Spomini na prvo zborovanje učiteljske ,,Zaveze" V 12. številki II. letnika »Slovanski svet«, ki je izšel 25. junija 1889., je priobčen sledeči zanimivi članek o snovanju naše učiteljske organizacije. Ponatiskujemo ga dobesedno, da bo današnja učiteljska generacija iz njega spoznala, kako so takrat sodili o težnji učiteljstva po združitvi v »Zavezo«. Po čemur je vse zavedno učiteljstvo slovensko hrepenelp že lepo število let, to mu je uresničilo letošnje leto. Uže mnogo Iet v novošolskem življenju slišali smo na raznih shodih in v našem časnikarstvu važen klic: »Učitelji slovenski! Združimo se, organizujmo se po zgledu svojih čeških, poljskih in hrvatskih tovarišev, da bodemo z združenimi močmi uspešneje delovali na polju slovenske šole, omike in napredka.« In ta klic ni ostal glas vpijočega v puščavi, ampak padel je na rodovitna tla po združenju težečih učiteljskih src, tako da se je učiteljstvu posrečilo vkljub mnogim oviram osnovati osrednje društvo učiteljsko za vse slovenske pokrajine pod imenom »Zaveza slovenskih učiteljskih društev«. To je torej le »zaveza« ali »zveza« takih že obstoječih društev, katere si snuje učiteljstvo po posamičnih šolskih okrajih ali v druge šolske namene brez ozira na politiške meje. Če hoče torej učiteljstvo kakega okraja biti v tej zvezi, mora si doma osnovati svoje okrajno učiteljsko društvo. In taka društva so zelo potrebna za nadaljne izobraževanje, za složno in pobratimsko delovanje učiteljstva kakega okraja. Toda javno nam je pripoznati prežalostno resnico, da se je učiteljstvo v osrč naroda kaj slabo zavedalo te važne naloge in — dolžnosti, zlasti tiste velike dolžnosti, da bi bilo vzor in moralna zaslomba učiteljstvu ob periferijah mile slovenske domovine, kjer ima zavedno učiteljstvo še vse drugačne boje, okolnosti in bolečine, za katere utegne jedva kaj znati in občutiti učiteljstvo vojvodine Kranjske. Bilo je ravno nasprotno. Na Primorskem imajo že več let vsi štirji šolski okraji slovenski vsak svoje učiteljsko društvo, ki so delovala že kaj plodonosno pojediria za se in skupno — za zboljšanje učiteljskih gmotnih razmer. Slo- venski Štajer odlikuje se po svojih premnogih domačih učiteljskih društvih, ki jako vspešno delujejo za svoj krasni in vzvišeni cilj. Le kranjsko učiteljstvo je spalo, ni imelo do najnovejšega časa niti jednega podobnega društva. Mnogokdaj se je sicer oglasil kak zaveden učitelj, katerega je hudo bolela taka mlačnost, zaspanost in morebiti celo boječnost, unemal je po časnikih svoje tovariše za ono prekoristno organizacijo, no vspehov nismo zapažali posebnih. Še le ko je učiteljstvo zunaj dežele kranjske oživotvorilo prekrasno idejo »Zaveze«, zbudili so se nekojt okraji ter si osnovali domača učiteljska društva, ki so hipoma pristopila k zavezi. Pozno sicer, no ne še prepozno! Toda še je okrajev, ki spe. Zbudite se, mili tovariši, da ne bode niti jednega šolskega okraja na Slovenskem, katerega domače učiteljsko društvo ne bode v krogu velepomembne »Zaveze«. Še je čas, da popravite in dohitite, kar ste zamudili. In kedar bode v krogu »Zaveze« vse učiteljstvo slovensko, katero mogočno prešine duh pobratimske medsebojne ljubezni in vzajemnosti, duh krepke narodne zavesti, da si vsakdo bode po možnosti prizadeval storiti »še nekaj več, kakor mu veleva stan«, potem bode še le ta velepomembna »Zaveza« mogla sijajno vršiti in uresničevati vse tiste velike nade, katere stavljamo v njo, in katere mora učiteljstvo izvršiti v bodočnosti tudi zares dostojno. ako si hoče priboriti v življenju tisto mestoi katero mu tiče po nalogi in številu. Bodimo možje in delajmo; delajmo vstrajno in brez hrupa, stojmo vsi, kakor jeden mož, kedar je braniti koristi naroda in koristi našega stanu. »Zaveza slovenskih učiteljskih društev« se je bila torej osnovala, pravila potrdila, in za prvo zborovanje so se določile letošnje velikonočne počitnice. Resnici na ljubo mi je povedati, da so se prvi koraki za tako združenje storili na — Goriškem, kjer so se odposlanci tamošnjih okrajnih učiteljskih društev posvetovali že pred nekaj leti v Gorici, kako bi se mogla uresničiti prekrasna ideja nekega »vseslovenskega učiteljskega društva«. Ker so se pa nato krepko odmevali isti glasovi iz zelene Štajerske, kjer so komunikacijske razmere za učitelje ugodnejše, torej tudi za izvršitev one lepe ideje boljše okolnosti, zato se je ta važna zadeva prepustila vrlim štajerskim učiteljem. In vrli tovariši ob bregovih bistre Savinje so tudi častno dovršili svojo nalogo, katero so si drage volje in z oduševljenjem naložili sami. Dasi so bili torej snovatelji »Zaveze« vendar ugodnejše za tako gibanje. vendar so zunaj slovenskega središča kjer so razmere so z »Zavezo« domislili Slovenije naravnega središča, kamor so po izvrstno sestavljenih pravilih postavili tudi središče vsega slovenskega učiteljstva. In to učiteljstvu gotovo ni v nečast. Učiteljstvo je prvi izobraženi in mnogoštevilni stan na slovenskem, ki se je svečano ognil preozkemu pokrajiriskemu separatizmu, prekoračil deželne meje ter osredotočil vse svoje moči v Slovenije središču. In mi smo na to ponosni, da si se marsikje vse t» prezira z občudovanja vredno doslednostjo. Toda le tako nadalje; videti hočemo, kdo se bode nekdaj britko kesal za... oportunsko malomampst. Letos o Veliki noči vršilo se je prvo zborovanje te »Zaveze«. Ni naš namen, da bi poročali natančno kar vse je bilo na dnevnem redu, kajti to so stonli že drugi listi, nekateri bolj drugi manj natančno; povedati hočemo le nekaj prav umestnih besed ter podati naše prijetne in neprijetne spomine izza pomembnih dnij. Za to priliko omejujem se na jeden sam, toda prebritek spomin, ki se je že pri zborovanju povdarjal z grenkimi besedami in čustvi. V naši »Zavezi« je sicer uže 18 učiteljskih društev s 711 členi,1 torej zadosti lepo število, kolikoršnjega se niti nadejali nismo, vendar pa pogrešamo v njej onih tovarišev, katere bi pač srčno radi videli in pozdravljali v naši sredi. Med mnogoštevilno množico učiteljev od vseh stranij mile naše domovine ozirali smo se zaman po zastopnikih učiteljstva slovenskega Koroškega in tržaške okolice. In to nas je bolelo, to je bil prvi grenek dogodek v slovenski metropoli. — Tega dogodka pa maloštevilni narod naš ne sme hladnokrvno prezirati, kajti prav ta dogodek je najsijajnejši dokaz, kakršen veter veje na Koroškem in Tržaškem kjer učiteljstvo slovensko tlako dela tujemu terorizmu. Ali sme tako dalje? Ali smemo molčati, da se ne upa učiteljstvo slovenske mladine v nekaterih pokrajinah približati se svojem tovarišem, ki so v srečnejšem položaju, da se jim ni treba zatajevati, ter javno izražajo svoje narodno prepričanje in stanovsko samozavest? Ali smemo molčati, da so novi učitelji v onih pokrajinah celo nasprotni težnjam narodnega zavednega slovenskega učiteljstva? Nikakor ne! Temu je potreba radikalnega zdravila, ki bode pomagalo ter ozdravi to pekočo rano za vselej. Predno pa poiščemo zdravilo. vedeti moramo kateri so vzroki te pogubne bolezni. Ti uzroki _so prav očitni in se glase: deželna avtonomija — tudi današnja, dasi se nekojim »tudi« unetim(!) Slovencev zdi še premajhna. Osrednja naučna oblast ne more lehko škodovati na to stran, ker se ji je ozirati na ustavni zakon in se ji je omejevati le na splošna načelo v osnovnošolskem zakonodajstvu. Pač pa tu samovoljno gospodarijo deželne večine, in mi vidimo, kako gospoduje koroška nemškoliberalna večina slovenskemu prebivalstvu. Dokler ima vso moč v rokah taka oblast, ne upajmo lepših dnij. Kaj? — Ali naj se mi Slovenci celo borimo za tako nam pogubno upravo? Ali smo tako strašno oslepeli? Ne! Le narodna samouprava, z narodnim zastopom na čelu nas more rešiti tega zla! Potem bi oči vseh slovenskih učiteljev bile obrnene le — proti jednemu središču, kamor bi se cbračali zaupno in brez strahu. Rombonsky. 1 Vseh učiteljev(ic) pa je 1420. Da je že pri početku v »Zavezi« polovica učiteljstva, je to zadosti povoljen začetek.