Letna naročnina znaša 40 Din. Uredništvo in oprava r, Ljubljani, Gledališka ni. 8/1. Račnn pri Poštni hranilnici štev. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon šteT. 21-09. V:Ljubljani, dne 20. maja 1933. itev. 20 — Leto II. IZHAJA VSAKO SOBOTO Kadarkoli se pri nas pojavi glas o plemenski razdelitvi države, te Muiso-liniju smeii srce. Naša i Politični dogodki zadnjih tednov so nas prisilili, da smo obrnili svoj pogled nekoliko na ven, da smo se prepričali, kje so naši pnijfftelji in naši sovražniki. To je t sedanjih časih selo razno. Mali narodi, kakor smo bili mi, ki so se borili samo za svojo ljubo eksistenco, se niso brigali za zunanjo politiko. Niso verjeli na rešitev od zunaj (dasi bi bilo ■prav, če bi bili dmeli tudi svojo zunanjo propagando!) Velesile so se takih malih prijateljev precej otresaile, saj so jim bili večinoma le v nadlego im le redko so jim mogli: (k večjemu v kakem mednarodnem obračunavanju t) biti v opora V našem članku »Od Ku-rnanova do Skadra« smo pokazali, da smo Slovenci pravzaprav z balkansko vojno začeli delati nekako zunanjo politiko. Tam smo Uidi videbi, da naši prijatelji in nasprotniki niso od danes in včeraj — ampak, da so rastli z nami od naših osvobodilnih vojn. Zato bomo mogli prav razumeti naš notranji in zunanji položaj le, če bomo stalno imeli pred očmi ta naš skupni pohod. Veliko vprašanje je, ali se jugoslovanski narod tako zaveda svoje državnosti, kot se je je zavedal srbski narod od početka svojega osvobojenja. Mi sami se lahko spominjamo, kako smo bili takrat z vsem srcem na strani srbskega naroda (tudi oni, ki v tem še niso videli naše bodoče svobode]), kako smo mu želeli uspeha, kako nam je imponirala v svojem boju. Tako zdaj drugi gledajo na nas! — V takih slučajih se pokaže državljanska zavest kakega naroda. Mi vidimo, da naši zunanji »prijatelji« zelo računajo s to našo državljansko — nezavestjo. Da skušajo celo naše odpadnike izrabljati pri svojih akcijah. Te izjeme (hvala Boi^u, da lahko rečemo tako!), ti izdajalci, ki so sli v tujino prodajat svoje brate, so ljudje z napačno ideologijo. Pri nas se *e od prvih let osvobojenja borita med seboj separatistična in državna ideologija. Separatistična se je svoj čas zvala tudi »mentalitet« in je doma iz Zagreba. Šele potem so jo presadili tudi v Slovenijo. V šen-čurskem procesu je pokazala vso svojo absurdnost. (Zunanja politika ;s Tunisom itd. se je popolnoma ponesrečila, kar bo dober nauk za bodoče!). Pri takih prilikah, ko se pokaže naš mednarodni položaj v pravi luči, pri takem >pre-grupiranju« evropskih velesil, kot se vrši sedaj, se pokaže vsa važnost naše skupnosti, pa tudi našega skupnega čustvovanja, ki je tem bolj pravilno, če izhaja iz dobrega poznanja zgodovinskih dogodkov zadnjih 50 let. Kdo bi bil mislil, da se bo vsa Evropa pretresla zaradi malega albanskega kota, ki je do L 1912. ležal skoraj popolnoma pozabljen kot brezpomemben kos Evrope ob Jadranski obali. Pa so ravno na tej točki trčile vkup vse evropske velesile. In od takrat ta kos evropskega obrežja ni izgubil na aktualnosti ... Ali bomo znali do konca vzdržatii v boju zanj? To je odvisno od naše državljanske zavesti, od pravilne ideologije... Ako pogledamo ta boj za naš življenjski obstoj, potem vidimo, kako prazna so gesla n. pr. o slovenski samoosvobodiltvi, o samostojni Sloveniji, o slovenski republiki, in drugih takih otročarijah malih poliitikarčkov (ali polliterkarčkov) t. j. malih političnih voditeljev, ki jih izrabljajo zato, ker niso zmožni velikih reči. Pri nas imajo s takimi stvarmi zato uspeh, ker smo bili navajeni vedno gledati samo na mo-traj, boriti se za drobtinice, reševati naga drobna vprašanja, dočim nam je vedno manjkalo velike politične koncepcije. Zato naše ljudstvo zelo rado pograbi za kaka taka mala gesla, ker so mu mnogo bližja in lažje umljiva (če so še tako neumna!!!) kakor velika zunanja državna vprašanja, ker še ni vzgojeno v državni ideologiji. Vendar se zdi, da je v tem oziru že mnogo bolje. Podirati je laž-/e ko graditi, to ve vsak. Mi moramo graditi in braniti svoj skupni dom. Mnogo se svet okoli nas ne bo izpr omenil. Naši bivši in sedanji prijatelji bodo ostali prijatelji, bivši in sedanji sovražniki nain bodo sovražniki tudi za naprej. Nemci, Italijani, Madžari so živeli in hočejo živeti na našo korist. Pa naj bo zunanji položaj tak ali tak, premagali ga boimo samo z enotno državljansko voljo in zavestjo. V tej luči se vridi še bolj jasno, kaj pomenijo punktacije... Im-ponirali bomo Evropi samo, če bo videla, da znamo braniti vsak kos svoje zemlje in da se vsi deli enako zavedajo svoje skupnosti. V tem bo tudi naša sila in zmaga. Tudi izdajalci bedo postali brez pomena, ker jim ne bo nihče več verjel. Na onih skalah albanskih se (je razbila Avstrija, čeprav je na njih krvavela Srbija, in razbil se bo še kdo, če bo jugoslovanska narodna vodja tako enotna kot je bila srbska ob času velikega pohoda ... Rekli smo, da je vsaka ideologija zgrajena na zgodovini, t. j. pravilno poznanje in pojmovanje preteklosti kaže pravo pot v bodočnost. Kako dviga zgodovinska ideologija za seboj množice, vidimo v Italiji, v Nemčiji in druged. Avstrija je razpadla, ker je bila zložena iz kosov, ki je imel vsak svojo zgodovinsko ideologijo. Na podlagi svoje ideologije so si Madžari lastili pravice daleč preko madžarskih mej. Vsepovsod vidimo, kako se oživlja zgodovina. Narodi, ki hočejo zmagovali!, morajo svojo zgodovino v resnici živeti. Žal, da pri nas tako zelo manjka globokega poznanja zgodovine. Slovenci nismo nikoli imeli velike zgodovine, zato se zdi, da nam manjka vsak zrnisel zanjo. Zato bi morala naša šola in prosvetna društva predvsem skrbeti za zgodovinsko vzgojo, človek, ki bo prav poznal našo zgodovino zadnjega stoletja — da ne govorimo o oni davni preteklosti, ki je prav tako poučna — ne bo nasedal lažem kratkovidnih politikov. Do take narodne vzgzoje imamo še zel«) daleč — a je nujno potrebna, če hočemo narod odgojiti v eni edini pravi ideologiji, ki postane vera naroda in je edina zmožna, da narod pravilno presoja svoj položaj in brani svojo last z zazvestjo. ki je najsilnejša obramba preti vsem notranjim in z u znan jim sovražnikom. Za naše Narodno gledališče V torek zvečer je končno prodrla beseda o našem gledališču tudi pred širši forum javnosti. Narodno gledališče, to je njegovo članstvo »e je potrudilo, da k razpravi pritegne pred sta v mi,k e in delegate vseh kulturnih organizacij in društev. Povedati pa moramo že takoj, da odziv ni bil tak, kakor bi moral biti, da pa tudi besede niso bile tako krepke, kakor jih zahtevata nujnost in aktualnost problema. Predsednik zborovanja, g. Drenovec je povdaril, a naj bo debata izvor pameti in razuma in ne vrelo čuvstev. Mi nismo tega mnenja, v teater zahajamo s čisto drugih kulturnih potreb, kakor pa na znanstvena predavanja. 'teater je vprašanje našega srca, našega notranjega doživljanja in izživljanja. Zato^ bi človek pričakoval drugačnih besed in odločnih dejanj, predvsem s strani zastopnikov slovenske kulturne javnosti. Pri tej priliki moramo pribiti, da je Narodna odbrana zavzela k teinu vprašanju odtočno stališče. Narodna odbrana nič ne prosi in ne moleduje, pač pa zahteva! Njena zahtevka bo živa toliko časa, dokler vprašanj© krize ne bo definitivno in zadovoljivo rešeno. »Pohod« je bil v naši banovini prvi list, ki se j© resno lotil vprašanja obstoja Narodnega gledališča. Mi smo stavili konkretne predloge, identične onim, iki so potovali v Beograd. G. Lajovic Je točno apostrofiral tragiko nar-šega gledališča, ki tudi z najboljšimi predstavami ne more napolniti svoje hiše. Usodna je brezbrižnost predvsem naše inteligence, njeno duhovno razsulo, da ne rečemo njena indolenca za vse kulturne vrednote. S prstom je g. govornik pokazal na univerzo, in na žalost ji krivice ni storil. Finančna kriza je pokazala tudi drugo, nič manj važno — duhovno krizo našega teatra. Obe krizi bo morala rešiti država skupno z vso javnostjo. Naš teater je bil prva duhovna trdnjava proti prodirajočemu nemštvu. Naš teater je slovenskemu narodu pokazal lepoto lastnega jezika, izoblikoval je njegovo fonetiko in bil edini zvočnik naše kulture in našega hotenja. To je bil naš teater v preteklosti in to je danes. Vsega tega seveda ne bi bilo treba: govoriti in pisati, če bi naš narod vse to sam razumel. Zal nas dogodki prepričujejo o nasprotnem. Tudi drugi narodi preživljajo kritične čase teaterskega življenja, vendar je gledališče za naš narod čisto drugačna nujnost, kakor za Nemce, Francoze in Italijane. Z demontažo teatra bo naše duhovno življenje zapadlo popolni letargiji. V nacionalnem, socialnem in etičnem življenju bomo prepuščeni Hugenbergovi kičarski nacionalno-kuiltumii navlaki. Narodna odbrana ne bi bila viteška čuvarica nacije, če bi temu nasilju ne postavila v bran prav vseh svojih sdl in vsa razpoložljiva sredstva. Zgodovina severnega imperializma nas je naučila marsičesa, sedanjost govori dovolj glasno in prepričevalno, prihodnjost bo sodila o naši soodgovornosti. Zato opozarja Narodna odbrana vse odločujoče faktorje, naj razmišljajo, da je vprašanje Narodnega gledališča — nacionalno vprašanje naše severne, meje. O. finančni minister naj se zaveda, da stoji ljubljansko Narodno gledališče v sredini najhujšega nacionalnega boja in da je naš teater tudi danes učinkovito obrambno orožje proti nemškemu kulturnemu in nacionalnemu imperializmu. Da velja vse to tudi za naš Maribor ni treba še posebej povdarjatL Naš .g. finančni minister je izvrstni finančnik. To je dokazal že neštetokrat. Ni se strašil sredstev in poti ,za nove vire dohodkov. Mi smo prepričani, da bo svojo spretnost in odločnost uveljavil tudi sedaj, ko bo po našem mnenju zadeva znatno enostavnejša, ker ne bo treba iskati žrtev med socialno naj-bednejšimi. »Pohodov« predlog, da se uvede posebna taksa na kinematografske 'vstopnice, je edinii izhod za sanacijo finančne krize našega gledališča. Mi razumemo, da se gg. lastniki kinematografov temu odločno upirajo. Mi vemo, da jim je usoda teatra deveta briga', vemo tudi, da ima ta mikroskopična skupina v naši državi veliko besedo. To smo doživeli pri uveljavljanju pravilnika o kinematografih. Zopet napovedujejo stavko. Nič zato, ljubljanski nemčurji in Hugenbergovi simpatizerja, ter Hitlerjevi čestilci se bodo nekoliko pccmerili. Našel se bo gotovo zopet kali majčken gromovnik, ki bo dokazoval pred kulturno javnostjo, da finančni položaj, prijateljski odno-šaji države itd. zahtevajo... Mi pravimo k temu samo eno: Gospoda zaprite in več ne odprite! Socialno vprašanje neaaposfoaih kinematografskih nameščencev bomo že rešili! Ali pa gg. lastniki, mogoče bi vam bolj prijala zelo priporočljiva zahtevka naše javnosti, da se vse kinematografske koncesije odvzamejo in izročijo vsi kinematografi s državi, v eksploatacijo državnim gledališčem. Na ta način bi g. finančnemu ministru prihranili nokaj dela, obenem pa bi uprave Narodnih gledališč prišle do platna in Škarij v finančnem oziru, v nac i onalno-kutturnem pogledu pa izvrševale ono kulturno poslanstvo, ki jim pripada. S tem bi bilo končno 'rešeno vprašanje kulturnosti kinematografov, e katero gg. lastniki tako intenzivno operirajo. Da pa kulturne ustanove spadajo v državno »pravo, vemo mi vsi. Naj se teatersko vprašanje rešuje na ta ali oni način, naj se sanacija financ, kakor tudi zanimanja za gledališče uspešno zaključi na kakršenkoli način, v vsakem slučaju bo Narodna odbrana z besedo in če 'bo treba tudi z dejanji podprla eminentno vprašanje obstoja ljubljanskega Narodnega gledališča. To povemo glasno vsej naši javnosti in vsem odločilnim faktorjem, prav posebno pa naj ta naš povdarek velja onim, ki imajo kake posebne, zločinske egoistične namene, da našemu teatru zapirajo vrata. Pomnite: mi jih bomo odprli na stežaj! Ivan Učenikov. Karteli MAJHEN DODATEK V ILUSTRACIJO JAVNOSTI V normalnih finančnih časih je bilo o kakih kartelih zelo malo glasu, danes pa, ko vse trpi pod težo finančnih bremen, je pri neki gospodi postala potreba po karteliranju go-toviih industrijskih izdelkov in to samo takih, preko katerih današnje potrebe celokupnega •JCudstva ne morejo iti. Ni dovolj velika -mora nad nami, ki nas tlači, potreba je bila ustanoviti kartele ter potom njih diktirati cene raznian proizvodom in stiskati zadnje kaplje iz ljudskih mas v nenasitno žrelo. Tovarne špirita so samo pri kvasu izmozgale iz večine naroda več sto miilijonov v obliki oderuštva s kaznivo visokimi nad-dobički. Zadnji čas se je to stanje toliko spremenilo, da se je dalo nekaj dovoljenj za izdelavo kvasa. Istočasno se jo pa od prejšnjih homogienlih izdelovalcev storilo mansL-kaj, da se novi pokret izdelave ubije. Kakor čujemo je v Dravski banovini od izde-lovateljev samo ena tvrdka izven karteia. Tudi oetova kislina igra v ljudski prehrani važno vlogo. Pred par leti, ko je bilo še dovolj denarja, ko se še ni govorilo tako o krizi, se je oetova kislina prodajala na drobno po ca 18 Din za kg. Izdelava je bila povsem v domačih rokah. Pripravljala se je pa zahrbtna borba in se je govorilo celo o ceni Din 6 za kg (to je približna produkcijska oena). Seveda danes pa, v dobi kartelov, stane kg Din 41. Ako bi se konzumentom dala na razpolago kalkulacija in kaznivo visoki hiperdobiček, bi gotovo celokupna javnost strmela in bi se ne čudila takim soci-jalnim diferencam. Že v eni prejšnjih številk sem omenil, da so tudi po večini vse tovarne železa kar-telirane. Vsled kartelov je železarnam dana možnost, da so te zopet razveselile trgovce. Ti pa svoje odjemalce s podražitvijo železa. Danes slane železo na debelo z dokladami 3-80 Din. Inozemsko železo pa stane s carino in vožnjo do meje ca 2 Din, razumljivo pa je, da je uvoz otežkočen in iz narodnogospodarskega ozira škodljiv. Ravno radi tega, ker je kakor že navedeno, škodljiv uvoz rz narodnogospodarskega ozira, ker smo vsi prizadeti, bi se pa ta inozemska škodljivost ne smela uporabiti samo v korist nekaterih gospodov na škodo delavcev (ko se mu stalno znižuje plača) in na škodo vseh odjemalcev. Javno pribijem, da je železo za več kakor 1 Din pri kg predrago, in to preko običajnega zaslužka. Mešanje špirita z bencinom, ustanovitev centrale in zopet karteli, je tudi poglavje zase. Cena bencinu ipred mešanjem, je bila Din 1-40 pri litru manjša, kakor pa danes, ko se meša s špiritom — popolnoma domačini produktom. Človek bi se vprašal, ali je to mogoče, a na žalost si mora priznati — res je tako. Naj omenim še enkrat malenkost o sladkorju. Da je sladkor za prehrano vseh slojev nujno potreben, to je dovolj jasno. Znano je pa tudi, da se sladkor prideluje doma in ne rabi iz inozemstva mikakih pripomočkov, kljub temu je pa cena tako visoka, da sko-ro sliči medikamentom. široki sloji naroda rabijo danes sladkor le še v bolezni in za posebne prilike. Dejstvo pa je, da bi v Ju- goslaviji konzumirali še enkrat toliko sladkorja, kakor ga sedaj, ako bi bdi po ceni kakor v sosednih državah n. pr. v CSR. Lahko bi bila pri nas cena z vsemi davka in dajatvami 10—12 Din, tako ga pa moramo plačevati po Din 1650 kocke in po Din 14'50 sipo. Kmet, producent pese, dobi za peso nar pram oeni sladkorja in napram prejšnjem cenam tako malenkost, da je direktno sramota in škandal. Delavcu se še vedno znižuje plača, cena produkta pa veča. Zato ni čudno, da ima sladkorni kartel letno preko 300 milijonov Din preveč do*-bička in lahko bi rekel ne zakonitega, temveč daleko oreko običajnih 25 odstotkov. Ko človek gleda na tale o postopanje naših veleindustrij, se mu vsiljuje zla misel, da se dela vse to nekako sistematično po večini od nam sovražnih tujerodoev, kateri se okoriščajo v današnjih težkih časih, v zahvalo zato nas sovražijo, skušajo nam. škoditi, na veliko našo žalost pa se poslužujejo Jugoslovansko ali Jugoslovensko d. d. itd. Pri tem jim pa služijo naši janičarji kot upravni svetniki, slamnati delničarji, ter s tem naša vrla gospoda pomaga le svojemu sebičnemu žepu in nenasitnemu tujerodnemu izkoriščanju. Tudi naša lepa Slovenija ima dovolj takih izkoriščevalcev, kateri i majo za razne upravno-svetniške poste po več desettisočev mesečnih dohodkov. Vedno večja gospodarska stiska nam da mislili na vse tista, ki; bi s svojim osrr n,im premoženijem lahko vsaj malo blažili bedo, vlečejo pa še vedno na račun bede večji hiperdobiček, ni čudno, da se v srcih zatiranih, lačmih in izkoriščanih pojavlja vedno večji gnev. Mnogo je takih krvosesov, ki bi radi speljali to njihovo izkoriščanje na napačni tir — sovraštvo bednih do njih pa odvrnili od sebe in naprtili državi. Kaj nismo mi država?! Zato je naša sveta dolžnost razgaliti te krvosese in vse naše janičarje do potankosti, v praznino ljudske duše, ki je dobra in poštena, pa vliti pravo ljubezen do domovine (samega sebe), vsem izkoriščevalcem in izrodkom domovine pa najostrefjšo borbo. Že je bilo slišati, da so brili kaznovani branjevci in mali obrtniki po zakonu o pohi-janju draginje, nismo pa čuli, da bi bil kaznovan kak veleandustrijec ali celo karte-list, kljub temu, da ne zahteva samo 25 odstotni dobiček pač pa 50— 150 odstotkov in celo več. Pravijo, da so cementarne zato podražile cement, ker se ga premalo proda? Ali je bila zato potreba stvoriti kartel — povrhu pa še rajoniranje? Koliko časa boano morali »e trpeti tako javno izkoriščanje? Kje je zakon za razbitje kartelov? Potreba po nujnem predlogu v narodni skupščini je že pozna — a še je čae. Franjo Bulc, Mirna. V ponedeljek 22. maja priredi Naroda* odbrana v restavraciji na glavnem kolodvoru poslovilni večer AVestlalskim Slovencem. Od-branaši udeležite se ga polnoštevilno. V četrtek 25. maja ob 10'80 i»ri predava v radiu g. Boris Sancin o »Mladinskem pekre-tu Narodne odbrane«. Vinke Gaberški: Strup za nas Celjski odvetnik dr. Fritz Zangger, ki je zase velik ljubitelj glasbe, je izdal knjigo »Kunstlergaste«, v kateni opisuje vrsto dogodkov in spominov lastnega življenja. Ko prelistavamo knjigo, gre mimo nas mnogo oseb umetniškega sveta, ki so kdaj nastopale v Celju in sedele za gostoljubno mizo umetniške rodbine celjskih Zanggerjev v teku zadnjih petdeset let. Knjiga je zelo zanimiva; pisana je v lepem slogu, vedno živahno in čtesto duhovito. V njej se zrcali avtor, idealist in fanatik glasbe in umetnosti sploh, zlasti pa še neuto-iažen nemški nacionalist, ki še upa in se še boji... Knjiga zasluži, da jej posvetimo več nego nekaj vrst. Govori nam namreč, kako hudo smo pod nemškim vplivom, in kako nemški drobec dela in skrbi, da bti naša slovenska zemlja ostala V9aj »nemško kulturno tlo«, če že ne more postati politično nemška dežela. Jasno je, da pisec imenuje vse naše kraje po nemški, in često navaja imena, da sploh ne veš, kaj pomenijo. Tako bodi onim tam zunaj dokazano, da je tu nemška krajina. Zatajiti pa le ne more »klopotca«, »potic« in »pohanih pišk r pri pojedinah in popivščinah. Osebe, ki nastopajo, so vse nemške; edina izjema je neki vpokojeni šolski nadzornik, ki se pa piše po nemški, in je baje »Slovenec starega kova«. Torej Slovenec, da bo z njim zadovoljen vsak Nemec. Zanimivo je, da se pisec na široko in še celo z Goethejem samim opravičuje, kako se je mogel sestati lin dolgo ba-viiti s slovanskimi Zrkovci, ki jih sicer po vesti in vednosti silno hvali. Tipično za naše kraje pa je, kako avtor, ki je — kakor njegov rodovnik kaže — za naše razmere nenavadno čist Nemec, meni nič tebi nič proglaša za Nemca vsakogar, ki hoče sam Nemec biti. Mladi umetnik Busoni, ki je prišel v Celje kot trd Italijan, je postal pozneje »dober Nemec«. In bolgarski Saša Popov, ki je baje poudarjal svojo ljubezen do nemštva, je odseli ravno pravi čas, da ne bi bil tudi — Nemec. Vse, vse je nemško ali bi moglo biti nemško. Kaj si moremo misliti še le o nemškutarjih, ki bolestno iščejo opravičila za svoje mišljenje, ko je tako liberalen in podjeten sam Zangger, o katerem trdi nekdo v »Ma-riborer Zeitung«, da je »največjii med velikimi nemškega drobca« ? Za nas je omenjena knjiga dragocena, ker potrjuje nekaj naših trditev, ki so večno resnične. 0 naši veliki boli, o razjedajoči kinematografski bolezni piše: »Kinematograf bi, ko bi kazal samo dobre filme, opravljal kaj vredno kulturno dela Na žalost pa so dobri filmi danes samo otoki v morju »kiča«. Že pogled na razstavljene filmske slike ti pravi, kakšna topa neumnost se nudi vernikom kina. Stalno gledanje in poslušanje »šunda« je krivo, da je večji del obiskovalcev kina izgubil zmožnost ločiti dobro od slabega Sicer bi bilo nemogoče, da se zdi tudi izobraženim ljudem film, ki je vendar na prvi pogled grd »kič«, lep in oelč bajen. Jasno je, da tak človek, ki je izgubil dar presojanja, ne more več imeti resnične vroče želje po pravi umetnosti. Za mladino malega mesta, ki še nd nikoli videlo nič prvovrstnega, je kino sploh najviišje, kar se da na svetu doživeti. Ti mladi ljudje pač ničesar drugega ne poznajo, in si tudi ničesar drugega no želijo. V večjih mestih pa je učinek malovrednih fMmov glavni vzrok sedanje stiske, v kateri so vsa torišča pristne umetnosti. Ne-dostajanje denarja nima tu razmeroma velike vloge. Kino vendar tudi stane. Treba je samo nekoltkokrait pustiti kino in že se da kupiti vstopnica za dobro gledališče ali dober koncert. A da bi to storil, to se takemu kinema-tograMcemu gostu niti v sanjah ne zazdi, ker ne čuti več potrebe, da bi slišal kaj prida. Brez dvoma je med najvažnejšimi nalogami nacionalne vlade v Nemčiji ta, da očisti kino in teater z železno metlo vsega kiča, in da po- skrbi, da se bo nudilo narodu samo dobro in lepo. Ker pa srednjeevropski kinematografi kažejo skoro samo nemške filme, bi tako čiščenje v Nemčiji prineslo blagoslov tudi Avstriji in našemu kraljestvu.« Tako je; popolnoma prav! A kaj še le naj porečemo mi, ko kino že Nemcem toliko škodi? Dne 24. aprila je celjska »Nova Doba« objavila članek, s katerim tolmači pomen »Ufe« 'in njenih filmov za naš nared. Povedala je, da stoji za »Ufo« Hugenberg s svojo nemško nacionalno stranko, katera dobiva iz Jugoslavije za svoje filme milijone in milijone. Jasno je, da se je morala postaviti za nemške filme in za »Ufo« celjska »Deutsche Zeitung«, ki je povsod tam, kjer je treba podpirati znani nemški »D rang«, in ovirati razvoj in okrepitev Jugoslavije. Omenjeni list piše tako-le: »Kinematograf je poslovno podjetje, in občinstvo hoče za svoj denar svoje imeti. Zato se kinemato-grafar trudi pridobiti umetniško kaj vredne filme, ki se ne samo pri nas, ampak povsod po svetu silno dopadejo. Nemška produkcija filmov je pač danes nedosegljiva in celč Ame-rikanci, ki so vendar dobri poslovniki, sezajo po nemških filmih, katerih nedosežena tehnika' in umetnost je v svobodni tekmi daleč pred drugimi. Ko bi druga filmska podjetja nudila toliko tako dobrega kakor tehniško in umetniško visoko razvita »Ufa«, bi bila ta v tekmi že davno podlegla Tako je pri vsakem podjetju, ki mora javno V6ak dan dokazovati, da li si more občinstvo pridobiti in ga držati.« Razmere so take, da bi nam bilo stališče dano že s samim izvajanjem omenjenega nemškega lista, tudi ko bi ne govoril Zangger, ki je človek okusa in pa takta, ki ga list nima. Zato se pa ne moremo načuditi okusu, taktu in poslovni morali naše Zveze kulturnih društev, ki daje našim kinezarjem pilul, ki zastrupljajo v njiih vse, kar je lepega, dobrega in narodnega. In to vse zavoljo dobička-željnosti nekaterih pitanih, a še vedno lačnih ljudi. Dr. Zangger se boji, da bi znal kino, ki je pri nas zaveznik nemštva, nemštvo razjesti in škoditi njegovi kulturi, pa pravi: »Ker je naša nemška kultura edineato globoka in velika, nam izgube te najvišje dobrine ne bd moglo nič nadomestiti, najmanj pa še stapljanje z malim narodom ; zato se moremo obdržati samo in edino z globoko zajetim občevanjem z nemškim duhom, ki nam sveti zlasti iz nemške umetnosti kakor Najsvetejše iz solnčnokrasne monstranče.« — Rekli bi, da je res tako. A kaj bo z nami, ko toliko občujemo s tujim duhom, ki še niti zase ni dober? Na žalost mi ne moremo biti nekih pojavov tako veseli, kakor jih je avtor knjige vesel. Tri nas je samo mrtvilo, dočim pisec živahno pravi: »Že buči očiščujoči vihar po vseh nemških krajinah. Zdi se, da nastajajo strahotne reči. Milijoni nemških duš so razkuženi in polnijo jih nove žareče struje življenja. Smemo li upati, da doživimo dan brez primere, ko bo ves naš narod po dolgih strašnih blodnjah zopet našel pot v Gralov grad svetega nemškega duha?« »Zares, brezmejna je v temni noči zvestoba naše male družine, ter se je že tisočkrat izkazala kot svetla luč, katere glorija in sij v zgodovini naše manjšine nikoli ne obledi. Naši na žalost že zelo predrugačeni mladim pa bodi ta čudežna zvestoba plamteč poziv, da se naj ne da zbegati sovraštvu, stiski in krivim bogovom sedanjosti in da jim ne podleže, ampak da ostane neomajno zvesta starim svetim idealom: Narod in domovina!« Tako pravi Zangger. Mi pa pravimo, da se morajo razmere pri nas ozdraviti in tako spremeniti, da bo naš narod tak, da si po okusu sladkega strupa ne bo več želel, in da ga ne bo maral, ko hi mu tudi po sili vlivali, kakor delajo sedaj. Da se ne pozabi Prinašamo nekoliko komentarja k dopisu, katerega je pisal duhovni svetnik Janez Kalan g. župniku Barletu, in so ga čitalii naši naročniki v predzadnji štev. lista. Predvsem je treba podčrtati ne baš dostojni in lepi ton pCama, kt kaže, da gotov del naše duhovščino slej kot prej očividno namenoma zamenjava veno in cerkev in da priznava pravzaprav 1« cerkvi pravico zastopati narod tudi v po-avHtndh stvareh. Kdorkoli ne priznava tega principa, ta je odpadnik, ta je sovražnik cerkve, te je lump, kii seveda ne spada v nebesa. Nitt enega poštenega kristjana ni med vw«mi onimi, s katerimi je sodeloval in so-delluje g. župnik Barle v svojem nacionalnem dehi, vsi ti so brezverci, katere je treba preganjati in zaničevati, kajti cerkev je več kot narod in država. Vsi oni pa, ki so prišli v konflikt z veljavnimi zakoni naše države, vsi ti Iso najboljši krščanski možje, najboljši možje našega vernega ljudstva, predstavniki vaega našega naroda itd., kratkomalo ljudje, katerim je že živim zagotovljeno mesto v nebesih. G. svetnik Kalan je eden izmed vodij Imznjostnega pokreta, pogrešamo pa te lepe čednosti in lastnosti v njegovem pismu. To ne kaže ene treznosti v presojanju najtežjih in najbolj odgovornih dogodkov v življenju našega naroda in naše države, ki bi bila tako nu'no potrebna, zlasti vsem onim, ki se z da-dašnjimi razmerami ne morejo oz. nočejo strinjati. Vsi ti gospodje živo očividno še v časih kranjskega deželnega odbora in ne morejo pozabiti blagoslovljene dobe, ko je bila bivša Kranjska vladana večinoma po duhovnikih kot glavnih zastopnikih in predstavnl- menjalti tudi miselnosti, bi zvene iz obravnavanega pisma. Posebno pa je treba poudariti eno. Pisec je katoliški duhovnik, je torej zastopnik stanu, ki si prisvaja izključno pravico vzgajati našo mladino. Kakšna naj bo mladinai, ki bo vzgajana v taki šoli! Če bo mladina slišala, da so vsi oni, ki ne trobijo v rog g. Kalana, lumpje, zločinci in izvržek človeštva, že naprej obsojeni v pekel, potem pač ne bomo mogli reči o tej mladini, da je vzgojena po temeljnem principu Kristusovega nauka, ki pravi, da moramo ljubiti svojega bližnjega kot samega sebe. Kje je farizejstvo, ali pri onem, ki ima svoje versko prepričanje zasidrano v srcu, živi pošteno in častno, priznava pa tudi svoje obveze napram narodu in državi dn je toliko samozavesten, da v delu za narod in državo ne vidi nobenega nasprotsitva s Kristusovimi nauki? Ali pa pri onem, ki ruši s sklicevanjem na Kristusove nauke in na verski čut našega naroda ono težko delo za narod in državo, ki se še nikdar in nikjer ni vršilo v tako težkih prilikah, kot se vrši pri nas? Odbijajoč je fanatizem, ki veje iz vrstic tega pisma. Izdajalci in Judeži so oni slovenski duhovniki, ki so šli v Beograd z deputa-cijo izročit našemu vladarju udanostno adre-so, najboljši krščanski možje pa so oni, ki so bili sojeni v šenčurskem procesu. Sokolstvo kvari mladino! V naši državi je katoliška cerkev preganjana! 0 tem ne more biti dvoma, saj pišejo tako nemški listi. Če bi človek ne živel doma in ne videl od blizu, kako ne ravno slabo se godi našim duhovnikom, da ni nihče izmed njih preganjan, da uživa polno zaščito države in ljubezen naroda vsak, kdor zna ločiti vero in politiko, ta bi gotovo verjel tako apodiktičmiim trditvam gospoda svetnika kot prvaka našega treznostnega pokreta. Ker pa mi vse to vidimo na lastne oči, naj nam gosp. svetnik oprosti, če trdimo, da ni zapisal resnice. In če je to netočnost zapisal v pismu na svojega duhovnega sobrata, kii živi med nami in kljub svoji popolni treznosti gotovo še ni mogel konstatiraiti, da bi bila vera pri nas preganjana, poltem lahko mirno sklepamo, da je pisec še mnogo manj točen v izjavah, ki jih podaja drugim, o prilikah v naši državi manj informiranim poslušalcem. Odkod črpajo nemški listi izmišljotine o preganjanju vere v naši državi? Ne trdimo, da iz ust g. svetnika Kalana, jasno pa jih črpajo iz ust enako mislečih ljudi, saj vemo, da g. svetnik Kalan v tem svojem napačnem nazi-ramju ni osamljen med svojimi duhovnimi sobrati. Cenimo vero in cenimo duhovščino, toda zadnji čas je, da tudi naša duhovščina krene z dosedanje poti in se podredi interesom naroda in države. Če je to storil Vatikan v Italiji, kjer se vrše na ljubo fašističnemu pokre-tu in nasilnemu asimiliranju naše manjšine pred očmi Vatikana največja nasilja nad našim ljudstvom, pa najvdšji cerkveni dostojanstveniki kljub temu proglašajo nosilca vsega tega nasilja kot »od Boga poslanega«, potem kot prepresti nacionalisti res ne razumemo, kako se more naša duhovščina upirati voijii našega vladarja in idejam 6. januarja 1929, s tem pa tudi volji vseh ornih, ki so za to državo v resnici delali in krvaveli. Gospod svetnik Kalan naj nam dovoli vprašanje, kam vodi ta pot in ali ne bo ravno vera največ trpela, če ne bo naš katoliški kler spremenil svojega naziranja. Vsaj 99% onih, ki prisegamo na idejo enega naroda in ene države, nas je v srcih vernih, spoštujemo vero iin cerkev, spoštujemo tudi duhovnike, toda kot namestnike božje samo, kadar vrše svojo službo. Kadar pa ne vrše svoje službe, takrat so za nas ljudje kot smo vsi drugi, kadar se pa spuščajo v zadeve dnevne politike, so pač pristaši in agitatorji enega i-zmed političnih naziranj, pa prav nič več. Bilo bi žalostno in obupno, če se ne bi pojavljala trezna in premišljena1 struja tudi že med našiimi svečeniki. Znano nam je, da narašča število pripadnikov te struje in da obstoja ta struja D najboljših duhovnikov. In vsak duhovnik, ki je čital pismo g. svetnika Kalana, si je moral staviti vprašanje, kam bo prišla vera, če se jo bo vpletalo v razne procese in oe se bo označevalo za izdajice aktivne duhovnike, ki so gotovo na svojih mestih, pa niso storili nič drugega kot to, da so se šli klanjat svojemu narodnemu vladarju. Kar je bilo dopuščeno pod Avstrijo, je menda tudi sedaj, če je bilo klanjanje apostolskemu Veličanstvu samo ob sebi razumljivo in nujno potrebno iz verskih in cerkvenih razlogov, potem je to še bolj potrebno danes, ko se klanjamo svojemu domačemu, narodnemu Vadarju kot prvemu Jugoslovanu, kot predstavniku svoje narodne države. Če hi ne spoštovali vere in cerkve, bi morali biti veseli pojavov kot je obravnavano pismo. Tako pa moramo javno protestirati proti takim izlivom nestrpnosti in opozoriti, da nismo več v časih, ko se je lahko klicalo vladarje v Kanoso in ko se je lahko izreklo prekletstvo nad celimi narodi in državami. Taka sredsta ne drže več danes. Kam pa vodi odpor proti državnim oblastim, kaže zadnji primer, ko so kmečki fantje vrgli »nedolžno poleno« skozi okno v stanovanje ne dovolj katoliškega upravitelja. Kaj morejo kmečki fantje za to, če je to nedolžno poleno eksplodiralo in ogrožalo življenje 3 ljudi? To je vendar povsem nedolžna šala, katere se ne more vzeti resno! Tudi take »šale« so plod mentalitete, ki veje iz obranavanega pisma. Kaj bi rekel g. duhovni svetnik Kalan, če bi si mi brezverski nacijonalisti dovolili podobno »šalo«? Nismo se doslej pečali posebno veliko z delovanjem bivše SLS, ker smo mislili, da bo vendar prevladala treznost. Danes pa lahko ugotovimo in to ne morda v zvezi z obravnavanim pismom, marveč na podlagi raznih dejstev, da se je politična borba prenesla na cerkveno in versko polje. Kaj naj rečemo, če je mogoč slučaj, ko katoliški duhovnik z Najsvetejšim v rokah javno pokaže zaničevanje poštenemu nacionalnemu delavcu s tem, da ne blagoslovi tega poštenega nacionalista, čeprav izkaže čast Najsvetejšemu, marveč mu pokaže hrbet in vzbudi v srcih nepoučenega ljudstva prepričanje, da je treba Najsvetejše skrivati pred kužnim pogledom tega nacionalnega delavca, ki ni storil prav nič drugega kot to, da vzgaja mladino v duhu narodnega in državnega edinstva? Našteli bi lahko še mnogo podobnih primerov, zadošča naj ta. Kdo je v takem primeru bolj prizadet, ali pošteni nacionalni delavec ali pa vera? Ob zaključku le še to. Politično vodstvo bivše SLS išče možnosti, kako bi rešilo sebe in svoje pristaše iz one osamljenosti in brez-pomembnosti, v katero je prišla bivša SLS po lastni krivdi s 3. septembrom 1931. Poskusi so se doslej ponesrečili in prepričani smo, da se bodo morali gospodje generali bivše SLS prepričati, da je doba blejskih paktov minila enkrat za vselej. Tam torej nastopa iztreznjenje pod silo razmer. Upamo, da ne bo treba pri nas postopanja a la Mussolini in Hitler za iztreznjenje v vrstah onega duhovništva, ki ne zna ločiti verskih in posvetnih stvari. kih takrat vsemogočne SLS. G. svetnik Kalan opozarja na primer nemških škofov, ki so nastopili proti onemu nemškemu nacionalizmu, kateremu je nairod več kakor vera. Nastopili so nemški škofje, ko pa je Hitler pokazal svojo pest, so hitro našli kompromis in danes blagoslavljajo ono, kar so preklinjali prej. Če pritegnemo še primer Vatikana in fašistično Italijo, potem mora v vsem tem videti vsak trezen človek dokaz, da se zna tudi vojskujoča cerkev prav dobro prilagoditi vsakokratnim političnim razmeram in da zastopa dosledno priinaip: naslanjaj se vedno na močne bataljone. Čemu bi naj bila izjema samo pri nas? Očividno zato, ker gospodje še ne vidijo močnih bataljonov, ker gospodje še vedno upajo, da bodo s pomočjo vere in cerkve zavojevali ne samo duše, marveč tudi misli našega naroda in jih usmerili tako, da bomo imeli že na zemlji raj. Bojimo se, da je ta sol pokvarjena in da bo juha, ki si jo bodo gospodje solili s to soljo, zelo grenka. Gospodje pozabljajo, da živimo danes v letu 1933 in da se razvijajo dogodki z uprav filmsko naglico. Kar je bilo včeraj res, je danes že neresnično. Poglejmo Španijo. Proti komu se je najprej obrnil srd mase, ki je stoletja in stoletja sledila slepo svojim duhovniškim voditeljem kot božjim namestnikom in sploh ni upala misliti kaj drugega kot to, kar je slišala iz uist svojih duhovnikov. Ko pa je ta masa začutila malo prostosti, je takoj udarila po svojih pastirjih in jih razgnala. Ne pomaga nič pisanja po listih, prerokovanje propasti te in druge države, življenje gre svojo pot, pod pritiskom tega življenja se bodo morale JAVNA VPRAŠANJA 1. Ali je g. Frelih odložil predsedstvo »Prvega društva hišnih posestnikov« in kdo je sedaj predsednik? 2. Koliko plača društvo za prostore g. Frelihu na leto? 3. Ali dobiva predsednik društva kako funkcijsko doklado? 4. Koliko so znašali potni stroški g. predsednika Freliha v letu 1932? Prosimo za točen odgovor. PREJELI SMO IN PRIOBČUJEMO V št. 18 »Pohoda« z dne 6. t. m. vprašujete mene in obč. svetnika ga. Rada Hribarja, kaj nama je bilo dalo povrni za podpis vloge na takratnega bana D ra veke banovine ing. Serneca z dne 8. maja 1930 in kakšen uspeh je imela ta vloga. Da mi kdo ne bi mogel očitati nevljudnosti, se usojam na tako oblikovano vprašanje v svojem imenu odgovoriti to-le: Poleg mene je omenjeno vlogo podpisalo še 14 obč. svetnikov. Cenjeno uredništvo torej lahko na vsakega izmed teh obč. svetnikov stavi isto vprašanje in bo prejkone dobilo isti odgovor. Vloga, ki uosi naslov »opozori-tev in predstavka«, opozarja gospoda bana na tedanje občinsko gospodarstvo ter prepušča preeeno iin ugotovitev v vlogi izrečenih očitkov na račun tega gospodarstva preudarku gospoda bana. 0 uspehu te vloge ne vem dosti odgovora. Vem le to, da je gospod ban ing. Sernec vlogo predložil ministru notranjih del. Glede uspeha vloge se je torej treba obrniti na drug naslov. S tem bd bilo vstreženo želji, da odgovorim na točno obeleženo vprašanje. Le, ker nagib za to vprašanje spravlja v nekako zvezo zaupnico, ki jo je župan g. dr. Puc prejel na seji kluba občinskih svetnikov dne 2. arja 1933 in katero zaupnico sem tudi jaz podpisal, naj pojasnim, da sem podpisal zaupnico potem, ko je gospod župan mogel razpršiti vsak dvom glede utemeljenosti govoric, ki so se trošile po Ljubljani v poslednjem času in z ozirom na katere govorice se je predlagala zaupnica, Z odličnim spoštovanjem dr. Ravnihar. PRED KONCEM ŠOLSKEGA LETA Na energičen poziv prosvetnega ministra so morali rektorji naših univerz izdati poeeb-ne odredbe proti raznim agitatorjem im hujskačem, ki so s svojimi komunističnimi im drugimi programi metili znanstveno delo in študij na naših vseučiliščih. Odredbe so zelo mile in jih bo treba najbrže poostriti. Na vsak način univerza ne sme biti več prizorišče protidržavnih demonstracij. Vsak tak pojav je treba v kali zatreti. — Za politiko in agitacijo je prostora drugod dovolj — univerza je hram znanosti in vede. Še energične je pa je treba napraviti konec vsakri taki agitaciji na srednjih šolah. Ni nobena skrivnost, da so komunistični agitatorji segli tudi med srednješolske vrste. Dokaz, kam vodi zboljše-viziranje srednješolske mladine, nam je nudil oni koncert v Mariboru, o katerem je poročalo tudii dnevno časopisje. Od komunističnih vodij nahujskani mladiči so se vedli pri koncertu, kjer so peli njihovi šolski tovariši, tako, da bi bila morala šolska oblast takoj napraviti red. Vsako opravičevanje takih dogodkov je odveč. To je bila javna komunistična die-monstracija v koncertni dvorani. Kolovodij bi ne bilo težko ugotoviti. Ako nečemo, da se izgublja mladina v protidržavnih skritih krožkih, je treba postopati brezobzirno. Gimnazije je treba1 očistiti ljudi, ki zapeljujejo mladino na napačna pota. Bližamo se koncu šolskega leta. Zdaj je čas, da se odsrtrami/ vse, kar ne spada v našo državno šolo, kjer je nacionalna vzgoja prva stvar. Ljudi, ki agitirajo proti petju državne himne in se posmehujejo vsemu, karjmora biti vsakemu, predvsem mlademu državljanu sveto, je treba odstraniti iz šole. Profesorski zbori in direktorji ho odgovorni za to, kar se godi na naših srednjih šolah, zato je treba energično zatrebi vsako protidržavno agitacijo, ki se pojavlja v rasnih oblikah ... _______ »SPAR- U. VORSCHUSS-VEREIN CILLJ rceistriorto GenoSgenSehaft mit unbeschranktor Ilaftung« lana še leta 1933 tak samonemški ko-vinski pečatnik. Naši državni urada pa apre-iemaio tako zaoečateno pošto in vret ice z de- štev. 20. »POHOD« Stran .1. Z obhodov Jesenice PRILIZUNI Slovenski punktaši so nam svoj čas prinesli v modo zeleno kravate, katerim pa ni bilo usojeno dolgo življenj©, ker so bile precej »drage«. Zdi se naim pa, da so klobuki z zelenim trakom in gamsovo dlako mnogo cenejši. Včasih smo jih videlii samo pri nemškem in nemčurskem osobju 'tukajšnje tovarne, zdaj pa so se začeli dičiti z njimi tudi naši gospodje tu in iv bližnji okolici. Vprašamo jih: Ali Vam je res tako neznansko moderno vse tisto, ikar vidite na švabskih buticah? Če kaj kmalu ne boste prenehali s to modo, bomo to, kar danes samo slutimo o Vas, smatrali M resnico: da se prilizujete svojim valpetom za ceno svojega narodnega ponosa! Saj — do t«l se Šim že priklanjate! NEKEMU MLADENIČU ZA KLOBUK Ze večkrat smo srečali nekega mladega gospoda na cesti z Jesenic proti Javorniku, ko se je zabaval v družbi mladih švabskih in nemčurslkih puhloglavk. Nič ne bi črneli proti temu — saj gospodič sam ne govori nemško, ker ne zna, pač pa se nam čudno zdi, da dopušča nemoteno in tako glasno nemško regljanje, ki mora izzvati vsakega nacionalista. Če hi se gospodič rad nemško naučil, naj gre drugam, na javni cesti za to ni prostora! Če bo svojo narodno čast še kdaj tako branjevsko predajal, ga bomo navedli z imenom. Mlečno-zobe punčare naj si pa tudi zapomnijo, da je to zadnji opomin tudi njim! OPOMIN V neki okoliški gostilni smo nedavno čuli »jodlati« nekega gospoda, ki .je funkcionar v nekem narodnem društvu in povrhu še državni uslužbenec. Želimo v njegovem lastnem kakor narodnem interesu, da je bilo to prvič in zadnjič! Prav tako opominjamo neko gospodično, iiaj ne išče srčnega prijateljstva pni privan-4č*uik, izvlekel velik robec in si obrisal pot, ki mu je oblival obraz, vrat in ves život. Nato je z dolgimi kleščami pograbil daljši kos 'železa in ga porinil v žareči ogenj. Okoli Janeza, ki je bil velik in močan, je '"se kovalo, vse delalo, se vse znojilo. V ko-''ajunicti je gorelo veliko ognjev in rdečilo in ftiehčalo železo. Veliko težkih kladiv je s truščem udarjalo na mogočne podstavke in streglo obrneta tla, še bolj: pa odimljeno, -pošast-stavbo. Znojna telesa mladih in starih, star »litih in izžetih kovačev so se pripogibala ob •lakovalih, udarci mnogih rok so zveneli kakor 'Mogočna godim dela, okrepljena z redkejši-mi, a silnejšimi udarci velikih, z vodno močjo Sftamiih kladiv. Na vseh straneh so prasketale ,!r* odletavale iskre, pekoči odpadki razbeljenega že3eza, po katerem so padala kladiva. Janez je čakal, da se je njegovo železo (jgrovalo. Tmnoteoi oddih mu je povrnil nekaj moči. Z živim, ostrim pogledom je obšel hrupen vrvež v kovačnici in kmalu zgrbančil od znoja iin saj umazano čelo. »Kaj ti visi na duši?« ga je vprašal mlajši kovač Simon Ogrič, ki je na najbližjem nakovalu uravnaval tanko os in ee previdno, z opreznostjo približal Janezm. »Veliko preveč, da bi kar takole na krat* leo dal od sebe listo, ^ar pretruišl j u,jom,« je Ogovoril Janez in obrali! železo v ognju. »Kaj modrijaniš takega?« »Težke reči so nad nami. Aili nič ne gj&- okoli sebe, fant? Ali ti nobena skrb ne fcmljo spanja iin ne mori srca?« Janez je pogledal fanta tako zelo, da je Povesil glavo in se kakor v zaslombo pred ^žkirrii vprašanji še bolj oprijel klešč in kla-®va. Ničesar mu ni odgovoril. Janez se je ®*®51 po drugih kovačih, vsakega posebej je Prodrl z očmi, vsakega zase je vzel na tehtn.:-00 svojih misli. Vsi so se mu zazdeli kakor mlad fant pred njim. Vsi so bili samo znojni in zmaličeni, malokdo je pa imel od težkega premišljevanja razorano čelo. V kovačnici je hrup kovanja nenadoma postal večji in tempo dela silnejšd. Vsi kovači in njihovi pomagača so še vestneje izvrševali svoj posel, niihče ni nikogar po nepotrebnem ogovoril, vsaka beseda je veljala samo delu, vsak gib posvečen samo njemu. Med vrati je stal ravnatelj kovačnice in nekaterih drugih oddelkov v tovarni, zgrban-čeni iin koščeni K6rner. Z zeleno vodenimi očnui je gledal na podložne mu kovače in si mašil ušesa pred neprijetnim ropotom. Za njim se je pojavil debelušast kovaški mojster Beniger in mu z veliko uslužnostjo razlagal iin kazal započeta dela v njuni bližini. Komer ..'e godrnjal rjn prikimaval, kratko spraševal in stopal v mojstrovem spremstvu po kovačnici. Ko se je je nagledal in mu je tudi zakajeno, dušeče vzdušje začelo presedati, je odšel v pisarno Mojster je pa osital pri svojih delavcih dn jih nadzoroval. Najbolj se je pomudil pri največjem vodnem kladiivu, kjer so naporno, ob hudi vročini kovali in krivili del velikega obroča za okroglo tovarniško napravo. Kovačem in pomagačem je bil mojster manj mar kakor pa ravnatelj, čigar poglede so težko prenašali. Njegov odhod jim je bil majhno odrešenje. Delo so vršili skoraj v istem tempu, čutili so se pa svobodnejše. Zlasti Janez ni prav nič rad videl KOrnerja. Ko ga je opazil, je stisnil zobe in zaškripal z njmi. Železo, ki se je la čas razgrelo, je potegnil iz ognja in ga ponesel pod prosto kladivo. Ko je ravnatelj odhajal, ga je znova vtaknil v žerjavi-oo in odprl meh. Premalo ga je prekoval, še ga je moral razgreti. Obračal ga je v ognju, zraven pa škilil za Kornerjem. »Če bi tega vraga strela ubila,« je siknil proti Simonu, ko je zginil ravnatelj skozi vrata, »potem dam za peto mašo, čeprav ne hodim v cerkev. Ta nam pije kri, ta pijavka!« Sitnic n je plašno namiigndil na mojstra pri velikem kladivu in brez odgovora delal da- lje. Janez ga je odpravil z jeznim pogledom in se tudi sam zatopil v delo. Kladiva so udarjala. Telesa so se znojila ... Ko se je nagnil dan v večer, so kladiva obstala, znoj se je brisal dn sušil, zmučeni kovači in pomagači so se odpravili iz kovačnice. Janez Klun je šel sam, mrk in zatopljen v misli. Za nikogar se ni menil. Simon Ogrič je šel za njim in ga kar ni upal ogovoriti. Ko sta bila pa že daleč od tovarne, je le pospešil korak, da sta šla vštric. »Zakaj se tako držiš?« je nagovoril Simon. »Ali naj se smejem?« je zamorel Janez. »Tega ne mislim.« »Potem pa drugače govori. Časi niso za zabavo. Kdor je kaj 'poštenega človeka, njima veselih misli. V zraku vise nevarne stvari. V kratkem se z nami poigrajo? Ali nič ne gledaš okoli sebe? Ali prav nič ne razumeš dogodkov?« Janez je trdo spraševal, Simon je plaho odgovarjal: »Kaj bi ne razumel? Nekaj že zajame moja pamet, vsega pa nobena. Preprost človek nd za visoko učenost.« »Ne gre za učenost!« je zarohnel Janez. »Za naše pravice gre. Za naš obstoj, za naše življenje ali pa za smrt. Vedno bolj gospodarijo nad nami tujoi. Ali jih ne vidiš, kako se šopirijo? Oholeži! Da bd jdh vrag!« Janez je stisnil ustnice in zaškrtal. Simonu je bilo nerodno, gledal je v tla in zmajeval z ramenii: »Vidim, vidim. Ampak, kaj pomaga, če vidim? Kaj pa moremo? Je že tako.« »Drugače bi moralo biti!« je zarentačil Janez. »Sami smo krivi, če se tujci norčujejo dz nas. če nas prezirajo dn izkoriščajo. Če nam jemljejo pravice in nalagajo dolžnosti. Hlapci smo, zato potrebujemo gospodarjev. Na bič so nas privadili, rod za rodom nam viepajo ponižnost v glavo. Zato je tako. Zato si upajo razni Kornerji igrati visoko gospodo. Zato vdano tlačanimo vsakomur. To je sra- motno! človeku se vse upira, če ima količkaj .ponosa v sebi.« »Pa je treba požreti, čeprav se upira,« je dejal Simon in s tem Janeza močno razjezili. »Ti govoriš kakor vsi naši omahljivci!« je zarobantil Janez nad njim. »Ali te ni nič sram? Suženjsko pamet imaš, vsi naši ljudje so v njn zakovani, samo redki spregledajo. »Vedno je tako, Janez.« »Pa ne sme pri tem ostati!« »Td se zaman zaganjaš v te reči. Ne misli, da te ne razumem. 0, predobro! Ampak pomagati si ne moremo.« »Če bi hoteli, je pomoč kaj kmalu pri rokah.« »Motiš se, dragi Janez. S tistem, ki ima denar in oblast, postavo dn žandamje v rokah, se ne moreš bosti.« »Ali naj se potem kar tako pustimo?« - Simon ni vedel kaj reči. »če ljudje hočejo, premikajo gore,« je začel po molku zatrjevati Janez. Tudi ml bi lahko marsikaj premaknili. Pa nočemo. Ker smo plašljdvi, ponižni hlapci. Naše kovaške roke bi jim pokazali. Našo pest!« »Vsakdo se boji.« »Vidim, res je tako. Saj še govoriti ne upamo. Redki imajo pogum. Ampak, ali naj se res pustimo uničiti? Počasi nas zastrunlj^jo. Vedno nam odkupijo kakšno dušo. Denar je res bog, oblast in pravica.« Pred njima se je nekaj zalesketalo. Danila sta oči in se srečala s pogledi avstrijskih žandarjev, ki sta oblastno korakala po oesti. Lesketajoča bajoneta vrhu pušk sta Janeza stresla. Ko je imel žandarje za seboj, je pljunil v stran in dejal Simonu: »Zandarji in biriči so za nas, za naše gospodarje pa dobiček in razkošje. Enkrat mora tudi temu odzvoniti.« »Kako, Janez? Nihče se ne mara nasaditi na bajonet. Ljudje so vezazni, družine imajo, pa tudi drugače vsakdo rad živi. Kdor se pa postavi proti današnji gospodi, se sam zaleti na bajonete.« (Dalje.) Svoji k V leta 1919 se je fcdvša podružnica A. Zaokl-mm Sinovi v Ljubljani nacionalizirala um pecisnovala v družbo z o. z., katero družabnik je poleg A. Zankln-ovih sinov, pole. industrialca Ivana Rakovca postal tudi sedanji lastnik in šef firme g. Franjo Medič, roji 18&4 v Ljubljani in semkaj pristojen. Že takrat je prevzel kot poslovodja vodstvo obrata in ga vodii s spretno roko v smislu narodno-nacion^jkiega gospoda ijstv a. Ker je bilo svoječa&no le malo lokalno obratovališče, je goepod Medič skrbel za to, da se je že v letu 1923 kupila bivša H utečeva oljarna v Medvodah, katero je počasi razširjal iin uieje-val evrham in prilikam primemo po svojilh najboljših močeh. Sukceeivno je prizidava! in postavljal nove objekte, ter v letu 1926 zgradil tudi novo moderno urejeno tovarno laikov. V letu 1927 je odslovil inozemski druiabnii-ški kapiiai in postal sam lastnik celokupne- ga podjetja. Da je mogel vsestransko zadovoljiti razmahu svoje stroke je v letu 1930 prevzel tudi bivšo tovarno suhih barv »Bistra« družba z o. z., katere družabndik je M že dotlej, v Domžalah. V letu 1931 je postavil v Medvodah posebno napravo za destilacijo surovega cinka in tako začel prvi v Jugoslaviji proizvajati cinkovo belilo. Načrte za popolno preureditev (in modernizacijo celokupnega obrata, kakor izgraditev modernega kemičnega laboratorija in pa upravnega poslopja v Medvodah, ter s tem v zvezd potrebnih lokalov, ki bi tudi v higienskem pogledu ustrezali pomožnemu osobju pa je prečrtala nastala vsesplošna kriza in stagnacija v obratovanju kakor v poslovanju te stroke sploh. Kljub temu, da je v Jugoslaviji poleg tega v tej stroki še eno večje domače in več .manjših domačih podjetij, so se v našo državo naselile še 3 inozemske firme in na ta način naše tržišče preplavile z naravnost umazano in obče škodljivo konkurenco med posameznimi domačimi podjetji v tej stroki. — Finima je glavni dobavitelj lanenega fimeža državnim železnicam, tem poleg tega tudi lakov in barv vsem v poštev prihajajočim državnim ustanovam. Znana je po svojih kakovostno prvovrstnih proizvodih in solidnih cenah širom oele naše države. Podatki o domačem podjetju Medič-Zankl d. z o. z., tovarne olja, fimeža, lakov in barv, lastnik Franjo Medič, centrala v Ljubljani. Gospod Franjo Medič je lastnik firme Medič-Zankl tovarne olja, fimeža, lakov in barv, družba z o. z. centrala v Ljubljani, tovarne v Ljubljani, Medvodah in Domžalah in podružnice oz. skladišča iin ekspoziture v Mariboru, Novem Sadu in Beogradu. Obrativališče v Ljubljani je vezano s tovarno v Medvodah, tako da se emajlni laki, oljnate barve An steklanaki kit končno dogotav-lja v Ljubljani. Proizvodi se ca 16 vagonov oljnatih barv, 8 vagonov ema,lno-lakastih barv in 15 vagonov kita. Lahko bi se pa proizvod- svojim lo 50 vagonov oljnatih barv, 60 vagonov emajl-no-Lakastih barv, 90 vagonov steklarskega kita. Navedli smo sedanje stanje, ki je seveda z ozirom na obstoječo stagnacijo za 40 do 50 odstotkov izpod normalnega stanja prepnjih časov. Za celokupen pogon se potrebuje letno: 20 vagonov žaganja, 10 vagonov drv, 10 vagonov koksa, 10 vagonov premoga in 150.000 kw ur elektrike. Vsi navedeni podatki se razumevajo za produkcijo. Laneno seme se nabavlja po večini iz Argentinije preko Trsta, deloma pa seveda tudi domače laneno seme, v kcililikor je pač na razpolago. Surovine za proizvodnjo lakov razen bencina in pa terpentina, nabavlja po večini v inozemstvu, ker se v tuzemstvu ne proizvajajo. Porabi se ca. 200 vagonov lanenega semena iz katerega se proizvede ca 60 vagonov lanenega olja in pa ca 130 vagonov lanenih tropin. Laneno olje se večinoma uporabi za proizvod lanenega fir- neža, laneni firnež pa deloma za oljnate barve in lake deloma pa tudi za pleskanje lesenih predmetov oz. stavb. Lanene tropine se prodajajo za krmo goveda in piašičev deloma v domači zemlji, največ se jrih pa izvozi v Avstrijo iin Nemčijo. Lakov se proizvede 8 do 9 vagonov. Lahko pa bi se proizvedlo, če bi bil obrat polno zaposlen letno 80 do 90 vagonov lanenega olja, 170 do 190 vagonov tropin, 16 do 20 vagonov lakov. Obratovališče cinkovega belila. V to svrho se uporablja surov cink, domač in pa remelted- in trdi cink, ki ga uvaža iz inozemstva. V to svrho se uporablja seveda tudi koks in deloma plinsko olje. — Proizvede se ca 25 vagonov ainkovega belila letno pri zaposlenju 10 do 12 delavcev, moglo pa bi se proizvesti 60 vagonov cinkovega belila letno pri zaposlenju 12 do 15 delavcev pri polnem obratovanju. Podjetje ima tudi obratovališče za proizvod ocetne kiisline s kapaciteto za proizvod. 60 vagonov 80% jakosti letno pri zaposlitvi 8—12 delavcev. Ta obrat pa sedaj stoji vsled nad-produktije tovrstnega kisa v ostalih dveh tovarnah v naši državi. Namerava se pa obratovanje preurediti v najmodernejšo tovarno za proizvod kisove kiisline iz vina in koruze. V tovarni obstoji tudi moderna naprava za filtriranje jedilnega olja. Prostora je za shra-njenje 40 do 50 vagonov lanenega semena, 25—30 vagonov lanenega olja in firneža, 7 do 8 vagonov lakov in 50 do 60 vagonoiv lanenih tropin, 15 do 20 vagonov surovega cinka in 4 do 5 vagonov koksa itd. Tovarna je urejena na pami in vodni pogcin. V tovarni v Domžalah se proizvajajo vse vrste suhih barv, surovine so večinama domače in le deloma inozemske. Proizvodi se ca 50 do 70 vagonov barv s ca 30 delavci; lahko pa bi se proizvedlo pri polnem obratovanju 150 do 200 vagonov raznih suhih navadnih prstenih, olepšanih in kemično čistih barv prii zaposlovanju 35 do 50 delavcev. Podjetje zaposluje samo domače delavstvo in nameščenstvo. In vsak objektiven opazovalec ve, da je bilo pri proračunski debati tudi tako. Zato je gospod obč. odbornik, ki je razkril skrivnost, da bi pri zmanjšanju prejemkov občinskih uslužbencev padla kupna sila, ni pa prišel tako daleč, da bi uvidel, da bi se ta zmanjšek pojavil pri drugih v istem iznosu kot povišek, zaklical: Bo že sokolstvo z njim obračunalo! Ta tendenca nekaternikov, ki nosijo sicer mogoče sokolski znak in včasih še rdečo srajco, ki pa nimajo nobenega znanja o vsebini jedra sokolske ideje, ali je pa v praksi ne spoštujejo, se je temeljito izjalovila. Čast sokolstvu, ki je brez vabila, pojasnila in prošnje odločno in neustrašeno dokazalo, da ne dovoli, da bi se njegove svetinje vlačile v izvensokolsko podporo in zlorabile v nesokolske svrhe, pa bodisi od kogarkoli. Ker nisem preklical svoje opombe k nakupu Luckmanove hiše tudi po pojasnilu br. inž. Bevca, sem moral slišati iz ust g. dr. Puca: Ce ste Sokol. En list je prinesel celo: Niste Sokol, česar pa jaz nisem slišal. Preden o tej zadevi natančneje govorim, si dovoljujem poudariti, da v težkih časih gospodarske "teanosti pač ni umestno, da se v regulačne in druge svrhe odkupujejo dragi objekti in zemljišča. Že iz tega razloga bi se morala ustanoviti nakupovalna komisija, ki bi takih za mestno gospodarstvo v današnjem času neprimernih nakupov ne vršila. Preprečilo bi se na tak način pa tudi to, da bi n. pr. cena za drva v različnih oddelkih proračuna ne figurirala z po m’: Din 92, 112, 150. Današnje mestne investicije bi morale imeti strogo socialen značaj, t. j. nuditi bi morale kar največjo možnost zaslužka siromakom in ne prevelikega deleža onim, ki že imajo več kakor dosti. Sramotno nizke mezde delavcev za nevarno in naporno delo se pa sploh ne bi smele dopuščati. Naj sledi pojasnilo, zakaj nisem ničesar preklical. Če sem namignil, da pri nakupu Luckmanove hiše kupec ni imel zadosti energije, da bi bil še tistih 200.000 Din »dol zbil«, nimam naravno ničesar preklicovati. Ko bi pa bil rekel, da je kdo 200.000 Din »zaslužil«, ne bi bilo rečeno, da jih je moral zaslužiti občinski odbornik ali mestni uradnik. Vrst ljubljanskega prebivalstva je vendar še več. In zakonite provizije za posredovalca iz teh vrst so vendar dovoljene. Sicer je pa g. dr. Puc pri neki priliki sam omenil, da je policija o nekem občinskem odborniku poročala v Beograd, da se govori, da jemlje provizijo, da pa se mu to ne more dokazati. Da tudi potem, ko je br. inž. Bevc rekel, da je pri nakupu Luckmanove hiše tudi on sodeloval, nisem, nič preklical in ne bi bil nič preklical, tudi ko bi mi bila priložnost dana, bil je vzrok ta: S svojim preklicem bi bil brata inž. Bevca kruto žalil, ker bi bil s preklicem priznal možnost, da bi jaz smatral pod gotovimi okoliščinami tudi njega za nekorektnega dejanja zmožnega. Ker je pa to v vsakem slučaju po mojem globokem prepričanju izključeno in je njegova nesebičnost vzvišena nad vsak sum, sem bratu inž. Bevcu prihranil globoko žalitev, zato pa sebi nakopal g. dr. Puca: Če ste Sokol (ev. niste Sokol). In nato moram reagirati. Naj se mi oprosti, da prisiljen govorim o stvareh, ki se tičejo moje malenkosti, ki bi jih sicer nikoli ne bil iznesel. Takoj ko sem se vrnil po dovršenih naukih z Dunaja v domovino, sem vstopil v Ljubljansko sokolsko društvo. 37 let sem neprestano Sokol. Seveda sem respektiral sokolska načela tudi v javnem delovanju in svojem poklicu. Za način moralne vzgoje poverjene mi naše nežne mladine naj bodo vzgled ti-le stavki, ki sem jih pobral mimogrede iz mojih Latinskih vadnic: Nepošteni in neznačajni možje po občnem mnenju niso vredni častnih mest' in visokih služb. Lepo in pravično bi bilo, da bi bogataši vedno pomagali tistim, ki so brez vsake krivde revni in pomoči potrebni. Tisti, ki imajo moč v rokah, naj vedno pomnijo, da je treba biti pravičnim proti vsem, tudi proti neprijateljem in najnižjim ljudem. Ne delajte drugim, kar nočete, da se zgodi vam! Teži za tem, kar je običajno! Ljubimo dobrega vladarja in domovino; ljubimo resnico in pravico in poštenost, cenimo više lep značaj, kakor denar in časti! Kaj bi moglo za človeka, ki svoj narod in domovino ljubi, biti hujše kakor videti, da so lastni sinovi njiju izdajalci? Dobri bodo prav delali, če tudi jim preti zaradi tega zavist in nevarnost. Sedaj še pristavljam: Društveno in javno delovanje brez socialne pravičnosti je zločin in brutalnost. Komur postane vsebina navedenih stavkov ne-razdružen vadeinecum na poti življenja, ta poslane vzoren človek, kremenit značaj, ki ga dičijo one lastnosti, katere edine bi mogle človeštvo preroditi tako, da bi zavladala na svetu vseobča ljubezen, pravica, mir in zadovoljnost. Gotovo je pa tudi, da mora avtor svoje nauke vpoštevati zlasti še v društvenem in javnem življenju, če se noče izpostaviti opravičenemu nazivu hinavca in brez-značajnika. Razume se, da sem v Avstriji kot državni uradnik-Sokol moral napraviti križ čez svojo karijero v trenutku, ko sem oblekel sokolski kroj. Kot Sokol pa nisem čepel morda strahopetno v kotičku, temveč sem kot starosta sokolske župe Ljubljana I in obenem podstarosta Slovenske Sokolske zveze pokazal — in to v številnih javnih govorih —, da više cenim blagor in srečo naroda kakor denar, osebne časti in koristi. USTANOVITEV SAVEZNE STREIJACKE DRUŽINE Dne 2 . marca t. 1. se je vršil v Železnikih ustanovni občni zbor strel jačke družine. Družina šteje 40 članov. Odbor je bil izvoljen sledečo: predsednik: Joško Doinšar, posestnik; podpredsednik: Oskar Hrast, šol. upravitelj; tajnik: Mirko Demšar, trgovec; blagajnik: Janko Benedičič, šol. upravitelj: odborniki: Gvido Iglar, gozd. uprav., Marjan Thaler, trg., podpor. Petar Jovanovič, Peter Šmid, posest, sin. Pregled, računov: Polde Košmelj, mesar in pos., Franc Benedik, pos., Franc Hafner, posestnik. Odbor je bil soglasno izvoljen. Strelišče imamo že urejeno in sicer na 100, 200 in 300 m, tako, da bomo takoj, čim dobimo puške, začeli z rednim streljanjem. Za ureditev strelišča ima vse zasluge gozd. uprav, pri veleposestniku Egru g. Gvido Iglar, po katerega načrtih je strelišče res strokovnjaško izdelano. Materijal in druge stvari so pa v veliki meri prispevali člani sami in pa tukajšnji meceni. Anton Mohor: »KOSOVSKA »RAMA« Poizkus g. Mohorja, ustvariti kratko zgodovinsko dramatično delo, je za mladino in tudi za podeželsko ljudstvo, ki je o naši na- Seveda plačilo za mojo »drznost« ni ieoatalo. Takoj 13. septembra leta 1914. sem moral rkljob svojim 45 letom zamenjati sokolsko čepico b vojaško kapo, ki sem jo šele konec svetovne vojne odložil. Ta mi je vzela vse, ker sem izguhil najdražje, kar more imeti oče, vzorno vzgojeno mladino, ki je štiri leta brez opore, brez matere in očeta, delila usodo nežnega drevesca, ki le brez opornega količka izročeno jezi in samovolji viharjev. — Pred leti me je poklical sokolski bral in mi sporočil svojo namero. Odklanjal sem, ifoS da nisem sposoben. »Tvoja preteklost, ugled in Ust« roke so zanesljivo izpričevalo sposobnoeti« ja bil odgovor. Kot starosta sokolske župe Ljubljana seat skušal vedno uveljavljati v življenju vse sokolske vrline, kakor sem jih očrtal v prvem sokolskem radijskem govoru v Ljubljani in jih v neštetih nagovorih širil med narodom. Za nesebičnost in bratoljublje le en vzgled. Nekaj mojih sorodnikom, med njimi en najožji, je brez vsakega zaslužka. Nudi se služba, za sedanje čase dokaj usodna, V moji moči je, kdo jo dobi; in dobi jo moj in oče, ki je v bedi in pomanjkanju. Jaz pa delim naprej svojo skromno plačo drž. srednjeupokojens*. Upam, da sem opravičen reči: Kadar bo goep. dr. Puc dokazal, da odstopa vsaj 50 procenti, ki mu jih nosi lastnost ljubljanskega župana, nekaterim ne posebno imovitim stanovskim tovarišem, šele takrat bo smel o mojem sokolstvu govoriti v hipotetični obliki, v nikalni pa nikdar. S tem sem pač tudi z neznanim sokolskim med-klicarjem, ki me je počastil s »Sokol na papirju* obračunal. Usoda nam je odmerila dobo, ko človek »toliko velja, kar plača«; ko je premnogim gmota Bog, narod in domovina; ko se ne vpraša po provenienci bogastva; ko je možnost spraviti tisoče malih ljudi ob njih imetje, pa vendar hodit kot poštenjak pod božjim solncem. Vzdigati moraš klobuk — če nočeš izgubiti službe — in nuditi roko često ljudem, ki bi v normalnih časih ne hotel imeti z njimi dotike. Živimo v dobi hude moralne dekadence, najgršega hinastva in svetohlinstva. En slučaj je že navedel g. dr. Pue v »Jutru št. 69«. Gost s tako nabasanim želodcem, da kar poka in ogroža na stopnišču banske palače okus in obleko mimoidočih, izkolca krilate besede: Sramota, da sem se zastonj nažrl! Jaz dodajem drug primer: Bogataš, ki je z nepoštenimi sredstvi ogulil na tisoče malih ljudi do kože, ai lako pridobil velikansko premoženje in uživa vse dobrote, ki jih omogoča denar, nastopi na zborovanju zatiranih v vlogi neprekosnega filodema (rodoljuba), hvaleč krompir, fižol, kislo zelje in repo kot najžlahtnejšo hrano, daruje končno s tresljivo roko 80 Din v »človekoljubne« namene a velikodušno obljubo: Bom še dal. Imena ne navajam, saj ga tudi g. dr. Puc ni. Nomina snnt odiosn. Da je le pripovedka resnična! Seveda bi se dalo navesti na stotine takih primerov. Po mestu hodi zlonamerna govorica — njeu oče in propagator je moralen slabič —, da moj nastop v občinskem svetu ni bil sad spontanosti, temveč podpihovanja. Toda resnica je to, da. iz-vzemši dobrega znanca, nisem nikomur niti namignil, da se bom aktivno udeležil proračunske debate, le deputaciji mag. nameščencev sem omenil, da bom mogoče kaj povedal. Ali me je morda ta deputacija našuntala?! — Ne, ne. Jaz sledim edino ukazu vesti in- pozitivnemu odgovoru sokolske misli na vprašanje: Je-li nameravano dejanje dopustno? Brez upoštevanja morebitne Kamere in preteče materialne škode! Zadnji dogodki so podali jasen dokaz, da se izpostavi zasmehu in težkim žalitvam, kdor dandanes brez bojazni in bega zastopa svoje prepričanje z ono odkritosrčnostjo in odločnostjo, ki jo interes celote terja in zasluži. Zadnji dogodki so pa tudi pokazali, da more računati na simpatije in moralno podporo trpeče množice vsakdo, ki neustrašeno brani njene ogrožene koristi. Vsem, ki so mi izrazili v prijazni obliki priznanje in svoje razumevanje za mojo odkritosrčnost, izrekam dolžno zahvalo. Svoj govor v proračunski debati sem, po medklicih očitarjev, češ da nastopam kot Sokol proti Sokolom, izzvan, zaključil tako-le: Sokolska ideja je čista kakor solnčni trak. Važni deli njene vsebine so: idealizem, nesebičnost, požrtvovalnost, samozatajevanje, bratstvo, poštenost, resnica in socialna pravičnost. Kdor greši proti tem čednostim, ni več pravi Sokol. In če Sokol nastopa proti kršiteljem sokolskih čednosti, vrši plemenito sokolsko delo. Le imenovane sokolske vrline, primerno razširjene in vpoštevane bodo zgradile široko veliko cesto, ki bo vodila vse ljudi v rajsko kraljestvo človečanstva. In to je moje prepričanje, ki ga ne dam niti za ljubljanski nebotičnik. Kdor ne verjame, naj napravi preizkus. (članek, ki nam ga je poslala >Zveza organizacij mestnih^ uslužbencev v Ljubljani« nismo mogli prejšnjo soboto priobčiti, ker nam je bil dostavljen prepozno. Sedaj pa za naš list nima več aktualnosti, ker je bil priobčen že v vseh ljubljanskih dnevnikih. — Op. ur.) rodni zgodovini zelo malo poučeno, prav razveseljiv pojav, ki ga moramo' z veseljem pozdraviti. — h umetniškega in dramatičnega vidika je delo na višku, tudi ritem' in način izražen ja je lepo posrečen. Zelo spretno je označena predzgodovina kosovske bitke in tudi politična situacija tedanje dobe je na lep poljuden način podana. Mogočen je moment Obilioeve prisege. Želeti bi bilo, da bi bilo takih del čim več, kajti zgodovina, ki se je človek uči ii knjigo, »kmalu izhlapi, če je pa dramatsko prikazana;, kakor nam je g. Mohor v svojem delu izvrstno pokazal, ostane trajna slika, pridobljena brez muke in dolgočasnega sedenja pri knjigi. Bodočnost ima le tak narod, ki pozna svojo zgodovino, ve ceniti junaške lwje za svobodo ter ljubi zemljo, ki jo prepojena s krvjo, prelito za domovino. Gospodu Mohorju čestitamo, vsemu učiteljstvu, sokolskim in ostalim društvom Pa priporočamo, da si knjigo nabavijo in n® , način vzgajajo ljudstvo v ponosne in zavedne državljane, 'ki bodo steber jugoslovanskega naroda in Velike Jugoslavije. ..POHOD" žkT savno od 55555555 naročnine I Dr. Josip Pipenbacher. Borba za resničnost in socialno pravičnost m. Vkljub temu, da sem bil g. dr. Puca opozoril, da niso vse najemnine določene po uporabljenem meriju in je bila pač njegova dolžnost uveriti se s pomočjo plačilne pole o točnosti ali neresničnosti moje trditve, je pozval mene, da naj navedem za »težki očitek« dokaze. Ker sem na ta poziv to storil, sem bil od »objektivnih gg.« seveda deležen odgovarjajočih priimkov. Vkljub temu pa še sedaj zadeva ni urejena; n. pr. v Kresiji se plačuje za lokal per ms letno Din 12.000'— za prostore in lokal, iz katerega bi se dalo napraviti vsaj 25 do 30 takih lokalov, pa dobiva mesto letnih ca 100.000 do 120.000 Din. 0 višini najemnine v Mahrovi hiši, ki je ni nikoli sklenil občinski svet, sem govoril pri seji. Pa so še tudi druge najemnine — sicer ne v Rdeči hiši —, ki zahtevajo korekturo. — V mestnih hišah bi pa pod nobenim pogojem ne smel stanovati, kdorkoli ima stanovanjsko hišo v mestu ali njegovi bližnji okolici I Višina užitnine bi morala vedno odgovarjati ceni uvoženega blaga. Gotovo je, da je danes krivična in nesocialna užitnina, ki je bila običajna v dobi, ko je producent dobil *a svoje pridelke dvakrat ali celo večkrat toliko kakor danes; da je krivična v dobi, ko ima tudi mestno prebivalstvo mnogo nižje dohodke, kakor jih je imelo preje. Užitninska (trošarinska) tarifa bi se morala temeljito revidirati in prilagoditi današnjim ekonomskim prilikam. Slučaji 10, 20, ali celo 100% užitnine pri najpotrebnejših živilih so oderuštvo, ki ne sme biti utemeljeno z nobenim pravilnikom. G. dr. Puc se poslužuje pri svojih odnošajih napram občinskim odbornikom taktike, ki naj mu zasigura neomajno njihovo naklonjenost in zadovoljstvo z vsem, kar on želi in ukrene. Služba, izpolnitev želja, intervencije itd. itd., so milostni darovi, ki imajo včasih tak učinek, da izdero rjovečemu levu zobe in odščipnejo kremplje ter ga izpremene v nedolžno krotko jagnje, ki se hvaležno muli okoli svojega dobrotnika. Golemo čudo! Skoraj ob sebi umevno je, da v takih razmerah marsikateri molči, ko bi rad govoril, ali pa govori pod vplivom interesa, ki je najnevarnejši kalilec objektivne sodbe. Tudi meni je že bilo ponujeno nekaj sličnega, — sicer ne od g. dr. Puca — toda rekel sem: Ko bi ne bil občinski odbornik, mogoče. Nato ugovor: Saj je tudi Frelih svojega sina spravil na magistrat. Jaz: Jaz pa nisem Frelih. Gospodje, ki so v zadregi za stvarne argumente, se kaj radi poslužujejo priljubljenega: metabasis eis allo genos, t. j. skoka na drug tir, ki v primeri z začeto potjo ne vede do cilja. Proti meni n. pr. je takoj sokolstvo na mizi, tudi če je v kilometrski oddaljenosti od predmetne razprave. •V" fdgovorni urednik Miroslav Matelič. — lidaja u Narodno obrambno tiskovno aadrugo, r.i. Jožko Zemljič. — Tiska tiskarna Merkar (predstavnik Otmar Mihalek). Vsi v Ljubljani-