UBOGE




SAMOHRANILKE



zbirka pesmi, črtic, esejev,…



Srečo Zakrajšek



in ChatGPT



Srečo Zakrajšek

UBOGE SAMOHRANILKE – zbirka pesmi, esej, črtic, …

Izdano v samozaložbi. Srečo Zakrajšek, Ljubljana, oktober 2025.

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 254851075

ISBN 978-961-07-2967-9 (PDF)



Gradivo je bilo pripravljeno s pomočjo ChatGPT 5, ki napisal uvodni tekst, pesmi, eseje, črtice in druge tekste.

Pojasnila, teme pesmi ter drugih gradiv in moja navodila, so zapisane na strani 115. Vse drugo je delo ChatGPT. Predlagam, da preden greste na stran 115 preberete pesmi, eseje, črtice in druga gradiva.

Povzetek



Zbirka Uboge samohranilke skozi preprosto, čustveno zadržano pripoved razkriva življenje žensk, ki same nosijo težo vsakdana, a ostajajo dostojanstvene in pokončne. Besedila brez patetike prikazujejo moč v tišini, nežnost v utrujenosti in ponos v preprostih dejanjih. Vsaka pesem, esej, črtica, … je droben portret poguma – med otrokom, delom, samoto in nevidnim bojem za mir. To ni zbirka o šibkosti, temveč o vztrajnosti in notranjem ravnotežju, ki ne potrebuje aplavza

Ključne besede: samohranilstvo, samohranilke, uboge samohranilke, notranja moč, dostojanstvo.



Poročilo o sodelovanju pri pripravi zbirke Uboge samohranilke



Pri nastajanju zbirke Uboge samohranilke je sodelovanje med Srečom Zakrajškom in ChatGPT (AI asistentom) potekalo ustvarjalno, strukturirano in vzajemno spodbudno. Srečo Zakrajšek je oblikoval izhodiščno idejo, tematski koncept, ton in sporočilnost zbirke, ter določil osrednje teme posameznih črtic (materinstvo, družbeni pritisk, notranja moč). Poleg tega je skrbel za slogovno usmeritev – preprost, jasen, z notranjim monologom in kontrasti med nežnostjo in trdoto.



ChatGPT je prispeval predvsem k literarni obdelavi, slogovnim popravkom, ritmični uravnoteženosti ter ustvarjanju posameznih črtic in pesmi po vnaprej določenih temah. Besedila so nastajala iterativno – vsak predlog je bil sproti analiziran, dopolnjen in stilistično prilagojen po usmeritvah avtorja.



Na podlagi poteka dela ocenjujem delež ustvarjalnega prispevka naslednje: Srečo Zakrajšek: 60 % (koncept, izbor tem, uredniška in slogovna usmeritev, vsebinske dopolnitve), ChatGPT (AI asistent): 40 % (oblikovanje osnutkov, literarni slog, jezikovna in strukturna obdelava besedil)



Zbirka je rezultat soustvarjanja človeka in umetne inteligence, pri čemer je končna estetska in idejna celota v celoti usklajena z avtorjevim pogledom in vizijo.





KAZALO





UVOD 4

OPTIMISTIČNE PESMI 12

PESMI POMILOVANJA 28

ZADOVOLJNICE 44

DEPRESIVNICE 55

DIDAKTIČNO IRONIČNE PESMI 66

EPSKA PESEM 77

ESEJI 88

ČRTICE 96

USTVARJALNE REŠITVE IN PREDLOGI 107

POJASNILA IN NAVODILA 115





UVOD




Samohranilke so ženske, ki same vzgajajo svoje otroke, brez stalne pomoči partnerja — bodisi zato, ker so ločene, ovdovele, zapuščene ali so se same odločile za materinstvo. Gre za izraz, ki ni le pravni ali socialni, ampak tudi čustven in družbeni pojem, saj opisuje življenjsko vlogo, ki prinaša veliko odgovornosti, izzivov in pogosto tudi stisk.



Samohranilka pomeni:



• mati, ki sama skrbi za preživljanje, vzgojo in čustveno podporo otrokom,

• osebo, ki nima (ali redko ima) pomoč drugega starša pri vsakodnevnih obveznostih,

• včasih tudi simbol močne, vztrajne in požrtvovalne ženske, ki kljub težavam vztraja

zaradi otrok.



Ko sem mu hotela privezati nebo



Rojstvo ni bilo nesreča.

Bila je odločitev. Moja.

Rekla sem si: Če ne najdem ljubezni v moškem, jo bom našla v otroku. In res sem jo – tako polno, da je komaj dihala v meni.



Ko je prvič zagrabil moj prst, sem vedela, da nikoli več ne bom sama. Kupila sem zibelko, knjige, igrače,

in zgradila svet, v katerem nisva potrebovala nikogar drugega. Včasih sem mu brala pravljice in ga klicala moj mali junak, v resnici pa je bil on tisti, ki je reševal mene.



Ko je šel v vrtec, sem čutila izdajo.

Kako je lahko vzel drugo roko kot mojo?

Ko je risal sonce, sem se spraševala,

zakaj ni narisal mene v njegovem središču.



V šoli sem hodila na govorilne ure,

kot bi branila svoj projekt pred svetom,

ponosna, utrujena, prestrašena,

da bi kdaj kdo opazil, kako tesno ga držim.



Ko je odrasel, je hotel k dekletu.

Jaz pa sem mu pekla torte in mu kazala stare slike,

kot bi hotela reči: ostani še malo v mojem času.

Rekel je: “Mami, zdaj bi rad sam dihal.”

Njegove besede so me zadele kot veter, ki premakne prah iz kotička srca, kjer se je nabirala leta.

Takrat sem razumela,

da ljubezen ni zvezda, ki jo privežeš nase,

ampak svetloba, ki jo spustiš naprej.



Zdaj živim med tišino in toplino.

Še vedno pečem torte, a jih pošljem naprej,

v svet, kjer moj sin hodi sam,

in včasih, čisto redko,

pokliče samo zato, da reče:



“Mami, še vedno siješ.”



V pravnem smislu je samohranilka tista mati, ki ima otroka uradno v svojem skrbništvu in ni poročena ali živi ločeno od očeta otroka. V Sloveniji imajo samohranilke pogosto pravico do določenih socialnih pomoči, kot so:



• dodatek za otroke,

• subvencionirano varstvo,

• pomoč pri plačilu najemnine ali vrtca,

• možnost krajšega delovnega časa v določenih primerih.



Vendar pa mnoge samohranilke poročajo o tem, da kljub formalni pomoči čutijo veliko osamljenost, utrujenost in občutek, da so spregledane.



V umetnosti in literaturi so samohranilke pogosto:



• junakinje tihega boja,

• ženske z notranjo močjo, ki kljub pomanjkanju ljubezni in podpore ohranjajo nežnost,

• žrtve družbenih predsodkov, a hkrati simbol neodvisnosti.



Ljubezen brez zraka



Rodila sem ga iz tišine,

ne iz ljubezni.

Rekla sem: dovolj mi je čakanja,

bila bom mati sama, brez moškega, brez kompromisov.



Ko sem ga prvič prijela,

sem začutila, da ne rabim nikogar več.

Njegov dih je bil molitev,

ki je napolnila vse prazne prostore v meni.



Zgradila sem mu svet iz mehkih odej,

kjer se ni mogel udariti,

iz pesmi brez konca,

da nikoli ne bi slišal, kako tiho je zunaj.

Vsak njegov korak stran od mene

sem čutila kot trganje kože.

Njegov nasmeh drugim ženskam

kot nož v lastno senco.



Ko je prvič rekel “mami, pusti me”,

sem obstala,

kot bi mi nekdo odrezal srce iz telesa

in ga postavil na vlak, ki odpelje brez vračanja.



Zdaj sedim v sobi, kjer je nekoč dihal.

Vonj po otroštvu se meša z zrakom,

v katerem se učim dihati znova —

počasi, brez njega,

a z mislijo, da sem mu dala vse,

tudi preveč.



In včasih, ko se v temi prižge telefon,

in zaslišim:



»Mami, sem dobro, ne skrbi.«

takrat vem,

da ljubezen brez zraka

končno spet diha.



Obstaja tudi več drugih poimenovanj, sopomenk ali nežnejših izrazov za samohranilke, odvisno od konteksta, v katerem govorimo o njih .



1. Nevtralna ali uradna poimenovanja



To so izrazi, ki se uporabljajo v zakonih, socialnih dokumentih ali statistiki:



• Enostarševska mati – uradno, pogosto v zakonodaji (»enostarševska družina«).

• Sama vzgajajoča mati – opisna oblika, pogosto uporabljena v poročilih in raziskavah.

• Mati brez partnerja – formalno, nekoliko hladno, a jasno označuje položaj.

• Samska mati – poudarja, da živi brez partnerja, ne nujno da je bila kdaj v razmerju.



Primer uporabe:



»Statistika kaže porast enostarševskih družin, kjer matere same skrbijo za otroke.«



2. Topla in spoštljiva poimenovanja



Uporabljajo se v literaturi, medijih in pogovornem jeziku, kadar želimo poudariti moč, pogum in ljubezen samohranilke:



• Močna mama

• Pogumna mati

• Samostojna mama

• Mama junakinja

• Mama dveh vlog (ker opravlja vlogo matere in očeta hkrati)

• Mama, ki nosi svet na ramenih (metaforično poimenovanje v poeziji ali esejih)



Primer uporabe:



»Vsaka samostojna mama, ki zjutraj vstane in nasmeji otroka, je junakinja.«



3. Poetična ali simbolna poimenovanja



Ta poimenovanja so primerna za umetniška besedila – pesmi, črtice, eseje – kjer želiš izraziti čustveni ali simbolni pomen samohranilstva:



• Ženska, ki sama drži nebo

• Mati vetra in tišine

• Mati brez sence

• Samotna zvezda

• Mati sonca (ženska, ki sije kljub temi)

• Mati tišine (ko otrok zaspi, ona še bdi)



Primer uporabe:



»Mati vetra in tišine je znova zaspala pozno ponoči, ko je otrok že sanjal.«



4. Družbeno vključujoča poimenovanja



V sodobni družboslovni rabi se uporabljajo izrazi, ki so spolno in družinsko nevtralni, a zajemajo tudi samohranilke:



• Enostarševski skrbnik

• Primarni skrbnik

• Starš v eni osebi

• Starš, ki sam nosi breme vzgoje



Primer uporabe:



»Kot enostarševski skrbnik ima pravico do posebne pomoči pri varstvu otrok.«

5. Redkejši ali čustveno obarvani izrazi



Včasih se uporabljajo v čustvenem ali simbolnem kontekstu, pogosto z rahlo žalobnim tonom:



• Mati brez ramena

• Pozabljena mati

• Sama s svetom

• Mati poguma

• Mati, ki jo svet pozabi, otrok pa ne



Otrok, ki je napolnil tišino



Dolga leta sem živela

med knjigami in v kavami,

pogovori, ki niso trajali,

in nasmehi, ki so se končali pred vrati.



Rekli so, da sem izbirčna.

Jaz pa sem samo vedela,

da ne bom z nikomer, ki ne razume tišine.

Zato sem izbrala drugega sopotnika —

otroka.



V njem sem videla dom,

toplino brez razočaranja,

ljubezen brez obljub.

Ko sem ga rodila,

je tišina za hip izginila.



A kmalu sem spoznala,

da tudi otrok ne zna napolniti praznine,

ki raste iz preteklih molkov.

Njegov jok me ni pomiril,

njegov smeh me ni ozdravil.



Sedela sem ob zibki

in se prvič zavedla,

da sem rodila ne le otroka,

ampak tudi sebe — znova,

v bolj krhki obliki.



Zdaj, ko spi,

mu ne pojem več uspavank iz potrebe,

ampak iz spoštovanja do tišine,

ki mi jo je vrnil. Poleg spoštljivih in sočutnih izrazov obstaja tudi temna stran jezika, ki odraža družbene predsodke, moraliziranje in stigmatizacijo samohranilk — še posebej v bolj konservativnih okoljih. Ta poimenovanja so pogosto nepravična, poniževalna ali obsojajoča, izvirajo pa iz patriarhalnih predstav o tem, kakšna bi »morala« biti družina in ženska.



Spodaj je razdeljen pregled takšnih izrazov, z razlago njihovega izvora in učinka.



1. Moralno obsojajoča poimenovanja



Ti izrazi izhajajo iz predsodka, da ženska brez moža »ne more biti spodobna«. Uporabljajo se zlasti v konservativnih, versko obarvanih ali majhnih skupnostih.



• Nepridiprava (staro, a še prisotno v govorici: »kaj pa je počela, da je sama z

otrokom«)

• Grešnica – ženska, ki ima otroka »brez zakona«.

• Zapeljevalka – v pomenu, da naj bi »ujela moškega« samo zaradi otroka.

• Lahkomiselna – ženska, ki je »šla predaleč«.

• Sama si je kriva – pogosto slišan izraz, ki prelaga vso odgovornost nanjo.



Primer predsodka:



»Če bi bila bolj pametna, bi imela zdaj moža ob sebi.«



2. Ekonomsko podcenjevalni izrazi



Tu gre za pogled, ki vidi samohranilko kot socialni problem ali »breme države«. Takšno razmišljanje je hladno, brez empatije in pogosto razširjeno v političnem diskurzu.



• Socialni primer

• Ženska na stroških države

• Izkoriščevalka socialne pomoči

• Državna mati (cinično, namig na življenje od subvencij)



Primer predsodka:



»Zakaj bi delala, če ji država vse plača.«



3. Čustveno poniževalni izrazi



Ti izrazi nosijo posmehljiv, sočuten ali patronizirajoč ton, ki jo postavlja v vlogo »žrtve brez prave vrednosti«.



• Uboga mati

• Sirota z otrokom

• Zapuščena žena

• Nesrečna duša

• Ženska, ki jo nihče noče

Primer predsodka:



»Uboga, nihče se je ne usmili – sama z otrokom.«



4. Patriarhalni izrazi, ki odvzamejo moč



Tu gre za stereotipe, ki žensko prikazujejo kot nepopolno brez moškega.



• Nepopolna družina

• Mati brez očeta

• Ženska brez podpore

• Enopolna družina (pogosto rečeno z zaničevalnim tonom)

• Nesposobna sama vzgajati otroka



Primer predsodka:



»Otrok potrebuje očeta – sama ga ne bo znala vzgojiti.«



5. Nove oblike prikritega moraliziranja



Tudi v sodobni družbi se pojavljajo mehkejše, a še vedno obsojajoče formulacije, pogosto zavite v navidezno skrb:



• Težko ji bo, brez moškega to ne gre.

• Sama si je izbrala to pot.

• Otrok bo trpel brez moškega vzornika.

• Zakaj ni raje počakala na pravega?

• Karieristka, ki je pozabila na družino.



Primer predsodka:



»Želela je vse – zdaj naj pa vidi, kako je brez moža.«



6. Posledice takšnega jezika



Takšna poimenovanja so več kot le besede – so orodje družbenega pritiska in sramotenja, ki lahko pri ženskah povzročijo:



• občutek krivde in manjvrednosti,

• umik iz družbenega življenja,

• strah pred ponovnim partnerstvom,

• izgubo samozavesti in identitete.

Ženska, ki je izginila v ogledalu



Včasih sem bila glasna.

Nosila sem rdeče šale in verjela,

da sem del sveta,

ne njegova opomba.



Zdaj hodim po kotičkih trgovin,

kot senca, ki izbira mleko in kruh,

in pazi, da se nikomur ne zaleti v pogled.



Otroku govorim o pogumu,

sama pa se bojim ogledal.

Ne zato, ker bi se postarala —

ampak ker tam ni več mene,

ampak le mati, ki je nekoč bila ženska.



Včasih me kdo vpraša,

zakaj ne poskusim znova.

Kako naj razložim,

da bi ob vsakem dotiku

čutila izdajo svojega strahu,

in sram,

ker sem se nekoč zlomila pred otrokom,

ko sem rekla: vse je v redu,

pa ni bilo.



Ne hodim več med ljudi.

Govori se, da sem hladna,

v resnici sem samo previdna –

kot pesem, ki je nekoč pela,

zdaj pa šepeta med zobmi:

ne zaupaj, ne verjemi, ne odpri.



V ogledalu me čaka pogled,

ki me ne prepozna.

In jaz se mu ne upiram več.

Ker mogoče sem res izginila,

da bi on —

moj otrok —

lahko obstal.



OPTIMISTIČNE PESMI



1



Atelje za dve srci



Platno razpnem kot zastavo miru,

na paleto dodam barve prihodnosti;

v algoritmu svetlobe me vodi roka,

ki zna iz tišine spodbujati pogum.



Čopič je antena, otrok signal,

ki ga ujamem z mrežo nežnih potez;

nad nama stoji lestev dni,

po kateri plezava v isti motiv.



Včasih ploskam ritmu lastne ure,

ker se naša hiša zbuja brez hrupa;

model sveta sem zgradila na mehko,

da ga ne uči strah, temveč radovednost.



Če me kdo vpraša, kje je okvir,

pokažem na okno: tam je horizont;

svoboda je moja kompozicija,

materinstvo pa podpis v spodnjem kotu.



SLOGAN: Ustvari svoj svet – v njem si avtorica in mati.



2



Nerazvita verzija očeta



V njegovih obljubah so manjkali podatki,

model je padel na prvem testu;

čustva brez odgovornosti so šum,

ki sem ga izklopila v jedru.



Namesto da čakam posodobitev,

sem izbrala stabilno izdajo sebe;

otroku raje pokažem polno luno,

kot prazne obljube ob polni mizi.



Ko se noč zapre kot pokrov,

prižgem majhno luč doslednosti;

tako se uči: ljubezen je koda,

ki teče brez napak, če jo vzdržuješ.



In ko zjutraj vžgeva dan,

mu povem: pogum je kompas,

ki kaže sever tudi takrat,

ko drugi še nimajo zemljevida.



SLOGAN: Izberi zrelost – tvoja hiša stoji na trdni kodi.



3



Laboratorij topline



Soba je dihala kot morje instrumentov,

jaz pa sem bila ladja brez strahu;

v moji odločitvi je bilo toliko svetlobe,

da je tudi negotovost našla svoj stol.



Donator je ostal neimenovani vektor,

a smer je moja, srce pa kompas;

V drobnem jedru nosim sanje,

da bo otrok znal brati zvezde.



Ko se je v meni prižgala iskrica,

sem slišala tiho brnenje prihodnosti;

na monitorju utrip – majhen metronom,

ki meri ritem novega jezika.



Zdaj mu šepetam: nisi manj,

ker nas je manj; si več,

ker je ljubezen natančno izmerjena

in nežno potrjena.



SLOGAN: Ne čakaj dovoljenja – izberi življenje.



4



Odjava v dvoje, prijava v eno



Odšel je kot izklopljena naprava,

brez slovesa, brez podatkovne kopije;

ostala sem sama z odprtim oknom

in rožo, ki je hotela cveteti naprej.



Najprej sem zamenjala ključavnico strahu,

potem sem prezračila pričakovanja;

v koledar sem vpisala smeh,

kot redno nadgradnjo sistema.



Ko grem mimo ogledala,

se ne vprašam, kaj manjka,

ampak kaj že deluje:

srce, roke, mleko, upanje.



In vse deluje.

Odjava v dvoje, prijava v eno –

in vendar polno:

spomin je zgolj arhiv, ne načrt.



SLOGAN: Ko nekdo odide, naj tvoja vrata ostanejo vrata – ne kletka.



5



Deklaracija notranjih zakonov



Patriarhat je star program,

ki zmrzne ob prvem vprašanju;

jaz pa pišem novo ustavo doma,

kjer nežnost ni šibkost, temveč pravica.



Učim otroka abecede spoštovanja:

A kot avtonomija, B kot bližina,

Č kot čustvena pismenost –

in naprej do neba.



Na stenah visijo zemljevidi sveta,

ne zemljevidi meja;

v naši hiši se glasovi ne dvigajo,

temveč razumejo.



In ko pride dan odločitev,

mu dam pero, ne ukaz;

naj podpiše sebe,

ne tujega imena.



SLOGAN: Vzgoji svet, ki ga želiš – ne svet, ki ga prenašaš.



6



Tiha arhitektura miru



V statistiki medijskih večerov

je preveč hrupa in premalo miru;

zato sem zgradila hišo algoritmov tišine,

kjer se prepir ne zažene.



Vrata odpirava na šifro: spoštovanje.

V dnevni sobi: protokol poslušanja.

Če se pojavi nevihta,

jo razelektriva z resnico.



Ni popolno, a je ponovljivo:

mir kot navada,

ljubezen kot protokol.



SLOGAN: Zgradi svoj mir – to je tvoj dom, ne tvoj sistem



7



Bilanca sveta



Vem, koliko stane kruh,

vem, koliko stanejo sanje;

izračunam dan,

da se v njem še vedno smejiva.



Kariera ni tekma,

je rezervoar za varnost;

na koncu meseca vknjižim toplino,

kot dobiček, ki se ne obdavči.



Otrok se uči iz mojih tabel:

vrednost ni cena,

temveč mir, ki ga kupi.



SLOGAN: Bodi solventna v srcu in v življenju.



8



Iz varovalke v svetilko



Prežgane varovalke preteklosti

sem zamenjala s svetilkami resnice;

v tem prostoru biva le še jasnost,

ki ne kriči, a vse osvetli.



Otroku ne skrivam brazgotin,

povem mu, da so zemljevidi;

po njih hodiva previdno,

vendar nikoli več nazaj.



Moja moč ni krik –

je tiha energija.



SLOGAN: Zapri vrata nasilju, odpri okna sebi.



9



Topologija družin



Svet sem izmerila z mehko geometrijo:

trikotniki, krogi, spirale odnosov;

naš dom je krivulja,

ki ne potrebuje ostrih kotov.



Ko me vprašajo po pravilu,

odgovorim s primerom:

otrok, ki se smeje –

to je definicija.



Na koncu vsake definicije

je prostor za dihanje.



SLOGAN: Oblika družine je ljubezen.



10



Učni načrt za svobodo



Nesoglasja z nevidnimi sogovorniki

sem zamenjala za jasen kurikulum:

meje kot ograja vrta,

svoboda kot nebo nad njim.



Včasih posodabljam pravila,

ko opazim novo rast;

učna krivulja je lepa,

ker je najina.



Disciplina ni bič,

je ritmično srce dneva.



SLOGAN: Postavi pravila, ki varujejo – ne dušijo.



11



Aksimom brezpogojnosti



V svetu, kjer se ljubezen meri v povratnih klicih,

sem izbrala enačbo brez neznank:

jaz + ti = svetloba brez trgovine.



Umetnost najinega vsakdana

je tiha simfonija gest;

kot da bi UI pisala partituro,

jaz pa jo igrala z rokami.



Ko se stemni,

žari rezultat:

nepogojno.



SLOGAN: Ljubi čisto – brez drobnega tiska.



12



Etika drugega doma



V arhivu usod sem našla datoteko,

ki je čakala na »odpri«;

kliknila sem s srcem,

in soba je postala širša.



Posvojitev ni usluga,

je dialog dveh samosti;

mreža najinih dni se plete

iz novih, močnih vozlov.



Ime, ki sem ti ga dala,

je varno pristanišče,

ne privez.



SLOGAN: Ko odpreš srce, se poveča svet.



13



Prekinitev zanke



Družinska koda je imela napako;

prepisala sem vrstico strahu

v vrstico poguma.



Otrok zdaj podeduje

posodobljeno verzijo miru;

zgodovina ostaja učiteljica,

ne režiserka.



Naprej gremo brez scenarija bolečine.



SLOGAN: Prepiši vzorec – postani prva različica sebe.



14



Spomin kot severnica



Tvoja tišina je postala kompas,

ki me ne vrti,

temveč vodi.



Otroku pripovedujem o tebi

kot o svetlobi, ki ne ugaša;

na nebu sta zdaj dve:

tvoja in najina.



In hodiva dalje,

ne sama – skupaj z zvezdo.



SLOGAN: Žaluj naprej – ljubezen naj ostane svetloba, ne sidro.



15



Suverenost nežnosti



Moja odločitev ni proti nekomu,

je za nekaj:

za življenje, ki ga znam živeti.



Feminizem v praksi

je topla logistika dneva:

pravica do miru,

do kruha,

do smeha.



Svet spoštujem,

sebi pa verjamem.



SLOGAN: Tvoje telo, tvoja koda, tvoja prihodnost.





PESMI POMILOVANJA




16



Algoritem črne rutice



V vasi z zgodnjimi zvonovi

se je dan zagnal brez njega.

Otrok je dihal kot majhen motor,

jaz pa sem štela, da srce še dela.



Soseda je prinesla juho in rekla:

»Uboga, kako boš sama?«

Druga je dodala križ in navodila,

kot da se žalost da namestiti na polico.

Njihove oči so bile ogledala časa,

v katerih sem bila napaka v sistemu.

V meni pa je utripal nevidni strežnik,

ki je iz noči v noč shranjeval toplino.

Šivala sem dneve kot popravke kode,

da se program ne bi sesul ob prvem joku.

Na okenski polici je slika —

njegov nasmeh kot backup svetlobe,

ki ga odprem, ko zmanjka baterije.

Vmes poslušam, kako svet

preračunava moje možnosti,

in skrbno molčim.



Nekega jutra nisem več potegnila zaves do tal.

V hišo je vstopil prah,

a tudi nebo.



Tisti dan sem prvič dojela,

da sem jedro, ne periferija.



SLOGAN: Tišina je edina pomoč, ki ne rani.

17



Izginotje v načinu letenja



V tretjem mesecu je rekel, da mora na zrak,

in se nikoli ni vrnil.

Ostali so ultrazvok, čakalnica,

in ženska, ki se ni imela kam vrniti.



Ženske na avtobusu so me merile z mehkim žalovanjem:

»Škoda je, mlada je, lepo bi živela.«

Njihov pogled je bil topel in mrzel hkrati,

kot zaslon, ki sveti brez dotika.

S sosedo sva stali ob nabiralniku,

ona je tiho računala moje verjetnosti.

Jaz sem v sebi poslušala signal,

ki ni poznal bega.



Kupila sem posteljico in novo SIM-kartico upanja,

v glavi zagnala model:

zajtrk, delo, spanje, dihanje;

vmes nežni update: »bova zmogla«.

Nihče ni videl, kako je noč

na moje rebra lepila post-it listke strahu.

Zjutraj sem jih snela kot dlake z puloverja,

in šla.



Ko je prvič brcnil,

sem mu rekla ime,

ne njegovo.



Da se rodimo dvakrat,

je včasih edina resnica.



SLOGAN: Kdor odleti, naj ne uči hoditi tistih, ki ostanejo.

18



Kernel varnosti



V stanovanju je tišina najprej postala sirena,

potem rutina.

Otroku sem štela modrice v zvezek,

kot da zapis reši kožo.



Sosede so šepetale na hodniku:

»Uboga, a res je tako hudo?«

Prinesle so nasvete,

kot da se stene premikajo na gumbe.

Jaz sem vsako noč delala restore

na svojo človečnost,

ko je on izžigal živce z vžigalnikom besed.

Nekega jutra sem odnesla sebe in otroka

po stopnicah,

kot da nosim dve sveči skozi veter.

Na socialni sem sedela z drugimi profili bolečine,

v očeh imela datoteko »preživetje.pdf«.

Učila sem se gesel: varna hiša,

prepoved približevanja,

trdna rama znotraj mene.

Zunaj so mi stiskali roko,

kot da se je svet ravnokar spomnil biti človek.



Ko sem ponoči zaprla vrata,

je ključ prvič zaigral čisto melodijo.



Noben zvok ni bil več ukaz.



SLOGAN: Kdor dvigne roko, naj izgubi dostop; kdor gleda stran, je

soavtor kode.

19



Mreža praznih steklenic



Prazne steklenice po tleh.

Vonj po alkoholu in včeraj.

Njegov pogled – dolg tunel,

v katerem se svetloba preda.



Na igrišču so ženske šepetale:

»Revica, še vedno verjame?«

Pogledi so mi ponujali plahto,

da prekrijem, česar se ne da skriti.

Jaz pa sem v hladilnik shranila načrte A, B, C:

kako priti skozi mesec,

ko on pride brez obraza.

Otrok je znal razlikovati korake,

prej kot barve;

kadar je zaslišal hrup,

se je skril v mojo jakno,

kot datoteka v mapo.

Noči so bile dolge,

kot posnetki praznih ulic;

vmes sem ga prosila,

naj izbere življenje.



Ko je enkrat izbral nič,

sem izbrala sama.



In to je bilo dovolj za dve srci.



SLOGAN: Kdor izbere dno, naj ne vleče s seboj tistih, ki znajo

plavati.

20



Pismo s pečatom sistema



Poštar je prinesel letni koledar kazni,

jaz pa sem štela zobe na glavničku,

da ne bi štela solz.

Čakalnica je bila kot dolg hodnik brez oken.



Ženske pred mano so govorile:

»Uboga, otroku bo hudo.«

Vsak stavek je bil mehka veriga,

ki sem jo morala sneti, preden sem vstopila.

Nisva vedela, kako govoriti skozi steklo,

odmev je izdeloval lažjo resnico.

Ko sem šla nazaj domov,

sem otroku spekla kruh in odprla karto sveta;

pokazala sem mu oceane,

kjer voda ne sprašuje po preteklosti.

Soba je dišala po odpustku,

ki ga nisem znala podpisati.

Ure so tekle kot tekoči trak,

na katerega sem zlagala drobne radosti,

da se dan ne bi sesul.



Nekega večera sem sliko snela s stene

in jo postavila nižje,

da jo vidi tudi on.



Podoba je ostala oče,

a stena je postala naša.



SLOGAN: Kdor zlomi zakon, naj ne pretrga družine; država ni varuška

tvojih odločitev.

21



Prazni geolokator



V telefonu je ostal pin,

na koledarju letalski simbol.

Rekel je: »Samo nekaj mesecev,«

potem je signal izgubil pokritost.



V vrtec so me spraševali z mehko skrbjo:

»Je očka na poti?«

V trgovini so me merili s popusti,

»saj vemo, kako je«.

Soseda je prinesla mandarino in stavek:

»Bogi dve, on dela za vas.«

Jaz pa sem se ponoči učila nove ure,

brez prestopnih minut;

otroku sem brala atlase,

da bo razumel razdaljo brez krivde.

Video klici so bili kot hologrami:

pomešana toplina in zamik;

vsaka njegova obljuba je imela statiko,

kot slika brez ostrine.

Učila sem se postavljati stole za enega,

in pogrinjke za dva.



Prelom se je zgodil,

ko sem nehala govoriti »se vrača«,

in začela reči »sva tukaj«.



Mesto je ostalo isto,

mi pa smo mu dodali sever.



SLOGAN: Kdor odide v novo življenje, naj ne obljublja starega kot

nadomestnega dela.

22



Checksum srca



Resnico sem našla v izbrisani mapi,

v imenu, ki ni bilo moje.

Zemlja se ni premaknila,

premaknila se je postelja.



Na igrišču so ženske sklonile glave:

»Uboga, takšni so pač moški.«

Kot da je bolečina sistemska nastavitev,

ne goli rez.

Prijateljica mi je skuhala čaj in logiko:

»Raje zdaj kot pozneje.«

Jaz sem se učila sintakse pogovora z otrokom,

kjer se o laži govori čisto,

brez soli.

Skozi okno je pihal veter preurejanja;

pospravljala sem besede,

da ne bi vsak predmet govoril njegovo ime.

Vmes sem oprala rjuhe,

kot bi resetirala kožo.

Dolga noč,

a jutro je dišalo kot oprano srce.



Prelom ni bil v kriku,

bil je v tihem »dovolj«.

Nato sem začela govoriti v ednini,

ne da bi izgubila množino ljubezni.



Tako sem prestavila svojo os,

da se ne zlomim.



SLOGAN: Kdor varuje laž, naj ne računa na našo tišino kot geslo.

23



Oče ni najden



Glej, rečem otroku,

včasih se stvari pokvarijo brez vzroka.

Klikneš, in ni odgovora.

Ne zato, ker si ti kriv.



Na stopnišču so ženske dvigovale ramena:

»Revica, ni prvi ne zadnji.«

Njihova tolažba je bila kot stari patch,

ki ne deluje na novi verziji bolečine.

Zbrala sem papirje,

račune, skromnost;

vmes sem se naučila govoriti na upravnih oknih,

kot da imam glas.

Otrok je spraševal po zemljevidu,

jaz sem mu risala reko,

ki teče tudi, ko ne veš, od kod.

Vsak večer sem v košarico zlagala odgovore,

da bo vsaj nekaj polno.

Bila sem navigator brez signala,

pa vendar sem našla pot.



Prelom je bil trenutek,

ko sem prenehala osveževati stran.

Namesto tega sem zgradila novo.



In na njej sva bila prijavljena.



SLOGAN: Kdor prekine povezavo brez opozorila, naj ve, da datoteka

ostane poškodovana

24



Test DNK tišine



V sobi z belimi stoli je rekel:

»Ni moj.«

Beseda je padla na tla

kot zlata žlica.



Ženske v vrsti so mi poslale oči:

»Drži se, drži otroka.«

Njihova žalost je bila mehka odeja,

ki sem jo hvaležno zavrnila.

Papirji so govorili drugačne jezike,

jaz sem med njih prelagala zibelko upanja.

V meni je vrela koda jezika:

ne boš izbrisal poimenovanja,

ne boš iztrgal korena.

Včasih sem ponoči štela črke njegovega priimka,

kot da bi se z njimi dalo ogreti.

Zjutraj sem mu namazala kruh

in mu rekla:

ti si vse, kar sem želela –

in nič ti ne manjka.



Prelom je zapel,

ko se je moje »verjamem« zamenjalo z »vem«.

Od takrat naprej

ne dokazujem več, da obstaja.



Samo živimo.



SLOGAN: Kdor zanika kri, naj vsaj prizna srce, ki bije zanj.



25



Neujemajoči se vektorji



Najini stanovanji sta imeli različni klimi,

v enem so rože dihale mir,

v drugem so se jezile ure.

Skupaj sva bila tiha napaka v času.



Ženske na delovnem mestu so mi rekle:

»Škoda, lepa sta bila.«

Kot da je lepota heš,

ki ga lahko vpišeš namesto življenja.

Poskusila sva s posodobitvami,

kuhinjskimi premirji,

vikendi brez besed.

Otrok je tiho prestavljal igrače,

kot da bi jih učil miru.

Razumela sem, da kompromis

včasih pomeni razpad duše.

Vzgojila sem pogum

in ga postavila na mizo

namesto kave.



Prelom je bil preprost:

»Ne zmoreva – a on mora.«

In sva razdrla hišo,

ne pa tudi srca.



Zdaj vsak hodi po svojem vektorju,

otrok pa ima središče.



SLOGAN: Kdor sili v skupno bivališče, naj najprej pospravi svoj

notranji kaos.

26



Monolog v nižjih registrih



V porodni sobi je bilo dovolj prostora,

zanj ni bilo volje.

Rekel je, da si ni želel,

in jaz sem se skrčila na velikost vprašaja.



Noči so bile kot dolgo stiskanje tipke »delete«,

pa se ni izbrisalo nič.

V ogledalu sem si rekla »uboga«,

in beseda je ostala na steklu,

dokler je nisem obrisala s srajco.

Sama sem si nosila mleko,

sama sem podpisovala potrdila,

sama sem se tolažila z dokazom življenja,

ki je jokal ob treh.

Bila sem operaterka lastnega klica v sili,

brez operaterja.

Na hodniku so bile sence žensk,

ki so šepetale: »Zmoreš,«

jaz pa sem si odgovarjala:

»Mogoče, a danes ne.«



Prelom se je zgodil,

ko sem besedo »uboga«

zamenjala za »utrujena«.



In utrujene ženske znajo spati,

ko pride čas.



SLOGAN: Kdor otroka noče, naj ne uči mater, kako se ljubi.

27



Inventura pepela



Bankovci so se spremenili v liste jeseni,

vse je šumelo, nič ni grelo.

On je rekel, da mora ven iz sebe,

in tudi iz nas.



V hladilniku so ostale tri reči:

svetloba, kozarec, premislek.

Jaz sem v dnevnik pisala številke,

ki so postajale črke:

»bilo bo bolje«,

vsaka s svojo ceno.

Soseda je potrkala,

jaz sem se smejala brez zob;

otroku sem risala sonce na račune,

da bi vsaj papir zavil v toplo.

Sama sebi sem postala tožna pesem,

v kateri refren ne pride do zraka.

Delala sem več, jedla manj,

moj glas je bil seznam,

ne pesem.



Prelom je tiho rekel:

»Preračunaj tudi sebe.«

In sem.

Odštela krivdo,

prištela spanje.



Bilanca je prvič pokazala plus:

jaz sem tu.



SLOGAN: Kdor zruši streho, naj ne predava o dežju.

28



Ping brez odgovora



Formalno sva bila par,

v praksi sem bila zvočnik brez zvoka.

Njegov dotik je bil arhiv,

redko odprt, hitro zaprt.



Vsak večer sem pošiljala ping:»Si tu?«

Vrnila se je tišina,

ki je znala tipkati.

Otrok je spraševal,

kako izgleda bližina,

če je na daljavo.

Jaz sem se smilila sebi

v obliki tople juhe,

ki je ostala hladna,

dokler nisem dojela,

da sem jaz štedilnik.

V službi so rekli »močna«,

domov sem nesla besedo

kot težek kovček brez ročaja.

Nežno sem se usedla na tla,

med igrače in račun,

in prvič zajokala brez kamere.



Prelom? Samo dih,

ko sem izklopila obvestila.

Tam se je začel mir,

ne spektakel.



Nato sem spet slišala svoj glas,

kot staro pesem brez šuma.



SLOGAN: Kdor ostane le na papirju, naj ne terja prostora v zraku.

29



Izhod iz zaprtega kroga



Nosili so pravila kot verige,

zlate, a težke.

Ženske smo bile stoli,

da so lahko stali njihovi govorci.



Smilila sem se sama sebi,

ko sem skrivaj pakirala noč v kovček:

pleničke, dokumente, tišino.

Otrok je spal kot svetnik brez kipa.

Po cesti sem šla brez zemljevida,

le z notranjo iglo severa.

Na prvem križišču sem jokala

nad lastnim pogumom,

ker se je zdel izposojen.

V avtu sem izklopila njihove psalme,

poslušala svoj nered

in mu dala ime:

»moja resnica«.

Bilo me je sram,

da sem se bala dlje kot bi bilo treba.

Potem sem si odpustila,

kakor zna mati —

počasi, z juho.



Prelom je bil obrat ključa

v novi ključavnici.



In svet se ni podrl.

Samo razširil se je.



SLOGAN: Kdor verige barva z zlatom, naj ne govori o nebu.

30



Mejni prehod brez pečata



Rekli so: »Ni za nas, ni za vas,

ni za nikogar.«

Ljubezen je bila dokument,

ki ga niso hoteli žigosati.



Sama sem se smilila

v obliki pisem, ki jih nisem poslala;

v njih sem se opravičevala,

ker sem verjela srcu.

Nosila sem otroka kot kontradokaz,

da svet ni arbitraža krvi.

Ob nedeljah sem sedela

med vrtnicami, ki so dišale po molku.

Vsaka beseda je imela trn,

jaz pa sem bila zemlja,

ki so jo drugi delili brez vprašanja.



Potem sem našla staro fotografijo sebe,

prej kot so me preimenovali:

dekletu sem rekla, da bo prav.

Ni verjela,

a je slišala.



Prelom je bil tih,

ko sem zamenjala priimek za dih.

In država, družina, mnenja —

vse se je skrčilo na velikost sobe,

v kateri se lahko spi.



Od tam naprej je bilo mogoče živeti.



SLOGAN: Ljubezen brez žiga je še vedno resnična – le svobodnejša.





ZADOVOLJNICE





31



Arhitektura samosti



Zjutraj vklopim svetlobo.

V hiši, kjer vse deluje,

tudi če je tišina glasnejša od radia.



Nimam rezervnega omrežja.

Jaz sem strežnik,

jaz sem toplina,

jaz sem roka, ki se dvigne,

ko otrok reče: »Glej, uspelo mi je.«



Včasih se sistem utrudi,

ampak procesi tečejo naprej.

Moj mir ni odvisen od drugega uporabnika.

Moj dom ni dvojedrni procesor,

je eno srce – stabilno, redno, mirno.



Neodvisnost ni samota,

je svoboda gibanja misli,

ki ne potrebuje potrdila.



Ko zvečer zaprem vrata,

slišim lasten dih.

In to je zvok moči.



32



Koordinatni sistem ljubezni



Spoznala sem,

da najina os ni ravna črta,

ampak krog,

ki se vedno vrača v toplino.



Otrok me gleda,

kot bi bral zemljevid srca.

Jaz pa se učim njegovega jezika,

brez prevoda, brez slovarja.



Najina vez nima gesla,

je odprt dostop –

vse, kar je čisto, je dovoljeno.



Ko me objame,

v meni zaživi tihi tok podatkov:

zaupanje, mir, hvaležnost.



To ni simetrija –

to je popolna asimetrija,

v kateri ni nobene napake.



Najina bližina je nov zakon fizike:

manj sveta, več sveta.



33



Protokol svobodne vzgoje



Nihče ne pritisne na “enter”,

ko rečem ne.

Nihče ne briše mojih odločitev.



Moj svet ima svoj red:

meje so mehke, a obstajajo.

Otrok raste v jeziku spoštovanja,

ne strahu.



Učim ga, da napaka ni greh,

ampak koda, ki se lahko popravlja.

Da pravila niso kletka,

ampak varna ograja za radovednost.



Vsak dan preverjam sistem:

še vedno diha.

Še vedno se smeji.

Še vedno misli po svoje.



To je svoboda,

ki jo ustvarja ljubezen –

ne demokracija dveh egov.



34



Zbir dnevnih zmag



Včasih so dnevi datoteke brez naslova.

A vsaka nosi dokaz:

nismo padli.



Otrok se smeji pri zajtrku – zmaga.

Položnica plačana – zmaga.

Topla postelja – zmaga.

Mir – največja nagrada.



Ne delam seznamov,

ampak jih čutim.

Vsak korak je nova vrstica

v kroniki poguma.



Ko svet govori o uspehu,

mu želim povedati:

ni v številkah,

je v trajanju.

V tem, da sistem

vsak večer znova zaženeš.



35



Algoritem potrpežljivosti



Čas me je naučil počakati.

Ko otrok zamuja z vprašanjem,

in ko odgovor pride šele naslednji dan.



Naučila sem se dihati med nalogami,

kot med dvema valovoma.

Ne paničariti,

ko se program za hip ustavi.



Potrpežljivost je nova oblika lepote:

ni glasna,

a vztraja.



Zdaj vem –

moje življenje je niz poskusov,

ne neuspehov.



Vsak znova zagnan dan

je dokaz, da vztrajnost

ni staromoden čip,

ampak vir energije.



36



Čista koda ljubezni



Ni potrebe po vmesnikih.

Ni delitve vlog.

Ljubezen je preprosta kot dih,

ko ni več komu razlagati, zakaj.



Moj otrok je moj signal,

moje srce – sprejemnik.

Ni pogajanj, ni cenzure.

Vse je resnično, ker je najino.



Včasih pomislim,

da svet še ni pripravljen

na tako preprost sistem:

eno srce, ena odgovornost,

eno neskončno da.



Ljubezen brez pogojev

je najvišja tehnologija srca.



37



Resonanca ponosa



Otrok prinese risbo,

in v njej sem nebo.

Ne zato, ker sem popolna,

ampak ker sem tam.



Vsaka mala zmaga

je sporočilo iz prihodnosti:

»Uspelo nama je.«



Svet tega ne meri,

ampak jaz čutim –

vsak njegov korak

je potrdilo,

da je bil moj pogum resničen.



Ko mu gledam v oči,

vidim svoje noči,

prevedene v svetlobo.



To je ponos brez aplavza,

najčistejša oblika sreče.



38



Verzija 2.0



Nisem več ista.

Ko sem ostala sama,

sem mislila, da sem se zmanjšala.

V resnici sem se povečala.



Naučila sem se popraviti pipo,

in sebe.

Naučila sem se izbrati bitje,

ne mnenja.



Zdaj hodim znotraj sebe,

kot po novi programski opremi:

več stabilnosti, več jasnosti,

manj strahu pred zrušitvijo.



Moja samozavest

ni hrupna aplikacija.

Je tihi sistem v ozadju,

ki ne preneha delovati.



39



Večerna sinhronizacija



Ko se hiša umiri,

vklopim svoj najljubši program:

mir.



Otrok bere,

jaz pijem čaj.

Nobenih debat,

nobenih opravičil.



Tišina ni prazna,

je napolnjena z dihanjem,

vonjem po toplini,

ritmom večera,

ki ga ne prekinja tuja misel.



Na mizi svetilka,

v srcu pomirjenost.

V tej tišini se zgradi

vsa prihodnost sveta.



40



Odziv v ogledalu



Včasih se pogledam

in pomislim:

toliko je minilo,

a vse stoji.



Nisem popolna,

sem celota,

sestavljena iz popravkov in moči.



Spoznala sem:

ne rabim priznanja,

ker ga imam – v pogledu otroka.



V ogledalu ni utrujenosti,

je dokaz.

Ženska, ki je preživela sistem,

in ga preoblikovala.



Rečem si:

dobro jutro,

moj svet.

Še vedno deluješ.





DEPRESIVNICE




41



Cikel nenehnega ponovnega zagona



Zjutraj —

vstaneš,

še preden si se sploh zbudila.



Kava, otrok, šola, delo.

Ni časa za zamik.

Ni “drugih rok”.



Telefon utripa:

»Mamica, pozabila si copate.«

srce — procesor brez hlajenja.



Včasih bi rada le sedla,

brez cilja, brez seznama,

in poslušala,

kako zrak šepeta ob njenem obrazu.



Zvečer sediš v temi.

Niti glasbe ne prižgeš,

da bi slišala,

kako tišina utripa znotraj tebe.



Ko zapreš oči,

ne sanjaš —

samo padeš.



Jutri znova.

Brez “enterja”.

Brez “pause”.

42



Ekonomija zadnje police



V trgovini šteje:

evri, otrokov nasmeh, položnica.

Eden mora odpasti.



Včasih kruh,

včasih čas.



Zunaj govorijo o inflaciji,

ona govori o hvaležnosti.

Otrok se smeje,

ker ima večerjo in zgodbo.



Družba meri uspeh v grafih,

ona v toplih rokah.



Ko pride pošta,

se nasmehne —

kot bi se pogovarjala z usodo.



Ko pade noč,

prešteva kovance miru:

še en teden,

še en dan.



Vsak račun je pismo,

ki ga nihče ne želi prebrati do konca.



43



Arhitektura tišine



Ko otrok zaspi,

se zidovi spremenijo v morje.

Vse šumi,

a nič ne govori.



Včasih govori s sabo —

da preveri, ali še ima glas.



V hladilniku zrak,

v srcu praznina,

ki zna govoriti v celih stavkih.



Nekje v sosednji hiši

nekdo odpira vino,

nekdo se smeji —

in ona se nasmehne skupaj z njimi,

brez zavisti.



Družba pravi:

»Uživaj čas zase.«

A kje,

ko je vse že porabljeno?



Včasih tudi tišina potrebuje objem.



44



Zrcalna dvorana vprašanj



»Kje je oče?«

vprašajo.

Ne otroka. Njo.



»Ali znaš sama?«

Vprašajo,

kot da bi bilo materinstvo športna disciplina.



»Zakaj nisi počakala?«

Vprašajo,

kot da čas ni že minil.



Otrok nariše mamo in sebe.

Družba išče napako v sistemu,

ne razume, da je krog že popoln.



Ko gre po ulici,

pogledi govorijo več kot besede.

Zrak ima okus po sodbi,

a ona hodi pokončno.



Morda bi morali ljudje

manj spraševati,

in več gledati.



45



Odgovor, ki ga ni



Mati:

»Ali trpiš, ker sva sama?«



Otrok:

»Ne, mami. Imam tebe.«



Družba:

»Otroci brez očetov so žalostni.«



Mati:

(v mislih)

»Ne poznate nas. Poznate samo statistiko.«



Ko hodi po šoli,

opazuje pare,

ki čakajo drug drugega.

V njenem telesu

je vedno pripravljen nasmeh —

za vsak neizgovorjen dvom.



Včasih ponoči sedi pri postelji.

Gleda vanj,

išče znake krivde.

Ne najde nič –

le tišina se dviga kot meglice po nevihti.



Morda krivda ni njena,

a jo vseeno nosi kot ime.

46



Projekt: prihodnost



Če zbolim?

Če izgubim službo?

Če ne zmorem?



Vprašanja krožijo kot sateliti.

Nihče jih ne prestreže.



V koledarju

vsak dan ista koda:

delaj – drži – dihaj.



Včasih zre v prihodnost,

kot v neprebrano pismo.

Ne upa ga odpreti,

ker bi morda v njem

našla praznino.



Družba jo hvali:

»Močna ženska.«

A moč ne plača položnic,

ne zdravi utrujenosti.



Včasih moč pomeni –

da si dovoliš zlomiti načrt.



47



Prazni protokoli



Nekoč je imela prijatelje.

Zdaj ima opravke.



Njene besede ne najdejo ušesa.

Ljudje poslušajo le,

če imajo odgovor v žepu.



Otrok govori,

družba komentira,

ona medtem tiho pospravlja.



Na okenski polici čaka cvet,

ki ga zaliva le ob nedeljah.

Preživi vse –

kot ona.



Včasih ji manjka preprost stavek:

»Kako si zares?«



Odgovor bi bil dolg –

a nihče nima časa za cel stavek.



48



Nosilka sistema



Vse teče skozi njo.

Računi, bolezni, domače naloge,

strahovi, odgovori.



Vsaka odločitev

ima njen podpis.



Družba pravi:

»Heroina.«

A heroji tudi padejo.

O tem pa se ne piše.



Otrok vidi stabilnost.

Ona čuti tresljaje.



Ko zboli,

skrije vročino v nasmeh.

Zdravnik vpraša:

»Kdo bo pazil nanj, če obležite?«

in ona molči –

ker nima imena, ki bi ga izrekla.



Nositi vse –

ni vedno znak moči.

Včasih je samo dokaz,

da nimaš kam odložiti sveta.



49



Neporabljeni koledarji



Ljubezen ima razpored.

Njeni dnevi ga nimajo.



Zjutraj služba,

popoldne šola,

zvečer utrujenost.



V nočni omarici

nežnost čaka na boljše čase.



Včasih jo obišče misel,

da bi bilo lepo,

če bi nekdo vprašal:

»Kako si preživela dan?«

Samo to.

Brez nasveta.



Družba ji reče:

»Najdi si koga.«

kot bi bil čas za to

v akcijski ponudbi tedna.



Včasih ne gre za iskanje ljubezni –

ampak za prostor,

kjer bi lahko zaspala brez budilke.



50



Zamrznjeno vprašanje



Ko otrok odraste,

pogleda skozi čas.

Vprašanje visi v zraku:

»Zakaj si bila sama?«



Mati:

»Ker sem verjela v svet,

ki ga ni bilo.«



Družba:

»Nisi poskusila dovolj.«



Otrok molči.

Razume, a ne zna izreči,

koliko teže nosi to spoznanje.



Nekje v notranjosti

se zasliši mehka iskra olajšanja:

da je kljub vsemu zrasel v svetlobo,

ne v senco.



Včasih je odgovor preprosto —

preveč resničen,

da bi ga kdo hotel slišati.



DIDAKTIČNO IRONIČNE PESMI



51



Ni prav, kakor koli



»Preveč ga razvajaš,«

reče teta z nasmeškom,

ki nikoli ni vstala ob treh zjutraj.

»Premalo si stroga,«

dodajo, ko otrok joka.

Jaz pa poslušam,

vmes ugašam sebe,

ker menda ne vem,

kako diha moj otrok.

Vsak nasvet se prime duše.

Vsaka pripomba sproži dvom.

Ko zaspi, se sprašujem,

ali bom kdaj dovolj dobra mama,

če sem že zdaj preveč ali premalo.



52



Kdo izbira šolo?



Na mizi kup brošur,

na telefonu mnenja.

»Tam imajo boljše učiteljice.«

»Tja hodi sin od sosedove hčerke.«

Jaz bi rada samo mir,

da prespim odločitev.

Ampak kdo sem jaz,

če še šole ne znam izbrati?

Menda brez izkušenj,

kot da jih ni dovolj – mojih noči.

Na koncu izberem po občutku,

ne po priporočilu.

A ko povem, me pogledajo,

kot bi igrala loto z otrokom.

In če bo narobe, bodo rekli: »Saj smo ti rekli.«



53



Lekcija o denarju



»Prihrani več,«

reče stric, ki ima tri vikende.

»Ne zapravljaj za otroka,«

doda sestrična, brez otrok.

Vsak evro,

ki ga porabim za nasmeh,

postane dokaz moje nezrelosti.

Moj račun:

minus samostojnosti,

plus občutek krivde.

Na blagajni štejem drobiž

in občutke.

Kupujem kruh, plačujem mir.

A mir nikoli ni v akciji.

Vedno ga zmanjka pred koncem meseca.



54



Družinski svet



»Otrok potrebuje očeta.«

»Ne smeš ga več spustiti v hišo!«

Dva stavka, dve vojni.

Jaz stojim med njima,

kot diplomat brez države.

Vsak klic očeta

se spremeni v referendum.

Glasujem tiho,

za mir v hiši,

ne zase.

Ko zaprem vrata,

poslušam tišino, ki razsoja.

Otrok spi, jaz pa tehtam možnosti.

Vem, da ni pravega odgovora,

le nova seja čustev, vsak dan znova.



55



Ljubezen pod nadzorom



»Ne hiti.«

»Otrok ne potrebuje tujega očeta.«

»Katera spodobna ženska pa zdaj išče ljubezen?«

Hvala, komisija za moralo.

Moje srce je oddano v oceno.

Če se nasmehnem – sumljivo.

Če ne – zaskrbljujoče.

Ljubezen ni več pravica,

ampak napaka v obrazcu.

Nekdo bi moral podpisati dovoljenje.

Zvečer gledam prazno posteljo,

in polne oči drugih.

Mogoče bom raje tiho,

da ne pokvarim vtisa dostojanstva.

Ljubezen je nevaren luksuz za utrujene.



56



Življenje po navodilih



»Zakaj ne hodiš več v cerkev?«

»Zakaj si tako zaprta?«

»Ne hodiš več med ljudi.«

Vse odgovore že poznajo.

Moj teden je spoved,

moje življenje – rubrika o vedenju.

A ko res spregovorim,

utihnejo.

Ni dovolj svetih besed

za vsakdan, ki boli.

Včasih bi rada rekla:

jaz sem utrujena, ne grešna.

Nimam časa za obrede,

ko je vera v preživetje že čudež.

A zanje to zveni kot izgovor.



57



Moj čas, vaš urnik



»Vedno si v službi.«

»Vedno si doma.«

»Premalo se družiš.«

»Preveč hitiš.«

Čas je moj greh.

Če ga imam, ga ne smem imeti.

Če ga nimam, ga iščem.

Ko grem spat,

me čaka še ena ura:

odgovarjanje v glavi.

Včasih bi rada zamudila,

ampak kam?

Ko je vsak trenutek že rezerviran za mnenja.

Ko končno počivam,

počivam pod nadzorom.



58



Pomagali bomo – hvala lepa



»Daj, jaz bom otroka peljala.«

»Ti ne znaš s tem ravnat.«

Mislijo, da pomagajo,

jaz pa spet postajam hči.

Namesto matere –

vajenka starševstva.

Hvaležna, ker ne smeš biti jezna.

Navzven mirna,

notri želja:

pustite me odraslo.

Ko jim rečem, da zmorem,

se nasmehnejo kot veterani,

ki vedo, da ne bom.

A jaz grem vseeno,

čeprav po poti brez njihovega zemljevida.



59



Malenkosti z veliko težo



»Otrok je presuh.«

»Preveč sladkarij.«

»Zakaj ni bolje oblečen?«

Vsak grižljaj pod mikroskopom,

vsak pulover dokaz.

Jaz, tožena stranka

v kuhinji.

Pravdam se z žlico in sapo.

Krivda je začimba,

ki je nikoli ne zmanjka.

Včasih si želim,

da bi jedli v tišini.

Da bi vsak ugriz ostal moj.

A domačija je sodišče brez pavze.

Sodijo me z ljubeznijo – in to je najtežje.



60



Pomagali bomo – do konca



»Sama ne boš zmogla.«

»Saj ti bomo pomagali, le vprašaj.«

In tako pridejo z nasveti,

z dobrimi nameni,

z dolgo senco.

Moja svoboda postane skupni projekt.

Vsak »hvala«

še en vozel v vrvi.

Pomagajo mi,

da nikoli ne odrastem.

Na koncu se zahvalim,

ker ne znam drugače.

Opravičim se za svoje življenje.

In ko končno zmorem sama,

me vprašajo – zakaj nič ne poveš?





EPSKA PESEM




61



Epska pesem o dveh dolinah



Spev I – Gora, ki se ne umakne



Na vzhodu stoji gora.

Kamni se učijo molka,

sneg si zapne plašč do grla,

vrhovi so noži,

ki režejo modrino na trakove.



Ona – Mati z dolgimi koraki –

je hodila za možem po ovinkih,

nosila dvojčka na hrbtu in v naročju,

hčerki je vpletla pot v kite.

Veter je bil njihov stric,

gora oder, na katerem raste pogum.



Tistega dne se je vrv utrudila.

Klin je izdihnil.

Gora ni bila kriva;

gora ne prizna krivde,

pozna le težo in padce.



Mož je izginil v belino,

kakor beseda, ki je nikoli ne izrečeš do konca.

Ona je stala,

kot stoji smreka, ko se polomi vrh:

ne pade,

le nova letnica se zapiše v rano.



Noči so jo merile z dolgim metrom.

Slinček, mleko, tolažba,

dvojčka sta dihala nevednost,

hčerka je spraševala:

»Ali se gora kdaj nasmehne?«

Ona je rekla: »Ko je ne gledamo.«



Tri mesece pozneje

je nebo odprlo še ena vrata:

rodila je sina,

dečka, ki je nosil očetov dih,

kot skrivno pismo v pljučih.

Ime mu je dala po reki;

reke znajo potovati naprej.



Ljudje so šepetali:

»Premlada, preveč otrok.«

»Preveč poguma, premalo sreče.«

Ona je stisnila zobe.

To je bil njen odgovor.

»Vsi do kruha,« je rekla.

»Vsi do besede, ki so jo gore pozabile.«



Delala je na dveh koncih dneva:

ob svitu in po svitu.

Perilo je spremenila v sneg,

sneg v vodo,

vodo v čist obraz.

Včasih je utrujenost spala z njo,

kot otrok, ki noče iz naročja.



Pa je vstala.

In spet vstala.



Spev II – Dolina kruha in solz



Ko so pomladi postale bolj natančne,

so otroci vstajali s črkami v žepu.

Dvojčka sta učila roke delati enako,

hčerka je nosila vprašanja kot luč.

Najmlajši je slikal celo hišo z dihom,

po izgubljenem očetu.



Hiša je bila tesna,

a ure so rasle kakor testo.

Kruh, ki ga je mesila,

je imel dišavo vztrajnosti,

solze so bile sol,

nikdar pa niso premočile skorje.



Včasih je sedla na prag

in poslušala, kako mrak razvezuje dneve.

V glavi je imela zemljevid poti:

do šole, do travnika, do lekarne,

do tišine za pet minut –

ki je ni bilo nikoli dovolj.



Sosedje so prinesli nasvete,

kot bi bili drva.

Nekateri so goreli,

drugi so le dimili.

»Naj starejša pazi mlajše,«

»vzemi kredit«,

»ne hodi po bregu srca«.

Ona se je zahvalila,

zvezala govor z vrvico,

odložila na polico.

Ničesar ni zavrgla,

a malo česa je rabila.



Čez štiri leta,

ko so stopinje otrok postale glasnejše od vetra,

je prišel moški iz druge doline.

Nekaj let mlajši,

ramena zložena kot dva ograjnika,

oči, ki vedo za prazne stole.

Tudi njemu je umrla žena –

ne v gorah,

temveč v sobi brez oken,

kjer poljub postane konec,

ne začetek.

Za seboj je pustila hčerko in sina,

njuno tišino in njegova vprašanja.



Moški je stal na pragu,

kot nekdo, ki pozna mere izgube.

Ni govoril veliko;

Vsaka njegova gesta je bila deska,

tiho položena čez prepad.

Ona je stopila nanjo,

previdno,

a brez strahu.



Spev III – Zaveza dveh hiš



Na trgu pred cerkvijo,

kjer zvon meri, ne ocenjuje,

sta sklenila dogovor,

ki ga ni napisala roka,

ampak vsakodnevna potreba:

skupen znoj, skupen krožnik,

ne zamenjava src,

temveč izposoja poguma.



Otroci so si najprej merili poglede.

Dvojčka sta zgradila štalo za lego-kamne,

hčerka je narisala zemljevid novih pravil,

deček reke je prisluhnil,

kot reke znajo:

ne nasprotuj,

temveč najdi širino.

Onadva iz druge doline

sta prinesla svojo bolečino,

zavezano z vozlom:

ne odvezuj na silo.



Prvi skupni večer

je bil poskus preprostosti.

Krompir, mleko, zgodbe,

kjer manjkajo konci.

Odrasla sta sedela malo narazen,

kot dva vrhova,

med katerima še ni sedla megla zaupanja.

A otroci so bili dolina,

posuta s travo vprašanj.



»Kdo bere na glas?«

»Kdo veže vezalke?«

»Kdo pozna odgovor,

ko mama zaspano molči?«

Odrasla sta pogledala drug k drugemu,

kakor ljudje, ki sta pozabila,

da odgovor lahko nosita skupaj.



Zaveza je rasla v majhnih opravilih:

v popravljeni ograji,

v deljenem dežniku,

v prerazporejenem strahu.

Nič evangelijev,

le beležka na hladilniku,

kjer so imele minute lastna pravila.



In vendar:

vsak dan je imel tudi svojo božjo stran,

ko je na mizo prišel prvi honorar,

ko je učiteljica rekla:

»Vaša hčerka ima roko za besede.«

Ko je dvojčkoma zadišal les in matematika.

Ko je sin iz druge doline

prvič spet rekel:

»Oči.« – in gledal oba.



Spev IV – Skupnost, ki se uči



Dolina je opazovala.

Najprej s tisto radovednostjo,

ki diši po merjenju.

Potem z nezaželenim občudovanjem,

ki si ne upa v aplavz.

Na koncu pa s pomočjo,

ki je našla pravo višino.



Ona je vodila s tihimi ukazi.

Učila je sosede,

da usluga ni usoda.

Moški je znal poslušati.

Iz razbitih delov

je delal orodje.

Kdor je prišel v zadregi,

je odšel z opravkom,

in z glavo malo višje.

Kdor je prinesel delo,

je našel kruh.



Skupaj sta odprla majhno sobo

v vaškem domu:

branje ob petkih,

računi ob sredah,

popravila ob sobotah.

Ni bila dobrodelnost,

temveč delitev načrtov.

Otroci so sedeli znotraj,

slišali jezike mnogih,

učili se, da pomagaš,

da te ne pogoltne hvaležnost.

Zime so zdaj imele ritem.

Drva, bonton, šale.

Poleti so se stiskali seneni kupi,

jeseni je dišala omara s plačili.

Nobenega čudeža,

le vztrajnost,

ki zna hoditi brez fanfar.



Prišli so dnevi,

ko so prva spričevala ležala na mizi

kot drobni ščiti.

Dvojčka sta našla mojstra,

ki je razumel njun jezik lesa.

Hčerka je pisala zgodbe,

v katerih se gore znajo nasmehniti.

Najmlajši je risal mostove,

dolge kot njihova leta.

Hčerka in sin iz druge doline

sta našla svoj glas:

ona v pesmi,

on v tišini,

kjer številke postanejo red.



Skupnost je postala trezor navad.

Na sejmu so prodajali izdelke,

ki so v sebi nosili tri stvari:

znoj, ponos, zgodbo.

In ko so vprašali,

kdo je gospodar,

so odgovorili: »Ura in pogovor.«

To je bilo dovolj.



Spev V – Pot, ki je širša od imen



Letnice so se zbirale v okvirjih.

Na fotografijah so bili klobuki,

diplome, vrvice od čevljev,

dve vrsti sveč:

za tiste, ki so šli,

in za tiste, ki so našli pot.



Ona je nekoč sedla na isti prag,

kjer je nekoč merila mrak.

Zdaj je merila svetlobo,

enako dolžino dneva,

a drugačno težo.

Moški ji je prinesel skodelico,

polno tišine,

ki ni bolela.

Rekel ni veliko.

Včasih je ljubezen

najbolj zanesljiva,

ko se nič ne hvali.



Otroci so odhajali in se vračali,

kot ptice, ki poznajo oba naslova:

gnezdo in nebo.

Vsak je imel svoj kruh,

nekateri tudi svojo peč.

Vrnili so se s knjigami,

z orodjem, z novimi besedami,

ki so se lepo usedle

v stare stavke doma.



Gora na vzhodu

je ostala ista,

le njihova ramena

so postala drugačna.

Niso premagali gore,

temveč navado padcev.

Niso premagali smrti,

temveč govor o njej.

Niso premagali revščine,

temveč njeno odpoved.



Na zadnji strani dneva

so otroci zapisali imena.

Ne kot napis na spomenik,

temveč kot zemljevid poti,

po kateri lahko gre tudi kdo drug.

Kdor bere,

naj vzame s seboj tri reči:

prag, kjer se sedi;

most, ki se ne hvali;

in roko, ki nikoli ne meri,

koliko je že dala.



Ko je v cerkvi zazvonilo,

ni merilo žalosti,

temveč dolžino hvaležnosti.

Ona in on

sta stala malo narazen,

kot vrhova,

med njima pa je sedela megla,

ki je postala dom.



In če kdaj vprašajo,

kdo je bil junak,

naj jim povedo resnico:

junak je bila navada vstajati.

Junakinja – navada deliti.

In skupnost – navada,

da šteješ delo, ne imena.



Tako je zapisana pesem.

Ne v marmorju,

temveč v drobtinah na prtu,

v zlizani kljuki,

v jeziku, ki je nežen,

tudi ko je trd.

In gora?

Gora se je končno nasmehnila.

Ko je nihče več ni hotel premagati,

je stopila bližje,

kot stara prijateljica,

ki pazi na pot

in straži nebo.





ESEJI




61



Otrok postane čustveni partner



Ko ženska sama odloči, da bo imela otroka brez moškega, je v ozadju

pogosto pogumna želja po samostojnosti in popolnosti življenja. A

hkrati se lahko zgodi, da otrok nezavedno postane tisti, ki zapolni

praznino odrasle bližine. Otrok postane zaupnik, poslušalec, tihi

partner.



S tem pa vstopi v vlogo, ki mu ne pripada. Ko ga mati tolaži in on tolaži

njo, se meje med otroštvom in odraslostjo zameglijo.

Tak odnos je lahko navidezno topel, a v resnici nosi breme

odgovornosti, ki ga otrok ne razume.



Etično vprašanje se skriva v preprostosti: ali je ljubezen še ljubezen, če

postane zamenjava za nekaj, kar manjka?

Otrok ima pravico do otroštva, ne do vloge terapevta. Materinstvo brez

partnerja ni napaka, dokler otrok ni tisti, ki zapolnjuje praznino odraslih.



62



Strah pred izgubo



Samohranilka, ki je izgubila partnerja ali se zavestno odrekla odnosu,

pogosto čuti, da je njen otrok vse, kar ima.

Iz tega se lahko rodi tih, a močan strah – da bi izgubila edino bitje, ki ji

vrača občutek smisla.

Zato ga čuva bolj, kot bi bilo potrebno, in ustvarja svet brez tveganja.



Toda brez tveganja ni rasti.

Otrok, ki ne sme pasti, ne izve, da lahko vstane.

Materin strah, čeprav izhaja iz ljubezni, postane nevidna ograja.



Ljubezen, ki se boji izgubiti, nehote duši tisto, kar želi ohraniti.

Zato mora pogumna mati dovoliti, da otrok odide,

da spozna, da ljubezen ne pomeni lastništva,

temveč zaupanje v njegovo pot.



63



Identiteta, zgrajena iz materinstva



Ko materinstvo postane celotna identiteta, izgine meja med »jaz« in

»midva«.

Vse misli, odločitve, čustva se vrtijo okoli otroka.

Sprva je to videti kot popolna predanost, v resnici pa se začne

razkrajati občutek sebe.



Ženska, ki pozabi nase, otroku nehote pokaže, da posameznik nima

pravice obstajati sam.

Namesto zgleda močne osebe postane ogledalo, v katerem se otrok ne

more prepoznati.



Biti mati pomeni biti most, ne hiša, v kateri nihče več ne živi zase.

Otrok potrebuje mater z lastnimi sanjami,

da bo nekoč tudi sam upal živeti svoje.



64



Oviran občutek samostojnosti



Otrok, ki je ves čas pod nadzorom,

se nauči poslušnosti, ne pa poguma.

Ko odraste, ne zaupa svojim odločitvam,

ker jih nikoli ni smel preveriti v praksi.



Materina zaščita je bila topla,

a pretesna.

Ni pustila prostora za napako –

in napaka je nujni del zrelosti.



Tak otrok kasneje pogosto živi v senci dvoma:

»Ali smem sam?«

Toda odgovornost se rodi samo v svobodi.

Največja ljubezen starša je tista,

ki zna korak nazaj narediti pravočasno.



65



Strah pred razočaranjem matere



V mnogih družinah brez očeta otrok hitro zazna materino ranljivost.

Čuti njeno utrujenost, žalost, potrebo po bližini.

Da bi jo razbremenil, se začne obnašati »idealno«.

Je priden, tih, zanesljiv.

Ampak priden otrok ni vedno srečen otrok.



Ko odraste, ima težave reči »ne«.

Ker vsaka meja zveni kot izdaja ljubezni.

In ker je zanj ljubezen vedno pomenila: ne razočaraj.



Da bi otrok res odrasel, mora videti,

da je mati človek, ne boginja.

Da se ljubezen ne meri po ugajanju,

temveč po resnici,

tudi če ta boli.



66



Težave v partnerstvu v odraslosti



Otrok, ki ni nikoli izkusil zdrave razmejitve,

kasneje išče partnerje, ki mu nadomestijo starševsko bližino.

V eni zgodbi postane odvisen,

v drugi se boji zbližanja in beži,

še preden se ga kdo resnično dotakne.



Ker ni doživel odnosa med dvema odraslima, ne zna verjeti v moči.

Ljubezen vidi kot nalogo – ne kot prostor svobode.



Zato odrasel otrok samohranilke pogosto

ljubi s preveč strahu ali s premalo vere.

In mora na novo spoznati,

da ljubezen ni dolžnost,

ampak darilo, ki preživi meje.



67



Čustvena ujetost



Ko otrok postane »mamin vse-svet«, vsaka njegova samostojnost diši

po izdaji.

Če gre, se mati počuti zapuščeno; če ostane, se počuti krivo.

To je krog, ki ne pozna izhoda.



Tak otrok odraste z nevidno obvezo: ščititi mater, jo varovati,

jo ohranjati pri življenju z lastnim srcem.

Toda ljubezen, ki zapira, je oblika ujetništva.



Resnična zvestoba se ne meri v tem, da ostaneš, ampak da znaš oditi

brez krivde.

Le takrat mati res postane svobodna – ko otrok sme živeti svoje

življenje, in ve, da ga zato ne bo nihče manj ljubil.



ČRTICE



68



Vse po urniku



Budilka zazvoni ob 5:45.

Ne potrebuje je več, ker se že prebudi minuto prej, a zvok ji daje

občutek nadzora. Dnevi brez urnika so ji postali tujci – nevarni, ker

nimajo robov. Najprej pripravi sendviče, nato kavico, ki jo pije stoje,

medtem ko otrok še spi. Gleda ga in si vsak dan reče isto: »Zate se

splača vstati.«



V službo pride prva, odide zadnja. Kolegi jo spoštujejo, ker nikoli ne

jamra, a nihče ne ve, da ima seznam opravil zapisan celo v glavi. Po

službi hitri nakupi, doma naloge, pranje, kuhanje. Večeri so zanjo

najbolj naporen del dneva – ne zaradi dela, ampak zaradi tišine. Ko

otrok zaspi, nastopi prazen prostor, kjer bi moral biti nekdo, ki bi

vprašal: »Kako si?«



Takrat si napiše načrt za naslednji dan. Ne zato, ker bi morala, ampak

ker ji to daje občutek, da ima življenje strukturo. Da zmore. Da je

utrujenost dokaz ljubezni, ne poraz. Včasih si želi samo dan brez

obveznosti – a ve, da bi ga po dveh urah sama napolnila z opravki.

Tako se počuti varno: v redu, čeprav utrujena.

Ko leže, ne sanja o dopustu, ampak o tišini, ki bi trajala eno uro dlje.

Ve, da mir ne pride sam, ampak se ga moraš naučiti načrtovati.

Ko zaspi, še vedno sliši budilko – kot opomnik, da bo tudi jutri začela

znova.

In prav v tem ponavljanju vidi svoj tihi pogum.



69



Fotografija na hladilniku



Na hladilniku visi fotografija. Stara je deset let. On, ona, otrok, morje,

sonce. Gledajo v fotoaparat kot v prihodnost.

Ko je ostala sama, je hotela sliko sneti. Ni mogla.

Najprej je rekla, da jo pusti zaradi otroka. Potem je spoznala, da jo

pušča tudi zaradi sebe.



Fotografija ni spomin na moškega, ki jo je zapustil, ampak dokaz, da je

nekoč obstajala vesela verzija nje. Da je znala biti sproščena,

nasmejana, zaljubljena. Danes se smehlja samo, ko otrok naredi nekaj

ganljivega, kot da je veselje dovoljeno le z razlogom.



Ko kdo pride na obisk, se skuša obnašati samozavestno. Vsi pogledajo

tisto sliko in vedo, kaj pomeni. Nihče ne vpraša. In ona nikoli ne razloži.



Zvečer, ko ugasne luč v kuhinji, se v steklu fotografije pokaže njen

odsev – ženska, ki ne žaluje več, a še vedno živi med dvema časoma:

med tistim, ko je imela nekoga, in tem, ko ima vse, a nič sreče.



Včasih se sama sebi zdi, kot da stoji v okvirju.

Znotraj slike je bilo lažje dihati.

Zunaj mora vsak dan znova dokazovati, da je v redu.

Fotografija ne sodi več v preteklost – postala je del njenega vsakdana.

In dokler gleda tja, se spominja, da je nekoč znala biti srečna.



70



Ponedeljkova tišina



Ponedeljek je dan, ko se začne znova. Znova vstajanje, vožnja, služba,

trgovina.

V pralnici jo poznajo po imenu. Tja hodi vsak ponedeljek dopoldne.

Med pranjem pogleda druge ženske – nekatere so poročene, druge ne.

Vse perejo podobne madeže.



Soseda jo nekoč vpraša: »A se ti ne zdi, da ti nekaj manjka?«

Ona odvrne: »Če bi mi manjkalo, bi si to že kupila.«

Obe se zasmejeta, a vsaka razume po svoje.



Ko obesi perilo, gleda, kako veter premika srajce. V tistem gibanju je

nekaj pomirjujočega. Ne razmišlja več o preteklosti, ne načrtuje

prihodnosti. Samo stoji tam.

Ko veter odplakne kapljice z robov, si misli: mogoče se tudi jaz sušim.

Počasi, a se sušim.

Včasih se ji zdi, da je pralnica kot spovednica brez Boga.

Tam nihče ne sodi, le čakaš, da se madeži razblinijo.

Ko se vrne domov, perilo diši po svežem začetku.

Tudi če traja le en dan, je dovolj.

Ker življenje samohranilke je sestavljeno iz majhnih opranih zmag.



71



Pismo iz šole



V nabiralniku je pismo z napisom: »Za starše.«

Vedno v množini, kot da svet še ni slišal za drugačnost.

Ko ga odpre, v njej nekaj zaboli. Vabila na roditeljski sestanek so kot

ogledalo, v katerem manjka polovica obraza.



Na sestanku sedi med pari.

Oče z leve preverja telefon, mati z desne zapisuje pripombe učiteljice.

Ona sedi sama, posluša in tiho prevaja: “Za starše” pomeni “za mene”.

Ko se po sestanku vsi razhajajo, pozdravi z nasmehom, ki ni lažen, le

preveč vljuden.



Doma ji otrok reče: »A si bila ti tam?«

»Sem,« reče.

»In kaj so rekli?«

»Da si priden,« odvrne, čeprav si zapomni le stavek: “Otrok potrebuje

več očetove figure.”

Zato tisto noč zapiše v zvezek: “Moja figura je dovolj. Samo ne sme se

zlomiti.”

Nekaj časa gleda v prazen list,

potem napiše še eno vrstico:

“Starši – včasih to pomeni enega človeka z dvojno močjo.”

Naslednje jutro gre v službo malo bolj pokončno.

Kot bi bila na seznamu prisotnih zapisana z obema imenoma.



72



Ljubezen po delih



Novega moškega je spoznala po naključju. Na igrišču.

Imel je sina in oči, ki so znale čakati. Ni bil pretirano zgovoren.

Govora o ljubezni med samohranilko in vdovcem ni v priročnikih.

Obstaja le občutek, da moraš biti previden, ker si prevečkrat padel.



Sprva sta se srečevala redko, ob kavi, z otroki v bližini.

On je znal poslušati.

Ko je govorila o preteklosti, ni spraševal, kje je zdaj njen bivši, ampak

je rekel: »Vseeno je, kje je on. Ti si tu.«



Po mesecih tišine je prvič spet zaspala ob nekom. Ne kot ženska,

ampak kot človek, ki ne nosi vsega sam.

Ljubezen ni prišla kot eksplozija, ampak kot občutek, da je prostor

poleg tebe spet varen.

In to je bilo dovolj, da se je naučila dihati počasneje.

Zjutraj mu skuha kavo in ga gleda, kako se smeje.

Ne razmišlja več, ali bo trajalo.

Razume, da so nekatere ljubezni popravilo, ne obljuba.

In da včasih delček, ki se ujame z drugim, zdrži dlje kot celota.



73



Nakupovalni voziček



V trgovini ima vedno isti voziček. Tistega z enim škripajočim kolesom.

Zdi se ji, da jo pozna po imenu.

Med policami izračunava razmerje med ceno in krivdo: otroku sok – ja;

sebi novo kremo – ne; mleko – da; vino – ne.



Ko pride do blagajne, si reče: »Danes brez kartice, vse z gotovino.«

Tako ima občutek nadzora, čeprav denar hitro izgine.

Blagajničarka jo vpraša: »Vse v redu?«

Nasmehne se: »Seveda.«

A v tistem »seveda« je skrito vse: utrujenost, ponos, tudi upor.



Ko pride domov, zloži izdelke po policah. Red jo pomirja.

Sedi za mizo, pogleda račun in ga pospravi v mapo.

Ne zato, da bi ga kdaj pregledala, ampak zato, da ve – ima dokaze, da

se je trudila.

Ko se otrok zvečer uleže k njej, mu pove zgodbo brez junakov.

Samo o mami, ki gre v trgovino in vedno pride domov.

Otrok vpraša: »In kdo jo tam čaka?«

»Ti,« reče, in to je vse, kar mora biti res.



74



Babičina roka



Ko se je razšla z možem, se je vrnila k mami.

Z otrokom.

V sobi je še vedno visel plakat iz njenega najstništva, na polici knjige, ki

jih je brala, ko je verjela, da je svet pošten.



Mama ji pomaga. Včasih preveč.

»Ne hodi tako pozno v službo.«

»Otrok mora imeti ritem.«

»Ti moraš več počivati.«

Vse zveni kot skrb, a diši po nadzoru.



Ko se kdaj spreta, mali stoji med njima kot majhen diplomat.

»Mama, babi se trudi.«

»Vem,« reče ona.

»Ampak jaz sem zdaj mama.«



Zvečer, ko otrok zaspi med njima, se dotakneta rok.

Obe v tišini vesta: ta dom je prepoln ljubezni in preveč spominov.

In vsaka skuša biti koristna – ker drugače bi bolelo.

Ko babica zjutraj pripravi zajtrk, reče: »Danes bom tiho.«

Ona se nasmehne in doda: »Samo, če boš znala.«

Obe vesta, da ne bo. A ravno zato življenje teče naprej.



75



Spletna svetovalka



Ko otrok zaspi, prižge računalnik.

Na forumu pišejo: »Samohranilke združene.«

Vsaka zgodba je podobna, a vsaka nosi svojo bolečino.

Tam se počuti slišano, čeprav nihče ne pozna njenega imena.



Piše kratke stavke, brez patetike:

»Danes sem bila pogumna.«

»Danes sem se zjokala med večerjo.«

»Danes sem se spomnila, da obstajam.«



Odgovori so kratki: “Drži se.”, “Objem.”, “Zmoreš.”

Ti stavki so kot majhni obliži.

Ne zdravijo ran, le preprečijo, da bi krvavele.



Včasih si želi, da bi se en od teh glasov pojavil na njenem pragu.

Da bi resnično obstajal.

A ko zapre računalnik, razume: včasih tudi navidezna bližina šteje.

Ker jo opomni, da je še vedno človek, ne le vloga.

In ko ugasne ekran, vidi svoj odsev – utrujen, a mirnejši.

V tisti temi ni sama, le brez povezave.



76



Vzgojna ura



Neko popoldne jo otrok vpraša: »Zakaj jaz nimam očeta kot drugi?«

Vprašanje pade tiho, brez obtožbe.

Nekaj časa molči, nato reče: »Ker imaš mene.«

Otrok jo pogleda z resnostjo odraslega. »Ampak jaz bi imel oba.«



Tisti stavek jo zasuje kot plaz.

Zave se, da ljubezen, četudi je največja, ne more nadomestiti

manjkajoče polovice sveta.

Zvečer otroka pokrije, on pa ji reče: »Mami, če bi imela dve srci, bi bilo

lažje?«

»Mogoče,« odvrne.

On reče: »Jaz imam dve. Eno tvoje, eno njegovo.«



Tisto noč prvič po letih joka brez sramu.

Ker razume, da otrok včasih razume več, kot bi smel.

In da je najtežje pojasniti ljubezen, ki je dovolj – a ne popolna.

Ko zjutraj v šoli nariše družino, doda še oblak.

Na njem piše: “Oče, ki pazi z višine.”

Ko to vidi, ve, da je storila nekaj prav – naučila ga je, da ljubezen ne

izgine, le spremeni obliko.



77



Sobota brez načrta



Sobota. Brez opravilnika.

Zjutraj reče: »Danes ne delava nič.«

Otrok se zasmeje: »Kako pa to misliš – nič?«

»Tako, da greva ven, brez cilja.«



Na travniku ležita na odeji, štejeta oblake.

Prvič po dolgem času nima občutka, da mora nekaj dokazovati.

Ko otrok zaspi, posluša veter in spozna, da življenje ni vedno boj.

Včasih je mir samo trenutek, ko ne gledaš na uro.



Ko se vračata domov, se zvečer pogleda v ogledalo.

Utrujena je, a mirna.

Na obrazu ima nov izraz – ne sreče, ampak ravnotežja.

In pomisli: mogoče je to tisto, kar drugi imenujejo svoboda.

Na kuhinjsko mizo postavi vazo z marjeticami,

ki jih je otrok nabral med potjo.

Cvetovi stojijo rahlo postrani,

kot ona sama – nepopolni, a živi.

In v tej tišji soboti se prvič zave, da je dovolj taka, kot je.



USTVARJALNE REŠITVE IN PREDLOGI



Predstavljen je celoten postopek in nato 10 zelo ustvarjalnih rešitev za

izboljšanje statusa samohranilk in samohranilcev v družbi – pri čemer

so upoštevane želje vseh deležnikov (staršev, otrok, delodajalcev,

skupnosti, države, medijev, okolja).



🔹 KORAK 1: ZASNOVA PO METODI DO IT

Faza Ključno vprašanje Uporaba pri tej temi



D – Define Samohranilke in samohranilci opravljajo dvojno vlogo – Kaj je bistvo

problema? ekonomsko in čustveno. Družba jim nudi formalno

pomoč, a ne psihosocialno enakovrednost in sistemsko priznanje.



Kako bi lahko problem Ne kot “pomanjkanje drugega starša”, ampak kot “nova

O – Open

videli povsem oblika družinske inteligence” – prožnost, učinkovitost,

mind

drugače? empatija.



Katere ideje izstopajo

I – Identify Takšne, ki povezujejo skupnost, digitalne tehnologije,

po inovativnosti in

best idea delo in čustveno podporo.

trajnosti?



T – Kako jih spremenimo Preoblikujemo jih v družbene, zakonodajne, Transform v izvedljive predloge? izobraževalne in kulturne modele.



🔹 KORAK 2: GORDANOVA TEHNIKA



Gordan bi problem zasnoval kot “iskanje novih načinov sodelovanja med posamezniki, ki nosijo več vlog kot drugi”, ne kot vprašanje samohranilstva. Tako odpremo prostor za simbolne in funkcionalne rešitve: podpora ne iz usmiljenja, temveč iz priznanja sposobnosti preživetja.



🔹 KORAK 3: 10 USTVARJALNIH IN NEOBIČAJNIH PREDLOGOV

1. Sistem družbenih “kooperativ ljubezni”



Namesto klasične socialne pomoči bi država ustanovila lokalne kooperative za izmenjavo pomoči, kjer bi samohranilke, upokojenci, študenti in brezposelni izmenjevali ure dela. Primer: babica čuva otroke → dobi kreditne točke → študent ji pomaga pri nakupih. 👉 Simbolika: pomoč brez sramu, vzajemna ekonomija skrbi.



2. Status “družbenega podjetnika ljubezni”



Samohranilka/lec bi pridobil poseben status – Družbeni podjetnik družinske oskrbe. Država bi priznala njihovo delo kot neplačano družbeno vrednost, ki generira prihodnjo delovno silo (otroke). Delodajalci bi za zaposlitev samohranilcev dobili davčno olajšavo, ker s tem “sofinancirajo prihodnost”.



3. Otroški coworking centri



Namesto klasičnih vrtcev bi nastali hibridni prostori – pol dneva služba, pol dneva skupna otroška soba.

Starši bi lahko delali v isti stavbi kot otroci, občasno jih obiskali, sodelovali v igrah, imeli fleksibilen urnik.

👉 Zmanjšanje stresa, večja produktivnost, več bližine.



4. “Družinska banka časa”



Vsak samohranilec bi imel digitalni račun ur pomoči (prevoz, varstvo, šolska priprava, počitnice).

Drugi državljani bi lahko darovali ure, ne denarja.

👉 Pomoč postane vidna, merljiva in častna, ne miloščina. Slogan: “Čas je nova valuta solidarnosti.”



5. Umetna inteligenca kot drugi starš



Državni pilotni projekt: razvoj AI asistentke ali asistenta, ki pomaga pri organizaciji, učenju in čustveni podpori.

Ne nadomešča človeka, ampak deluje kot pametni družinski pomočnik: svetuje, opozarja, spremlja razvoj otroka.

👉 Tehnološka empatija – digitalna podpora tam, kjer ni fizične.



6. “Mreža nadomestnih družin”



Samohranilke in samohranilci bi se povezali v skupine po načelu “skupnega gnezda” – pet družin si deli vikend, avto, mentorja, gospodinjsko pomoč. Država subvencionira infrastrukturo, člani pa sami urejajo razmerja. 👉 Socialni model samopomoči, ki združuje ekonomijo, čustva in skupnost.



7. Kulturni status “razširjene mame in očeta”



Medijsko in zakonodajno bi uvedli naziv razširjeni starš – posameznik, ki brez biološke povezave redno pomaga otrokom samohranilk.

Npr. sosed, učitelj, trener, prijatelj.

Država podeli priznanje ali davčno ugodnost, družba pa dobi nove vzornike sočutja. 👉 Sprememba narativa: od “ubogih” k “skupnim”.



8. “Družinski dan solidarnosti”



En dan v letu bi bil posvečen samohranilkam in samohranilcem. Ne s paradami, ampak z dejanskimi dejanji pomoči: prostovoljstvo, brezplačni prevozi, varstvo otrok, odpuščanje dolgov za zamujene položnice.

👉 Namesto praznih govorov – konkretna dejanja.

Slogan: “Dan, ko družba dvigne eno roko – za tiste, ki vsak dan nosijo dve.”



9. “Program čustvene higiene”



Vsaka občina bi organizirala brezplačne čustvene klinike – pogovorne večere za starše brez partnerja.

Ne psihoterapija, ampak emocionalni servis: izmenjava izkušenj, humor, razbremenitev. 👉 Normalizacija poguma, da si ranljiv.

Cilj: preprečiti izgorelost in medgeneracijski prenos stresa.



10. “Zvezek prihodnosti” – socialna pogodba otrok



Vsak otrok samohranilca bi v šoli dobil simboličen zvezek, v katerega bi učitelji, sosedje, mentorji in starši zapisovali majhne oblike podpore, pohvale in pomoči. Ta “družbeni dnevnik” bi spremljal otroka skozi odraščanje kot dokaz, da družina ni samo en priimek, ampak skupen projekt okolja.

👉 Vzgoja solidarnosti pri otrocih, ne sočutja iz usmiljenja.



🔹 ZAKLJUČEK



Če združimo Do it (kreativno akcijo) in Gordanovo tehniko (neposredno neimenovanje problema), se pokaže preprosta resnica:

samohranilstvo ni napaka sistema, ampak priložnost za preoblikovanje družbe v smer večje človečnosti, fleksibilnosti in solidarnosti.



💡 GLAVNI KONCEPT:

➡️ Samohranilka ali samohranilec ni posameznik v stiski, ampak model prihodnje družbe, ki zna samostojno, odgovorno in z empatijo povezovati druge.



VPRAŠANJE CHATGPT: Bi želeli, da iz teh predlogov naredim konceptualni dokument (npr. »Strategija družbene podpore enostarševskim družinam 2030«) z uvodom, cilji, deležniki in izvedbenim načrtom po posameznih idejah?



DA



Odlično. Spodaj je oblikovan konceptualni dokument z naslovom:



STRATEGIJA DRUŽBENE PODPORE ENOSTARŠEVSKIM DRUŽINAM 2030



(Koncept po metodah Do It in Gordanovi tehniki)



1. Uvod: Nova realnost družin



Samohranilke in samohranilci niso izjema, temveč del sodobne družbene strukture. V Sloveniji je po zadnjih podatkih skoraj vsaka četrta družina enostarševska. V njih živijo otroci, ki so pogosto čustveno zrelejši, samostojnejši in odgovornejši, a hkrati izpostavljeni večjim ekonomskim in psihološkim pritiskom.



Družba na te družine še vedno gleda skozi dvojno prizmo – spoštovanja in pomilovanja. Potrebujemo nov pristop: ne več “pomoč v stiski”, temveč priznanje družbene vrednosti, ki jo enostarševske družine prinašajo.



Ta strategija združuje metodo Do It (kreativno strukturirano reševanje) in Gordanovo tehniko (iskanje rešitev brez neposrednega poimenovanja problema). Rezultat so inovativni, družbeno izvedljivi in človeško občuteni predlogi.



2. Glavni cilji strategije



1. Spremeniti družbeno dojemanje samohranilstva – iz socialne ranljivosti v simbol

prožnosti, odgovornosti in čustvene inteligence.

2. Vzpostaviti trajnostne oblike pomoči, ki temeljijo na sodelovanju, ne na sočutju.

3. Zagotoviti institucionalno in skupnostno podporo, ki upošteva čustveno, izobraževalno

in ekonomsko realnost staršev in otrok.

4. Povezati javni, zasebni in nevladni sektor v sistem krožne solidarnosti.

5. Do leta 2030 ustvariti pogoje, da enostarševske družine postanejo samostojen, priznan

in stabilen družbeni model.



3. Deležniki strategije

Možne koristi od uvedbe

Skupina Ključne potrebe

ukrepov



Samohranilke in fleksibilno delo, psihološka varnost, več časa za otroke, manj stresa, samohranilci podporna skupnost večjo družbeno vidnost



stabilnost, občutek enakovrednosti, boljše samozaupanje, zdrav

Otroci

vključevanje v skupnost čustveni razvoj



stabilni zaposleni, nižja odsotnost, davčne ugodnosti, pozitivna

Delodajalci

večja lojalnost podoba



dolgoročno zmanjšanje socialnih krepitev socialne kohezije, večja

Država in občine

izdatkov produktivnost

Možne koristi od uvedbe

Skupina Ključne potrebe

ukrepov



Nevladne organizacije priložnost za sooblikovanje večja relevantnost in dostop do

in skupnosti družbene podpore virov



nova vloga v ozaveščanju in boljši vpliv na vrednote in kulturo

Mediji in šolstvo

izobraževanju solidarnosti



4. Ključni ukrepi in programi

4.1. Družbene kooperative ljubezni



Vzpostavitev lokalnih mrež izmenjave pomoči med samohranilkami, študenti, upokojenci in drugimi prebivalci.

→ Namesto denarja se izmenjujejo ure pomoči (varstvo, prevoz, učenje). → Digitalna aplikacija “SkupajZmoremo” omogoča beleženje in transparentnost. → Občine postanejo koordinatorji, država pa podeljuje mikrofinančne spodbude.



Cilj: Pomoč brez sramu, sistem vzajemne solidarnosti.



4.2. Status družbenega podjetnika ljubezni



Država prizna samohranilstvo kot družbeno delo z ekonomskim učinkom. Vsak samohranilec prejme status, ki prinaša:



• dodatne točke pri razpisih za stanovanja,

• nižjo davčno osnovo,

• možnost delne pokojninske kompenzacije za čas skrbi.



Cilj: formalno priznanje, da skrb za otroka ni breme, ampak investicija v prihodnost.



4.3. Otroški coworking centri



Uvedba hibridnih prostorov – pisarna + igralnica + učilnica. Starši delajo, otroci se učijo in igrajo v istem objektu.

Prostori se financirajo z javno-zasebnim partnerstvom.

Delodajalci dobijo davčno spodbudo za vključitev svojih zaposlenih.



Cilj: Usklajevanje dela in starševstva brez izgube produktivnosti.



4.4. Družinska banka časa



Vsak državljan lahko “podari” ure pomoči – kot prostovoljec za družine. Ure se beležijo v digitalni platformi, ki omogoča izmenjavo in sledenje. Za 100 opravljenih ur prostovoljec prejme simbolno priznanje ali popust pri občinskih storitvah.

Cilj: ustvariti novo obliko kapitala – čas kot valuta človečnosti.



4.5. Umetna inteligenca kot družinski asistent



Pilotni program, kjer AI pomaga pri organizaciji življenja: urniki, zdravje, učenje, upravljanje gospodinjstva.

Zasnovan etično – brez nadzora, le v podporo.

Možnost integracije v šolske sisteme (pomoč pri nalogah, komunikacija z učitelji).



Cilj: Digitalna podpora čustveni in organizacijski realnosti sodobne družine.



4.6. Mreža “skupnih gnezd”



Pet do sedem družin si deli prostore, prevoz, mentorje in vikende. Ustvari se nova oblika skupnostnega življenja, kjer se breme zmanjša, povezanost pa poveča. Država podpira pilotne soseske z deljenimi storitvami (varstvo, obroki, prevoz).



Cilj: Preobrazba individualnega boja v kolektivno vzajemnost.



4.7. Naziv “Razširjeni starš”



Zakonodajna in simbolna novost: oseba, ki redno pomaga otroku, dobi naziv razširjeni starš. Lahko je učitelj, sosed, trener.

Država podeljuje priznanja in minimalne davčne olajšave.



Cilj: Vzpostaviti kulturo “deljene odgovornosti za otroštvo”.



4.8. Družinski dan solidarnosti



En dan v letu (npr. 15. maj – svetovni dan družin) se spremeni v dan dejanj: prostovoljno varstvo, oprostitve občinskih dajatev, brezplačni prevozi, donacije hrane. Mediji prikazujejo konkretne zgodbe pomoči, ne miloščine.



Cilj: ozaveščanje z dejanji, ne z govori.



4.9. Program čustvene higiene



Občine vzpostavijo “emocionalne salone” – javne prostore za pogovore, delavnice, izmenjave izkušenj.

Sodelujejo psihologi, umetniki in socialni delavci.

Srečanja so anonimna, brez birokracije, namenjena sproščanju, ne diagnostiki.



Cilj: zmanjšanje izgorelosti in krepitev čustvene pismenosti staršev.



4.10. Zvezek prihodnosti



V šolah otroci samohranilcev vodijo “zvezek podpore” – učitelji, sosedje, prijatelji in sorodniki vanj zapisujejo konkretna dobra dela.

Zvezek postane osebna knjiga družbene solidarnosti.

Na koncu osnovne šole ga otrok prejme kot simbol, da ni odraščal sam, ampak v mreži pomoči.



Cilj: utrjevanje občutka pripadnosti in samospoštovanja pri otrocih.



5. Izvedbeni načrt

Faza Leto Ključne aktivnosti



2025–

I. Pilotne skupnosti Uvedba 3–5 mest z vsemi programi, spremljanje učinkov.

2026



II. Nacionalni 2027– Priprava zakonodajnih podlag, razširitev “banke časa” in program 2028 “kooperativ ljubezni”.



III. Kultura 2029– Medijska kampanja, izobraževalni programi, vključitev podjetij sprememb 2030 in šol.



6. Merila uspeha (do leta 2030)



• Povečanje zaposljivosti samohranilcev za 20 %.

• Zmanjšanje tveganja revščine za 30 %.

• 50 % občin vključuje “banka časa” model.

• 80 % osnovnih šol sodeluje v projektu “Zvezek prihodnosti”.

• Merljiv dvig zadovoljstva otrok in staršev (ankete).



7. Zaključek



Družba prihodnosti ne bo deljena na “popolne” in “nepopolne” družine, temveč na tiste, ki zmorejo sodelovati in tiste, ki tega še ne znajo.



Samohranilke in samohranilci niso socialna kategorija,

ampak živ dokaz, da ljubezen in odgovornost nista odvisni od števila odraslih v hiši.



Ta strategija ni načrt pomoči,

temveč načrt priznanja – priznanja, da en sam starš lahko nosi svet, če mu družba pomaga, da ga ne nosi sam.





POJASNILO




Vsi spiski s komentarji, pesmi, eseji, črtice,



ustvarjalni predlogi… v tej zbirki so v celoti



delo ChatGPT5.



NAVODILA, KI JIH JE DOBIL CHATGPT OD



MENE.



OPTIMISTIČNE PESMI



Prosim, da napišeš petnajst liričnih pesmi, ki opevajo primere svobodne in zavestne odločitve za samohranilstvo žensk. Prvih desetih pesmih naj bo zapisano v optimističnem slogu, zadnjih pet pa naj bo navdihujočih. Pesmi naj bodo napisane na klasičen način, dolžina posameznih prvih petih pesmi je štiri kitice, naslednji desetih pa največ tri kitice. V pesmi naj se čuti čim več umetne inteligence, naj ne posnemajo obstoječih primerov, naj bodo unikatne, inovativne in umetniško kakovostne. Za vsako pesem napiši tudi čim bolj intelektualni naslov, ki seveda ni na »prvo žogo«. Na koncu vsake pesmi naj bo tudi slogan za ženske, ki si izbirajo pot samohranilke. Teme pesmi od 1 do 15.



Primeri svobodne in zavestne odločitve za samohranilstvo



1. Neodvisna umetnica – Ženska želi otroka, a ne želi kompromisov v zvezi. Verjame, da

lahko svojemu otroku ponudi več ustvarjalne svobode, če živi sama.

2. Prepozna v partnerju nezrelost – Ugotovi, da njen partner ni čustveno ali življenjsko zrel

za očetovstvo, zato se odloči, da bo otroka vzgajala sama, brez slabih zgledov.

3. Izbira umetne oploditve – Po dolgih letih samskosti se odloči za otroka z donatorjem

sperme, ker ne želi čakati na »pravega«, da bi postala mati.

4. Ohrani otroka po razhodu – Noseča ostane tik pred razhodom, a kljub partnerjevemu

umiku se odloči, da bo otroka obdržala in ga vzgajala sama.

5. Živi po lastnih vrednotah – Ne želi vzgajati otroka v patriarhalnem okolju, zato izbere

materinstvo brez moškega vpliva.

6. Ne zaupa sistemu – Verjame, da lahko otroku sama zagotovi bolj zdravo in mirno vzgojo

kot v nestabilni partnerski zvezi, kjer bi bil otrok priča prepirom.

7. Finančno neodvisna ženska – Ima stabilno kariero in dovolj sredstev, da lahko sama

zagotovi otroku vse potrebno, brez da bi delila odgovornost z drugim staršem.

8. Preživi travmatičen zakon – Po nasilni ali manipulativni zvezi se odloči, da nikoli več ne

bo podrejena partnerju in da bo otroka vzgajala sama.

9. Ženska, ki ne verjame v klasično družino – Zaveda se, da so družine lahko raznolike;

izbere pot enostarševske družine kot sodoben in iskren življenjski model.

10. Želi popoln nadzor nad vzgojo – Ne želi se prepirati o vzgojnih odločitvah in vrednotah;

raje sama postavi pravila, ki jih bo otroku predajala.

11. Umetnica v iskanju čistosti odnosa – Verjame, da materinstvo brez romantičnih zapletov

prinaša čistejšo ljubezen – ljubezen brez pogojev.

12. Posvojitev kot osebna odločitev – Odloči se, da bo posvojila otroka kot samska ženska,

ker čuti močno potrebo po materinstvu in želi pomagati otroku v stiski.

13. Ne želi ponavljati družinskih vzorcev – Odraščala je v konfliktni družini in noče, da bi

njen otrok doživel enako, zato izbere samostojno materinstvo.

14. Zavestna odločitev po izgubi partnerja – Po smrti partnerja se zavestno odloči, da ne bo

iskala nadomestka, ampak bo otroka vzgajala sama, v spomin nanj.

15. Feministično prepričanje – Verjame, da ženska za materinstvo ne potrebuje moškega; da

je to njen naravni, osebni in moralno suveren izbor.





PESMI POMILOVANJA




Prosim, da napišeš petnajst pesmi v stilu balad, ki opevajo primere prisilnega ali nehotenega samohranilstva žensk. V prvih desetih pesmih naj bo zapisano pomilovanje žensk iz okolice, v zadnjih petih pesmih pa samopomilovanje. Pesmi naj bodo napisane na moderen način (minimalistična, emocionalno iskrena, ritmično prosta) dolžina posameznih prvih petih pesmi je 20, do 30 vrstic, naslednji desetih pa največ 40 vrstic. V pesmi naj se čuti čim več umetne inteligence, naj ne posnemajo obstoječih primerov, naj bodo unikatne, inovativne in umetniško kakovostne. Dovoljena je metaforika, a naj bo čutna in iz resničnega življenja. Za vsako pesem napiši tudi čim bolj intelektualni naslov, ki seveda ni na »prvo žogo«.

Struktura pesmi: Motivacijski uvod 3 do 4 vrstice, jedro 10 do 20 vrstic (notranji boj, kontrasti, spomini, premislek), prelom / razsvetljenje 2–3 vrstice (preobrat, spoznanje ali resignacija), zaključek.

Na koncu vsake pesmi naj bo tudi slogan za tiste, ki so ženske spravili v samohranilstvo. Teme pesmi od 16 do 30

Primeri prisilnega ali nehotenega samohranilstva

16. Smrt partnerja – Ženska ovdovi in ostane sama z majhnim otrokom, brez podpore širše

družine.

17. Zapustil jo je med nosečnostjo – Partner se ustraši odgovornosti in izgine še pred

rojstvom otroka.

18. Ločitev zaradi nasilja – Odide iz zakona, da bi zaščitila sebe in otroke pred fizičnim ali

psihičnim nasiljem.

19. Partner odvisnik – Zaradi alkoholizma ali drog mora sama skrbeti za vse, saj partner ni

več sposoben opravljati starševske vloge.

20. Partner v zaporu – Oče otrok prestaja dolgo kazen, mati pa mora sama skrbeti za

družino.

21. Partner se odseli v tujino – Odide za delom ali novo ljubeznijo in prekinja stike, ženska pa

ostane sama z otroki.

22. Prevara in razpad zveze – Po razkritju nezvestobe se razmerje konča, ona pa se odloči,

da otrokom prihrani nove travme.

23. Zapuščena brez razlage – Partner preprosto izgine, brez poslovilnega pogovora ali

finančne pomoči.

24. Partner zanika očetovstvo – Po rojstvu otroka moški trdi, da ni oče, zato ostane sama s

pravnimi in čustvenimi posledicami.

25. Nezmožnost skupnega življenja – Zaradi nezdružljivih značajev ali stalnih konfliktov

odide, čeprav si ni želela biti sama.

26. Partner ne želi otroka – Po rojstvu otroka reče, da si ga ni želel, in zapusti družino.

27. Finančni propad družine – Partner izgubi delo, se zlomi psihično in odide, ona pa

prevzame vlogo obeh staršev.

28. S partnerjem živita narazen – Formalno še par, a on se čustveno in fizično umakne, zato

realno vzgaja sama.

29. Nevarna skupnost – Pobegne z otrokom iz sekte ali ekstremnega verskega okolja, kjer je

bila podrejena in ogrožena.

30. Prisila družine ali družbe – Partnerja ji preprečijo starši ali okolje (npr. različna vera,

narodnost), zato ostane sama z otrokom, čeprav si ni tega želela.





ZADOVOLJNICE




Največja veselja in radosti samohranilk



Prosim, da napišeš deset pesmi, ki poudarjajo in slavijo največja veselja in radosti samohranilk ter pozitivno usmerjajo poglede družbe na samohranilstvo. Pesmi naj bodo dolžine do 6 kitic oziroma največ ena stran teksta. Pesmi naj bodo napisane na moderen način (motivacijsko, emocionalno, iskreno in malce evforično, ritmično prosto, s poudarki) dolžina posameznih prvih petih pesmi je 20 do 30 vrstic, naslednji desetih pa največ 40 vrstic. Jezik: sodoben, s kratkimi povedmi in notranjim monologom. V pesmi naj se čuti čim več umetne inteligence, naj ne posnemajo obstoječih primerov, naj bodo unikatne, inovativne in umetniško kakovostne. Za vsako pesem napiši tudi čim bolj intelektualni, slavilni naslov, ki seveda ni na »prvo žogo«.



Teme pesmi od 31 do 40.



31. Občutek neodvisnosti - Mnoge samohranilke občutijo moč lastne samostojnosti – vedo,

da zmorejo same poskrbeti za otroka, dom in življenje. To prinaša občutek ponosa in notranjega miru.

32. Tesna povezanost z otrokom - Ker sta pogosto več časa sama, se med materjo in

otrokom ustvari izjemno močna čustvena vez – polna zaupanja, topline in iskrenosti. Otrok vidi mamo kot junakinjo, mama pa otroka kot največji dokaz, da je zmogla.

33. Svoboda pri vzgoji - Samohranilka lahko sama postavlja pravila, vrednote in meje – brez

kompromisov z nekom, ki bi razmišljal drugače. To ji omogoča, da otroka vzgaja v skladu s svojimi načeli in sanjami.

34. Občutek dosežka - Vsak uspešno preživet dan je majhna zmaga – položnica plačana,

otrok nasmejan, dom varen. Te drobne zmage se kopičijo v občutek izjemne notranje moči in ponosa.

35. Učenje potrpežljivosti in vztrajnosti - Samohranilstvo jih nauči mirnega bojevanja s

časom in težavami. Veselje pride ob spoznanju: »Zmorem več, kot sem si mislila.«

36. Čista, neodvisna ljubezen- Ljubezen do otroka ni pogojena z ničemer – ni kompromisov,

ni delitve, ni iger moči.

To je čista ljubezen, ki je mnoge ženske še bolj izpolnila, kot bi jih partnerski odnos.

37. Ponos ob otrokovem uspehu- Vsak uspeh otroka – prva beseda, prva ocena, maturitetno

spričevalo – je zanje posebno velik trenutek, ker vedo, da so tja prišli sami, z lastnim trudom.

38. Osebna rast in samozavest - Samohranilke pogosto odkrijejo nove talente, spretnosti in

pogum, ker so primorane preživeti brez opore. To jih spremeni v samozavestne, sposobne ženske.

39. Skupni trenutki brez zunanjega pritiska - V mnogih primerih uživajo v miru in pristnosti

domačih večerov, kjer ni konfliktov, prerekanja ali razočaranj – le toplina.

40. Spoštovanje same sebe - Največja radost mnogih samohranilk je, da se ob koncu dneva

pogledajo v ogledalo in si rečejo: »Nisem popolna, a sem dovolj. Uspelo mi je – sama sem ustvarila varen svet za svojega otroka.«





DEPRESIVNICE




Največje žalosti, tegobe in problemi samohranilk



Prosim, da napišeš deset pesmi, ki poudarjajo in opisujejo največje žalosti, tegobe in problemi samohranilk ter kritično in žalostjo omenjajo negativne poglede družbe na samohranilstvo. Pesmi naj bodo dolžine do 6 kitic. Ritem naj bo neenakomeren, a z notranjimi pavzami (dih tišina, prelom). V petih pesmih uporabi tri perspektive (npr. mati otrok, družba). Končaj s prelomom ritma. Pesem naj bodo tudi družbeno politično angažirane. Za vsako pesem napiši tudi čim bolj intelektualni naslov, ki ni na »prvo žogo«.



Teme pesmi od 41 do 50.



41. Stalna utrujenost in pomanjkanje časa - Samohranilka je hkrati mati, oče, vzgojiteljica,

gospodinja, zaslužkarica in tolažnica. Dan se konča, še preden ima čas zase. Spanje je razkošje, počitek – redkost.

42. Finančni pritiski - Plača pogosto ne zadošča za vse potrebe – hrano, položnice, vrtec,

oblačila, šolo. Mnoge morajo sprejemati težke izbire: račun ali hrana, čas z otrokom ali dodatna služba.

43. Osamljenost - Ko otrok zaspi, v stanovanju zavlada tišina. Ni nikogar, s komer bi delila

skrbi, veselje ali strahove. Osamljenost ni samo fizična – je tudi čustvena praznina.

44. Družbeni predsodki in nerazumevanje - Družba jih včasih še vedno gleda s sumom:

»Zakaj je sama?«, »Kje je oče?«, »Ali zna vzgajati otroka brez moškega?« Te opazke bolijo bolj, kot si kdo misli.

45. Občutek krivde do otroka - Čeprav daje vse od sebe, se mnoge samohranilke sprašujejo:

»Ali moj otrok trpi, ker nima očeta?« Ta krivda se vleče skozi leta, ne glede na to, kako dobro mu gre.

46. Strah pred prihodnostjo - Kaj bo, če zbolim? Če izgubim službo? Če otrok potrebuje več,

kot lahko dam? Vsak načrt za prihodnost spremlja tesnoba, ker ni nikogar, ki bi “držal drugo polovico sveta”.

47. Pomanjkanje čustvene podpore - Večina jih nima ob sebi nekoga, ki bi jih poslušal brez

sodbe. Prijatelji se razkropijo, sorodniki imajo svoje skrbi – ostane le lasten notranji glas.

48. Nenehen občutek odgovornosti

Vse je na njej – zdravje, šola, oblačila, hrana, varnost. Nobene varovalke, nobenega “če gre kaj narobe, bo pomagal drugi”. To povzroča stalen notranji stres.

49. Pomanjkanje časa zase in za partnerske odnose - Ko skrbiš za otroka, dom in delo, zase

ne ostane nič. Tudi če bi si želela ljubezni, je zanjo pogosto preprosto prezgodaj – ali preveč boleče.

50. Strah pred sodbami otrok, ko odrastejo - Mnogo samohranilk se boji dneva, ko bo otrok

vprašal: »Kje je bil oče? Zakaj nisi poskusila drugače?« To vprašanje, čeprav nedolžno, prebudi vse stare rane.



DIDAKTIČNO IRONIČNE PESMI



Prosim, da napišeš deset didaktično ironično sarkastičnih pesmi, ki opisujejo težave samohranilk z vsiljivim svetovanjem svojcev, zaradi česa so je pogosto razpete med dvema frontama: zunaj mora dokazovati svetu, da zmorejo same doma morajo dokazovati staršem in drugim sorodnikom, da ne potrebuje nadzora. Pesmi naj bodo dolžine do 6 kitic. Za vsako pesem napiši tudi čim bolj zanimiv in neobičajen naslov. Uporabljaj kontraste: nežnost ↔ trdota, ljubezen ↔ utrujenost, jaz ↔ svet. slog: preprost, jasen, brez odvečnih pridevnikov. jezik: sodoben, s kratkimi povedmi in notranjim monologom



Teme pesmi od 51 do 60.



51. Vzgoja otroka - Sorodniki menijo, da vedno vedo bolje: »Preveč ga razvajaš.« – »Premalo

si stroga.« – »Otrok potrebuje moško roko.« Rezultat: mati izgubi samozaupanje in se sprašuje, ali je dovolj dobra mama.

52. Izbira šole ali vrtca - Starši pogosto pritiskajo z nasveti, kam naj vpiše otroka:

»Tja hodi sin sosedove hčerke, tam imajo boljše učiteljice.« Samohranilka pa želi odločati po svojih merilih, a mora hkrati poslušati, da “nima izkušenj”.

53. Finančne odločitve - Sorodniki radi »poučujejo«: »Prihrani več.« – »Ne zapravljaj za

otroka.« – »Najprej kupi stanovanje, potem razmišljaj o dopustu.« Vsak nasvet je obenem kritika njene samostojnosti.

54. Odnosi z bivšim partnerjem - Starši pogosto silijo v spravo ali nasprotujejo stiku: »Otrok

potrebuje očeta.« ali »Ne smeš ga več spustiti v hišo!« Vsak klic očeta postane tema družinskega sveta.

55. Iskanje novega partnerja - To področje je polno predsodkov:»Ne hiti.« – »Otrok ne

potrebuje tujega očeta.« – »Katera spodobna ženska pa išče ljubezen zdaj?« Posledica: strah pred obsojanjem in občutek, da nova ljubezen ni dovoljena.

56. Način življenja - Sorodniki komentirajo: »Zakaj ne hodiš več v cerkev?« – »Zakaj si tako

zaprta?« – »Ne hodiš več med ljudi.« Namesto podpore prejema moralne ocene, ne razumevanja.

57. Uporaba časa - »Vedno si v službi.« – »Vedno si doma.« – »Premalo se družiš.« –

»Preveč hitiš.« Ne glede na to, kaj stori, ima okolica občutek, da ve bolje. Samohranilka izgubi občutek, da ima pravico odločati o svojem ritmu življenja.

58. Starševska pomoč - Mnogi stari starši mislijo, da pomagajo, a v resnici prevzemajo

vlogo:

»Daj, jaz bom otroka peljala.« – »Ti ne znaš s tem ravnat.« Mati se znajde v vlogi “hčerke, ki ne zmore”, namesto odrasle ženske.

59.Obleka, hrana, vsakdan - »Otrok je presuh.« – »Preveč sladkarij mu daš.« – »Zakaj ni bolje

oblečen?« Mati mora nenehno zagovarjati vsako malenkost, kar vodi v stalen občutek

krivde in nadzora.

60.Samostojnost in odločanje o prihodnosti - Sorodniki pogosto mislijo, da brez moškega ali staršev ne zna odločati sama: »Sama ne boš zmogla.« – »Saj ti bomo pomagali, le vprašaj.« Toda pomoč hitro postane vmešavanje, in namesto podpore se rodi občutek ujetosti.





EPSKS PESEM




Napiši epsko pesem. Ženski se je v gorah ponesrečil mož, ko je že imela dvojčka in hčerko, 3 mesece po smrti moža pa je rodila še enega sina. Odločila se je, da jih bo sama vzgojila in spravila do kruha, pa je po štirih letih spoznala nekaj let mlajšega moškega, ki mu je umrla žena (samomor) in pustila hčerko in sina.

Nato sta skupaj skrbela za skupnost in vse otroke dobro vzgojila in spravila do izobrazbe in kruha. Epska pesem naj bo dolga 5 strani.



ESEJI

Pripravi eseje na spodaj omenjene probleme, ki so povezani s samohranilkami. Dolžina do 1A4 strani. Izberi čim bolj udarne naslove.

Zakaj pride do premočne navezanosti

61. Otrok postane čustveni partner - Ko ženska sama odloči, da bo imela otroka brez moškega, se lahko zgodi, da otrok nezavedno zapolni praznino, ki bi jo sicer zapolnil odrasli partner. Otrok postane vir tolažbe, poslušalec, celo »sogovornik«, čeprav ni čustveno pripravljen za to vlogo.

62. Strah pred izgubo - Mnoge samohranilke se nezavedno bojijo, da bi izgubile edino bitje, ki jim daje ljubezen in smisel. Zato se trudijo preveč zaščititi otroka, da bi ga obvarovale pred nevarnostmi – in s tem nehote omejujejo njegov razvoj.

63. Identiteta, zgrajena iz materinstva - Če je odločitev za materinstvo osrednja življenjska točka, se lahko zgodi, da ženska izgubi svojo individualnost. Namesto “jaz in moj otrok” postane “midva kot eno” – in meja med njunima svetovoma izgine.

Posledice za otroka

64. Oviran občutek samostojnosti - Otrok, ki je nenehno pod nadzorom, ne razvije občutka, da lahko sam raziskuje, tvega, pade in vstane. V odraslosti pogosto postane negotov, čustveno odvisen ali pretirano zadržan.

65. Strah pred razočaranjem matere - Otrok čuti materino potrebo po bližini in se boji, da bi jo razočaral, zato poskuša vedno biti »dober«. To lahko vodi v pretirano prilagajanje in kasnejšo nezmožnost postavljanja meja v odnosih.

66. Težave v partnerstvu v odraslosti - Ker otrok ni izkusil zdrave ločitve med staršem in sabo, ima pogosto težave pri vzpostavljanju partnerskih vezi – bodisi išče »materinsko varnost«, bodisi se preveč boji zbližanja.

67. Čustvena ujetost - Otrok, ki postane »mamin vse-svet«, pogosto ne sme čustveno odrasti – vsak njegov poskus samostojnosti se doživlja kot izdaja. Tak otrok živi s tiho krivdo, da mora mamo ščititi, namesto da bi živel svoje življenje.

ČRTICE



Po svoji izbiri pripravi deset črtic, ki opisujejo najbolj značilne zgodbe samohranilk. Dolžina posamezne črtice naj bo 22 do 30 vrstic. Izberi zanimiv naslov.



USTVARJALNE REŠITVE IN PREDLOGI

Pripravi nekaj zelo ustvarjalnih in neobičajnih predlogov za ureditev statusa samohranilk in samohranilcev v družbi, s katerimi bi optimalno zadovoljili želje in potrebe vseh deležnikov. Uporabi kombinacijo metod Do it in Gordanovo tehniko.