatih vernih zakladov in bogato obdarovane samostane. Kako lahko bi se dalo pomagati Bosnakam latinski-ga obreda, ako bi se v Pragi založilo sobi-vališe ali učiliše za mladenče iz Bosne, iz kterih bi zamogli kdej biti izverstni misjonarji na Turškim! Meni se zdi, de bi to ne bilo pretežko. Ker 100 gold. ali ne veliko nad lo menim, de bi bilo dosti za taciga rejenca. Zavolj stanovanja v kakim samostanu bi pa tudi ne bilo težave. Ogerska. Iz Ogerskiga se sliši, de mislijo, po zgledu nekiga nemškiga mesta postavo dati, de pred 18. letam ne sme nobedin v pivnico ali oštarijo iti. Ako se prelomi, bota z dnaram kaznjena gost in gostisar ali pivic in pivničar. — Ako se pomisli, de nobena reč toliko nesreč med ljudstvo ne zaseje, nobena toliko sto in sto deržin nesrečnih ne stori, nobena človeka tako ne obdivjači in za čas in večnost tolikrat nesrečniga ne stori, kakor pijančevanje , bi bila taka postava, tode še bolj določena in zlasti na pijance, ki so že očitni, raztegnjena, silno želeti za vse cesarstva. Noben človek nedolžnim toliko sile in krivice ne stori, kot pijanec; torej tudi je dolžno in spodobno , de bi se ta gerda in tako močno škodljiva pregreha s silo in močjo zatiral. Kdor bi v tem mogel kej znamenitniga pomoči, bi veči dobro delo storil, kot tisti, ki novo cerkve in šole zida, — tako veliko je hudo, ki ga pijanci napravljajo. (Danica.) Serbsko. Dr. D. Medakovič v Novem Sadu oznanuje v Južnej Pčeli svojo povestnico serbskega naroda od naj starših do naj novejših časov. Taista bo v 4 svezkih na 50 — 60 tiskanih polah na svetlo prišla. K vsakej knjigi bo pridjana podobšina kakega narodnega junaka. Naročnina vsake knjige znese 1 žl. (gold.) v bankovcih. Kdor se na celo delo naroči, dobi s četerto knjigo tudi dogodivščino bolgarskega in horvatskega naroda poverh. Penezi se imajo izdalelju v Novi Sad poslati. Tuje dežele. Laška. Sedanjo veličansko cerkev sv. Petra v Bimu je začel papež Juli II. v letu 1506 zidati, se je dalje delala pod Leonam N. in je pod Pav-lam V. dodelana. 110 let so papeži k temu velikolepnimu poslopju, ki se kakor kraljica nad vse cerkve vesoljniga sveta vzdiguje, pomočke zbirali in hranovali in nad 150 miljo-nov frankov k todnim stroškam doprinesli. Francoska. Ko je unidan Napoleon častne darila iz Londonske obertnijske razstave fabrikantam in obertnikam v Parizu delil, se je s svojim go-voram zlo prikupil, ker je fabrikantam rekel, da se bo krepko vsaki prekucii ustavil in da se zavolj tega nimajo prihodnjiga leta bati. Angleško. Košut jo je 20. novembra na parobrodu v Ameriko odrinil, kjer misli nekaj časa ostati, po tem se pa spet na Angleško in Belgio verniti. * Potuhnježu se časi zareče, de nehote svoje potuhe svetu razodene. Tako se je bilo puntarju Košulu v nekim govoru do puntaželj-nih Anglezov zareklo, v kterim je Ogerski punt imenoval bojevanje protestantizma zoper katoličanstvo. „AlIg. Ztg/' je čez ta zalet, kakor čez živo oglje, bolj ko je mogla, tiho in lahno preskočila, pravi „Augsb. Poslztg." — Zdaj bodo saj vedili veliki in mali, visoki in nizki ogerski katoliški Košutovi pomagači, na čem de so bili, in k činiu so pomagali, ko so se ž njim vred zoper praviga gospodovavca vzdigovali. Ljubljanski novicar. Blažu Dolinarju in Jožefa Omanu, ki sta v Ljublj. porotni sodbi zavolj umora k smerti obsojena bila, so cesar prizanesli smertno ka-zin; vsak izmed nju pride na 20 let v teško ječo. Misliti je, da so jima cesar zavoljo tega milost skazali, ker — čeravno je vse zoper nju govorilo — vunder prav gotoviga dokaza ni bilo, da sta morivca bila. * Hranilnica Ljubljanska je v poslednjim zboru sklenila 300011. Krajncam, 500 fl. Šta-jarcam , 500 fl. pa Korošcam podariti. * Slišimo, da sla g. dr. Pogačar in g. dr. Pole korarja izvoljena. Naj novejše. Telegrafiško naznanilo. Pariz 2. decembra. Narodni zbor je raztiran; Changarnier za-tvoren; Napoleon ima deržavno veslo v rokah. — „Berliner Slaats-anzeigeru naznani: Pariz 2. decembra. Vojaki so zbrani in popolnoma oboroženi. Poslopje narodnega zbora so vojaki posedli; več vojskovodjev, med njimi Changarnier, Lamoriciere, Charras, se zapet a. APMIIAIN Arov in Zinan. (Narodna pripovedka.) Spisal Janez Te rdi na. Svet Jakob se še ni bližal, vendar so bile že njive požele, stern že omlačena in v podzemeljske skednje pospravljena. Uzrok vsega tega je bil napad Turkov, ki niso nikdar na-siteno leto za letom našo ljubljeno domovino nadlegovali. Prišli so večidel ob no vini, ko je bilo tudi pri revni bajtici kaj dobiti. Ljudje so tedaj svoje žilo popred požinjali, preden se je podkev maometanskih mul še zaslišala. Ravno to se je tudi leta 1528 godilo. Goreče gromade so namreč v kratkem po vsih slovenskih krajnah novico povedale, da seMe-hemet Kabdal, eden naj silniših turških vodjev, približuje in da s 30000 divjaki dolen-sko stran požiga in ropa. Ko se naval sovražnikov za gotovo pozve, se vzdignejo po Notranjskem in Gorenskem trume brambovcov kakor vselej, kader je nevarnost pertila. Mestjani Ljubljane dajo pervi izgled serč-nosti in domoljubja, da je vse vpiranje Turkov zastonj, se v frajmanovi al zdaj vlovšovi jami vtaboriti. Gredo tedej dalej in do Save pridšim se nova druhal pridruži, ki je od Radeč gori privihrala. Ta skupna armada, ki okol 40000 nevernikov šteje, se zažene v bistriško dolino, da bi Kamnek posilila, kamor je navadno žlahtnija iz Krajnskega pobegnula in kjer so bili mašni plajši in druge drage cerkvene naprave skor iz vsega Gerenskega pospravljene. To dolino jev truma brambovcov varovala, ki je bila med Černučami in Dolom razpostavljena. Tedej se je moralo z orožjem in bojem predpreti. Dva dni in dve noči je praska terpela. Koj pervi dan bi bili kmalo kristjani premagani, pa mlad slovensk junak Arov po imenu jih je s svojo serčnostjo rešil. Enako osodo so skor drugi dan Turki imeli, pa jih je mladi, poturčeni Rosnjak Zman zopet nadušil. Boj bi se bil tretji dan ponovil če bi ne bili brambovci, kterih je bilo petkrat menj, odjenjali in se na višavo pomaknuli, kteri se zdaj, ko je ondi prijazna cerkevca zidana, Gorčica al turška gorica pravi. Ker pa tudi to ne zavaruje, gredo še bolj proti goram v terden grad Homec, ki je bil kake pol ure od Kamneka in Mengša na stermen griču, okol kterega je krog in krog bistra in globoka voda tekla, postavljen. Vender zamore v tej terdnjavi le 4000 mož prostor dobiti. Ostali gredo tedej naprej in se po hosli poleg Kamneka razidejo, kjer se jim dan na dan novi brambovci pridružujejo. Ti junaki so sklenili Homcu, ko bi se jih le 10000 nabralo, na pomoč in v otetbo iti, ker se je že naprej vedilo, da Kabdal bo ta grad oblegel. Med tem so Turki čez in čez po dolu pa-lili, nektere vasi razsuli, nektere pa, ki so bile bolj vterjene, z davkom obdolžili. Le Mengeš so prazen najdli, ker so ljudje v ra-šiške gozde pobegnuli. Tako koračijo počasi naprej in se, kakor se je že popred uganulo, okoli Homca vstavijo. Le majhne trume so bile po bližnjih krajih razposlane, da bi se navada plenjenja tudi ob času obsede ne opustila. Po-glavna armada pa pri Homcu ostane; naredi taber; nasipe in rove; nastavi topove in vse druge naprave doveršuje. Na večer pervega dneva obsede pošlje Kabdal, poslanca v grad da bi se posadka z lepo podala. Če bi to storila, bi si bila življenja popolnoma zvesta in bi se samo na Turško v jetništvo odgnala. Pri slovenskem vodju Ostervaru je bilo ravno veliko vojšakov, ko turški poročnik pride in tir— janje pašata napove. Grozoviten kohot po izbi zagromi, ko izgovori. »Velikodušen zares je tvoj paša", reče Ostervar. Potem pa v kratkem pogoje zaverže in veli, dani več uever-nikoni treba, poslancov pošiljati. Sirove pro-slake pa besede Turka tako razkačijo, da ga eden, ko se ravno čez dvor v tabor podati misli tako s kamnom na sence udari, da pri tej priči mertev obleži. Nek drugi mu glavo odseka, tretji jo pa med dve terti položi in tak močno raz zida zažene, da se v sovražno staniše pritaklja. Ta divjakost Ostervara, ki je bilo velikodušniši in žlahlniši od bornih kmetov tako razserdi, da na mestu zavkaže tri tnala na dvoriše pri valiti in tiste tri hudobneže pripeljati. Čez vsako tnalo je padla glava enega. Tudi to se verlemu vodju še zadosti ne zdi. Vse tri glave reče v pert zaviti in jih da že omenjenemu junaku Arovu, da bi jih Turkom v zadostenje nesel. To je bilo sicer kar zlo nevarno, ker so bili nevcrniki o smerti svojega poročniki po gadovo razkačeni. Vender pride Arov srečno brez nadlege do prednjih straž. Slaba bi se mu bila tu godila, ako bi ne bil glave pakazal in rekel, da jih v zadostenje pašatu nese. Ta pravičnost je bila Turkom zlo všeč. Povedo mu, da je paša tako razserden, da nihče pred-nj ne sme in mu reko, da naj gre k poveljniku Alitu,ki je za en čas namestnik Kabdala. Turki so majhno moč »gjavrov" zaničevali, da še Arovu oči ne zavežejo. Prosto korači on skoz dolgo rajdo večidel zidanih šotorov in kadar do posebno krasnega pride, mu tisti, ki ga je spremil, oznani, da sta pri Alitovem stanu in da zamore notri stopiti. On odgerne prepogo in gre pogumno v šotor pašatovega namestnika. Zdelo se mu je, da je v krasno izbo, ne pa v vojaški šotor prišel. Vse se je zlato in bi-serjev lesketalo, vse je bilo za nar mehkuž-niši življenje pripravljeno. Stan je bil predelan, zakaj imel je dva prebivavca. V enem predelku je bil Ali, v drugem pa njegova hči lika, ki jo je (kar se pri Turkih dostikrat zgodi) neizrečeno ljubil in jo tudi na vojne sabo jemal. Bil je sicer lahkomiseln človek, ker je bil na Serbskem zrejen in v keršanski veri podučen in je že v letih na Moameta prisegel. Pa občutek očetovske ljubezni da tudi divjaku nekoliko žlahtnosti in je tudi Alita meiikodušnega in vedno dobrotljiviga ohranil. Ko Arov notri stopi, sta bila oče in hči tako v pogovorih, da ga nista ne čula ne vidila. On tedej obstoji in molče besede govornikov posluša. Tedej reče Ali: »Kratko malo Zmanu od- rečeš?" „Ne morem drugači, odgovori hči, on je poln zvijač, divji, živinski." »Ne tako, lika! pravi oče, pri vojšaku se zvijače umnost, divjakost pogum, živinsko zaderžanje vojkaši duh imenujejo. Vidim, da sim te preveč na tanko izredil. Na tako vižo si vender nar bolje in nar popred preskerb-Ijena. Glej ! Zman je pervi junak armade in te snubi. Preserčno te ljubim in tega majhnega povračila moje ljubezni mi ne smeš odreči." lika pri teh besedah oči v tla pobesi,molči in žalost se jej na obličju bere. ;,Ne zamerite oče! reče svobodni, odkrito-serčni Arov, ki kmalo zapopade za koga se ravna, nikar tako! pustite jo, naj voli sama. Toliko ste jo že podučili, de ne bo tacega zbrala, ki bi vam po go