2 72                                           Slovenski glasnik.
Poročilo o delovanji slovenskega literarnega društva na Dunaji, leta 1881—1882 (IV. društveno leto). V slov. lit. društvu na Dunaji, katerega namen je, da se njegovi udje vadijo v slovenskem govoru in slovenski besedi, predavali so se in kritikovali sledeči spisi: a) filologični: — K ari o Štrekelj: konso-nantizem v narečji goriških Slovencev. — O slovenskem naglaševanji. — Kaj je jezikoznanstvo ? — b) matematični: — Lap on j a: Nekaj točk o trasovanji železnic. — O kotomerih. — c) juridični: Aleks. Hudovernik: Narodno pravo v Slovencih. — O navodu za nabiranje pravnih običajev. — Črnogorska za-konodajstva. — Prisege ljubljanskega mesta. — d) beletristrični: A. Franko: Glas vpijočega v puščavi, pisma iz beneških Slovencev. — Pesni in pripovedne stvari iz beneških Slovencev. — J. Kavčnik: Brat in sestra. — Vojaki v Zaplotniku.
—  D. Majaron: Pes in mačka (humoreska). J. Skofic: Dve gospodinji. — Prijateljevo pismo. —   A. A. Pire: Abderijada. — Dve orijentalski pripovedki.
—  Al. Hudovernik: Turgeneva pesen zmagonosne ljubezni. — e) potopisni: M. Suhač: Potopisne črtice iz gorenjega Avstrijskega. — f) kritični: Anton Trstenjak: O Pajkovi knjigi: ^Izbrane srpske narodne pesni". — g) narodno blago: A. Franko: narodne pesni. — A. Hudovernik: Nekaj slovenskih vraž. — Iz tega kratkega poročila se vidi, da je društvo v preteklem društvenem letu krepko delovalo; želimo mu tudi v bodoče mnogo vspeha!
0 smrti g. dež. šolskega nadzornika Ivana Šolarja se je pokazalo, koliko lepih simpatij je užival ta izborni mož in izvrstni šolnik bodi si med hrvatskimi domoljubi v Dalmaciji, bodi si po ondotnih vladnih in šolskih krogih. Pokojnika „prijatelji" so o tej  žalostni priliki dali na svetlo hrvatsko elegijo, ki slove tako:
Kakono lipa granata, Sto no ju vijor hud Iz rodnog svoga zemljišta Raznosi kojekud;
Tako te, vrli Ivane, Nenadno u naš skut S milene svoje Ljubljane Prenio udes ljut.
Ljut suproč tvoje otačbe, Al prama nama blag; E' sa Slovencom blagoslov Dolazi na naš prag.
Nije 1' nas zar porodila Jedna te ista mat? Hrvat Slovencu po krvi Nije li, valj da, brat?
U naš se vrt preselio, Ko u svog roda sad; Nam, ko svoj svom', posvetio Tvoj dragocienjen rad.
Iz svojeg gnjezda iztisnut, Krilati tako rod Majčinom leže nježnošču Peradi srodne plod.
Sobom si amo ponio Svojeg plemena dar: Konačnu točnost, pravičnost, Celičnu, čud i mar.
Otčinskom skrbi pratio Mladeži naše goj; U poslu tom pregorio Vlastiti život svoj.
Smrt ti se bje zagrozila, I grožnji osto znak; Ti ljubki rad prosliedio Sve dok na konac mak!
Horjatskom tako krvniku, Kad mu zadavo smrt, Minski mudrac zborio: „Nediraj u moj crt!"
Dužnosti svoje mučenik Mučenik roda svog, Tko da te dosta nagradi Svemožni neg li Bog?
Al nam če živiet u sviesti Tvoj značaj i tvoj mar, Dok če nam plamtit u njedrih Harnosti svete žar.