Izhajajo vsako jutro.
Veljajo do konca leta 1918 20 K. Za četrt leta K 10'—. Mesečno K 3‘50.
Posamezna številka/Ž0 v.
Oglasi po dogovoril.
■ \
Št. 13.
V Ljubljani, sreda dne 17. julija 1918.
Uredništvo in upravništvo je v „Zadružni tiskarni“. Dunajska cesta št. 7.
Telefona št. 180.
Uredništvo je strankam na razpolago od 6—7. ure zvečer.
Leto I.
Avstrijsko volno porodilo.
Dunaj, 16. julija. (K. u.) Uradno.
V prostoru Štilfserskega sedla, potem severno prelaza Tonale, v Judikarijah in na visoki planoti Asiago se je stopnjeval topniški boj do posebne silovitosti. V prostoru Monte Pertica in Monte Solarolo je napravil Italijan po močni, napadu podobni artiljerijski pripravi štiri silne naskoke; vrle čete 55. divizije so jih odbile deloma z ognjem, deloma v pobližnem boju. Krvave žrtve sovražnika so izredno velike.
Na albanskem bojišču nič važnega.
Šef gen. štaba.
*
* *
Cesarjevo pismo Conradu pl. Hötzendorfu.
Dunaj, 16. julija. Njegovo c. in kr. Apostolsko Veličanstvo je blagovolilo izdati naslednje lastnoročno pismo:
Ljubi feldmaršal baron pl. Conrad!
Težko le se morem odločiti, uslišati Vašo ponovno prošnjo za odpust. Saj se vendar skozi desetletja slavno imenuje Vaše ime v Moji brambni sili. Vi ste prvi pokazali, orajoč ledino, taktičnemu vežbanju moderna pota. V miru ste kot šef generalnega štaba v težkih razmerah dalekovidno delali pot času primernemu razvoju armade. Zgraditev teh podlag nam omogoča, da častno dokončamo boj proti celemu svetu sovražnikov. Vaše delovanje tekom vojne na najodgovornejših mestih — posebno kot šef generalnega štaba — Vam zagotavlja za vse čase častno mesto v zgodovini. Polna vrednost Vašega dela bo pozneje šele postala skupna last vseh. Za Vaše, skozi en človeški rod z uspehom in s polno požrtvovalnostjo opravljajoče delo Vam za vedno pristoja Moja, Moje brambne sile in domovine zahvala. Imenujem Vas za polkovnika vseh telesnih straž in Vas povišam v dedni grofovski stan.
Eckertsau, 15. ju ja 1918.
Karol s. r.
Obenem so bili imenovani: Generalni polkovnik nadvojvoda Jožef za poveljnika neke vojne skupine, general kavalerije knez Alojz Schönburg-Hartenstein za poveljnika neke armade.
rive in jugovzhodno od Tahure. Na naši napadalni fronti vzhodno Reimsa drži sovražnik svojo drugo postojanko severno od Prosnes—Souain— Perthes.
Kljub gostim oblakom in morskim vetrovom so bile zračne bojne sile zelo delavne. Z nizke višine so posegli letalci z bombami in strojnicami v boj na celini. Sestrelili so včeraj nad bojiščem 31 sovražnikovih letal in 4 privezane zrakoplove. Poročnika Loewenhardt in Wenkhoff sta si priborila svoji 36., poročnik Bolle svoje 21. zmago v zraku. Število dosedajnih ujetnikov znaša več kot 13.000.
Vojna skupina vojvode Albrehta.
V manjših podjeijih v Lotaringiji, v Voge-zih in v Sundgau smo dobili ujetnikov.
v. Ludendorf.
*
* *
Krajevni podatki.
Ayette je vas ob glavni cesti Arras—Albert. Hebuterne je vas jugozrhodno Ayete. Jaulgonne leži 7 km zračne črte vzhodno Chauteau—Thierry— Conde—La Chapelle—Comblizy—Mareuil leže na južnem bregu Marne, od struge proti jugu oddaljeni do 8 km. — Ardre izvira vzhodno Epenaya, teče jugozahodno mimo Reimsa in se izliva v Vesle. Chatillon leži ob Marne, vasi Cuchery in Chaumuzy pa severovzhodno od prejšnje črte, ki si jo v mislih potegnemo proti Reimsu. — Prunay je vzhodno Reimsa.
Burian o zunanjem položaju.
Kaj hočejo sovražniki!
V svojem ekspozeju je zun. min. grof Burian razkladal, kako utemeljujejo sovražniki potrebo nadaljevanja svetovne vojne. Pravijo, da hočejo uresničiti ideal človeštva^in za to morajo doseči razne teritorijalne izpremene na škodo osrednjih sil. Naši sovražniki hočejo, da damo zadoščenje za svoje zločine, ker smo se postavili porobu njih poželjivosti. Zunanji minister je govoril o miru na iztoku, na to pa je prešel prav v notranjost monarhije tn je pokazal razkrojevalno delo, ki ga vrše sovražniki pri nas.
Zanimanje sovražnikov za naše notranje zadeve.
Nemci prekoračili Marno. -13.000 ujetnikov.
Nemško volno poročilo.
Berlin, 16. julija. (K. u.) Uradno.
Zahodno bojišče.
Vojna skupina prestolonaslednika Ruprehta:
Na posameznih odsekih je oživelo artiljerijsko delovanje. Vzhodno od Ayette smo zavrnili ponočni sunek, vzhodno od Hčbuterne močnejši napad sovražnika. Tu so se tekom noči razvili novi krajevni boji.
Vojna skupina nemškega cesarjeviča.
Med Aisno in Marno in vzhodno Chateau-Thieryja živahen topniški t\pj. V manjših podjetjih in s sunkom čez Marno jugozahodno od Jaulgonne smo vdrli v sovražno črto in privedli ujetnikov.
Jugovzhodno in vzhodno Reimsa smo včeraj zjutraj vdrli v dele francoskih postojank. Na pripravah za artiljerijsko vojevanje so imele zemljemerske čete poseben delež. Artiljerija, minometi in plinometi so odprli s svojim uničujočim učinkovanjem v zvezi z oklepnimi vozovi in plameno-meti infanteriji pot v sovražnika. Armada generalnega polkovnika von Boehn je med Jaulgonne in vzhodno Dormonta prekoračila Marno. Pijo-nirjLso prepeljali ob jutranjem svitu naskakoval-ne čete čez reko in so ustvarili s tem podlago za uspeh dneva. Pehota je naskočila strme brežine na južnem bregu Marne. Pod njenim varstvom so zgradili mostove. V stanovitnih bojih smo prodrh trdovratno branjeno gozdno ozemlje, prvo sovražno postojanko, in smo vrgli sovražnika nazaj na njegovo črto zadaj pri Conde — La Chapelle—Comblizy—Mareuil. Tudi severno Marne smo iztrgali Francozom in Italijanom njihove prve postojanke med Ordro in Marno. Zve čer smo stali v boju vzhodno črte Chatillon— Cuchery—Chaumuzy.
Armade generalov von Mudro in von Einem so.napadle sovražnika v Champagne od Prunaya pa do Tahure in so osvojile v boju s sovražnikom, ki se je umaknil našemu napadu, prvo francosko postojanko.
Južno od Nauroy—Moronvillersa smo napravili sunek čez višavje Cornillet—Hochberg— Keilberg—Pochlberg skozi lijasto polje predlanske spomladanske bitke pa do Römerstrasse severozahodno Prosnesa in v gozdno ozemlje južno Fichtelberga. Vzhodno Suippe smo iztrgali sovraž- j niku bojno polje bitke v Champagne med Aube-
Zdi se pa, da je nepremagljiva trma, kako stavijo sovražniki svoje teritorijalne zahteve po Alzaciji-Loreni, Tridentu in Trstu, po nemških kolonijah itd. Tu je meja naše pripravljenosti za mir, ki da o vsem razpravljati, samo ne o naši nedotakljivi posesti.
Od Avstroogrske ne misli sovražnik odškr-niti samo tega kar zahteva sam zase, on hoče celo da se loti razkroj notrajnosti države. Ko se je sovražnik zavedel, da druga sredstva ne zadostujejo več, da nas pobijejo, je nenadoma zraslo njegovo zanimanje za naše notranje razmere prav neznansko.
Antanta je odkrila svoje srce za nje v vojni tako pozno, da govori o vprašanjih narodnosti v monarhiji kot o ciljih vojne mnog sovražni državnik, ki početkom vojne o njih eksistenci ni imel niti pojma. To spoznavamo na površnem načinu diletantov, kako se razpravlja o teh kompliciranih problemih na nasprotni strani in kako jih „rešujejo“. Sredstvo pa se je izkazalo kot koristno. Naši nasprotniki so ga organizirali kakor organizirajo blokado in Angleži imajo sedaj tudi ministra za propagando.
Hujskanje proti državi.
Ta napad konstatiramo brez nepotrebnega ogorčenja in ne da bi se nam storilo milo. Da so si izbrali to sredstvo ravno kaže, da nimajo preveliko zaupanja v uspehe svojih dosedajnih naporov. Sigurni smo, da ne doseže svojega namena.
Naši protivniki izhajajo od čisto šablonskega pogrešnega spoznavanja bistva avstroogrske monarhije. Oni pozabljajo v svojem zadovoljstvu radi trenutnih, morda težkih notranjih problemov monarhije, da države več narodnosti navadno niso stvor slučaja, ampak produkt zgodovinske in narodnogeografske potrebe, ki nosijo v sebi načelo svojega postanka in bitja. Zato pa imajo tudi — to velja povsem za Avstrijo in Ogrsko —- potrebno prožnost in zmožnost prilagoditi se menjajočim strujam časa, dar, reformirati se po potrebah razvoja in reševati svoje notranje krize brez nepozvanega vmešavanja od zunaj.
Naši sovražniki bi radi, da bi mi radi njihove hujskajoče ofenzive netrajno ohromeli in postali nezmožni za brambo; razbiti hočejo naš velesilen organizem, da bi slabe dele posamezno storili uslužne svojim namenom.
Ena polovica Avstro-ogrske naj pogine; da bi pa drugo osrečili po nenaprošenih receptih, morajo nadaljevati nesmiselno vojno.
Svoje račune urejamo sami.
Kakor se je tekom stoletij vedno dogajalo, opravijo narodi monarhije svoje notranje naloge v sporazumu s svojim vladarjem. Monarhija odločno odklanja, da bi tujci kakorkoli posegali
vmes, ker se sama ne bavi s tujimi zadevami. Mi nismo svojim sovražnikom nikoli pisali pro gramov, kako naj obravnavajo svoje notranje zadeve. Pa če smo vendar včasih morali koga opozoriti, da tudi naših sovražnikov v njih notrajnosti ni sama sreča in sloga, da vemo za Irsko, Egipt, Indijo itd. je bila le opozoritev k vzajemnosti z nasvetom: Pometajte pred svojimi vrati!
Sovražnemu hujskanju ni dovolj poskus razdražiti narod proti narodu. Ne strašijo se celo neskončno nizkotnih klevet, le da bi sejali nezaupanje med narode in dinastijo. To se jim ne posreči. Da bi natančneje karakterizirali metodo boja pač ni treba. Naši narodi jo ogorčeni odklanjajo. Ožigosana bodi za vedno 1
Odločilni boj za obrambo moramo vesti še naprej do konca dokler nam bodoča mirna eksistenca ne prinese potrebne varnosti.“
Pot v Kanoso.
Ni bilo še kmalu čitati kaj tako klavernega, kot poročilo o skupni romarski poti prelata A n -dreja [Kalana in dr. Ivana Tavčarja k kranjskemu deželnemu predsedniku grofu Henriku Attemsu. Ta dva gospoda sta šla v vladno palačo kot načelnika svojih strank in sta izrecno povdarjala, da zastopata veliko večino kranjskega prebivalstva. In kaj sta zahtevala od grofa Attemsa, ki je v naši deželi izborni reprezentant avstrijske države? Menda, da se odpravi nemškutarija pri državnih uradih? O, nikakor ne! Ta skrb je za ta dva gospoda zelo postranska. Le „končno“ sta izjavila: „Končno protestirava, da smo Slovenci v tej slovenski deželi brez tistih pravic, katere nam zajamčuje država.“ Kako milo, kako mehko — da bi ja gosp. grofu ne šlo na živce!
Vsa ostrina njune izjave pa se je obračala roti slovenskemu deželnemu odboru, roti temu najuglednejšemu slovenskemu faktorju v naši državi sta klicala na pomoč — nemško vlado! Bravo, gospoda načelnika, slabšega spričevala svoji politični zrelosti, svojim narodnim čustvom, svojemu političnemu stremljenju nista mogla dati 1 Slovenske, pristno slovenske najvažnejše narodne postojanke hočeta razdirati — z nemško pomočjo. In zakaj ? Zato, ker v deželnem odboru nima odločilne besede ne ena ne druga stranka, ki ste tako srečni, da ima ena „na čelu“ dr. Ivana Tavčarja, druga pa prelata Andreja Kalana.
Kar se prve tiče, naj le_ nekoliko potrpi. Brez potrpežljivosti se v politiki ne pride naprej. Da pa pride liberalna stranka prav kmalu kvišku in zasede vse postojanke v deželni upravi, za to skrbi in dela v potu svojega obraza — prelat Kalan se svojimi mladini. Tedaj le nekoliko potrpljenja!
Kar se pa druge tiče, se že mora sprijazniti, če tudi s kislim obrazom, z mislijo, da ostane v vsakem slučaju — zunaj. Grobokop ostane grobokop. Zato ni treba posebnili talentov. Možakar tega poklica pokopava najimenitnejše ljudi in tepta zemljo nad njimi z na kveder šivanimi škornji — ostane pa vendarle grobokop. — Ta stranka je pokopala edinost katoliškega ljudstva .v deželi, pokopala najkrasneji politični organizem Slovencev, s tem je izvršila svojo nalogo. Grobokop ostane grobokop, Tudi iz grobov klije novo življenje — pa ne za grobokop a. Tale pokopava dokler se tudi njega ne pokoplje.
Toda vrnimo se k izjavi obeh veljakov. Deželnemu odboru očitata v eni sapi anarhijo in avtokratizem. Ker eno izključuje drugo, je jasno, v kašni zadregi sta se nahajala gospoda, ko sta kovala svojo žalostno izjavo. — Nadalje očitata deželnemu odboru, da so tam razmere, „ki so brez vsake kontrole.“ To je zopet tista „kontrola“, s ktero meče sicer zlasti dr. Gregorič okoli, ker te „razmere“ niso pod — njegovo kontrolo.
V deželnem odboru pa sede zastopniki vseh strank deželnega zbora in deželni odbor je tisti, ki kontrolira delovanje deželnih uradov v v smislu deželnega reda. In deželni odbor bo končno predložil svoje poročilo d e ž e 1 n e m u zboru in ta bo imel končno besedo i. s. večina deželnega zbora, ne pa posamezen poslanec. Dotlej pa opravlja deželne posle deželni odbor, ki tudi odločuje z večino glasov. Tako veleva temeljna postava naše dežele: deželni red.
To pa ni všeč ne prelatu Kalanu ne dr. Ivanu Tavčarju, ki sicer zastopata izključujoči se svetovni naziranji. — Le slovenskega deželnega odbora ne moreta videti, ta jima je zopern, bolj zopern kot vsa nemškutarija v vladnih kanclijah.
Seveda sta oba gospoda dobro poučena, da vlada v deželnih uradih red in da je zlasti gospodarstvo sedajnega deželnega odbora tako uspešno in blagonosno, da kljub ogromnim novim bremenom ki jih nalaga sedajni čas deželni upravi, ni bilo treba zvišati deželnih doklad in je blagajniško stanje dežele vseskozi ugodno. Gospoda dobro ve, da je vse ne le v najlepšem redu v deželni upravi, temveč tudi dobro in koristno.
A to dobro urejeno gospodarstvo bi gospodje v liberalnem in mladinskem taboru radi sami v roke dobili in sicer kar takoj — -ali pa naj ga sploh ne bo! To je mladinski in liberalni politični nauk in gospoda prelat in župan sta mo-
rala, kot „načelnika“, ta nauk zastopati pri nemškem grofu. Čutila sta oba, da imata težko delo
—	saj nista novinca — in zato ni čuda, da se jima ni posrečilo skrpucati boljšo izjavo.
Če bi bila doma ostala, bi bilo veliko bolje
—	zanju.
Sedaj pa še kratka primera med danes in nekdaj.
Nekdaj je načelnik S. L. S. javno, moško in odločno označeval stališče ogromne večine slovenskega ljudstva, in njegov glas se je vselej s spoštovanjem poslušal in upošteval spodaj in zgoraj.
Danes pa gresta skupaj načelnik „S. L. S.“ in načelnik liberalcev k deželnemu predsedniku in se milo sklicujeta na „ogromno večino“, ki jo imate te dve stranki skupaj v deželi!
Nekdaj je načelnik S. L. S. ponovno govoril v imenu naroda in zahteval ljudske pravice, ki jih je izvojeval postavnim potom z modro urejeno ljudsko močjo.
Danes liberalci in mladinski poglavar prosita, naj se vladna moč mobilizira zoper slovenski deželni odbor — „ogromna večina“, ki jo baje zastopata, se jima zdi za to prešibka. Kakšne spremembe v našem javnem življenju.
In avtonomija občin, ki jo baje branita imenovana gospoda! Nikdo je ni in je ne bo branil zoper vsako moč s tako odločnostjo, kakor baš sedajni deželni odbor. Branil in izvrševal bo pa tudi svoje lastne pravice in dolžnosti, kot vrhovna avtonomna oblast v deželi in ne bo nikdar dopustil, da bi se pod firmo „avtonomije“ vgnezdo-vala v naših občinah anarhija ali še kaj hujšega. „Slovenec“ pa je bil tisti, ki je hujskal župane v anarhizem, ker jim je priporočal, naj se upro deželnemu odboru, kateremu so podrejeni. In za ta anarhizem, za to upornost, išče mladinska stranka zaščite — pri c. kr. deželnemu predsedniku grofu Attemsu, seve v svojo neizogibno blamažo.
Pot v Kanoso ostane brezuspešna a je silno podučna. — Krinke padajo.
Avstrijski parlament.
Dunaj, 16. julija.
Seidlerjev govor.
Po večmesečnem prestanku se je zbornica zopet sešla k delu. Dvorana in galerija sta nabito polni. V loži gosposke zbornice sedi med drugimi tudi bivši zunanji minister grof Czernin.
Predsednik dr. Grofi pozdravi poslance z nagovorom, v katerem izraža upanje, da bo sedanje zasedanje ustavne razmere zagotovilo in utrdilo, kljub temu, da je bila delazmožnost zbornice žalibog začasno onemogočena. Nato izroči predsednik med burnim odobravanjem srčne pozdrave in želje naših junakov na fronti, katere vsi brezmejno občudujemo in smo jim za njih junaštva hvaležni.
Z dvetretjinsko večino sklene zbornica takoj pričeti s prvim branjem budgetnega provizorija, v zvezi s tem pa obravnavati vprašanja o raznih dogodkih zadnjega časa v zunanji in notranji politiki in o raznih zadevah vlade. Min. predsednik vitez pl. Seidler predstavi nato zbornici novoimenovane člane kabineta, vodjo urada za ljudsko prehrano ministra dr. Paula, notranjega ministra viteza pl. Gayer-ja in izjavi, da bo v kratkem označil situacijo, katero najde zbornica pri sedanjem zasedanju.
Kar se tiče zunanje polit, položaja, se sklicuje Seidler na javni ekspoze zunanjega ministra, ki je javnosti že znan. Samo sledeče misli bi še sam osebno rad povdarjal:
Tudi s stališča c. kr. vlade je sedanja vojna od vsega začetka obrambna (pritrjevanje na levici) in tega obrambnega značaja tudi ni nikdar iz-premenila. Jasno je, da motamo to obrambno vojno tudi v bodoče tako kot doslej z vsem naporom voditi, da prepričamo s tem sovražnike, da ni sredstva, da pridejo preko naših vitalnih interesov in preko naše časti do miru (levica živahno pritrjuje). Naši sovražniki vodijo ta boj na tri smeri: z orožjem, z blokado in s sredstvi notranje propagande. Uspehi združenih armad so porok za to, da sovražniki z orožjem ne bodo dosegli cilja in da bodo motali spoštljivo priznati naše stališče. Tudi sredstvo blokade je pač pripravno, da nalaga našemu prebivalstvu najtežje žrtve in da jim stavlja najtrše preizkušnje. Sredstva, da uklonijo našo voljo, pa blokada ne vsebuje. S tem, da smotreno izrabljamo vse pomožne vire, ki se nam nudijo in da organizacijo venomer izpopolnujemo, situacije ne bomo samo držali, ampak jo bomo za prebivalstvo še znali izboljšati. Kar se tiče končno notranje propagande, za katero izdajajo v neki državi celo poseben list, je to zadeva, ki sega v našo notranjo politiko. Sredstva, s katerimi se deluje v tem smislu, so tako absurdna, da kažejo popolno ne-poznanje naših razmer. Ob neomajnih pristaših naše dinastije in ob državizvestem mišljenju državljanov, ob trdni koherenci našega državnega ustroja v okviru monarhije bodo tudi te puščice odletele. (Živahno pritrjevanje in ploskanje na levici.) Sovražniki se bodo morali prepričati, da bodo s tem sredstvom prav tako malo uspehov dosegli, kakor z obema že omenjenima. Brez ozira na neupogljivo energijo, s katero se krčevito držimo nadaljevanja vojne, me opustimo nikoli nobene prilike, skleniti mir. (Živahno pritrje-
vanje.) Resno bomo uvaževali vsako od sovražne ali pa od kake druge strani došlo besedo in vse poizkusimo, da pridemo k vroče zaželjenemu cilju človečnosti. Prejkoslej se držimo onih vodilnih misli, ki so izražene v skupni mirovni ponudbi zavezniških držav z dne 12. decembra 1916, v prestolnem govoriL Njegovega Veličanstva in v odgovoru Njegovega Veličanstva na mirovno noto sv. očeta.
Naša trdna volja je, da izvedemo človeštvo iz grozot te vojne, čim nam to dovolijo naši življenjski interesi in naša čast. Hočemo stvoriti mir, ki ohrani celini generacijam ponovitev takih hudih preizkušenj. Mirno smemo gledati v bodočnost. Skupno s svojimi zvestimi zavezniki (priznanje in „živio“-klici na levi) bomo mogli izsiliti konec svetovne vojne. Prisrčna skupnost z njimi, ki jo v bodoče hočemo !e še utrditi in poglobiti, zlasti pa stara zveza z Nemčijo (živahni „Heil“-klici na levi), za katere poglobitev v bodočnosti delamo ravno sedaj, je za nas in za naše zaveznike neizpodbiten dokaz, kla moramo za vse večne čase obdržati svoje mesto med državami sveta in zasigurati svojim narodom svoboden, blagoslovljen razvoj. Ona pa tudi nikakor ne ogroža drugih držav. Nasprotno, izkaže se naj kot koristen, delaven član pri izobrazitvi bodočih mirovnih pogojev v spravi sporazumlje-nega sveta. Ministrski predsednik izjavlja nato, da bo vojaški položaj pojasnjeval domobranski minister.
Govoreč o razmerah prehrane, izjavlja minister, da sta slaba žetev in skoro popolno ne-v uspela košnja storile preskrbo v minolem letu skrajno težavno. Niti dovozi iz Ogrske niti oni Rumunije niso izpolnili naših pričakovanj. Nada, da se naš položaj z dobavo iz Ukrajine koncem maja ali početkom junija znatno olajša, se žal ni obistinila. Neredne razmere v Ukrajini niso pripustile, da bi spravili žita v večjih množinah in uvoz se je skoro popolnoma omejeval na živino, mast, jajca in sladkor. Kljub hvalevrednemu podpiranju od nemške vlade ni bilo koncem maja radi izčrpanja žita več mogoče vzdržati preskrbo s kruhom in moko neizpremenjeno visoko. Ministrski predsednik spominja na znižanje krušne racije na Dunaju in pravi: Ker so bili morali slično odrediti tudi na Ogrskem in v Nemčiji, nismo mogli več računati na dovoz iz teh držav. Preskrbovati smo torej morali prebivalstvo v juniju in minolih dneh julija z zadnjimi ostanki domačih nabav in z zadnjim pičlim importom iz Rumunije, oziroma Ukrajine. Kajpada nismo mogli doseči tudi le na pol zadovoljujoče prehrane dežel. Vsekakor pa je vlada vsaj večjim mestom in najvažnejšim središčem industrije razdelila zrnja, da ni obstala vsa industrija.
Sedaj smo v novi žetvi; vse je ukrenjeno, da bo čimprej dovršena. Res, da je deževno vreme, ki je ugodno vplivalo na jaro setev, zakasnilo zgodnjo žetev. Vendar pa se že na Ogrskem in nekod na Avstrijskem že mlati. Ogrska vlada da v kolikor jej bo možno vse izmlačeno zgodnje žito armadi in raznim delom Avstrije na razpolago. Te množine bodo zadostovale, da bomo preskrbljeni do konca meseca v sedajni, kajpada ne dovoljni meri. Sadov žetve v celoti pa pred koncem julija oziroma početkom avgusta ne moremo nakloniti širokim slojem prebivalstva. Morali bomo torej do tedaj premagovati še marsi-kako težavo. Do konca julija bo vlada gledala, da oskrbi nadomestek za žito kolikor možno veliko. Do takrat se bode delila pač le skračena krušna racija.
Od drugega tedna v avgustu pa bo vlada mogla dajati normirano količino kruha. Sočivje, ki nam ga je za drugo polovico julija obljubila v znatni meri dobavljati Ogrska, in pa rani krompir bo zlasti po mestih moral blažiti napete razmere. Vrhtega se bo vlada trudila, da dobimo več mesa tudi po kronovinah, a prizanašala bo čim največ možno živini.
V zadevi obširne tajne trgovine, ugotavlja minister, da ni vzrok temu v brezbrižnosti upravnih oblasti, ampak v obžalovanja vrednem pomanjkanju idealnega brezpogojnega žrtvovanja za državno skupnost. Sicer pa se precenjujejo naravne pomanjkljivosti našega vojnega gospodarskega sistema. Nikakor ne branimo onih, ki nočejo verjeti, da tudi oni morajo nositi pezo vojne, onih, ki z mošnjičkom v roki dosezajo, da v vojni ne žive izdatno slabše nego v miru, dočim so stotisoči izročeni gladu in bedi! (Živahno pritrjevanje.) To je zločin, ki ga moramo moralno veliko bolj obsojati nego do sedaj! (Živahno pritrjevanje.) Kar se tiče tajne trgovine je kajpada nje posledica nevarnost za jednakomerno javno preskrbo. Kar pa se porazgubi v tajni trgovini, niso to tolike množine, da bi morda zavirale splošno preskrbo v državi.
Prava korenina zla je ravno ta, da Avstrija proizvaja premalo živil, da bi se mogli z zalogo preživljati vsi državljani. Gospodarski ABC pravi, da se Avstrija pač ne more, a da se Avstro ogrska sama lahko preživlja. Ministerski predsednik se je še kot sekcijski načelnik v poljedelskem mini-stersvu 1. 1914 zelo odločno zavzemal, da bi v duhu avstro-ogrske nagodbe vzdržali svobodo prometa med obema polovicama države in da bi ustanovili za žtto z nakupovanjem v nevtralnem inozemstvu in z rekvizicijami doma izdatno gospodarsko rezervo. A to se ni zgodilo. Danes ste Avstrija in Ogrska gospodarski naravnost ločeni, in ogrska vlada nam doslej z najboljo voljo ni mogla več dobavljati, kakor mal drobec vsega, kar nam je dajala v normalnih časih. Za bodočnost vidimo iz tega, da po popolni izpremeni sistema dobave v tuzemstvu najbrže ne smemo pričakovati radikalne odpomoči.
Pred vsem moramo izkušati, da izboljšamo naše prehranjevalne razmere z Ogrsko. Vsled pogajanj z Og. bo tudi onostranska polovica letos letošnjo letino bolj trdo zahtevala. Lastne produkcije ne smemo drangsalirati, pač pa jo moramo na vse načine in z vsemi močmi pospeševati. (Pritrjevanje). Mi moramo napake našega sistema pri dobavi in razdelitvi živil popraviti in ne smemo pripustiti zrahlatvg tam, kjer smo gotovi uspeha. Legitimna trgovina se mora v ta sistem bolj izdatno pritegniti, kot doslej. Centrale za živila se bodo skoro izročile državni upravi, oziroma jih pritegnemo do države. Tudi v mirnih
časih ne bomo mogli pogrešati sistematične prehranjevalne politike na podlagi dalekovidnoga in temeljitega pospeševanja produkcije. Ravno v prehranjevalnih vprašanjih je sodelovanje parlamenta največje važnosti. Zbornica pa naj nikar samo ne kritikuje, ampak naj tudi s praktičnimi predlogi podpira vladno stremljenje. Zgodilo se bo vse, da se s pomočjo predlaganih novotarij doseže zboljšanje prehranjevalnega vprašanja.
V politiki se niso izvršile nebistvene izpre-membe. To se je zgodilo tako, da je bila vlada primorana, da je izstopila iz svoje dosedanje rezerve. Zame to ravnotako evidentno, da se je moralo Jo zgoditi, kakor je bilo pred šestimi .tedni. Od početka nastopa mojega uradovanja je vlado vodila misel, da mora v svetovni vojski in pri polni negotovosti zunanjega položaja, v notranji politiki samo zatem stremeti, da drži situacijo samo v gospodarskem in političnem oziru in da s tem s svoje strani olajša vojskovanje. Bil je to program političnega premirja. Čim dalje časa je pošlo do očiščenja zunanje situacije, tem težje se je ta metoda vzdrževala. V nadi na ožje narodne pridobitve, ki bi se iz mirovnih pogojev naroda dale izbiti, so nekatere stranke konsekventno odklanjale sodelovanje pri delu notranjega političnega sporazuma (pritrjevanje na levici).
Ministrski predsednik opozarja na držanje „češkega svaza“ napram pogovorov o reviziji ustave, kljub temu, da so ravno Nemci bili posebno pripravljeni za sodelovanje, ko so vendar bili pripravljeni brez vseh predpogojev preiti v posvetovanja, tako da bi prišel lahko vsak preureditveni načrt v pretres in razgovr, vsekakor samo tak, ki bi integritete avstrijske države z ozirom habsburške monarhije ne ogrožal. (Pritrjevanje na levici). Ako se vlada ni hotela izpostaviti pravičnemu očitku politične pasivnosti, ni smela dalje odlašati in storiti je morala, kar je mogla storiti, namreč izvesti svoj program, program narodne avtonomije, v kolikor je mogla storiti (to v okviru moči, ki ji jo da ustava. — Tako je nastala naredba o razdelitvi Češke v okrožju — ako vidi kdo v tem. da se je vlada naveličala čakati na tako dolgo in tako'potrpežljivo pričakovano sporazumljenje narodov, (nami-gavanje) nemškega kurza, potem pa priznam, da bi ne nastopil proti tej trditvi (pritrjevanje na levici, kajti, ako je v Avstriji sploh kak političen kurs, mora biti pač samo tak, da da upravičenim zahtevam nemškega naroda v Avstriji polno zaščito. (Viharno ploskanje, Heilklici). Je star in resničen izrek, da se v Avstriji ne da vladati proti Nemcem in ravnotako ne brez Nemcev, To ne velja samo za vsako vlado (pritrjevanje na levici) in sicer tim bolj, ker je komaj razumljiva zmota, ako mislimo, da zmore zveza nenemških narodnosti tvoriti večino.
Hrbtišče naše raznobarvne države je pač nemški narod in bo to tudi vedno ostal. (Viharno odobravanje in ploskanje). Vlada je odločena —
*
*	*
(Zadnji del Seidlerjevega govora priobčimo
jutri)!
*
*	*
Burni prizori.
Dunaj, 16. julija. Že med otvoritvenim govorom predsednika Großa je prišlo vsled medklicev peslanca Kaline do burnih prizorov. Kalino so morali večkrat pozvati k miru. Ko je začel Seidler govoriti, so Čehi burno khcali „Abzug Seidler“, Nemci pa so ploskali. Pozneje je prišlo radi medklicev med govorom Jerzabka do nepopisnih kravalov in skoro do pretepa med poslanci Steinhaus in Paarer in le s posredovanjem Webra in Kratochwilla se je posrečilo zabraniti nasilstva. Le polagoma se je vrnil mir, da je Jerzabek nadaljeval svoj govor.
*
* *
Dunaj, 16. julija. Po govoru min. predsednika je govoril češki socijalist Tušar in je izvajal, da so češki socijalisti odklonili razgovore z Nemci, ker ti še niso v pravem psihološkem razpoloženju. Nemci so postali prevzetni, ker imajo pač vse, kar jim poželi srce. Toda pride gotovo čas, ko bo češki narod svoboden, Čehi bodo lahko še čakali, saj so tudi dočakali, da je pripravil Seidfer državo na rob prepada. Čehi se ne boje prihodnjosti!
Nem. nac. Waldner izvaja, da govore posamezni poslanci tako, kakor bi bili sporazum-Ijeni s sovražnikom. To je očitna veleizdaja, veliko hujša, kakor če uhajajo celi češki polki k sovražniku.
Poslanec Verstovšek zahteva samo avtonomijo.
Posl. Verstovšek napada vehementno vlado. Danes bi stali v očeh sovražnika v vse drugačni luči, kakor stojimo, če bi dala vlada narodom pravočasno narodno avtonomijo. Iz cele vrste „Volkstagov“ je razvidno, odkod prihajajo razna sumničenja in obrekovanja poštenih narodov.
Kršč. socijalec Jerzabek pravi, da so in-famne govorice in opravljanja, ki se širijo po Dunaju, izšla od judov. Tu nastane pretep, o katerem že poročamo drugod. Medklici padajo, da naj se inscenirajo progromi na Jude. „Tudi razširjanja španske bolezni so Judje vzrok, kaj ne?“ itd. itd.
Gosposka zbornica.
Dunaj, 16. julija. 6b pol 4. otvori predsednik knez Windischgrätz sejo in govori o velikem pomanjkanju, ki je ljudstvo mirno prenaša, nato pozdravlja junake na fronti. Obsoja razne klevete, ki so razširjene po Dunaju, prebere došle dopise zarot ljudi, pove člane, govori posmrtnico sultanu in umrlim članom gosp. zbornice. Nato ima Seidler svoj govor.
Ustanovitev državne stranke v gosposki zbornici.
Dunaj, 15. julija. „Državna stranka“ gosposke zbornice je imela 15. t. m. pod predsedstvom, grofa Walterskirchna ustanovno zborovanje, ki je soglasno sprejelo strankarski program. V programu se izjavlja, da vidi državna stranka svoj prvi cilj v močnem pospeševanju vseh strem-
ljenj, ki naj pripomorejo avstrijski državi do vedno večjega razmaha njenih kulturnih, političnih in gospodarskih sil. V to svrho je stremiti predvsem po preustroju ustavnih in pravnih zädev, izvirajočem neposredno iz avstrijske državne misli. Zlasti je videti bistvo avstrijske državne misli v mnogoterosti enakopravnih neodvisnih narodov združenih v državno enoto, ki je poklicana ta plemena ščititi v prostem razvoju njih narodnih in kulturnih posebnosti, v vsen drugih ozirih pa združiti v uspešno sodelovanje v interesu celokupnosti.
•X*
* *
Naš državni proračun.
Vladna predloga o proračunu, ki je prva točka dnevnega reda poslanske zbornice, vsebuje v prvi vrsti vojne kredite in zapopada tudi vse vzdrževalne podpore, penzije invalidov in sploh stroške, ki gredo v prid zaledju, to je ljudstvu.
Vladi se dovoljuje, da si 1.) s kreditnimi operacijami spravi sredstva v znesku 12 miljard kron za izredne izdatke v dobi od 1. julija do 31. decembra 1918, 2.) da prolongira vse dolgove, ki bi zapadli med 1. julijem in 31. decembrom 1918, 3.) da prevzema za kritje vseh potreb, ki so radi vojnih razmer neodoljive, jamčenje proti naknadnemu odobrenju. — Prolongiranih in garantiranih zneskov, kakor vsot, ki se porabljajo za brisanje dolga, zlasti dolga pri avstro ogrski banki, ne gre vračunavati pod v prvi točki omenjeni znesek. — To je bistvo novega zakona, ki postaja polnomočen z dnem 1. julija 1918.
Angleži proti Hertlingu.
Zanimiva je angleška sodba o Hertlingu in njegovemu govoru. -„Daily News“ pišejo: Grof Härtling hoče mir, ker se boji, da ga zadene u-soda Bethmana, Michaelisa in Kühlmanna. Nimamo vzroka, da dvomimo o iskrenosti njegove želje za mirom. Z ozirom na izjave antantinih držav ne pomeni ničesar njegov pjgoj, da mir ne sme prinesti uničenja Nemčije. Če govori, da morajo zavezniki storiti prve korake za mir in da se morajo pričeti pogovori v malem krogu, to ne bo delalo nikakih nepremostljivih ovir. A grof Hert-ling izjavlja, da Nemčija opušča mirovni pogovor, ki ga je bila sklenila v Brestu Litovskem. To kaže, kako globok prepad zeva med protiv-niki. Nemčija hoče mir, pa bi se pogajala o pogoji. Nemčija hoče mir, ki ne temelji na javnem pravu. Dokler pa se Nemčija brani priznati javno pravo, se ne da skleniti mir na temelju sporazuma. — „Daily Chronicle“ piše, da mu je Hintze ljubši nego Kühlmann. Ta se je trudil, da bi pripravil Angleže z laskanjem, da končajo vojno, a Hintze ne bode skrival svoje nakane, da hoče razbiti Anglijo.
Po domovini.
Vsi, ki prejmejo „Novice“, naj blagovolijo naročnino takoj odposlati, ker v par dneh ustavimo pošiljanje lista vsakemu, ki do tedaj ni poslal naročnine.
Izjava. Zbrani občinski odbor občine Žiri v seji dne 14. julija 1918 soglasno sklene, da se pridruži izjavi deželnega 8dbora z željo, da se čimprej povrne mir in izjavlja, da išče svojo srečno bodočnost slejkoprej edino pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije pod presvetlim cesarjem Karlom L, ter, vztraja na deklaraciji z dne 30. maja 1917. Veleizdajske spletke dr. Trum-biča in drugih pa odločno odklanja. V Žirih, dne 14. julija 1918. Fr. Peternel, župan, s. r.
Obolel je dež. odbornik msgr. dr. Lampe na akutnem vnetju ledvic. Sicer je že izven nevarnosti, a še dalj časa ne bo mogel priti v urad.
Gorenjska lesna špekulacija. Poročali smo že v glavnih potezah o nečuveni nakani, izrabiti lesno bogastvo v kranjskih gozdih verskega zaklada v korist nekterih znanih lesnih špekulantov na Gorenjskem. Izvedeli smo tudi, kdo je to kupčijo posredoval v poljedelskem ministrstvu. To ni bil nihče drugi kot poslanec vitez Pogačnik. Za danes naj zadostuje ta ugotovitev.
Umrl je Mohar Jožef v Bukovici pri Ribnici. Bil je vrl član kat. organizacij in priljubljen pesnik „Domoljuba.“ V vojski je izgubil roko, ter je bil kot invalid nastavljen za davčnega izterjevalca v Ribnici. Počivaj v Bogu!
Umrla je v Idriji dne 14. julija gospa Ana Zazula, vdova po pokojniku rudniškem kontrolorju Ivanu Zazula. Bila je blaga gospa, ki je mnogo dobrega storila siromakom. N. p. v miru!
Promocija. Na dunajski univerzi je promovirala gdčna. Elizabeta Ekl za doktorico filozofije.
Medicinska fakulteta v Zagrebu. V pon-deljski seji hrvatskega sabora je bilo prvo branje novele k vseučiliščnemu zakonu, ki določa o:ga-niziranje medicinske fakultete, soglasno sprejeto.
Slovenski otroci v Zagrebu. Dne 15. t. m. se je pripeljalo v Zagreb 110 otrok iz okolice Trsta. Namestili so jih v okolici Požege.
Silna toča je na Bizeljskem po vinogradih povzročila veliko škode. V Brežicah toče ni bilo.
Vojak zabodel orožnika v srce, orožnik ustrelil vojaka v srce. Dne 10. t. m. popoldne sta bila dva vojaka v Divači pokradla nekaj perila nekemu vrtnarju. Ko^to zapazi, steče orožnikom naznanit. Orožnik, Žitko, po imenu, se hitro odpravi in gresta z vrtnarjem za vojaki do Povirja. Tam jih dobita in aretirata ter ženeta k županu. Kakor priče izpovedo, je orožnik vojaka ozmerjal. Vojaka to razjezi, potegne bajonet in zabode orožnika v srce. Ves razburjen skoči namesto skozi vežina vrata na nasprotno stran. Orožnik zbere svoje zadnje moči, pograbi za samokres in ustreli vojaka od strani tudi v srce! Oba se zgrudita mrtva vsak na svojo stran. Drugi vojak pa zbeži, ali so ga že prijeli v Divači.
Pasji dnevi so se pričeli. V Ljubljani je kazal termometer včeraj zvečer ob 10. uri v mestu 20° R.
Oblak se je utrgal dne 14. t. m. na Gorenjem Štajerskem ter je deževje železniški nasip med postajama Marein in Kapfenberg tako poškodovala, da se je moral promet tam ustaviti. Poškodovana proga bo kmalu popravljena.
Potres smo zopet čutili včeraj ob s/i na 2 popoldne v Ljubljani.
Promoviran je bi! za doktorja prava nadporočnik v rezervi Leopold Vičar.
Roparski umor pri Sevnici. V soboto je pil posestnik Ivan Klemenčič iz Kladja v gostilni Antona Vrstovška v Blanci. Ko je odšel, je šel za njim neki mlad, neznan mož, ki je tudi dalje časa sedel v gostilni. Neznanec je Klemenčiča umoril in oropal. Klemenčič je baje imel pri sebi 80.000 K.
Umrla je v Spodnji Šiški Ana Rožič, vdova davčnega kontrolorja. — Umrl je Leopold Bernot, organist na Koroški Beli, star 60 let.
Mlada vlomilca. V nedeljo popoldne, ko so bili ljudje z doma, sta s silo vlomila 17 letni ključavničarski pomočnik Alojz Zgonc in 11 letni mizarjev sin Ernest Intihar z Gline v hišo Gašperja Suhadolnika v Plešivici in ukradla 1600 K denarja, srebrnino in perilo. Nato sta se splazila skozi podstrešje v stanovanje posestmka Franca Kerna in nakradla več stvari ter moke, v vrednosti nad 1400 K. Intihar je še isti večer kradel tudi pri posestniku Ant. Leniču v Plešivici. Zgonc je neznano kam zbežal, Intiharja pa so prijeli in izročili sodniji.
Padel je dne 15. junija t. 1. na tuolskem vojnem odseku kakor mnogo drugih naših mladeničev tudi enoletnih Fr. Zbašnik, doma iz Dolenje Vasi pri Ribnici. Laška granata je storila konec mlademu, nadebudnemu življenju.
Odškodnina za vojno škodo v obmejnem ozemlju. Politična oblast je odredila zadnji čas v obmejnem ozemlju Koroške in Goriške pregledovanje škode, ki jo je napravila vojska prebivalcem. Poizvedovalne pole, ki so jih morali izpolniti posestniki, so imele opombo, da ta poizvedovanja ne vsebujejo nobene pravice do odškodnine. Pri tem se je tudi sprožilo vprašanje, kako bo povrnjena ona škoda, ki so jo napravile lastne čete. Kot izvemo na merodajnih mestih, take škode ne spadajo pod zakon o vojnih dajatvah, temveč se morajo smatrati s tega stališča, da je vojaški erar dolžan povrniti škodo. Ta dolžnost povračila naj se uredi s posebnim zakonom, kojega osnutek se predloži državnemu zboru že v tem zasedanju.
Gad je pičil v Idriji žgalniškega podurad-nika Josipa Ferjančiča v nedeljo, dne 14. julija. Podobnih slučajev se je pripetilo letos že več v idrijski okolici.
Ciprese pred rotovžem v Ljubljani se suše, projkone jim primanjkuje vode. Sicer se pa prav nič ne ujemajo s slogom in bi mestna hiša le pridobila, ako se odstranijo.
V vojski je vse narobe. Na vremenski hišici v Zvezdi kaže sevei proti vzhodu, jug pa proti zahodu.
Širom sveta.
Tatovi povsod. Iz Budimpešte poročajo: Policija je vsled raznih ovadb zasledila veliko tatinsko družbo, ki je nakradla za^ 10.000 kron perila in za nad 1 milijon druzega blaga.
Socialni revolucijonarji v Petrogradu poraženi. Iz Moskve poročajo, da je vstaja socialnih reyolucijonarjev končana. Posamezna poslopja je artiljerija težko poškodovala.
Dvakrat mrtvim proglašen — se vrnil. Na kolodvoru Vöcklabruck uslužbeni adjunkt Henrik Jancky, nadporočnik železniškega polka, ki je bil že dvakrat v izkazu med mrtvimi se je zdaj vrnil. Od začetka vojne je bil zaposlen pri več vojnih transportih in železnicah, nazadnje v Ukrajini, kjer je bil ranjen v boju z boljševiškimi bandami v pljuča in jetra.
Saharin se je zopet znatno podražil.
Pivo se zopet podraži. Ogrski kartel za pivo namerava v kratkem zopet zvišati cene pivu za J 2 K pri hektolitru. Tako se bože šestič med vojno podražilo pivo.
Češki svobodomiselni profesorji za odpravo verouka iz srednjih šol. Iz Prage nam poročajo, da so se posvetovali češki profesorji o reformi srednjih šol. Pri tem je predlagal prof. dr. Bezdowsky v imenu društva čeških matematikov in fizikov, da se nadomesti verouk s poukom o morali, i. s. v spodnjih štirih razredih po eno uro na teden; v tem predmetu naj se učenci ne klasificirajo.
Čevljarski vajenec kot huzarski ritmojster. V Miškolcu zo zaprli pustolovca Štefana Kotta, ki je pod imenom baron Scotty po vsem južnem Ogrskem zakrivil veliko goljufij. Oškodovanih je precej oseb. Ovadili ga zato niso, ker je ogolju-fance sram, podati*ovadbo. Izkazalo se je namreč, da je Kotta navaden čevljarski vajenec, ki se je potikal več mesecev v huzarski uniformi ritmoj-stra. Znal si je pridobiti tudi zaupanje postajnega komandanta v Košicah, v kojega družbi je bil zelo pogosto. Pred kratkim je poročil goljuf hčer postajenačelnika v Miškolcu. Prepeljali so ga v Budimpešto, kjer pride pred sodišče. Zadnji čas je izvabil raznim ljudem več stotisoČakov.
Novo obstreljevanje Pariza.
Pariz, 15. julija. V pondeljek so zopet obstreljevali Pariz z dalekosežnim topom.
Cadorna Je razžaljen.
Ženeva. Prejšnji laški generalisimus Cadorna je izjavil francoskemu poslaniku, da bo vrnil vse francoske redove in vsa odlikovanja.
Svoboda med revolucionarji.
Stockholm, 15. julija. 800 socijalnih revo-lucijonarjev je zaprtih, nad 500 soc. revoluc. organizacij je razpuščenih.
Nepotrebne zabave.
Iz Budimpešte poročajo: V poslanski zbornici je vložena postava, da se z ozirom na zadnje dirkališkfe škandale, konjske dirke sploh prepovedo.
Kupujte „Novice“!