STEV. (No.) 5.	MAY, 1925.	LETO (Vol.) XVII.
Naročnina za celo leto za Ameriko $2.50. Za Evropo $3.00__Naročnina za pol leta za Ameriko $1.50
Ave Maria
(S to pesmico na prvi strani smo začeli izdajati pred 17. leti list "Ave Maria". Ob tej slavnostni priliki se nam zdi primerno, da jo ponatisnemo in začenjamo današnjo slavnostno številko.)
Odšli so dnevi, ko v domači sobi. na rodnih tleli si o Mariji snival, povedal si ji vse, vse ji zaupal, na tebi pa je njen pogled počival.
Zdaj je pri tebi, v noči bdi nad tabo, Pozdravov prvih zjutraj pričakuje, v trpljenju s tabo čuti, te tolaži, ob tvoji sreči s tabo se raduje.

Slovenske pesmice si rad popeval, veselo si Mariji jih posvečal, in vračala je Mati to ljubezen, osrečevala te, ko tam se klečal.
Kot dobra mati k tebi zdaj prihaja, po listih teh bo s tabo govorila in kakor nekdaj v tihi rodni koči k molitvi tebi bo roke sklenila.
m
Pa bilo to pretesno je domovje, čez morje te je gnalo v kraje daljne, v slovo si stisnil roko svojim dragim, obrisal solze raz oči si kalne.
Poslušaj jo! Na pravo pot te kliče, na pot resnice, k veri večno sveti, nebo ti kaže, kjer so tvoji dragi in te uči, kako ti je živeti.
i m
S pogledi so domači to sledili, dokler te ni daljava zagrnila, samo Marija, tvoja dobra mati, te je čez morje v novi svet spremila.
Poslušaj Mater in iz tvoje duše
se bo izlila pesem tihe sreče--
in srečen boš, kadar te smrt preseli s sveta k Mariji, na srce ljubeče.
S. Elizabeta.
"Ave Maria."
(To je l)il Uvodnik s katerim smo pred sedemnajst leti predstavili "Ave Maria"
slovenski javnosti.)
M I L I slovenski dom! Na obzoru je ugasnila zvezda danica. Krasna jutranja zarja se je mogočno pripeljala napovedujoča prihod kralja —-solnca in pozlatila vrhove slovenskih gora.
V dolini cvetka odpira zaspano glavico in si jo okoplje v biserni jutranji rosi.
Ptički na vejicah dvigajo kljunčke izpod perutnic in si zadovoljno žvrgole svojo jutranjo pesmico.
Odpočit slovenski oratar vstaja k novemu delu in trudu v novem dnevu.
In zdaj — t-! Čuj! Iz snežno bele cerkvice na gričku se oglasi srebrni glas Marijinega zvona. "Ave Maria!" zazvoni.
Pobožno se prekriža slovenski oratar in prodno gre na delo, počasti preje v goreči molitvi svojo nebeško Mater in Kraljico, katero otroško ljubi, ter se ji priporoči za celi dan.
"Ave Maria!"--"Češčena Marija!"
- Prosi za nas, zdaj ...'," — — ln
vesel biti na delo.
* * *
Poldne, je!--
Teža dneva in vročina sta že utrudila mukotrpnega slovenskega poljedelca. Že omahuje sredi polja. Zaželi si počitka. Vendar — — dan še ni končan!
Cilj!--Milo se zopet oglasi iznad
prijaznega grička, x zvonika ' Marijine cerkvice, Marijin zvon "Ave Maria!!" — zvoni.
Utrujen se kmetič odkrije, obriše z žti-ljevo roko pot s čela in goreča molitev prikipi iz njegovega srca proti nebu.
Pokrepčan je! "Človek moj," tako se mu zdi da kliče zvon iz grička, "človek moj, ne opešaj! Saj tu ni tvoj dom! Saj je to samo kratka skušnja! Le pogum! K malo boš doma! Glej! Visoko gori pri tvojem Bogu, na srcu svojega • ljubečega Očeta, pri svoji Materi, tam je tvoj dom in tam si boš odpočil, odpočil za veke. Zato pogum! "Ave Maria!"--Češčena Marija . . . prosi za nas, zdaj . . .!" * * *
Večer je! Zlato solnce se je poslovilo od narave in se skrilo za gore. Večerni mrak zaviia vso naravo k počitku in večerne sapice šumljajo stvarstvu svojo "uspavanko."
Telo je opešalo! Dan je izčrpal vse moči. Smrtno utrujen končava kmetič svoje dnevno delo in hiti domov k počitku iskat novih moči za drugi dan.
ln zopet zadoni tako milo zvon iz bele cerkvice na gričku, "Ave Maria!" — Zvoni.
Utrujen in zdelan siromak se pobožno zopet odkrije in prodno leže k počitku: še en pozdrav Materi Mariji — — njegovi Kraljici, katero on ljubi!
"Ave Maria!" — — "Človeško srce," tako mu zopet zvon kliče--kakor se
mu zdi, "človeško srce," ne pozabi, da si iz prsti in da se v prst povrneš, iz katere si vzeto! Končan je sedaj dan. Toda ne pozabi, da se prav tako konča tudi dan tvojega življenja. Noč smrti bo prišla! Legalo boš počivat za veke. Zopet ti boni pel takrat večerno pesem — — in te spremil k večnemu počitku. Toda li domov? Te bom spremil k tvoji Materi? Ti bom smel zvoniti "Ave Maria!"?"
Glej, smrtno si sedaj utrujen. Vendar zadovoljen si! Zakaj? Veseli te, da si delal! —< — Ako hočeš toraj imeti srečen večer svojega življenja — — delaj, neumorno delaj tudi za dušo, in tudi k večnemu počitku boš legal vesel.
"Ave Maria I"--Češčena Marija —
—. prosi za nas zdaj in ob naši smrtni uri!" — —
* * *
Rojak moj! Kajne da ti je tako nekam otožno pri srcu ob teh lepih spominih iz domovine! Lepi, mili mi dom slovenski !
Tu si v tujini. Vse novo, vse drugače, vse tuje. Posvetno, popolnoma posvetno je tvoje življenje, brez one mično-sti, katero je imelo v domovini.
Delaj in trpi dokler ne omagaš.
Zjutraj te zbudi zoprn glas tovarniške piščali. Vstaneš in odhitiš na delo! Opoldne ti zopet ta osorni glas piščali dovoli nekaj minut odbora, da hitro povžiješ svojo borno kosilce, ki si ga prinesel s seboj. Zvečer, ko je tvoj delodajalec izčrpal iz tebe vse življenske moči, spodi te — — rekel bi — — zopet ta osorni piščalni glas k počitku, ker drugi dan hočejo zopet tvojih življeuških moči.
Tako gre dan za dnem. — — morda celo teden za tednom, brez presledka na Gospodove dni. "Ave Maria!" — — o, tu morda zamanj prisluškuješ, da bi začni ta mili glas, katerega si tako rad čul iz Marijine cerkvice na gričku v mili domovini. Ako ga pa sem ter tja slišiš, ti je pa tako tuj ta glas, tako nepoznan, tako nerazumljiv. —
Kaj čuda če ti počasi nanj pozabljaš, pozabljaš obenem na svojo nebeško Kraljico in Mater. Pozabiš svojega Očeta! Pozabiš, da imaš dušo! Pozabiš, da tvoje življenje, ni praznik, ni predpustni čas! Pozabiš, da nisi na zemlji doma. Da, prav nič ni čuda, če ti tvoje srce omrzne za vse, kar je svetega.
Toda tudi tukaj v Ameriki si ostal človek, kristjan, katolik, otrok božji!
Zato pa prihaja glas Marijinega zvončka iz Marijine cerkvice sem v Ameriko za teboj. Kar ti je bil v domovini Marijin zvon "Ave Maria", to ti naj bo tu v Ameriki list "Ave Maria!", klic, ki to naj neprenehoma opominja na tvoj večni dom, na tvojega Očeta, na tvojo Mater, da "pri skrbi in delu za telo, ne pozabiš svojo neumrjoče duše! Vsaki mesec bo prišel k tebi in ti bo klical "Ave
Maria! — — Češčena Marija!" — —
Predno si odšel iz domovine, šel si naj-brže na Brezje, poslovit se k Mariji! Oko ti je bilo rosno, ko si zadnjič gledal njc milo obličje na čudodelni sliki. Srce " je trepetalo, ko si gledal njeno materino oko, kako se je skrbno za teboj oziralo, kakor bi te ne hotela spustiti spred sebe v nevarno tujino. In odšel si iz prod nje s trdno obljubo: "Marija, ne bom te pozabil!"
Na trenotke tvoje ločitve in na takratna čutila, zlasti pa na tvojo obljubo takrat Mariji — — na to te hoče spominjati list "Ave Maria!" Poglej njegovo naslovno sliko. Ali ni to slika prav tvoje ločitve iz domovine?--
Slovenski izseljenec odhaja črez morje v Ameriko. Bil je še enkrat na Brezjah skupaj s ženo in otročiči. V goreči molitvi so se priporočili Mariji. Težka je ločitev. Grenke solze teko otročičem in ženi iz oči. Vendar! "Glej še enkrat naše Marijino svetišče," pravi žena in nit' je pokaže še enkrat. "Marija, tebi ga iz-ročim." In tako odhiti mož pod Marij1* nem varstvom v daljno tujino.
Toda še za njim, za ladjo, še sem v tujino, dviga krepka Slovenija--slovenska domovina--izseljencu zastavo Marijino, češ, "pod to zastavo boš dobil srečo! Ta ti naj bo zvezda vodnica na poti tvojega življenja! Ta ti naj bo skala sredi morja nevarnosti in skušnjav, katere se bo oklenilo sidro tvojega upanja, "Ave Maria!" — — "Češčena Marija!"
In kolikokrat boš pogledal to sliko, naj tvoji duši zazvoni resen klic: "Avc Maria".
* * * ■
Zatoraj "Ave Maria!" — — zvonček Marijin, zadpni krepko, zadoni po vseb slovenskih naselbinah širne Amerike-Naj te čujejo vsa srca! Milo doni svoj0 "Ave Maria!" in nam budi spomine "a mili slovenski doni, na naše obljube prisege, dane ob slovesu i/, domovin«-Drami nas, da tre zadremljemo v duševno spanje! Spominjaj nas neprenehoma-da ne pozabimo na svojo Mater Marijo! Kliči nam mogočno v spomin, da |,c pozabimo da smo KATOLIŠKI SLOVENCI!
Milo doni zvestim srcem in jih navdušuj k stanovitnosti!
Krepi oslabele in jih spodbujaj k P0' gumu!
Kliči nas vse k medsebojni ljubezni 111 slogi, da se bomo čutili, da smo ena družina katere mati je Marija!
To toraj, "Ave Maria!" — — to je tvoja naloga in s to nalogo te pošiljamo * širni svet! —r — Pojdi z Bogom in Ma' ri jo!
"Ave Maria!"

"Nov list."
(To jc članek s katerim smo pred sedemnajst leti predstavili list "Ave Maria"
slovenski javnosti.)
Nov list! — in sicer nabožne vsebi-
"c: in to za Ameriko--kolik pogum-
"lorda kolika predrznost! Vendar--
lu Je. glejte Ra! Res je bilo treba za to velikega poguma. Vendar, zaupamo na Poinoč božjo in Marijino. Poskusimo, '»orda bo šlo! Da jc pa tak list silno poseben za ameriške Slovence, o tem smo ^°tovo vsi prepričani. Zato, naj bo v °*jem imenu! Mi bomo delali, se bo-m° trudili, bomo žrtvovali, če bo treba VcJiko žrtvovali, pri tem pa pridno pro-
!['> Pomoč od patrone lista--Marije.
•a njeno čast gre, za dušni blagor slovenskega ljudstva — — ki je njeno ljud-
---gre. Gotovo ne bo odrekla svo-
)c Pomoči.
Kot potreben nabožen list, bo "Ave A'aria" gotovo prisrčno pozdravila slo-Ve'iska duhovščina in z njo vsi verni Slo-Vcnci, ki so še ohranili pristno slovensko Srce- Na to stavljamo svoj pogum!
List bo prinašal v začetku na 8 stra-razne svete pesmice, za kar so nam f'"ljtibili razni slovenski pesniki pomoč.
Zlasti S. Elizabeta pravi, da nas ne bo pozabila. Dalje bo prinašai razne sestavke in članke, ki bodo bodrili rojake h krščanskemu življenju iu verkemu navdušenju. Tudi zato so nam razni možje obljubili pomoč in sodelovanje.
Ker je "Ave Maria" list "Družbe sv. Rafaela," zato bo imel poseben predalček namenjen edino družbenim namenom. Tu se bo poročalo o delovanju in napredovanju družbe med nami, o njenih trudili in pridobitvah, o delavskih razmerah, o izseljeniškem gibanju in sploh o vsem, kar spada v delokrog "Družbe sv. Rafaela."
Tretji oddelek bo pa posvečen poročilom o razvijanju verskega življenja po slovenskih župnijah in naselbinah. Zlasti bo tu del.oval list v to, da se združijo vsi verni katoliški Slovenci v Kat. društva, ki bojo imela edini namen gojiti in pospeševati versko prepričanje in krščansko življenje med nami. Kako smo tu še zadaj v primeri z drugimi narodi! Nemški "Central Verein," s svojimi "državnimi zvezami" po raznih Združ. državah.
po svojem krasnem delovanju in nastopanju za ohranjevanje sv. vere med Nemci. kako je to nekaj krasnega! To moramo dobiti tudi mi!
Zato prosimo vse častite slov. duhovnike, da nam sporočajo iz svojih župnij o svojih trudili in delovanju za versko življenje. Z veseljem bomo priobčevali razne oznanila. Letna poročila bomo z veseljem natisnili brezplačno, ako nam bodo dobili primerno število naročnikov v fa-ri. Ker so gospodje često preobloženi z delom, sprejeli bomo v list tudi poročila od faranov o raznih pobožnostili in dogodljajih v fari.
Isto velja tudi o katol. društvih. Zlasti bomo z veseljem sporočili o cerkvenih društvah: o društvu krščanskih mater, o dekl. družbah, o mladeniških katol. izobraz. društvih, o moških katol. klubih in zvezah itd.
C eščenje presv. Srca Jezusovega v zakr. sv. Rešnjcga Telesa, o, — — to bo za nas še posebno radost delovati v ta vzvišeni namen.
Znamenje dobrega otroka je — jubezen do matere. — Znamenje "obrega kristjana je — ljubezen (|° Marije.
*
. bil že pri pogrebu matere, ki J1' Z!M>ustila kopico malih otročič-°v? — Ko je šla truga z njenim ri,Ploni v črno zemljo in so ne-°'zni otročički obupani zakričali: '»aiiia! mama! — ti je ostalo suho v°ie oko? — Moral bi imeti kamen ti
mesto srca.
Zamislili so se
., °tročiči in solznih oči si rekel: °Ke sirote!"
I boga sirota v duhovnem polnil je — kristjan, ki je izgubil »*tcr — Marijo! Pomilovanja je reaen. Nima več matere.
taka duhovna sirota? O,
s> pomilovanja vreden!
— Se zavedaš svoje sre-*
^■■e si ti smilijo telesne sirote, ki j *Kubile telesno mater, se ti ne j.j 0 smilile tudi duhovne sirote, Sr> ZRubile duhovno mater?
Kamen bi moral imeti mesto srca ali pa vere nimaš in si sam sirota.
Glavno delo lista "Ave Maria" je: ohranjati nebeški Materi njene slovenske otroke, slovensko ljudstvo in slovenskim otrokom, ameriškim Slovencem ohranjati mater, da bi ne postali — sirote.
Ali ni to najplemenitejše narodno delo?
*
Osemnajst let že vrši list "Ave Maria" veliko delo, da varuje slovenski narod, da bi ne postal nest ečna duhovna sirota brez duhovne matere — Marije. O. koliko otrok, slovenskih rojakov je o-hranil tej dobri Materi. — O, koliko otrokom je ohranil to mater, ker jim je ohranil ljubezen do nje. Kako so mu ta srca danes hvaležna! Kako mu bodo hvaležna še-le enkrat na smrtni postelji in v večnosti!
Sedanji Sveti Oče Pij XI.

LEPE BESEDE MIL. G. ŠKOFA KOUDELKE BLAGEGA PRIJATELJA SLOVENCEV. Cleveland, O., 23. marca 1909.
UREDNIKU "AVE MARIA"
135 K. 2nd Street, New York. Dragi gospod: —
Z veseljem pozdravljam izdajanje novega nabožnega mesečnika "Ave Maria," ki je namenjen slovenskim izseljencem v Ameriki.
Premnogim nevarnostim je res izpostavljen ubogi izseljenec, — nevarnostim na telesu in na »lu-ši, ko gre v neznano tujino za ljubim kruhom. Neštevilno jih je že zgubilo svoj najdražji zaklad — sv. vero.
Naj bi presveta Devica, katero tako radi pozdravljamo z angelje-
vimi besedami "Ave Maria"--
"Češčena Maria."--vzela v
svoje materino varstvo dobre Slovence v tej novi domovini, da bi ostali zvesti veri svojih očetov.
Izdajateljem lista "Ave Maria" p:- želim iz srca obilo blagoslova od dobrega Boga, po priprošnji li-stove patrone "nebeške Matere Marije" za njih plemenito delo v čast božjo, v čast Marijino in v korist slovenskega ljudstva. Bog z Vami.
J. M. Koudelka, Pomožni Škof.
-o-
PISMO LJUBLJANSKEGA KNEZOŠKOFA DR. ANTONA BONAVENTURE JEGLIČA.
Ljubljana 15. aprila 1909.
V K I. F. ČAST ITI OČE!
Danes sem sprejel sporočilo o "Rafaelovi družbi" v Ameriki in list "Ave Maria".
Hvala Bogu, da je društvo u-stanovljeno. Tudi list se mi jako dopade. Le pošiljajte mi ga. Plačam ga osebno, ko letos v jeseni pridem v Ameriko.
Tudi pri nas se je Rafaelovo društvo nekoliko bolj začelo gibati . . .
Mementi mei ad aram! Z Bogom!
Vam udani
-t- Anton Bonaventura, škof.
-o-
PISMO PREČ. PROVINCIJA-LA.
LJUBI OČE:
Z veseljem pozdravljam Vaše delovanje za naše slovenske izseljence in prosim Boga. da \ as podpira pri Vašem trudapolnem delu.
Zeleč Vam povsodi in v vsem obilnega Božjega blagoslova, sem z najodkritosrčnejšimi bratovski-ini pozdravi
preudani
Fr. Placid Fabiani.
Uzroki našega veselja
KAJ je pa uredniku lista "Ave Maria" v glavo padlo? Obhajati osemnajstletnico svojega lista — tega vendar še nismo culi. Imamo petletke, deset-letnice, dvajset-letnice in srebrni ali zlati Jubilej. Osemnajst-letnica — naka! — tega pa še llismo slišali.
Saj tudi ne obhajamo osemnajst-letnice. In ne letos za mesec maj prav nič za kako obletnico li-samega kot takega. -Toraj ne razumite me
napak!
Zakaj pa potem slavnostna izdaja lista "Ave •"aria?"
Le poslušajte!
v
CE je bila kdaj kaka slavnostna izdaja kakega lista na mestu, je to gotovo letošnja majnikova izdaja lista "Ave Maria". Ne morda, ker je to-11<0 in toliko let, od kar list izhaja, temveč, ker sla-
I	svoj velik vspeh, ki ga je dosegel. In da se je slušno dosegel ta veliki vspeh ravno za časa osem-"ajst-ietnice obstoja lista in ne morda dvajset-letnice,
II	kake druge letnice, to pa ni naša stvar. To je pa ' vHr božja, Tistega,.ki daje vspeh. Vspeh namreč ni ' Vfli' delavca, kakor ni žetev stvar poljedelca, tem-
ec stvar Boga, ki daje rast. v
CE je pa bila kaka slavnostna številka kakega lista na mestu, je to gotovo letošnja majnikova iz-... daja lista "Ave Maria." Ne morda, ker je toliko 1 toliko let, od kar izhaja list. Tudi morda ne iz ka-e bahavosti ali prevzetnosti, ali morda častilakom-kar se je uredniku še pri vsaki taki priliki ta-0 •'ado očitalo. Ne, ne! Ne to nam niti na misel ni
So pa drugi, veliki in važni vzroki, ki so res 2i'oki" v pravem pomenu besede, ki so nas primo-da
smo se odločili za to slavnostno številko. In njimi je prvi in najslavnejši: Cut velike in otro-e hvaležnosti, katero čutimo v srcu letos za 24. dan ^seca maja in za 14. dan meseca junija. Ta dva l®Va sta dneva, po katerih smo koprneli celih 18 k' sta stala pred našimi očmi kot dva visoka ci-^ • "deala, v katera smo imeli vprte svoje oči takrat, ^ s«io bili tepeni, ko smo bili preganjani, ko so nas na Javni pi'anger in izpostavljali sramotenju 0t}° s'0vcns^e javnosti, ko so nas bili in tepli bratje ^ znotraj. In ta ideala sta bila, ki sta nas gnala od v^ ave do težave, od žrtve do žrtve, da smo vse juna-Vo, Ponašali in šli dalje in dalje ne glede na tuljenje I,. . 0v» ne glede na kamenje zaprek, ne glede na
Po katerih smo morali iti. ja maja bo dosežen — pni cil: Mati Mari-' niati slovenskega naroda je tukaj. Tam pri lepem
Lemontu se bo oglasil ta dan mali samostanski zvon in bo spremljal malo procesijo belo oblečenih deklic, primerno zastopstvo društev "Marije Pomagaj" iz Chicage in okolice kot zastopstvo celokupnega Marijinega naroda, in nekoliko slovenske duhovščine v malo cerkvico — naše nove ameriške Brezje in nesel tja sliko svoje matere, da bo tu odprla novi vir milosti, pomoči in varstva za naš slovenski narod v prvi vrsti in za nam bratski Slovaški narod v drugi in za vse katoliško ljudstvo daleč na okoli v tretji.
Veliki dan v resnici, ko nam bo srce plavalo veselja, kakor se veseli jokajoče dete, ko se more zopet priviti okrog vratu svoje ljube mamice in ga ona zopet pritisne na svoje ljubeče materino srce.
In to bo slavnost, ne naša, ne Frančiškanska, ne samo naročnikov lista "Ave Maria," dasi so ti bili sredstvo v rokah Matere, da je dosegla ta dan, temveč to bo slavnostni dan slovenskega celokupnega naroda cele Amerike. To bo veliki narodni materni praznik. Ta dan bo slovenski Amerikanec našel nazaj svojo mater Marijo, katero je pred leti jokaje zapuščal na Brezjah in ta brezijška "Marija Pomagaj" bo našla njega, svoje dete, svoj Marijin narod kot kakoršnega je poznala doma v starem kraju, predno je odšel črez veliko morje sem v tujino.
"Marijo Pomagaj" prinesti ameriškem Sloven-, cem iz domovine v Ameriko — to je bil glavni cil, katerega si je postavil list "Ave Maria" takoj na pni strani prve številke.
In 24. maja je "Marija Pomagaj" tu! O, kdo bi se ne veselil ? Kdo bi bi se ne radoval ? Kdo bi ne pustil hvaležnim solzam, da teko prosto, kdo bi ne pustil hvaležnemu srcu, da bi veselja ne poskakovalo. Kdo bi mogel zamašiti usta ali vstaviti pero. da bi ne kričalo hvaležnosti ?
In vidite, za to smo izdali, slavnosto številko. Ni tako bogato okrašena, kakor smo si jo zamislili — manjka denarja, primanjkljaj dveh tisočev lanskega leta nas teži. Vendar kakor je bil začetek tega našega dela in boja reven in skromen, kakor je bila cela doba tega dela vsa skromna, samo polno preganjanja in solza, tako naj bo pa tudi ta "slavnostna" izdaja revna in skromna in ponižna — v znamenju skaljenega veselja, zato pa toliko prisrčnejše hvaležnosti. Mamica je tukaj, po kateri smo toliko koprneli in kaj hočemo več!
IN 14. junij?
O, blaženi dan! O, veliki dan! O, dan naših tolikih želja in tolikega koprnenja. Kako te prisrčno pozdravljamo! Blagoslovljeno bo sicer priprosto, leseno poslopje, barake. Revščina! In vendar, koliko te "barake" pomenijo za slovenski jn slovaški narod!
Ima družina, ki nima zibelke, kako prihodnjost?
Ne!
In to je bila naša redovna družina do sedaj. Pomagale so nam sicer naše bratske provincije in nam vzgajale našo mladež. Pa koliko se nam je nadebudnih mladeničev izgubilo, na katere smo stav-ljali toliko svojih upov. Žrtvovali so ti sobratje za nas veliko, radi nam pomagali, veliko pomagali, tako da jim nikdar tega vrniti ne bomo mogli. Toda — mater ima vsak človek samo eno. Naj da mati vzgojo svojega deteta v še plemenitejše roke, mati pa le ne bo.
Zato, kako smo celih 14 let iskali prostorčka, kjer bi postavili svoj dom, svojo zibel, kolegij, in semenišče. Ko smo začeli prvo samostansko družinico v romantičnem Rockland Lake, ob krasnem Hudso-nu, imeli smo tam že poslopje zbrano. In ko bi ne bilo nasprotovanja od raznih strani, že pred 12 leti najmanj, bi se bilo to začelo prav tam.
Vendar najbrže si Marija tam onega prostora ni izvolila. Hotela je najbrže priti v sredino svojih otrok, blizu "slovenskega Rima," kjer je imela in še ima toliko zvestih otrok, ki jo ljubijo, ki so ji ostali zvesti, kakor malokje. Tako se je ta misel opustila in odložila. Takrat nas je pa povabil v Brooklyn tedanji pomožni škof Brooklynske škofije, sedanji kardinal in nadškof Chicaški Nj. Emin. kardinal Mundelein, kjer se je ustanovil komisarijatni sedež. Kardinal Mundelein je pa tu ostal še dovolj dolgo, da je nas spoznal in spoznal naše namene. In zdi se nam, da je Marija tega velikega moža in dostojanstvenika izbrala, da je pomagal doseči ta veliki dan. Še pred-no je odšel iz Brooklyna, se je izrazil, da nas želi v Chicago in je to tudi izvršil. In ko je prišlo vprašanje, kje naj bo prih. naše središče, je on takoj odločno ukazal in rekel: "Tukaj v Chicagi." In tako se je s pomočjo tega našega velikega dobrotnika dosegel — slovensko-slovaški samostan in Kolegij in semenišče.
In to zopet ni samo naša notranja frančiškanska zadeva. Tudi to je zopet, in ta še posebno, zadeva celega slov. naroda v Ameriki.
Kar poglejmo!
Slovenski naseljenci so bili med vsemi naseljenci v Ameriki morda najnesrečnejši narod. Voditeljev niso imeli dovolj, pohujševalcev pa kakor skoraj malo kateri drugi narod.
In kaj je danes?
Polnil je naš narod s svojo pokvarjeno mladino
ječe, poboljševalnice, norišnice---cvetje in sad
brez verske pokvarjenosti.
Kaj pa žlahtnega sadu vzvišenih in idealnih stanov? Duhovnikov in sestra?
Sestra še nekoliko ! — Duhovnikov pa? Kar štejte jih! Morda bodo dovolj prsti ene roke. Tako gledajo sedaj slovenski farani s strahom v prihodnjost svojih župnij.
Sedanji duhovniki so vsi že prešli srednjo moško starost in vsi hitro zore — smrti. Kdo bo vzel njih mesta po kakih desetih letih, ko bode velik del njih opešal, odšel v večnost? Našeljeništvo je sicer vstavljeno. Toda, da bi to bilo trajno, kdo more to, vrjeti, kdor pozna amerikansko delamržno mladino ? Kaj bo potem, ko bodo prišli novi naseljenci ? Že sedaj imamo po slov. župnijah tujerodne duhovnike kot kape-lane. Velike župnije, ki bi jih morale imeti vsaj ti'1 ali celo pet, jih imajo enega ali nobenega. Iz starega kraja ni upati veliko.
Da, kajne, dragi katoliški rojaki, kaka bo naša prihodnjost glede naših župnij ?
Zato smo s strahom gledali že leta v prihodnjost, ko smo gledali te razmere. Pa ni bilo drugače mogoče. Katoliški duh je ginil. Iz rdečih kopriv se pa ne bere žlahtno sadje — redovnih in duhovniških poklicev. List "Ave Maria" je dvigal svoj svareči glas leto za letom, opominjal, rotil slovensko katol. javnost, vendar nasprotni tok je bil premočen. Molili smo skupaj z vsemi dobrimi katoliškimi Slovenci za dobi'e duhovnike in misijonarje in prosili in navduševali i'1 rotili in — upali.
In tu je 14. junij — dan želja celoskupnega katol. slovenskega naroda. Ustanavlja se zavod, kjer se bodo tudi slovenski dečki sprejemali v šole. da se vzgoje za vzvišeni duhovski poklic, da bo na' rod dobil iz tega zavoda navdušenih delavcev in voditeljev, ki bodo šli po župnijah kot župniki ali ko* narodni misijonarji in budili narod k vstrajni zvestobi svojemu nebeškemu Očetu.
In da je to samo delo Materino, da, da je to samo dar novodošle "Marije Pomagaj" slovenskem1' narodu v Ameriki — kdo ne vidi jasno? Da, 24. m a J in 11. junij sta samo ena slavnost, en dogodek!
Ali ni toraj 14. junij veliki dan za celoskupe'J katol. slovenski narod po celi Ameriki? Brez dvoma-
Ali ni toraj prav, da smo priredili slavnostno šte' vilko lista "Ave Maria," tega edinega dolgoletne^1 prvobojevnika in voditelja katol. Slovencev, v P1'0' slavo tega velikega dne ? Se ne veselite vsi, katol. Sl°' venci, tega dogodka? Vam vsem ne bije veselo >'a' dosti vaše srce.
VIDITE in to sta dva teh vzrokov zakaj smo
dali to slavnostno številko.
Ali smo naredili prav?
Mi smo prepričani! In številna pisma naših brotnikov-in naročnikov nas v tem potrjujejo.
KAJ boš pa ti, narod naredil vspričo teh slavnostnih dni? Kako boš pokazal svojo hvaležnost svojemu Bogu za ves ta blagoslov? Kako boš proslavil ta slavnostna dneva? Kako se zahvalil dostojno Materi Mariji ?
Poslušaj:
24. maj naj bo za celo Ameriko, za vse katoliške Slovence Marijin materni dan. Za ta dan
1.	kolikor mogoče pridite, kdor more, na far-nio k materi proslavit ta veliki dogodek.
2.	kdor ne morete, ste predaleč, — sprejmite sv. zakramente in se v duhu združite z malo četico, ki bo ta dan tu pri Mariji.
3.	pridobite listu "Ave Maria" za ta dan gotovo novega naročnika, ali pa vi komu v dar naročite ta list.
Kako pa proslavite 14. junij?
1. Kdor le količkaj more, naj pride in se o-Sebno udeleži te velike slavnosti. Pokažimo tudi na-
v
seniu dobrotniku Njega Eminenci kardinalu Munde-leinu, kako znamo biti hvaležni, kar je storil za nas. ^1'uštva pridite z zastavami in korporativno, da se ll(leležite parade.
2. Pošljite vsi vsak svoj Primeren dar kot slavnostno kolekto za ta Ko-'e&i.i, da se bo prej ko mogoče začelo zidanje Klavne prave stavbe — Gimnazije. Dajte vsak ko-1'kor največ morete. Kdor niorete postanite ustanov-
S«
$
niki (225.00), kdor ne morete, dajte vsaj kolikor morete. Katol. Slovencev (družin) je najmanj kakih 30 tisoč. Ko bi vsaka dala povprečno po $10.00, bi to bilo 300.000.00. In precejšen del stavbe bi se lahko takoj začeli staviti. In kaj je $10.00 za tako velikanski namen, od katerega bo imela korist vsaka slovenska župnija, vsaka slovenska hiša, vsako slovensko srce.
3. Lepo bi bilo, ko bi ta dan tudi slovenske župnije naredile posebne kolekte za ta Kolegij, vzlasti, katere je še niso, in to je večina.
Ko bi 30 slovenskih župnij in 30 mešanih to je 60 vseh. nabralo vsaj eno k drugim po $100.00 bi bilo to novih 6.000.00 — velik korak naprej v dosego končnega namena in cilja.
Mi jih lepo prosimo. Ne gre za nas, gre za njih same. Dobro in veliko bogoljubno delo bo to za Boga in narod in Bog bo plačnik, narod bo pa hvaležen — a ko to store.
BRATJE, veliki so dnevi! Bodimo vsi hvaležni za nje ljubemu Bogu in Materi Mariji. Toda veliki bodo le, ako bomo tudi mi veliki, veliki v svoji hvaležnosti, veliki v pojmovanju svoje dolžnosti do teh velikih dni, pa
da se bomo tudi združili v /
tem velikem delu, da bomo dosegli še končni veliki cilj — vse potrebne stavbe za gimnazijo (Kolegij), semenišča (lemenat) in samostan — t. j. novin-cijat.
»J?
•»Ji
NJEGA EMINENCA GEORGE KARDINAL MUNDELEIN, D. D. bi bo posvetil začasno semenišče in novicijat v Lemont, HI. dn^ 14. junija 1925.
Copyright h}' Lavcccha.
Kako si žalostna,
kako si tu/na.
ti ziina mrtva . . .
1'omcnjaš smrt. — — —
Vse mrtvo . . .
je mrtvo polje, mrtev vrt!
Da, zima, ttižua si
l'a solnčice spomladno zlato se v zemljo spet je zaljubilo in za nevesto si jo zasnubilo.
1'a je poslalo tja v naravo
tje v log in gozd in tja v dobravo
poslancev svojih lahkokrilih
-- prijetnih toplih žarkov milili
nevesto to prebudit
in jo zasnubit
in jo pripravit k ženitnini.
ln žarki gorki preveseli na zemljo so vsi pohiteli izpolnit kraljev ta ukaz. So zimo mrtvo zapodili, naravo celo prebudili, ogreli jo v ljubavi novi, jo klicali k vstajenju in k novemu življenju.
ln čujte. tamkaj v gozdni seči li ne zvoni?
\e čujete li "zvončka." kak milo spet doni?
Da, da! Saj res! Zvoni, zvoni . . . Le čujte!
Ze "zvonček" mili poje pomladne melodije svoje, Ga žarki solnčni mili so prvega vzbudili, zapoje da naj v širno plan: "Pokonci, oj pokonci! Vstajenja tu je dan! Ni časa zdaj več spati Vse mora spet ustati Ker ženili skoraj bode tu!"
O. lepa si pomlad! . . .

I nad Slovenije sinovi
tu v domovini naši novi
zaveli zimski so vetrovi,
zavladali vragovi,
jim zastrupili dušo iu srce,
napadli križ in njih cerkve
in vse, kar svetega je bilo,
slovensko kar srce je prej ljubilo
Nastala v srcih zima je strašna .
Nastala v dušah je tema . . .
Da oh, zavladala je tu med nami
brezverska strašna zima,
da para nima
v vsej naši zgodovini.
ne tam doma. ne tu v tujini . . .
Slovenec, nekdaj verni sin
Marijinih planin,
ki vsa stoletja kot vojak.
nevstrašen srčen kot junak
na straži je Evrope stal
in svojo srčno kri dajal
v potokih jo prelival
za križ, za vero je krščansko.
ki raje v sužnost je strašansko
se Turkom vlačiti dajal,
kot vero to bi bil izdal,
da križ je branil in cerkve,
tia sebi le, Evropi celi . . .
A zdaj pa tukaj ta Sloven, junaški preje narod in jeklen, to vero svojo je prodajal brezverstvu divjemu se vdajal. Sovražil križ je. klel oltar postal je divji janičar . . .
O, da. kako si žalostna.
kako si bila tužna,
duhovna zima naša mrtva . . .!
Pomenjala si smrt . . .
Vse bilo je duhovno mrtvo . . .
Pa, narod mili, tam doma,
tam v cerkvici sredi gora
tam ni Marija na te pozabila. ,
za te na Brezjah je molila.
Boga goreče je prosila,
naj milost sjiet ti da,
nai reši tega te gorja,
naj k tebi pride spet pomlad!
Zasmililo si njej se dete.



nesrečno zapeljano,
grešilo si, a ne iz zlobe klete,
samo nesrečno goljufano,
Zato te zapustila ni
in svojih maternih oči
zato od tebe proč ni obrnila,
dokler pomoči ni ti izprosila,
nazaj da vrnil k Nji bi spet se ti. * * *
In čujte? Ni pomoč že tu? Se doba nova že li ne začenja? oj doba našega vstajenja? in novega življenja, življenja za Boga, Marijo, življenje prejšnega junaka, Evrope stražnega vojaka
za križ za vero in Boga?
* * *
Da, čujte, tam v Lemontu li ne zvoni?
Marijin zvonček spet se ne glasi? * * *
Da, da. Saj res!
Zvoni, zvoni, v Lemontu! . . .
Le čujte!
Kako Marijin zvonček milo poje, kako Marija Mati otročiče svoje slovenske vse spet kliče k sebi! Le čujl kako ta zvonček tebi pri novi cerkvici Marije spomladne svoje melodije,
slovensko srce, spet doni.
Radujte se slovenska verna srca vsa!
Za Vami semkaj Mati je prišla.
Sirote bedne niste več.
Nesrečna zima že je preč.
O srečni čas. *
A ti pa, zvonček Materni v Lemontu,
oj, doni, neprestano doni,
k vstajenju narodu ti vsemu zvoni
in kliči v širni svet:
"Pokonci, oj Slovenci, vsi pokonci!
Vstanite vsi, vstanite!
Nazaj tja k Materi hitite!
Vstajenja vašega je dan!
Zato prav vsi na plan!
Ni časa zdaj več spati,
sovrage poslušati,
sleparili so vas dovolj!
Nazaj na materno srce,
kjer grenke vse solze,
vam Mamica bo spet sušila,
v nadlogah tolažila,
bo bolne spet zdravila,
stoterne milosti delila . . .
Da, k Materi nazaj domov,
kjer skupni nas vseh dom bo nov,
kjer bo za nas vse novi raj
kjer vladala ho spet med nami
Marija pomagaj!
Nov dobrotnik in ustanovnik.
Mr. Anton Grdina, predsednik K. S. K. Jednote in slovenski trgovec iz Clevelanda se je te dni priglasil z velikim darom za naš Kolegij, s katerim je postal naš Magi dobrotnik ustanovnik.
Priglasil se je 1. kot član "A-postolata Sv. Frančiška", z dosmrtno članarino $10.00. — 2. kot ustanovnik kolegija Sv. Frančiška in kupil aker zemlje za $225.00. — 3. kot poseben dobrotnik $1.000.00 (tisoč) kot vzgojina za enega klerika od novicijata do konca bogoslovja.
Mi se preblagemu našemu dobrotniku in našemu slovenskemu ameriškemu porvobo-jevniku za vero in narod prav iskreno in prisrčno zahvaljujemo in mu kličemo stokratni "Bog plačaj!"

Mr. Anton Grd ina, gl. predsednik K. S. K.. J.
^ ^ ■:■--—=—
Objednem pa prosim tudi vse druge dobre in navdušene slovenske rojake in rojakinje, katere je Bog oblagodaril z večjimi svetnimi dobrinami, da bi se mu skazali hvaležne na enaki način kakor Mr. Grdina. Naj jih vse zgled tega plemenitega moža navdušuje za enako veliko in požrtvovalno delo. Prepričani smo, da je po širni Ameriki še veliko rojakov, bi še več popolnoma lahko pogrešili.
Vendar še nobena druga slovenska narodna in verska zadeva v Ameriki, pa ni zaslužila toliko velikih žrtev celega naroda, ka-
kor ravno ta, katere smo se mi lotili. Zato nihče ne more za bolj vzvišeni cilj in boguzaslužno delo žrtvovati, kakor za to.
Prosimo vse rojake in rojakinje, da se naj nas vzlasti spominjajo v svojih testamentih, ko zapuščajo svoje premoženje za seboj ko odhajajo v grob. Nobena zapuščina jim ne bo v toliko tolažbo, in nikjer se za nje toliko ne bo molilo, toliko sv. maš žrtvovalo, z nobeno se božje delo na zemlji toliko ne bo pospeševalo, kakor s to. Stoletja in stoletja bodo minila, njih glavnica pa jim bo še donašala stoprocentne obresti v dobrih delih za Boga in bliž-
njega, kajti to bo še enkrat nekaj velikega.
Zato, ko delajo svoj testament, naj nikar ne pozabijo zapustiti primerne svote tudi za naš kolegij. Da bo pa njih zapuščina sod-nijsko veljavna, naj napišejo: "Dajem in zapuščam Komisarija-tu Sv. Križa oo. Frančiškanom v Lemontu, 111. v roke č. Very Rev.
Komisarju $....."
Opusti naj se vsako ime osebno komisarja ali kake druge osebe komisarijata.
Bog živi posnemalce! Kdo bo prvi sledil Mr. Grdina-tu?
tyfytytytyxpty "AVE MARIA" tfflppfflptfp	139
Zakaj mi je "Maria Pomagaj tako draga."	H B
ARIJA Pomagaj! Vsakemu Slovencu, ki mu je v stari domovini tekla zibelka, se pri teh besedah razširi srce. Nekaj sladko otožnega je objame, kakor pri spominu na mater, ki daleč tam za morjem ob domači cerkvici počiva. Sladki so spomini na trenutke, ko je klečal Pred njo, svojo najboljšo Materjo in se ni mogel nagledati njenega obraza, iz katerega v tako močnih žarkih izžareva njena materina ljubezen, kakor iz nobenega drugega, čeravno ga je slikala bolj umetniška roka, kakor je bila Lajerjeva. Otožni so obenem ti spomini, ker je njen dom tako daleč tam za vodami in gorami, da je marsikdo že pokopal zadnje upanje še kedaj poklekniti Pred njo in se naravnost pogovoriti z njo.
Marija Pomagaj! Zame sta ti besedi še slajši kot za marsikaterega drugega. To zato, ker so me °žje zveze vezale z njo, kot marsi-
koga in se jim imam za več zahvaliti kot devetdeset procentov drugih. Zgodaj, zelo zgodaj sem jo vzljubil in ona mi je bogato vračala ljubezen. Ne vem, če bi bil kedaj videl Ameriko, najmanj kot duhovnik, ako bi ona ne bila vodila mojih potov. Ne vem, zakaj bi tega javno ne priznal. Hvaležnost je lepa čednost, javno izpo-vedana še lepša. In samo iz hvaležnosti naj to obesim na veliki zvon.
K M ar j i Pomagaj pojdem! Tako so mi rajna mati nekega dne dejali in radost se jim je razlila po licih. Kot malemu radovednežu se mi je čudno zdelo, da so mi nek nenavaden dan belo štru-co stisnili. Črno smo vsakokrat vsi otroci dobili, kadar so imeli peko, belo samo ob kakih znameni-tejših dneh. Takrat pa ni. bil ne božič, ne velika noč, ne kaj drugega, kar bi jaz vedel. Zato sem bil radoveden, kaj naj to pomeni. No pa z odgovorom: K Mariji Pomagaj pojdem! mi ni bilo dosti pomagano. Zakaj Marija Pomagaj je bila takrat zame še španska vas. Kolikor se spomnim, sem takrat prvič slišal to ime. In vendar je bilo sladko zame, ker je bilo sladko za mater. Sem jih li prosil, naj tudi mene s seboj vzamejo, ali ne, tega ne vem. To pa vem, da sem doma ostal. Morebiti zato, ker nisem bil kot otrok nikoli nevarno bolan, da bi bili sil jeni, me zaobljubovati na Brezje, če ne morda zato, ker so se namenili iti z vozom, ne z vlakom, kar seveda za otroke ni bilo.
Tisti čas je bilo pri nas še precej v navadi z vozom romati na Brezje. Manj je stalo in bolj romarsko je bilo. Vlak ne vozi od ene do druge božje poti, kakor so takrat ljudje romali. Z vozom se lahko napravi poljubne ovinke in postaje. Kdor je imel konje in kak velik voz, je "mej mašami" po lojtreah naokrog priredil se-
deže in romarski voz je bil pripravljen. Ni bilo treba veliko reklame, pa so bili vsi sedeži oddani. Določeni dan so bili vsi romarji na mestu. Kak star romarski voditej z rdečo "marelo" je zavzel poveljniško mesto, Marijina pesem se je oglasila in konji so potegnili. Od nas so se navadno vozili po rokovnjaškem Črnem grabnu gori proti Tuhinju, kjer je bila prva božjepotna postaja. Nato dalje proti Kamniku, kjer je Kalvarija. Odtod na Homec k Mariji. Potem k sv. Luciji na Ska-ručino. Dalje v Velesovo. Sam Bog vedi koliko postaj je potem še bilo do Brezja, njih končnega cilja in konca.
Silno zanimiva so morala biti ta romanja, če je bilo ugodno vreme. Koliko so vedeli mati povedati, ko so se vrnili. Romarski voditelj je znal toliko lepega povedati od vsake božje poti, ki so jo obiskali. Je bilo zgodovinsko in dog-matično utemeljeno, za to ni vprašal, kakor romarji ne. Njemu je bilo le na tem, da jih spravi v pravo romarsko razpoloženje, prodno pokleknejo pred Kraljico- Marijo Pomagaj. To so pa ti romarski voditelji izvrstno znali. Vse je bilo navdušeno zanje. Vem, kako so mati sveto trdili, da je njih voditelj bolje znal pridigati kot vsak fajmošter. Je pač kot mož iz ljudstva vedel, na katere strune naj udari, da bodo tako zapele, kakor ljudstvo hoče.
Da je Slovenec vedno rad romal, se ima v veliki meri zahvaliti tem romarskim voditeljem. Res, da so oni zakrivili marsikako lahkoverno in morda tudi praznover-no, ki še zdaj kroži mej narodom, res je pa tudi, da so z negovanjem romarskega duha mej narodom veliko pripomogli k njegovemu verskemu navdušenju, ki mu je v poznejših borbah za vero tako prav prišlo. Tudi pri našem čast-
nem naslovu "Marijin" narod i-, majo svoje zasluge. V dolgih letih svoje voditeljske službe so postali prava Marijina pesmari-rica. Pot je bila precej dolga, je bilo treba velike zaloge, zlasti ker so drugo za drugo drobili. Vsako tako romanje je prineslo kako novo v vasi, ki je potem odmevala mej plevicami in žanjica-mi ter netila ljubezen do Marije.
S pripovedovanjem in opisovanjem teh romanj so slovenske matere netile v srcih svojih otrok veselje do romanja. Tako nam je prišlo v meso in kri. Tudi v mojem srcu se je po materinem pripovedovanju o romanju k Mariji Pomagaj prvič ukresalo hrepenenje, da bi poromal k njej. Dolgo je bila to samo pobožna, a resna želja. Kajti Brezje so bile takrat zame še na drugem koncu sveta, za kamor je treba imeti par goldinarjev. To je bil zame preogrom-ni kapital. Saj sem moral nabrati dvakrat večji žakelj kakor sem bil sam lipovega cvetja, da sem dobil par "dvojač." In še poldrugo uro daleč ga je bilo treba ne-sti, predno sem prišel do njih.
K Mariji Pomagaj poj demo! S to veselo novico nas je enkrat naša gospodinja iznenadila. Bilo je prvo leto mojega študentovskega življenja v Ljubljani. Ravno hruške so bile zrele. Mene je dolg čas tri. Jezil sem se nad Ljubljano in pomiloval ljubljančane, ker so še tako zadaj, da mesto hrušk in jabolk divji kostanj sa-de ob cestah, za katerega še ose in sršeni ne marajo. Novica, da bomo romali k Mariji Pomagaj, je bila kakor balzam za skeleče rane domotožja. Najprej sem štel dneve, potem ure do odhoda. Krasno jutro je bilo tisti dan. Ljubljana je zgodaj začela dvigati svoj megleni pajčolan, a se meni zato ni nič lepša zdela. Hitel sem proti kolodvoru kakor kužek, ki je vedno daleč pred gospodarjem. Se razume, da je tisti dan vlak sila počasi vozil gori od Zaloga proti Ljubljani. Saj čas nikoli ni
tako dolg, kakor takrat, ko človek na vlak čaka. In čim rajši bi se kam odpeljal, tim bolj dolg je. Otrok je pa še bolj nepoča-kan. Nazadnje jo je vendar pri-mahal. V trenutku smo bili notri. Kajpada v tistem trenutku, tudi že pri oknu. Tam smo ostali celo pot. Po vlaku se vozit je bilo vsaj zame dotlej nekaj čisto novega. Prvič sem se vozil v Ljubljano. A takrat se mi ni ljubilo dosti gledati. Topot je bilo drugič. In čisto nov svet pred seboj, vedno lepši, čim bolj smo se vspenjali na Gorenjsko. Kdo bi sedel in gledal leseno bajto. Saj smo imeli doma zidano. A ko smo prišli na Oto-če, bi se bil rajši vsedel, kot nastopil peš pot proti Brezju. Dolga je bila ta pot k Mariji, dasi je sicer tako kratka. Pri vsem pogumu, ki sem si ga dajal, je bila navadno le gospodinja spredaj. Nekaj je bila res žeja kriva in morebiti tudi kak čevelj, a glavni vzrok to ni bil. Najbolj mi je korak po hribu navzgor zastajal radi tega, ker cerkve ni bilo toliko časa videti. Poleg tega nas je pa še gospodinja dražila, da bomo morali prej preplezati še one velike hribe v ozadju.
Naenkrat začne zvonik kakor goba rasti iz tal, za njim cerkev. To je bilo veselja. Mlada moč je prešinila trudne noge. Zopet bi bil najrajši tekel. Vsi spomini, ki jih je zapustilo materino pripovedovanje o Mariji Pomagaj, so o-živeli. Kolikor bližje smo prihajali, toliko večja, sveta resnost nas je napolnjevala. Ob potu je ležalo razno sadje na tleh. Kako rad bi si bil otešal žejo z njim, 'a si ga kar nisem upal pobirati. Doma bi ne bil vprašal, čegava je hruška ali jablana. Pobral bi bil in jedel. Ta tla so se mi zdela presveta. Pa še k sv. spovedi sem se namenil. Ker smo se že po brezijanski planoti grede malo o-hladili, smo jo naravnost v cerkev mahnili. Sedanja cerkev je sicer že stala, a znotraj še ni bila izdelana. Ob nekih deskah smo
se prerinili do milostne kapele. Tako temna se mi je zdela, da bi me bilo samega strah v njej. Polagoma šo se oči prilagodile tej-mačnosti. Iz nje je stopila Materina podoba, tako mila, da me je ves trah minil. Kaj sem ji imel vse povedati, ne vem. Morebiti sem jo prosil, naj me popelje nazaj v domače hribe. Če ne morda milosti, da bi enkrat kot mašnik stal pred njenim altarjem. Sicer so ji pa že mati prej povedali, kaj žele. Gotovo so ji rekli: "Če bi imel postati "škric", imam rajši, da svoj živ dan krave pase." Ali gospod ali kmet. Novomašniška glorija je bila še predaleč za gorami, da bi ji mogel obljubiti, da bom pri njej zapel prvo sv. mašo, ako mi izprosi to milost. Eno je gotovo, da se mi je že takrat njena miljena podoba globoko v srce vtisnila in poleg materine tajno vršila svoj apostolat po trnje-vih potih, ki sem jih imel še hoditi do altar j a. Zato sem hotel pri njej zapeti novo mašo. Le prošnje starišev, da bi se to zgodilo v domači cerkvi, so prekrižale moj načrt.
K Mariji Pomagaj pojdeš. Tako se je glasilo nekaj let pozneje povelje mojih predstojnikov. In romal sem tja gori. Topot nič kaj vesel. Kajti nekateri so že križ naredili čez me. Naporni vseuči-liški študij, zlasti brskanje po ne-broj knjižnicah: Avstrije, Italije, Nemčije, Belgije, Švice, in to celo v ostri zimi, ko je ledeni mraz v njih, me je zdelalo. Nekega dne, sem vrgel kri, kar se je pozneje pogosto ponavljalo. Sicer sem se po presledku enega semestra zopet vrnil na vseučilišče in dovršil svoje študije, a bolezen se je povrnila. Treba je bilo izpreči šolo in iti krpat raztrgan koš. V takem stanju sem topot romal k Mariji Pomagaj, poln upanja, da mi bosta sveži in ostri gorenjski zrak in Marija pomagala na sigurnejše noge. Nisem bil tako slab, da bi ne mogel delati. Spovedoval sem in pri-
digal kakor drugi, vedno pripravljen na nov napad. Dolgo je odlašal, zato me je pa potem silne-Je napadel kot kedaj poprej. Z "ijekcijo mi je zdravnik ustavil kri. Drugi so vedno bolj obupali, jaz sem še vedno upal.
Upanje me ni osramotilo. Ko
sem se zopet spravil pokonci, sem storil svoje, Marija pa svoje. Ko sem se pri sv. maši v milostni kapeli Marije priporočil, sem šel ven in ves dan sem prebil v okoliških gozdovih. Zdaj sem jo mahnil na to, zdaj na ono stran. Da bi me ne potegnilo na tla, sem i-
mel vedno s seboj ali puško ali trnek. Lov- na veverice me je kakor ubežnega kralja, gnal od gozda do gozda. Morebiti ni noben rojen brezjan tako temeljito pre-djal vseh gozdnih lukenj kot jaz. Veverice so me že naprej poznale. Sicer sem se nazadnje sam u-
Naslovna slika sedmega, osmega in devetega letnika lista "Ave Maria". Slikal P. Blaž, O. F. M.
WM i
m.
strelil, pa to ni bila tako velika škoda. Dobiček je bil večji. Pljuča so se polagoma okrepile. Marija tudi ni bila gluha za moje prošnje. Krvavenje se je redkeje in slabejd še parkrat ponovilo, dokler niste narava in Marijina pomoč zmagale. Iz večnosti so misli začele romati v Ameriko. Slučajno? . . .
Ali zdaj veste, zakaj mi je Marija Pomagaj na Brezjah tako draga, da se mi je vedno tožilo po njej ? Ker povojne razmere niso kazale in vedno manj kažejo, da bi mogel še kedaj k nji, sva s P. Kazimirjem. ki se ima iz istega vzroka Mariji zahvaliti, da ni že četrt stoletja pod zemljo, sklenila, da ji hočeva tu zgraditi dom in tistim, ki jo z nama težko pogrešajo, omogočiti romanje k njej. Da je ta sklep prej postal dejanje, kakor sva si mogla misliti, ni najino delo, ampak Marijino. Ona je odprla srca in roke tistih, ki ljubezni do Marije še niso prodali za dolar. Z žulji slovenskega delavca je zgrajen njen skromni dom. Slovenski bogataši so se slabo obnesli, kakor je pri takih že navada. Čast izjemam!
Začetek je storjen. Taki, ki i-majo kaj vpogleda v bodočnost, naj bodo katerekoli narodnosti, obetajo krasen razvoj. Da, nekateri že vidijo, kako se za Marijine praznike zgrinjajo velikanske množice njenih častilcev po hribu navzgor v njen krasen dom. Bog in Marija dajta, da se to res čim preje zgodi. Bova li midva in drugi, ki se borijo z začetnimi težavami, dočakali tega ali ne, kedo ve. Nič ne de, če ne, samo da pride. Pripravljeni smo na to, da ne. Ravno ko sem to pisal, je * prišel P. Kazimir iz Chicage. Odšli smo na hrib, da si izberemo prostor za lastno pokopališče. Če nam ni usojeno, da v zemlji domači trupla leže, bo tuja zemlja najlažja pri naši Mariji Pomagaj, kjer se bo najdel — razlegala slovenska Marijina pesem uspavanka.
Naslovna slika desetega letnika lista "Ave Maria", naslikal, Mr-John Gosar iz So. Bethlehema, Pa.
Izvolj eno ljudstvo.
Rev. Francis S. Mažir.
EDO prešteje narode iu ljudstva v Aziji, Afriki, Avstraliji in Ameriki, kateri še danes, šest tisoč let po vstvar-jenju sveta in dve tisoč let Po prihodu Odrešenika, ležijo temi nevere in strašnega mali-0valstva? Primeroma le majhne-1u številu narodov je Bog ska-aJ Posebno milost, da se je njim ^''kazala luč, ki razsvetljuje te-Med temi od Boga izvolje-
l1'111' ljudstvi smo tudi mi Slovenci.
2e pred časom slovenskih apo-
Olov, Cirila in Metoda, so nemški
0,.ic pošiljali svoje misijonar-
med slovenski rod. Toda Nem-
So bili le "nemi" oznanjevalci
ei'e Kristusove. Slov. narod jih ni
^ ogel ne razumeti in tudi ne lju-
. 1 m spoštovati, ^er so ga če-
, 2 mečem in silo hoteli pokrist-Janiti.
^red tisoč leti sta došla med na-Pradede sv. brata Ciril in Me
se
tod
Kosi? lj8
V slovenskem jeziku sta bla-s'a\ijaia bogata pšenična poplavnega naroda slovenske-
ga. V domačem jeziku sta prosila Božjega blagoslova nad Slovenskimi goricami in drugimi krajinami, kjer je vinska trta rodila žlahtni svoj sad. V slovenskem jeziku sta sv. brata blagoslavljala, učila, krstila in bodrila narod slovenski. Kralj in knez, oratar in delavec, vsi so z radostjo sprejeli nauk Kristusov. V bratski vzajemnosti so vsi zajemali iz studenca nauk Kristusov. V bratski vzajemnosti so vsi zajemali iz studenca milosti, vživali hrano nebeško. Slovenska pridiga, slovenska molitev, slovensko sv. pismo, in celo najsvetejša daritev v milem slovenskem jeziku je združila narod slovenski ter ga vzdrževala v moči in zmagi proti neštetim sovražnikom vere in naroda. Martin Luther in drugi reformatorji in "popravljalci" krščanske vere niso bili v stanu slovenskega naroda stalno vneti za svoj "novi" nauk. Slovenski narod je stal trden v veri in ljubezni do svojega jezika.
Krivična avstrijska vlada, pri-čenša z Jožefom II., ki je prvi o-ropal cerkve, ter vsi njegovi nasledniki doli do propada Avstrije, so deloma dosegli svoj namen z usiljevanjem nemščine v šoli in cerkvi. V zadnjih petdesetih letih je Avstrija celo importirala število pruskih lutrovskih pridigarjev, da bi Slovence tem hitreje u-gonobila. Stotine Slovencev so postale hladne in mlačne v veri, toda k Luthru se nihče ni "spreobrnil." Delalo se ie dosledno in sistematično, pričenši že v vaški šoli med majhno deco. Učitelj, ki je bil veren katoličan in zvesti sin slovenskega naroda, ni dobil sposobnostnega spričevala ali kvalifikacije niti za nrvi razred. Nemec je moral biti. Še večjo veljavo je pa imel poturica, nem-škutar, Efijalt, judež, odpadnik. Tako se je z nemškutarijo na Šta-
jerskem, Koroškem in Kranjskem, ter z italijanščino v lstri-ji, Primorskem in na otokih širila nevera in potujčevanje. Temu sistemu se je kmalo pridružilo tudi nemškutarsko in lahonsko časopisje, poslužujoče se slovenskega jezika z rednim prihodom v slovenske domove, kakor volk v ovčji obleki. Narod popreje Bogu vdan in veren, je postajal od leta do leta mehkeji in slabotneji.
Pričelo se je izseljevanje v A-meriko. Prihajali so dobri, prihajali so slabi, zvesti sinovje matere Slave, kakor tudi odpadniki in izdajice. Božja previdnost je naravnala, da slovenski izseljenci niso bili docela trdi osodi prepuščeni glede dušnega blagra. Že davno pred izseljevanjem so delovali v Ameriki slovenski misijonarji med raznimi narodi, so-sebno med Indijanci. Obenem s slovenskimi priseljenci so prihajali tudi mladi slovenski duhovniki, polni apostolskega duha in ljubezni do naroda.
Slovenskemu narodu je pa sledil tudi satan s svojo armado. Povsod je postavljal svoja peklenska svetišča, celo tik slovenskih cerkev in šol. Z lahkoto je deloval, davil, moril, pil živo kri slovensko ter žrtve svoje vlačil v peklensko brezdno.
Število slovenskih duhovnikov je bilo premajhno, da bi se nastanili v vseh slovenskih naselbinah ter branili vse postojanke. V sto in sto naselbinah in kempah se je jel dvigati rdeči plamen. Vinograd Gospodov je bil v kratkem upostošen, ker je primanjkovalo delavcev. Slovenski duhovniki so umirali mučeniške smrti, prizadeti od bratske roke odpadlih Slovencev.
Vendar je bilo med Slovenci že takrat in še tudi danes lepo število dobrih kristjanov, skoraj v vsaki naselbini. Ti so molili res-
no in zaupno, da Bog v svoji neskončni ljubezni ne bi zapustil in pozabil svojega izvoljenega ljudstva slovenskega v Ameriki. Naj bi mu poslal voditeljev, nove in zdrave krvi, kateri bi na verni in močni podlagi, skupno, složno, čvrsto, neustrašeno, ne samo z besedo, temveč tudi s peresom in limoni svojim upehajočim duhovnim bratom pristopili na pomoč. Ti zaupni klici so prodrli oblake. Bog je uslišal molitve. Vzbudil je sinove sv. Frančiška k novemu delu, novemu trudu, novim zatajevanjem in težavam. Sledili so povelju Gospodovem, .podali so se v Ameriko, lotili se dela prvi dan. Vinsko trto slovenskega naroda so ti vneti možje pričeli z vso skrbjo negovati. Pričeli so čistiti rane, jih obvezovati še pravočasno, predno je narod slovenski izkrvavel. Kakor sv. brata Ciril in Metod, so se tudi očetje frančiškani izključno posluževali besede, katero je narod razumel. Umestnemu poučevanju je kmalo sledil verski časopis, vsem Slovencem toliko priljubljen "AVE MA-ria." Frančiškani so dobro vedeli, da so Slovenci Marijin narod. Posvetili so torej prvi svoj list Materi Božji in postavili narod slovenski pod njeno zaščito. "Ave Maria" je tisočerim čitateljem u-trdil versko prepričanje. Z novim oljem je napolnil svetilnico onim, katerim je luč svete vere že utrin-kovala.
EDINOST, sedaj tako srečno spojena z AMERIKANSKEM SLOVENCEM, to staro, častivredno diko ameriškega časopisja, je pod spretnim urejevanjem očetov frančiškanov ameriške Slovence vodila in bodrila na političnem, socijalnem in verskem polju.
Pred tremi leti se je sovražnik zaletel z vso silo ob frančiškane in jih delo, osobito na polju časopisja, češ frančiškani kalijo in kazijo mir med ameriškimi Slovenci. Tukaj vprašam narod slovenski; "So li škofje Baraga, Vr-
tin, Trobec, Stariha, ter monsin-jori Buh, Plut in še število drugih slovenskih misijonarjev kazili mir med Indijanci?"
Vse podrobnosti misijonskega delovanja naših slovenskih ameriških frančiškanov so znane le Njemu, ki je poslal svoje apostole rekši njim: "Pojdite v ves svet in oznanjujte evangelij . . ."
Meni žalibog ni bila dana priložnost in čast, da bi osebno spoz-
RT. REV. MSGR. J. F. BUH VG
naš veliki pokojni dobrotnik prav od začetka. ki je vsikdar podpiral naš list in podjetje z navdušenjem in veliko po svojih skromnih močeh tudi finančno pomagal. Spominjali se sa homo te dni v svojih molitvah.
nal vse naše očete frančiškane, ki s toliko vnemo, požrtvovalnostjo in vspehom delujejo v številnih slovenskih naselbinah. Najbolje poznam blagega očeta Snoja v New Yorku, nadalje očeta Kazimira, tega neumornega in neustrašenega boritelja in branite-lja v Chicagi, ter zlatoperesnega in bistrega očeta Hugona.
Father Knzjinir je z apostolsko
vnemo vodil gotovo že nad sto misijonov in drugih pobožno-sti. Pred devetimi leti je z vso vr' lino in nepopisno požrtvovalnost' jo v svetem misijonu vodil tukaj®' ne Slovence k Njemu, ki praVJ-"Pridite k Meni vsi, ki ste obteženi . . ." Osem dni jih je vabil« klical, bodril, učil in jih krepil » Kruhom angeljskim. Kakor nek" daj Mozes, je tudi Father Kaz1' mir z apostolsko besedo udarj3 na skalo slovenskih src. Mnog0 jih je omečil, in tekle so solz1 spokornega duha. Stotine in stot1' ne pa se niso hoteli približati skiV li sv. Petra, viru milosti in dobi'0' te Božje. Raji so ostali podobni o* nim nesrečnim Izraelcem, ki plesali okoli zlatega teleta, m^ tem ko se je Mozes z Bogom
posvetoval. Ti Slovenci so takrat; in še sedaj rajajo okoli teleta, je rdeče pobarvano.
Da bi pa mogli tem vspe; inejs1' Bogu služiti in tem vplivneje tuj di v bodoče delovati za mili na' narod slovenski in ga voditi puščave odpada v obljubljeno želo sreče in blagostanja, so nflS! očetje frančiškani ustanovili sy0,1 kolegij in bogoslovnico v osrčji Združenih Držav, v krasni in gati državi Illinois. Od tam boj0 v bodoče prihajali novi, ittla°' krepki, navdušeni amerikans*0 slovenski apostoli, da bodo podlagi izkušenj svojih mojsti'0^ in učenikov, nadaljevali razŠ" jevanje vere Kristusove med ,lil šini slovenskim narodom.
• U'
Prečastiti očetje frančiškani-verjeni bodite, da je Bog in ^ rija z Vami!
"Karkoli bodeš blagoslovil, de blagoslovljeno," so nam a hovnikom pri mašniškem P°s^ ^ čenju oznanil* škof. Zato tudi ^ slovenski duhovniki povzdig,ie mašniške svoje roke Boga Pr° ,j] či, naj bi On odobril, On Pot^. naš blagoslov nad Vami in : mi nasledniki za časni in ve prid in blagor fimeriških Slov cev!

<Ž>

"Ave Maria," Chicago, 111.
Prav rad bi napisal dolg članek v proslavo Mariji Devici, Kraljici majniški, pa vpre-žen sem noč in dan v vedno bolj se mi množi delo v svoji župniji. Sam sem za delo, župnija pa velika. In moja dolžnost do nje je prva. Nekaj pa le hočem in moram storiti, da ugodim željam svojega srca.
Svoječasno je bil moj resni namen posvetiti svoje moči du-hovski službi med lastnimi rojaki. Osoda je drugače hotela. Služboval sem in še službujem med drugorodci: med
Very Rev. M. Šavs.
Nemci, Angleži in Poljaki. Bog mi je dal vedno dobro zdravje in zmožnosti, da sem doslej v očevidno zadovoljnost vsih teh narodnosti vspeval. Službujem v vinogradu Gospodovem že skoro trideset let, torej bi ne bilo več prav, da bi sedaj svoje stare kosti naprtil na ramena svojih rojakov. Kar jaz več ne morem in radi navedenega vzroka nočem. To naj drugi stori namesto mene in v moj namen.
Slovenskim Frančiškanom v slovenskem kolegiju v Lemontu, 111. tu-le pošiljam $150.00 kot prvoletno plačilo, da si iz-
berejo po svoji volji in previdnosti slovenskega fanta, ki ima namen posvetiti se duhovskemu stanu. Poslal bom še prihodnjih devet let jednako svoto, skupno $1500.00, da se izbranemu fantu plača vse študira-nje do duhovskega stanu, kakor so čč. Frančiškani svoječasno objavili.
Tako se hočem nadomestiti v duhovskemu stanu v du-hovskem delovanju med svojimi rojaki v Ameriki. Bodi to v zahvalo Bogu in na čast in slavo presveti Devici Materi Božji Brezniški.
M. Šavs.
I Ki	tytytytyqttyty "AVE MARIA"
Nekaj misli o našem verskem preporodu.
A je nam ameriškim Slovencem v verskem oziru začel svitati nov dan, to vidijo celo temo ljubeče, kričave sove okrog nas. Naravnost smešno je, kako se te nočne "pevke" trudijo, da bi se na kak način prilagodile svita-joči zarji in spremenile svojo mrtvaško pesem v lepše melodije ptičkov, ki pozdravljajo nov dan. A kaj hočejo. Sova ostane sova, kraljica noči. Ko zazori dan, mora v svoje temno duplo, ali pa slepa in nema poslušati veselejši pevski zbor okrog sebe. Vse večje naselbine so že site turobnega skovikanja, ki prihaja z Lavvnda-la in Cortlanda, le manjše mu še prisluškujejo. Upamo, da se bodo tudi te kmalu zbudile in nastavile uho pesmi življenja.
Čudovito hitro se je na videz pojavil ta preobrat in to prebujenje. Srca se navadno ne obračajo kakor obleka. So bolj podobna onemu loncu, ki so ga šegavi Rib-ničani Višnjegorcem nazaj poslali, da jim ga prej obrnejo, presno' ga jim bodo "zaflikali," na kai- so ga ti menda jezno ob tla vrgli, ker so jo tako pošteno skupili. A dejstvo je, da so srca našega tukajšnega naroda v celoti čisto druga, kakor so bila še komaj pred dobrim letom. Kdor ve, kaj se pravi srca obračati, se mora začuden vprašati, kako je moglo kar čez noč do tega priti. K temu vprašanju bi jaz rad izrazil nekaj misli. Ne vem, če bodo vsem po volji. A to ni glavna stvar. Vprašanje je, če so prave, resnične. Jaz sem prepričan, da so, sicer bi jih ne objavljal. A predno jih objavim, jim moram postaviti podlago.
Vsi duševni preobrati, kar jih pozna zgodovina, so se na videz pojavljali kakor komet iz vsemir-
ja, ali kakor kaka naravna katastrofa. A ti pojavi so bili le na videz nenadni. V resnici so imeli za seboj celo zgodovino počasnega, tajnega razvoja. Neko modro-slovno — bogoslovno pravilo pravi :Bog in narava ne poznata skokov. Klica vsejanega semena po rahlem dežju in blagodejnem solncu naenkrat pogleda na dan. Na videz naenkrat. V resnici se je v naročju zemlje prej vršil kompliciran proces, ki je bil prikrit našim očem. Enako je z duhovnim semenom, s takozvanimi idejami, dobrimi in slabimi. Bog zna, kedo je bil prvi, ki je to ali ono idejo zavlekel v gredico tega ali onega srca. Tam je vskali-la, se razvijala, pognala koreninice še v druga srca, ter slednjič v podobi novega pokreta butila na dan in začela vžigati mase.
Vzemimo n. pr. luterstvo. Naenkrat se pojavi en odpadli menih, z imenom Martin Luter. Napove boj Rimu in kmalu je cerkev razdeljena v dva nova ogromna dela. Vsa ljubezen odsekanega dela in vse sovraštvo ostalega, se osredotoči v njem, kakor da bi bil on sam vse to izvršil. Pa ni. Seme protestantizma je bilo vsejano in negovano že davno prej, predno se je Luter rodil. Sejavci so bili različni. Mej njimi tudi taki, ki bi se bili v grobu obrnili, ko bi bili naprej videli, kaj je iz semena, ki so ga v dobri veri vrgli, pognalo. Sloviti katoliški razlagavec sv. pisma, frančiškan Nikolaj a Lyra (umrl 1340.), bi se bil z Lutrom, ki je mrcvaril sv. pismo kot orli mrhovino, stepel. A kaj pravi zgodovina ? Si Lyra non lyrasset, Lutherus non saltasset — Ko bi "Lira" ne zvenela, bi Luthrova šiba ne zapela. Luter je grmado, ki so jo drugi v teku časa nagro-madili, le podžgal. On je le sprožil, kar je bilo od drugih nabasano. Isto velja o drugih starih in novih zmotah, ki so se pokazale
na obnebju človeške zgodovine in ji trenutno začrtali novo smer razvoja. Vse so imele svoje predhodnike, ki so jih sejali in negovali, dokler se niso razrasle v mogočno košato drevo.
Kar velja o slabih idejah, velja morda še bolj o dobrih. Zdravo, plemenito seme potrebuje še več skrbne nege kot setnjavo, predno priklije na dan, se razraste, vscveti in sad rodi. Vzemimo za naše vprašanje najprikladnejšo primero, prvi slovenski katoliški shod v Ljubljani 1. 1892., ki je naši domovini materi prinesel novo pomlad verskega mišljenja, čutenja in življenja.S tem shodom in njegovimi krasnimi sadovi je ozko spojena vzvišena oseba takratnega ljubljanskega škofa, poznejšega kardinala Missije. Njega se proslavlja kot početnika slovenske katoliške renaissance, katero je s tem shodom započel. Ta zasluga mu tudi gre. A bodimo pravični. Vsa njegova oča-rujoča osebnost in izredne človeške, duhovniške in višjepastirske vrline, bi ne imele tega vspena, ko bi drugi že leta prej ne bili v potu svojega obraza orali od brez značajnega liberalizma steptanih slovenskih tal in zavlačevali vanje čistega, klenega katoliškega semena. Ko ne bi bilo Mahniča, tega velikega neizprosnega kladi-varja, ki je leta prej toliko časa neizprosno bil po trdih liberalnih glavah, dokler jih ni razbil, bi bil prvi katoliški shod bore klaverno izpadel, če bi bilo takrat sploh prišlo do njega.
Ne, prevrati in preporodi niso kometi, ki se hipoma pojavljajo, ampak so sad daljšega ali krajšega razvoja, pri katerih je prej kedo zna, koliko moči delovalo in se borilo, dokler ni tisti, ki je dal zadnjo pobudo odnesel lavorik za vse. Naš katoliški preporod ne dela v tem oziru nikake izjeme. Tu je. Vsak, kedor ni slep, ga vi-
di. y .
Sr 81 > ki smo še ohranili vero v p0 ln z žalostjo gledali, kako ^ Je bila pri mnogih, se ga ^ in hvaležni
vsklikamo ki so napravili zadnji po-jj^ temo ljubeče sove ter ' j^egnali z dneva v noč. Dik j, ®do so ti ? Grdina, predsed-' p- K. J. kot generalissimus, S, Radetzsky. Odborniki K. s0 *[• kot njegovi veterani, ki °dili z njim od naselbine do
naselbine in zažigali kresove katoliških shodov, ob katerih svitu so se sove mahoma poskrile. Vsa čast jim! Po pravici jim je narod hvaležen in jih obsipa s cvetjem. Jaz se mu na polno grlo pridružujem. Vendar lavorike, na katerih sede, ne spadajo samo njim, ker naš verski preporod ni samo njih delo in vspeh. Oni so razgna-li le zadnje oblake, ki so zastirali solnčne žarke, da se niso mogli

RT. REV. JAKOB TROBEC D. D. rajnki škof St. Cloudski,
i ^ ^ 1 i k'
'	'n podpornik od prvega začetka do smrti. Ko so sovražniki
k'l,ašihaS° trniav<* ofl znotraj, je bil on., ki je nastopil v obrambo naših podje-h "ačrtov. Posebno ko je bil doma in v Rimu. "Ni slabo sadje to, na
0 tt . s?dajo ose," je rekel. Dolžni smo mu hvalženost in tudi njega se bo-
y bil |V.v svojih molitvah hvaležno spominjali pri "Mariji Pomagaj." Ko bi d"	°'lran'' življenje do danes, kako bi se bil z nami veselil teh
z Vso svojo močjo vpreti v polagoma zorečo setev. Ko se je to zgodilo, so šli žet in žetev je bila bogata. Vsak ve, da ni mogoče žeti, kjer se ni sejalo. Ve tudi, da je od setve do klasja, četudi še zelenega, daljša in bolj trnjeva pot, kot od žetve do žitnice. Zato pa pravica zahteva, da se tisti, ki so želi, hvaležno spominjajo onih, ki so ledino orali, sejali, vlačili, pleli, zalivali in zraven trepetali pred grozno nevihto. Ko bi teh ne bilo, bi bil naš verski preporod, ki je danes dejanje, še sladki sen, še decembersko upanje na pomlad.
Kedo so bili pa ti? Ni lahko, če sploh mogoče na to vprašanje izčrpno odgovoriti. Tudi tu so bile mnoge tajne in očitne, deloma celo nasprotujoče si sile na delu. Nazadnje imajo še naši prosve-tarji in glas-narodovci svoje zasluge zraven. Kajpada se morejo tako malo bahati z njimi, kakor Iškarjot, ki nam je dal oz. prodal Rešenika. Mislili so, da ima naš narod v celoti že tako temeljito pokvarjen želodec, kakor sami, da mu je največje bogoklet-stvo in najgrše blato slaščica. A so se zmotili. Narod se je s studom obrnil od njih in se začel o-zirati po boljši hrani. Dosegli so nasprotno, kakor so nameravali.
Le na enega predhodnika našega katoliškega preporoda hočem opozoriti in to tim bolj, ker se ga je v hrušču zmagoslavja popolnoma prezrlo, dasi so njegove zasluge preočite. To je, da se kratko izrazim: Katoliško tiskovno podjetje, točasno na 22. cesti v Chicagi. Kedor te resnice ne prenese, slobodno lahko preneha brati, kar pišem in magari to "Ave Marijo" v ogenj zaluča. Papir bo zgorel, resnica ne. Da, to tiskovno podjetje je bilo Janez Krst-nik, ki je pripravljal Kristusu novo pot v naša srca, iz katerih ga je deloma pregnal nasprotni ti-sek. On, malone edini on, je z la-kedemonskim junaštvom držal
katoliško fronto in jo vzdržal do sedanje zmage. "Glasilo" se je le tuintam previdno oglasilo. "Ame-rikanskega Slovenca," nekdaj junaka dneva, je pod nesrečnim Klepčevim jerobstvom za časa najhujših bojev tako hudo starostni revmatizem lomil, da je lastne strelne jarke bombardiral. Kakega drugega tiskanega bojevnika za naše verske svetinje sploh imeli nismo. Le "Ave Maria," ki je bila takrat še sama, je kot amazonka nastopila. To se ji je kot nabožnemu listu posebno zamerilo. Gotovo ji kot taki bolj pristoja žezlo ljubezni kot bojno orožje. Toda če je v družini sama mati-vdova, mora včasih zatajiti materno srce in nastopiti v vlogi očeta, s pestjo in šibo, sicer ji otroci pri vsej njeni ljubezni kmalu čez glavo zrastejo. Podobno stališče je imela v tisti dobi "Ave Maria" v naši javnosti. Sama je bila sredi številnih, nepreskrbljenih otrok. Dobre je božala in jim vedno kaj sladkega prinesla, za lahkomiš-ljene in slabe je imela šibo, kakor jo je tudi nerada rabila. Pozneje je očetovsko vlogo rade volje prepustila "Edinosti" in se osredotočila izključno na svojem polju. Kot sestra Rdečega križa je hodila po bojnih poljanah in lečila rane prijateljskim in sovražnim boriteljem, kar se ji je često dosti slabo vračalo.
"Edinost" je bila poslej v neprestanem, neizprosnem boju za katoliška načela. 0<1 vseh strani so jo bombardirali. Velikokrat se je znašla v križnem ognju in zdelo se je, da mora biti po njej. Že so se ji pisali nekrologi. A vedno se je z mogočno gesto zasukala, udarila na desno in levo in bila zopet na površju. Malo listov ima za seboj tako burno bojno zgodovino za seboj.
Res je, "Ave Maria" in "Edinost" ste bili krivi, da je mej a-meriškimi Slovenci izbruhnila vojna, ki še traja. Ko bi nju ne
bilo, bi morda še danes v miru mej seboj živeli. Neštetokrat se jima je to predbacivalo. Vendar ste lah ko ponosni, da ste skalili ta mir in ga ves čas tako vstrajno in žilavo kalili, kljub vsem klevetam od znotraj in zunaj. Ko bi tega ne bili storili in delali, bi vsi že danes uživali "sladki" mir tistih, ki so v Gospodu zaspali brez gos-poda.Sovražnik je že vdrl v prez-biterij, a naši katoliški mirolju-bi še niso hoteli vrjeti, da ne misli adorirati ampak skruniti. Še so
dejali: Potrpimo, nikar se ne kl'e gajmo! To je bil gnili mir in ve Maria" ter "Edinost" ste v i'eS' niči lahko ponosni, da ste ga sK* lili. Tak mirokaz je bil tudi K''1' stus, kralj miru, ki je razde'1 človeštvo v dva vojna tabora. zil in proti sebi.
Sicer so pa taki klevetarji ve 110 bolj molčeči. Morda bolj ti dve bojevnici, jim nasprotno sopisje odpira oči in zapira očit!l joča usta. Vedno jasneje jim ta, da s takimi, ki se zbirajo 11
POKOJNI VEN. BRAT VIKTORIN PERC, O. F. M.,
prvi upravnik lista Ave Maria in navdušen delavec in sotrudnik pri naših P0'1' jetjih prva najtežja leta. Spisal je veliko lepih povestic za list Ave Maria. ko bi bil pač vesel danes, ko bi mu bil ljubi Bor ohranil življenje do danes. I1'" da preveliko delo v tiskarni, kjer se je delalo cele noči in ni imel nobenega
počitka, ga je uničilo. Umrl je kot žrtva podjetja, kot žrtva ljubezni do .Mnr'J' in do naroda v prezgodnji dobi. — Tudi njega se bomo te dni spominjali in li zanj.
ki-
nasprotnega časopisja, ta-P°lnega bogokletnega
k
v —brez-rstva in moralnih zablod, ne » le nihče v prijateljstvu živeti, ® "oče prodati Kristusa, kakor so j? °ni. Taki so bili že takrat, ko 2 Je bila napovedana vojska, ^sluga »Ave Maria" in "Edino-0 da ste jih prisilili odložiti ^ kožo, v kateri bi bili sicer še ^ es nemoteno mrcvarili mej na-Uk ^Juna zasluga je, da ste jih ^ 0 razkačili, da so iz ovčje ko-g skočili, na kar se je ljudstvo ^Udom obi'nilo od njih. Verja-v e> da bi danes marsikatera slo-l^^ka župnija komaj vegetira-, ' Ko bi ^ dve ne bili tako vs-bajn.° netili v srcih rojakov lju-ni do vere in cerkve? Verja-ete- da bi K. S. K. J. danes ne
•M
a- ampak nazadovala, ko bi
6 posrečilo ju vničiti? In to slučaju, če bi bil vsak član
H v
Klav
*»»et.
neKa odbora Grdina? Verja-
e> da bi brez teh dveh in nju-
J®ga dolgoletnega dela
kf 11a§ih katoliških shodih ne do-UlValJ v
Y> 7. SoPkov, temveč klopotcev?
' ikr '
govorniki
'I11' ki so za tema dvema bo-)ij|jlllCania stali in se niso umak-1 ' niti takrat, ko se jim je iz vSe nih vrst v hrbet streljalo, je KoT-0'	pripoznate ali ne.
Ijj 1 .lim bilo za vaše priznanje, f, 's° bili že zdavnaj umaknili s k- E&oizem je preslab, da bi Hi0' ^akega zdržal. To zmore safe 'dealizem, ki je zasidran v
p..
i,a 4vicna, objektivna zgodovini našega Versko-kul turnega j,^'m'jenja v Ameriki, bo to si-tie J10 lada priznala. Te zgodovi-
Pa
nii še nimamo in jo bomo
tež]{ "" a*
Hj'v°.kedaj imeli. Ko je prišla la-1G4 . Javnost lepa misel, trideset-c° K. S. K. J. s posebno
finsko knjigo" proslaviti,
\
Hem ia	- - . -
^fJocT	P^čakoval, da se bo to
do.	Naša Jednota, s katero
Je ta bi bil
k.z^odovina tako ozko spoje-
la najbolj poklicana nam .I,,-; Kajti v njej, edini katol. so ie zbiralo vse, kar ni volje vere za dolarje za-
10 dati.
menjati. Upravičeno sem tedaj u-pal, da bom v tej knjigi našel sistematično popisane vse boje, ki so se pod Jednotino zastavo skozi trideset let bili za ohranitev katoliškega značaja mej našim tukajšnjim narodom. Ob izrazitih podobah naših veteranov, ki še žive, ali so se pa že iz sveta ločili, sem jaz, rekrut, upal razplamti-ti pogum za nadaljne boje za iste vzore.
Kako sem bil razočaran, ko sem dobil v roke napovedano "Spominsko knjigo." Videl sem v njej samo novince, ki bodo še dolgo čakali, predno bodo odšli na fronto za ohranitev čistih katoliških načel mej nami. Nisem pa našel veteranov, ki nosijo na sebi nešteto brazgotin zaraslih ran, ki so jim bile vsekane v ljutih bojih.
Ko sem knjigo odložil, so mi stopila pred oči gotova žalostna dejstva, o katerih se je začasa soških bojev vsesplošno govorilo in veliko pripomoglo, da je nazadnje še kot kužek pohlevni slovenski vojak začel revoltirati proti avstrijskim vojnim mogotcem. Kot pravi junaki v Koseskijevem smislu — šest jih pade kjer porine — so se bili slovenski fantje in možje, zlasti na soški fronti. So pač vedeli, kak apetit ima dolgo-prstni Italijan po naših lepih krajih. Toda vse njih nadčloveške žrtve in junaška dela niso našla pravičnega priznanja. Ni se jim zaupalo in se jim ni. Mažari pa, ker so ljubljenci države, ki so prvič izdali Gorico, so se v trumah z zlatimi medaljami vračali v zaledje. Tiskovno podjetje na 22. cesti v Chicago igra v "Spominski knjigi" Jednote vlogo slovenskih parij na soški fronti. Razni ju-nački pa ono Mažarov.
Pa ne mislite, da tiste, ki so z nezlomljivo silo vodili to gueril-no vojsko, ko se je malone vse drugo previdno "dekalo", boli, ker niso našli zasluženega priznanja. Tako malenkostno častihlepje je nevredno prepričanega katoliškega bojevnika, ki mu gre za stvar
in načela. Nekaj druzega je, kar boli in skeli, ker škoduje stvari. To so motivi tega preziranja. Mnogi vodilni krogi Jednote so še danes starini, polni antagonizma proti imenovanemu tiskovnemu podjetju. Mr. Grdini, se je spričo njegovega kristalno čistega katoliškega idealizma, s katerim si je osvojil naš tukajšni narod, posrečilo nas ujediniti. A to ujedinje-nje je jugoslovansko, bolj zunanje kot notranje. Znotraj še vedno tli in kar tli, ni simpatija, ampak antipatija, ki bi se čez noč sprevrgla v očitni antagonizem, če bi Mr. Grdina danes ali jutri stopil s svojega poveljniškega mesta. Posledica bi bila, da bi naši verski nasprotniki zopet zočeli žogo biti z nami, razcepljenimi in razprtimi, česar komaj čakajo. "Spominjska knjiga" jim tega u-panja ni vzela, ampak jih je po-krepila v njem, če so le znali tudi mej vrstami brati, kakor mi.
Ce je hotel Jednotin odbor s "Spominsko knjigo" kaj več doseči, kakor nekaj spominov pogreti, bi moral ožjemu odboru za njeno prireditev dati čisto druga navodila. Prvi del naj bi obsegal sistematično tridesetletno zgodovino. Iz nje, priznano najboljše učiteljice življenja in delovanja, bi se naučili, da če hočemo res veliko in mogočno Jednoto, treba z združenimi močmi proti združenemu sovražniku. Razno klikarstvo in nekak lokalni patri-jotizem, ki je imel v zgodovini Jednote večkrat preodločilno besedo, dasi se s katoliško (catho-licos pomeni splošen) Jednoto tako malo strinja, je v preteklosti bistveno oviral njen razvoj, da je zaostala. Nujna posledica tega nauka njene zgodovine bi bila, da bi podrli vse plotove, ustavili civilno vojsko in v bodoče v strjeni fronti nastopali proti skupnemu sovražniku naših verskih svetinj. Teoretično podlago za skupni nastop smo si ja na katoliških shodil) ustvarili. Njih resolucije, ki bi jih morala "Spominska knjiga"
Naslovna slika 16—17—18—19-letnice
na koncu sistematičnega dela podati, bi bila platforma sprave in obenem enotni program za bodočnost. Kdor bi hotel skebariti, ali še nadalje z osebnostimi cepiti skupno energijo, ki mora biti vsa osredotočena v skupni cilj, s takim neizprosno ven, pa naj bi bil tudi odbornik.
To so moje misli, ki so se mi v teku mojega opazovanja Jednoti-nega razvoja zadnjih let in štu-diranja njene zgodovine, rodile. Ce sem porabil to priliko in jih javno izpovedal, sem storil samo zato, ker mi je naša katoliška Jednota draga in me boli, če vi-
dim, da kaki nekatoliški bac'''
tilC
virajo živahen razvoj njenih gočnih sil, ki jih kot taka i'11'1 sebi.
za našo Jednoto zmag!
do še
Sestra M. Sebastiana, O. S. F.
Pozdrav Lemontski "Mariji Pomagaj."
' Pozdravljena nam, Mati mila,	S pomočjo Mati, se ne mudi
o tisočkrat pozdravljena!	otrokom nam v Ameriki,
Kako si nas vse zveselila,	svoj reši narod tukaj tudi,
da si za nami sem prišla.	da se v neveri ne v topi.
Brez Tebe, Mati, pač živeti ne moremo sirote več. Po tebi bomo le oteti, zato od tebe nikdar več!
Nekoliko spominov in podatkov	pi*e And Tomec
zgodovine preporoda Ameriških Slovencev.
E primerjamo sedanje razmere med nami Amer. Slovenci z razmerami pred petnajstimi leti, vidimo velikansko razliko. Ko sem pred petnajstimi leti prišel v to deželo, se je v nasprotnih listih vero ravno najhujše napadalo in v blato teptalo, naše najdražje svetinje, da me je moje verno srce zabolelo in se mi je vsled tega takoj ob mojem prihodu bivanje v Ameriki pristudi-lo, da sem sklenil prej ko mogoče se vrniti nazaj v ljubljeno domovino.
Sicer me pa ni navdalo z bridkostjo dejstvo, da je med ameriškimi Slovenci vladal tak proti-verski fanatizem, da se je bil na eni strani tak boj proti veri, cerkvi in duhovnikom, pač pa me je žalostilo dejstvo, da so bili katoliški Slovenci nasproti svojim napadalcem in sovražnikom tako tihi, mirni, tako mrtvi, kot da bi bili od njih že premagani, daje vladal na njih strani tak mir, da se je pustilo sovražniku delati,
kar in kolikor se mu je poljubilo, da se ga je še od katoliške strani celo podpiralo, kar se ža-libog tudi še zdaj godi.
Posebno pa se je odlikoval v brezmejnem fanatizmu in proti-verski gonji Newyorški G. N. Ravno takrat, ko sem jaz prišel v Ameriko, je najhujše in naj-strastnejše udrihal po duhovščini v starem kraju, posebno po Ljubljanskem škofu Jegliču ter po S. L. S. Zlasti pa je stresal vso svojo jezo in sovraštvo na Rev. K. Zakrajšeka, na Rafaelovo družbo in na "Ave Maria." Jaz takrat še nisem poznal ne Rev. Zakrajšeka, ne Rafaelovo družbo, ne "A-ve Maria" in bi bil o vsem tem dvomil, je li vse skupaj to kaj vredno ali ne, ko bi bila polemika G. N. dostojna. Toda G. N. je vodil tako fanatično, grdo in surovo gonjo proti Rev. Zakrajšeku in njegovemu delovanju, da je moral vsakdo, ki ima le trohico razsodnosti, spoznati in videti, da poštenjak krivca, tako ne napada, pač pa krivec poštenjaka. Vsakega človeka lahko spoznamo po njegovih prijateljih in sovražnikih, da le te spoznamo, pa spoznamo tudi njega, čeprav o njem samem ničesar ne vemo. Kajti kogar slabi ljudje sovražijo, ne more biti slab, ker sicer bi ga ne sovražili, nasprotno se je pa bati onega, katerega slabi ljudje hvalijo.
Ko sem videl kako se napada vero, sramoti in blati vse, kar je katoliškega, ko sem videl posebno v G. N. naravnost blazno gonjo proti Rev. Zakrajšeku in listu "Ave Maria," nisem pa obenem videl nikjer nobenega odpora, nobenega odgovora na napade nasprotnikov, ko sem videl, da je nasproti tej močni protiverski vojski en sam majhen, neznaten listič "Ave Maria," ki pa je bil
od strani katoličanov, za katere se je tako pogumno in neustrašeno bojeval nasproti tolikim in tako močnim sovražnikom, tako malo podpiran, sem se resno vprašal : Ali so res že vsi amerikanski Slovenci odpadli od vere, da tako trdno spijo in puste sovražnika, da seje seme zla med narod?
Da, izgledalo je tako! Sovražnik je ruval, napadal in delal nemoteno naprej : razun lista "A-ve Maria", ga ni nihče skušal ovirati pri njegovem pogubonosnem početju. Pa tudi smelo se ni kaj takega. Saj je veljalo za greh, če se je kdo proti sovražniku samo oglasil. Videl sem, kako so Rev. Zakrajšeku celo katoliški Slovenci zamerili, češ, da "napada."
Naši sovražniki so imeli pred katoličani popolni mir. Oni so smeli napadati, sramotiti, smešiti sumničiti kogar, kadar in kolikor so hoteli.
Smeli so pohujševati, zapeljevati, razdirati, hujskati, lagati, širiti laži, zmote, krive nauke, pogubna načela; smeli so nas izzivati, smeli sejati razdor, neslogo, sovraštvo, smeli se proti katoličanom bojevati, nikdar ni bilo preveč, nikdar prehudo; ni se jim štelo v zlo če so se še tako proti nam bojevali, če so nas še tako klestili. Nič zato, če nam niso miru dali.
Samo mi, napadani in izzivani bi morali biti pri miru; niti črh-niti bi ne smeli nobene, ker to baje zahteva krščanska ljubezen.
Mir se je torej zahteval samo na naši strani. Bog varuj, če se je kdo drznil postaviti se v bran in proti njim nastopiti. Takoj se je zavpilo, da se mir kazi. Mir so od nas zahtevali nasprotniki, ki so se sami najhujše bojevali proti nam in ga kazili. Mir so zahte-vali od nas tudi nekatere "dobre" duše v naših katoliških vrstah, ln
ta mir so hoteli ohraniti. In Bog ve, kaj bi bilo danes z nami, če bi se bil ta, mir res ohranil; bil bi za nas pogubonosen in usodepoln ; bil bi nas brezdvomno že vničil in pokopal. In najbrže bi sc bil ta "mir" tudi ohranil, da ga k sreči Rev. Zakrajšek ni — "skazil." In hvala Bogu, da ga je! Kajti s tem, da je skazil ta mir, ki bi pomenil za naše nasprotnike gotovo in popolno zmago, za nas pa gotov propad in poraz. S tem je storil neizmerno veliko dobro delo, položil je s tem podlago novi dobi in odprl pot k izboljšanju naših razmer. In če se reši katolicizem amer. Slovencev pred propadom, bo to v prvi vrsti zasluga Rev. Zakrajšeka in nepre-kosljivega lista "Ave Maria."
V skrajno žalostnih razmerah, v katerih je videl ubogega.slovenskega trpina, ki je prišel sem v tujino s trebuhom za boljšim ko-ščekom kruha, kako je prepuščen na milost in nemilost brezvestnih propalic in izkoriščevalcev, je dvignil list "Ave Maria," prapor vere in začel narod klicati in buditi ter zbirati pod ta prapor, vse ki so še ostali verni, bodreč ga k narodni in verski zavesti in k brambi njega najdražjih svetin. Imel se je boriti s silnimi težavami ; sovražniki so ga napadali na.i-ljutejše od vseh strani, ga sumničili, skušali ga pred narodom o-črniti in mu vzeti ves vpljiv, tožili ga na vseh koncih in krajih, vse so poskusili, da bi ga vničili. In da ni trdno zaupal na Božjo in Marijino pomoč in končno zmago pravične stvari, bi bil gotovo omagal in podlegel. In res krog naročnikov lista "Ave Maria" se je začel večati, verska zavest se je začela zbujati in začeli so nastopati vedno v večjem številu bojevniki za našo pravično stvar, pomnožilo se je tudi število očetov frančiškanov, ki so skupno z drugimi vnetimi duhovniki kakor tudi lajiki stopili v naše bojne vrste proti našim modernim Turkom in poturicam.
In danes imamo zaznamovati krasne vspehe in velik napredek. Sicer so naši nasprotniki danes ravno isti kot so bili pred petnajstimi leti — toda nismo pa mi isti danes kot smo bili pred petnajstimi leti. In to je veselo in upapol-no znamenje za nas, a strah in trepet našim nasprotnikom.
Za ves ta vspeh, za ves napredek, ki se je v zadnjih letih dosegel med nami katol. Slovenci, se imamo zahvaliti Rev. K. Zakrajšek u.
Da je to živa resnica, nam naj bolj dokazujejo nasprotniki. Ni bilo še osebe med nami ameriškimi Slovenci ne prej, ne zdaj, katero bi se tako sovražilo, tako preganjalo in tako dan za dnem napadalo. In zakaj vse to? Morda radi lepšega ? Samo in edino zato, ker je preporod, sedanje gibanje katoliških Slovencev v A-meriki- sad njegovega dela, njegovega truda in žrtev. Kajti oni sami pač najbolj vedo, kdo jim je štreno zmešal.
Zato pa zdaj, ko vidijo, da mu nič drugega ne morejo, ga samo še — zmerjajo.
"Skaza" pa "skaza," "kover-ta"'pa "koverta," pa "kovertica," to čitate dan na dan v slovenskih protiverskih listih, — prav po o-tročje!
Sicer se pa meni prav zdi, da ga ne nazivajo z njegovim pravim imenom, ker bi ga bilo škoda, če bi ga mazali v svojih gnju-snih listih.
In žalibog, da se še najdejo ljudje med nami, ki so se dali od sovražnikov Rev. Zakrajšeka. kateremu bi moral biti vsaj pravi in zavedni Slovenec hvaležni, nahujskati. da ga tudi oni sovražijo. mnogi ga niti ne poznajo ne in nikdar še niso imeli nič z njim opraviti; a vendar ga sovražijo in samo zato, ker ga protiverski listi sovražijo. Kristana, ki je toliko rojakov ob toliko denarja pripravil, mnogi kolnejo, a Rev. Za-krajšega, ki je pred Kristanom svaril, pa tudi sovražijo.
Katoliški Slovenci! Hud boj i-mamo bojevati s zakletim in fanatičnim sovražnikom in ne preostaja nam drugo, kakor da se bojujemo z njim tako in tako dolgo, da ga ne premagamo na celi črti, ali pa da 011 nas vniči. Zmaga in pogin, oboje je pred nami.
Le če se bomo junaško borili bomo zmagali in še obstali. Začeli smo se bojevati in vstrajajmo v tem boju. Le v boju bo naša zmaga in rešitev, v miru naš pogin. Še nas čaka boj in čim manj sc bomo bojevali, tem dalje se bomo morali in hujše se bomo morali bojevati. Da imamo danes tak boj in da nas boj še čaka, je samo posledica tega, ker smo bili tako dolgo pri miru in smo se začeli bojevati proti sovražniku tako pozno. Koliko boja in žrtev bi nam bilo prihranjenega, če bi se bili začeli bojevati z nasprotnikom od začetka in ne čakali, da se je tako razpasel. Čimbolj in čimdalj je mir na naši strani, tem hujši boj mu sledi, temhujse posledice rodi, temveč žrtev zahteva in tem gotovejši poraz in propast povzroči.
Ne varajmo se več, kakor smo se tako dolgo, misleč, da če mi damo mir nasprotniku, da ga bo tudi 011 nam dal. Saj smo bili mirni, pa je on proti nam začel boj.
Da smo toliko zgubili, da imamo tako ogromne žrtve, da se je zlo med nami tako strašno razširilo, smo poleg naših sovražnikov, ki so vse to s svojim bojem povzročili, tudi mi sami katoličani, ki vsega tega nismo preprečili, kar bi bili lahko, ko bi bili proti njim takoj nastopili in se začeli pred njimi braniti takoj, ko so nas začeli napadati.
Koliko je samo breznačajni. liberalni list G. N., ta nesreča Slov. naroda v Ameriki, hudega povzročil med nami, koliko neizmerne škode je nam Slovencem v A-meriki napravil, tega bi nikdar ne moglo popisati nobeno pero, ne dopovedati noben jezik. Ta list.
je odgovoren za vse zlo, kar ga je sam naredil in kar so ga dru-naredili. On je odprl s svojo breznačelnostjo, s svojim hujskanjem in protiversko gonjo vrata vsem drugim protiverskim stru-•lam, socializmu in svobodomiselj-stvu. G. N. je oče vsega gorja, začetek vsega boja, povzročitelj
vse razrvanosti in žalostnih razmer med nami amer. Slovenci.
Zdaj, ko smo se prebudili in zavedli, kar je edino le zasluga "Ave Maria," sadovi njegovega boja in žrtev, vstrajajmo v našem pravičnem in svetem boju ne plašeč se dela, truda in žrtev in pomnimo: da delo, ki ni združe-

no z velikimi naporom, trpljenjem, bridkostmi in nasprotovanjem, tudi ne rodi velikih vspe-hov.
Predvsem pa ne pozabimo lista "Aye Maria", kateremu se i-mamo zahvaliti za sedanji naš velik napredek in za preporod nas ameriških Slovencev.
154:	___"AVE MARIA"
Ave Maria in Edinost.
REDNIK "Ave Maria" me je naprosil, da naj napišem nekaj o "Ave Maria" in Edinosti. Ta naloga je za mene malo težavna, ker nisem bil pri listih prav od prvega začetka. Urednik namreč želi, da mu naj naredim nekako zgodovinsko sliko, ki bo kazala začetek in potem razvoj lista Ave Maria ter od tedaj sem vso pot, ki jo je hodil katoliški tisk, kolikor smo ga imeli. To je, pravim, težavno. Zakaj zgodovipa bo in mora pokazati marsikateri pojav in marsikatero sliko, ki temu ali onemu morda ne bo pogodu. Vendar ponovno povdarjam, todobno zgodovino ameriških Slovencev bom pokazal tako, kakor sem jo jaz videl, in če bo tupatam kdo prizadet, naj sebe prime za ušesa, zakaj on je povzročil, da je taka.
Leta 1910. mi je prvič prišel v roke list Ave Maria, tedaj še majhen in skromen po obliki. Ni bil pa skromen po duhu. Po duhu sem ga takoj spoznal, da je to odločen katoliški bojevnik. V Glas Narodu sem čitpl večkrat ostudne napade na ta list in njegovega urednika. Takrat sem seveda ži-
vel še tudi jaz, odkritosrčno povedano, pod vtisom, da ima Glas Nai-oda prav. Mislil sem si, se že kdo usiljuje ter misli, da bo ameriške Slovence "nesrečnemu kle-rikalizmu" udinjal. Da sem tako mislil je bilo vzrok to, ker drugega lista čital nisem tedaj, kakor Gl. Naroda, ki je bil tedaj v vsaki hiši ter grozovito tolkel po "klerikalcih," škofu Jegliču in po nekaterih slovenskih duhovnikih v Ameriki. Na list Ave Maria tedaj tudi jaz še nisem bil naročen. Tedaj sem bil pač še bolj starokrajc in sem mislil še nazaj iti. Sem sem prišel z namenom samo za par let. Moj glavni namen je bil tedaj nekaj "prišparati" in potem nazaj iti. Na list je bila naročena moja hišna gospodinja dobra in verna žena, katera že spi v hladnem grobu. Njen list sem torej čital in to vsak mesec prav pazno. List se mi je priljubil in za tem sem ga sam naročil. Polagoma sem spoznal, da list stremi za višjimi ideali, da stremi po zboljšanju razmer med ameriškimi Slovenci. Tak utis pa ni naredil list "Ave Maria" samo na mene, ampak na več drugih v naselbini.
Proti listu "Ave Maria" ni tedaj vodil boja samo Gl. Naroda, ampak tudi drugi listi. V Cleve-landu so ta list in njegovega u-rednika prav podlo napadali. Celo bivši "Narodni Vestnik" v Duluth, Minnesota, mu ni prizanašal. To netaktično rogovilje-nje na tedanjem polju slovenskega časnikarstva je na marsikaterega izmed nas jako mučno vplivalo. Neki moj prijatelj mi je dejal, se še dobro spominjam: nastopimo, udarimo in pomagajmo listu "Ave Maria." Toda kje naj udarimo, ko vendar nismo imeli nobenega lista na razpolago. "A-ve Maria" sam je bil mesečnik torej nepraktičen za take boje. Zadovoljiti smo se morali s tem,
John Jerich:
da smo tupatam z besedo obsojali umazani protiverski tisk.
Leta 1914.15. je na nas vplival Gl. Naroda z ustanovitvijo Slovenske lige. Ker za bivšo kruto Avstrijo nikdar nisem imel srca, je zaplamtel tudi v meni ogenj domovinske ljubezni in umevno je, da sem bil v prvi vrsti med li-gaši. In ravno v tej dobi, ko se je potem ligo preorganiziralo v Slovensko narodno zvezo ter na nasprotni strani organiziralo zloglasno Republičansko Združenje, sem jasno sprevidel, kak velik švigašvagar je list Gl. Naroda. Potegnil je ves narod za ligo potem pa čez noč skočil čez ograjo in šel roka v roki s socialisti za njih Republičansko združenje.
V	kratkem zatem se je pomnožilo izdajanje lista "Ave Maria." Ko sem se vrnil od vojakov iz Francije, sem ga začel zopet prejemati in sicer že po dvakrat na mesec. Zveselil sem se ga.
V	tem času so pa oo. Frančiš-kanje prekupili katoliški politični list "Slogo," ki je preje izhajala v Clevelandu. Dobivati sem začel tudi Slogo. Predno grem naprej, hočem omeniti nekoliko o postanku lista Sloge, iz katerega je nastala potem v Chicagi Edinost in sedaj Amerikanslii Slovenec & Edinost. O tem bi seveda drugi naredili boljše poročilo, namreč tisti, ki so bili zraven. Moje poročilo se bo nanašalo samo na to, kolikor je meni znano.
Pred 11—12 leti, kakor je nam vsem znano, se je liberalizem med ameriškimi Slovenci zelo razpa-sel. Vsak kratkohlačnik se je že obregaval ob slovenske duhovnike in jih napadal. Tudi med cle-velandskimi Slovenci je bilo to zlo. Ko smo brali njih liste, smo videli vedna natolcevanja in napadanja. Vsega spoštovanja vredni duhovnik Rev. J. J. Oman, ki je tedaj pomagal pri sv. Vidu, je bil precej časa tarča tega na-
M
as
Padanja. To omenjam zato, da !Jom podal jasno sliko, zakaj se Je ustanovilo list Slogo. Katoliški Slovenci niso mogli tega več mir-n° gledati. Zato so začeli misliti na ustanovitev lastnega katoliškega lista. In res leta 1914. so Se zbrali ter ustanovili list "Slo-t?0»" kot tednik. Za urednika so dobili spretnega bojevnika, pokojnega Fathra Berka, ki je zavihal •'okave in zavihtel bič po nasprotnikih. Vnel se je boj, ki je trajal Precej časa. Ko pa je Father Berk Pustil uredništvo, ter še nekateri drugi, ni list seveda več bil tako zanimiv kot je bil prej. Izven Cle-velanda ni bil bogvekaj razširjen, v samem Clevelandu pa ni bilo še dovolj katoliške zavednosti, da bi ]'st sami zdrževali. Zato so list Prodali in kupili so ga menda leta 1918. slov. oo. Frančiškanje v New Yorku. V New Yorku je izdajala Sloga, komaj kakih 9 mesecev. Ko se je tiskarna "Ave Ma-r'a" nato preselila v Chicago, se Je z njo preselil tudi list Sloga, ki je bil tedaj nekak zastonjski hoarder lista "Ave Maria."
V Chicagi se je tedaj dvignila misel za katoliški dnevnik. Se-Veda ta predrzna misel je le predalo poznala naše ljudi. Preveč •Ilrn je zaupala, da jim bodo naši ljudje takoj pomagali. Predrzna •le bila zato, ker narod ni bil na akcijo pripravljen. Naše ljudstvo je nad 20 let bralo samo pro-tiversko časopisje, kako je mogo-Ce> da bi spregledalo veliko potrebo katoliškega dnevnika kar c®z noč? Nato tedanji začetniki niso mislili, zato so nastopili in 8eveda doživeli razočaranje. Ta-0 torej se je tedaj iz Sloge ustva-11'o iist Edinost. Ustanovitev dnevnika je propadla in propadel bi bil tudi list, da ni imel zadaj Pravih narodnih prijateljev slov.
Frančiškanov, ki so to breme sprejeli na svoje roke in začeli ^dajati list Edinost najprvo kot ednik, kmalo potem dvakrat na eden, in zatem trikrat. Tako je l8t Edinost izhajal do konca leta
192:5. nakar je nastopil svojo pot po štirikrat na teden. Resnici na ljubo moram konštatirati še to, da pri vsem tem nosi glavne zasluge sedanji urednik Ave Maria Rev. P. Kazimir Zakrajšek. Bi ne bilo njega, bi danes ameriški Slovenci najbrže ne imeli nobenega neodvisnega ne političnega in ne nabožnega katoliškega lista.
POKOJNI FRANK GASPARI,
naš marljivi in navdušeni sotrudnik za Cleveland, O. Tisoče naročnikov nam je dobil ta mož in žrtvoval za čast Ma-rijipo in njen list marsikak korak in mar-sikako finančno žrtev. Ko je umrl j*; zapustil $500.00 v podporo lista. Ne bi bili hvaležni, ko bi se tudi tega velikega svojega dobrotnika ne spominjali pri tej slavnostni priliki. Kako bi se bil tudi on veselil, ko bi bil še živ. Toda knjiga njegovih dobrih del je bila popisana in angelj varili jo je zaprl, Bog ga je pa poklical k sebi, da mu je plačal. Tudi tega našega blagega dobrotnika se bomo te dni hvaležno spominjali in zanj molili pri "Mariji Pomagaj."
Moja malenkost je prišla h listu leta 1920. Prišel sem odkrito povedano iz navdušenja za katoliško časopisje. Tedaj je bil list še tednik. Takoj smo ga začeli izdajati vsak drugi teden po dvakrat in vsak drug teden po enkrat. Leta 1921. smo ga začeli
izdajati redno po dvakrat na teden. List kot tak je bil "švoh" in vse finančno breme je nosil tedaj list "Ave Maria". List Edinost se daleč ni pokrival sam. Vsled notranjih težkoč, ki so nastale med slov. oo. Frančiškani samimi radi denuncijanstva sovražnikov, celo v Rim, so bili leta 1923. avgusta meseca oo. Frančiškani primorani tiskarno, hišo, v kateri je tiskarna in list Edinost, prodati. Gotovo je, da je to voditelje tiskarne bolelo. Prišli smo do točke, ali naj vse skupaj pade in nečastno pogine, ali pa naj se organizira na novo ter na novo poizkusi srečo junaško za katoliški tisk. OO. Frančiškani so popolnoma odstopili. Tiskarna je bila naprodaj. Vposljenci smo se , pogovarjali, kaj bi ukrenili. Nekateri so kazali zanimanje, drugi ne. Končno smo pristali trije: poslovodja v tiskarni, jaz kot urednik Edinosti in upravnica listov. Sklenili smo podjetje oz. delnice, kolikor so jih oo. Frančiškani la-stovali prekupiti ter organizirati celo stvar na novo. Zaupajoč v Božjo pomoč ter v zaupanje naroda smo šli krepko na delo, zavihali rokave in kot kaže sedanjost se ameriški Slovenci polagoma bližajo uresničenju katol. dnevnika .
To je zgodovina lista Edinost, katero sem omenil radi tega, da bo narod bolje razumel, s kakimi težavami so se imeli boriti oo. Frančiškanje. Podjetje in list "A-ve Maria," katera je vse to držala na svojih ramah in, kakor uboga zapuščena vdova, je skrbela še za drugi katoliški tisk, in ga kot dobra mati vzgajala, dokler ni dorastel in mogel sam med svet. Da, če zasluži kdo ime mati, ga zasluži v polnem pomenu besede naš slovenski nabožni list "Ave Maria", zakaj ona je mati našega katoliškega tiska. List "Ave Maria" je pomagal, da se je dvignilo danes lepo razvijajoče slovensko katoliško tiskarska podjetje, katero je lansko leto
1 r,c,
V TK tt rvr s-
"AVE MARIA'
»i* V.rV ;. V,y V. H jfi*
T*	r*' r* r' r'
rešilo smrti najstarejši slovenski list Amerikanski Slovenec. Torej če bi ne bilo tega podjetja je jasno, kaj bi bilo v tem oziru danes s katol. Slovenci. In to podjetje, ne smemo pozabiti, da je "Ave Maria" skoro na krožniku izročila slovenskemu lajištvu in drugim, da ga sedaj vodijo naprej in izpopolnijo v korist naroda, kakor to zahtevajo zmedene socialne razmere ameriških Slovencev.
Da, Tebi, mati katol. tiska, se i-mamo zahvaliti ameriški Slovenci, da se danes svita med nami, da poganja izpod* razvalin zavožene in škodljive protiverske politike novo upapolno življenje. Tebi se imamo zahvaliti, Tvojim mater-nim opominom, s katerim si v nas ameriških Slovencih vzbudila kot dobra slovenska mati čut do drugega dostojnejšega življenja, ko-jega pot vodi iz doline zmedenosti nazaj navzgor k veri naših pradedov. Za Tvoj osemnajsti majnik Ti pokladam ta šop svojih skromnih spominov. Kot časnikar Ti želim, da bi bila odslej Tvoja pot posuta bolj s cvetjem kot trnjem — tega si okusila dovolj v Tvojih mladih letih, zato ni nič več kot prav, da se te ameriški Slovenci za letošnji majnik spomnimo in Ti vsak izmed nas položi vsaj eno cvetko na Tvojo težavno pot in ta cvetka naj bo v obliki novega naročnika!

MARIJINO IME.
Rev. P. Evstahij Berlec, O. F. M.
Duši moji pesem draga tvoje je ime, Marija; ti me čuvaš, Mati blaga, če preti peklenska zmija, varstvo sladko je ime, vse pošasti koj zbeže . . .
"Rajskim zborom ljubeznivo, o Gospa, ime je tvoje!" Cerkev kliče z vero živo in koraka skozi boje — varstvo sveto je ime, zlobneži zaman besne . . .
Zdrava Mati, o Marija, draga naša boljša Eva, Mati živih, melodija, ki na vekov vek odrineva; srečno vsako je srce, ako ljubi to ime . . .

Slavnostni odmevi iz naroda. P*^
Pueblo, Colo.
A J SE izgovarjamo še tako spretno, 'resnica pa | le glasno upije, da pustimo dopisovanje v katoli-„,,.... ške liste le preveč mali Sipa kopici marljivih rojakov. '■■' Samozavesti nam manjka "olj nego zmožnosti. Vidimo res tolikanj Plemenitega in dobrega pri drugih narodnostih med katerimi živimo, in tolikanj v»'dno čitamo, vendar vse to obtiči pri nas saniih v kakih kotili, mesto da bi povedali o tem tudi drugim.
Iz coloradskih hribov in dolin bi ros ""oralo priti časih kaj zanimivega, posebno še sedaj majnika, da bi s tem poveličevali Marijine dneve. Pa poskusimo! "ariji bode všeč. ako po svoji moči vku-Jenio nekaj svetlih kamenčkov v njeno "•ajnikovo krono, in ako vpletemo nekaj milih cvetlic v vence hvaležnosti, katere J' pletejo številni narodi sveta.
Naša "Ave Maria," kdo si upa to ta-•"ti, marljivo razširja med narod izvrstno berilo, ki zatira mnogo plevela, ter neprestano budi zaspane moči. Na slovenskem polju se opaža dosti več krepil-"ega sadu. na naših duševnih livadah, prej tako usušenih, sedaj precej lepo cvete, '-edina je vsaj nekoliko obdelana. Vse to je storil list "Ave Maria."
Mi Slovenci in Hrvati v Puebli zlasti sedaj potrebujemo Marijine pomoči, ko gradimo in plačujemo prostorno, zares krasno šolo za našo mladino. Imamo res Precejšnje število vnetih faranov, pa bre-mc ie le pretežko, ako ne pridobimo v«-h rojakov za sodelovanje pri tem or-laskem podjetju. Toda naše prošnje in o-Pominjevanja in še najboljši izgledi ne bodo dosegli, če nam ne bo Marija Pomočnica ogrela mrzla močno preblaje- 1 "a srca. Kai nam pa pred vsem manjka, Posebno danes in sicer povsodi? Ali ne "'ar: ljubezni do božje časti, ljubezni, Prave ljubezni do mladine in ljubezni do dela? Ljubezen hira. mržnja raste.
I"o pa vernim katoličanom nikakor ne Sl"e podirati poguma. Sveti pogum se "lora vspeti toliko višje, da ne bodo vs-Pevale sovražne moči. Pri takem delu je barija Pomočnica z nami, z njeno polnočjo bomo vse dosegli. Saj vidimo. Kako Marija spremlja svojega Sina na Vsili potih za človeški blagor; ga sprem-'-'a sočutno na potu nepopisnega trnlje-"Ja. Njegova pota so njena pota. Duš-"p slepi. da. popolnoma slepi bi morali |>iti, če bi si ne poklicali Marije za svo-1° spremljevalko, na tem velevažnem poji' našega podjetja. Da. rada nas sprem-'ia, tako rada, kakor je rada spremljala Svojega Sina. Naše delovanje za mladino je njei boli pri srcu. kakor nam sa-"I'm. St. Mary's school naj bo v pravem Pomenu prav njeno delo.
^lili nam list "Ave Marija" obdeluie '"arljivo srca naših faranov, istotako "A. , ■ & Edinost." da nam ni potreba vedno Jezika brusiti in preveč faranov nadlego-
vati s prošnjami. Ali mar nimamo zato dosti vzroka hvaležni hiti slovenskim Frančiškanom, da so se zavzeli za katoliško časopisje? Duhovniki in pa sploh slovenski narod ima v njih pred seboj in za seboj vrle moči, ki neumorno širijo med nami prepotrebno omiko. Plevel in pleve se po njih delu mori in odpravlja, zlato žilo se seje, ter pripravlja za dušno krepilo. Mi, dostikrat tudi najpridnejši delovalci, postanemo dostikrat preveč lokalni, od sile enostranski. I'a si mislimo: zakaj pa ravno tam? Pa zakaj ravno oni? Vendar ali ni dela dosti za nas vse. da ali nas ni še veliko premalo? Pravega delovanja za božjo stvar, za blagor naroda — mora kar veseliti, ako vidi. da ima kdo drugi vspeh na tem polju. Prijateljsko tekmovati pa tudi smemo, da, še prav potrebno je! Če nam je mogoče posnemati, dobro! in če se nam posreči tekmece prekositi, še stokrat bolje! Dodelano ne bode nikdar! V vinogradu Gospodovem bo vedno delavcev KlO-krat premalo.
Edinost in pa različnost je, dovršena lepota. Bog sam, cerkev po iNjegovem navdihnjenju ima razne vrste sotrudni-kov. Svetska vrsta delovalcev ie naredba božje modrosti in ljubezni. Potem pa toliko vrst redovnikov in redovnic! Mili Bog noče pehati in siliti vse v eno vrsto. On vabi, kliče, daje sposobnosti za razne stanove. Ako postanemo vneti za pravi blagor svojega bližnjega, mi lahko naredimo čudovito veliko! Eden sani pravi služabnik na pravi poti stori več za blagor svojega bližnjega, več, dosti \cč kakor tisoče drugih. Komu ni znano, da danes največ vpljiva na srca dobro berilo? To blago sredstvo prijazno poživlja na tisoče duš, ki bi drugače hirale in se pogubile. To plemenito delo pa ne o-pravljajo le oni, ki pišejo v katoliške li-ste,ampak vsi oni. ki jih podpirajo in širijo ob vsakej priliki. Neizmerno veliko lahko storimo!
Pred tisoči in več leti je bilo zares težko dobiti berila. Morali so knjige le pre-pisavati. Počasno delo! Knjige so pomenile veliko bogastvo. In vendar je že naš sveti ustanovnik. sv. Benedikt, tedaj v 6. stoletju oskrboval knjige v svojih samostanih, da so redovniki in redovnice brali v svojih sobicah in pa da se ie bralo skupno, še celo pri vseh obedih. Spoznal je, skušnja ga je učila, da so redovniki in redovnice le tako mogli ohraniti stanovitnost v svojem svetem poklicu ter jih ie le tako mogel pripraviti za koristno delovanje med narodom. Istotako nai-demo pri vsakem ustanovniku redovnih hiš.
Ali ni bil naš najslavnejši škof Slomšek enakega prepričanja? Ali ni bila njegova največjo zasluga v tem, ker je pošiljal med naš narod knjige dr. sv. Mohorja in druge svoje spise? Tako so delovali in delujejo najplcmenitnejši pri-ialelji človeške družbe. Oj, kako Uihku
postanemo največji dobrotniki svojega bližnjega, in zlasti svojega naroda! Navdajati nas mora samo želja, močno hrepenenje širiti povsod, kjer živimo, krščansko berilo. Zasluga pred Bogom ene same osebe lahko postane večjo kot ti-sočev, da milijonov drugih, ki ne spoznajo vrednosti dobrega berila.
P. Cyril Zupan, O. S. B.
Joliet, 111. — Prosim Vas za par vrstic v našem priljubljenem listu "Ave Maria, katerega želno pričakujem vsaki mesec, da mi razvedri srce, ker nimam komu se potožiti kot ljubi materi Mariji. Imam sicer še zemeljsko mater, katera pa sama trpi žalost in trpljenje. Bolna je in stara in zapuščena. Vsi otroci smo se razkropili vsak za svojim kruhom. Zato se pa moremo zateči v vseh stiskah in težavah samo k naši nebeški Materi po tolažbo. In Vaš list nas budi k tej ljubezni do Marije.
Katarina Simonič.
Joliet, 111. — Kot naročnica"lista "Ave Maria" prav od začetka od kar je začel izhajati, se oglasim sedaj pri tej slavilo-sti. Zelo priljubljen mi je ta list, da ga ne morem dejati iz rok. dokler vsega ne preberem. Želim, da bi ga brala vsaka slovenska mati in slovenskih mater hčere in se naučile ljubiti Marijo in se ji priporočati.
Anna Loparetz.
Joliet, 111. — Kot star naročnik lista "Ave Maria" prav od začetka in vsa leta do danes sc mi zdi. da je moja dolžnost. da ne molčim ob tej slavnostni priliki, dasi je moja roka stara in žuljeva in težka za pisanje. Vendar ne moreni se premagati, dal bi ne dal duška svojim ču-tiloni. ki me navdajajo, ko čujem. da bo list "Ave Maria" moj dolgoletni ljubljenec in prijatelj slavil svoj slavnostni dan. Zato Vam iz dna svojega srca kličem: Bog Vas blagoslovi še mnoga leta. da bi krepko šli svojo pot naprej kakor do sedaj. ne glede na desno ne na levo! Vse neklenske moči Vam ne bodo škodovale, ker sta z Vami Bog in Marija. To sem videl vsa dolga leta. Srčni pozdrav listu "Ave Maria" in vsem naročnikom.
Jernej Muhič in hči.
Joliet. 111. — List "Ave Maria" berem že dolgo vrsto let in sicer vsikdar z veseljem. Moja srčna želja je, da bi ga brali v vsaki slovenski hiši po celi Ameriki. kier še bijejo slovenska srca ljubezni do Marije.
Rozi Glavan.
Joliet, 111. — List "Ave Maria" pri nas vsikdar prav z veseljem beremo ker nam vsikdar prinaša toliko zanimivega, da razvedri dušo in srce. Naj bi našel svojo l>ot v vsako slovensko hišo.
Frank Papež in soproga.
Joliet, 111. — Kot večletna naročnica lista "Ave Maria" in zvesta čitateljica njegova, katerega berem po Vaši zaslugi, Vam izrekam srčne čestitke za to slavnost. Želim in molim v ta namen, da bi Bog na priprošnjo Marijino poslal žarek milosti božje na vse naše zašle rojake, da bi se vsi vrnili nazaj k Bogu in k Mariji. Zato kar naprej delajte, kakor ste do sedaj in marsikoga boste še rešili!
Margareta Shuklje.
-o-
Joliet, 111. — List "Ave Maria" težko čakam vsaki mesec prav željno in sem njegov naročnik prav od začetka in želim tudi ostati do smrti in želim, da bi ga brale vse slovenske družine v Jolietu in po celi Ameriki.
John Jerman in soproga. -o-
Joliet, 111. — Sprejmite iskrene pozdrave od Vaše stare naročnice. Srce bi rado več povedalo, kot more roka napisati. Povedala bi rada kako rada berem list "Ave Maria." Zato sem se vsikdar potrudila ga razširiti, kjer sem le mogla. Bog Vam- povrni, gospod urednik. Vaš trud in za vse, kar storite za slovenski narod.
Apolonija Struna. -o--
Joliet, 111. — Kot star naročnik lista "Ave Maria" Vam izrekam svoje popolno priznanje, katero se le more dati, za obilno dobro delo, katero ste vršili vsa ta leta za Boga in za narod slovenski v Ameriki. Marsikaka bomba je že letela nad Vašo glavo od vseh strani, Vi ste šli pa vsa ta leta mirno svojo pot naprej po začeti poti. Vi ste z listom "Ave Maria" storili nezmerno veliko dobrega za naš slovenski narod, ki Vam bo vsikdar hvaležen in Bog in Marija Vam bosta pa plačnika.
Anton Lilek.
Joliet, 111. — Ne morem najti primernih besedi, da bi dal duška svojim čutilom in bi Vam dal priznanje, katero Vam mora dati vsak zavedni katoliški Slovenec v Ameriki, da ste pred leti prišli na idejo in začeli izdajati ta lepi list in da sta ga nam ohranili skozi toliko težav in zaprek. Marsikaka slovenska duša bi se že bila potopila v morju brezverstva, da je niste Vi rešili s tem lepim listom. Zato kličem Bog Vas živil Le hrabro naprej s tem Bogu in Mariji dopadljivini listom.
John Simonič. -o-
Joliet, 111. — Kot večletna naročnica izrekam Vam svojo srčno zahvalo najprej nebeški Materi Mariji potem pa Vaiii, gospod urednik, da nam dajete tako lepo dušno razvedrilo že toliko let. Res so se zaganjali v Vas od vseh strani iii hoteli odvrniti od tega dela in nam ukrasti ta lepi list, zato ker hudobni duh ne more slišati imena "Marija." Zato se jeze zvija, ko ga samo sliši. Vendar o-pravil ni nič in ne bo nikdar, ker Bog in Marija sta močnejša. Zato le pogumno naprej.
Agnes Turk.
Joliet, 111. — Kot stari naročili lista "Ave Maria" želimo mu ostati še za naprej zvesti dokler nam bo Bog ohranil ljubo zdravje, da bomo mogli zaslužiti iu podpirati katoliške liste. Srčni pozdrav vsem naročnikom.
Paul Dolinšek in soproga. -o-
Joliet, 111. — Kot star naročnik Vam želim ljubo zdravje in obilo blagoslova božjega v Vašem trudapolnem delu za razširjenje katoliškega tiska, brez katerega bi postala med nami ameriškimi Slovenci že verska puščava. Že so tulili volkovi in medvedje nad Vami in se veselili svoie zmage, pa z božjo pomočjo so potisnjeni v kot v svoje brloge nazaj in sedaj od tam jezno sikajo nad vami. Toda moč jim je strta in jim bo še bolj, ker zmaga mora biti vsikdar na desnici
uršulinka iz Ljubljane, naš nabožni si; lista "Ave Maria" stanovitno pomagal popevanke, s katerimi se je marsikak bežni do Marije in do njenega ženina
in ne na levici. In Vi, gospod urednik le naprej pogumno, mi pa smo in osta-nemo še naprej za Vami in z. Vami do zadnje zdihljeja.
Frank in Marija Čulik.
-o-
Joliet, 111. — Dobil sem Vaš list, v katerem me prosite, da bi kaj spisal za slavnostno izdajo lista "Ave Maria" za 'c' tošnji maj. List "Ave Maria" je edini na* božni list za Slovence v Ameriki. Ne te-čem "katoliške" Slovence, ker smo vsi. ki govorimo sloven ski jezik, KATOLIČANI. Vsi smo bili rojeni od katoliški^ starišev. Vsi smo bili krščeni in vzgoje"! katoliško. Ce se danes ne priznavamo vSI kot taki s tem ni rečeno, da nismo katoličani, temveč smo samo odpadnik1' Zato bi morali biti vsi mi navdušeni za ta lepi list in ga širiti od vzhoda do za-
k, ki je skozi vsa dolga leta življenja nm pošiljala svoje krasne iu prisrčnc rzlo slovensko srce zopet ogrelo v lj"" tsa. Hvala ji tisočerna.
Č. MATI ELIZABETA KREMŽAR,
hoda, od juga do severa. Vsi katoličani ljubijo Marijo in tudi mi bi jo morali in tudi nam bi moralo biti največje veselje kaj pomagati pri razširjanju njenega češčenja. Jaz bi si želel imeti glas, ki bi segal od New Yorka do San Francisco, da bi zaklical vsem Slovencem, ki prebivajo tukaj v Ameriki: Slovenci, nazaj k Mariji! Kdino po Mariji se pride k Jezusu in tako v nebesa!
O zgodovini lista "Ave Maria" bi rekel to le: Ko je list "Ave Maria" prvič ■zšel v mestu New York, bil je še prav skromen in majhen listič. Bil je kakor otročiček, rojen pred časom. Toda že takoj takrat ga je vsaka poštena slovenska duša vzljubila, ga z veseljem naročila in z veseljem čitala. Takrat sem bil v White Kiverju v Micli. na svoji skromni kmetiji. Tam nam je bilo vsako katoliška časopisje v tolažbo ob nedeljah, ko nismo inieli svoje cerkve blizu. Vsako drugo ne-delio smo imeli sv. mašo, drugače smo morali pa z vozom 13 milj daleč do cerkve in zopet 13 milj nazaj, da smo bili Pri maši vsako nedeljo. Ako je bilo grdo vreme sploh nismo mogli, ker so bila 1'ota tako slaba, da ni bilo mogoče priti do cerkve. Zato smo se toliko bolj zanimali za dobro krščansko berilo .časnike in knjige. Razveselila nas je "Ave Maria", katero smo dobivali posebno radi Poleg Amerikanskega Slovenca. Bogoljuba, Salezijanskih Poročil in knjig Mohorjeve družbe. Od tistega časa dalje sem bil naročnik lista "Ave Maria" do današnjega dne. Ako pomislim nazaj na ono leta, res trda nam je šla v White
Riverju nam slovenskim farmarjem. Ko smo prišli tja, prišli smo v gosto ložo, kjer ni bilo drugega kot brastje in goščava. Sove so skovikale okoli nas in kače so se plazile okrog naših bornih stanovanj. Zajci so bili naši sosedje. Kamor smo šli od doma, smo morali nesti seboj veliko gorjačo, da smo bili pripravljeni vsikdar za boj proti velikim strupenim kačam, katere smo srečavali in branili svoje življenje. Danes je seveda drugače. Kateri so bili zdravi in trdni, so si pomouli in imajo sedaj lepe kmetije. Imajo skoraj vsi svoje avtomobile, da zdrčijo v cerkev brez težav. Imajo tam sedaj dobrega dušnega pastirja in je stalna fara pri cerkvi sv. Mihaela na Bruns-wicku.
Od tam sem se preselil sem v Joliet — v slovenski ameriški Rim, due 5. a-prila 1917., po 36-letni odsotnosti. Velik je bil vtis, katerega je name naredil prihod v Joliet. Kolika sprememba! Po tolikih letih sem se vrnil nazaj. Kjer so preje stale podrte "šende" in bajte, sem našel lepe hiše in krasno cerkev sv. Jožefa, šolo in župnišče. Slovenskega ljudstva kar mrgoli. Šolskih otrok je vsako iutro polna cerkev. Našel sem krasno slovensko petje. Koga bi vse to ne razveselilo? Počutil sem se naenkrat kakor doma. Na vsaki ulici skoraj je cerkev različnih narodnosti. Vendar slovenska cerkev prekosi vse druge v lepoti in velikosti. Vendar ne smem zatajiti, da sem se prvo leto počutil v Jolietu popolnoma tujega. Vsi prijatelji, katere sem pustil v Jolietu pri svojem odhodu na farmo, so
Mr. in Mrs. Marko Bluth, Joliet, 111.
bili že v zemji, ali pa so bili že sivi starčki, kakyr sem bil tudi sani. Najprej mc je pozdravil Alex Plut in ine predstavil Jožefu Muhiču, staremu zastopniku "A-ve Maria." Pogovor nam je kmalu prišel na naše katoliško časopisje in mož me je takoj hotel prikleniti k listu "Ave Maria" kot zastopnika. Seveda sem se branil. Kako naj jaz, tujec, ki nikogar ne poznam v celem Jolietu, sprejmem na se to nalogo? Kako naj kaj dosežem? Vendar ni odnehal in ni odnehal, dokler me ni pregovoril in sprejel sem. "Pa naj bo." sem mu rekel, "saj gre za čast Marijino. Poskusil bom, kar bom mogel narediti to pa bom." Začetek je bi! v resnici težak. Vspehov sem imel tako malo, da sem omagal kot sv. Peter, ki je prišel v Rim. Hodil sem od hiše do hiše večkrat po celi dan zastonj. Ničesar nisem opravil. Pa sem začel misliti in sem sam sebi rekel: "Marko, tu se gre za dobro stvar, ne obupaj! Marija bo s teboj!" In res dobra misel mi šifie v glavo. Sel sem k sv. maši in se priporočil Mariji. Nažgal sem lučko pri .Mariji Pomagaj v kapelici v ta namen. In res od tedai je bilo od dne do dne bolje. Nisem imel sicer tako velikega vspelia. kakor moj "partner" Jožef Muliič. < )n je več storil en dan, kot jaz celi teden, zato ker njega vsakdo pozna in vsakdo spoštuje. Vendar od tedaj sem poskušal storiti za list "Ave Maria" kar in kolikor sem mogel do danes in bom še dokler me Bog pusti pri zdravju in življenju. Ne bom odnehal in vlečem svoje stare kosti počasi vsak dan od hiše do hiše. razitii kadar sem kaj bolan ali ako je le preslabo vreme. Svoje zdravje moram pač tudi čuvati, ker visim nad grobom in me vsaka najmanjša sapica lahko, otrese kakor ovenel list v grob.
To je ob kratkem moja zgodovina mojih zvez z listom "Ave Maria."
Listu "Ave Maria" pa želim, da bi še nadalje napredoval in deloval, kakor je do sedaj in bi še veliko slovenskih src ogrel za Marijo in za Boga. kakor je do sedaj. Narod slovenski v Ameriki mu bo hvaležen.
Iskreno pozdravljam ob tej slavnosti urednika iu upravnika lista "Ave Maria." vse naročnike v Jolietu in se jim zahvaljujem za dosedaj mi skazano naklon ie-nost in zaupanje. Naj vse Marija blagoslovi! Pozdravljam tudi vse naročnike po celi naši novi domovini iu vse pozivam: bodimo zvesti naročniki lista, ki nas navdušuje za zvesto ljubezen do naše nebeške matere Marije. Naročniki lista Ave Maria, enkrat ob smrtni uri Vam bo v tolažbo, ako ste bili naročniki iu dobrotniki tega lista in ste ga podpirali. Marijin list je to. Plačilo boste dobili pri svoji nebeški Materi Mariji.
Z Bogom in Marijo.
Marko Bluth, zastopnik.
Opomba urednika: — Solze morajo zaigrati vsakemu v očeh, ko čita te prisrčne besede našega zvestega naročnika in vzor katoliškega moža. Kako ie gaulji vo. da je svetni človek toliko žrtvoval za napredek katoliškega lista in toliko
storil za njegov obstanek in njegovo razširjanje. Kaj bi bili dosegli, ko bi imeli v vsaki naselbini po enega moža s toliko veliko dušo in s tolikim velikim srcem J
Kako smo ponosni na takega moža, da ga imamo čast šteti med svoje zastopnike in prijatelje. Mr. Bluth, sprejmite ob tej slavnostni priliki prav iskrene in prisrčne pozdrave in stoterno liog plačaj, kar ste storili za nas!
Objednem se pa prisrčno zahvaljujemo drugemu možu vzoru in poštenjaku v Jolietu. pravemu apostolu katoliškega tiska, Mr. Jožefu Muhiču, ki je za Joliet toliko storil za list "Ave Maria." da mu nikdar ne bomo mogli poplačati. Vendar, nebeška Mati je videla vse njegove korake, vse njegove velike žrtve, katere je prenašal za njen list in naj bo prepričan, da bodo vse te žrtve krasni biseri v njegovi kroni večnega plačila, ki ga čaka pri Materi. Ne, Mati nikdar otroku ničesar neplačanega ne pusti, kar je storil za njo. Kako naj nebeška Mati pusti neplačane vse te obilne žrtve, kar je ta veliki naš dobrotnik storil za njo.
Bog živi naša krepka stebra v Jolietu: Mr. Jožefa Muhiča in Mr. Marko Bluth!
UREDNIK.
"AVE MARIJI" ZA ŠMARNICE.
Napisal Michael F. Kobal.
Mnogo let nazaj je že tega, ko se spominjam, da sem dobil prvič v roke iztis lista "Ave Marij.a," katerega sem prvič takorekoč bolj iz radovednosti pregledal in prebral.
Ko sem bil gotov, sem si mislil: "No. moj Bog že zopet pridige, doma pridige, (moj zdaj že pokojni oče so mi namreč včasih kako krepko kratko pridigo naredili) v nedeljo v cerkvi pridige, tukaj zopet pridige in samo nabožno berilo." To se mi je takrat zdelo, da bi bil prevelik svetnik postal, če bi se me vse to prijelo.
Nerad sicer, vendar priznati moram, da sem si tudi jaz takrat mislil: "kaj nam je pa treba takega lista, saj imamo duhovnike in cerkev, da poskrbijo za naš dušni blagor."
Tako sem mislil in sodil takrat še kot lahkomiseln, neizkušen in neveden mladenič. Da je hudobec te moje misli in sodbe potrdil, o tem sem zdaj popolnoma prepričan.
Vendar pa, ko sem potem še večkrat dobil v roke list "Ave Maria", so se mi te "sitne pridige" in drugo "nadležno nabožno berilo" vendarle globoko in blagodejno v spomin vtisnile, tako da sem si potem še list A. M. naročil in je. zdaj že precej dolgo vrsto let. takorekoč moje duhovno glasilo.
Bral sem ga. ko sem bil srečen in vesel, bral sem ga, ko sem bil nesrečen in žalosten, bral sem ga. ko je vladal mir v moji duši, bral sem ga, ko so vladali viharji in dvomi, bral sem ga. ko je bila moja duša takorekoč pogreznjena v morje bridkih in težkih poizkušenj nesreče in skrajnega obupa.
O, še le zdaj sem vedel ceniti la li*t. ker tu sem vedno našel primerno, pra-
vo podučno in krasno berilo, katero je, kakor hladeče zdravilo na sklelečo rano zopet vtešilo nemirno dušo in srce.
Te vrstice polagam Majniški Kraljici v Njeno ljubljeno glasilo.
Naj ona izprosi in sipa žarke milosti potom svojega glasila name še vnaprej, kakor tudi na ves slovenski narod v tej novi naši domovini.
Kako resnične so besede pesnikove: O Marija moje želje. Kadar spomnim se nate. Žalost izgine in veselje Pride v tožilo mi srce. Ti deliš veselje, mir,
Milosti si blage vir.
__•
N. Braddock, Pa. — Mi je jako žal. <la ne morem več storiti za vas, kakor bi rad. laz sem jih že nekaj prestal za to! Včasih sem moral že tudi hitro stopiti, če ne bi bil dobil tudi za se kaj. Vendar vse sem rad storil, ker se je šlo radi Boga in Marije in za katoliško vero.	Jos. Lesjak.
Mr. Lesjak, je jako veliko storil za nas vsa dolga leta in pri tej priliki se mu javno prisrčno zahvaljujemo za vse. V nebesih je vse to zapisano. Mati Marija i-ma vse zaznamovano in tam bo sprejel plačilo, ker Mati ne pusti ničesar neplačanega.
--o-
Tioga, Wis. — V prijazni dolini na Dolenjskem leži mali trg Sodražica. V tem trgu živel je pred leti priprost a povsem pošten čevljar Bolte Pikec. S trudom svojih rok preživel je svojih šest otrok. Dostikrat mu je predla silno trda za obstanek a zaupal je vselej v božjo pomoč in vse se je premagalo. — Osebnih sovražnikov ni imel, vsaj poznal jih ni. Povsod je bil priljubljen. V družbi, kjer je bil on navzoč, bilo je vselej veselo. Povsod so ga radi vabili v družbo. Kar se tiče verskega življenja se ni nikdar sramoval pokazati, da je praktičen katoličan in da tak hoče ostati do smr-li, kar je tudi ostal. V omenjenem trgu se je ustanovilo gasilno društvo, katerega član je bil od ustanovitve do smrti. Bil je vnet, kadar je bilo treba nastopiti. Bil je nevstrašen, in to mu je izkopalo prezgodaj grob. V bližnji vasi v hudi zimi nastal je ogenj. Gasilno društvo je hitelo z veliko naglico na kraj nesreče, da pomaga gasiti in da reši, kar se da rešiti. Pri tem nastopu sc je pre-
hladil in od tistega časa začel bolehati in čez par mesecev moral je v bolniško postelj, iz katere ni več vstal. Udan v božjo voljo je trpel. Nikdar ni bilo slišati godrnanja iz njegovih ust. Hira' je od dne do dne in vidcld se je, da iz te postelje ne vstane več. In ta čevljar i" bil nihče drugi kakor moj ljubi in nepozabni oče. Bilo je dan pred smrtjo, k<> me pokliče k sebi. Misleč, da česa žel', takoj stopim k postelji in jih vprašani, če morda kaj žele. Odmajajo z glavo, da ne, ampak, da žele z mano govoriti. Primejo me za roko in solznih oči me potegnejo bližje k postelji z besedami: "Dragi Ludvik, kakor vidiš so moje ure štete. Dolgo ne bom več. Ne bojim se umreti. Morda sem danes do jutri. Vedno sem želel s tabo govoriti." tresočim glasom so mi dali več naukov, katere bodem rabil na potu življenja me prosili naj ostanem vedno tako. "Vedi. ljubi moj sin, da bodeš imel srečo, 'c ako bodeš ostal vedno tako, kot te vidim sedaj. Predvsem te prosim, ne P°* zabi Boga in molitve! Prosim te, skrbj po svoji moči za mater in ne zabi moli" za pokoj moje duše." Nazadnje mi polo-že roko na ramo in reko: "Blagoslovim te v imenu Boga Očeta Sina in sv. D"' ha! Bodi srečen in Bog naj bo vedno s teboj!" — Bilo je v jutro pred smrtjo-Vsa družina je bila zbrana pri postcl)1-Podali so vsem še enkrat svojo že sk<>-ro mrtvaško roko v slovo. Še enkrat stopim k postelji in jih vprašam, če morda žele, da pridejo še enkrat "z Bogom-"Seveda želim! Samo hitro, da ne bo Prc' pozno, bojim se, da ne včakam!" Hitim kolikor sem mogel. G. župnika dobim doma in povem jim, kaj želim. "Le hitro, hitro, da ne bo prepozno. Komaj sem pozvonil, bili so gosp. župnik "z Bogom" že odpravljeni. Hitela sva. kolikor sva mogla! — Prideva se o pravem času. Po sv. opravilu so gosp-župnik še nenavadno dolgo molili, ker so videli, da so trenotki očetu že šteti-— Komaj so bili gosp. župnik za luca) kamna od hiše, ločila se je duša telesa. Slišale so se samo še zadnje 1>C" sede: "Jezus . . .," in med tem so 17-" dihnili svojo dušo.
Nepopisna žalost me je obšla, a tolažil sem se. da so tako še 11a pot v večnost prejeli sv. popotnico — Kristusa.
Te vrstice sem zapisal v spomin "a
mojega očeta in v spodbudo otrokom,
da
so srečni otroci, ki spoštujejo očeta 1,1 mater. Blagoslov božji je vedno med nJ1 mi, o tem sem prepričan. — L. PeruSe^'
Forest City, Pa. — Radost me navdaja, ko berem, kako bo vesel letošnji tnal" nik za nas čitatelje lista "Ave Maria!" Blagor tistim, ki bodo imeli priliko se 1 Vami veseliti! Mi v daljavi se bomo n>o* rali pa samo v duhu združiti z Vami se veseliti in proslaviti ta velika dnev za ameriške katoliške Slovence. — Prl" poročamo se Vam pa vsem, ki boste tam, v molitev. Spominjajte se nas Prl Mariji Pomagaj in nas ji priporočite. bi se tudi na<i oddaljenih spominjala-
A. Gerchman,


Bridgeport, Conn. — Naši Slovenci še vedno ne vejo pomen ,n korist katoliškega časopisja. Posebno tukaj v Ameriki, bi ne snielo biti katoliške hiše, kjer '•> ne imeli katoliškega časopisa. ko imamo toliko sovražnikov za naše katoliško časopis Je_ in katoliško vero na vse stra-| Kadar sem agitiral za liste,| s° se nekateri izgovarjali na eni »ačin, drugi na drugi. Mogoče bodo pa le enkrat spoznali, da ,e najbolj vspešna pomoč za katoliško življenje v Ameriki dobro katoliško časopisje. — Pozdravljam pri tej priliki našega Velikega dobrotnika za vse katoliške Slovence v Ameriki — bla-Kodušnega urednika lista "Ave Maria," ki je bil že dolga leta dobrotnik naših ''""idgeportskih Slovencev in je obisko-yal to naselbino, ko še nismo imeli svojega duhovnika in ki j<i tudi izbojeval za "as samostojno slovensko župnijo in "ani pomagal dobiti duhovnega pastirja j!> je že trikrat imel pri nas sv. misi-Jpn in nas navduševal za katoliško življenje in vero.
Pozdravljeni bodite, gospod, in Bog naj Vas blagoslavlja za vse, kar ste sto-r'H dobrega za nas.
Stefan Sumen.
Bridgeport, O. — Iskreno pozdravljajo prvo slovensko romanje k Mariji Polagaj v Lemont. Kdor ne bo mogel biti osebno pričujoč, bo gotovo v duhu pozdravljal Marijo našo mater in se ji priporočal za varstvo in pomoč skupaj z oni-n'i. ki bodo tam.
Koliko je list "Ave Maria" storil dobrega med ameriškimi Slovenci, to ve-»lo posebno mi, ki nimamo slovenskega duhovnika. S kakim veseljem prečitamo vsako številko! Koliko podučnega dobivamo v vsaki številki za naše duhovno življenje vsa ta leta. Zatorej, rojaki, skazimo se hvaležni teniu listu s tem, da ga S'rimo in mu pridobivamo novih naroč-"ikov. Ti. o Marija, pa blagoslovi tiste, ki delajo in se trudijo s toliko vnemo za "as!
Mary Hoge.
Willard, Wis. — Leto 1908. je bilo rojstno leto naše slovenske farmarske naselbine Willard, Wis. Približno isto leto je tl'di rojstno leto našega nabožnega lista "Ave Maria." Naravno, da je vzelo v<-č let časa, predno je naš nabožni list ,)r'čel zahajati in vršiti svojo misijonsko delo tudi po takrat še javnosti nepozna-in zapuščeni naši naselbini. Edini katoliški list, ki je takrat zahajal k nam. je "Am. Slovenec." in še temu je bila Pot zaradi finančnih razmer zelo ovira-"a. Poleg tega se tudi takrat ni nihče Zmenil za nas. Kdo bi se pa tudi zani-lnal za te "woodpickarje" v wisconsin-skih pragozdih. Ni čuda, da je marsikateri v tcln tihem kotičku naše zemeljske oblo obupan vrgel puško v koruzo in lo Popihal nazaj v šumni svet. Drugi smo Se v upanju na boljše čase borili za ob-stanek. Ob raznih sestankih smo se več-
Ugledna družina Mr. Ferenchaka v Bridgeport, Conn.
krat razgovarjali tudi glede naših verskih razmer. Rezultat takih pogovorov je bil. da je eden ali drugi nehote vsklik-nil: "Nahajamo se pač Bogu za hrbtom!" ne da bi mogli kaj posebnega ukreniti.
Pogum nam je rastel, ker se je naša kolonija takrat hitro množila. Če je e-den obupal, je prišlo na njegovo mesto deset drugih. V takem položaju nas ie našel pred šestnajstimi leti tedanji Vaš potovalni zastopnik "Ave Maria," Mr. Mihael Železnikar, kateri še danes zvesto deluje na polju kat. časopisja. On je vršil prvo misijonsko delo v naši naselbini, ko je razširjal list "Ave Maria." Podala sva se po naselbini za novimi naročniki. Zapre^la sva mladega brhkega konjička v "bugv." Četudi je imel eno nogo malo krajši, imel je vendar še tri zdrave, zato se ni dosti zmenil ter jo hitrih korakov ubiral naprej. Tako sva lahko obiskala tudi več milj oddaljene rojake. Imela pa sva nekoliko smolo z najinim "koleseljnom." Če prav je bil nekdaj eleganten, vendar je vse kazalo, da ima že več križev na sebi in je imel samo še glavne dele svojega ogrodja skupaj. Streho z vso drugo manj važno opremo je neznano kedaj in kam veter odnesel ali je drugače odpadlo. Ta ubogi, itari voziček je ječal pod nama ter pri vsaki manjši grapi milo zastokal, tako da se je bilo bati, da vsaki čas odpove službo. Oba s tovarišem, dobra zdravnika za take bolezni starih kočij, sva takoj vedela, da se enake vrste bolezen pojavi le v suši, zato ga zapeljeva v obcestno lužo in mu privoščiva nedolžnega okrepčila. Tn res pokrep-čal se je in je potem zopet mirno nesel svoj tovor naprej. Naj si bo pa že kakorkoli, težave so bile premagane. Mr. Železnikar, dasi sva se takrat prvič videla, mi je ostal še danes zvesti prijatelj, kateri se me spomni vsake praznike z najboljšimi voščili in lepimi spominki. Bog je blagoslovil njegov tedanji trud, ker so še danes večinoma isti naročniki ostali najbolj zvesti listu "Ave Maria" in tudi radi pomagajo pri agitaciji za list.
Žal, da jih je še mnogo, kateri pa zapirajo vrata lepemu Marijinemu listu "A-ve Maria" z raznimi izgovori. Večkrat sem se po celodnevni agitaciji skoro
praznik.rok ali samo z obljubami vrnil domov.
Da nekateri nočejo sprejeti v svojo hišo tega Marijinega lista, je največ vzrok, ker ga ne berejo in ga ne poznajo. Če jim pri de kedaj slučajno v roke, ga od-lože v kot. češ "saj to že vem iz molitvenika!" "Slišim v cerkvi:' "Vem iz sv. Pisma" itd. Ako bi pa list prečitali od začetka do konca nekaj številk zaporedoma. bi gotovo postali stalni naročniki tega lepega lista, ker bi našli v njem veliko zlatega zrnja neprecenljive vrednosti za vsakega katoličana. Slučaj mi je nanesel na rojaka, kateri ni hotel slišati, še manj pa citati kakoršenkoli katoliški časopis. In danes je jako marljivi in zvesti naročnik "Ave Maria" in ceni ta list nad vse druge Liste. Zakaj? Ker je list prečital in izprevidel pot, katero je treba zavzeti skozi življenje do sreče po Mariji k Jezusu.
Kakor jaz. tako je lahko še marsikateri drugi rojak hvaležen listu "Ave Maria," za njegovo delo, ko je razkrin-koval lisjake Kristanovega kalibra, da nas ni potegnil v svoj rdeči vrtinec mi-ljonskega fonda.
Kakor mi starejši, tako, če ne bolj. potrebuje dobrega katoliškega berila naša mladina. Mi odrastli, ako smo tako malomarni, da še nimamo dobrega kat. čtiva, nam ga ob priliki ponudi kaki dobri sotrudnik katoliških listov,. Tako pridemo, večkrat malo prisiljeni, do dobrega časopisa. Za našo mladino pade pa vsa odgovornost na stariše, ako jim ne preskrbijo dobrega berila. Ker pa naši mlajši malo ali pa nič ne čitajo slovensko. bi bilo prav, da si vsaka katoliška hiša poskrbi list "St. Francis Magazine," katerega izdajajo mesečno slovenski, oziroma slovanski oo. Frančiškani v angleškem jeziku. Dobijo se tudi drugi katoliški listi v angleščini, morebiti tudi par nikljev ceneje. Toda v prvi vrsti je naša dolžnost podpirati naše domače podjetje. In drugič izdajatelji tega lista kot taki bolj poznajo naše razmere kot tujerodni. Tak list je posebno potreben v krajih, kjer nimamo katoliških šol. Tu se z dobrim berilom veliko pomore do dobre vzgoje in izobrazbe v katoliškem duhu in obenem do poštene zabave. A-ko ne bomo dali mladini dobrega berila, si bode sama poiskala slabega. Slab časopis še močne korenine omaje, koliko lažje pa bo uklonil mlada drevesca, katera nam je Bog dal v oskrbo, da jih negujemo. Opomine starišev in župnika večkrat prezro, ker se jim to zdi že stara pesem. Ne znajo, kako se drugod, kjer so bili v katoliški šoli vzgojeni, verno soolnujejo pravila Marijine družbe, društva Najsvetejšega Imena in druge pobožne vaje.
Torej sprejmimo z veseljem list "St. Francis Magazine" v svojo hišo! Mala svota, ki jo izdamo v ta namen, mesto bi nas težila v poslednji uri, nam bode v veliko tolažbo. •— Frank Perovšek zast,
Johnstown, Pa. — Pozdravljena Majeva številka "Ave Maria", tudi iz naše naselbine. Saj ima tudi tukaj primeroma lepo število naročnikov. In kakor ima list "Ave Maria" neprecenljive zasluge za cel slovenski katol. narod v Ameriki, ki je nastopilo v najkritičnejših časih in se jel boriti proti našim zakletim sovra-Kom, žalibog, odpadlim bratom, za naše najdražje svetinje in je dosegel, da sc je katal. zavest med nami zbudila, in da se je začelo, posebno v zadnjem času, med nami veselo in živahno gibanje, ki kot zarja naznanja boljšo bodočnost, v kateri se ne bo več ubogega slov. izseljenca tako zapeljevalo, sleparilo, (arbalo in za nos vodilo kakor do sedaj, tako ima pa tudi Ave Maria zasluge .za posamezne naselbine. Tako se imamo tudi mi zahvaliti največ temu listu, da se je tukaj ohranilo še toliko dobrega krščanskega duha.
Mnogi, ki so pred leti dobili ta list v roke in so mu še zvesti naročniki, bi bili morda danes žrtev slabega časopisja. "Ave Maria" pa jim je pripomogel, da so spoznali vso puhlost protiverskih naukov, vso praznoto in revščino nevernega življenja in so ostali zvesti svoji veri, katera edina more človeka narediti srečnega na tem in onem svetu.
Saj je pa tudi v naselbinah, kakor je naša, kjer ni nobenega pravega zbirališča in vodstva in so rojaki samim sebi prepuščeni, dober, katoliški list edini, ki drži kviško in ohranjuje katoliški živeli, ki rojake obiskuje, poučuje, bodri in navdušuje ter spodbuja k Vsemu dobremu v milem slovenskem jeziku.
Ko sem prišel jaz sem pred petnajstimi leti, ni bilo tukaj nobenega katol. lista, protiverskih pa vse polno; zato se potem nisem več čudil od kot tako čudno mnenje nekaterih rojakov, med katere sem bil prišel kot "griner" iz starega kraja s popolnoma drugačnim prepričanjem, takoj ko sem pogledal v par številk G. N. in Proletarca.
Kot marsikaterega, so tudi mene skušali prepričati, da je vera humbug in biz-nes duhovnikov, da duhovščina v starem kraju tišči ljudstvo v teiiii praznoverja in nevednosti in da sc ljudje še le potem nekoliko "zbrihtajo," ko pridejo v A-nieriko, kjer je svoboda in da bom, kakor oni, tudi jaz kmalu spregledal. Povedali so mi med drugimi bedastočami. kakoršne so pač čitali v protiverskih listih, tudi, da je ljubljanski škof Jeglič dal ustreliti mladeniča Lundra in Adamiča (čudno, da, niso tudi trdili, da vojaški poveljniki mašujejo, pridigujejo. izpovedujejo ali celo birtnajo). Slišal sem od enih tudi da duhovniki v starem kraju branijo ljudem iti v Ameriko, ker se boje, da se ne bi tam' "zbrihtali" in spoznali, kako jih doma slepijo z vero, a obenem sem pa tudi slišal od drugih nekaj ravno nasprotnega, da so duhovniki krivi, da so slabe delavske razmere v Ameriki, ker preveč ljudi pride iz starega kraja, katere spravljajo slovenski duhovniki sem v Ameriko z Rafaelovo družbo.
Torej dve popolnoma različni trditvi,
ki ena drugo pobijate.
Mene seveda, ker nisem vere tudi v starem kraju kar na cesti pobral; da bi jo tudi ob prvi priliki takoj proč vrgel, ni to v veri prav nič omajalo, temveč me je v njej še bolj vtrdilo. Obenem se mi je pa tudi zbudila želja delati in sc bojevati proti protiverskemu tisku, ki se kar igra z nevednostjo ubogih slovenskih trpinov in jih spravlja ob vero in trezen razum, ki jim pamet popolnoma zmeša, da ne znajo več logično misliti in sc z drugimi ne morejo več razumeti, ter jih s tem dela dvakrat trpine in dvakrat sužnje.
Dalj časa sem poizvedoval za naslov "Ave Maria" brez vspeha, slednjič mi pa pride z Bogoljubom ena številka kot priloga in takoj sem ta list naročil in postal prvi naročnik "Ave Maria" v Jolin-stownu. Obenem sem pa tudi takoj začel zanj agitirati in ga med rojaki širiti, in ker je bilo to zelo težavno delo. sem se poslužil načina, ki se mi je zdel in pozneje tudi izkazal za najvspešnejšega: ker je bilo le malo rojakov, katere bi se dalo prepričati, da je list "Ave Maria." dober in pošten katol. list, ker so ga poznali samo iz napadov G. N. in sem jih le par dobil, ki so sc na list sami naročili, drugim sem ga pa kar sam naročil za celo leto, ali vsaj za pol leta. Iu polovica teh. če ne več, katerim sem bil list jaz naročil, se je potem na list naročilo. Tako sem najprvo ljudi z listom seznanil, in potem, kater« je bilo mogoče za list pridobiti, sc jih jc pridobilo. Mnogi pa če prav lista nimajo naročenega, ga vsaj poznajo.
Seveda kakor proti vsaki stvari, tako tudi so bili in tudi so proti Ave Maria.
Veliko so vedeli o tem listu, čeprav ga še nikdar videli niso, to pa samo zato. da hi druge odvrnili, da sc ne bi nanj naročili. Eni so trdili, da so v "Ave Maria" same laži in nič drugega, drugi so pa trdili, da v Ave Maria ni nič drugega, kot same molitvice. Zopet trditve ki ena drugi nasprotujejo in dokazujejo laž proti katoliškim listom in proti vsaki dobri katol. stvari od strani naših sovražnikov.
Iz lastne skušnje bi svetoval vsakemu, ki hoče razširiti "Ave Maria" v krajih, kjer tega lista še ne poznajo, da ga liu-dem vsaj za nekaj mesecev naroči in jih s tem najložje z listom seznani, ali da jim vsaj nekaj številk preskrbi in potem bo list sam agitiral. ker mnogo je ložie agitirati za stvar, katero ljudje poznajo, kakor pa za neznano stvar. Naj ti ne bo žal za tiste bore cente, ki jih izdaš v ta plemenit namen, kajti če s tem pridobiš listu "Ave Maria" zvestega naročnika, je to ravno tako dobro delo če mu list samo za nekaj časa naročiš, kakor če bi mu list naročil za toliko časa, za kolikor časa sc potem, ko si ga ti z listom seznanil, sam naroči, ker brez tebe bi se morda ne bil nikdar naročil.
Pozdrav vsem naročnikom in čitate-ljem "Ave Maria", listu pa mnogo novih naročnikov ter obilni blagoslov Božji.
And. Tomec.
Z letošnjim slavnostnim letom slav' tudi naš prijatelj in sotrudnik, Mr. An; drej Tomec svoje slavnostno leto. kaj" ta mladi mož je skozi 15 let stal krepko ob strani lista "Ave Maria" s svoji"1' krasnimi članki, v katerih je krepko odgovarjal nasprotnikom na njih napade i" se boril kot pravi junak. Marsikak n)c" govili člankov jc ali sleparjem v N'e«' Yorku ali rdečkarjem v Chicago kar sapo zaprl.
Naj povemo naročnikom, kako sni" prišli v zvezo s tem krepkim našim b°* riteljem za resnico in pravico.
Pred nekako 15 leti je bilo silno žalostno glede katoliške vere in katoliškega prepričanja med nami ameriški«1' Slovenci. Srcc me zapeče, ko se sar"° spomnim onih let. Tedaj je prišlo tako daleč, da je celo edini katoliški list. Aru-Slovenec dal prostora za dopis, v katerem se je nek slovenski farmar norčeval iz vere in molitev Smešil ie pošebn" procesije za dež. češ; da pa "v Ameriki nismo tako neumni, da bi prosili Boga za dež, raje si naredimo kanale, s katerimi si namakamo zemljo." Solze se111 imel v očeh, ko sem čital ta napad v ka* toliškcm listu. Imel sem že članek nap1' sail, v katerem bi bil protestiral. "Se j1' bom razdražil proti sebi" sem si misli'-"Počakajmo še malo. Preveč hudi s<] napadi od sovražne strani." Toda tako) v drugi številki Am. Slovcnco pa na'; dem iz Johnstowna, Pa. dopis, kjer nek1 And. Tomec krepko nastopi proti tem'1 sramotnemu napadu in ga krepko zavrne. Urednik Ani. Slovenca mu je d* sicer bolj v kotu prostor, toda priobč" ga je pa le. To je pa mene podžgalo Takoj sem se vsedel in napisal Mr. T0' meču pismo, mu častita! na tako možatem in krepkem nastopu in se mu za v imenu katol. Slovencev zahvalil Pova; bil sem ga, da bi tudi za "Ave Maria" kal napisal, ker sem videl krasne zmožnost1-katere ima ta fant. In od tedai pa do danes sva bila pa ves čas dobra priiatdl" in Mr. Tomec je že veliko spisal in veliko pomagal pri listu. Samo škoda. d:l mu zdravje ni pustilo, da bi ostal tu i,r[ listu za stalno, kamor smo ga hoteli tir1'1 leti dobiti, da bi bil tukaj porabit svoJc lepe zmožnosti v preseu in možatem stopit kot vojak Kristusov. Hvala niu t'* sočerno za vso pomoč! — Urednik.
McKinley, Minn. — Tudi jaz se t'r)' družujem vsem hvaležnim srcem, ki cele Amerike prav kar daieio duška fV°" ii hvaležnosti listu "Ave Maria", za kar je storil vsa ta leta za ameriške C|'J' vence. Naročena sem nanj od leta l'''' in reči moram, da mi je na redil mnoC" prijetnih ur. ko sem ga čitala mesec mesecem in sem dobivala iz njega mar*1' kako dobro misclj in lep nauk. ki me krepil iu vodil v mojem življenju, posd' no tukaj na severu, kjer smo daleč f' cerkve. Hvala ustanovnikn in urednik" kakor tudi sotrudnikom in dopisovat1' Ijem, ki se trudijo, da uaiii poskrbe t'1' ko lepo čtivo.
Mrs. A. Hegler
Forest City, Pa. — Brala sem v listu Ave Maria," da želite, da Vam kaj pišemo o Mariji za letošnjo majnikovo Številko, laz sem dolgoletna naročnica tega lista in se z veseljem odzovem temu Povabilu. Že kot mlada deklica sem rada Marijo častila in ji delala oltarčke in jih krasila s cvetlicami. Tudi v poznejših letih sem ji vsikdar zaupala in zato me Je tudi varovala v vseh hudih in težkih časih mojega življenja.
Pred mnogo leti sem bila z možem v Braziliji. Strašno je bilo tam življenje in trpljenje. Pravo suženjsko življenje! Pa Prišlo je še hujše. Mož mi je zbolel na roki in ni bilo upanja, da bi njegova roka bila še kedaj za delo. Podpornih društev ni bilo in nikake pomoči od nikoder. Sklenila sva zato. da greva domov v staro domovino. Res, poprodala sva vse, kar sva imela, da sva imela za vožnjo. Ko sva pa prišla do morja, so nama Pa na veliko žalost in strah povedali, da ne vzamejo na parnik nobenega potnika. ker je kužna bolezen razsajala po celem mestu in okolici. Kaj pa sedaj? V okuženem mestu ostati nam ni kazalo. Drugam nisva pa mogla. Svetovali so nama, da naj gre mož v bolnišnico, jaz Pa štiri postaje nazaj v šumo k gozdarjem služit za kuharico. Ustrašila sem se tega. Vendar ker si nisem vedela drugače pomagati, morala sva se odločiti za ta nasvet. Mož je šel v bolnišnico, jaz Pa v šumo z enoletno hčerko v naročiti. Oh. še zdaj me zona spreletava, kadar se spomnim na tisti strašni kraj. Sama bosta daleč na okoli. Sami možki in sa-»lo dve veliki baraki sredi tega gozda. V eni so bili Braziljanci in nigri, v drugi pa Hrvatje. Prva služba se mi je ponudila kuhat k Braziljancem, ki so bili samo "uiistrodori." gospodarji. O, kako sem se bala iti k tem divjakom, ker nobene ženske tudi tam nisem videla. Kako sem te-"'ai prosila Marijo varstva in pomoči. Se !'.' 22 let sem bila takrat stara, pa že tako preskušana. Te službe si nisem upala sprejeti. Dva dni sem bila zato brez stanovanja. Bivala sem pod nekim podstre-skom, kamor so delavci spravljali svoje orodje. Tudi hrane nisem imela, ker ni bilo tam nobene trgovine. Neki Hrvat, kateremu sem se smilila, mi je pa prinesel nekolike* borne jedi, da sem vsaj nekoliko jedla in dala otroku. Imel je končnico blizu barake. Ta Hrvat me je Pregovoril, da sem se slednjič odločila.
da sem šla v hrvatsko barako, kjer sem kuhala in prala 18 delavcem. Bila sem vesela, da sem bila vsaj med bližnjimi rojaki. Pogodili smo se, da bom s prvim januarjem nastopila to delo. Kuhinja mi ni delala preglavice, ker sem kuhala enkrat na dan riž in kavo, drugič pa fižol in kavo. Kruha nismo poznali, še manj mesa. Bilo je v resnici pasje življenje. Toda to bi še vse bilo. Toda kaj pa v drugem oziru? Mlada ženska, sama med samimi moškimi in to z različnimi pod eno streho — v gozdu. Vsak naj sam sodi, v kaki nevarnosti sem bila. Toda molila sem veliko in se priporočala Mariji, naj me ona varuje. In ali ni bilo to vidno Marijino varstvo, da me je obvarovala v tolikih nevarnostih? Da, moja čista vest in neomadeževana zakonska zvestoba sta bila samo darova nebeške Matere Marije, kateri nikdar ne bom dovolj hvaležna za nju. Pet mesecev sem tako delala in trpela v tistem strašnem gozdu. V tem času je pa mož srečno ozdravel, dobil v mestu stanovanje in šla sem k njemu, prevesela, da sem se tako srečno rešila iz tega strašnega divjega brloga. Črez nekako 6 mesecev seb dospela domov v domovino na Notranjskem.
Dragi čitatelj, ki te bore vrstice či-taš, prepričana sem, da si Ti sam na sebi morda še očitneje doživel Marijino materino pomoč in varstvo. Da. zaupajmo Mariji, priporočajmo se ji in Marija nas gotovo ne bo pozabila, dokler je mi ne bomo. Podpirajmo in delujmo pa prav vsi z vsem navdušenjem tudi za njen list, "Ave Maria", ki nosi njeno ime, nam tako drago in milo. Jaz podpirani in sem naročena že od kar je začel izhajati. Bila sem naročnica že prav od prve številke. — Pozdravljeni uredniki naročniki in prijatelji lista "Ave Maria." M. Š.
Chicago, 111. — Že je poteklo par let, ko sem zadnjič napisala par vrstic v ta častivredni in zasluženi list "Ave Maria". Prejšnji čas. in še za leto 1923. smo ženske imele svoj kotiček za dopisovanje in razgovore v tem listu. Ker pa smo večinoma spale, so ga nam vzeli in nas tako kaznovali, da sir.o morale celo leto molčati. Letos so nam zopet odprli stalni predalček, ako se bo nas kaj oglasilo, da bomo sodelovale, in pomagale vsaj z dopisovanjem, in na ta način zaslužile prostor, katerega so nam odstopili. Seveda, ako bo naša stran prazna, jo bomo
morale pa z dolarji pokriti. Toraj drage sosestre materinskih društev po vseli naselbinah, oglasite se in poročajte v list "Ave Maria" o vsem vašem delovanju in napredku. Ne več molčati, saj smo že pokazale, da znamo molčati, ako smo prav ženske, laz prav z veseljem poročam, da se pri nas čedalje več oglašajo naše žene in matere pod zastavo Marijino. Pri zadnjem shodu na S. aprila jih je 30 novih pristopilo. Čast jim! Nekaj se jih je že zopet oglasilo. Ako se jih priglasi vsaj 20 do meseca maja. bo zopet sprejem prvo nedeljo v juniju. Cenjene sosetre, na delo! Naše materinsko društvo mora šteti do konec leta 300 članic, tako recimo in tako mora biti. Ponovno vas vabim. Pridite Chicaške žene in matere, in stopite pod zastavo Marijino! Vrjemi mi, ako morda tudi prideš nazaj po daljšem času, nebeška mati Marija te bo rada sprejela pod svojo okrilje, ako jo boš zaupno prosila, in res želela postati v prihodnje njena hči. Toraj drage rojakinje vse na stran, kar bi te morebiti oviralo stopiti pod zastavo Matere Marije Sedem Žalosti. Priglasite se takoj, da 24. majnika poromamo skupaj na božjo pot k Mariji Pomagaj na ameriške Brezje, v Lemont, 111.
Dana mi ie bila prilika se že pokloniti tej Mariji Pomagaj v krasni kapelici v Lemont. Nekako čudne misli so mi prišle. ko sem gledala prelepo obličje te nebeške matere, kakor bi bila Ona hotela reči: "Nekatere izmed vas so me zapustile in se poslovile od mene in so me pozabile.—Zato sem pa jaz tukaj!" Tako je zdaj Ona tukaj, kateri sma ob slovesu obljubljale zvestobo, ko smo odhajale v iu ji svet. Zdaj jo imamo tukaj! V Lemontu so naše ameriške Brezje. Pridite od vseh strani k njej na božjo pot 24. maja 1925., da jo skupaj pozdravimo, in ii pokažemo, da smo ji ostale zveste hčere. Kar pa nam manjka v zvestobi, prosimo jo novih milosti, ker jih bo kot dobra mati gotovo tudi tukaj delila, zato si je pa izbrala tudi tukaj stanovanje med nami. Ljubi nas, zato je prišla za nami.
Bodi nam pozdravljena,
o nebes Kraljica!
Tud' tukaj bodeš slavljena.
Ti naša pomočnica.
Mary Kobal.
—-o-
Farrel, Pa. — Tudi jaz prihajam kot večletna naročnica na list "Ave Maria" in želim povedati nekoliko besedi za slavnostno letošnjo majniško izdajo.
Kakor vsaka dobra, slovenska mali, tako so tudi moja meni rekli, ko sem se poslavljala od njih: "Glej. moja hči, da ne boš pozabila v tujini na Boga in na Marijo." Jaz sem to za trdno obljubila.
Črez nekaj let. mi pišejo iu me vprašajo, na kakšne liste sva jaz iu moj mož naročena. Pa jim odpišem, da na "Glas Naroda," ker ta čas jaz še nisem vedela, kje izhaja Kdinost, Ani. SI. Takoj so mi odgovorili in mi pišejo in me opominjajo: "Na brezversUi list sta naroče-
NAŠA PROCIJUNKOLA V LEMONTU.
Srednje poslopje, cerkvica, še nima tukaj zvonika. Danes ga že ima.
11a? Jaz slišim, da sta samo dva katoliške lista, ki izhajata v Ameriki, "Ave Maria" in Am. SI." Takoj sem poiskala naslov na |ist Ave Maria in sc nanj naročila in sem ostala naročnica do danes. Danes se temu listu javno zahvalim v polni meri. da nisem tudi jaz odpadla od svete vere, kakor jih je toliko drugih vsljed slabega časopisja.
Vidite, drage čitateljice in čitatelji, kaj vse dobra mati lahko stori za svoje otroke? Koliko drugih mater iz stare domovine bi lahko rešilo svoje otroke tukaj. ko bi storile enako in bi takoj vprašale sem v tujino, kakšne liste bero njeni otroci in bi jih opomnila, da naj naroče samo dobre liste.
Da, kdor Marije ne zapusti, on se ne zgubi.	Ana Lumbert.
Sheboygan, Wis. — Ob priliki Vaše proslave ali jubileja Vam mora pripozna-ti vsak zaveden Slovenec, da ste Vi oo. Frančiškani rešili in povzdignili katoliško časopisje. Vprašam Vas katol. Slo-
Rev. James Cherne, Sheboygan, Wis.
venci kaj bi mi bili brez svojega časopisja danes? Prodani bi bili na milost in nemilost brezverskim propalicain i" njih časopisju! Odprta bi jim bila po* na široko, medtem, ko bi mi bili brez vsakega orožja.
Nekateri bo morda trdil, da je napredoval list A. S. & Edinost, odkar so Frančiškani odstopili od tiskovne družbe Edinosti. Vzrok temu je, ker zadnj"-' čase naš narod vidi nujno potrebo kat-časopisja in sodeluje. Ne smemo pa pozabiti, da so oo. Frančiškani ustanovil' tiskovno družbo Edinost in so io več le' vzdrževali. Oni so položili podlago '" edino njim se imamo zahvaliti, da imanio mi kat. Slovenci sploh svoj list A. S. & Edinost! Cast komur čast!
Vaše požrtvovalno delo z« ohranitev in povzdigo kat. časopisja samo dovolj jasno govori iu priča, kaj ste storili za svoj narod. Vsak zaveden Slovenec Van' mora biti in jc hvaležen za vse to.
Rev. J. Cherne.
Vse v večjo čast in slavo Presveti Devici Mariji Kraljici Maja.
Marjeta Svete. Forest City, Pa.
JTtTJILO je leta 1902. Zbolela sem za |T.D| luido srčno boleznijo, potem so iLr sc pridružile še vročinska bolezen I' ' in pljučnica. Po nasvetu zdravnika so me prepeljali v bolnišnico. Ker nisem hotela na operacijo, sem se vrnila domov. Dokler sem mogla vživati še zdravila. sem imela upanje, da bom ozdravela. Ko sem pa enkrat toliko oslabela, da tudi teh nisem mogla več uživati, obrnila sem se z vsem zaupanjem samo na Marijo. Kadar sem bila sama v sobi, sem jo vedno klicala: "Marija, Ti mi pomagaj! Ti se me usmili! O, Marija, nisem vredna, da bi me Ti pogledala. Pa o, mati saj sem tudi jaz Tvoj otrok." Za moža je bil to hud udarec. Večkrat sem opazila, da je bil ves pobit in vznemirjen. Obrnila sem se k sv. Jožefu in ga prosila, naj ga on tolaži in podpira, da bo mogel vstrajati v teli žalostnih urah. In res, 011 je vse voljno in potrpežljivo prenašal. Vsaki večer je prišel z dvema hčerkama k moji postelji in molili smo sv. rožni venec.
Takrat sem mislila, da bom umrla, u-dala sem sc že v božjo voljo. A. prišlo jc drugače. Začelo se mi je obračati na bolje. Ko so štiri leta minula, se mi je toliko zboljšalo, da sem mogla v kuhinjo za kakih pet minut, in v 7 mesecih sem, hvala Bogu, toliko okrevala, da sem
mogla v cerkev na dan Marijinega Vnebovzetja s svojo družino se zahvalit ljubemu Bogu in Mariji Materi Božji za podeljeno mi zdravje.
Leta so nam hitro potekla v veselju in sreči. Oh. kako sem bila vesela, ko je bil 1909. ustanovljen list "Ave Maria" po uredniku Fathru Kazimir Zakrajšcku, O. F. M. Z veseljem sem se naročila na list "Ave Maria" z Bogoljubom skupaj. Dala sem ga tudi drugim brati in jim svetovala, naj se naroče na ta lepi list.
Po štirih letih sreče prišla je zopet žalost. Moj mož je umrl. Zopet sem padla" za štiri leta v hudo bolezen in spet mi je Marija pomagala, da sem ozdravela. Pa zopet je prišla nesreča. Kakor znano so tukaj premogovniki za premog in kot veliko drugim, se je tudi meni hiša skoraj porušila. Komaj sem malo popravila to, sem zopet zbolela. Vendar v teh boleznih mi je bil list "Ave Maria" v veliko tolažbo. Kolikor nisem mogla sama brati, mi je pa hčerka brala in sem v njemu zadobila veliko moč, da sem mogla vstrajati v velikih težavah in poskuš-njah. Ko so častiti urednik Father Kazimir. O. I". M. izročili zastopništvo mojim hčerama, sem z veseljem dovolila, da sti sprejele. Pozneje pa. ko sem videla, da ne bo mogoče toliko storiti za list kot bi bilo potreba, sem naprosila
Mrs. Ana Gerčman, naj ona prevzame-In res je sprejela to delo. kar še sedaj 1 veseljem in vso požrtvovalnostjo dela za ta lepi list. Mrs. Ana Gerčman zares zasluži pohvalo.
Prečastitemu uredniku Father Kazim"" O. F. M. se imamo zahvaliti, da nam Jc ustanovil list "Ave Maria" in toliko žrtev in preganjanja pretrpel ta čas. Seveda v prvi vrsti gre čast in slava Marij" naši nebeški Materi, da ga je navdaln"' la s to lepo mislijo, da je začel izdajat' ta lepi list.
Spet mi je Marija pomagala, da set" ozdravela za eno leto. da sem lahko delala. Pa sem zopet zbolela. Ko to piše'" sem zopet bolna že 3 leta in dva inesc; ca, pa še vedno upam 11a Marijo, da m bo ona pomagala, če je božja volja. ^ dite, dragi bralci in bralke, Marija in -sV' Jožef nikdar ne zapustita nobenega, kdor se k njima zateka. Marija in sv. Jože' nam bosta izprosila milosti pri Jezus*1-da hotno mogli vstrajati do konca. Zatorej, dragi mi Slovenci in Slovenke-naročajte se na ta lepi list "Ave Maria • Cc ga boste pridno prebirali, vam bo v veliko tolažbo v stiskah in težavah. Marija, Mamka Božja, je tako dobra! O' 11a nobenega ne zapusti, ki sc k njej zateče.
S pozdravom v Jezusu iu Mariji.
frfy VESELJEM se odzovem povabilu !j g. urednika lista "Ave Maria." t.p*; J| naj napišem par vrstic za letošnjo "s.-II slavnostno izdajo našega nabožnega lista. Ni to nikak jubilej v pomenu, kakor £a navadno praznujemo pri raz-"ih organizacijah. Osemnajstletnice ne Praznujemo. Vendar 24. maja in 14. junija letos bosta velika dneva za ame-r'ske katol. Slovence, ki pomenjata zrnato. veliko zmago njegovega dolgoletne-boja in dosego cilja, katerega si je Postavil pred osemnajstimi leti. Zato rad "seni te besede, da bi dal duška svojim ""slini in čutilom ob tej priliki.
Vselej kadar praznujemo kake obletnic ali slavnosti svojiii narodnih usta-,0v. ali ko iste ustanavljamo, sc vedno "'•iranio nazaj na pot, po kateri smo pri-do tega vspeha in do sredstev, ki so "ani pomagala ta vspeh doseči. Tako vi-'"iiio tudi sedaj pri ustanovljenju našega "»rodnega Kolegija dve stvari, ki sta bi-1 v zvezi, da sta dosegli tretjo — naš Kolegij.
I'fva stvar, ki nam jc do tega porna-
Rala je list «Ave Maria."
številni čitatelji lista "Ave Maria", ki
njegovi dolgoletni zvesti naročniki.
•'kor tudi vsi ameriški Slovenci vedo,
^liko je ta list dobrega storil med na-
']!' kat. Slovenci, ohranil vero in nas bu-
j'1' k kat. prepričanju. Celili 18 let sc je
oril 2a to (|a je razkrinkoval vrste onih.
1 so skušali ruvati in begati katoliški
"arod potom svojega protikatoliškega ča-
*"Pisja. Kamor je list "Ave Maria" za-
'aJal ta leta, tam je ohranil družine ver-
dobre in srečne. Tam je še danes bla-
v?8t®nie in katoliški duh. Kjer si pa "Ave
.aria" ni mogel priboriti dostopa, da ga
"'so sprejeli, ker so bili ali že okuženi
P" slabih časopisih, ali so bili pa mlačni
" "czavedni, tam vidimo usodo drugačno.
. ^e da se tajiti, da je list "Ave Maria" ..Po veliko storil za ohranjenje verskega '\'jcnja in prepričanja med nami. ^ato pa nam dajejo te narodne naše j avnosti veliko misliti in nam vzbuja-cut hvaležnosti, katero smo dolžni li-ki jih je dosegel.
In ker je s tem v zvezi pa še tretja verska in narodna organizacija, jc toraj tudi moja in vsakega katoliškega Slovenca dolžnost, da se ob tej slavnostni priliki, blagoslavljcnja narodnega Kolegija zavedamo tega svojega katoliškega napredka.
K. S. K. Jednota je bila prva katoliška slovenska organizacija med nami. Zato nam je naša svetinja in jo poljubimo kot punčico očesa. Toda ona jc pa taka, kakoršen jc bil narod. Naši prvaki duhovniki z lajiki so jo ustanovili in vodili, kakor in kolikor so to mogli z vspešnostjo dokler sc ni v njo zamešalo več in več težkoč in neprijetnosti. Njiva namreč ni ostala čista brez plevela in žito ni bilo čisto brez smeti. To se je pa zgodilo, ker je manjkalo delavcev na polju, da bi čistili. Rili so pa že na polju oni. kateri so hoteli. da se ta njiva ugonobi. Braniteljev ni bilo dovolj, agitatorjev pa tudi ne za nove delavce. Pred 18 leti pa smo dobili novega zaveznika v listu "Ave Maria." Sprejeli smo ga z velikim veseljem. ohraniti smo ga. Sel ie z nami z istim duhom kot naša organizacija, ki je čuvala, zagovarjala in branila, kjerkoli jc bilo mogoče vse. kar nam je svetega in katoliškega.
Delovanje lista "Ave Maria" je bilo tudi za našo edino katoliško, organizacijo K. S. K. I. največja opora in pomoč. "Ave Maria" jc donašala po hišah katoliški duh, iz teh hiš so pa potem prihajali člani in članice v katoliško jednoto do danes. Koliko krasnih člankov jc pa prinašal ta list od časa do časa v prilog naše jednote in jc agitiral za njo. V "Ave Maria" so se oznanjali sv. misijo-ni. na istih se je pa vedno agitiralo za pristop k katoliškim društvom, vzlasti h K. S. K. J. Društvo v Thomas. W. Va. "Kraljica miru", je ustanovil urednik lista "Ave Maria" o priliki sv. misijona tam doli. Ako ne bo imelo naše katol. ljudstvo svojih katoliških listov, tudi naša jednota ne bo imela novega članstva. Dolga leta je bil pa list "Ave Maria" edini katoliško odločni list, ki se je nevstra-šeno boril proti razširjanju brezverstva
med nami in za povzdigo verskega prepričanja. In ko ni več zmogel celega boja sam, privzel si je zaveznika "Edinost," ki je tedensko nastopal, da sta tako skupaj delovala za katoliško stvar med nami. Danes jc zmaga na celi črti, kar je pa vse zasluga delovanja teli listov.
Narodni kolegij je tretje, kar se je rodilo iz tega delovanja. Tudi to jasno in glasno govori, kaj vse more doseči časopisje. kaj more doseči požrtvovalna duhovščina. Mi sc niti ne zavedamo velikanskega pomena, katerega bo imela ta ustanova za našo prihodnjost. Mi prepuščamo vse delo za to stvar onim, ki so sc lotili. Mi jim hočemo samo stati ob strani, roka ob roki, rama ob rami saj sc gre le za nas, slovenski narod.
Pri vsem tem pa moramo biti pravični in dati vsakemu, kar mu gre. Svet navadno ne plačuje takoj. Svet kljubuje, nagaja, tepe, se proti vi in pobija. Le počasi spoznava, kar je dobrega. Poglejmo, če ni tako! Vzemimo osebo ustanov-nika lista "Ave Maria" — Rev. P. Ka-zimirja. Ali jc še kdo med nami. ki je prestal toliko zaušnic, kakor jih je ta človek? Ali sc je katerega drugega tako poniževalno sramotilo in zaničevalo, kakor se jc njega? Pa se vprašajmo: "Kaj pa je hudega storil?" Ali ni največ njegovo delo, kar se je še ohranilo splošno katoliškega duha med nami? In ko danes slavimo ta veliki dan ameriških kat. Slovencev, naj mi oprosti, da to povem javno in očitno. Toda ve naj, da se mi navadno malo zmenimo takrat, kadar odpadniki sramote naše voditelje kat. časopisja. Ali se dostikrat še smejamo temu in molčimo na to napadanje, kar seveda ni prav. Vendar pa je še velika večina naših dobro in trezno mislečih mož in žena, ki niso pisatelji in govorniki. da bi javno nastopili in branili, so pa to tihi branitelji, v njih srcih je glas pravičnosti, oni se ne dajo prevarati. Ti so pa vsi na strani lista "Ave Maria" in so hvaležni njenemu uredniku za vse veliko njegovo delo, kateri je za nje storil vse žrtve, katere je za njo prestal in trpljenje, katero je za nje prestal.
Mi vsi pa tako krepko in složno naprej še bolj kakor do sedaj. Veselimo se svojega katol. napredka, nam je v čast jn ponos in bomo šli po tej poti naprej vkljub vsem zaprekam in nasprotovanju. Želim pa, da bi vzlasti K. S. K. J. šla vsikdar krepko skupaj z listom "Ave Maria" in list "Ave Maria" s K. S. K. J. združena in zjedinjena v delu in boju za katoliški napredek atner. kat. Slovencev. Le tako bo mogoče pokrepiti in še bolj poglobiti katoliški živelj med nami in s tem življenjem bo pa vera krepko napredovala kakor tudi K. S. K. Jednota. Le lia ta način se bomo pokazali kot kulturen in pravi katoliški narod, ki zna živeti složno, delovati složno in združeno, kar je edini in glavni pogoj vsakega napredka. Pokažimo, da smo sposobni svobode in da imamo zmožnosti to svobodo tudi vporabiti v svojo korist, v napredek celokupnega slovenskega naroda t Ameriki.
Vam pa, gospodje, ki ste že toliko storili, toliko žrtvovali in toliko prestali za svoj narod od ustanovitve lista "Ave Ma-riii" do sedanjega slavnostnega trenutka, pa ustanavljajte toliko podjetje kot je narodni Kolegij, pa kličem: Hog Vas blagoslovi! Narod vam je hvaležen!
MRS. MARY BEVEC,
naša največja dobrotnica lista, kateri smo silno veliko hvaležnost dolžni, ki bi se gotovo srčno radovala naše letošnje slovesnosti, ko bi jo ljubi Bog v svoji nerazumljivi modrosti ne bil obiskal s hudo boleznijo, na kateri trpi že skoraj dve leti. Priporočamo jo v molitev in pri teh slovesnostih v Lemontu pri "Mariji Pomagaj" klicali bomo prav zaupno in prisrčno k Mariji za to njeno veliko ljubljenko, da se je usmili in ji pošlje nazaj ljubega zdravja.
Gora Karmel - prvo Marijino svetišče.
J. M. Trunk:
KO čitamo o gorah Karmel, Morija, Golgata, o gori sijonski, oljski gori, itd., ne smemo si predstavljati bogve kake višine ali gorske velikane. Sicer ima Sv. dežela tudi visoke gore, a imenovane "gore" so prav pohlevni hribčki ali le neznatne 'višine. Gora Karmel še najprej zasluži ime gore, ker se dviga neposredno iz morja in doseže precejšnjo visočino tam, kjer njeno pobočje prav strmo pada proti ezdrelonski planjavi.
Karmel je igral važno vlogo že v zgodovini Starega Zakona. Ob pobočju Karmela so stanovali razni preroki, ki so bili poslani zelo omahljivim prebivalcem kraljestva v Samariji. Spomin na te preroke je še dandanes živ celo med moha-medanskim ljudstvom, in kažejo tudi še razne odprtine v karmelskem skalovju, kjer so preroki stanovali ali se pred zalezovanjem hudobnih kraljev skrivali.
Tudi razlog, da je Karmel prvo Marijino svetišče, moramo iskati že v Starem Zakonu. Znano je, kako se je ob času strašne triletne suše na prošnjo E-lija preroka prikazala na morju kakor stopinja velika megla, ki je polagoma narasla in prinesla zaželjeni dež. Ta megla je predpodoba Device Marije. Duh prerokov in spomin na njih dela na Kar-melu nikoli ni zamrl. Nu čuda toraj, da se je ravno tu tudi poraja! najprej duh krščanskih puščavnikov in samotarjev, ki so ločeni od svetovnega hrupa tu živeli edinole sebi. Ustno izročilo celo trdi, da je Devica Marija sama prišla med te samotarje in je tako nekako položila temelj do prvega Marijinega svetišča na gori Karmel. Vsekako je gotovo, da seže zgodovina tega svetišča v prve čase, krščanstva, v čase apostolov.
O zgodovini ne bom pisal. Omenim samo, da je Karmel stal trdno v vseh viharjih, ki so v teku stoletij prihrumeli na Sv. deželo in na svete kraje. Red kar-melitov, ki se je prav tu začel, ga je čuval in gotovo ga je čuvala še bolj ona, ki se je vedno častila — Marija karmel-ska.
Sedanje svetišče je zelo obsežno in stoji na najlepšem prostoru, na "Karmelskem nosu" — kakor mu pravijo, in ki se dviga naravnost iz morja. Pogled na mogočno zidovje, podobno belemu gradu, je iz morske strani naravnost im-pozanten.
Začetkom aprila 1. 1006 sem nameraval obiskati Jeruzalem in tam ostati čez Veliko noč. Ni moglo biti. Silni viharji niso pripustili, da bi pristali v Jafi. Ka-
ke tri dni nas je zibalo po morju. Končno smo dospeli po noči v malo zavetje v Hajfi pod Karmelom. Ko drugo jutro stopim na krov ladje, se kar ne moreni načuditi pokrajinskemu krasu, Morje Jc sicer še zelo nemirno, a pokrajina je naravnost rajska v svitu jutrovskega sobica. Tik ob morju je precej obsežno mesto Hajfa. Ponosne palme se dvigajo i* razkošnih nasadov. Nad mestom se dviga gora Karmel in se njeno pobočje izgublja tam na vzhodu, kjer mora nekje biti prijazni Nazaret . . . Zelenje prevladuje. a se mestoma kažejo tudi druge boje. Pozneje sem videl, da so široke plasti gorovja pokrite s samimi različnimi cvetlicami, ki tvorijo skupine, e-ne žolte, druge modre, še druge rdeče, vijoličaste barve . . . pravcati vrtovi, katerih pa ni nasadila nobena človeška roka, Ni čuda, da Sv. pismo slavi kras gore karmelske. Seve me je že pri prvem pogledu najbolj zanimala skupina belega poslopja, ki mogočno kraljuje na višin' tik ob morju. To je karmelsko Marijino svetišče.
V	teku dneva smo se izkrcali in se nastanili v Hajfi pri sestrah, ki imajo za romarje malo zavetišče. Razume se, da sm° še isti dan pohiteli — romat na Karme'-Po složni cesti se pride iz mesta tja v slabi uri.
Malo bo takih svetišč na svetu. Blišče-če morje, rajska okolica, prijazni bril"' mične gore, zelena ravnina, s snegom P0' kriti gorski velikani ... in tu zgodovinski Karmel, tam med griči Nazaret, tai" gora Tabor, višje gor Galilejsko morje .... tam Libanon . . . samo en Karu" je na svetu.
V	lepo zidani cerkvi se poklonimo n?' beški zaščitnici. Miljoni nosijo Marij), no obleko — škapulir. Deva mila zavO tudi nas v svoj plašč in varuj nas.
Se zdaj mi pogostoma romajo misli >z
koloradskih višav tja na mično višino
ob
morski gladini, na goro Karmel, prvo sve tišče kraljice nebes in zemlje.

ŠENTJERNEJSKA NOC
(Zgodovinski roman.)
TVAR je še bolj grozna ko smrt! Je prava peklenska pošast, pravcat hudičev izrodek.
"Sedaj sem pa še veliko bolj radove-
se je nekoliko obrnil, in ^vetloba stenske svetilke je posipa na njegov obraz. Strah in 8roza je pretresla Angoulema, ko Se je ozrl v kralja.
"Poslušaj!" je //rekel kralj, stopii k Angoulemu in mu zaše-Petal na uho: "V današnji noči Morajo vsi Hugenoti umreti!"
Takoj pa je stopil za korak na-in opazoval Angoulema, kak vt's bo napravila ta skrivnost na Angoulema.
"Izvrstno, Sire, izvrstno! In ta *j°vica, nad katero se mora vsak-cl0 radovati, naj bi bila kaj groz-lleKa?"
"Človek, jaz mislim, da se ti ce-0 smeješ!"
"Od samega veselja, Sire, od |eselja nad činom, katerega zah-('va cela Francija, katerega zah-eva pravičnost, katerega zahte-Nil dobrobit in korist države!"
^ "In meni se hoče mešati!--
3eJi se, smeji se, Angouleme! I(.v°j smeh bo pregnal jastreba, J se hoče ugnezditi v moje srce. * ,lsem mislil, da bodo strahovi iz-
kakor hitro se jim človek 'fiehuje. Tudi jaz se hočem
REV. J. C. SMOLEY
Dos
Sejati,--ha, ha!"
^ -^ngoulem-u se je zdel kralj, da bi bil naenkrat prišel ob j,.^et, ko ga je slišal se tako pridno in grdo smejati. vase Veličanstvo se sedaj mojj lahkovernosti? Lepo 0 ste si hoteli dovoliti z me-
noj, Karol! Toda. oprostite, če smatram vaše besede za resne, vsaj je to moja srčna želja, da bi bili sovražniki države pokončani!"
"Ni nikaka šala, dragi moj Ernest!" zatrjeval je kralj. "Tu notri v mojih prsih vpije: Strašna, grozna resnica! Toda povedati ti moram vso skrivnost. — Poslušaj ! Moja mati, premodra kraljica iz Sabe, in drugi so me prepričali, da je neizogibno potrebno, da umorimo Coligny-ja in vse voditelje upornikov. Toda, da bi umorili samo nekaternike, se mi je zdelo le polovično delo. Ce že moramo moriti in klati, to se pravi, če hočemo zadostiti pravičnosti, potem napravimo pošteno delo. Izdajalce imamo sedaj lepo skupaj zbrane. In kar jih živi še po deželi, nam tudi ne bodo ušli. Nikdo naj ne ostane pri življenju, nikomur ne bomo prizanesli, da ne bo mogel reči, da smo storili vse le polovičarsko. Vsled tega bo ob dveh po polnoči veliki zvon v justični palači pričel biti plat, --to bo znamenje! Potem bomo pa pričeli. Po celem Parizu se bo pričelo klanje, kakoršnega zgodovina še ne pozna. In ko bo napočil dan, bo zrl na mrtve Hu-genote.--Tiho! Ali nisi ravnokar ničesar slišal?"
"Samo pravcate kraljeve besede iz vaših ust, in to je bilo vse!"
"Zdelo se mi je, kakor da bi bil nekdo zdihoval!"
"Kako je pa mogoče, da boste udarili celo gadjo zalego naenkrat? Brez vsakih posebnih priprav? Brez kake posebne armade krvnikov?"
"Celi Pariz bo zgrabil za meč,
da uniči zaveznike Anglije. O polnoči se bodo zbrali vsi možje, ki so zmožni orožja, pri mestni hiši okoli svojih skušenih, zanesljivih voditeljev, katere smo mi določili. Po vseh oknih bodo gorele luči, da se noben Ilugenot ne bo mogel skriti. Preko vseh u-lic bodo preprežene verige, da izdajalci ne bodo mogli pobegniti.
Giz je vzel na se Colignyja--
in ga bo umoril z vsemi, ki se nahajajo pri njem.--Ila,--
že zopet. Ali ne slišiš, kako nekdo zdihuje?"
"Motite se, Veličanstvo! Ničesar ni čuti.--In jaz naj ostanem doma mirno v svoji postelji, ko se bo Pariz otresal svoji sovražnikov in se maščeval nad njimi?"
"Ti moraš biti zraven! Giz zahteva, da mu ti pomagaš. Ti mu pojdeš na pomoč z vsem svojim moštvom; kajti Blafre je prevzel nabolj težavno delo."
"Z veseljem! Danes po noči se bo bila odločilna bitka za rešitev za osvobojenje Pariza."
"Giz te pričakuje. Pojdi sedaj, --nabrusi svoj meč!"
"Še nobenega ukaza, Sire, nisem tako rad izpolnil, kakor današnjega, kajti noben vaših ukazov ni bil bolj primeren za dobrobit domovine, kakor ravno današnji."
Angouleme je hitel iz sobe. Kralj pa je obstal še vedno na istem mestu.
"Divja, poln srčnosti in podjetnosti, kakor da bi šel v najbolj slavno bitko. To je tudi prav za
prav namen današnje noči:--
bitka, katero bomo bili z najbolj zagrizenimi sovražniki mojega
prestola in kraljestva. Ko bodo mrtvi Hugenoti, bo pa konec meščanskih vojen. Nobeni izdajalci ne bodo odpirali več vrat Francije Angležem in Nemcem.--
Samo za eno stvar mi je žal. Brez Colignyja in Hugenotov ne bo vojne s Špansko, — — brez Colignyja ne bomo dobili v svojo pest Nizozemske, brez Colignyja nikake nesmrtne slave za Karo-la IX. Naj si bo, kakor hoče! Če natanko premislim, je bil Colig-nyjev načrt vendarle jako dvomljiv. Francozom bi nikakor ne bilugajal. Moja slava bodi v bodoče, da ustrezam pravičnim željam svojega ljudstva, — — da se operem predbacivanj, da sem bil prijatelj Hugenotov. Ne bom li tega dokazal današnjo noč? A-li nameravam kaj drugega, kakor da kaznujem veleizdajalce ? Ali je kaj takega prepovedano? Ali hočem kaj drugega, kakor da varujem in ščitim miroljubne državljane, če kaznujem upornike? Ni
li to moja dolžnot?--Ta noč,
današnja noč,--ha, me bo o-
vekovečila! Zgodovina vseh časov bo poročala o Št. Jernejski noči! Pred ljudstvom me bo kri Hugenotov opravičila."
"Pred Bogom pa prokleta!" o-glasil se je glas za kraljem.
Karol se je prestrašil, kakor da bi slišal trobento sodnjega dne. Grofica Blanka je stala pred njim.
"Ah,--vi ste,--grofica Blanka!" je rekel z največjo težavo.
"Jaz sem, Sire,--po naključju priča vašega načrta, ko-jega izvršitev vas bo zaznamovala s Ivajnovim znamenjem pred celim človeštvom za vse čase. Prosim Vaše Veličanstvo, da pre-kličete svoj ukaz! Premislite na odgovornost pred vsevedočim, nad vse pravičnim Bogom!"
Karola je pograbila jeza in srd.
"Tega vi, grofica, nerazumete! Umoriti upornike in izdajalce ni nikak zločin, nikaka pregreha
pred Bogom, marveč zaslužno delo."
"Toda vsi Hugenoti niso zaslužili smrti."
"Da, vsi! Kdo izmed njih ni vzdignil meča proti meni ? Vsi so
uporniki,--po zakonu so vsi
zapadli smrti."
"Če je tako, pa jih pokličite pri belem dnevu pred zakon k sodišču. Pravičnost ne napada za-| *
j KRASEN DAR ZA KOLEGIJ. j
i Te dni smo dobili to-le pismo, ki nas j je jako zveselilo:	i
| Cleveland, O., March, 30. 1925.
i Ker nam ni bilo mogoče veliko storiti	!
do sedaj za "Marijo Pomagaj'' v	I
j Lemontu, smo sklenili, da Vam po-	|
j darimo naš avtomobil. Kar pošljite	j
j ponj ali drugače poskrbite, da bo	j
j prišel k Vam, ali nami sporočite, ka-	!
ko naj ga Vam pošljemo.	(
I	Družina Wahčič.	j
!Mi sc blagi družini Wahčič prav is-	f
kreno zahvaljujemo za ta velikodušen	j
dar. Avtomobil je velik, za sedem	|
|	ljudi in bo jako dobro služil naši samo-	J
|	stanski družini v Lemontu. Pot je do	I
J	Chicage nekako 26 milj, treba je pa	i
I	vedno kaj iz Chicago tudi treba veli-	j
j	krat, skoraj vsaki dan, ali v mesto ali	j
s	iz mesta, patri hodijo tudi v razne so-	!
I	sedne župnije pomagat mašovat ali	j
l	spovcdovat in treba večkrat po cele	j
j	ure izgubiti s čakanjem. Čas je pa za	|
|	nje drag. Tako bo ta velikodušen dar	|
9	družine Wahčičeve pravi blagoslov za	I
j	našo samostansko družino. Zato druži-	j
I	na Mr. VVahčiča ni mogla bolj vspeš-	j
i	no pomagati kakor je pomagala. Naj	!
I	ji tisočkrat Rog povrne to veliko do-	J.
!	broto na priprošnjo "Marije Poma-	j
I	gaj."	i
| Jako bi potrebovali tudi mal "Truck"	j
s	za razno blago prevažati. Naročili smo	'
I	si dvetonski Ford, ki bo stal $742.00.	j
1	Ali bi se našel kak dobrotnik, ki bi ho-	j
|	tel še ta "Truck" plačati in podariti?	j *_„_„_„_„_„_„_„._.„._.„._.,.:.
vratno po noči, ne davi svojih žrtev v spanju. Pravičnost daje krivcu priložnost, da se brani, da pek, svojo krivdo, da mu čas, dn se spravi z Bogom. Po zakonu kaznovati, za, to, Sire, imate pravico, — — nimate pa pravice, grešiti proti postavi! In greh, vne-bovpijoč greh je, če boste dali brez vsakega pravnega postopanja vaše podanike v noči pokla-ti."--
"Mirno, — — dovolj o teni^ Vi govorite kakor kaka nespamet-niča! Da bi pozval Hugenote pred sodišče? Smešno! Ali mislite, da se bodo pozivu odzvali? Upi-'1 se bodo, pričeli nove zveze s sp-vražniki Francije, sklenili nov® pogodbe z Angleži in Nemci. Molčite, --pravim jaz! Nobene
besede več !--nesrečnica, kaj
ste storila? Brez vsakega prava ste si prilastili skrivnost, katei-0 varuje edinole smrt sigurno."
Jezno je pograbil Karol za svoje bodalo.
Stisnil je ustnice, in molče "opazoval grofico. Njegov obraz se je popolnoma spačil. Kakor kake divje zveri so plamtele njegove oči! Toda častljivo, dostojno vedenje in obnašanje Blanke, moe njene krasote je vplivala na morilca, kakor pogled krotilca na divje zveri. Nepremakljivo je stala pred kraljem; sedaj pa so se odprla njena usta, zdelo se kakor da bi govorila kaka soha, Blankin glas je donel po sobam-kakor bi prihajal iz mramornati'1 prs.
"Zakaj me hočeš umoriti?"
Karol je spustil bodalo na tla-Obrnil se je proč in ves razburjen dirjal po sobi gori in doli.
»Ne.--to ne sme biti!" ie
mrmral sam s seboj. "Ne, to 1)1 bilo prav peklenko, uničiti tak0 krasno božjo stvar!"
Stopil je pred Blanko.
"Da bi vas umoril ? Ne, —
ali,--da, to se pravi, ako m0
k umoru prisilite. Vi ste kralji'';1 lepoti in kreposti, — — obo.10 zmožna, da bi prelomila prisefX0, Prisezite pri Bogu, da te ski'iv' nosti, katero ste čuli, ne boste iz' dali z nikakim znamenjem, ne us*' meno, ne pismeno nikomur. prisezite pri vsemogočnemu gu.--in živite !"
Ona se je obotavljala.
"Vi se obotavljate? Čemi''; Vtihotapili ste se semkaj kak«1
kak tat,--strašno skrivno*
ste ukradli,--vrnite to skr>v'
nost s prisego!"


,, roko si je pogladila lice. Sem, kakor bi bila brez uma!" k'a je tiho. "Prisežem naj ? Kaj
Pa
zahteva Vaše Veličanstvo?'
Rdinole tvoj molk!" \t
. iNe bodem li radi molčanja so-vašega zločina?" Parola je zopet pograbila je-

stv --ti misliš na izdaj-
I 0i ' je vzkliknil, in segel je po
lj°dalu na tleh. "Prisego,--a-
^ življenje." 'anka je stala kakor okame-
Nagrabil jo je za roko. ^ članka, reši svoje življenje, Hj prisezi! Ne sili me k dejanj' katero bi morda pozneje ob-°Va' I prisezi! — — Ne mo-
»Os
),()ka, ampak tvoja trdovratni ' in svojeglavnost te bo umo-' *— -— prisezi!" „11a je prikimala. No? Premisli se dobro, Blan-
Ka i »j .
^ ' 1 risezi pri Bogu vsemogoč-^ da boš kot grob molčala o skrivnosti!" prisegam pri Bogu!" ,'Veste, kaj ste sedaj storili?" Vem! Moj jezik veže veriga lsege."
^obro! O' meni pa ne mislite Prisiljen, v samoobrambi Pomoril svoje sovražnike.'
So.
b,
otn
jaz bom molčala o vsem."
Kakor
omamljena je šla iz so-

Ne
pozabi, kaj si storila; ne
h
Sod
"Nebeški Bog,--grofica je
znorela!", si je mislila Hedvika, ko je opazovala grofico, ki je kakor brezumna hodila po sobani gori in doli.
"Je li vam slabo, grofica?" Ali naj pokličem zdravnika?
Grofica je odkimala.
"Ali naj pokličem milostljive-ga grofa?"
Grofica je zopet odkimala.
"Ali se še vedno bojite za življenje rešitelja vašega življenja?
Pri tem vprašanju je grofica naenkrat obstala. Grozen spomin jo je obšel njenega omračenega duha. Vzkriknila je in omedlela. Hedvika jo je peljala na stol.
abi, da si prisegla!' a,. , k°r da bi bila mrtva, je pri-j a v svoje sobane. Prestrašena h, °Pazila Hedvika, kako izgleda a'ika.
Bog, milostljiva grofica, se vam je pa prigodilo?" Meni ?--Cisto nič !" je od-
>	°Hla in kakor brezumna zrla
>	sebe.
^ ^ič? pa ste tako bleda, tako
ko smrt!" \	od hladnega zraka,
j. gospodari povsod po ozrač-
y - Ni
H danes Št. Jernejska noč ? °vina bode pripovedovala, ^ 3e v Št. Jernejski noči v Pari-^spodarila in vladala smrt."
MISS URŠULA ZAKRAJŠEK,
sedanja upraviteljica tiskarne, ki skrbi tudi za upravništvo lista "Ave Maria." Veliko hvaležnost je list "Ave Maria, kakor tudi frančiškanska družina dolžna tej naši dolgoletni sotrudnici. Ko smo bili v New Yorku v najkritičnejšem položaju, ko je umrl Brat Viktorin Pere in je bil urednik listov "Ave Maria" in "Sloge" v Chicago, je ona sama urejevala oba lista, vodila tiskarno in tako rešila podjetje gotovega propada. In to za borno plačilo $10.00 na teden. V Chica-gi ie enako posvetila velik del svojih moči in zmožnosti listu "Ave Maria" in ciljem naše samostanske družine. Kot sestra urednika mu je dala vso sestersko ljubezen ne samo kot bratu, temveč skoraj še bolj njegovim načrtom. Nevrjet-no je, kaj je to dekle storilo vse za napredek in ohranitev listov, tiskarne in naših ciljev. Zato na ji gre javna zahvala ob tej priliki za njene žrtve. Marija ji gotovo ne bo ostala dolžna.
"Moj Bog,--Hugo v smrtni nevarnosti, v hiši admirala Co-lignyja!", je zdihovala in vila roke. "Umrl bo v tej grozni noči, in jaz ga ne morem rešiti! Kaj sem storila? Vrni mi, vrni to grozno prisego!"
"Pomirite se, grofica! Vi ste bolna, in v vročnici ne veste, kaj govorite. Coligny ne stanuje v hiši smrti,--Hugo ne bo umrl.
Vse to so samo domišljije v vaši bolezni."
"Bo že tako,--grozna vroč-
nica!--Ti, nebeški Oče, do-
brotljivi Bog, pomagaj mi v tej stiski! Reši ga, varuj ga, čuvaj nad njim! Daj mi spoznati, kaj . storiti,--pokaži mi pot rešitve !", je prosila Boga.
Vsedla se je na stol polna obupa.
Hedvika je pokleknila pred njo, jo tolažila in poljubljala njene roke. Blanka pa ni videla ničesar, bila je mrtva za vse. Naenkrat pa se je dvignila, kakor da bi bilo prišlo novo življenje v njo.
"Takoj pokliči Serro!", je rekla hitro.
Hedvika je zopet mislila, da se je pričelo grofici znova blesti.
"Mislim, da bi bil zdravnik bolj potreben, kakor pa norec."
"Ubogaj in stori, kar sem rekla! Serra naj pride takoj sem!"
"Ali naj ga vzbudim iz spanja?"
"Gotovo,--hiti, hiti!"
"Dobrotljivi Bog, Tvoja ljubezen je poslala žarek svetlobe v temo mojega zmedenega duha, čast in hvala Ti bodi!" zdihnila je tiho. "Prosim, dobrotljivi Bog, reši ga, reši!"
Na hodniku je bilo čuti korake. Blanka je vstala iz stola. Serra je vstopil, ne da bi zazvončkal s svojimi zvončki, kakor je bila
to njegova navada,--pač je
skrbno pogledal na Blanko, o ko-je stanju mu je že Hedvika v naglici malo povedala.
"Veliko zahtevam od vas Serra. treba hitro in previdno ravnati," je rekla Blanka. "Hitite v Co-

lignyjevo palačo in prosite markiza Hugona, da pride takoj k meni."
"Čuden ukaz!" je resno rekel norec. "Ne manjka mnogo do polnoči, res ravno pravi čas za kraljico krasote in kreposti, da povabi brhkega, mladega kavalir-ja k sebi. Dvor bi imel gradiva dovolj, da bi zbijal celo leto neumne šale."
"Kjer se gre za nesrečo, se ne gleda na okolščine, — — kjer zremo smrti v obraz, ni na mestu, da bi zbijali nepotrebne šale," je mirno odvrnila Blanka. "Sporočite markizu, da je moje življenje v nevarnosti, edino le, če pride takoj, mi bo zopet rešil življenje. Hitite, prijatelj, hitite! Tukaj imate masko za markiza. Tudi sicer naj prikrije in skrije svojo postavo, kolikor mogoče. Nihče ne sme vedeti, da se nahaja v Louvre. Hitro, hitro, Serra!"
"Storil bom to takoj," je rekel Serra, "ne da bi vpraševal o stvareh, o katerih ničesar ne razumem."
"Tudi jaz ne razumem ničesar," je rekla Iledvika.
Blanka pa je molčala in ob oknu stoje podpirala z rokami svojo glavo.
"Zastonj si lomim glavo," pričela je po kratkem molku Iledvika. "Kdo in kaj ogroža vaše življenje? Kdo vam more kaj storiti, kdo skriviti en sam las? Vam, ki ste kraljev gost? V kraljevi palači, pod kraljevim varstvom?"
"Edinole Božje varstvo je zanesljivo in varno, človek pa ni zanesljiv, pogosto je hinavski in nezvest, --varstvo kraljev je človeško."
"Kralj torej ni odkritosrčen ? Je hinavski? Ni zanesljiv? Kaj pomenjajo te vaše besede? Se li
kralj jezi na nas?--Prosim,
izrazite se jasneje; kajti vaše besede so me prestrašile."
"Ker se bojiš nezadovoljstva in zavisti ljudi," odvrnila je Blanka
resno. "Kaj pa je strah pred ljudmi ? Nič drugega, kakor dokaz za našo lastno slabost, lahkomišlje-nost in neumnost. Le kdor se Boga boji in zaničuje vse, ki se Boga ne boje, ta je moder, ta je premagal svet, in ta zasluži, da je Božji prijatelj. Kdor se pa boji ljudi, kdor zaničuje Boga, ta se klanja ničvrednemu prahu, ta se upira Bogu, on je norec."
Resno je premišljevala Iledvika te besede.
"Resnobne resnice," je rekla sama pri sebi.
"Misli, resnice umirajoče, prijateljica moja! Vsaj pravijo, da bližajoča smrt bistri duha, da pokaže ničevnost sveta in vsega posvetnega v pravi nagoti."
"Misli umirajoče? Za božjo voljo, --Vi me strašite! Pred
seboj vidim svojo gospodarico
zdravo, čvrsto, krepko,--in
Vi govorite, da je smrt blizo ? Kaka skrivnost nas pač vendar obdaja?"
"Gospodarstvo največjega vladarja, smi'ti! Vsak človek, in najsi ima največjo moč in oblast, živi brez vsake moči pod žezlom smrti. Zato si pa hrani spomin na smrt vedno pred očmi. Vsaka minuta je korak bližje smrti. Nik-do ne ve, če ga že pri prvem koraku ne zaloti smrt. Komaj pridemo na svet, imamo že kal smrti v sebi. Toda edino le modrijan i-ma korist /od tega Neločljivega
tovariša.--Tako so me učile
pobožne sestre v samostanu sv. Agate, tako so mislile moje dobre vzgojiteljice o življenju. Hvaležna sem jim za to; pokazale, naučile so me umetnost, da rabim smrt kot ščit proti skušnjavam in nevarnostim tega sveta."
Hedvika je sedaj razumela njene besede.
"V takem mišljenju ima njena moč, njeno krepostno življenje svojo podlago," je rekla sama pri sebi.
Blanka je stala pri oknu. Zrla je v temno noč. Grobna tišina je
vladala nad mestom, — — 1 j kako dolgo? Strah je prelet njene kosti.	s
"Bo li prišel?" je vpraša"1' strahom.	,
f A' '
"Ne dvomite o tem, grofic®'^ li niste sporočili, da je edi11 ^ njegov prihod vaša rešitev ? ^ ^ vas ljubi, tako iskreno ljubi-bi bil bolan, na smrt bolan, 011 bi prišel!"
"Tudi jaz ga ljubim, ljubi«* J, šitelja svojega življenja, lJ1} svojega odkritosrčnega lja! Kar me boli, je edino lc j, lika najine vere. Če bo Božja ^ lost odprla njegove oči za v<?t^ resnice, kaka sreča za me! |j
Toda,--čuj,--ne slišis,„
njegovih korakov? On prih»J9',_ Na hodniku je bilo slišati A1"' ke korake. Blanka je stopil8 11 glo k vratom, kakor da bi h0'1^
varovati markiza. Ko so se '
lV
vrata odprla, obstala je vsa rudela.
Mladi plemič je prihitel, človek, ki ve, da je njegov 11 dražji zaklad v nevarnosti, rega treba rešiti. Prijel je $ j. ko za roko in jo opazoval z *' večjim nemirom.
"Kako pa je, grofica? ,,r se je zgodilo?" je vprašal s s hom.
- v vaši <

'Izvrstno,
ker ste vi tukaj; kajti v navz°c ( sti svojega prijatelja sem va1"1'^ Oprostite, prosim, mojo brefi,
zirnost, da sem vas dala klicaj
nj* n"
takem času in budila iz spa
"Zaupanje moje vladaric®, je največje veselje in radost, f odvrnil veselo v spominu na P1^ tekle dni. "Najljubeznivejš^ v , žensk bode vedno moja slUŽ^jL zvestobi posvečena. Vaše živ nje, pravite, je v nevarnosti • ' s vorite, kaka peklenska pošast ogroža vaše življenje?" ^ Molče ga je prijela za
n"
ga peljala v stransko sobo-
vratih je obstala in se ozn:l za j.
(Pride še.)
SE ljudstvo je navdušeno za Jezusa."
"Da. Vse govori samo o njem.
"Cula sem pred templjem danes, da ga namerava ljudstvo razglasiti za svojega vladarja."
"Tudi jaz sem čula o tem."
"Lazar, kako si srečen, da si bil deležen tolikega čudeža."
"Da, nezmerno sem hvaležen dobremu našemu prijatelju in velikemu preroku, da me je za vrednega spoznal tolike milosti."
Tako so se pogovarjali pri La-zarjevih v Betaniji drugi večer po velikem čudežu, katerega je veliki prerok iz Nazareta izvršil nad umrlim Lazarjem.
"Mati Marija, kako si srečna, da imaš tolikega preroka za svojega sina," dodala je Marija, sestra Lazarjeva in se ljubeče pritisnila k Mariji, s katero sta sedeli skupaj.
Marija, mati Jezusova, ni rekla nič. Povesila je sramežljivo svoje oči. Vendar neka globoka žalost je legla na njeno krasno obličje. Poteze so se nategnile na jok. Pa-zno oko Magdalene je opazilo to žalost.
"Mati, in ti se ne veseliš te naše sreče in te velike časti, katero ljudstvo skazuje tvojemu sinu?"
Marija ni rekla besede.
"Danes zjutraj sem bil priča,
ko je množica navdušenega ljudstva obsula Jezusa in mu klicala navdušeno hozana," pripoveduje Lazar. "Ravno sem pripovedoval radovedni množici, kako se je vse zgodilo, ko je prišel Jezus zraven. Takoj so ga obsuli vsi in ga proslavljali."
Mati Jezusova je pazno poslušala. Videlo se ji je, kako skuša zakriti svojo žalost in narediti veselejši obraz.
"Nekateri so mi pravili, da je velika agitacija med preprostim ljudstvom, da ga bodo po sili razglasili za svojega vladarja."
"Ali ni to lepo?" rekla je Marija in se privila znova k Jezusovi materi." Veseli se, mati, da narod spoznava v Jezusu svojega Mesijo! O, kako mene veseli! Ta čudež nad Lazarjem mu je pridobil vse mesto in cel narod."
"In vse njegove sovražnike še bolj razkačil," dodala je mati Jezusova. In debele solze so se ji polile po licu. Vedela je namreč predobro, da je smrt sinova pred durmi in da bo ravno ta čudež nad Lazarjem pospešil sovražnike, da ne bodo več odlašali, temveč izvršili svoj sklep — umreti mora. Srce se ji je krčilo v prsih in ni mogla premagati solza, ki so jo zalile. Lazarjeva družina ni mogla razumeti teh solza, bilo je pač skrito še pred njih očmi, kaj se bo danes teden zgodilo. Kdo bi pač mislil, da je vrhunec slave ve-
likega preroka tako ozko spojen z njegovim uničenjem na križu. Samo osem dni je bilo med Lazar-
jevim obujenjem in--smrtjo
njegovo.
In res je navdušenje za Jezusa med množico naraščalo od ure do ure. Celo mesto Jeruzalem ni govorilo o drugem, kakor o Lazarju iz Betanije in o Jezusu iz Nazareta. Trume potnikov, ki so prišli v Jeruzalem za praznike so bile vedno številnejše, tako da je bilo celo mesto že kakor mravljišče spomladnega jutra. Vse pa je hotelo tega velikega preroka tudi videti. Sicer so ga vsi že videli in čuli. Nekateri že velikrat. Vendar po tem novem čudežu se jim je zazdel kot nov človek. Zato so trume drle vsaki dan v Betanijo, kjer se je Jezus zadrževal.
Bilo je v nedeljo, dan po soboti, ko je zopet velikanska množica hitela iz mesta proti Betaniji, ko so ga srečali na cesti na oljsko goro. Ravno sta mu pripeljala dva učenca iz mesta oslico in žrebe. Nad tisoč ljudi je bilo okrog njega in ga proslavlja-ljalo in poslušalo njegove besede. Ko je množica čula njegov nagovor in videla živali blizu njega, zdelo se je nekaterim, da je sedaj čas, da izvedo, kar je bilo že v vseh srcih sklenjeno — da ga proglase za svojega vladarja iti preroka. Pogrnili so žrebe s svo-
jimi oblačili in Jezusa nanj posadili in se potem razvrstili v slavnosten sprevod. Vse je kričalo in ga proslavljalo. Lomili so veje z dreves in jih stlali na pot, kakor je bila navada delati, ko je kak vladar jezdil v slavnostnem sprevodu. Drugi so celo svoje plašče pogrinjali po tleh, da je Jezus jezdil po njih.
Tako je prišel sprevod v mesto. Krik množice je spravil celo mesto pokoncu. Vse je drlo skupaj. Ko so pa videli, kaj se godi, kričalo je vse vprek, kakor velikanski orkan je divjala množica.
Tudi Lazarjevi so bili oni dan v mestu. Mati Marija je bila z njimi. Šli so nakupovat stvari za praznike, ker so pričakovali veliko gostov kakor vsako leto. "Letos jih bo pa še veliko več," je rekla Marta, "ker bo vsakdo hotel videti Lazarja in se na lastne oči prepričati, če je res zopet živ."
Krik množice je tudi nje privabil iz prodajalne, da so hiteli k ulicam, kjer je šel sprevod. Ravno so prišli blizu vogala ceste, ko so videli sredi kričeče množice na osličku jezditi — koga? Samega Jezusa.
Lazarjevi vsi trije so se zvese-lili in odhiteli bližje in z drugimi vred kričali in pozdravljali slav-ljenca današnjega dne.
Ne pa tako mati. Kakor noži, prebadali so klici ljudstva njeno srce. Vedela je, kaj to pomeni za njenega sina. Vedela je, kako bo to razburilo njegove savražnike. Vstrepetalo je in se stisnila v neki kot in jokala.
Ravno se je stisnila v kot, ko sta prihitela iz stranske ulice tudi dva duhovna židovska.
"Kaj pa je? Kaj pa pomeni ta krik?" sta vsa zasopla izpraševa-la gručo ljudi, ki je stala blizu in se pogovarjala. Ta gruča ni pozdravljala Jezusa in ni kričala z množico. Bili so to člani farizejske stranke, ki so ga pa smrtno sovražili.
"Kaj je? I no, noro ljudstvo
pozdravlja tistega sleparja iz Na-zareta!" odgovori eden, bled od jeze.
"Jezusa?" vskliknila sta oba duhovnika na enkrat.
"Da, da! Jezusa, koga pak!"
"To je strašno!" pravi starejši duhovnik. "Kaj je ljudstvo znorelo ali kaj ?"
"Kaj pak, kot znorelo. Obuje-nje Lazarjevo! . . ."
"Sleparija! Kaj mislite, da je to res Lazar?" odgovori duhovnik.
Č. SESTRA FERDINANDA STALZER O. S. F.,
slovenska frančiškanka iz Jolieta, ki je silno veliko storila za napredek in razširjanja lista po Jolietu. Naj ji Bog to plača na Marijino priprošnjo.
"Kaj pak kot sleparija. Pa, saj poznate ljudstvo! Cital sem v rimskih spisih pregovor, da ljudstvo hoče biti varano, da se ga toraj mora varati. Ta slepar iz Nazareta zna to in za to ga sle-pari!" pravi eden izmed farizejev.
"Da, to je že dobro. Toda, kaj bodo rekli Rimljani?"
"Vzeli bodo to kot upor in cel narod bo trpel."
"Da cel narod bo nosil posledice tega sleparja."
"Zakaj pa vse to trpimo," zakričal je eden izmed duhovnikov razburjen. "Ali ni naša dolžnost, da posežemo vmes in preprečimo nadaljno sleparjenje ?"
"Da! Niti dneva ne smemo več čakati. Zakaj vi duhovščina ne nastopite ?"
"Smo že storili korake, da sc bo naredil kmalu konec. Veliki duhovni in starešine ljudstva so že imeli posvetovanje. Vendar počakati hočejo po praznikih."
"Zakaj čakati? Po tem, kar se je danes zgodilo, ne smemo čakati niti dneva. Še danes moramo imeti posvetovanje in skleniti se mora, da ga uničimo še ta teden."
"Saj res! Mesto bo polno ljudi. Od vseh strani bodo tukaj. Veliko jih bo, ki verujejo vanj in so njegovi navdušeni privrženci. A-ko čakamo po praznikih in se ljudstvo razide, razneslo bo navdušenje zanj po celi deželi in mi smo izgubljeni. Cel narod bo prp-ti nam. Kdo naj pove narodu, da se je to moglo zgoditi, da smo rešili narod pogina? Sedaj treba pa samo velike agitacije med tujci in jim očrniti tega preroka in naščuvati ljudstvo proti njemu, in pred očmi množice ga moramo obsoditi in umoriti. Tako bomo kačo ubili pri glavi in ves njegov veliki vpliv vničili po celem narodu. Ljudstvo se bo razšlo po praznikih domov in poneslo domov vest:
"Prerok iz Nazareta je bil slepar. Bili smo priča njegove obsodbe in smrti?"
"Krasne misli!" so vsi naenkrat vskliknili.
Zenica tesno zavita v svoj plašč v kotu blizu te gruče si je večkrat obrisala solze, ko je čula to strašno zaroto.
"Da! Še ta teden mora umreti! Še pred praznikom mora na križ!"
(Pride še.)

Na poti v življenje.
(Dalje.)
ARY, dete moje, težko umejem, zelo težko. Ti nisi več kot si bila preje. Ti mi nisi zaupala, nisi zaupala svoji dobri materi. Mary, če jaz u-mrjem, prosim te, bodi kakor si bila preje in skrbi za svoje mlajše bratce in sestrice . . ." jok ji je zadušil glas.
"Mama, ne jokajte!" je zajokala Mary. "Odpustite mi, če sem vas žalila. Vse bom storila. Vendar saj ne boste umrli! Saj ste že veiiko boljši!"
"Slabo se čutim. Daj mi ljubi Bog in ljuba Marija še zdravje, da mali malo odrastejo," je zdi-hovala bolna mati dalje. "Ko bi ti bila drugače, bi polovico lažje umrla."
Kot nož so se zabodle te besede v Maryno srce. Vest se ji je vzbudila.
Father Ciril je prišel vsako jutro k bolnici in ji prinesel sv. obhajilo. Njegovi obiski so tudi bla-žilno vplivali na Mary. Tudi Father Ciril je opazil na Mary veliko spremembo zadnje leto. Z žalostjo ji je sledil, ko je ni bilo pri shodih. Podvojil je za njo svoje molitve. Večkrat, ko jo je srečal, ji je očital nemarnost glede Marijine družbe.
"Mary, kaj je pa s teboj ?" jo je ob takih prilikah vpraševal. Vidna skrb za dekle mu je odsevala iz obraza. "Mary, zdaj si v letih, ko ravno najbolj potrebuješ Marijinega varstva. Nikar ne zanemarjaj te svoje dobre Matere!"
Mary se za te opomine ni spr-vega dosti zmenila. Sedaj pa je imel Father priliko z njo govoriti pri materini bolniški postelji. Zato so pa našle popolnoma drugačen odmev v njeni duši in so naredile popolnoma drugačen vtis na njo. Vedno bolj se je zavedala svoje zmote. Zdelo se ji je, kakor, da se prebuja iz težkih sanj. Sa-
ma sebe se je sramovala, ko je zlasti mislila nazaj na tisto popoldne v parku, ko je že omagala in sklenila se udati skušnjavi. Posebno, kadar je bila ob materini postelji se je tega živo zavedala. "Ne maram ga!" je sklenila.
Spremembo na Mary je pa posebno britko opazil Mr. Steward. Hodil je okrog Mary, jo ogovarjal, se ji laskal in sladkal, kakor preje, toda bilo je zastonj. Mary je ostala sicer prijazna, vendar hladna. Strašno ga je to jezilo. Povabil jo je zopet na večerjo, toda odklonila mu je odločno, češ, da mora biti doma pri bolni materi. Prve tedne jo je opravičeval. Toda sedaj je tekel že drugi mesec.
"Kaj mati še ni ozdravela?" jo je nekoč nejevoljno vprašal.
"Še ne!" odgovorila mu je hladno "in najbrže še ne bo tako kma-lo." In res se je zdravje materi silno počasi vračalo.
V tem času je pa Mary našla zopet samo sebe. Začela je moliti. Zopet pi je dala svetinjico Marijino na vrat. Zopet je začela pridno hoditi k sv. zakramentom. V začetku je molila samo za zdravje matere. Ko je pa začela delati in je vedela, da se bo začel na banki stari boj s poslovodjem, je začela moliti pa še za se in goreče klicati Marijo na pomoč. Služba na banki se ji je začela studiti. Mi-. Steward ji je zadnje čase sicer zopet plačo povišal. "Radi materine bolezni," je rekel. V resnici je pa Mary čutila, da jo hoče samo kupiti. In še bolj se ji je studil. Rada bi bila pustila to službo in odločila se je že za gotovo, da jo bo. Vendar kje dobiti tako hitro drugo, posebno sedaj v bolezni, bi ne mogla dolgo ostati brez službe. Zato je potrpela in čakala popolnega okrevanja materinega.
Toda poslovodja je pa tudi mislil svoje. Od tedna do tedna
Po resnični dogodbi napisal K.
je bolj uvideval, da ga Mary več ne mara. To ga je pa napolnjevalo vedno z večjo ljubosumnostjo. To pa tolikanj bolj, ker si je bil svest že popolne zmage. Zato je bil prepričan, da bo moral to kmalu nastopiti z vso odločnostjo, ker drugače je izgubljen. Tega si pa niti misliti ni več mogel, da bi Mary ne dobil. Zdelo se mu je, da bi znorel, če bi jo ne dobil.
Toda kako jo prisiliti? Povabila na dom ni nobenega več sprejela. V pisarni z njo govoriti tudi ni mogel tako odločno. Vendar pa ne sme več čakati. V tem je pa potekel čas, ko je bilo treba plačati obresti na posojilo, katero ji je dal za hišo in del glavnice je bilo treba plačati.
"Aha! Kakor nalašč," si je mislil.
In res je Mary stopila nekega jutra predenj in ga prosila, če bi se dalo, da bi nekoliko počakal, ker nima.
"Nič ne bom čakal, Mary," ji je rekel, kolikor mogoče ljubez-njivo vendar odločno. "Ti tudi z menoj nimaš potrpežljivosti. Koliko časa že jaz čakam. Ali veš, kdaj sva se zmenila, da mi boš v treh dnevih odgovorila?"
Mary je molčala.
"Kaj praviš na to ? Poleg tega si pa zadnje čase tako mrzla do mene, da se vidi, da me nimaš nič več rada."
"Ne morem!" je rekla Mary odločno.
Poslovodja je prebledel. Torej res vse izgubljeno?
"Ne moreš?" je rekel skoraj jezno. "O, Mary, jaz te še vedno ljubim . . ." in hotel jo je prijeti za roke.
Mary ga je udarila po roki. Še bolj je zardel.
"Mary zakaj si huda na me? Tako si bila preje ljubeznjiva."
"Da, ker sem bila nora in nisem pomislila."
"Kaj nisi pomislila?" je rekel in se ugriznil v ustnice.
"Da se z vami nikdar poročiti ne morem in če bi se, da z vami nikdar srečna biti ne bi mogla."
"Zakaj ne?"
"Razporočeni ste ! Oženjeni ste v mojih očeh!"
"Stari humbug!"
"Ne v mojih očeh! Če ste zavrgli prvo ženo, ali bi ne mogli tudi mene, ko bi se me naveličali?"
"Mary!? To govoriš ti?"
"Da, Mr. Steward. Odločena sem, da se raje nikdar ne poročim, kakor bi se imela poročiti s človekom, kakor ste vi!"
"Mary! To govoriš ti?"
"Mi je jako žal!"
Stevvardova čast in ponos sta bila vžaljena. Toda strast je v njem naraščala in še bolj je za-hrepenel po lepem dekletu, ki se mu je v svoji odločnosti še bolj dopadla. V trenutku se je odločil za skrajni in obupni poizkus.
"Mary, tri dni ti dam časa. V treh dneh hočem imeti ali tvojo roko ali tvoj denar, drugače pre-kličem "mortgage" na hišo in potem sama glej. Ce hočeš svojo bolno mater pahniti v bolezni iz hiše, pa jo daj. In ako zavrneš mojo ljubezen, seveda, govorili bomo tudi o tvoji službi. Zato, Mary res mi je žal, da moram s teboj tako govoriti. Vendar prisilila si me. Mary pomisli," je rekel skoraj proseče. "Ti imaš mojo usodo v svojih rokah. Ce me zavrneš, uničila si sebe in mene. Nesrečni človek sem, ki se potapljam. Samo ti me lahko še rešiš." Solze so mu stopile v oči.
Mary je nekaj streslo. Tudi njej so stopile solze v oči. "Nesrečni človek sem, ki se potapljam. Samo ti me lahko rešiš," ji je donelo globoko v duši. Kaj naj to pomenja. Ona ga naj reši? Česa?
"Mr. Steward ne razumem vas."
"Vidim, da me ne razumeš. Zato imaš tri dni časa, da se odlo-
čiš. Vendar predno se odločiš, pomisli, da imaš v rokah usodo svojo, da pahneš bolno mater iz hiše in da — uničiš še enega ... z Bogom!"
In obrnil se je proč od prestrašenega dekleta in šel v drugi oddelek banke.
Kakor okamenena je obstala Mary za nekaj minut. Komaj se je zavedla, kje je. Slednjič se je obrnila in omahovaje šla k svoji pisalni mizi. Toda vse ji je plesalo pred očmi. Ni mogla več vzdržati. Vstala je, dala vse delo svoji pomočnici zaprla desk in odšla iz banke.
"Povej Mr. Stewardu, da se ne čutim dobro," je naročila svoji pomočnici in odšla.
Iz banke jo je vodila pot naravnost v cerkev. Tja pred altar Marijin je pokleknila in goreče molila dolgo, dolgo . . .
Skoraj tema je že bila, ko je odšla domov potolažena in po-krepčana. "Raje vse izgubiti, kakor privoliti v tak zakon!" je rekla, sama pri sebi, ko je odhajala iz cerkve.
Veliko si je morala prizadevati, da je doma skrila pred materjo svojo strašno razburjenost. Da bi ji povedala vse, to bi jo ubilo. Preslaba je še bila. Toda, ali ji bo mogla zatajiti, ko ji bo morala povedati črez tri dni, da je izgubila službo in da bo hiša prodana radi nje. Vendar zaupala je v Marijo. Zadnji meseci so ji vzbudili prejšnjo njeno zaupanje do Marije, kakoršno so jo naučile dobre sestre v šoli sv. Jožefa. "Naj se zgodi kar hoče," je rekla sama sebi. "Povedala ji bom takrat, ko bom morala." Drugi dan zjutraj je takoj pregledala vse časnike za drugim delom, toda nič ni bilo. Telefona-la je tudi v vse posredovalnice za delo, pa so ji povsod odgovorili, da sa se sedaj jako težko dobi delo, da je na stotine deklet brez dela. To jo je še bolj prestrašilo, vendar ne omajalo.
Zvečer je zbrala vse darove,
katere je sprejela od Mr. Stewar-da, jih zavila v zavoj in jih vzela seboj na delo.
Ko je prišla na banko je bil Mr. Steward že tam. Videlo se mu je, da je bil zelo razburjen. Na njeni pisalni mizi je zopet stal mogočen šopek najlepših klinče-kov. Za trenotek jo je to spravilo z ravnotežja, s katerim je prišla na banko, kajti bila je popolnoma udana v voljo božjo in pripravljena sprejeti, naj pride karkoli, samo udala se ne bo.
Komaj je sedla za pisalno mizo, pozvoni poslovodja za njo. Srce ji je vstrepetalo. Popravila si je lase in šla v njegovo privatno pisarno, odločna kot junakinja.
"Marija pomagaj mi!" je vz-dihnila, ko je odpirala steklena vrata poslovodjinega oddelka.
"Dobro jutro, Mr. Steward!" pozdravila ga je kot navadno.
"Dobro jutro, Mary!" pozdravil jo je skrajno prijazen, vstal in ji šel na proti ter segel v roke. Igrati je hotel vlogo zvitega lisjaka. "Sedi Mary!" in ponudil ji je stol poleg sebe.
"Hvala, Mr. Steward!" rekla je mirno.
"No, kako si spala, dragica?" se ji je sladkal.
"Hvala, dobro! Mr. Steward," odgovorila je hladno.
"Me veseli!" Hotel jo je prijeti za roke, toda uljudno je zavrnila roke.
"Prosim, Mr. Steward !" ga je zavrnila odločno.
"Torej ti vstrajaš v svoji trmi?"
"Kar sem sklenila, to bom držala !"
"Si dobro premislila, kaj delaš?"
"Da!"
"Torej hočeš bolno mater pahniti na ulico?"
"Bog bo za nas skrbel!"
"Ha, ha, ha! Kako si otročja !"
Mary je molčala.	i
(Pride še.)
Evharisti-čni kongresi so znani po celem svetu. Celo njihov vpljiv se čut i po celem svetu. Papež Pij deseti pravi v em pismu, pisanem 27. novembra, 1911: ni treba obupavati, ko da so katoličani po celem j tako goreči za razširjanje ! Presvete evharistije." i *od pa izvira ta dobra mi-| \ iXtera daje toliko zmage Je-i na-l svete jšem zakramentu? 1 ta 1 z£odovinarii evharističnih Si, v Pravijo. da imajo ti
j	skrivnosten začetek.
. Hfrj
pl'aviJ°> da .ie njihov za-^ neka pobožna oseba, ka-
! ne mara biti poznana. Ka-lo ^ Jean Vaudon je spisal ce-; Vjjj 300 strani, o kateri go-1 V^6 skozi o neki osebi, ne o-\ ^ Pa imena. Vzrok temu je ^ t1' SQ vsi pisali, ko je začet-živela. Ker pa ni več pri \ zato lahko sedaj svet ^ H njeno ime. Bog se je več-uboge ženske, da je Se • Velik vspeh. Delo te že-razvilo pod okriljem pa-%te v veliko pobožnost do pre-^ zakramenta. Ime te žene e> Tamisier.
Njena mladostna leta.
Marie Marta Emilia Tamisier je bila rojena v Toursu na Francoskem dne 1. januarja, 1834. Zgodaj je pristopila k prvemu obhajilu, ker jo je pobožna mati dobro vzgojila. Od tistega časa je vedno občudovala veliko skrivnost, kako se more Bog uničiti in postati človek in kako more biti tako zapuščen na naših oltarjih. Od tedaj je vedno ljubila zapuščenega Jezusa in blizu njega je hotela zadostovati za ljudsko brezbrižnost.
Leta 1847. je šla k sestram v Marmountiers v šolo, kjer je o-stala do leta 1851. Njena pobožnost do presvete evharistije je vedno rastla. Večkrat je rekla: "Moj Bog, samo tvoja želim biti."
Ko je nekoliko pozneje naredila nekaj umetnih cvetic, da jih pošlje v Jeruzalem v okras božjega groba, je napisala na zadnjo stran lista, kateri jo je stal veliko truda: "Jezus, naj bo evhari-stija moje življenje! Naj bo trpljenje, katero prestaneš v sveti evharistiji, moje trpljenje! Naj umrjem, kadar sem Te ljubila s celim srcem!"
Pod vodstvom blaženega Eymar-da.
Mile. Tamisier je dvakrat
poskusila stopiti v redovni stan. Prvič, v neki red, kateri pa ni preživel svoje ustanoviteljice; drugič, k sestram presvetega Srca, kjer pa je ostala samo en dan. Tam so ji povedali: "Otrok, na napačnem potu si."
Nato se je dala voditi blaženemu Eymardu, kateri je nameraval ustanoviti red večnih čas-tilk. Ta misel pa tudi ni ostala pri življenju. Meseca oktobra, leta 1867. je pisal Eymar pobožni ženi: "Konec je te ustanove ; pokopana je. Bogu bodi slava! Vendar si preživela v njej lepe in vesele dneve. Bogu pripadaš in o-stala boš častilka presvetega zakramenta v življenju in smrti."
Blaženi Eymard je sam kmalu nato umrl. Njegov duševni otrok je šel v Rim, kjer je iskala nasvete nekega jezuita, kateri je slovel ob tistem času. Ta ji je na-svetoval, naj popolnoma pozabi samo sebe in se vrne na Francosko taka, da bo popolnoma pozabila na sebe in storila le to, kar je volja božja. Ko je bivala v Rimu, se je seznanila tudi z monsignorjem Mermillodom, kateri je bil pozneje njen poseben zaščitnik. Ko se je vrnila na Francosko, je našla novega duhovnega voditelja, kateri jo je vodil po strmih potih, po katerih je Bog hotel, da hodi.
•x-
rjF Častna straža pred Najsvetejšim. 3ft
^ evharističnih kongresih.

Blaženi Chevrier.
V ■
Gospod Chevrier je ustanovitelj redovnikov v Lyons, apostol popotnikov in potepuhov, kateri je vprašal samo tri reči vsakega, kdor je hotel priti v njegovo hišo ; namreč, če nima ničesar, če ne zna nič in če se bo obnašal zastonj. Mile Tamisier ga je prosila, da bi mu smela razodeti njeno srce. Ta pa ji je odgovoril: "Ti še abecede ne poznaš v svetosti. Delati moraš, kar so delali svetniki. Stori, kar uči sveto pismo: Pojdi, prodaj, kar imaš, razdeli denar med reveže in hodi za menoj. Ko ne boš imela ničesar, boš postala beračica. Ko srečaš prvo ubožno osebo, povej ji, da bi rada menjala obleko z njo. Nadeni si cunje in začni služiti Bogu. Kadar si dovolj močna, da lahko živiš tako življenje, pridi nazaj in vodil te bom."
Mile. Tamisier je sprejela nasvet in se potem vrnila. Duhovnik je bil zelo ginjen in ji je dal sledeči nasvet: "Bodi zelo ponižna, skrita. Naj nihče ne ve, da sploh živiš. Samo Zveličar naj te vidi, sliši." Zopet ji je rekel: "Bodi kruh našemu Zveličarju s svojim češčenjem in ljubeznijo. On te živi in ti živi njega. Redovno življenje ni Bog določil za tebe." Povedal ji je pa tudi, kaj je volja božja. "Ti boš beračica pre-svetega Rešnjega Telesa. Začela boš, pa ne boš videla sadu svojega dela. Počakaj, da te Bog zahteva."
Ura, ko je Bog hotel.
Znano je, kaj se je zgodilo 29. junija, leta 1873. v kapeli obiskovanja v Paray-le Monial. Šestdeset poslancev, katere je poslalo dvesto tovarišev, je posvetilo sebe in po zastopstvu M. de Bel-castle, parlament in celo Francijo presvetemu Srcu. Cel svet se je veselil tega dejstva, toda nihče bolj, kakor Mile. Tamisier. To posvečenje ji je pokazalo, kako Gospod vlada nad vsemi narodi in
kaj ima ona storiti pri tem. Videla je, kaj je božja volja. Zdelo se ji je, da jo Bog kliče, da deluje za družabno zveličanje po evharistiji.
Kako in pod kakimi pogoji? Ni še vedela. Njen spovednik je blagoslovil njene dobre namene in ji naročil: "Naj Bog deluje, Bog ve, kedaj bo najboljše, da te pošlje v svet s trdnim sklepom, da opraviš delo in doprineseš žrtve."
"Tvoji nameni so dobri in hv^. vredni; izvoli Avignon. Našla ^ tam ljudi, kateri ti bodo šli roko." Njen naklep so odobv^ li različni škofje in nadškofje-kor tudi razni svetni veljaki-
REV. JOHN PLAZNIK.
Prvo evharistično romanje.
Hvala gre gorečemu gospodu Picard; kateri je postal pozneje avguštinski predstojnik, četudi je Thiers zatrjeval, da niso romanja več v modi, da so se zopet zavzeli za romanje. Mile. Tamisier je rekla, da bi bilo dobro, da bi priredili romanje tja, kjer so se zgodili čudeži po sveti evharistiji. Rekla je: "Marija je imela svoja romanja prej in tako pot pripravila Jezusu."
Izvolila je Avignon za prvi kraj, ker je bila tam znana kapela sivih spokornikov, kjer je bilo izpostavljeno presveta Itešnje Telo noč in dan skozi šeststo let; tu se je zgodi! čudež, o katerem smo že pisali, da je sveta hostija plavala na valovih.
Ko je vprašala gospoda Chev-riera za svet, ji je odgovoril:
Romanja so se vršila z
velik'1"
, je
vspehom. Okrog tega mesta »e ( ■ začela širiti pobožnost clo p1'^ tega zakramenta.
Tem romanjem so sledila raz < vrstna evharistična romanja. - ^ drugimi so priredili romanJe ^ di v Douai, do kapele svetega
se '
koba, kjer so videli, kako

Jezus prikazal v sveti hostu1 ^ je imel veliko vlogo Filibert kateri je bil poznej zelo važ'1,1 seba, ko so ustanovili narodu^ mednarodne evharistične kon*
se.
Ničesar ni mogoče doseči kongresa.
• , nir
Romanja so prišla sedaj v ^ vado; nekatera so se vršila ^ zelo znamenitih krajev, kje' ^ se godili čudeži. Škof je rekel^,. daj naši pobožni ustanov" "Delo, katero se je pričel«' mora tudi skončati. Ničesar i" ;l gače doseči brez kongresa." e. je skončala, kar je škof ff raval reči. "Polagoma ni«1'1 ( delovati in iti do ljudi polag0 ^ Treba je dobiti družinske & in društva. Za to pa bo treba ■ gresa." Težava je nastala tu kako začeti te kongrese. ^
Iz teh podatkov vidimo, ^ ogromno delo je bilo kongrese. Menda nihče ne da je ta žena, katera je PraVžlg0\\ četnica evharističnih kongre j. res ljubila Jezusa v sveti e v-elli stiji in da je to pokazala v sV°'0je življenju; res, zato je dala ^ ^ življenje. Vidimo pa tudi, , ^ Bog res hotel, da se ustanovl ke kongrese, drugače bi ,1<? .,,|, vsega dela tako modro izP6 ])(r Vse to, kar smo sedaj rekli o V) četku evharističnih kon}?lC^ec je bila le priprava in podlaga\^ti o teh kongresh hočem n*1'11 prihodnji mesec.
Apostolstvo molitve.
2A POGOSTO SVETO OBHAJILO.
Skoro bo preteklo dvajset let, °dkar je papež Pij deseti izdal določbo o pogostem in vsakdanjem svetem obhajilu. Tedaj je tudi določil pogoje, pod katerimi smejo verniki pristopati k mizi Gospodovi vsaki dan. Do tistega časa so zahtevali bogoslovci, da Morajo biti osebe, katere hočejo več, kakor enkrat na teden prejemati sveto obhajilo, biti izredno Pobožne. Sedaj vedo vsi verniki, kakor je učil dobri sveti oče, da želi Jezus in sveta cerkev, da vabi Jezus in sveta cerkev vernike vsak dan k Gospodovi mizi, če le nimajo smrtnega greha in če imajo pravi namen; to se Pravi, da nimajo v mislih svetlega dobička, ampak žele dobro svoji lastni duši in ker ljubijo
Jezusa.
V isti določbi naroča papež spovednikom in pridigarjem, da Priporočajo pogosto sveto obhajil o po svoji najboljši moči. Z veseljem opažamo, da so se sveta °bhajila tako zelo pomnožila. Veliko ljudi mora večkrat veliko žrtvovati, da pridejo vsaki dan v cerkev.
Takoj v začetku je bilo apostolstvo molitve veliko sredstvo za pogosto sveto obhajilo. Ker i-
Rev. P. Evstahij, Berlec, O. F. M.
SLAVOSPEV TROED1NEMU.
Najvišji Oče, živi Bog, Mogočni, ljubeznjivi Bog, v svoj nič se sklanjam pred teboj, češčen in moljen, Stvarnik moj!
Modrost, Beseda Večnega, Sijaj Očeta srečnega, stvari naj vse ti pevajo, saj v tebi vse odsevajo! —
O Solnce božje blaženo, yse v tebi je izraženo: izvoljenim v obilnosti deliš presladke milosti . . ,
ma apostolstvo molitve v svojih pravilih, da pristopajo člani vsak prvi petek k mizi Gospodovi, so člani vajeni iti vsaj vsak mesec enkrat k svetemu obhajilu. Sedaj moramo seveda skušati, da pripravimo vsakogar, da pristopa vsaki teden, če ne more pristopiti vsaki dan k svetemu obhajilu.
Molitev vsakdanjega jutranjega dobrega namena.
O presveto srce Jezusovo! Po rokah prečiste device Marije ti darujem vse molitve, dela in trpljenja današnjega dne; prvič, v spravo za vse razžaljenja, katera trpiš v zakramentu presvetega Eešnjega Telesa; drugič, za pogosto sveto obhajilo.
MR. ALBIN ZAKRAJŠEK S SVOJO DRUŽINO,
prvi in vsa leta do sedaj poslovodja in tiskar naše tiskarne in do danes njen marljivi sotrudnik, ki jc prenašal vso vročino dneva od našega prvega skromnega začetka do danes. Ko smo začeli tiskarno v New Yorku, je dostikrat delal po 36 ur kar naprej brez prenehanja, razun za obed ali večerjo, tako da je slednjič nekoč zaspal kar pod strojem, kjer ga je našel drugi dan Brat Viktorin. Delal je dolga leta za $8.00 na teden, da je tako pomagal spraviti na noge tiskarno. Tudi njemu jc list "Ave Maria" in samostanska družina dolžna hvaležnost za obilne žrtve za ohranjenje listov in podjetij, kakor tudi za sedanji vspeh. — Brat Vik-torin, Miss Uršula Zakrajšek in Mr. Albin Zakrajšek so bili stebri, ki so več let z velikimi žrtvami edini vzdrževali vso našo stvar in obenem jo branili, da niso sovragi dosegli svojih namenov in vse skupaj uničili. Urednik jim to danes iav Do priznava in se jim zahvaljuje,
jjOMAJ štiri leta je bilo tega, od kar je Marijin papež, Pij IX. razglasil, da je
*_1 verska resnica, da je
bila Mati Odrešenikova spočeta brez vsakega madeža izvirnega greha, ko se je v Pirenejih na južnem Francoskem prikazala Marija mali pastarici Bernardki in ji povedala: "Brezmadežno spočeta sem." Dekletce niti vedelo ni, kaj je to "brezmadežno spočetje," morda niti čulo ni o tem in vendar je postala sredstvo, s katerim je Mati božja potrdila besede sv. Očeta in potrdila vero vseh milijonov katoliških src.
I11 od tedaj so pa že milijoni in milijoni stiskanih človeških src iz celega sveta pohiteli tja k tem skalam, k Materi in jo prosili pomoči. Milijone bolnikov je že hitelo tja z velikim zaupanjem, kakor hiti stiskano dete k dobri mamici, da ji je odkrilo svoje srčne in telesne rane in prosilo zdravja, ali vsaj balzama tolažila, potrpežljivosti. In, danes stoji Lurd kakor velikanski proti dokaz modernemu svetu, ki taji vse nadnaravno, vso božje, da je Bog in da jma človeštvo mater in sicer do-
bro, ljubečo Mater, ki ljubi svoje otroke, kakor nobena zemeljska mati.
Velikanska svetišča so tam nastala. Krasne cerkve se dvigajo proti sinjemu nebu. Pod skalami pa izvira hladilna voda. naravni studenec z naravno vodo, brez vsake zdravilne snovi ali moči. I11 vendar tisoči bolnikov, z najstrašnejšimi boleznimi, z velikimi gnijočimi ranami, z strtimi in ranjenimi kostmi so stopili v to naravno vodo in — v trenutku ozdravili.
To velikansko delo Marijino pa ni moglo ostati tajno celemu svetu. Ne! Klic hvaležnih, čudežno ozdravljenih presrečnih Marijinih otrok, je postal tako velik, da ga je zaslišal tudi brezverski svet.
Posebno pozornost je vzbudil med zdravniki. Ti so marsikakega bolnika razglasili za neozdravljivega. Vsa njih veda in znanost jim je povedala, da se ta ali ta bolezen nikdar več ne da ozdraviti. Pa so ti bolniki šli v Lurd,
šli se kopat v to vodo in---
v trenutku bili zdravi. Zdravniki so bili v zadregi. Kaj naj reko sedaj ? Preje so rekli, da je nemo-' goče, da bi se ta ali ta bolezen ozdravila. Sedaj je pa rana zace-ljena. Gnijoča kost, prelomljena kost, ječna pljuča ... v trenutku popolnoma ozdravelo. Da, v nekaterih slučajih ni niti sledu prejšne bolezni več.
Tn tako je vedno več in več zdravnikov iz celega sveta hitelo tja, da vidi na lastne oči, kaj se tam godi. Toliko teh zdravnikov je hitelo tja, po 500 jih je bilo
kedaj na en dan tam, da je bila uprava svetišča primorana sezidati posebno poslopje "Zdraviliški urad." Kjer ti zdravniki preiskujejo bolnike in proučavaj0 ta "ozdravljenja." Veliko teh zdravnikov je prišlo tja kot brezvercev. Toda moč božje pričujoč-nosti jim je upognila brezverni tilnik in jim odprla duševne oči-Videli so ta ozdravljenja na svoje lastne oči in — verovali. Drugi so pa tudi videli "čudeže." Toda rekli so z velikim sovražnikom Božjim, romanopiscem "Zola:" "Preje bi znorel, kot veroval."
Verno ljudstvo pa ve, da je tu Mati doma, da tu mati milosti deli in da je tu vir milosti in tolažbe in zato hiti trumoma tja v vedno večjem in večjem številu.
Krasno je urejena služba božjo v tem Marijinem svetišču, posebno kadar so velika romanja. Posebno krasna je evharistiška vsakdanja procesija. Bolnike razstavijo ob potu pred votlino Marijinega prikazovanja. V veliki procesiji neso presveti zakrament med temi bolniki. Škof, ki nosi sv. Monštranco, vsakega posebej blagoslovi. Mej tem pa cela množica kliče in vpije k Materi. "Marija pomagaj!" In med tem slavnostnem obredu Gospoda v presv. zakramentu zavlada med množico silno veliko navdušenje. Vso čuti božjo pričujočnost. Vsa srca bijejo hitreje, in čutijo da je blizu Mati, najboljša, najbolj ljubeča Mati. Kakor bi ne bili več na zemlji, tako se vsem zdi.
Ko so bili pred leti slovenski romarji iz Slovenije v Lurdu pod vodstvom mil. g. škofa Jegliča«
*v,- 4ft* Vi*
v^- V^,.- v^r
Pripovedovali so, da se to sploh lle da opisati ne s peresom, ne z iezikom. Kar človek čuti v Lur-
pri takih prilikah, se da samo
čutiti.
In tja bo šla tudi mala četica arneriških Slovencev prihodnji ^esec. Na praznik Marijinega ob-lskovanja, drugega julija bomo Ze tam. O, kako bo lepo! Srečni t'8ti, ki bodo šli.
Veliko ameriških Slovencev je s'° to pomlad domov. O, kako ve-'iko napako so naredili, da se ni-s° te prilike poslužili, da bi šli še v Lurd k Materi. Kakih $20.00 ar>ieriškega denarja, pa bi bili še
videli, pa bi še Mater obiskali.
Ust "Ave Maria," bo v prihodnje posvetil posebno pozornost temu Marijinemu svetišču. Sami s> ga bomo tudi ogledali, kajti u-''ednik lista "Ave Maria" bo šel tja osebno.
Toda, naročniki, ne bom šel tja samo za se. Tudi v vašem imenu 'Jom šel in za vas molil. Ko bom tako srečen, da bom opravil prejeto daritev na tem svetem kraju, posvečenem s toliko mi-'°stjo naše Matere, spominjal ,Se bom tudi vas vseh. Vsi, ki ste vsa ta dolga leta stali skuhaj z menoj pod zastavo Matejino in skupaj z menoj bojevali težki boj za sv. Križ in za Mater, vsi, ki ste me ta leta podpirali v casu dela, in trpljenje ki se niste dali preslepiti vsem peklenskim "aklepom in niste zapustili svoje katere, ostali ste ji zvesti, ste stanovitno, mesec za mesecem pona-vl.jali proti nebu z menoj "Ave Maria!" "Ave Maria!" vsi pojdite v duhu, pojdite s svojim srcem z menoj tja in jaz Vas bom pa tam predstavil nebeški Materi Mariji in vas posvetil njeni ljubezni in njenemu češčenju Povedal ji bom o vsem kar ste zanjo zi'tvovali in storili in jo prosil, da Vam Ona povrne stotero.
Kdor pa želi, naj pa pošlje z ^ eno j tja še svojega posebnega Zastopnika — svoj mal darček,
katerega bom položil pred noge te mogočne Matere v njegovem i-menu. Morda bi hotel, da bom tam za te prižgal malo svečko, da bo tam ta lučka nekoliko ur poskakovala in se tako milo stegovala iz kozarčka proti tvoji Materi — kakor bi se tvoje srce, ko bi bilo tam in pi-osila za te: "Marija Pomagaj! Marija, Pomagaj!"
Kdor to želi, naj mi sporoči pismeno in prav rad bom storil to uslugo. Tudi mi naj sporoči namene, za katere želi, da bi prosil.
Iz Lurda na Francoskem.
Na Veliki Šmaren bomo imeli pa na Brezjah — ameriško Slovensko pobožnost. O, ljube Brezje ! Ljuba cerkvica, Ljubi dom Materin ! Kako bo lepo ! Kolikor bode takrat slovenskih Ameri-kancev doma, povabili bomo vse za ta dan na Brezje in tam se bomo skupno poklonili naši Materi v imenu vseh ameriških katoliških Slovencev, vzlasti pa v imenu vseh naročnikov "Ave Maria." Ta dan bom maševal v tej kapelici in sicer za vas, dragi mi naročniki.
Tudi tja bom rad ponesel tvojega zastopnika — kak mal darček, kdor to želi in tja tudi prošnje in namene vseh naročnikov, katere mi bodo priporočili. Sporočite mi vsak svoje težave in nadloge, vse trpljenje in namene. In ko bom klečal pred Marijo, prebral jih ji bom in jo prosil, da vas usliši.
Vsa ta pisma pa morajo biti na uredništvu že najkasneje do 1. junija, ker pozneje ne morem zagotoviti, da bi kake prošnje ne pozabil vzeti seboj, ker bo veliko dela s pripravami za slavnost v Lemontu in za odhod v Evropo.
Urednik.
Kdor je sodeloval z listom "Ave Maria." pri njegovem velikem delu za ljubezen do Marije, ta je sodeloval pri velikem. da največjem narodnem delu. Pomagal je narodu obraniti Mater, da bi ne postal duhovna sirota.
Si ti. dragi rojak, sodeloval z njim?
Si mu kaj pomagal?
Kako si danes vesel, ako si mu, kajne? Mati Marija ti tega sodelovanja ne bo pozabila. Otroci, ki si jim poma-gal ohraniti mater — pa še manj! Oboji te danes blagoslavljajo. Če tc še ne, te pa še bodo.
*
Veliko se jc zadnjih osemnajst let med nami ameriškimi Slovenci kričalo proti veri. Cele trume rojakov se jc združevalo in ubijalo v srcih slovenskih Marijinih otrok ljubezen do Marije.
So kaj dosegli?
Da, so! Žalibog! Tisočem so iztrgali iz srca ljubezen do matere Marije, in jim tako vzeli mater. Tisoče duhovnih pogrebov smo imeli, ko so pokopavali v slovenskih srcih ubogim zapuščenim otrokom — Mater. "Mama! Mama!" je kričala njih uboga duša. Srce, telo, neumna pamet se je pa smejala in rajala in slavila — zmago. "Svobodni smo!" so v svoji nespameti rajali. "Mater so nam pokopali!" Sirota je tudi svobodna, prosta matere, pa je ta svoboda sreča? Največje gorje!
Da, pri tem niso opazili strašno nesrečo, ki jih je s tem doletela: postali so bedne sirote.
In danes? So srečni? So hvaležni tem ubijalcem njih matere?
Kletev, obupno kletev sikajo skozi stisnjene obupane zobe — v nesreči. Če pa še ne delajo tega, pa bodo prav gotovo! Nesrečne sirote so!
Kaj bo pa ob smrti? Kaj bo pa v večnosti? ...
Uboge sirote? . . .1
Roža skrivnostna... prosi za nas!
EPOTO meseca majni-ka vidijo samo plemeniti ljudje. Pomen maj-niške pobožnosti ume-vajo samo zares odločni katoličani. Nežni čut do Kraljice majnika, do Marije hranijo v sebi samo verna srca. Cut in veselje do pomladne, majniške narave imajo samo idealne, čiste duše.
Lepega, majniškega dneva stopimo na polje. Okrog nas vse veselo klije, raste, zeleni, cvete. Kako se nam ogreva srce nad čudom božje vsemogočnosti. Vidi mo cvetlice, ki povzdigujejo svoje glavice in nas prijazno pozdravljajo. Iz žita se smehlja mak v škerlatni obleki. Za potokom se razgrinja cela vrsta rumenih zla-tenčic. Pod holmom zraven marjetic trobentice tišče ena drugo. Tu prikimujejo zvončki z belimi glavicami. Tam šmarnice oddajajo prijeten duh. V veličastni lepoti stoji potonka. Izmed perja plaho pogleduje ponižna vijolica. Na kamen se jo prirastel mah, Zeleni beršlin ovija pečino,
Prijetna sprememba za človeško oko.
Na milijone cvetlic vidimo v naravi, ki se ločijo po vonju, podobi, po listih, po barvah, po velikosti in po visokosti . . . pa vendar nobena drugi ne dela na-potja. Vsaka stoji mirno na svojem prostoru in molče oznanja božjo visokost, božjo modrost, božjo dobroto, božjo vsegamogoč-nost, božjo lepoto.
Podobno naj je s človekom, ki je. krona stvarstva. Na milijone ljudi živi na božjem svetu in vendar dveh ne najdeš, da bi si bila popolnoma enaka po obrazu, po velikosti, po moči. Niti dveh ne najdemo, da bi si bila popolnoma slična glede duševnih zmožnosti. Neskončno modri Bog je različno razdelil svoje darove. Vsakteremu pa je vendar možno. da si utrdi časno srečo in doseže večno zveličanje. Vsakteri človek zamore biti na zemlji živa priča božje vsemogočnosti, modrosti, ljubezni; v večnosti pa dišeča roža v prelepem raju.
Tn vendar srečavamo v življenju ljudi, kteri niso zadovoljni, ki si domišljujejo, da bi v kakšnem drugem stanu živeli srečne-je in tako temeljiteje spolnili svojo nalogo na zemlji in se končno lažje izveličali. Taki nemirni duhovi naj pomnijo dobro, da je nezadovoljnost zelo nevarna bolezen. Kraljica majnika, katero nazivljemo Rožo skrivnostno, poučuje katoličana, kako postane človek zadovoljen in kako ostane miren. Da, za mnoge je skrivnost, kako se dospe do prave za-dovoljnosti. Skrivnosti zadovolj-nosti nam odkriva Roža skrivnostjo vročo, kar je morda v Evro-na, preblažena Devica Marija. Poglejmo tedaj kako jo živela Marija.
■k *
Ko je midflngolj Gabrijel Mn-
Rev. Benvenut Winkler, O. F. M-
riji prinesel radostno oznanilo, da bo mati božja, je Ona tedaj živela proč od hrupnega sveta.
Prvi korak do zadovoljnosti .ie samota, beg pred drvenjem in vrvenjem sveta. Sv. Jeronim proslavlja samoto s sledečimi besedami : O blažena samota, kje'" Bog s svojimi ljubeznjivo govori in občuje.
Božji poslanec, nadangelj Gabrijel je našel Devico Marijo zatopljeno v premišljevanje.
Drugi korak do zadovoljnosti je premišljevanje. O nas ne smejo veljati besede: ne vidi nič, ne sliši nič kot bil bi mrtva stvar, že narava sama nas vabi k premišljevanju. Ali ni narava promišlje-valna knjiga. Višnjevo nebo nad nami, svitle zvezdice pripete na nebo, zlato sobice, krasna pomlad-lepe cvetlice, drobne ptičice, nedolžne ovčice na travniku, ravnine in planine, livade, žuboreči studenčki, vabljivi potočki kličejo človeka k sebi, da bi jih premišljeval, od stvari naj bi se človek povspel do Stvarnika. PosU1' šajmo kakšne pojmo so imeli svetniki od premišljevanja.. Mej drugimi zatrjuje sv. Bernard, da premišljevanje urejuje človekova nagnjenja, vodi naša dejanja, P°* pravlja človekove napake.
Marija je bivala v Nazaretu-Ko jo na božje povelje obišče nadangelj Gabrijel, Marijo najde kleče zbrano v molitvi.
Marija moli. Molitev je tretji korak do zadovoljnosti. Po molitvi, tako uči sv. Lovrenc Justin1* jan, mora zginiti skušnjava. P1'0" mine žalost, obnovi se čednost, poživi se gorečnost, vname se žarek ljubezni do Ba.
Marija, imenovana Roža skrivnostna, je bila vzor čistosti, saj jo imenujemo Devico najčistejšo.
Nadaljni korak do zadovoljno-
pti .je čisto življenje, Dn bom«
av umevali srečo in iz nje iz-Vlrajočo zadovoljnost čiste duše, Se vPrašajmo kaj da izgubi člo-.el{> ki ni čist. Na to nam jasno °dločno odgovarja Euzebilj, ki e: nečistost oslabi telo, spod-°Puje zdravje, slabi spomin, o-ftini razum, zamori plemenite muči vest, omadežuje ime, azne denarnico, in pelje v sra-°to, temu sledi zaničevanje. Iz . e8a tega se rodi strašna neza-°v°ljnost. Cista duša je pa pro-a vseh teh nesreč zato ie zadeli na.
j. V vrtu polnem majniškega cve-^ nas veselo pozdravlja rdeča 1 bodeča vrtnica, katera naj bi ^opozarjala tudi na skrivnost-v° ftožo, Devico Marijo. Ako smo Roža skrivnostna, Marija, ^ živela po svetu. Živela je na v a ne po nazorih sveta. Ži-^ a Je sicer za svet, ker je tudi .^a darovala svojega Sina za na-8 0(*rešenje. Marija je živela za 1 in še živi za svet, ker Boga, Sina prosi za nas. j deča in bodeča roža vrtnica sj.v^dalje znamenje pogumnosti, j ftosti. Življenje poštene osebe lecVe^n° v°jskovanje. Zalezovanj °dpravi z resno besedo. Sit-; w6rn Se osorno odtegne. Nasil-^ srčno ubeži. Potoži skrb-% .starišem in predstojnikom, ki te dati Pomenljiv poduk: kjer i ^k	ne Puste» tam beži
0r Lot iz Sodome. Ravnajoč
se po tem navodilu si blaga duša ohrani notranjo zadovoljnost sredi viharjev življenja.
Glej! tako se na zemlji tiho in zadovoljno živi ter raste in raz-cvita za nebesa, kamor naj nas pripelje Kraljica nebes, majni-ška Kraljica, mati naša, Marija, dobre volje in nežnega čuta, bomo kmalo našli, da imate vrtnica in skrivnostna Roža Marija dokaj skupnega.
Vrtnica je ljubka cvetka. Dobro jo poznate. Roka rada seže po njej. Radi s seboj ponesete rožo vrtnico. Ima rdeč cvet, ima pa tudi trnje. Ali ne spominja trnje na trpljenje? Ali ni Marija okušala trpljenje? Na Kalvariji smo. Njen ljubi Sin visi na križu. Ni angelja, ni zvezde, ni kraljev, ki bi prišli počastit Jezusa na smrtni postelji. Kakor skala v morju, tako močno stoji Marija v morju trpljenja.
Trpljenje naposled vodi k za-dovoljnosti. Noč odkrije svitle zvezdice, ki jih je zakrival jasni dan. Tako noč trpljenja vodi k Luči, k Bogu. V Bogu je pa mir, je zadovoljnost. Sv. Avguštin to potrjuje z besedami: Nepokojno je naše srce, dokler ne počiva v Bogu.
Roža vrtnica ima rudeči cvet. Že od nekdaj je rdeča barva znak žrtve, znamenje ljubezni. Roža skrivnostna, Devica Marija je znala samo za ljubezen do Boga.
Mcr^A PRVA SLAVNA SAMOSTANSKA KUHINJA V LEMONTU.
žn»rvnl, ratu Serafinu, našemu kuharju, po zimi parkrat skoraj juha na ognjišču "ila M i - ■
• sedaj ima ze lepšo.
Sv. Avguštin pa uči, da ljubezen do Boga in zaničevanje samega sebe tvori nebesa, kjer je doma prava zadovoljnost.
"Farji pa farji!" "Samo denar hočejo!" "Humbug je vera!" — "Mi socijalisti, smo edini delavski prijatelji!" "Cerkev je največja sovražnica človeškega rodu!" — Tako so kričali in še kriče slovenski zapeljivci in ubijalci Matere slovenskim otrokom — slovenskemu narodu. In kriče že nad 30 let. Pa kaj so že naredili za svoj narod? za tebe, slovensko delavstvo? Vprašajte jih:
1.	so vam samo za en dolar zvišali plačo?
2.	so postavili samo en dobrodelen zavod za delavce?
3.	so sezidali samo eno sirotišnico za sirote delavskih očetov?
4.	so sezidali samo eno bolnišnico za rdeče delavce — svoje žrtve?
5.	so sezidali samo eno hiralnico za stare in onemogle?
6.	so ustanovili samo eno karitativno organizacijo v podporo brezposelnih? stiskanih? lačnih? strganih? brez strehe?
7.	je en socijalist zapustil očeta in mater in svet in se posvetil brezplačno samo delu za svoj rdeči evangelij?
8.	je le ena socijalistinja šla v kako sirotišnico ali bolnišnico streči bolnim, sirotam? šla med uboge zamorce širit prosveto?
Vprašaj jih, rojak, ta vprašanja, naj ti jih odgovore z dejstvi, ne z besedami. Besede so poceni! Fakta hočemo!
In vendar vidiš, še danes se njih jezik in njih pero cedi ljubezni (?) do delavca.
*
"Kaj pa ti da "far" v cerkvi?" vpraša moderni zaslepljeni "prosvitljenec?" Ti mu pa odgovori:
1.	da mi kruha, ko sem lačen, kajti katoliška cerkev ima brezštevilne dobrodelne organizacije, po katerih skrbi za reveže. Samo "Družbe Sv. Vincenca" razdele na leto nad milijon dolarjev! Samo Chicaški nadškof razdeli milijon na leto za kruh, v podporo revnim.
2.	zida mi bolnišnice, kamor še socijalisti tiše, ko so bolni. Nad tisoč jc kat. bolnišnic po Ameriki.
3.	zida mi sirotišnice, kjer bodo moji otročiči našli ljubeznjivo skrb, ako bi mene izgubili.
4.	zida mi hiralnice, ko bi onemogel, pa bi ne imel kam iti, pa me bodo tja vzeli in. za me skrbeli, če bom imel kaj denarja ali ne. Saj tudi socijalisti tja tiše!
5.	navdušuje fante in dekleta, da tisoči in tisoči zapuste dom in stariše in se posvete vzgoji otrok, strežbi bolnikov po bolnišnicah, skrbi sirot po sirotišnicah, skrbi onemoglih po hiralnicah, razširjanju prosvetc med divjaki.
Vse to mi. da "far" v cerkvi. Vprašaj pa — kaj ti je dal pa socija-listovski misijonar in pridigar?
P. Placid Fabiani, 0. F. M.
Piše P. K.
ČUDNO naključje je, da pišemo te skromne mrtvaške vrstice ravno v slavnostni številki lista "Ave Maria." Umrl je namreč v Ljubljani minuli mesec svetniške smrti eden izmed največjih slovenskih sinov velikega ubožca Asiškega — Sv. Frančiška — bivši provincijal P. Placid Fabijani, in sicer največji v ponižnosti, skromnosti in svetosti. Da se nam zdi to čudno, je vzrok to, ker je ravno ta mož tisti, ki je začetnik vsega frančiškanskega dela in pokreta v Ameriki. Ko je Clevelandski škof Horstman pisal v Rim po slovenskega patra za Cleveland in je general poslal pismo v Ljubljano na provincija-lat, je vladal provincijo Sv. Križa ta P. Placid Fabijani kot provincijal.
Takrat so vladali med duhovščino in med svetnimi ljudmi vsesplošno proti Ameriki veliki predsodki. Če se je čulo o kom, vzla-sti duhovniku, da gre v Ameriko, je takoj vsakdo vprašal začudeno: " V Ameriko gre? Kaj je pa naredil ?" In teh neumnih, krivičnih in strašno ozkosrčnih predsodkov še do danes ni bilo mogoče izpodbiti v slovenski javnosti.
Taki predsodki proti Ameriki so pa vladali tudi v naši provinci-ji. "Kdor hoče delati, kaj bi hodil v Ameriko?! Tu doma naj dela, imamo dela dovolj!" se je rekalo vsepovsod po samostanih.
Ni pa tako mislil blagopokojni svetniški P. Placid. Ko je pisec teh vrstic prišel k njemu s prvim pismom škofa Koudelke, v katerem ga vabi v Ameriko in mu sporoča, da je škof Horstman pisal tudi že v Rim, je rekel: "Hočete res iti v Ameriko? P. general
je že pisal, da dovoli vsakemu, ki se bo oglasil." "Da, hočem!" "Bog Vas blagoslovi! Kako ste srečni! Kako srečnega bi se jaz štel, ko bi mogel. Toda kaj hočem sedaj? Prestar sem! Ko sem bil pa mlad, kdo je mislil na misijo-ne?" "Pojdite! Ne bom branil ne vam, ne nikomur! Nasprotno to je moja srčna želja, da se kaj naredi za ameriške misijone," je potem še pismeno ponovil.
In pozneje s kolikim zanimanjem je sledil razvoju ameriške
f P. PLACID FABIANI, O F M.
akcije. Na drugem mestu priobču-jemo pisma cerkvenih oblasti j, ki so dovolile ustanovitev lista "Ave Maria." Tu je tudi pismo njegovo, s katerim je dal dovoljenje za list kot provincijalni predstoj-7iik. Z veseljem ga je čital in marsikdaj navdušeno pisal uredniku in ga bodril k vstrajnosti.
On je bil tudi, ki je tri leta pozneje z veseljem in blagoslovom
ustanovil prvi superiorat s sede' žem v Rockland Lake in tak" položil ogeljni kamen ustanov1' tve komisarijata.
Tako je ostal do zadnjega zvest podpornik in dobrotnik 1,1 je vsikdar in pri vsaki priliki doma bodisi uradno pri sejah P1'0' vincijalnih svetovalcev, bodisi l"'1' vatno v samostanu in zunaj br'r nil in zagovarjal komisarijat 1 navduševal zanj mlajše moči.
Veliko tolažbo mu je pa "Ave Maria" dal lani in predla"' skim, ko se je na njegovo prošnJ" in priporočilo list zavzel za s'0' venske stradajoče Karmeliča"^ na Selu pri Ljubljani in jim 0 _ ameriških Slovencev naprosil Prf cejšne podpore. Kot duhovni °lt teh redovnic ga je namreč sijn" bolelo, ko je edini poznal velik" stisko in bedo teh svetih duš- ''' vsako pošiljatev darov se je ta prisrčno zahvaljeval, da se Je vsake besedice videlo, kako vesel.
Tako! — ali se tudi vam ^ zdi čudno, da pišemo temu m°j\ nekrolog ravno v naši slavno?
številki, ko se zahvaljujemo P
gu, Mariji in vsem našim sot''11 nikom, pomagačem, dobrotnik ^ in prijateljem za dosego ko»cl1^ ciljev dolgoletnega našega do-danjega dela, — dosego cilj*'1, ^ je bil cilj njegov pred 18 leti. ^ je dovolil odhod prvemu pat'11 Ameriko ?	. e
D
a, čudno je! Vendar 11 , 0 temu ne čudimo temveč vid1 tudi tukaj samo nov dokaz, da ^ bilo to celo delo — delo božje- ^ mož, ki je bil prvo orodje v J jih rokah za njega dosego, Je ^ del njegovo uresničenje in s

bila zadnja naloga njegovega 2lv'jenja končana in poklical ga Je Bog k sebi po plačilo — nam m našemu delu pa dal novega m°gočnega priprošnjika, kajti sa Slovenska je prepričana o e-nem — da je P. Placid svetnik. n to nas tolaži v naši žalosti ob Vegovem grobu.
Zato priporočamo vsem naročnikom naj se mu priporočajo v niolitev v vseh svojih stiskah in
a slučaj uslišanja, naj nam spo-i'oče.
Njegovega življenja ne bomo Popisovali, opisal ga bo botovo (fl° drugi doma in takrat bomo Posneli tudi mi kaj več o njem.
Za danes recimo samo :
Morda ga ni Slovenca v Ameriki, ki bi se ne spominjal "patra s hri pavim glasom" — P. Placid je namreč imel vedno malo hri-pav ali nenaraven glas. — Malo jih je, ki bi ne bili pri njem tudi pri spovedi. Bil je to najgorečnej-ši, pa tudi najboljši spovednik na celem Kranjskem.
Vsaki dan je vstal ob tri četrt na štiri, opravil svoje molitve, ma-ševal in navadno ob petih bil je v spovednici, kjer je presedel vsaki dan od petih do devetih, če ne še dalj.
Zadnji je bil pri večerji, ker je vsikdar spovedoval že zgodaj popoldne. Po večerji je šel zopet nazaj v spovednico. Maševal je s
Mr. JOSIP ZALAR, tajnik K. S. K. J.
. -7 let opravlj
,lr krepko nastopal na katoliških shodih ter energično pobijal in ožigosal verske "asprotnike, ki so napadali K. S. K. J. in naše versko prepričanje.
toliko pobožnostjo, da je ganil marsikoga. Vsi bolniki Ljubljane so se hoteli spovedati na smrtni postelji še enkrat P. Placidu. Brezje, da Brezje, da so tam frančiškani danes, je njegovo delo. In tako bi lahko napolnili celo slavnostno številko samo o njem, pa bi še ne napisali vsega.
Zato naj v slavnostni številki samo s temi vrsticami kratko proslavimo smrt tega velikega slavnega moža, ki ima velik delež pri naših slavnostih te mesece in so pravzaprav le — njegovo delo.
Priporočali bi ga v molitev, pa nam ne gre izpod peresa ta prošnja, ker nam srce govori in narekuje: "Reci raje: Prosi za nas!" ker to je bil svetnik.
Da, P. Placid, začetnik našega komisarijata, prosi za nas!
Slep je, kdor ne vidi resnice, kaj jc krščanstvo dalo in še daje človeštvu pri tolikih katoliških sirotišnicah, bolnišnicah, norišnicah, hiralnicah, pri tolikih dobrodelnih zavodih in organizacijah.
*
Pojdi po ječah, na tisoče jih jc po A-meriki!
Pojdi tam od celice do celice. Vse so polne. Vprašaj te sirote za temi mrežami: zakaj ste tu?
Kaj bo vsaki moral priznati?
"(ireh me je pripeljal sem!" Enega greli tatvine, drugega greh sleparstva, tretjega greh nečistosti, četrtega greh pijančevanja. petega greh ubijanja . . . vsakega samo — greh.
Boš našel vsaj enega, ki bi priznal, da ga jc pripeljalo tja — življenje po veri — čednosti, kateri uči krščanstvo?
Danes naj vsi ljudje sprejmo samo deset božjih zapovedi in šest cerkvenih — pa ne bo treba več ječ. ne bo treba več poboljševalni«:, ne bo treba več policajev, ne bo treba več ključev k vratom, ne bo več krivice . . . naša zemlja bo raj.
Ali je kaj bolj jasnega, kot je to?
In vendar, bratje, kaj pravijo, da jc humbug? — Samo vera je humbug! ta vera, ki prepoveduje krasti, ubijati, goljufati, lagati, prešestovati, ki uči otroke ubogati stariše, ki uči ljudi ljubiti se, delati dobro, živeti čisto . . .
Ali ni svet strašno zaslepljen?
k' že 17 let opravlja posel glavnega tajnika K. S. K. J. Lansko leto je Mr. Za-
Socijalistovski oče pravi, da je vera humbug. — Vera pa uči otroke ubogati, ljubiti in spoštovati svoje stariše. Jc to humbug? — Potem je tudi on humbugar, ako uči otroke četrto božjo zapoved. Vsa vera jc spolno vanje božjih zapovedi.
V boju za resnico in pravico.
(Dalje.)
Piše Prof. Rev. F. Pengov>
GARCIA MORENO — VSEUČE-LIŠKI REKTOR, NAČEL-NIK OPOZICIJE ZAČASNI PREDSEDNIK.
RUGA polovica Moreni®! novega življenja obse-JL-iS ga dve perijodi, (dobi) ki izražata sicer isto idejo (misel), a sta vendar na zunaj popolnoma različni. V prvi izvoju-je na zakonit način padec dosedanjega pogubnega vladnega zi-stema (načina). To je najzanimivejši odstavek njegovega življenja, poln drzovitih junaštev, ki se bero kot kake legende in prav nič ne zaostajajo za najdrznejšimi srednjeveških vitezov. Druga in poslednja doba Morenove-ga življenja poteka mirneje, ena-komerneje in je posvečena izpopolnitvi katoliške republike pod svobodnim solncem ekvadorskim.
L. 1856. je bila proglašena amnestija političnih izgnancev in G. Moreno se je vrnil iz Pariza domov. Prevzel je službo profesorja kemije na vseučilišču v Quito ter deloval s tako sijajnim vs-pehom, da so ga čez eno leto soglasno izvolili za rektorja. Obenem ga je izbralo mesto za al-kalda, mestnega svetovalca in sodnika. Da pridobi kemiji, tej važni znanosti našega časa, ugleda tudi mej širšimi ljudski sloji je pogosto predaval mnogo-brojnemu občinstvu in povdarjal praktični pomen kemije za moderno tvorništvo.
Vkljub mnogim poslom pa se je G. Moreno pečal v tem času silno intenzivno z neko stroko, o kateri se drugim ni niti sanjalo — z vojaško znanostjo. Izkušnja ga je bila prepričala, da bo mogel vs-peti proti neprestanim prekuci-jam različnih strank edinole kot vrlo izvežban general, zmožen voditi navdušene in vešče vojake proti banditskim poglavarjem, ki
so bili tedaj na krmilu vlade. Že neznatna zmagica z orožjem je bila pri nemirnem, veternjaškem ekvadorskem ljudstvu mnogokrat odločilna za dolgo vrsto let. Vs-stopil je v narodno stražo in postal poveljnik večjega oddelka. Kmalu so ga poznali kot najboljšega jezdeca, strelca in borilca, zlasti s sulico, glavnim orožjem ekvadorske konjenice. Tako se je pripravljal na podlagi načela: Moli in delaj ! na svoj veliki čas. Na narodni skupščini je gromel kot poslanec proti krivicam, ki jih je uganjal predsednik, general Robles, ki je bil samo slamnati mož eksprezidenta Urbine. Leta 1858. je ustanovil Moreno konservativni list "Union nacional" in že koncem tega leta je bila vlada hroma, zakaj Moreno je imel večino glasov na svoji strani. Vlada je debelo gledala in si ni znala pomagati drugače, kot da je ukazala svojim vernim backom, naj se ne vdeležujejo sej, ki so postale nesklepčne, da bi na ta način razbila kongres. A ravno to je vzbudilo splošno nevoljo v deželi. Zdaj spustita Urbina in Robles nad ljudstvo svoje divje "bike" (tau-ras, to je telesno stražo), da bi ga
ustrahovala. L. 1859. se je začela "meščanska vojska." Konservativna stranka je izvolila nasprot' prekucuhom začasno vlado, kate* ri je načeloval G. Moreno. —■
Robles in Urbina sta bila kmalu na tleh in sta zapustila deželo. Težji pa je bil posel z upoi" nim generalom Franco, poveljnikom v Guayaquilu, ki je proglasi' sebe za predsednika obmorski'1 provinc in se opiral na pomoč vedno sovražnih Peruvancev. A čez nekaj mesecev je obhajal Moreno zmagoslavje tudi nad njim i'1 njegovimi zavezniki.
Ko je tekom teh bojev nadzo-roval vojaštvo v Richambi so g<1 zaprli tu izdajalski pristaši Ifr* bine. A posrečilo se mu je uitj» na čelu 14 dobro oboroženih PrI" jateljev vdere še isto noč v p0' bunjeno in upijanjeno mesto in razoroži vso posadko. Ta dogodek mu je služil kot izvrstno svarilo, da mora biti v bodoče previdnejši.
V tej meščanski vojski je ime' tudi večkrat priložnost pokazati svojo velikodušnost. Da zabra-ni vsako prelivanje krvi in up0' stavi v domovini mir in soglasje predlaga Francotu, da naj se oba.
NAŠA SAMOSTANSKA DRUŽINA V LEMONTU PRI DELU,
pod vodstvom svojega superiorja P. Johna K. Ferlina, O. F. M. (pri vratih), kateremu se mora pokoriti vse. še P. Komisar, Very Rev. Hugo Bren , O. F. Mj (na levi ob steni) mora sprejemati v tem slučaji! "orders" od njega. Tako je prav-Zato so pa toliko naredili v tem kratkepi času! Čast jim.
Veno in Franco, prostovoljno °dpovesta službi in zapustita domovino. Žal, da Franco ni bil do-'^open za take blage in plemenite zrtve.
Kmalu- nato ponudi nekdanji ^'edsednik Flores, stari sloviti general izza časa bojev za osvo-)0Jenje, iz prognanstva svoj meč ^'ezpogojno Morenu v pomoč. G. Moreno je pozabil vse, kar je bil Pogrešil Flores nekdaj proti Ek-(iadoru, in je samo odgovoril: , pri<iite takoj in bodite naš vr-0Vr>i poveljnik!" In bivša ljuta Nasprotnika sta se objela kot od-ritosrčna prijatelja in si ostala taka do smrti. —
Franco se je zabarikadiral v Gnjavi Guayaquil, potem ko je
bil moral zapustiti ves ostali teren svoje dežele. Mesti je mogoče vzeti le od vshodne strani, a tu se razprostirajo nedostopne močvirske goščave, t. zo. mangrove. Le s pomočjo zvitega, neverjetno predrznega stratega se je posrečilo Morenu dobiti v oblast to veliko ekvadorsko pristanišče in z njim vso deželo. Prehod punskega vojskovodje Hani-bala preko alp je bil morebiti bolj veličasten, a ne bolj drzen ne težaven kot prehod Morenovega težkega topničarstva preko tega močvirja.
24. septembra 1. 1960. je dan sreče za Ekvador. Ta dan se je preobrnila njegova usoda na srečno stran. Bilo je na praznik Naše ljube Gospe de Mercedes, ko
so obhajali zmago in G. Moreno je v hvaležen spomin izročil vso armado pod varstvo preblažene Device in določil, da se ima ta praznik v armadi vsako leto slovesno obhajati.
Še kot predsednik začasne vlade je izpremenil Moreno volilni način v res, demokratičnem republikanskem smislu. Poslanci so se imeli poslej voliti ne po številu o-krajev, ampak po številu prebivalcev. 10. jan. se je sešla narodna skupščina, kateri je podal Moreno račun svojega hiševanja kot začasni predsednik in se odpovedal svojemu polnomočju. A kongres mu je enodušno odgovoril s tem, da ga je izvolil stalnim predsednikom republike.
Zgodovinski razvoj našega komisarijata.
19. novembra prišel Rev. K. Zakrajšek O. F. M. v A-tneriko na povabilo Cleve-landskega škofa. Rt. Rev. J. Horstmana, ki je pisal zanj v Rim k generalu frančiškanskega reda. l9°9. 25. januarja ustanovi provincial Ljubljanske provin-cije, Very Rev. P. Placid Fabijani, O. F. M. začasni superiorat v Ameriki s sedežem v Rockland Lake N. Y. (Rockland Co.) in pošlje v Ameriko še tri patre. l9l2. 30. junija ustanovi general frančiškanskega reda Rt. s Rev. Pacifikus A. Monzza samostojni slovensko-slova-ški-hrvatski komisarijat s sedežem v Brooklynu na 21. Nassan Ave. l9l8. 19. januarja povabi sedanji Chicaški nadškof, Njega Eminenca kardinal Munde-lein slov. Frančiškane v Chicago in jim izroči župnijo sv. Štefana z naročilom, da si tu v Chicagi ali blizu Chica-
ge v njegovi škofiji ustanove svoje središče, svoj Kolegij in semenišče, da se bo imenovala ta bodoča pro-vincija "Chicaška provinci-ja!"
1923.	decembra meseca imenuje ljubljanski provincial Very Rev. P. Mariofil Holeček, O. F. M. novega komisarja Very Rev. Ilugo Brena, O. F. M. in z njim se začenja druga doba komisarijata.
1921. aprila se sklene kupna pogodba za 138 akrov veliko farmo pri Lemontu, 111. med Mrs. Barnes in tedanjim komisarjem Very Rev. Hugo Brenom,. O. F. M. kot zastopnikom komisarijata Sv. Križa, kjer bo sedaj sedež komisarijata, kolegij, novi-cijat in semenišče.
1924.	24. maja se je naselu za stalno v zasilni farmarski hiši sedanji komisar.
1924. na Labor day, septembra meseca je bil slovesen blagoslov in polaganje ogeljne-
ga kamena za začasni samostan in kapelico. Slovesnost je izvršil Rt. Rev. Msgr. Fr. Bobal.
1925. 24. maja slovesno ustoli-čenje "Marije Pomagaj" na njeni oltar v cerkvici.
1925. 14. junija slovesen blagoslov in otvoritev samostana in blagoslovljenja, začasnih stavb.
List "Ave Maria" jc velik dobrotnik a-meriških Slovencev. Kdo more to tajiti? Ali ne zasluži, da mu pomagajo ti Slovenci sedaj, da bo prišel v vsako slovensko hišo po ccli Ameriki?
*
Neki nekatoliški nemški mesečnik v Milwaukee je imel minulo jesen kampanjo za nove naročnike. Ko je začel kampanjo je imel 24.000 naročnikov, ko jo jc končal jih je imel nad 50.000.
Kdo jc to dosegel? — Navdušeni naročniki! Ne naročniki mevže — temveč naročniki — delavci!
List "Ave Maria" ima danes 5.000 naročnikov. Začeli smo kampanjo za nove naročnike, jih bomo imeli 10.000, ko jq bomo končali?
Prav lahko, samo ako bodo vsi naročniki — delavci, možje in žene, ne mev že! možje dejanja ne besedi!
In toliko jih moramo dobiti!
Zato, bratje, sestre, na delo|
Marijina slika.
Prijatelji so ga zgrabili in posadili na stol.
"Človek, ali noriš? Najlepše delo svojega življenja uničuješ."
"Pustite me, pustite!"
"Vem, kaj ti je, Giovanni," je govoril suh majhen kipar. "Te dni so plusknili ob tvojo dušo valovi prve ljubezni. Komtesa Helena je vzela v zakup vse tvoje misli in danes te je zapodila od sebe. In zdaj boš jokal radi tega kot dete, če mu vzame kdo igračo. Ne bodi otrok Giovanni! Giovanni, ne premišljaj, pojdi z nami ! Dekleta, čas in vino te ozdravijo. Ilorac je svetoval: Z vinom preženite skrbi! Slušaj njegov nasvet in ne sanjaj, Giovanni, ne glej v zvezde in ne hodi po oblakih ! Stopi na zemljo in veseli se mladosti! Pokesaš se, bridko se pokesaš, da si se zapiral v temno sobo, ko je sijalo solnce in vriskal mladi dan. Pojdi z nami!"
"Pojdem. Danes začenjam življenje, kakor ga živite vi. Stare cunje vržem proč in oblečem novega človeka."
Odšli so v gostilno zunaj mesta. Tam "Pri zlatem studencu" so posedli na vrtu med lavori in oranžami, jedli in pili in peli. Ta je prijel za harfo, drugi za kitaro. Prišla so dekleta iz Kampanje, vroče, sveže gartrože. Pričel se jo ples in razposajeno veselje. Mladim umetnikom se je zdelo življenje podobno prvim pomladnim cvetkam, ki jih duha vsakdo.
"Ali ni lepo?" so vprašali prijatelji Giovannija.
"Haha, lepo je lepo! Od prvega diha na tem zlatem svetu nisem bil tako vesel kot danes. V Olimpu se ni tako godilo bogovom."
"To so besede, vredne umetnika," so pritrjevali prijatelji in se smejali.
Zvezde so ugašale, ko je Giovanni prišel domov, se zloknil na posteljo in zaspal.
Cel mesec je živel v razposajenem veselju in zadovoljnosti z mladimi umetniki.
Tedaj se je vzbudil nekega jutra in zastudil se je samemu sebi.
Skozi okno je sijalo solnce, in drobni praški so plesali po mali Marijini sliki. Giovanni jim je sledil in zdelo se mu je, da ga gleda Marija z žalostnimi očmi. Na tleh je ležala Helenina slika na dveh kosih platna. Komtesa je vstala pred njim ponosna, in ga merila z jeznim pogledom.
"Proč, proč! Ne dotikajte se mojih rok! Proč, proč od tod !"
Giovanni je skočil s postelje, Ničemurnost, zavist in prevara od rojstva! Tudi umetnost je prevara, ki nas zaslepi kot čarovnica, da ne vidimo luči. Tudi Giovannija je zaslepila, da je grešil proti Mariji. Njo bi moral slikati, pa je naslikal komteso Heleno. Kje najde mir za razburljivo srce? Kje vpokoji svoje veliko hrepenenje? Kje zadosti Mariji za žaljenje?
Mrs. MARIE PRISLAND
je podpredsednica K. S. K. Jednote. Mrs. Prisland zadnje čase krepko nastopa v naši javnosti v imenu slovenskega katoliškega ženstva v Ameriki. Zadnjo jesen je v "Amer. Slov. & Edinost" krepko zagodla elementom, ki se zbirajo okrog brezverskega (II. Naroda. Je tudi zastop niča naših listov, za katere jako energič 110 deluje v Sheboygan, Wis.
Legenda. Spisal Dr. Ivo Česnik-
Tiste dni se mu je rodila niisc' na samostan.
"Tja pojdem. Tam " za dobi"1 mir, ki mi ga svet ne more dat' tam se pokorim za greh."
Duhovnik ga je utrdil v te"1 sklepu. In ko je ozdravel, je vze s seboj Marijo s stene, zapustil a' telje in odšel v samoto.
Samostanski očetje so ga spi'c" jeli z veseljem in spoštovanje"1 medse.
Ob solnčnem vzhodu ali zah°"
v
du je zrl iz odprte celice čez večno mesto, na kupole cerkva, kol®' sej, na žolte oranže in smokve i" palme na samostanskem vrtu 1,1 prijel za platno in ga raztrga na drobne kosce. A še kosi so vp1* li nad njim: "Proč, proč!" in sC mu režali v obraz.
Sedel je na stol, del glavo med dlani in se zamislil v svoje živ lje-nje. Grozno ga je peklo v dus*-in Marija ga je neprestano zrla z žalostnimi pogledi.
Ves dan je tako sedel in ni vedel, kaj se godi krog njega. Od duševnih bolesti ga je jela trest' mrzlica.
Prešli so dnevi, prešli ted"1 • slikar Giovanni je ležal v atelJ1' na postelji, prijatelji so ga obtS: kovali in stregli in tolažili. T)1'" hovnik je prinesel sv. popotnico-govoril o grehu in odpuščanju, 0 miru in sreči in spravi s Kristusom.
Giovanniju se je zazdelo naenkrat vse ničevo. Kot solnce ha tiho Kampanijo. Tja do snežnih gora je plaval njegov pogled-kjer se je nebo dotikalo ženili1'' Ptiči so peli pod njegovim nom. Mir je vladal kroginkrog >" v njegovi duši je sijala lepota.
Toda to je trajalo le malo Časa-Življenje traja leta in leta in s»" mostanska vrata so zaprta za večno. V prsih se je dvignilo pog0' sto hrepenenje, večje kakor v preteklih dneh, vstajale so podobe, Komtesa Helena je vstop''11 pri vratih in se mu nasmehnila s
Mr. MARTIN KREMESEC
glavni porotnik K. S. K. Jednote. Mr. Kremesec ie že nad 40 let v Ameriki. V prepričanju in značaju se tega moža lahko primerja mogočnemu hrastu, ki ga ne gane noben vihar. Zadnje čase se je začel Oclašati tudi on in svariti svoj slovenski narod pred raznimi brezvestnimi voditelji, kakoršni so Saksarjevi hlapci na Cortlandtu. Njegovi velepomembni članki so zadnje čase marsikateremu ameriškemu Slovencu odprli oči.
ke trudne noči, leta in leta se je bojevala duša in prosila smrti. In ko je prišla božja dekla in je za-tisnila Giovanniju za večno oči, so ga oblekli patri v kuto, kapuco so mu potegnili na glavo, Marijino sliko dali na prsi in ga položili v zemljo. Cez dolgo, dolgo so odprli grobnico in našli telo stroh-njeno: Marijina slika pa je bila nepokvarjena, lepa in sveža kakor tedaj, ko so jo položili na sli-karjeve prsi.
Prenesli so jo v samostansko cerkev in obesili v zlatem okvirju na oltar. Ljudstvo hodi k njej od blizu in daleč in moli za srčni mir. In vsak prosilec je uslišan.
Rev. P. Evstahij Berlec, O. F. M.
V ČAST BL. TEREZIJE DETETA JEZUSA.
Jolietska triperesna deteljica,
Cv«t slovenskih mladeničev, vsi krepki katolški fantje in vsi navdušeni sotrudniki lista "Ave Maria," vsi sinovi Sv. Frančiška kot tretjeredniki in zato tudi vsi So pa (od leve proti desni):
Mr. Pavel Launch. Mr. T. Živec in Mr. Frank Vranišar, ml.
Ti nova cvetka slavnega Karme-la,
— ponosna nanj je naša rimska
mati! — svetosti ljubeznjive venec zlati od Jezusa si v raju že prejela
tema je vladala kroginkrog. Kaj je sanjal ? Kaj so govorili prijatelji? Vse je sen! Ko bi bilo res! Ko bi bil ves svet le prevara kot lepota jutranje zarje ali modrina neba. In večnost! Kaj je večnost? Daljno neizmerno morje, ki nas vabi in kliče, in če se zginejo nad nami valovi — izginemo za vekomaj.
Vstal je in pokleknil, da bi molil, a ni mu prišla beseda iz ust. Jokal je, a nobene tolažbe ni bilo v razdvojenem srcu, le tema, strašna tema je vladala v njem.
"Življenje sem zapravil, poklic sem zgrešil! Bog mi je podaril toliko lepote in jaz sem šel, se zaprl v samoto in vrgel vse talente od sebe. In zdaj izgubim vero ! Marija, usmili se me! Marija, daj mučeništva in zvestobe do Boga, mi moči in vrni mi vero ! Reši me ! Odpusti mi, ker sem te žalil!"
Jokal je in se bičal. Marija je stopila s slike na steni k njemu in ga gladila in tolažila.
"Vstani Giovanni, in se počij! Ko pride dan, izginejo težke misli, in milost Gospodova se razlije nate."
Kot balzam so hladile te besede njegovo trpečo dušo. Umirjen je legel in zaspal.
Leta in leta so se ponavljale ta-
'stinij nežnimi, finimi lici in mu ^egala roke v pozdrav. Na steni
1'astla slika, velika in mogočna, kakor jo je naslikal v svoji Prvi ljubezni z največjim čarom mlade duše.
"Heši me, o Gospod!" je vzdihoval Giovanni in poklekal pred malo sliko Marije in molil in se bičal." Marija, prosi zame ! Milost me je doletela, da sem se ločil od
Sveta in postal tvoj hlapec. Usliši trie!"
v In mir je kapljal v njegovo dušo.
Zgodilo se je, da je neko noč Sanjal o svojih prijateljih. "Pri Platem studencu" ie sedel med njimi. Smejali so se mu in ga dražili.
"Haha, prijatelj, ali si zadovoljen v kuti? Ali te znabiti bo-2a sreča, a? Ali te nič ne peče vest, ker ti je Bog dal pet talentov in si šel in si vse zakopal ? Sl"am te bodi! Sanjač si, kot si bil nekdaj. Prav imaš Giovanni. Vse •le sen. Večnosti ni, vse je preva-va. Le to je resnica, kar držiš v
roki."
"Varalice, molčite! Saj ne Poznate svetega miru v samoti."
"Ti ga uživaš, haha !"
i'rebudil se je, in grozna žalost Se .ie polastila njegove duše in
Iz frančiškanskih vrtov.
Prof. Rev. Fr. Pengov:

tP
RIPOVEDUJ pi'., kako vam je ljubi Bog u-stvaril tako lepo in lagodno hišico naše zemlje, kako je ukazal kosom in škrjančkom, da vam svirajo kot vešči muzikantje, kako je razobesil velike svetilke solnca in lune, da moremo noč in dan gledati srečne svoje obraze; in dalje pripoveduj, kako nam daje isti predobri Bog rasti po drevju izvrstno sadje, kako nam izbija iz tal kraljevo okusno vodo v tolikerih vodnjakih in nam na ta način omogoča topel smeh in prijetno skupno bivanje v bratski ljubezni, tako da skoro ne moremo biti drugačni kot dobri, ljubiti drug drugega in klicati proti nebu: "Ti, Bog Oče tam gori v večnih nebesih, hvala Ti, hvala!"
Suhi brat dei Cattani je ponižno sklonil malo glavico in se poskušal smehljati.
-o-
"In ti, Siricij, mladi, mali, ljubi brat —". Vrata zaškripljejo v ozadju zelenega hodnika vode-čega proti lopi. Brat Barbarus in Janez dei Parenti vstopita, prvi preprost kmečki sin, drugi doktor in profesor svetovno slavnega vseučilišča v Bolonji. Svoje prosja-ške vreče odložita v kot in se stisneta, na debelo pokrita s prahom stoterih cesta, ki sta jih bila prehodila, a vesela iz vsega srca k nogam Frančiškovem, da vjame-ta še ob enajsti uri par drobtinic od duhovne gostije svoje družino. —
Prišla sta iz daljne krasne Florence in iz še večjega Rima. A noben brat ne čuti v sebi najmanjše radovednosti, da bi ju iz-praševal po tem. Videla sta papeža, slavolok Konštantinov, prelepo baziliko lateransko, velik cerkven praznik s stotinami bander in cesarja Otona med samimi vojvodi, pa kaj je vse to? Nič, prav nič, v primeri z blaženo revščino tukaj. Čujte, oče Frančišek govori!
"Pozdravljena, ljuba brata iz daljave! — Ti pa prijatelj Siricij, poslušaj! Nekaj dni sem si tako bled in modri obročki se ti delajo okoli oči. Gotovo preveč čuješ in premalo ješ. Ali hočeš biti mar močnejši kakor te je vstvaril Gospod Bog? Naš osel je sicer potrpežljiva žival. A preveč pretepati ga, ni usmiljeno do njega." -o-
"Toda brat Janez, razloži svoj tovor, in daj nam zavoljo božje ljubezni kaj malega od svojih milodarov!" govori ob drugi priliki sv. oče Frančišek. —
In brat Janez, ki je bil svoj čas pred stotinami izobraženih slušateljev na vseučilišču predaval rimsko pravo in pozdravil ob latinskih vratih cesarja Otona, s krasnimi latinskimi odami (posebna vrsta slavnostnih pesmi), razklada kot kamen — trd kruh iz Sijene, citrone iz bližnje Perudže, repo iz pustega polja pri Arezzo, posušeno toskansko grozdje, stekleničico olja iz mesta Lucca, rimske kolače in ple-tenko z umbrijskim domačim vinom "nostrano". In pri vsakem povem milb'daru, ki ffn je privle-
kel iz vreče, je pripovedoval, kako je prišel do njega, katera dobrotna roka da mu je darovala to in ono, kakšnih lepih rekov so nu' dali po vrhu in kako je potoval poln zahvale naprej k novim S0' stoljubnim darovalcem. In bratje so poslušali napeto in hvalili Boga pri vsakem kosu, ki ga je pobral brat Janez iz zadnjih obširne vreče. Veselja se smejejo in ploskajo kakor nedolžni otroci govoreč:
"Ti ljubi dobri ljudje! Ti ljubi dobri ljudje!"
Mr. IVAN ZUPAN
urednik Glasila K. S. K. J. Kot mnog' drugi, tako je zadnje čase tudi on sprL'' gledal, da s takimi klevetniki, kakor st zbirajo okrog Gl. Narodovega korita j'1 mogoče imeti nikakih zvez. Okrtačil i1'1 je, kakor so to pošteno zaslužili, jim 11' stavil list in prekinil s cortlandskimi njivci vsako zvezo. Mr. Zupanu kot ured niku Glasila K. S. K. J. so za ta možat' korak vsi katoliški Slovenci prav bva ležhi.
Bog ne plačuje vsako soboto. ^ )
zjutraj. Jakob gre naprej, ves vtopljen V velikonočne misli in svoje težave. Pot je držala ves čas po njegovem svetu. Ko pride "Na vrtce" je počilo. Mož se zgrudi, konj plane čez mejo, in oddirja naprej. Ženske prihite, deklici padeta na očeta tudi ona se sili k joku, pa ne gre. Na to vzame iz žepa črno ruto, katero je v ta namen s seboj prinesla, lepo svilnato pa dene z glave. Bila je tista katero ji je kupil Jakob na Veliki četrtek v Ljubljani. Potem vzame konja, gre v dolino, vpreže in se pelje v Soro, kjer sama naznani smrt svojega moža orožnikom. Po vstajenju se odpelje domov, opravlja svoje delo, — veselja pa ne more skriti. Še tisto popoldne, ko je mož ležal na potu v svoji krvi, sta s Katro doma gramofon navijale in se zabavale.
Zločinec, kateremu je- obljubila 10.000 kron, je izginil brez sledu.
Le kako ga je mogel tako dobro zadeti, ko .še ni bilo dan?
Skrit v grmu, si je izrezal toliko vejic, — prav po vojaško — da je imel nastavljeno puško in ga ustrelil na 2 m daljave. Ni mogel zgrešiti. Revež je bil v pol ure mrtev.
Grozna vest se je hitro razširila po vsej dolini. V pondeljek ga je komisija raztelesila. Zdravniki so izjavili, da je imel tako trden in zdrav želodec, da bi bil lahko dočakal sto let.
Mnogo ljudi ga je hodilo kropit v mrtvašnico k sv. Katarini. Še več se jih je zbralo k pogrebu v torek dopoldne, ker je bil znan vse povsod, nele kot bogat, ampak tudi kot razumen in dober mož. Nikomur se ni čudno zdelo, da. sta bila na pokopališču tudi dva. orožnika, ker je revež umrl nasilne smrti. Pretresliivo-so.jokali vsi otroci, da so še dragim ljudem silile solze v oči. Tu-
Ugledna družina Mr. PINTERJA iz Burrgetstown, Pa.
ga ne storiš, te ne bom imela več za prijateljico."
Naglo zalepi nazaj in ga odda deklici. Milka steče naprej, Andrej pa premišljuje kam to meri. Kdo naj pride? kje naj čaka? koga naj — itd. Še le pozneje se mu je zjasnilo, ko je bil stric mrtev. Šel je in na tihem naznanil orožnikom. Stricu pa ni nič povedal, mislil je, da mora držati Milki dano besedo, da bo tiho. Po smrti strica mu je bilo vse jasno Posebno je razumel, zakaj Lu-žarca ni hotela nič slišati o spovedi. Po naključju je slišal kako je stric Marjano nagovarjal, da bi v četrtek porabila priliko in v Ljubljani opravila velikonočno izpoved. Ti le pojdi, je rekla —
1 jaz bom šla pa sama, kadar bom hotela.
i
7.
Velikanoč, nedeljo jutro! Naš verni kmet stare korenine, kakor je bil Lužar je bil že na vse zgodaj z ženo in hčerama na poti v Soro k vstajenju. Solnce še ni vs-hajalo, mesec je medlo svetil. Mož je vodil konja za ujzdo, žena in dekleti so bile precej daleč zadaj. Ona ga je silila naprej, naj vpreže predno pridejo v dolino. V šupi pod podom je imel spravljen voz, da so se vozili v Soro, kjer je bilo vstajenje že ob 5 uri
PR1L 1921. se je dobro obnašal. Ljudje so delali na polju. Tudi naš Lužar je oral veliki torek najdaljšo njivo blizu svoje hiše. Najmlajši sin Lovrenc je vodil voli, bratranec Andrej je pa na drugem koncu njive grude tolkel. Andrej je strica rad imel, "mlade" pa ni mogel videti. Spoznal je njeno zlobo in ji ni zaupal. Ves utopljen v svoje misli, dela verno, kar priskaklja Milka mimo njive.
"Kam pa tako hitro," vpraša Andrej.
"Pismo nesem Aličevi Katrici."
"Ko pa piše?"
"1 mati, kdo pa? odvrne Milka;'/
"Daj pismo!" "Bog varuj! Ne smem! Me bo! Moram biti do kosila doma."
"Saj ne bo vedela. Daj, da vidim naslov!"
Milka pokaže pismo. Andrej &a urno odpre, bere kolikor more razbrati slabo pisavo: naj pride v četrtek ko greva v Ljubljano, naj ga čaka — dalje ni mogel brati, ker je Lužar že prioral blizu in ni smel videti pisma.
V enem pismu je bilo: "Kristusa so tudi umorili. Ce boš, ne boš imela nobenega greha. Če mi te-
di Marjana se je malo trudila na jok, pa ni šlo. Ko gospod odmoli-jo mrtvaške molitve, in vržejo 3 lopatice prsti na rakev, odidejo. Nato pa pristopi k mladi Lužari-ci orožnik in jo povabi naj gre z njim za mrtvašnico na kratek po-menek. Med potoma ji rahlo potegne robec z glave, rekoč, naj ne kaže žalosti, ki je ne čuti, ker je dala sama moža usmrtiti. Vse je zrlo za njima in napeto čakalo, kaj bo iz tega. Čez dobrih pet minut prideta nazaj, "orožnik po-migne tovarišu in vsi trije jo mahnejo v dolino. Niti posloviti se ni smela od nikogar. Prosila je, da bi po običaju prižgala svečico na grobu. "To bode opravil drugi," rekel je orožnik in izročil sve-čice in žveplenke, ki jih je dala iz žepa, bližnji ženi, ki je to oskrbela.
Strme so gledali pogrebci za njimi, kam bodo šli. Tresli so se samega strahu, ker je tu tako hitro sledila grehu kazen. — Zavili so na Aličevo Trnovo — A-leksajevičevi Katrci. Andrej je naznanil o pismu. Katrica ni nič slutila, imela je več pisem shranjenih. Vzeli so pisma in Katri-co in šli skupno v Soro in od tod v Ljubljano. Čez kakih 5 mesecev je bila sodba. Marjanca je bila na smrt obsojena, a pomiloščena na 20 let v Begne, Aličeva Katrica pa je bila oproščena, imela je izvrstnega zagovornika. — Morilca niso dobili, potegnil jo je v Lahe ali v Ameriko. Nič se ni čulo o njem. Njegov oče Janez Alič je vrlo gospodaril, Katrica se je vrnila — všteli so ji v kazen onih 5 mesecev pred sodbo — in vse je šlo svoj tek.
Čez dobro leto pelje Janez A-lič živino v Ljubljano na sejem. Dobro je spečal in se pri belem dnevu vračal domov. Blizu O.ori-čan pa se mu splaši konj, skoči kvišku, prekucne voz in mož odleti v bližnje drevo tako, da nezavesten obleži. Iz bližnje hiše prihite na pomoč, eden teče v Presko po gospoda, ki so brž na licu
mesta. Ker ni dal nobenega znaka življenja, so ga dejali v sv. olje — in izdihnil je v nezavesti. Velik strah je vse obšel, šepetali so: "Prst božji!"
A prišlo je še huje. Bog ne plačuje vsako soboto, a povrne z stoterimi obresti. Prišel je strašni dan, 8. avgust leta 1924. Lepemu dnevu je sledil silno soparen večer. Ljudem je postajalo tesno pri srcu, ko so se okoli 9. ure vlekli črni oblaki, na gore in hribe, se urno kopičili in pokrili že doline. Kar se zabliska, da je vse obsijalo, na to strahovito grmenje in dalje blisk in tresk naglo drug za drugim. Vmes naliv kakor bi se oblak pretrgal. A ti nalivi niso bili taki, kakor druge dni. Ko se je voda spustila po klancu
v dolino — ne — pravijo, da Jc voda vdrla v zemljo, nato pa ,z neštetih studencev bruhnila nil' zaj, trgala in rvala drevesa s koreninami in zemljo mater
debele
plasti. Vse to je sledilo drug0 drugemu z neznansko brzino, dv* lo po skalah in grapah po Loči"' ci — skozi vas Ločnico. Potok J'1 narastel na 3 m globine in vleke' s seboj vse, kar je izruval in na" lomil vihar. Najhuje je bilo Trnovcu, kjer se izliva Beli potok v Ločnico, ob posestvu Janeza A* liča. Ljudje so spali in ko so & zdramili, že ni bilo nobenega iz* hoda več. Zlezli so iz hiše na stre* ho, a vse je potrgala voda in odnesla Katrico z otroci in z vsem pohištvom v dolino. Pustila je s<i* mo eno steno z dimnikom, za k8'
DRUŽINA MR. JOSIP MUHIČA IZ JOLIETA.
Mr. Josip Muhič je naš zastopnik v Jolietu. Koliko je že ta mož dobrega storil za list Ave Maria se z besedami ne da povedati. Nebeška mati Marija mu tega Rotovo ne bo ostala dolžna. Kakor mnogih drugih dobrotnikov, tako se bomo tudi to blago družino spominjali v molitvah te dni pri naši Mariji Pomagaj.


ei'im je čepela stara mati v smrtim strahu do jutra, da so ji prijeli lestvo, ko je vpadla voda. lUsa Aleksijeviča z 9-letnim sinkom ni bilo doma — le ta dva bila še rešena — vso družino Je odplavila voda. V hlevu je bi-lil betonirana stena pod jaslimi. ^eton je voda odnesla, splavila Ua dan kostnjak (!) in ga populila na produ. Ljudje so zmajevi z glavami. Razjarjena Ločeča je vlekla vse v dolino proti a je v jutro ravno tako hi-padala, kakor zvečer narasla. Popustila je na produ mrt-v° Katrico s triletnim sinčkom, katerega je v nesreči stiskala k Sebi. Ležala sta drug poleg dru-ge&a na produ. Ko je prišel neseni mož na kraj nezgode, se te zgrudil poleg nje in žalostno teknil: "Katrica, kje je sedaj tvo-Ja duša?" Med tem, ko je on jokal poleg mrtve žene, ukradel 11111 je zločinec kolo, katerega je Pustil ob bližnjem drevesu in ki te bil sedaj njegovo edino imet-te. Rus je bil blag, pošten člo-ki je po tastovi smrti dobro ^°spodaril na Trnovcu, — a bili stari dolgovi, katere je moral poravnati.
Sploh je voda v tej nevihti kanala čudno silo, razdirati beton. Razdeljena na tri strani je drve-'H po Ločnici proti Sori, proti Polhovem Gradcu in po Hrast-n|ci, proti Škofji Loki. V Hrast-je seveda pomedla več koč ln Poslopij. V neki kleti se je javila nad beton, ga razdejala 1,1 splavila na dan mnogo majhnih mrličkov — mož pa je na ^'egu obupno kričal: "Moji gre-'"noji grehi!" Izgubil je um, katerega še sedaj išče na Stu-^e'icu pri Ljubljani. Drugod je Obrisala bitonirane stene, kakor Pobriše dete z gobico svojo tablico.
Aličev France, ubijalec Lužar-te je pa letošnjo jesen "v mlin Ponesel." Ni šel tako daleč, kakor so ljudje mislili, temveč ostal delavec v Črnem Vrhu nad 1-
drijo. Nihče ga ni tam iskal, nihče kaj vprašal. Delavska knjižnica je za dostavek za slovenskega gospodarja. Hotel je pa priti bolj na varno in se namenil na južno Francosko v rudokope. Tu je bilo pa treba več listin. Šel
Rev. P. Ev Berlec, O. F. M.
NA BREZJAH . . .
Na Brezjah nam žari miliiu nebeške blažene Gospe . . . O, čuvaj biser, domovina, naj verno vsako bo srce!
Nje sliko sprejmi duša naša, v zaupanju žarela bo, Slovenec naj se z njo ponaša sejal zaslužna dela i>o!
Marija, vedna Pomočnica, ti dvigni naš slovenski rod, o Mati božja in Devica, ti k Jezusu nam bodi pot! -
ooooooooooooooooooooo

lin..
..»Ill
je je bilo gospodarjem. Sedaj je pa menda v teh hribih huje kot prej. Ljudje imajo denar, delajo ob nedeljah, plačejo in pijo, da je strah in, sramota.
je v Idrijo po nje — kjer je pa malo preveč povedal — so ga prijeli.
Strahovito razdejanje v Ločnici in Hrastnici so ljudje drli gledat od vseh strani. Bilo je dosti sočutnih src, marsikak revež je dobil več, kot je imel prej. — llu-
1 "Jaz nikakor ne morem dobiti novega naročnika," se morda izgovarjaš.
Morda ne lahko, to ti vrjamem. Da bi ga nikakor ne mogel, — ne vrjamem 1
Za kaj vse se dajo ljudje pridobiti! Kar pomisli! Za kakšne neumnosti! za kolike otročarije 1 za kake neumne ideje! za kake časopise!
Agent angleškega lista je dobil v naselbini, ki šteje 20 slovenskih družin, 11 (reci enajst) novih naročnikov na svoj list, dasi nihče v teh družinah ne | zna angleško, razen majhnih otrok. Zakaj bi ti ne ne mogel za slovenskega vsaj enega?
Da boš novega naročnika pridobil, naredi tako-le.
1.	Ko prideš k sosedu, ne reci takoj: "Prišel sem vas vprašat, če se boste na list "Ave Maria" naročili. — To bi bilo napak! Začni govoriti o tem, o čemur veš, da bo sosed rad slišal, da se bo spustil s teboj v pogovor. Počasi napelji pogovor na dobro berilo, da ho sam priznal, da je potrebno.
2.	Ako ti bo odgovoril, da noče, ne ustraši se takoj! Ne odjenjajl Nekateri ljudje bodo na vse rekli "ne!" če. tudi v resnici hočejo. To je njih značaj. Ti hočejo, da jim boš pregovarjal.
3.	Ako narede kako neljubo ti opazko, ne vjezi se. Ako se vjeziš, si že izgubil.
4.	Ako ti bo "jamral" opozori ga od strani, koliko se zmeče na svetu za nič vredne stvari denarja.
5.	Tako spodbijaj ugovor za ugovorom.
6.	Ce enkrat ne opraviš, pojdi drugič.
7.	Ne pozabi, da je vsako človeško srce kakor trdnjava,' katero si treba osvojiti z orožjem prigovarjanja, dokazovanja, spodbijanja predsodkov in — z lepa!
*
"Ne moreš dobiti nobenega novega naročnika?" — Res? Beži, beži! Saj ni res! To se ti samo zdi. To si ti samo domišljuješ. Ti svojih lastnih zmožnosti ne poznaš in sebi ne zaupaš. To je vsa tvoja napaka. Veš, samo nekaj prav malega ti je treba, pa boš gotovo in prav lahko dosegel lep vspeh —? To-lc: reci sam sebi: Dobiti ga moram, pa je ven!
Pa pojdi, poskusi — pa bo šlo.
*
Če človek kaj prav resno hoče in se odloči, da bo to storil prav gotovo in se potrudi, da to tudi stori, pa — bo gotovo.
Česar se pa človek loti s strahom, z nezaupanjem do samega sebe, z dvomom, če bo šlo ali ne, — ta se potem ne potrudi in tudi ne doseže!
Tako je pri iskanju novih naročnikov za "Ave Maria."
PA šo cn drug velik vspeh moramo za ta mesec zaznamovati, ki ni nič manjši, kakor je ta naš z narodnim kolegijem in semeniščem.
Nekako tri četrt milje od naše farme, enako oh glavni cesti proti Chicagi, stoji na hribčku, nekako 300 črcvljcv od ceste, prijazna hišica, kakor mala Vila sredi prijaznih drevesc in dreves, s krasno urejenim travničkom pred hišo. To jc prva hišica od naše farme proti Chicago. To hišico so pa kupile naše slovenske šolske sestre Frančiškanke, ki so se naselile tu v Ameriki da bodo skrbele za naše slovenske in hrvatske župnijske šole.
Dolgo časa so te blage Bogu, posvečene duše iskale sem pa tja po Ameriki, kje bi si našle svoj dom, kjer bi bile doma, kjer bi si postavile svoj novin-cijat. Toda niso sc mogle odločili, kje bi bilo najbolje, dokler ni Marija nam frančiškanom pokazala, kje si želi svoje svetišče za Ameriko. Takoj so pa č. sestro spoznale, di jc to tudi za nje migljaj, kje naj si tudi one poiščejo prostora, da se stalno ustaiV-e tu v Ameriki.
In res, kupih so si preteklo jesen 2(i akrov zemlje s to lepo vilico. Častita mati generalna predstojnica S. Angelina O. S. K. si jC prav t': dni do dobra ogledala vso lego farme, hišico in dala navodila, kako naj st" dozidajo potrebni oddelki, ki bodo odgovarjali potrebam tolike samostanske družine, kolikoršna jo že njih samostanska družina. Imajo že nekako 80 sester. Izrazila se jc jako pohvalno o farmi in sc ji jc cela lega tako dopadla, da je rekla, da boljšega prostora si sestre niso hiorIc izbrati, kakor je ta. Poleg tCRa bodo pa še tako blizu svoje nebeške Matere "Marije Pomagaj." katero te dobre hčerke sv. Frančiška tako prisrčno ljubijo po zgledu svojesra duhovnega očeta Sv. Frančiška.
Tu nameravajo v doglednem času začeti višjo slovensko dekliško šolo, morda tudi sirotišnico za slovenske siroto, lil tako bo tu kraj, od koder bodo naše slovenske farne šole dobivale svoje vzgo-jcvatcljice in učiteljice. Tako bo tudi za naše slovenske naselbine storjen s tem zopet nov velik korak naprej. Slovenska dekleta, ki bodo čutila v sebi poklic, da se posvete Boru kot redovnice, bodo sedaj vedele, kje naj potrkajo na vrata, da bodj) našle ne samo redovno življenje, temveč tudi svoj dom, ker tu bodo našle svoje domače slovenske sestre, ki
jih bodo sprejele kot svoje lastne rojakinje toliko bolj prisrčno in se s toliko večjo ljubeznijo zavzele zanje.
Slovenska dekleta bodo pa vedela, da bodo v tem redu lahko veliko storile tudi predvsem za svoj narod.
In ta mesec, prvi teden se bodo naselile prve sestre v tej svoji novi rezidenci in začele pripravljati za zidavo samostanske kapelico in novincijata in drugih potrebnih prostorov.
Tako je letošnji majnik v resnici silno bogat na Materinih darovih, katere pošilja slovenskemu narodu v Ameriki Kraljica maja za njegovo zvesto ljubezen do nje. Toraj na eni strani dobivamo slovensko Rimnazijo, slovensko se-
dajal in dajal in dajal. Pa kaj si 10
Č. mati Angelina.
menišče, samostan. dobimo ameriške Brezje, z Marijo Pomagaj. Takoj zraven pa objednem tudi slovensko višjo dekliško šolo in vzgojevališče, slovenski ženski samostan in novincijat za slovenske učiteljice p« slovenskih župnijskih šolah in naibrže tudi slovensko sirotišnico. Toraj vse, po čemer smo toliko let tako hrepeneli in tako težko čakali.
O, narod slovenski po ccli Ameriki, ali nimaš res dovolj vzroka, da se letošnji majnik poveseliš in se prisrčno zali vališ Mariji, svoji nebeški Materi, za vse te velike darove? Poglej, kako doljjo so ti prejšnji voditelji vse to obetali! Vidiš, koliko denarja si jim izdajal za razne namene, za katere so te prosili. Ti si jim
kitali
pili za te velike tvoje žrtve? Zahteva ^ od tebe celo milijon, češ, kaj ti bodo *
m	- -	... __.	rrt - i f|l '
•isali
kupili zanj, kupili Primorsko s Trstofl^ Gorico, tisočem sirot in vdov ?',r'zJ-solze iz oči, obetali so ti sirotišnico. ^ vetišče, in Bog ve, kaj še vse. Pa
fl''
ti dali? Kje je denar? Kje so t' čaki, katere si jim izdajal za vse
tc
Vidiš, za te pa, ki so ti ponia«3'1 ^ sedanjih tolikih vspehov, do sedaj ^ imel veliko, vsaj kot narod, celota |,c ^
zun nekoliko tisočev zvestih duš i» *rC' sj
Ztc
... _____ ____ ..... ,........... a
imel samo posmeh in dostikrat si J1'1 f|(1 'magal svojim sleparskim voditeljem kamenjati in bičati.
d"
In sedaj, glej I* Kaj so ti
dali
I »t1'
voditelji in kaj ti prinašajo tvoji PraV1 ditelji. Ali ti to ne bo odprlo oči-
O, da! Vsi vemo, da se slovens^ ^ rod v Ameriki probuja in vstaja. • si začuden oči, ko gleda, kam so P-1 ^ peljali. Kakor iz težkih sanj se Pr<\^ ia. Zato bo pa ta mesece cel slo* narod kot skupina, kakor eno srcl',.if|;-kor ena duša. kakor eno koleno P.^m tiilo v Lemontu pred revnim oltari .j,,, svoje "Marije Pomagaj," svoje lU Matere in sc ii zopet poklonil s ce . j„ tinsko slovensko Marijino ljubeznO0 r se ii zahvalil za vse te darove, se_. j,i nova posvetil kot zvesti otroci m izbral za svojo dobro mater, katC če več zapustiti.
Častitim sestram pa častitanio |Z ^ srca na tem velikem
koraku, kateri v,, storilo ta mesec na poti svojega "
ka. Prisrčno jih pozdravljamo

bližini in jim javno obetamo vso P (|3 v našem listu, kolikor bo le mogoC bodo tudi one krepko šle naprej
iu
ko prej dosegle vse so si postavilo.
svojo c
il jo.
k*'
Odpiramo v listu "Ave Maria
stalni predalček za njih namene >" ,,
iij'n
delo,
kate<
vrse. Prosimo jih samo. naj pr£<'n,>..c,ii
id; i„i z
poročila o napredku.
o jih sann ročajo. Narod slovenski bo z |() in hvaležnostjo sledil tudi njih (,t if5,-napredku, se bo z njimi radoval m lil. ako bodo krepko napredovale ^r tovo tudi po svojih močeh poma(Jn '.jet-vc, da jc tudi to podjetje njegovo P°
je!
UREDNIK
z kroga šolskih sester ameriške provincije.
?)(ll,1'ednik "Ave Maria" nam je j. / ()Pil prostorček imenovanega j a» kjer bi se smele shajati — Poročati naše zanimivosti, veseljem smo sprejele to po-
"ndbo
kajti s tem nam bo omogo-
Pogledati tudi malo med
ceii0
. 111 se pokazati onim, katerim
, ' 110 poznane me niti naše de-lOvan'
DjH	cilj našega dopisova-
^ naj bi bil, se seznaniti z oni-^ ('ekleti, ki morda čutijo po-. za redovno življenje in se ne Ol'e.lo odločiti, v katero Congre-
gacijo, ali red bi vstopile.
Lepo priložnost imajo sedaj, ko je odločena provincija tu v Ameriki, katera sprejema dekleta od 12.—28. leta; in to za šolo, šivanje, kuhanje in tudi za poljsko in vrtno delo.
Poročati imam danes veselo novico. Dne 28. februarja smo i-mele čast pozdraviti našo vrhovno prednico častito mater Angelino, katera je prišla, da vizitira in si ogleda delovanje sester ameriške provincije.
^lici iz sužnosti bratov.
Po kratkem srčnem pozdravu spremljale smo jo v hišno kapelico, kjer smo se s "Te Deum Lau-damus" zahvalile za srečno potovanje.
Mudila se je 14 dni v provinci-jalni hiši in na to odšla v Kansas City, Kansas, kjer se nahajata dve naši podružnici ena hrvatska in ena slovenska.
Ko se bode častita mati vrnila bodemo hitro začele z načrtom našega stalnega provincijalnega doma.
Gorica, 5. marca 1925.
^adi se odzivljemo Vašemu j. vabilu, da bi Vam kaj poroča-o svojem življenju in o razmero'	živimo. Nismo Vam v°5]i sicer takoj odgovoriti na ]jtl'Su cenjeno pismo, ker smo ime-^^aj ravno mnogo učenja za
srn • a 1 n e sk ušn j e, toda se d a j Uh že končali in bo zato ne-iko več časa. Iz Vašega zad-
k.
Ijj0^ Pisma smo spoznali, da že-hi* 1,lf°Vmacij o nas bogoslovcih v N Goroci in da nas bi potem Vi prijaznosti predstavili a-v0v!ls^im Slovencem in nas pripo-'ii\	nakl°nienosti i" darež-
Qfj ?	Vam bomo pa mogli
casa do časa obširneje poroča-VpSm° si del° razdelili. Eden je

nravni, tretji poročilo o
Y	ill, LICtJI [JUiULIJV, vv
listih , revijah in knjigah, u '^Rajajo tu pri nas, in kdor bo e kak lasten sestanek ali ka-St Prestavo za "Ave Maria." sic°«o političnega pregleda Vam ^ ei* Pe moremo pošiljati, ker ni-še veliko vpogleda v politiki j en je in smo precej zaprti Pi'eH •
. u Javnim svetom. Politično zajemljemo največ iz <lv°riške straže," ki izhaja po j,,. na teden in prinaša jasen Gttled vseli važnejših dogodkov
iz politike in novic po deželi in je najbolj neustrašena borilka za pravice ljudstva. Ce niste mogoče sami naročeni na njo, bi Vam lahko pošiljali kakšna važnejša poročila in članke iz nje.
Toda jaz sem dobil za nalogo, da Vam nekoliko opišem naše se-meniške razmere. Vseh bogoslov-cev nas je 26, izmed teh nas je 17 Slovencev, 9 Italijanov. Torej veliko premalo za tri škofije: goriško, tržaško in poreško. Pred vojsko je prihajalo sem zaradi pomanjkanja dušnih pastirjev veliko duhovnikov iz ljubljanske škofije, sedaj pa so jih še izmed teh veliko pognali čez mejo, ker niso imeli tu domovinske pravice. Zato je veliko dušnopastirskih mest praznih, zlasti kaplanskih, in že naprej računajo, kam bodo poslali enega ali drugega, še predno je posvečen.
Glavni vzrok temu pomanjkanju duhovskega naraščaja je v tem, ker nimamo lastnih šol. Vlada nam je vzela še celo vse ljudske šole, na srednje pa še misliti ne moremo, čeprav smo imeli pred vojsko tu v Gorici svojo slovensko gimnazijo. Kar nas je sedaj slovenskih bogoslovcev, smo večinoma študirali v knezoškofijskem zavodu v Št. Vidu nad Ljubljano,
le nekaj jih je študiralo v Italiji. In še sedaj morajo hoditi naši dijaki čez mejo, če hočejo študirati v svojem materinskem jeziku. Letos je odprl goriški kne-zonadškof svoje deško semenišče, ki je bilo sezidano malo pred vojsko z ljudskim denarjem in je bilo sedaj po vojski zopet popravljeno. Prave slovenske gimnazije sicer ne more odpreti, ker še tako očitajo, da se goji tu jugoslovanski iredentizem in dela vlada zavodu velike zapreke. Namen zavodu je vzgojiti si dobrega duhovskega naraščaja oboje narodnosti.
ln ravno dobrih duhovnikov najbolj potrebuje naše ljudstvo, da se ohrani v teh časih splošne pokvarjenosti verno in pošteno'. Duhovnik pa je tudi najboljši kulturni in socialni delavec, saj druga slovenska inteligenca, zlasti uradniki, se je morala ali izseliti čez mejo ali pa morajo misliti in hoteti po predpisih državnih oblastnikov in se ne smejo dosti vtikati v ljudsko prosveto in pravice, ker spravljajo s tem lahko v nevarnost svojo službo. Na ramah duhovnika je vodstvo in delo v izobraževalnih društvih, kjer se goji slovenska kultura, ko so jo pregnali iz šot. Tu 'ima tudi
priliko, da svari mladino pred lahkomiselnostjo, pijančevanjem in plesom in jo navajajo k resnemu delu in pametnemu gospodarstvu v dušni in materialni pro-speh.
Zato se že sedaj tu v semenišču pridno pripravljamo na to nalogo, ki nas čaka zunaj v življenju. Najlepšo priliko za to imamo v svoji Akademiji. Tu imamo tedenska predavanja, kjer obravnavamo razna aktualna vprašanja. Tovariši, ki so študirali v Italiji, slišijo tudi prvič o domači kulturi, zgodovini in slovstvu. Vadimo se v organizatoričnem delu, da bomo znali voditi naša prosvetna društva. Študiramo gospodarska in socialna vprašanja, da bomo mogli kazati ljudstvu pot do boljšega gospodarskega položaja in ga obvarovati pred krivimi preroki, ki mu obetajo le v svojih organizacijah pravo srečo.
Za ves ta študij pa je treba knjig in revij in ravno teh nam najbolj manjka. Naša akademijska knjižnica ima le nekaj zastarelih knjig, na novejše se pa ne more naročiti, ker nima denarja. Sami si pa tudi ne moremo nabavljati takih knjig, ker nas že teološke veliko stanejo in imamo drugih stroškov dovolj in pa tudi naši žepi so večinoma suhi. Tudi naše semenišče nas zelo težko vzdržuje, ker dobiva od države le po 500 lir podpore na leto za vsakega. Pred vojsko je bilo po 500 kron, s čimer se je že lahko izhajalo. Prispevajo nekaj tudi duhovniki in ljudstvo s prostovoljnimi darovi, pa vse to ni veliko. Zato bi bili prav hvaležni rado-darnosti ameriških Slovencev, če bi nam mogli na kakršnikoli način pomagati pri naši vzgoji za delo za Boga in za narod.
Tudi mi se živo zanimamo za brate v daljni novi domovini onstran morja. Zlasti eden je med nami, ki se posebno zanima za a-meriške Slovence in nam je obljubil celo predavanje o njih, če dobi. potrebno literaturo za to. Pa
tudi mnogo naših ljudi, ki jih domača zemlja ne more preživeti, si predstavlja Ameriko kot obljubljeno deželo.
V tem bi bilo na kratko moje poročilo o našem položaju. Seme-niškega življenja samega, mislim, da mi ni treba opisovati, ker je podobno kot po drugih takih zavodih. Mogoče boste iz teh vrstic dobili kaj, kar bi povedali v svojih listih o nas in nas predstavili svojim čitateljem. Pošiljamo jim 6ratske pozdrave.
Vaš udani
F. Pr.
MR. NICHOLAS VRANIČAR
iz Jolieta, 111., ki je že tudi veliko pomaga I našemu listu.
Prečastiti gospod!
Vaše cenjeno pismo je z denarjem vred srečno dospelo sem in se Vam tem potom za oboje lepo zahvaljujemo. Oprostite, da nismo toliko časa odgovorili, ker smo imeli izpite. Po Vaših navodilih smo sklenili, da Vam bomo redno pošiljali dopise za Ameri-kanski Slovenec — Edinost kot tudi v Ave Maria. Sicer bo sprva malo nerodno nepristransko soditi o vsem našem življenju, ki je polno samega zatiranja in zaničevanja, polagoma pa bo že šlo, ko
brat!
iz-
se malo bolje spoznamo z
onkraj morja. Za danes Vam
polnim željo in Vam pošljem nj''
slove bolj znanih . slovenskih 1
stov v Italiji. Prej pa moram vSiV *	clo*
v glavnem orisati razdelitev
vencev v Italiji po mišljenju-
Slovenci v Julijski Krajini
sedenem ozemlju) niso popo|"®
ma edini. V glavnem obstoj8 '
Prt"
dve stranki in več manjših. 1 „
težna večina Slovencev je
nih katoličanov, ki branijo P1'
liberalci versko življenje in
jo, pred kapitalisti zadružni^"
pred potujčevalci pa materin*'
besedo. Središče te stranke .1°
Gorici. Njen poslanec v rim^ .
parlamentu je dr. Besednjak.
odločno nastopa proti zati''iir''
slovenščine v šoli, na scdniji m
prosvetnih društvih, sploh
stoj in svoboden razvoj slovan**1
narodnih manjšin v Italiji i'1 ^
boden razvoj slovanskih Jial<? .
nih manjšin v Italiji. Le to jc s
bo, da znajo naši gospodarji
obljubiti, dajo pa nikoli ne nV
Doslej so nam namreč vzeli s'c.
nje šole, ljudsko šolo pa P°^r
jančijo v par letih, ker so ^ 7''
čeli prva dva razreda učiti v "
• il/l
ščini. Drugo javno življenje ^ je odvisno od jezika in služb; 1l. zmožnih uradnikov, ki zati>f-0. jezik v uradih in kjer še nioi'e^ Proti narodnim manjšinam m 11 bena krivica ne sila preh11 ' zanje.
Druga stranka je v Trstu i» ^
sega liberalce, ki pa tudi na )'s
1'tP'

mogoče načine skrbe, da nam ska vlada vrne ugrabljene P1 ce. Škoda, da ti dve našteti ki niste tesno spojeni niti v za narodni obstanek. Načela 8» liberalcev zastopa v Rimu
nee dr. Wilfan.
• s'0'
Izmed manjših naj omenim -venske komuniste, ki imajo ^ lastnega poslanca Srebrnika- ,
H-
o — ,--------—--------j-
munisti pa so le tedaj,	:e
...iwiiow jjii nu iu leuilj, "" * kujejo dobička ; načeloma .i''1
malo.
Kol povsod se dobe tudi 1 Slovenci v It. tudi taki, ki s
j'!'1. v službo naših zatiralcev—---'Sistov, ki so vendar nacijonali-' lčll;i laška stranka, ki ob vsaki ^''ložnosti zatira tujerodce. So ,_a tudi fašisti iz osebnih koristi, .er so bili (zlasti v začetku) pla-j. drugi pa so moralno prisi-biti vpisani, drugače zgube gj' v Pr- učitelji, uradniki . . . j^zbo, trgovci in gostilničarji ^ncesijo. Kljub vsem pretnjam , še nekateri poštenjaki o-. ali izven stranke, tudi če zgu-°° kruh.
,. preidem potem uvodu na "ste.
.^r'lasi]0 prve stranke je "Gori-a straža," ki izhaja dvakrat a teden v Gorici. Ta list brani vensko narodno misel, vero in j »i materinski jezik v šoli x uradih, slov. kmeta pred tu-11,1 izkoriščevalci tako odločno, ^ Je bila od oblasti dostikrat za-uJena in da so njenega odgo-^''"ega urednika že dvakrat ob-'.'> ker je povedal Italijanom v obraz. Še tretjič so ga lcali na sodnijo, pa se je temu
Host VSa poštena italijanska jav-
Udoben list — tednik — izha-te V Trstu- ki je napovedal poleg 8a še hud boj bogatinom, ki bi
je M."" al°venskega kmeta. To ' Mali list," ki se naroča pri u-•avj v Trstu (Trieste), Via Gep-a 17-Hi — "Goriško stražo" pa
PRIPOVEDKA.
" . .a j° kuharica, še v dobrih (,oai'ih časih," ki je imela navalil' fla je med kuho vedno mo-va"^ekoč ji pride na misel, da 8„ ar "i prav, ker tako raztiv-
žar° mo,i ~~ da menda le Bof*n s'titi Sklene torej to molitev opu-Pr'1] ^'''hodnjo soboto popoldne og kuhinjo. Imeli so še staro ^ Jisče, — štedilnikov še ni bilo
Za i" na njem kup PePela- K:ir na ognjišču sedeti lepe-7 , eeka, ki na ognjišču sedi in ,;	kuhinjskimi 'kleščami
u 1'° pepelu. "Kaj pa iščeš,
naročite v Gorici, Via Mameli 5.
in stane za inozemstvo celo leto 35 lir. — Za istrske Hrvate izhaja še list "Pucki prijatelj," ki je istih nazorov kot gori imenovana lista. Uprava je v Trstu, Ca-sella Postale 314.
Liberalni narodnjaki izdajajo edini slovenski dnevnik v It. "E-dinost," ki odgovarja zlasti na krivična očitanja it. listov na račun Slovencev in odločno protestira na vladne ukrepe, ki zahtevajo poitalijančenje šol in uradov... Uprava : Via S. Francesco d'Assis-si 20-1. v Trstu. — Z "Edinostjo" v zvezi je še tednik "Novice," ki je pa še bolj kapitalistično nadah-nen in kmetu škodljiv.
Komunisti imajo malopomem-ben list "Delo," ki izhaja vsak teden v Gorici. — Enako imajo
napadali in uničevali! Pa kaj jc dosegel? Le skrij se, le skrij. da te nihče ne bo videl, ker danes te je lahko sram in vseli,
ki so ti pomagali. -$$$-
mali?" ga vpraša začudena kuharica. "Tvojih očenašov" odvrne deček ter izgine. Tu se ji odpro oči. Spozna, da je njena molitev med delom tudi Bogu všeč, in da jo sam angeljček varuh nosi lju-temu Bogu. Nato je svoji stari navadi ostala zvesta do smrti.
Narobe obrnjen kruh. Mnogi ljudje se prestrašijo ali vsaj ne vidijo r.;idi, ako je kruh u.n mizi
tudi slovenski odpadniki svoje glasilo, ki je slovenski in laški in se naroča v Gorici. Ime mu je "Nova doba" in je tednik.
To so predvsem politični listi.
Imamo še kulturne in gospodarske. "Prosvetna zveza," ki je matica vseh kršč. organizacij po deželi, izdaja mesečno glasilo "Naš čolnič," ki je prvi mladinski list te vrste, da še onstran meje nimajo takega. (O Prosvetni zvezi in o Gospodarski zvezi bo drug poročal). Uprava je v Gorici, Via Mameli 5. — Vse posojilnice, hranilnice in zadruge so včlanjene v Zadružni zvezi, ki i-ma glasilo mesečnik "Gospodarski list," Corso Verdi 37. Gorica. Tudi liberalci imajo podoben list, pa peša. — Glasilo duhovnikov je "Zbornik," ki izhaja vsak mesec; uprava: Riva Piazzutta 18. Gorica. — Za otroke je list, "Novi rod" v Trstu, za žene "Ženski svet," v Trstu, za zabavo pa "Cuk na palci" v Gorici, pa je plitev.
Poleg tega je v Gorici "Goriška Mohorjeva družba," ki pošilja med ljudstvo dobre knjige kot ona na Prevaljah. Enako nalogo ima tudi "Goriška Matica," ki pa ni bratovščina.
Bog živi!
Moj naslov imate.
Mirka Z.
V G., dne 28. svečana 1925.
narobe postavljen. Mislijo, da to prinaša nesrečo. Ta vraža izvira že iz srednjega veka. Tedaj je vsako mesto imelo svojega rablja. Ker je tudi on potreboval kruha zase in za svojo rodbino, je pošiljal dnevno v pekarno po kruh. Pek, pri katerem je kruh kupoval, pa je postavljal zanj določeni kruh narobe na polico, da se je ločil od drugih, kajti drugi ljudje, celo berači, bi v tistih dneh za nobeno ceno ne jedli in vživali kruha, ki je bil pečen za rablja. Narobe obrnjen kruh je bil torej krvniški kruh.
ROMARSKI GLASOVI
od naše Marije Pomagaj
H. B.

DAROVI ZA LOLEGIJ
A. V BLAGU.
Mr. Jakob Šega, Joliet, 111.: vrečo sladkorja. Mr. John Stašek, Owen, Wis.: kolač sira. Mrs. Agnes Seliškar, Greenwood, Wis.: eno odejo. Za velikonočne praznike so se nas spomnili z raznimi jestvinami: ČČ. Sestre od sv. Štefana, družina Math Kremesec, Chicago, 111., družina Maks Omerzcl, Chicago, 111. družina Štajer, Chicago, 111., družina Sraj, Joliet, lil., družina Marko Bluth, Joliet, 111., družina Pasdirtz, Joliet, 111. Vsem skupaj: Bog stotero povrni!
Naj na tem mestu blagim dobrotnikom še eno prošnjo položim na srce. Bliža se čas opreme sob. Dvanajstega junija bodo naši kleriki v Allegany, N. Y. in Pulaski, Wis. končali letošnjo šolsko leto in se takoj podali na pot, da bodo pri slovesni otvoritvi 1-1. junija zraven. Do takrat morajo biti sobe zanje pripravljene. Postelje smo naročili pri slovenski tvrdki Turk v Bradley, III. Sedanji lastnik Mr. t'eshel, nam je dal precej popusta. Tako poceni bi jih drugje ne dobili. Toda s samo posteljo, brez oprave še ni vse storjeno. Treba blazin odej in posteljnega perila. Morda bi bil kedo pripravljen poslati ali plačati kak posamezni kos posteljne oprave, kakor je to storila Mrs. Agnes Seliškar, Greenwood, Wis. Se prav toplo priporočamo.
B. V NENARJU:
1. Kolekta Slovencev v Elmhurst, 111. ob priliki malega misijona, ki ga je imel Rev. Hugo $76.00.
Darovali so:
a.	$10.00: Frank Vertovec.
b.	Po $5.00: Frank Cigoj. družina Mi lost, Neimenovan (Nemec ali Slovenec ni znano.)
c.	$4.00: Stefan Milost.
d.	$3.00: Marv Podgornik. Ciril Remec.
e.	Po $2.00: Ciril Fišcr, Frances Pre-cel, Zorka Comel, Kristina Lcpan. Mary Kerkoč, Frances Cigoj, Stefan Lcsten, Karol Duzutel, Frank Roječ.
f.	Po $1.00: Frank Besednjak. Frank Rebek, Joseph Bratina, Mary Fence. Dorothy Cigoj, Louis Baučer, Louis Fišcr Frank Comel. Frank Hrovatin, Joseph
Remec, Frank Cigoj, Frank Kerkoč, Ignac Lisjak, Frances Remec, John Dimnik. John Cigoj, John Mankešič.
Neznani kolektorici in vsem darovav-cem: Bog povrni!
2.	Kolekta Mr. Martin Petriča, Bres-sler. Pa. $6.10.
a.	Po $1.00: Martin Petrič, Anton Zlogar, Mary Suklje.
b.	Po $0.50: Bara Kužen, Tereza Ger-šič, Ana Vraničar, Bara Lenkovič. Joseph Majlan.
c.	Po $0.25: Tereza Lončar, Stefan Markovič. Mary Matkovič 10c.
3.	Kolekta Mrs. Antonije Nemgar, Eveleth, Minn. $3.75.
a.	Po $1.00: Ivana Platnar, Fran -s Jurjevič.
b.	Po $0.50: Ivana Cvetnikar. Ague.; Peterlin, Ivana Bratuš.
c.	$0.25: Frank Platnar.
3. Iz raznih krajev smo prejeli:
a.	$110.00: Mr. Anton Grdina. predsednik K. S. K. J. Izmej teb $60.00 kot prvi obrok ustanovnine, $50.00 kot prvi obrok k $1000.00 dolarskem skladu za enega študenta. Glej o tem na drugem mestu.
b.	$100.00: Antonija Vidic. New York. N". V. za cerkev Mar. Pom.
c.	Po $20.00: Mary Culik. Joliet.
d.	$14.00: John Stajer. Chicago. 111.
e.	Po $10.00: John Udoj. Altus. Ark.. Frances Roitz. Joseph Sustarshich. Calumet, Mich.. Agnes Hotuiec. Chicago, Til. (za rože.)
f.	Po $5.00: Joseoh-Pavlina Rus. To liet, III. (ostalo' prei). Peter Calck, >-rain, O.. Mr.-Mrs. John Breznik. C'i>-sholm. Minn, (ostalo prei). Mike Hociie-var, Bridgeport. O. (za karpet). Neimenovana. Bradley. 111.
g.	Po $4.00: Ana Suzman, Canon Ci-tuv. Colo.
h.	Po $3.00: Ivana Artar'- Willard. Wis.
i.	Po $1.00: Marv Bradeška. Toliet. 111. T.uciia Pozarelli. Cleveland. O.. Agnes Klarich. Long Island. N. V. Katarina Malešič. loliet. Til. Josephine Barto. C.i-rard. Kans.. Helen Kocijančič. St. Jo-sp»>b. Mirth $1 r:< cerkev $1 n kolei\ij.
Na uro smo naknadno nreieli:
Ana Drassler, Bradley, 111. $2.00. Fran-
cis Zoran, Joliet, 111. $1.00 za prodane s • ene knjižice.
Chisholm, Minn. — Za Kolegij- ■ ' imenovana $1.00 v kolekti iz Chisho'" je $9.50 je pomota Math r.ersich f8,"' Neimenovana $1.00, Katarina Baldin Dalje John in Julija Breznik za Ap°st ' lat $5.00 skupaj $10.00.
b.	Marija Straus za kolegii
$3.00
oltar Male Terezije $5.00.	:
c.	Družina Lončar še $7.00 sk«P' $10.00. r
d.	Frank Skulj za kolegij $10.00. (la listu "Ave Maria" 50c.
Po Mrs. M. Bombaž iz Clevelanda^
a. Družina John Straus (preje vsak po $5.00. zdaj še vsak po $5.00) 1 rei skupno-
Mr. John Straus $10.00. Mrs.
Koz'
Straus $10.00: otroci John $10.00. RoiV $10.00: Joe $10.00 Tonv $10.00. Fr3' $10.00.
Družini Straus se prav iskreno ljujemo in ii kličemo iskreni "Bog . čaj!" — Dal nam ljubi Bog na Pri*,r°;'|, nio Marijino še mnogo takihle <1° družin.
REV. MIKLAVČIČU SO DALI:
1.	Apostolat sv. Frančiška
$20.00: Alojz Nečimer Chicago. , .
$10.00: John Svete. Anton Zakrajf*' Frances Zakrajšek. Rudolf Otoni«--3 ' Frank Stokar, vsi iz Clevelanda.
$10.00: Tohn Petrovčič Jr. Chi^V
2.	Za knjižice so poslali sledeči f" duhovniki:
Hugo Bren. O. F. M.. John K»-!,,""t O. F. M. oba iz Lemonta. Benveti" Winkler, O. F. M. iz So. Chicagc. Fr. Candid, O. F. M. iz So. Chicagc. tija Šavs. Shakopee, Minn.. ^'j-j, Turk. S. Francisco, Calif., Frank Se< ^ Hibbing. M inn., Bonaventura CičeK ^ M. C.. Indianapolis, Roman Honiaf. S. B: Beaulicu. Minn., Luka Klopčič-lumet, Mich. John Tudnič, Denver. C«' Peter Zupan. O. S. B. Beauttv ,ln'' Schiffrer Valentin. S. Bonifacius. T.uka Gladek. Steelton, Pa.
2. Za knjižice so poslali: II. dalje:
Joliet:
$4.00; Terezija Kodrič,
, Barbara Težak, Ana Ve
rv 0
'erbič, Ma
merzel.
(J.	• »« v. i.
Xu ' 0; Mary	Šinkovec, John Prus, Fr.
p "'"'c. John	Pudela, Ana Mareak, Jos. ofelyt>-
§5Veland =
Kata"na Perme. Hlab' Kranicc' Kali Šercelj, Anton
$1.00;
Ma
Jakob Wahcic, Fr
Skul,
Qa ^ ^rajcc, Frances Verhovec, Ana '"Pa. R. Suhadolc J. Matej, Joscfina sir' Straž'šar, R. Maver, F. Ko-•f ' ' eri'za Bašča, Anton Slovenec, Olga Frank Vene, A. Zaveršek, Aloj-\ idniar, Anton Skrl, Alojzij Zakraj-|,-r' ''rances Vidmar, Cecilija Mlakar, tCja'v A'nbrozic, Antonija Korošec, An-u" -ScKa, Helena Mally, John Dolenc, j,ary Novak, J. Stepic, Jennie Princ, lara"^ Lenaršič, Rozi Zdešar, Ivana Ko-j ' Alojzij Prijatelj, Mary Marinko, J. ^enaršič. Frank Trlcp, J. Kočevar, Ma-^ ^remžar, Marija Svete, M. Ahlin, An-"Ja Gnidovec, Frank Majer, Kati Tiso-
Cc T /**
Ij .' J- Gaspari, Jos. Mervar, M. Bom-Žele, John Nose, Mary Lustig, Hp? blister, E''za Gabrenja, Amalija spUnovich, John Brodach, Frances
addoek.
Miss Stuber Cleveland . niu i AK»cs Gričar Cleveland, Domi-Blatnik Cleveland. ' ko. Chicago za knjižice dali: • Jernej Košec pl. Lilienthal. ■ff- Ana Primožič. ^ ' Anton Anžur, Louis Margole, n,(ary erne> Frank Enčiiner, Mary Enči-r' loe Franko, Jos. Gradišar, Frank ovačič, Uršula Kral, John Kučič, Ca-j ""a I-ajič, Mary Maver, John Pavletič, jatN.r.° Podlipec, Mary Požck. Louis Pri-l,ac'J' Lovro Samotorčan. Mary Seba-]? ' na Sironica, Mat Stone, Eva Span, Am1' ■'osefina Stravs, Jos. Strubelj, Zupančič, Frank Sinčič, R. Šimec.
'• 'O: Mike Žugelj, Frances Rigler.. Jožef Krvi«. \[ : Mimhael Kavčič, John Turner, ak v, "ik' L A" Lajevič, Mat Hajdini-
$2(inrj' Iiorejše- Štefan Majcen. Jer~ AKnes Auguštin, Frank Kobal. jo na Mat, Peter Cemažar, Ana Muha, H,,.'1 petrovčič, Josef Kav, J. Habjan.
$1 n ašnik. Ceri Ana Coff- J°hn Toplak. Mrs. i[aJlllec' Frank Bambič, Jožef Drašlcr. TUrv. ^''cmšek, Antonija Vidmar. M. lenSuC' Mihael Trinko, Ana Rezek. A. j ^»vte, N. X., N. N„ Mary Koren, Fr. vat fpCL1' Antonija Sluga, Antonija Hor-Zor„	Viek, Martin Haus, Anton
Ant lai1, 'dances Drašlcr, John Gottlieb, rič t" GreKorič. Štefan Zardin, John Je-'oi! k° n Sajevič, Martin Kremesec, An-Marv rvmescc' P- P1"3'1- Ludvik Košnik. \l:u..| K»larič, Martin Močnik, M. Stare, branji P °Yak' Alla Horžen, Mary Otrin. "ik v- an'č- Jennie Weiss, Mary Nart-Rorič t Rav' Mikusch. Martin Gre-Kati \ "" Prah, John Oman. Sara Lc-(lrCj s°se,f.'na Kovanec. Ana Joreja. An-
v»ton v
ražišar, Jos. Fajfar, Anton Žefran,
A. Mandik, George Sagadin, Fany Grill. Stefan Kolcnko, 'Millie Simonšck, Andrej Glavač, Lucija Kure, Mary Adamšck, John Falle, S. Zapčič, Mary Šimec, Frank Tomažič. Leo Mladič. Martin Kušar, Mrs. Maravič, Kati Koščak, Jos. Perko, Marv Hiti, Mary Pire, Kari Bregantič, Jos. Beribak, Mrs. Brodarich, Frank Leban, lustin Pavlin, John Kumer, Harry Venia. Jno Lorič, Louis Lindič, A. Ribnikar, Julija Tomažič, N. Mcscc, Uršula Kušar, John Kosmač. John Fravs, M. Simonič, John Zvokel, G. Janča, Frank Klun, John Vcrbiščar, Agncs Benčan, Jennie Jeleno-vich, Mary Peterncl, Jos. Hensvar, Lina Kušar, A. Štefanič, Pavel Mikula, Uršula Mesec, Anton Vogrič, John Tomažič, Jennie Štajer, Frances Novak, Agnes Bencan.
7. Iz raznih drugih krajev:
Waukegan.
$18.00: Jennie Kirn.
$$9.00: Jennie Varšek.
$5.00: Jennie Kolenc.
$3.00: Ana Kusman.
$2.00: Francis Zirovnik, Andrej Košir.
$1.00: John A. Cankar, Mary Ratey, Julija Noršič, Ana Belec.
-o-
VSE SLOVENCE
iz Chicago, Jolieta, Waukegana in okolice
vabimo prav uljudno na
Prvo slovensko romanje
k
"MARIJI POMAGAJ"
V LEMONT, ILL.
ki sc bo vršilo o priliki slovesnega vsto-ličenja in blagoslova brezijške podobe
"MARIJE POMAGAJ" v nedelja 24. maja 1925.
VSPORED SLAVNOSTI: Ob 11. uri slovesna sv. maša v novi cerkvici in slovenska pridiga. Ob 3. uri popoldne slovesen prenos Marijine slike iz začasne kapelice v cerkvico. Sliko bodo nesle deklice v belo oblečene. Pete lita-nije, slovenska pridiga in zahvalna pesem in blagoslov, blagoslov.
Posebno uljudno vabimo ženska društva "Marije Poma~-:" iz Chicago, ki ho to romanje priredilo, žensko društvo "Marije Pomagaj" iz Waukegana, društvo "Brezmadežnega Spočetja" iz So. Chicage in društva z Marijinim imenom iz Tolieta.
Vsi rojaki so prisrčno dobro došli. Chicaški udeleženci naj se zglasijo v žitpnišču ali pri društvenem odboru vsaj en teden popreje, da bomo vedeli, koliko posebnih kar moramo naročiti.
Za Chicažane bodo šle kare izpred naše šole.
OO. FRANČIŠKANI,
Lemont, III.
ZAHVALE.
Urednik lista "Ave Maria" se javno in s celo dušo in srcem zahvaljuje nebeški Materi Mariji, za vso obilno pomoč in vse materinsko varstvo, katero mu je ta dobra mati skazovala vseh dolgih osemnajst let ameriškega življenja. Kolikrat ta leta so moji sovražniki že triumfirali, daso uničili moje delo, pa zaupal sem vsikdar trdno v Marijino pomoč, k njej sem se zatekel s posebnimi molitvami, katere bom o priliki izdal, pod njeno varstvo sem pribežal in vsikdar sem bil uslišan in vsikdar rešen, dostikrat na tako čudovit način in tako nepričakovano, da bi sc vsi čitatelji začudili, kakor sem se se jaz, ko bi mogel in smel povedati, kako se je že vse godilo. Ob tej slovesni priliki pokleknem tudi jaz pred "Marijo Pomagaj" in kličem: Mati Marija, tisočerna ti hvala!" — Vsem pa kličem: "Ce si v stiski, samo k Materi se zateči s trdnim zaupanjem, pa boš sam na sebi skusil, da še nikdar ni bil kdo zapuščen, kdor sc je z zaupanjem k tej Materi zatekel."
Urednik "Ave Maria."
Ely, Minn. — Zahvale v čast Materi božji za ozdravljenje
Katerina B. Grahek.
Heron, Mont.
Dolžnost me veže, ker sem se zaobljubila, da se bom javno zahvalila Mariji, če mi sprosi ljubega zdravja v hudi bolezni V ta namen sem se tudi naročila takrat na list "Ave Maria." In čast in hvala lurški Materi božji in Jezusu na križu, že dve leti je minilo, kar sem se naropila na ta list. pa od tedaj nisem čutila nobene bolečine več, ki me je preje mučila dolgih enajst let. Pošljem mali dar.
Ana Sašek.
Forest City, Pa. — Obljubila sem, da sc zahvalim v "Ave Maria", da so št moja mati toliko ozdraveli, da bi vstali. Hvala Bogu so že vstali. S tem spolnu-jcni obljubo.
K. Kotar.
Dopisnikom naznanjamo, da je moralo več interesantnih člankov in dopisov izostati iz te številke, da si je ta številka po velikosti še enkrat večja, kot navadna. Vse, kar je moralo radi pomanjkanja prostora v tej številki izostati, pride na vrsto v prihodnji številki.
Slovenskim trgovcem, ki so oglasili svoje trgovine v listu Ave Maria, kakor jih vidite, se prav prisrčno zahvaljujemo za njih prijaznost in jih kar najtop-ljeje priporočamo. Ako bodo naročniki šli k njim kaj kupit, naj jih pohvalijo za to, ker s tem bodo tudi listu Ave Maria koristili, ker bodo ti trgovci drugikrat še raje dali, ako bodo videli, da znajo naročniki lista to ceniti.
Csel. John in Helena Prapernick.
FRANK KUŽNIK
Slovenski trgovec

Z MEŠANIM BLAGOM, KAKOR N. PR. RAZNIMI OBLAČILI ZA ŽENSKE IN OTROKE.
Najboljše blago za prav nizke cene.
3525 East 81 st Street Cleveland, Ohio
Frank Grill s Dairy
SLOVENSKA MLEKARNA
Priporoča se slovenskim gospodinjam
Razvaža mleko na dom točno vsaki dan.
Slovenci, podpirajte slovensko podjetje. 1818 West 22nd Street	Chicago, III.
Telefon Canal 6319
Math Kremesec
SLOVENSKI MESAR
Vsaki dan sveže meso. — Zmerne cene. Poštena postrežba.
Rojakom se priporočam 1912 West 22nd Street	Chicago, III.
John N. Pazdertz
MEATS and GROCERIES
Center and Hutchins Sts.
Phone 2917
Joliet, HI.
John Stayer
SLOVENSKA GROCERIJA
Se toplo priporočam vsem slovenskim gospodinjam. 1952 W. 22nd Place	Chicago, 111-
Phone Canal 7130
Jos. Zupančič
PRODAJALEC HIŠ IN ZEMLJIŠČ
Zavarovalnino	Javni Notar
1824 W. 22nd Place	Chicago, 111.
L. SEGA
SLOVENSKA MESNICA IN GROCERIJA
Joliet, Illinois
Društvo "Kraljice Majnika
št. 157, K.S.K.J., Sheboygan, Wis.
CHICAGO, ILL
) sem katoliškim ženam in dekletom v Sheboygan, 's. se priporoča žensko podporno društvo Kraljica ajnika, štev. 157 K. S. K. J.
Vsaka zavedna katoliška žena in dekle naj bode anica katoliškega društva.
Za natančna pojasnila s« obrnite na tajnica
MARY PRISLAND, 1034 Dill Avenue, Sheboygan, Wis.
Xaše društvo zboVuje vsako drugo soboto v mesecu. Kdor želi pristopiti naj se obrne za natančna pojasnila na tajnika
JOS. J. KOBAL,
1901 W. 22nd Street,
Chicago, Illinois.
Vse Slovence uljudno vabimo na naš piknik dne 28. junija t. I. na KOCH'S FARM, LEMONT, ILL.
Društvo sv.
Slovensko Podporno Društvo Or. Presv. Srca Jezusovega, št. 172, K.S.K..
Predsednik, John Pozelnik, 12625 Kirton Ave.
l'odpredsednik, Joseph Less.
Tajnik, Joseph Grdina, 13404 Astor Ave.
Pomožna tajnica, Mary Kosta.
Blagajnik, Mihael Weiss, 12619 Kirton Ave.
Nadzorniki: John Lunder, St., Jennie Sammich, Prances Koželj.
Bolniški nadzorniki: John Lunder, ml., lennie Pozelnik.
Zastavo noša John Mlakar in Frank Lunder.
Seja se vrsi prvo nedeljo v mesecu v Jug. Vel. Nar. Domu.
Vsi katoliški Slovenci kateri še niste člani KSKJ ste vabljeni da pristopite v naše društvo.
Joliet Slovenic Coal and Transfer Co.
A. GOLOBITSH
J. KOSMACH
Chicago, 111
Rojakom se priporočani pri nakupu raznih
BARV, VARNIŠEV, ŽELEZNINE, KLJUČAVNIC IN STEKLA
Najboljše delo, najnižje cene. Prevzamem barvanje hiš zunaj in znotraj, pokladam stenski papir.
Phone: CANAL 0490
HARD and SOFT COAL SERVICE STATION
Office and Yard: Cor. Jackson and Indiana Ave. Joliet, III
Telephone 2789
Tel. ROOSEVELT 8466
Ant. Nemanich in Sin
SLOVENSKI POGREBNI ZAVOD
Andrew Battistig
GENERAL CONTRACTOR and BUILDER
1<>02 N. Chicago Street
1901 West 22nd Street
Joliet, III
Chicago, 111

FRAN MATJAŠIČ
GROCERIJO, CIGARE IN CANDY
Toplo so priporočam vsem Slovencem 1115 Norwood Rd. Cleveland, Ohio.
JOHN GORNIK
NAJVEČJA SLOVENSKA TRGOVINA MOŠKIH OBLEK
Izdelujemo obleke po naročilu. Vse naše delo ie garantirano.
6217 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio.
ANTON ANŽLOVAR
6202 St. Clair Avenue, Cleveland, Ohio.
Vsake vrste obleke in blago.
POZOR SLOVENCI
V Barberton in v okolici!
Pristopite k dr. Sv. Jožefa, št. 110, K. S. K. J. Za natančna pojasnila se obrnite na tajnika
JOSEPH LEKŠAN.
149 Center St.
QUART & CO.
GENERAL MERCHANDISE
High Quality — Low Prices.
W1L LARD, WIS._
FRANK NOVAK GROCERIJA in MINER SUPPLIES
Svoji k svojim! 169 Maple St.	Forest City, Pa.
DR. KRŠČANSKIH MATER
Ustanovljeno 15. augusta 1921 Steelton, Pa.
BENJ. EICHHOLZER
TRGOVEC Z VSAKOVRSTNO ŽELEZNINO
527 Main Street, Forest City, Pa.
Priporočam prav uljudno svojo groccrijo vsem bivajočim Slovencem u Westendu. Zelo po nizkih cenah!
L. BUDY
606 Bostwick Ave., Bridgeport, Conn.
V novi groceriji se dobi prav po nizkih cenah — pridite Slovenci, in poskusite našo grocerijo!
S. MENJHERT
427 Spruce Street, Bridgeport, Conn.
Vsakovrstno blago, obleke za mož-kc, ženske, za otroke zelo po nizkih cenah se dobe pri:
JOHAN MILLER
396 Hancock Ave., Bridgeport, Conn.
FRANK SUHADOLNIK
Največja slovenska trgovina z obuvalom
Imam v zalogi vsakovrstna obuvala za moške in ženske od 3 do 11 številke iu za najbolj velike noge. — Pošiljamo po vseh naselbinah.
Prejemamo post money orders. 6107 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio.
Društva Sv. Jeronima, št. 153, KSKJ.
Rojak in prijatelj!
Ali si že član K. S. K. ).? Če še nisi — pristopi takoj v društvo Sv. Jeronima. Se danes dokler si še zdrav. Jutri bo morabit že zate prepozno. Društvo zboruje usako prvo nedeljo v mesecu. Ali pa oglasi se pri društvenih uradnikih.
Canonsburg, Pa.
DR. SV. IVANA KRSTITELA, št. 13, D. S. D.
CHICAGO, ILL.
je najboljše podporno društvo Prek" musrkih Slovencev. Vsak zaveden Slovenec in Slovenka bi morala j"1' član (ica) tega društva. Zavaaijctc se lahko za bolniško podporo in snirt-nino. Društvo sprejema v svoje srede člane (ice) od 16. leta do 55 starosti. Zboruje vsako četrto licde-ljo v mesecu v cerkveni dvorani Sv-Štefana.
Za podrobnosti se zglasiie na tunika :
STEVE FOYS, 1929 W. 22nd PI., Chicago
111.
ANTON GORNIK
SLOVENSKI MESAR
Rojakom v Tower in Soudan, Min'1" priporočam svojo mesnico. Najboljše blago. Nizke cene.
Tower,
Minnesota
FRANK PERKO
SLOVENSKA GROCFRIJA
Se toplo priporočam vsem Slovence'1'-350 E. 81st Street, Cleveland, Ohi°-
JACOB JANČAR
TRGOVINA ZA OBUVALO
Vsem rojakam se toplo priporočani-3600 E. 81st St.,	Cleveland, Ohio-
DR. MICHAEL F. OMAN
DOKTOR MEDICINE 6411 St. Clair Ave., Cleveland, Oh">-