480
NADA KRAIGHER, TERMINUS
Sam naslov zadnjega teksta Nade Kraigher — Terminus (kraj, konec, cilj, zaključek, smoter, mejnik) je že ideja, namen ubeseditve določenega problema: od začetka do konca, se pravi nečesa v svojem razvoju: od prvega pojavljanja do cilja. Pojem terminus sam določa že ciljnost sporočila, ki je v tem primeru lahko samo smrt. Terminus potemtakem noče biti konec nekega romanesknega dogajanja, neke fiktivne fabule, niti rešitev določenega motiva, ideje, uresničitev teze. Terminus je konec spominske kronike družbenega in znanstvenega delavca, medi-cinca: ugašanje življenja, življenjskih moči bolnika, agonije določenega posameznika, spremljana skozi retrospektivo pisateljičinega pripovedovanja.
Smrt znanstvenega delavca ob koncu knjige je samo opravičilo za sprožitev celotnega kronološkega postopka pripovedovanja, ali bolje, kronološkega opazovanja, grajenega z asociativno tehniko, menjavanjem prizorišč kronoloških izsekov, časovnih skokov iz leta v leto, iz desetletja v desetletje.
Začetek prvega dela teksta Julij poroča v nekaj stavkih o zdravnikovem —¦ bolnikovem zadnjem napadu bolezni in njegovi zadnji poti v bolnišnico. Julij je začetek agonije, ki traja še skozi ves drugi del Jesen, tretji Zima, četrti Marec April in peti Konec. Realno kronološko zaporedje od julija do prvomajskih praznikov naslednjega leta je okvir, v katerega so vgrajena v kro-
* Nada Kraigher, Terminus (Slovenska matica, Ljubljana 1973, opremil Miha Ma-leš, str. 257)
481
Nada Kraigher, Terminus
noloških izsekih, brez vzročno-posle-dičnih zvez, časovno različne pripove-dovalkine spominske meditacije, retrospektivne refleksije, ki segajo v nelogičnih časovnih skokih do leta 1916.
Agonija človekovega življenja, v našem primeru zdravnika TBC, se začenja z določenimi telesnimi, zunanjimi znamenji bolezni ob spremljajočih psihičnih občutkih lastne nemoči, nemoči ob jasnem spoznanju neskladnosti med voljo, željo, hotenjem in telesnim stanjem, ki ukazom volje ne more več slediti. Začetek agonije je tedaj neskladnost fizisa in človekove psihe, absurdno, nedoumljivo spoznanje poloma zakonitosti povezave človekove psihe, zavesti z motoričnimi gibi, ki bi morali biti v skladu z ukazujočo zavestjo. Konflikt, ki nastane, pomeni začetek tragičnega konca. V Terminusu je tak konflikt ubeseden že na začetku teksta, ko bolnik nenadoma spozna, da ne more več hoditi, da ga noge ne ubogajo več, da se nočejo premikati. Prvi napad sicer mine, vendar se postopoma vrača, ponavlja, to pa pomeni, da so zunanja znamenja bolezni vedno bolj očitna in prepričljiva, da je bolnikova arterioskleroza že znamenje možnosti smrti v vsakem trenutku. Bolnikova bolezen je v Terminusu v središču celotnega teksta, postane že ni<»~ gov motiv, ob katerem se pripovedoval-kina perspektiva giblje nenehno od realnega kronološkega zaporedja julij— maj do miselnih skokov v preteklost, v različen čas in prostor. Motiv agonije ostaja v ospredju samo zato, da se bo ob spoznanju njegovega začetka do izpolnitve — smrti, odkrila s posebno tehniko ubeseditev bolnikova življenjska pot. Začetek agonije je vedno šokanten: spoznanje, da obstajajo stvari, ki jih je treba sprejeti, ne da bi se jim lahko izognili in ne da bi jih lahko spremenili ali zavrgli. Absurd, rezultat človekovega spoznanja o neskladnosti med človekovo voljo, željo, hotenjem in svetom, da bi to zadovoljil, je v člo-
veku samem, pomeni radikalen pretres šele tedaj, ko je ukinjena sleherna transcendenca, sleherno upanje, vera v možnost spremembe stanja, v našem primeru vera v možnost ukinjanja agonije, v njeno zaustavitev. Protipol človekove agonije v Terminusu je upanje, vera, ki pogojuje nastanek retrospektivne pripovedne tehnike. Retrospektivna refleksija hoče prikazati človekovo umiranje kot proces, kot gibanje iz človekove polne življenjske moči, prek upadanja v konec. Nada Kraigher uporablja kronološko refleksijo zaradi prikazovanja določenega procesa samega, z namenom, da proces sam poteka v logičnem zaporedju cilja.
Kronološka zaporedja miselnih retrospektiv niso vstavljena v tekst v nujnem zaporedju. Postopek ubeseditve ukinja sleherno logičnost časovnega toka kronološkega dogajanja. Začetni okvir je začrtal problem agonije. Bralec ga spremlja kot osrednji problem, ki se mora končati s smrtjo. To pove že sam naslov. Raven zadnje bolnikove faze agonije v bolnišnici je ubesedena že v začetku teksta in opravičuje pretrgano kronološko tehniko. Fabule v smislu tradicionalnega romana ni, v Ter-minisu ni nujna, ker se tekst sam izogiba slehernemu vnaprejšnjemu kano-nu, ki bi opredeljeval osnovni pripovedni namen tudi literarno oblikovno. To pa pisateljico odvezuje slehernih obveznosti in ji hkrati omogoča neurejene miselne skoke, časovno in krajevno kaj malo povezane, a kljub temu v mozaični obliki vključene v celoto teksta, ki tok bolnikove agonije dopolnjuje z drugim tokom pripovedovanja z drugo funkcijo: predstavitev bolnika v pred-bolezenski dobi ustvarjanja in prvih zdravljenj. V Terminusu dobi pripovedna perspektiva sorodstven odnos do ubesedenega lika, bralec jo prepozna kot naravnanost sorodnikov v razmišljanja o bolnikovi bolezni, ki se kažejo kot skrb, strah, obup, absurd, sprejemanje stanja, stoični mir, vdanost.
482
M. Zlobec
Bolnikovi arteriosklerozi se pridruži afazija. Upanje o bolnikovi ozdravitvi se nenehno zmanjšuje, zato pa naraščajo retrospektivni skoki kot neke vrste preprečevalci o neresničnosti resnice. Posamezna, trenutna izboljšanja bolezni, s katerimi so se sorodniki slepili vrsto let, nimajo nikakršne zunanje utemeljitve več: agonija izsili pristajanje na danost in vsa kronologija Terminu-sa je: prepričati sebe (pripovedovalca) in bralca, da je usoda nad človekovimi zmožnostmi, voljo in željami.
Kot smo že rekli, razkriva pripovedo-valka zdravnikovo življenjsko pot v retrospektivi. Znanstvenik, ustanovitelj zdravilišča (njegovo življenjsko delo) z vero v človeka, v njegovo moč: z voljo in močjo, s katerima je premagoval sleherne ovire, zbujal zaupanja svojih bolnikov, da so verovali vanj kot v boga, postane nenadoma žrtev, ne da bi se zavedel, da je njegova navezanost na življenje, njegova sugestivna moč, s katero je obvladal druge, razkrojena v lastnih temeljih. Potovanje v SZ leta 1966, zdravljenje najboljših zdravnikov, s katerimi se je seznanil na znanstvenih kongresih za tuberkulozo v Ženevi, Parizu, Londonu ... ne prinese spremembe, ostaja upanje novega zdravljenja v Bukarešti naslednje leto. Potovanja iz klinike v kliniko, iz države v državo v obdobju zadnjih nekaj let, uresničujejo osrednjo avtoričino misel: življenje je v akciji, ne v resignaciji.
Tu se začenja predbolezenska, preda-gonijska refleksija: leto 1959: univerza, klinika, komisije, konfrence, zdravilišče v Sežani, številne mednarodne znanstvene funkcije in avtomobilski karam-bol s trajnimi posledicami, leta 1951 Beograd, vrnitev v Slovenijo, delo v inštitutu za boj proti tuberkulozi v Ko-penhagnu, leta 1952 Ženeva, prvi znaki občasne onemoglosti, ki zbujajo tesnobo in strah. Prvi del, Julij, sklene pripovedovalkino upanje v človekove ustvarjalne moči, ki jih zmorejo ljudje, kadar je v nevarnosti njihovo življenje, upanje in prepričanje v naravo, čude-
že, človekov boj. Kronologija prvega dela med 1967 in 1951 se zaključuje s spoznanjem nujnosti boja, kljub izgubljanju.
Drugi del, Jesen, pomakne realni kronološki okvir samo za nekaj mesecev naprej, znotraj novega kronološkega okvira, ubesedenega kot stanje agonije že v prvem odstavku, začenja znova subjektivni miselni retrospektivni proces, s skoki v leto 1916 na fronto v Galiciji (maturant, ranjen) leta 1959 v Varšavi, Grčiji, Ženevi, leta 1954 na Dunaju, leta 1946 v ZDA, Kanadi, obnova domovine, leta 1955 Cejlon, leta 1953 Afrika.
Tretji del, Zima, se nadaljuje v istem tehničnem postopku. Boj, kljub izgubljanju ob koncu Jeseni, se v tretjem delu spremeni v sprejemanje danosti v odsotnosti razmišljanja. Osrednje bolnikovo življenjsko načelo: ni večjega zadovoljstva, sreče, kot je dajanje, je izrazito humanistično in nedvomna avtoričina želja je biti s to tezo prepričljiv. Bolj ko se agonija izteka v smrt, bolj jasne postajajo avtoričine spremljevalne teze: humanistične (ljubezen do človeka), voluntaristične (kljubovanje danosti z- akcijo), polarnost upa in vdanosti. Teze postajajo odkrite, že pravi pregovori, kot primer: ljubezen je most, ki pelje od večnosti do smrti (str. 245), življenje se še razvilo ne bi, če bi ljudje sprejeli danost (str. 153), smrt človeka se začenja z rojstvom (str. 182), človeške vrednote ne bi smele biti le nepotrebna navlaka brez družbene veljave. Kako naj človek zares živi, če se njegovo delo omejuje le na pridobivanje sredstev za obstoj? Življenje je rast, akcija, napredek. Pasivno življenje ni nič. Biološko življenje človeku ne zadostuje, Zgolj bivanje je že samo po sebi razpad, (str. 249—250).
Terminus se končuje s kratkim poglavjem Konec, ki pomeni priznavanje usodnosti človekovega življenja in nujnosti humanističnega človeka kot edino pravega in zaresnega človeka. Taka mora seveda biti literatura. V tekstu Nade
483
Kraigher ne gre za ustaljeno literarno vrsto, ampak za kronološko-retrospek-tivno poročanje na dveh ravneh: kronološki tok julij—maj (zadnja faza bolnikove agonije) in krog kronoloških re-trospekcij brez jasne vzročno-posledič-ne povezanosti, zunaj prvega okvira. Potem ko je celotna shema literarno teoretsko radikalno izvedena do konca, začenjajo v drugem delu prevladovati tezni vložki, humanistična tendenca, ki bralca ne prepriča več, postaja zaradi ponavljanja ohlapna in nepotrebna. Literarno tehnični postopek spominske kronike Terminus ima potemtakem funkcijo ubeseditve kar se da prepričljive humanistične teze, ki se razkriva ob bolnikovi agoniji in spominskih časovnih skokih v posamezne izseke iz
Nada Kraigher, Terminus
prejšnjega, zdravega življenja edinega literarnega lika. Kronološki postopek hoče prepričati bralca, da ne gre za fiktivno literarno osebo, ampak želi biti dokument sam, utemeljen z letnicami, natančnimi opisi podrobnosti potovanj zdravnikovega znanstvenega delovanja. Seveda ostaja tudi kronika še vedno samo literatura, ki lahko bralca prepriča, če tej literaturi verjame, če predvsem verjame vrednosti sporočene teze. Če tega tekst ne uspe, in videti je, da poskuša biti Terminus v drugem delu vedno bolj prepričevalen, upade nenadoma vsa njegova sporočilna vrednost in ostaja v ospredju zanimanja literarno-tehnični postopek sam.
Marijan Zlobec